Vedež in Klatež. Jr*ogovor. Vedei. ,,Pravijo, da si se o velikonočnih šolskili praznikih po svetu klatil, povej kaj si kaj novega vidil in slišal?" Klatesš. ,,lVič novega; svet je več tisuč let star, in odkar je Bog ljudem jezike zmedel, so zmirom različni v govorjenji." V. ,,Tako; menda si pa hodil po svetu, kakor tiste ribe, ktere v postu jemo: brez glave si se tedaj klatil." Kl. ,,Vcdež, sitnež! Ako hočeš Kranjsko poznati, vzemi Valvazorjevo debelo knjigo v roko, in potuj ž njo po svetu, pa no pozabi Frajerjevega ali Kozlerjevega zemljovida; poslajaj pred vsako vasjo in vsakega nieinogredočega nagovori in sprašuj; jaz pa nisem druzega nosil od popotne palice, in nisem postajal pod vsakim klancem in krajev risal, ker nisem niti risar, niti zemljoraerec." V. ,,Dobro vem, da nisi za to sposoben; zanimivega potopisa tudi od tebe ne pričakujein. Vediti pa moraš, dasiravno si Klatež, da kupčijski opravniki, kedar gfejo po svetu, naj poprej prašajo, po čim je kaj blago. Progarji potujoči po svetu jo le Um vrežejo, kjer jih Ijudje hočejo poslušati; otroke učiš abecedne umetnosti, dvakrat na dan hodiš v šolo, učitelja te imenujejo, včasih tudi s peresoni in černilom popir kvariš, povej mi vendar, ali so po svetu, koder si hodil, tudi take hiše, kamor se tiodijo otroci brat in pisat učit, in ali so tudi tatn takošni ljndje, kterim pravijo šolmoštri?" Kl. „1 kaj pa da. Se lepše šole imajo po kinetih, kakor pa jih morda imate po mestih. Učitelji po deželi pa ravno to delajo, kakor po niestih; vsako leto se pomlad povračuje in vsako leto sadje dozreva, vsako leto nekaj otrok na novo v šolo pride, in nekaj jih šolo zapusča." V. ,,To jaz tako vem, ni (reba da bi mi pripovedoval. Tako govori tisti, ki nič druzega noče a!i ne zna povedati." lil. „0 ti muhasti radovednež! sedaj hočeš, da bi ti jaz vse sporočeval, kar sem vidil in slišal. Kaj ne veš, kaj se je nekdaj nekemu slovečemu govorniku v Benetkah zgodilo, ki je vlado hvalil? Starasinstvo ga pokliče, ter mu prepove govoriti od vlade. Kaj pa še le, ko bi bil vlado grajal! In ko bi jaz vse hotel povedati, kar sem slišal, bi se tebi, ki dopisuješ ^Tovaršu", pod nos pokadilo.1' V. ,,Ce spodobno od ljudi govoriš, se jim tudi ne zameriš, kajti ljudje od ljudi govore; kar pa raene zadeva, pa govori svobodno, kolikor ti je drago; niseni tako ošaben, da bi niislil, da ga ni modrejšega od mene." Kl. wNo, ker že tako hočeš, naj pa bo. Govoriva naj poprej od tiste doline, ktera zavoljo oberlnije in pridnosti svojih prebivavcev daleč po svetu slovi, od tiste doline, kjer prebivajo pridni delavni in tudi premožni niožje, kjer pa postopači in lenulii nimajo stanovalisča, iu kjcr iniajo sodnije in sodnijski strežniki manj opravila, kakor drugod: od Ribnice. V tem kraji poleti niso šolske klopi prazne, kakor po druzih krajih, srenja skerbi tako dobro za šolo, da bi se marsikteri srenji smela v zgled kazati. Šola ima toliko učilnih priprav, da menda nobena šula na Kranjskeni ne toliko, kakor postavim telurium, plastične zemljovide, in slike vseh strupenih zeli'. Učiteljska bukvarnica ima veliko lepih knjig. Blagi dobrotniki podpirajo šolo s knjigami, in visokorodni pl. gospod Rudež ji je pripustil prostor, kjer je precej velika drevesna šola. Terg je pa ravno kar kupil hišo poleg šole, v kteri bodo naredili trelji razred, ker v sedanjein šolskem poslopji, ktero jc bilo (udi nedavno novo postavljeno, prostora priinanjkuje." V. ,,To je veselo in vse hvale vredno. Ribnioani po svetu kupčujejo in spoznajo, koliko je znanost vredna; žalostno je le to, da po nekterih krajih Ijudstvo tega noče spoznati, in da jim je šola breme, kterega bi se prej ko niogoče radi znebili. Veliko pa je tudi pri učiteljih, da se Ijudstvo vnema za šolstvo. — Pa povej mi še, kaj si še vidil!" Kl. ^Vidil sem lepe, dobro izpeljane ceste, velik pripnmoček za kupčijo. Ribničani in sploh Notranjci pa veliko raji otroke v šole pošiljajo, kakor Gorenci, kjer so šole po leti večidel prazne. Otroci po celo uro in še dalje v šolo dohajajo, da je le vrenie količkaj vgodno, in učitelj ljudem ni zopern (persona ingrata)." V. ,,Kako ti pa kaj šolska poslopja dopadajo?" Kl. ,,Lepa poslopja, pa dasiravno po inarsikterih krajili na novo postavljena, so inalokje pripravno razdeljena. V nekterih krajih so pozabili na učenika, v druzih pa na učence, le v Sodrašici zidaje novo šolsko poslopje so skerbeli za oboje; v Cirknici pa ravno sedaj stavijo novo šolo, ktera je , kakor se vidi, prav primerno načertana". V. ,,Rekel si poprej, da se bo meni ,,Tovarševemu" dopisniku pod nos pokadilo, ako povem, kaj si vse slišal. Le povej le, kaj pravijo učeniki ^TovarševF tovarši!" Kl. ,,Nič posebno ga ne hvalijo: eni pravijo, da je preveč prazen, da zmirom eno obdeluje, drugi pravijo, da naj bi donašal povesti in raznih novic, tretji še celo pravijo, da ni vreden, da bi se nanj naročevali i. t. d. Ucenik Modrovič iz Podrebra pa je rekel, da je Tovarš preveč resnoben in svojcglaven, da noče vstrezati svojim dopisnikom, in da inia preveč nabrušene škarje. In ti, Vedež, moraš vendar vediti, da gospod Modrovič veliko bere in piše , in da ni kar si bodi, ako ,,Tovarša" takošni možje pretresujejo. Vidiš, Vedež, ali niscm povedal, da se ti bo pokadilo!" V. ,,V nekem mestu, iraenovati si ga oe upatn, sicer bi precej prebivavci rekli, da jih zaničujem , hotli so na slavo cesarjevega prihoda s topovi streljati; butali so pa s starinii nietlami ob planke. Vprašani, zakaj da ne streljajo s topovi, naštevali so sto in sto vzrokov, in poslednji njih je bil ta, da niso imeli smodnika. Ko bi bil ,,Tovarš'v res prazen, naj bi ga pa učeniki podpirali, sej je nj i li časopis. Kdor pa v ,,Tovaršu" rad bere novice, naj mu jih pa dopisuje. 0 vsakem kraji se more sporočevati kaj veselega ali žalostnega. V listu natnenjenem v povzdigo domačega šolstva in slovstva se ne pišejo zgolj zabavne reči; preveč sladčic, jedi pokvari. Kdor rad bere liste za kratek čas, naj nikar ne čita pedagogičnega lista, bodisi nemškega ali slovenskega. Takošen naj raji bere ,,Figaro" ali ,,Kikeriki", da si preganja zaspanca. Ko bi takošni učitelji resnico hotli povedati, bi morali reči, dajitn ni mar niti za ,,Tovarša", niti za kakošen drug pedagogičen list. Zaspanemu človeku se blazina pod glavo bolje priloga od tiste reči', ki ga dranii, in najdel bo sto in sto vzrokov, da ne bere, enak unim mestnjanom, ki so imeli sto in sto vzrokov, da niso streljali, in poslednji Ie je bil pravi/' Kl. ,,Kaj, ko bi se ti pri vredništvu kaj vdeležcval, in se lorej tako živo zanj poteguješ; kaj ne veš, da vsak berač hvali svojo mavho, in da lastna livala nima stojala." V. ^Res da; ali ,,Tovarša" ne ponujata le saino njegov vrednik in založnik, tenmč tudi veljavni možaki, še celo slavne šolske gosposke. Tudi prečastito veliko škofijstvo v Gorici je naročilo 10 iztisov, kteri se razpošiljajo po ondolnih dekanijali. Naj bi tako ravnali tudi še drugi gospodje, kterim je mar za povzdigo domačega šolstva: zlasli naj bi ga podpirali domači šolski predniki, prečastiti gospodje fajmoštri, in ga kupovali revnim ueiteljom. Takd bi si ,,Tovarš" bolje opomogel, ter bi lahko prinašal vsaki pot različnega blaga, muzične priloge i. t. d.; ker pa ninia dovolj moči, pa nc more tako oblečen hoditi, kakor zahtevajo nekteri." Kl. ,,Pa že ne znaš jenjati. Zastonj se trudiš, dokazati mi, da bo ,,Tovarš" vsem vstregel. Ošabnim učenjakom je ,,Tovarš" abecedarski list, ne berejo ga; še manj pa, da bi ga s peresom podpirali; neučenim je pa preveč učen in resnoben; priprosti bravci pa ga dosti ne razuinevajo. Še drugi, njih pa ravno ni veliko število iz med učiteljev, raji berejo tuje časnike, domače pa prezirajo s prislovico: ,,Nemo propheta in palria sua.*' V. ,,To je, ko bi ,,Tovarš* vsem hotel vstreči, bi so vsem zameril. Nevednemu kritikarju pa veljajo besede, kfere je čevljarjii rekel z Apeloni naš slavni Prešern: Zaverne ga obraznik imenitni, In tebe ž njim, kdor napčen si očitar, Rekoč: »Le čevlje sodi uaj kopitar!« A7. ,,Tako pa li misliš, da jc ,,Tovarša med lisli 1», kar jp bil Apel nied podobarji." V. ,,Tega nikakor no, in tega si niliče m: douiišljiije! ali slovcnskini učenikoni je treba slovenskega easnika, in to rialogo želi ,,Tovarš" izverševati, ker ni še druzega domačega časopisa za šolstvo. Narod se zbuja, učitelji bi se mogli tudi zbujati; kako bodo pa druge budili, ako sami dremljejo ali šo celo spe! Starejšim ucileljem tega nihče tako zelo ne zanieri; spolnovali so svojo težavno nalogo, trudili se ves čas svojega življenja, — da bi se pa na stare dni veliko iznovega učili, bi bilo vendar preveč; dosti je, da novega ne grnjajo in mlajše spodbujajo. Ali čc mladi učitelj že sedaj nima serca za doniovino in se noče učiti pisanja v doniačem jeziku, koliko moro domovina pričakovati od njega ? Pa, ker želiš, da pustiva ,,Tovarša", povej mi še kaj dalje od svojega potovanja!" Kl. ,,Kar si bral v ,,Tovaršua od štajarskih uciteljcv in podučiteljev, spolnuje se tudi na Kranjskem. Starejši učitelji vrčidel niso zadovoljni s svojimi pomočniki; mlajši pa se priložujcjo čez stare. Toliko lepše je pa od mladpga učilclja, kteri je, kakor pravijo, svojemu starejšcniu učcniku sinovsko vdan. Biagoslov četerte zapovedi pride nad tacega blagega inladenča. To pa le zato omenim, da se priterdi prislovica, da Ijudje so si povsod enaki in sami sebi srečo ali nesrcco kujejo. V osebnosti se pa midva nikjer ne vtikujeva ; sicer te besedc o.-slaiiejo le besede, in bodo javalne enega ali drugega prcnarodilr. — Zanimivali so nie nad vsemi kniji, kjer ste njcga dni slale mesti ^Metulum" in ,,Terpo", kraji, od kterih poje naa pcsnik: »Kdo najde Metulo In Terpo moj grad? Od pervega tukaj Stanuje moj rod.« Naj bo za danes dovolj od tega; kedar boš pa (i, Vedež, zopot holtl kaj zvediti, pa popra.šaj Klateža, in zopi I ti bo odperl svojo bisago."