Sead Siamhodjič iz Litostroja
Izpoved nastopajočega rodu
Tisto, kar je na proslavi letošnjega dneva mladosti v Litostroju imel povedati Sead Si-amhodjič, je ostalo vsem v globokem spomi-nu. Z žarom, z izpovedno močjo svoje duše, prirojenim znanjem besede je recitiral pesem »Živ je Tito« avtorja Miša Mariča. S 25-letnim strojnim tehnikom (študiral je ob delu), ki še danes dela za stružnico, sva se pogovarjala v mladinski sobi litostrojskega tozda Obdelava. Najino besedovanje se je mešalo s pesmijo stružnic, ropotom kladiv, hrupom različnih mo-torjev. Vendar Seada to ni prav nič oviralo pri pripovedovanju:
»Več zaslužim kot strugar, poleg tega pa imam svoje deto na stružnici prav rad. Jaz sem od tam, kot Branko čopič, iz Bosanske Krupe. Pred desetimi leti sem prišel za vajenca, tu sem se izučil, izšolal in še vedno živim v sanv skem domu. Pesom ,Živ je Tito' sem že mar-sikje povedal. Denimo na korejski ambasadi v Beogradu, na valovih radia Ogulin in še kje. Ne vem, to je v meni, besede žuborijo, jaz pa za besedami vidim, čutim, pripovedujem veli-čino. Tudi sam pišem pesmi.«
Pokazal mi je zajeten zvezek svojih izpove-di, ki so za fanta, vajenega kovinarskih podvi-gov, prav nenavadne. Izbral sem kratko pe-smico, ki ima v originalu naslov Bez veze, in jo prevedel:
pa bi se pod njegovim peresom znašel še en idiot.«
Sead sicer rad brca žogo in trenira karate. Počasi mu že preseda, da nima pravega upa-nja dobiti stanovanje:
»Najprej bom letos odšel v brigado, potem pa, če je le mogoče, v Libijo. Tam bi delal in upam, z boljšim zaslužkom hitreje rešil svoje probleme. Navsezadnje se mora človek tudi poročiti in imeti otroke. Hudo se naveličaš samskega doma.«
To je torej tista plat, ki teži na podoben naftn tudi druge številne mlade. Ne samo v Litosfro-ju, tudi širom po naši domovini. Še sva se ne-koliko potopila v to nič kaj svetlo plat medalje:
»Sem član zveze komunistov. Kar se mene tiče, bi mnogo menjal. Se spomniš akcije, ki se je začela na jugu — imaš hišo, vrni stanova-nje? Povej m/, koliko hiš so vrnili? Malo! Veliko govorimo, nič ne naredimo. Tudi kdor dela, naj bi pošteno zaslužil za svoje življenje, ne pa da mu ponujamo socialno pomoč. Sam sem član, pa ne verjamem preveč. še vedno nekaterim služi članstvo za odskočno desko do boljšega dela. Spremeniti? Kako, saj ni več prave be-sede. Rečeš lahko, a nas mladih nihče ne jem-Ije resno.«
Ni zvenelo resignirano, kakor da bi nič ne mogel. Slišati je bilo kakor hladno dejstvo, ki ga bo treba spremeniti. Takrat bodo na vrsti mladi, da spreminjajo svet, kot so ga nekoč v težkih dneh spreminjali naši očetje. Še sem vprašal, od kod Ijubezen do Tita?
»To je od malega, tako so me vzgajali, učili. Veš, ko govorim ta tekst, vidim Kozaro, vidim Grmeč, vso voljo in upor Ijudi, pohlep po svo-bodi, stišim šumeti gozdove in čutim Ijubezen do Tita, kakor so jo čutili sto in stotisoči in kakor jo je do Ijudi čutil Tito. Verjamem v to pesem, nemara jo zato lahko tako povem.«
Mnogo knjig je prebral Sead v svojem pro-stem času. Mnogo železa ustrojil po zahtevani meri, velikočasa posvetil svojemu šolanju, v&-liko razmišljal o življenju. Času. ki ga živi in mu kakor vsem nam, odteka. Zato je rekel:
»Nekoliko sem razočaran nad dekleti, ne vem, če se bom še kdaj tako močno zaljubil, res ne vem. Ampak če mi ne bo uspelo priti v Libijo, potem bom šel študirat na fakulteto...«
Posmejal se je še, mi trdno segel v roko in se ponovno odpravil za stružnico. Sead, pred-stavnik mlade generacije delavcev...
>    ¦-..-.¦>¦   -                              Bogomir Šefic