Narodno gospodarstvo.

I. Splošno pomanjkanje štedljivosti in razna
pota zapeljivosti. II. Kako daleč sega razumna
štedljivost. III. Štedljivost mladine. IV. Umno
gospodarstvo.

Spisal Vekoslav Kukovec.

V Celju leta 1901.

Natisnil in založil Dragotin Hribar.

Predgovor.

Črez četrt leta je prinašala »Domovina* v
svojem gospodarskem oddelku moja razmotrivanja
o varčevanju v zasebnih gospodarstvih. Kdor jih
je čital, videl je lahko, da se mi ni šlo za to,
da doženem kak popolnoma nov problem iz stro¬
kovnjaškega stališča. Kar sem pisal, je v bistvu
že davno vsakomur znano, žal samo, da se teh
vsakomur znanih načel naši gospodarji v svojih
gospodarskih početjih ne držijo, žal, da tudi
naši narodni gospodarji često pričakujejo boljše
bodočnosti našega ljudstva le v radikalnih, poli-
tično-gospodarskih reformah, a ob tem ne pov-
darjajo dovolj potrebe, da se tudi posamezni go¬
spodarji temeljito poboljšajo. Baš slednji namen-
imeli so moji gori omenjeni članki: ne kaj no¬
vega učiti, ampak na tisočletja stare gospodar

stvene kreposti opozarjati in k posnemanju pri¬
govarjati. Vse še tako korenite gospodarske re¬
forme so že naprej ponesrečene, dokler za nje
niso zagotovljeni temeljni pogoji, dokler iz slo
venskih zasebnih gospodarstev ni izginila stara
površnost in približnost in podedovana malo¬
marnost in potratnost. Ljudstvo v tem smislu
poučevati in vzgajati, zdi se morebiti marsikomu
premalo hvaležen in premalo vabljiv posel, vkljub
temu je baš to pred vsem drugim potrebno.

Boj za absolutno zmago novih ali starih
narodno gospodarskih ali, če hočete, politično go
spodarskih načel je z ozirom na boljšo bodočnost
našega naroda zelo nezanesljiv. Zagovorniki novih
načel imajo nasprotni starim gospodarskim dis¬
ciplinam v ednem oziru zelo ugodno stališče. Li¬
beralna in druge do zdaj vladavše gospodarske
šole imajo za strogega nasprotnika in sodnika
zgodovino, ki istim očita marsikatere dokazane
pregrehe. Absolutni zadružniki nimajo pa na
sprotno, dočim omenjenim disciplinam zgodovina
vsaj v gotovih ozirih dokazuje njih neutajljive
zasluge, sploh praktičnih dokazov o veljavi svojih
načel, ker do zdaj na svetu še ni dežele, kjer
bi ista bila tudi v praksi pokazala svojo moč.
Nočem s temi besedami seveda nikogar odvra

čati, da bi ne deloval na političnem polju po
svojem najboljšem prepričanju za izboljšanje go
spodarskega položaja svojega naroda. Opozarjam
le, da imamo poleg nezanesljivosti in negotovosti
v politično gospodarkih smereh za uspešno na
rodno delovanje tudi nevtralna tla in sicer v
zasebnih gospodarstvih. Že Ksenofont izrazil je
kratkoma vzrok uspehov in neuspehov v gospo¬
darstvih v svoji B Ekonomiji‘. Izokratu, ki tamkaj
vprašuje Platona, zakaj nekateri gospodarji dobro
izhajajo, dočim gre drugim premoženje na nič,
odgovarja veliki učitelj • modrijan: „Nekateri

varčno gospodarijo, drugi pa ne.“ Cmero pa isto
tako kratko odkriva v svoji knjigi „0 dolž¬
nostih" skrivnost dobrega gospodarstva, rekoč:
„Premoženje pridobiva pridnost, pomnožuje in
ohranjuje pa — varčnost." To so in ostanejo
ona priprosta načela, katerih si naši gospodarji
nikdar ne morejo zapisati preveč živo v spomin
in brez katerih so tudi naša prizadevanja na
politično- gospodarskem, polju prazno delo.

Nehote spominjam se tu najnovejše živahne
nemške agitacije za uvedenje in razširjenje ta
kozvanih hranilnih znamk „Sudmarkine“ ljudske
banke. V bistvu bran. znamke niso nič druzega
nego institucije angleških pennyjevih bank ali

pa naši poštno-hranilni listki, o kakršnih je
„Domovina“ nedavno poročala v prej omenjenih
člankih. Te hranilne znamke naj navajajo Nemce
z neznatnimi dohodki, delavce, služabnike, nata
karje itd. k varčevanju z njih majhnimi dohodki,
ob enem naj jih pa pridobe za zveste člane
„Sulrnarkine“ ljudske banke in za pospeševalce
nje Slovencem znanih politično gospodarskih na¬
menov. Pragermani po Gradcu in drugod v tem
smislu n. pr. natakarjem ne dajo več napitnine
v denarju, ampak v takih „Sudmarkinih“ hran.
znamkah. „Ako slehernega Nemca navadimo,”
tako računajo, „v zasebnem gospoda-stvu varčno
gospodariti, podjarmimo si Si ivane i gospodar-
stveno i politično.”

Če pomislimo, da je vzrtk pol tične nad¬
vlade naših narodnih nasprotnikov nad nami
marsikje v naši domovini baš naš. h nasprotnikov
gospodarska premoč, tedaj je tendenca teh „Sud-
markinih" hran. znamk, najsi bi tudi ne imele
kot take prevelikega praktičnega pomena, za
naše malomarne gospodarje zelo poučljiva. Naj
torej ob sklepu svojih tozadevnih razprav še
enkrat povdarjam: Vcepljajmo našemu ljudstvu
na vsak možen način večjo skrb za njega za
sebna gospodarstva! Razširjajmo splošno gospo-

darsko izobrazbo in utrjujmo med posamezniki
principe, ki so bili v vseh vekih in bodo še za
naprej tudi predpogoj gospodarskega napredka
skupnosti! Napredek v zasebnih gospodarstvih
bodi tudi začetek našega hitrejšega narodnega
napredka!

Vekoslav Kukovec.

O gospodarstvu.

Spisal Vekoslav Kukovec.

A


I.

Splošno pomanjkanje štedljivosti in razna pota
zapeljivosti.

Pri veliki večini onih ljudij, kateri so si
ali sami priborili, ali katerim ponuja njih dru¬
žabno stališče dovolj pogojev za zagotovljenje
njihovega blagostanja, prepogosto zastonj iščemo
prepotrebnega duha razumne štedljivosti; pre
mnogi prav z zločinsko besnostjo zapravljajo,
kar jim je po mnogoletnem naporu pripravila
neutrudna delavnost žuljevih rok. Videti je de¬
lavce, katerim njih obrt prinaša lepši zaslužek
nego ga ima marsikdo v svojem učenem poklicu,
potem, ko se je bil zanj na svoje stroške in brez
zaslužka pripravljal celih deset ali več let, ka
teri pa vendar vedno pohaja v razcapani obleki,
in ne da bi bili količkaj za stare dne prištecfili,
končajo svoje življenje v bolnici, na javne stroške
— preživljeni in pokopani. Sliši se o uradnikih,
ki so ob tisočih svojin letnih dohodkov z rod'
bino -vred sijajno živeli, ki pa vkljub temu, ko
umro, doslej dobremu življenju vajenim nepre-

l

2

skrbljenim potomcem, ne zapuste niti vinarja
dedščine. Neredkoma v raznih stanovih gospo¬
darji brž po prevzetju očetovih gospodarstev s
svojo neizmerno lahkomiselnostjo pribredejo na
rob propada, tako, da javna oblast, ki tako za¬
pravljivo počenjanje opravičeno smatra za neko
posebno vrsto blaznosti ali umobola, slednjič v
skrbi za blagor dedičev in človeške družbe
v obče gospodarju zapravljivcu s silo odtegne
pravico gospodarstva in določi posebnega varuha
njegovega premoženja.

Ako opazujemo razna pota, katera vodijo
tu nebroj malih in velikih zapravljivcev v rev¬
ščino in bedo, prepričamo se, da sta najnavad-
nejša in najnevarnejša ubijalca gmotnega in po¬
sredno tudi duševnega blagostanja človeštva ne¬
prava mera v pijači in zlasti neopravičena in
prevelika skrb posameznikov za ugodno sodbo
bližnj : kov o našem nastopanju pred javnostjo.

Niti oni, ki so hudi nasprotniki pijanče
vanju, ne morejo, naj še tako bičajo to družabno
bolezen, niti približno natančno preceniti, kako
velikansko škodo provzroča. Da ne govorimo o
ljudeh, katerim vsakdanje ljudsko mnenje pri¬
deva priimek izrecnih pijancev, že med onimi,
katere oproščamo take obsodbe, nahajajo se ne-

3

redki slučaji, da si posameznik, recimo boljše
plačani delavec, privošči na dan povprečno naj¬
manj pol ducata pollitrov piva. Če računimo,
da pri tem pije najmanj štiri pollitre čez potrebo,
znaša že ta izguba na leto nad 250 kron in v
desetih letih že vsoto 2500 kron, ki se za člo¬
veka nižjih stanov lahko imenuje celo premo¬
ženje. Na tak način naklada si ljudstvo ogromen
davek, pod čegar težo ihtijo cele dežele, in po
pravici je rekel ljudski zastopnik nekega okraja,
čegar prebivalstvu je na njega prošnjo obljubil
svojo pomoč glede znižanja prevelikih davkov,
češ: „Tako krivičnega davka, kakor ga plaču¬
jete, ko izdate na leto vsega skupaj nad 100 mi¬
lijonov za opojne pijače, ne upala bi se vam,
verujte mi, naložiti niti najsovražnejša vam
vlada.“ Kako naj se ljudsko blagostanje izboljša
če višja plača in večji zaslužek večine delavcev
ne doseže druzega, nego tem splošnejše popi¬
vanje žganih ter drugih pijač! Žalostno zanimivo
je poročilo nekega opazovalca razmer, ki je od
govoril na vprašanje, v katerem oziru je med
prebivalci dotičnega kraja najbolj opaziti vpliv
bogate žetve v tistem letu, rekoč: „Dobro letino
čutijo pred vsemi drugimi najbolj gostilničarji,
ki dvakrat toliko iztržijo za razne pijače, kakor

l*

4

prejšnja leta.“ »Zvišanje mezde, katero so do¬
segli delavci v moji tovarni", pravi nek drug
veščak, »opaziti je najbolj na tem, da mnogo
več delavcev po izplačilnem dnevu po nekaj
dni zaporedoma ne pride na delo, da jih prihaja
v ponedeljek v tovarno vedno več z razbitimi
glavami in da se zadnji čas čudno množe ob¬
sodbe zaradi gostilniških tepežev in žaljenj na
osebni časti." — Kdo ni videl v svojem življenju
krog sebe sam takih in podobnih dokazov, da
pijančevanje ubija na tak način zasebno, rod
binsko in družabno srečo sto in sto njegovih
sodržavljanov!

Zgodovina nas uči, da propada posameznih
stanov in celih narodov ne pospešuje nič bolj
nego nezmernost v uživanju pijač. Zato so ne¬
človeški evropski koristolovci med ameriške div¬
jake Indijance, ki so bili njih načrtom napoti,
začeli v velikanskih ‘množinah razširjati žgane
pijače ter so tako dosegli, da so vsled tega v
malo desetletjih izumrli celi rodovi prej zdravega
in krepkega tamcšnjega prebivalstva.

Dasiravno težko verjetno, vendar je res
nično, da se še dandanes ne daleč od nas z
istim peklenskim namenom in uspehom pospe¬
ševanja žganjepitja poslužujejo državne oblasti,

5

ki se boje narodne samozavesti in razvoja tla¬
čenih narodnosti, in da zato naravnost prepove
dujejo „društva treznih", katera naj bi zdravila
ljudstvo kuge pijančevanja. Da tudi slovenskemu
narodnemu blagostanju baš pijančevanje seka
krvave rane, in sicer ne nič manj med omikanim,
nego med priprostim delavskim in kmetskim
prebivalstvom, je žalibog istotako trpka resnica
i velik prijatelj svojega naroda je, kdor zatira
to pogubno narodno razvado.

Še splošnejši pospeševalec ljudske zaprav¬
ljivosti nego pijančevanje, je ustrezanje nespamet¬
nemu stanovskemu ponosu, katero v vseh ljud¬
skih slojih zahteva velikanskih gmotnih žrtev.
Strah, da bi manj sijajno življenje in manjša
razkošnost, nego je v navadi pri ostalih soobča-
nih taiste družabne stopinje, mogla škoditi na
dobrem imenu pri sosedih in znancih, naklada
priprostemu kmetskemu človeku, kakor marlji¬
vemu obrtniku in skromnemu meščanu nešte-
vilne stroške, ki nikomur ne prinašajo pravega
dobička, ki so pa smrten sovražnik gospodarske
štedljivosti.

V vsakdanjem življenju vidimo tisoče stra¬
šnih zgledov, kako se bogatini in reveži obupno
zvijajo pod posledicami te nespametne pokor-

6

ščine pred povelji šege in mode, in kako vkljub
temu zadnje v potu svojega obraza prislužene
novčiče rivajo v nenasitno žrelo neusmiljenega,
a vendar h kratu nehvaležnega malika, javnega
mnenja. Delavec, ki si ob napornem delu celi
teden ni privoščil kapljice vina, napaja v nedeljo
na svoje stroške celo krdelo tovarišev, ker ob
priliki store isto tudi oni in ker ne sme biti
filister ali umazanec. Dninar ob pičlem zaslužku
mora kaditi smodke ali pa iz pipe, mora zaprav
ljati denar s kartanjem in mora kupovati stvari,
od katerih nima niti najmanjšega užitka, a vse
to zategadelj, ker ednako delajo drugi, in ker ga
skrbi, kaj bi sicer drugi o njem rekli. Da, še ve
liko dalje sega brezobzirna pokorščina pred
mnenjem drugih ljudi, katera ubija blagostanje
onih, ki so dovolj slepi, da se ji klanjajo. Mlad
mož, kateri se je leta in leta trudil in štedil, da
si slednjič izbere skrbno pomočnico in družico
za samostojno novo gospodarstvo, prirediti mora,
ker tako delajo drugi, vsem sorodnikom, od ka
terih nima ne najmanjše koristi, svojim sosedom,
katerim je njegova sreča deveta briga in svojim
znancem, ki mu ob prvi priliki nehvaležno obrnejo
hrbet, ob ti priliki mastno gostijo. „Kaj bi pa
sicer drugi rekli", pregovarja svojo očitajočo

7

vest, in gostija se obhaja, godci svirajo po več
dni, gostje pa plešejo ter použijejo več mesa,
nego se ga bode v celem gospodarstvu potrošilo
v petih letih, in izpijejo več sladkega dragega
vina, nego si ga ženin more privoščiti celo živ¬
ljenje. Še tedaj, ko je smrtni angelj nesrečni
rodbini iztrgal krušnega očeta, žrtvovati treba
maliku javnega mnenja, slaviti se mora zopet
gostija — sedmina, vršiti se slavnosten in sija¬
jen pogreb. „Kaj bi pa drugi rekli", oglaša se
še v tem trenutku žalostni neumni ponos in
brezpomembni šegi se zadosti, naj bi potomce
tudi čakala očitna beda in stradanje vsakdanjega
kruha. In vendar, koliko hvaležnosti je kdo že
užil za to, da je tovarišem dajal za pijačo, in
koliko je na svojem dobrem imenu trpel škode
oni, ki ne karta, ki ne kadi in ki ne izdaja svo¬
jih prihranjenih novcev za popolnoma nepotrebne
stvari, kakor delajo vsi drugi? Nikoli se še ni
slišalo, da bi bil kak zakon nesrečen zategadelj,
ker se je gostija vršila le v skromnih mejah,
samo eden poldne in le med ožjimi znanci, ne
pa kakor zahteva vsemogoča šega narodne za¬
pravljivosti in potratnosti. Premnogo znamenitih
in premožnih mož prepovedalo je izrecno sijajen
pogreb ali dragocen spomenik na svojem grobu

8

ter svojo zapuščino posvetilo rajši dobrodel¬
nim namenom — a vkljub temu so ostali
vsem poštenim potomcem v tem blažjem spo
minu.

Toda ne le med moškim tudi med ženskim
svetom odmeva včasih celo še z mnogo večjo
občutljivostjo pogubni oni klic, kaj bodo drugi
in kaj bodo druge rekle. In koliko gmotnih
žrtev zahteva tudi tu v vseh stanovih! Neutrud¬
ljivo delavni uradnik si pritrguje in štedi, samo
da bi žena mogla z najlepšimi in najraznovrst-
nejšimi toaletami vzbujati občudovanje, zavist
in tekmovanje svojih tovarišic,-ki na taisti način
teden za tednom praznijo blagajne svojih gospo¬
darstev. Marsikatera uboga delavka pa tedne in
mesece prenaša mraz in glad in si s škodo za
zdravje prikrajšuje celo sladko spanje in se trudi
z edinim namenom, da si kupi lepo svileno ruto
ali drag predpasnik, s kakršnim se ponaša nje
premožnejša tovarišica, za katero za nobeno
ceno noče zaostati.

Najsi je še tolikokrat pravično in resnično
mnenje, da je vedno bolje, če obračamo na svojo
zunanjost in torej tudi na obleko rajši nekoliko
preveč skrbi in pozornosti, nego premalo, s
kakšno pravico mogla bi vendar človeška družba

9

v tem oziru cd posameznikov zahtevati prime¬
roma tako velikanski davek? Ne, ljudska zah¬
teva, ki bi brez ozirov na neizogibno telesno
pomanjkanje obkladala z dolžnostmi, ki neiz
ogibno vodijo k uničenju blagostanja in ki
so edna izmed največjih zapravljivosti, taka
zahteva ni opravičena in ustavljati se ji mora
vsako razumno človeško bitje.

Naj pa že človek upošteva to ali drago
izmed obilo nevarnih stez, po kateri hodi uni¬
čevalka blagostanja, ki se imenuje zapravljivost,
o tem se ne da dvomiti, da bi se ji udajalo
veliko manj ljudij, ako bi si bili že naprej po¬
polnoma v svesti, kako grozno prej ali slej
kaznuje one, ki ji na ta ali drug način služijo
in hlapčujejo. Govoriti menimo torej v sledečih
vrsticah pred vsem o suženjski odvisnosti, ka¬
tere vzrok je zapravljivost tako pogostoma pri
ljudeh bodisi nižjih ali višjih slojev, in slednjič
kratkoma o nravni propalosti in podlosti, ki
izvira baš iz zapravljivosti; omenimo pri tem
le še, kako ravno nasprotno blagodejne posledice
ima prepotrebna družabna krepost, štedljivost.

II.

Kazen zapravljivosti in blagodejne posledice
štedenja.

V knjigi življenja Citati je brezštevilno slu¬
čajev, kako odvisni so oni, ki ne marajo štediti
in skrbeti za prihodnjost, od vsake neugodne
jim sapice usode in kako občutno jih zadene
vsaka trenutna nezgoda, katero bi lahko pre¬
nesli, če bi bili prištedili le nekaj malega od
svojega lepega zaslužka. Delavec, ki je prišel
nenadoma ob delo in stalen zaslužek pri svojem
dosedanjem gospodarju, našel bi lahko dovolj dela
in dobro plačo v drugem okraju ali v drugem
mestu, samo če bi si bil vsaj toliko prištedil,
da bi zmogel stroške preseljenja s svojo rodbino
vred; nekaj desetakov, katere bi ob potrebnem
zatajevanju bil mogel prihraniti, zboljšalo bi nje¬
gove dohodke stalno celo za več let, a ker jih
ni, prevzeti mora v domovini mnogo težavneje
delo pod mnogo neugodnejšimi pogoji. Znesek,
katerega je služabnik tekom ednega samega leta
po nepotrebnem izdal za pijačo, zadostoval bi

11

mu v slučaju bolehnosti, dokler bi si s primer¬
nim počitkom ne popravil svojega, s težkim de¬
lom omajanega zdravja, a ni prihranjenega novca,
delati mora vkljub bolehnosti še dalje, podkoplje
stem svoje zdravje še bolj — in vsled tega
kmalu leže v prerani grob. Kako neusmiljeno se
mora pehati na svoje stare dni za košček vsak
danjega kruha marsikdo, ki bi ob nekolikšnem
štedenju lahko prihranil vsaj toliko, da bi brez
pozemeljskih skrbi neodvisen in v prijetnih spo¬
minih na uspehe mladih in moških let dočakal
preselitev v boljši drugi svet! Koliko mož umira
vsled premale skrbi za to, o čem bodo živeli
v slučaju nezgode, v pomanjkanju, dočim so
njegov zaslužek shranili preuslužni mu krč¬
marji.

Da, hudo in prehudo je gmotno trpljenje
neštedljivih ljudij, a stokrat grozovitejše duševne
muke trpe oni, katere je neprevidnost zapeljala
v nepotrebne dolgove. Kdor misli o neštetih
prečutih nočeh preganjanih dolžnikov, o skrbi
osivelih laseh in o obilih samomorih, h katerim
vedo obupane zapravljivce brezsrčni upniki, oni
izprevidi kolika suženjska telesna in nravna od
visnost sledi vsaki zapravljivosti kot zaslužena
kazen. Gmotni dolgovi podjarmijo često surovi

12

samovolji terjalčevi duševno silo, družabni ugled
in n«redkoma moško čast in čelo narodno pre
pričanje po svojem mišljenju blagega in po svoji
volji najodločnejšega moža. „Mora, ki neizprosno
tlači moje prsi, zbeži, mlinski kamen, ki grli in
k tlom pritiska moj vrat, se odvali," pravi zato
opravičeno nek mož, „vsakikrat, ko se iznebim
in odkrižam kakega dolga." „Proč z dolgovi!“
Bilo bi pač najnezatajljivo geslo vsakogar, kdor
koprni po zlati neodvisnosti in svobodi. Polovico
vse človeške bede in nebroj obupnih zločinov
ne dogodilo bi se, ko bi se človeštvo držalo v
gospodarstvu tega načela.

„Ni res," utegne nam kdo zaklicati in nas
opravičeno opozoriti na ljudi, ki vkljub ogrom¬
nim dolgovom, katere so naredili, da ugode zah¬
tevam svoje nebrzdane zapravljivosti, niti naj¬
manj ne čutijo onih duševnih muk, o katerih
smo gore trdili, da jih povzročajo dolgovi za
pravljivcev. A naš odgovor? Pritrditi jim mo¬
ramo in moramo priznati, da se žalibog v ne-
malem številu nahajajo človeška bitja, in sicer
ne le v nižjih, ampak baš tudi v omikanih naših
krogih, zaničevanja vredna bitja, pri katerih je
bolezen zapravljivosti tako grozovito vplivala,
da je ubila vest in njih značaj. Nahajajo se

13

ljudje, zlasti že tudi med takozvano boljšo mla¬
dino, ki z drznim čelom in hinavsko nedolžnim
obrazom na najbrezvestnejši način izposojajo de¬
nar s sicer pritajenim a odločnim namenom,
nikdar ga ne povrniti. Da, zgodi se, da možje v
uglednih javnih službah, možje, ki so po srečnih
odnašajih dosegli zavidanja vredno lepo premo¬
ženje, kakor da jih nikdar niso poznali, sreča¬
vajo često celo siromašnejše ljudi, kateri so jim
s posojenim težko pridobljenim denarjem pomogli
iz zagate, in zgodi se, da hotoma istim ostanejo
dolžni z mirno vestjo. Kako nam je razumeti
take dandanes žal neredke, skoro neverjetne po
jave ? S svarečim glasom kličejo nam, da zaprav¬
ljivost in zadolževanje ne povzroča le gmotnega
pomanjkanja in stoterih muk duševne odvisnosti,
da je temveč zmožna roditi celo v dozdevno
omikanih ljudeh najnaravnejši sad suženjstva,
neznačajnost in podlost.

Prav pač trdijo premnogi veleizkušeni
možje, da štedljivo življenje ustanavlja gmotno
blagostanje in da je ob ednem krepost, ki po¬
spešuje in utrjuje lepe in dobre nravi. Zelo res
je, da je skrbna štedljivost in razumna uporaba
svojih denarnih sredstev tudi edno izmed naj.
zanesljivejših jamstev ugodnega družabnega in

14

državnega življenja, ker je že v svojem bistvu
najodločnejša nasprotnica pustolovskih sanjarij
in revolucij. Zlata resnica razodeva se slednjič
v globokoumnem in jedrnatem angleškem pre
govoru, ki pravi: „Denar je značajnost".

Toda, zakaj ljudje, ki dan za dnevom na
svojih bližnjikih vidijo pretresljive nasledke ne
štedljivosti, vkljub temu sami vse svoje dohodke
sproti potrošijo in zakaj se z navdušenjem ne
oprimejo edine rešilne vejice pravočasnega šte
denja? Iz tisoč ust se na to vprašanje razlega
prepogostoma očitno lažnjivi vsakdanji izgovor:
„Ni nam možno, ne moremo!" Vsakovrstni krivi
ljudski osrečevalci pa, katerih nauk ne proglaša
potrebe skrbnega gospodarstva, ampak katerih
namen je, vzbujati vseobčo nezadovoljnost in
doseči ednako splošno razdelitev tega, kar so z
vsakojakim naporom in stoletnim samozatajenjem
in štedenjem prihranili štedljivi gospodarji, takšni
modri ljudski osrečevalci celo z ogorčenjem pro
glašajo nedopustno žalitev vsega delavskega
stanu, ako bi kdo trdil, da je istemu pri seda¬
njem krivičnem družabnem redu možno še celo
varčevati in štediti. Bodi nam zatorej v slede
čem dovoljeno opozoriti čitalce na brezštevilne
vzglede iz vsakdanjega življenja, ki nedvomljivo

15

jasno dokazujejo, da je veliki večini ljudij vseh
stanov ob primernem zatajevanju svojih neopra
vičenih želj in ob potrebni odločnosti prav dobro
možno s često prekrasnim uspehom s svojimi
sredstvi štediti in varčno gospodariti.

Marsikateri ne baš prebogato plačani urad¬
nik, ki je ob svoji plači vzgojil kopo otrok de
loma celo za učne poklice in ki vkljub temu
ustreza zasebnim in družabnim gmotnim zahte
vam, dokazuje možnost in uspeh štedenja tova¬
rišu samcu, ki dobiva isto plačo, a toži, da mu
ni možno prištediti novčiča in ki tiči celo še v
dolgovih. Rokodelec, ki je pred leti s culico na
hrbtu in praznih rok zapustil očetovo hišo, a
dandanes vodi cvetočo lastno obrt ter daje v
svoji delavnici opravka množini marljivih rok,
daje v tisočerih slučajih gmotno hirajočim so¬
sedom vzgled, da si skrben gospodar zna tudi
s skromnimi sredstvi ustanoviti gmotno blago¬
stanje in da je štediti možno. Da pa brezskrben
in lahkomiseln delavec, ..najsi ga položi v morje
bogastva, ničesar ne pridela in prištedi za slu¬
čaj nezgode, kaže p rezanimi vo a zanesljivo po
ročilo, da so v Berolinu pred nekaj leti ob času
velikega pomanjkanja delavskih sil in vsled tega
neizmerno visokih delavskih mezd, mnogi kamno-

16

nosci ob novih stavbah javno popivali šampanj¬
sko vino in se iz dela na dom vozili v kočijah.
Najlepši dokaz, da se d& štediti in se res štedi
v največjem obsegu baš med onimi, katerih do
hodki so primeroma pičli in skromni, podajajo
nam slednjič zapisniki neštevilnih hranilnic, iz
katerih je videti, da pripada večina bodisi
tudi majhnih hranilnih vlog ne na dobro pla¬
čane rokodelce raznih obrti, ampak na trgov
ske pomočnike, postreščke, sobarice in —
dekle.

Toda, če vsem drugim stanovom, štediti
pa vendar nikakor ni možno vsaj kmetovalcu,
ugovarjati utegne kdo izmed bralcev in se skli¬
cevati na ona pretirana obupna zagotavljanja,
da naš kmet propada in da gotovo mora kmalu
propasti. • Odpro naj vendar oči taki jadikovalci
in srečaii bodo v vsaki vasi svoje domovine ne¬
malo gospodarjev kmetovalcev, katerih predniki
so začeli gospodariti z najskromnejšimi sredstvi,
ki so pa za svoje, z vztrajnim delom prislužene,
po krajcar h krajcarju skrbno shranjene novce
leto za letom prikupili njivico za njivico in trav¬
nik za travnikom, dokler niso sami in še bolj
njih sedanji dediči pridobili prav znatno blago
stanje. Nič druzega nego toliko je glede slabega

17

položaja naših kmetovalcev neutajljiva resnica,
da jim dandanes treba poslnžiti se mnogih novih
pripomočkov v svrho uspešnega gospodarstva
in otresti se obilih potratnih razvad svojih oče¬
tov, katere ponujajoče malo resničnega užitka
povzročajo premnogo gmotne izgube in škode.
Ni res, da bode kdaj gmotno propadlo razumno
kmetijstvo, propasti utegnejo in drugim previd¬
nejšim se umakniti le kmetovalci, ki pravočasno
ne ukrenejo na pota, po katerih napredujočim
jim bode varčno gospodariti in štediti, če ne
lahko, pa vsaj možno, kakor je možno tisočem
drugim.

2

III.

Možnost in pripomočki štedenja in njega po¬
men v narodnem gospodarskem razvoju.

Naj torej brezskrbni lahkoživci še tako od¬
ločno dvomijo o možnosti štedenja, vsak čas in
v vsakem kraju pokazati jim moramo ljudi uče¬
nih in neučenih poklicev, v delavskih, kmetij¬
skih in celo v služabniških slojih, ljudi, ki so
sijajno z dejanji dokazali resnico, katero pobijajo
večinoma le brezskrbneži — v svojo lastno
škodo. Da, neredka časni ška poročila o osebah,
ki so o milodarih živele in nenadoma zapustile
nemalo premoženje, zdč še skoro, da so zna
menje, kako res je, da je možno štediti tudi
ljudem z najskromnejšimi dohodki — tudi be¬
račem.

Dasiravno je tedaj gotovo, da ob primerni
dobri volji večina ljudij lahko v manjši ali večji
meri varčuje in štedi, vendar pa vsakdo pre¬
dobro ve, da ima razumno in uspešno štedenje
premagati premnoge in silno težavne zapreke.
Da bi torej štedenje bilo vsakomur kclikor mo-

19

goče olajšano in da bi bil njega uspeh tem go
tovejši in zanesljivejši, izumili in ustanovili so
rodoljubi, ki so spoznali velikansko družabno
korist štedenja, kot njega pripomočke razne pri¬
merne zavode in naprave. Omeniti hočemo v
kratkem nekoliko podrobnostij o prevažnih takih
pripomočkih ljudske štedljivosti, zlasti o hranil¬
nicah, o stavbnih družbah in o mnogovrstnih
zavarovalnicah zoper nezgode.

Hranilnice, katerih namen je, v previdno
in obrestonosno uporabo sprejemati in pred ne
premišljenim izdajanjem obraniti večje ali manjše
zneske, katere si je skrbni gospodar prislužil ali
prihranil, so najboljša vzpodbuda štedljivosti in
najprimernejši pripomoček štedenja. Kako sladka
tolažba za marljivega gospodarja, kateregakoli
stanu je pač, ko vidi, kako skupni znesek nje¬
govih sicer majhnih posameznih hranilnih vlog
z lepimi obrestmi vred od dne do dne narašča,
redno in varno oskrbovan od zanesljivih mož,
in kako slednjič naraste v stotak, da, morebiti
v prekrasen tisočak, kateri zagotovi srečo in
blagostanje njemu in slednjič tudi celi številni
rodbini! D&, najgotovejše jamstvo bodočega bla
gostanja je vlaganje svojih prihrankov v zanes¬
ljivo hranilnico in dober nauk je dal izkušeni

2 *

20

mož, mladeniču, ki se mu je britko pritoževal,
da, akoravno se trudi, ne more ničesar prigospo¬
dariti, rekočr »Prijatelj, premagaj se in vlagaj,
kolikor moreš, v hranilnico vsaj edno leto dnij
in prepričaš se, da bode ti štedenje s tvojimi
dohodki celo tvoje nadaljne življenje najšlajši
neopustljivi posel."

Povsod, kjer so se hranilni zavodi osnovali
in kjer se jih je ljudstvo kar najpridneje poslu¬
ževalo, obrodili so že v malo letih dober sad ter
dosegli očividno izboljšanje gmotnega stanja
vsega prebivalstva. Tudi slovensko ljudstvo ima
svojim mladim hranilnim in posojilnim zavodom
in posredno njih požrtvovalnim ustanovnikom
glede pomnoženja svojega blagostanja zahva
liti neizmerno veliko. Koliko izmed onih lepih
sto milijonov denarja, kar ga je utegnilo v svo
jem skupnem prometu do dvesto naših hranil¬
nic in posojilnic imeti od svojega početka do
dandanes, izgubljenega bi bilo, ko bi ne imeli
teh zavodov, za naše skupno narodno bogastvo!
Dal torej Bog pravega blagoslova in uspeha tem
prekoristnim zaščitnicam slovenskega naroda!

Stavbne družbe so drug važen pripomoček
uspešnega štedenja zlast' delavskega stanu med
mestnim prebivalstvom. Bistvo teh naprav je v

21

tem, da se združijo delavci, ki nimajo svojih
lastnih prebivališč, da kot družba kupujejo in
zlasti iz nova stavijo cene hiše, katere potem
dajejo za primerno stanarino v najem svojim, a
ti družbini člani se trudijo ob svojem rednem
zaslužku kolikor mogoče prihraniti ter izročajo
te prihranke od dne do dne stavbni družbi še
razen dolžne stanarine kot kupnino za hišo, v
kateri stanujejo, tako dolgo, dokler niso slednjič
vsega skupaj vložili toliko, kolikor znaša vred¬
nost cele hiše in dokler ne postanejo nazadnje
čez kakih deset let nje lastniki in sami svoji
gospodarji. Tako po velikih mestih stavbne
družbe, ki imajo na tisoče članov delavcev, iste
uspešno navajajo k štedenju ter premnogim, ki bi
sicer zapravili sproti ves zaslužek, na lahek
način preskrbijo lastna stanovanja, kjer kot polno¬
pravni meščani in ne kot nestanovitni brez
domovinci v miru prežive stara leta in zapuste
varno pribežališče svojim ljubljenim potomcem.
Ko bi se pač tudi Slovenci ne le v ednem edinem
mestu, kjer so do sedaj, kolikor nam znano,
ustanovili tako stavbno družbo, ampak povsod
kjer to razmere pripuščajo, z vso vnemo popri¬
jeli tega prelepega pripomočka štedljivega go¬
spodarstva! Kolikšne neizmerne važnosti bi to

bilo ne le za družabne razmere tisočev naših
delavcev, ampak ob ednem za slovenski narodni
značaj odtujenih mest in trgov, kjer bi se dale
z dobrim uspehom osnovati take prekoristne
družbe!

Mnogo pomorejo človeku zares pridobitki,
katere mu je zagotovila v navadnih pravilnih
odnošajih razumna štedljivost. Ni ga človeka,
ki bi ne vedel dokazov za to opravičeno trditev.
Toda žalibog prepreženo je človeško življenje z
dogodki, ki hipoma uničijo ves uspeh mnogolet
nega truda. Ali tu ni zastonj vse še tako varčno
življenje? Da, brez uspeha je za take slučaje
prečesto pač skrb posameznika zemljana, a tudi
za te prepogoste nenadne udarce iznašla je člo¬
veška iznajdljivost izdatne naprave in zavode,
ki naj bi ob prav neobčutljivih doneskih štede-
nja vseh svojih članov po načelu vzajemne po¬
moči ublaževali v slučaju nesreče preveliko tre¬
nutno izgubo ponesrečencev. Mislimo s tem raz¬
novrstne zavode, katere v vsakdanjem življenju
navadno razumevamo pod imenom mnogobrojnih
zavarovalnic proti nezgodam, in ki se dele po¬
sebej v zavode za zavarovanje življenja, v bol¬
niška društva ali takozvane bolniške blagajne
in zavarovalne družbe proti ognju in vremenskim

23

nezgodam. Da3iravno ti zavodi in te naprave
žalibog ne dosezajo tega, kar bi se na prvi hip
moglo pričakovati po njih imenih, ker niti vse
združene človeške sile ne morejo človeškega
bitja zavarovati pred neizprosno smrtjo in niti
največja previdnost zabraniti bolezni, požarja,
toče in povodnji, vendar baš te naprave vsaj
gmotno stotisočero poplačajo tudi neznatno šte-
denje človeka, katerikoli se jih posluži, in ravno
zato vsakomur, kateremu je količkaj mar sreča
lastna in njega potomcev, priporočamo te zava
rovalnice kot tretji, morebiti izmed vseh najiz-
datnejši in najprimernejši pripomoček štedenja.

Potdki britkih solz prelili so se po nepo
trebnem zategadelj, ker ljudje niso bili toliko
previdni, da bi pravočasno žrtvovali kak malen¬
kosten znesek kot vplačilo pri tem ali drugem
izmed imenovanih zavarovalnic proti nezgodam.
Poznali smo mladega nanagloma umrlega urad¬
nika, nad katerim so še ob njegovem odprtem
grobu mnogi znanci nehote nevoljno godrnjali, češ,
da ni zavaroval svojega!' življenja v prid svoji
rodbini za slučaj nepričakovanega mahljaja
smrtne kose. Kolika brezvestna krutost je pač
to, navezati na sebe usodo življenske družice in
dati življenje kopici nedolžnih otročičev, a ven-

24

dar niti na tako primeren način, kakor je za¬
varovanje svojega življenja, ne zagotoviti jim
vsakdanjega kruha za slučaj hipne izgube kruš¬
nega očeta. Tudi sto in sto delavcev bi niti
najmanj ne bili pogrešali malenkostne vsote,
katere bi ob čvrstem zdravju in lepem zaslužku
bili vplačali v bolniško blagajno, in vendar hudo
se morajo kesati zaradi svoje neprevidnosti, ko
jih hkrati zaloti bolezen in morajo ob mukah
bolezni še stradati in trpeti vsakojako pomanj¬
kanje. In koliko je slednjič šele onih nemarnih
gospodarjev, katerim so se smilili celo novci,
katere bi naj vplačali za svoja poslopja kot za¬
varovalnino proti pogubnemu in žalibog tako
pogostemu požaru! Zaslužena kazen jih je do¬
letela in kot berači zapuščajo z družinami vred
pogorišče svoje sreče.

In vendar s kako primeroma neznatno
vsoto bilo bi s pomočjo zavarovanja ublažiti
vsaj gmotno izgubo imenovanih nezgod!

Brž ko bi bil vplačal zavarovalni družbi
prvi obrok, dobil bi gospodar takoj izplačano
celo zavarovalno vsoto več sto kron, ako bi ga
nenadoma zadela nezgoda požara. Delavec, ki
bi bil vplačeval v bolniško blagajno jedva nekaj
tednov po nekoliko vinarjev, dobil bi iz nje za-

25

dostne podpore za ves čas mučne svoje bolezni.
In če bi bil uradnik štedil ob mesečni plači vsaj
nekaj kron za zavarovalno družbo, zagotovil bi
stem svoji rodbini za slučaj smrti več tisoč
kron, ki bi bile dobra rešitev zapuščenih sirotic.

Naj bi torej vsakdo premislil, ali bi ne bilo
zanj primerno zateči se pod tako rešilno zaščito
zavarovanja proti ti ali drugi nezgodi. Vsak
razumen gospodar mora pač izprevideti, kako
neizmerno važen pripomoček uspešnega štedenja
so ti zavarovalni zavodi. Nikdo naj ne misli,
da bi njegovo vplačevanje utegnilo biti zanj
brez pomena, saj že dušni mir in vesela zavest,
da niti za slučaj nezgode ni prepuščen bedi on
in ne njegovi otroci, je zavarovancu obilo plačilo
storjenih žrtev, in saj njegovo vplačilo v zava¬
rovalno družbo ni izgubljeno, ampak bode izbri¬
salo solze in utešilo srčno bol nesrečnejšim soza-
varovancem.

Bodisi pa, da štedimo s svojimi dohodki
že na ta ali drug primeren način, po vseh takih
različnih potih štedenja" prihajamo do taistega
prevažnega in koristnega uspeha, s štedenjem
dosezamo naraščanje kapitala, kateri je neiz¬
ogibni pogoj vsakterega gospodarskega uspeha.
Utihnili naj bi torej bedaki s svojimi klici „Smrt

26

kapitalistom in velikemu kapitalu! 8 , ker stem
kličejo le smrt gospodarskemu napredku. Stokrat
pametneje ravnali bi, če bi z neumornim nav¬
dušenjem vzpodbujali ves svet k previdnosti
in neutrudljivem štedenju. Mnogo koristneje bi
delovali, če bi hoteli izprevideti, da prihranjen
kapital z ednako nepristranostjo deluje v rokah
milijonarja in malega obrtnika ali trgovca. Trezen
premislek razmer poačil bi take ljudi, da razna
največja svetovna podjetja ne nastajajo iz kapi¬
tala kateregakoli posameznega kapitalista ode¬
ruha, ampak, da so baš največji in najplodonos-
nejši kapitali nastali po čarodejnem geslu „z
združenimi močmi! 8  iz mnogoštevilnih četudi
najskromnejših združenih prihrankov državljanov
srednjih stanov in celo najnižjih in siromaš
nejših slojev.

Povsod, kamorkoli se ozremo, najdemo pre-
obilo glasno govorečih dokazov, kako velikanske
uspehe doseza štedenje tudi z najskromnejšimi
sredstvi, vzlasti vsled razumne in premišljene
uporabe zlatega gesla „z združenimi močmi 8 .
Dokaz tega uspeha združenih prihrankov mnogih
sicer posamezno šibkih štedilcev so nam pr e
mnoga cvetoča trgovska in obrtna delniška pod¬
jetja, kreditne banke, razna parobrodna društva

27

in zlasti železniške delniške družbe, ki so ži¬
vahnemu prometu otvorile celo zemeljsko po¬
vršje, postavivše z združenimi močmi do sedaj
nad 100.000 milijonov kilometrov železnic z
ogromnimi, posamezniku nepremagljivimi stroški
v skupnem znesku do 10.000 milijonov kron.
Da, kdor ima smisel za ves ta svetovni napre¬
dek, ta mora priznati velikanski pomen ljud¬
skega štedenja in priznati mora, da baš vesolj-
nost štedljivih ljudij z združenimi svojimi sred¬
stvi najmogočneje vpliva na sestavo vse človeške
družbe in določa usodo narodov.

Kako daleč sega razumna
štedljivost.

Spisal Vekoslav Kukovec.

I

Neizmerno koprnenje po bogastvu nasprotuje
načelom razumne štedljivosti.

Mnogi ljudje pozabijo pravi namen pridobi¬
vanja imetkov tega življenja. Brez ozira na
glas svoje vesti, brez srca in brez pameti drve
neumorno za brezpogojnim bogastvom in dobič¬
kom. Kakor so si Židje v stari zavezi zlili zlato
tele, ter krog tega malika plesali in rajali, tako
tudi današnja človeška družba šteje premnogo
zvestih častilcev zlatega boga.

Vsak trezen človek zaničuje takšen uma¬
zani lov na bogastvo. S pomilovanjem in s pravo
grozo čitamo o skopuhih, pri katerih je bogastvo
samo sebi namen in kateri često obupno stiska¬
joči iz vseh stranij priborjene cekine gladu umi¬
rajo. Tako nabiranje bogastva ni in ne more
biti častno za razumnega človeka in po pravici
so ljudje vseh vekov na drugače še tako slavnih
možeh bičali tako nečastno početje. Rimski pi¬
satelji grajajo Katona starejšega, katerega je
vkljub njegovemu znanemu domoljubju in strogi

32

nravnosti oneča-ščala grda sebičnost; kajti, da
bi pomnožil svoje bogastvo, kupoval je bolne
in oslabele sužnje, katere je skrbno krmil ter
vsled tega pozneje za drag denar predajal.

Slovitemu boritelju za svobodo in neod¬
visnost Amerike Washingtonu očitajo tudi nje¬
govi največji častilci kot grd madež njegovega
značaja, da v svoji oporoki ni dal svobode svo¬
jim marljivim sužnjim, kar so ob svoji smrti
storili vsi odlični državljani v znak velikoduš¬
nosti. Džu, tudi največjo slavo zatemni umazana
skopost.

Neštevilni izgledi iz življenja dokazujejo
nam pa tudi, da brezumno štedenje, katero ime¬
nujemo skopost, ni samo grdo in nečastno, am¬
pak pred vsem tudi skrajno nespametno in ne-
modro. Nikdar nima tako počenjanje pravega
blagoslova in nikdar ne ustanovi niti trajnega
gmotnega blagostanja. »Dvakrat cokle in samo
enkrat čevlje", pravi za to star pregovor. V
coklah hodi ustanovitelj rodbinskega bogastva,
a niti za dostojno dobro vzgojo vsled skoposti
ne skrbi svojim potomcem, ki v razkošni obleki
in v čevlje obuti lahkomiselno zapravijo s trudom
pridobljeno bogastvo svojega nespametno slepega
očeta; otrok otroci obuti pa morajo mesto čev-

33

ljev zopet lesene cokle in iti s trebuhom za
kruhom. To je gmotna kazen za štedenje, katero
ne pozna mej in katerega namen ni zagotovlje-
nje pravega tudi duševnega blagostanja.

Gmotno blagostanje je le sredstvo v dosego
prave sreče, a samo ob sebi nikakor človeka ne
mere osrečiti. Res je, kar so trdili že stari Rim¬
ljani, da je gmotna revščina najnevarnejša vla¬
čuga, in gotovo je, da gmotno imetje nasprotno
v gotovi meri pospešuje tudi lepe nravi ljudstva
in da po pravici vse človeštvo hrepeni po imetku
v svrho zagotovljenja tudi duševne sreče. Toda
gorje mu, kdor bi v bogastvu samem iskal
sreče, kajti, da niti ne govorimo o skopuhih in
onih, ki so si krivičnim potom pridobili veliko
premoženje, tudi ljudje, ki razumno gospodarijo
s svojim pravično pridobljenim bogastvom, tožijo
o trpljenju, katerega ne poznajo reveži in berači.
^Blagrujem te, presrečni človek," rekel je prena-
sičenosti neozdravljivo oboleli milijonar beraču,
ki mu je tožil, češ, da gladu umira. Vladar, ki
vkljub ogromnemu bogastvu ni bil srečen, poslal
po svetu poslanca z naročilom, naj išče tako
dolgo, dokler ne najde srečnega človeka, kate
remu naj sleče srajco, da jo prinese svojemu
vladarju. Mislil je, da bi s tako srajco bil srečen

3

34

tudi on sam. Prepotovavši pol sveta, srečal je
poslanec slednjič veselo plešočega srečnega ir¬
skega kmeta, toda hoteč sleči mu srajco, opazil
je poslanec v svojo žalost, da ta srečni človek
— srajce imel ni.

Naj bi vsakdo pomislil, da bogastvo še ni
sreča, ampak često celo vir nepotrebnega trplje¬
nja in grdih strastij. Štedimo torej, ne da si na¬
kopičimo bogastva za vsako ceno, ampak v svesti
si, da nam razumno štedenje tudi z majhnimi
sredstvi naj šele omogoči trajno i gmotno i du¬
ševno blagostanje!

1

P

II.

Štedljivo gospodarstvo in zabave ter prijet¬
nosti življenja.

Nekateri ljudje smatrajo popivanje po go
stilnah za največjo srečo in najlepšo zabavo,
katero jim more ponujati življenje. Mislijo, da so
v raju, ako se nasekajo čez mero raznih pijač,
tako, da se svet slednjič začne polagoma vrteti
krog njih in da jim vinski ali drugi duhovi
vzbude meglo pred očmi.

Nehote se človek tu domisli neke vrste
blaznih ljudij v jutrovih deželah; uživalcev
hašiša. Ti ljudje uživajo namreč nekako po
sebno drevesno smolo, hašiš imenovano, katera
na človeške živce vpliva tako močno, da človek
takoj po zavžitju koščeka hašiša zapade v več
urno poluspanje in da se mu zdi, kakor da bi
bil v pravih nebesih, kjer se njegovim očem
odpira na vseh straneh sama rajska lepota.
Pravijo, da človek, ki se hašišu privadi, te na
vade pri najboljši volji ne more opustiti nikdar
več, da ga pa ta skrajno razburljiva in škod-

3 *

36

ljiva zabava že čez leto dnij duševno in telesno
popolnoma uniči, tako, da nazadnje gotovo
zblazni ali prezgodaj konča svoje bedno življenje.

Kako podobno ravnajo oni, ki v vinskem
ali še huje žganjičnem omamljenju iščejo prave
zabave. Propad duševnih in telesnih sil in po¬
trata premoženja ali pa še celo dolgovi so ne¬
izogibno zlo take strastno ljubljene zabave po-
pijajočih veseljakov. Vsak razumen človek pač
izprevidi, da se take zabave in take domnevne
prijetnosti življenja nikakor in nikdar ne morejo
strinjati z načeli razuma in tem manj z načeli
štedljivega gospodarstva.

„To je pa krivica", ugovarjajo burno mno¬
goteri nasprotniki. »Kdor si je svoj denar s
trudom pridobil, sme si privoščiti tudi potrebno
razvedrilo in zabavo."

In res je! Človek ne živi, da bi le delal in
se trudil, ampak potrebuje in zasluži tudi po¬
trebnega razvedrila, ki okrepi in ponovi njegove
telesne in duševne moči ter ga usposobi za
uspešno nadaljnja delo. Vsak razumen človek
mora to priznati in tudi mi, ki spodbujamo k
razumni štedljivosti, storimo to, ne da bi stem
odrekali opravičenost in nujno potrebo zabav in
razvedril. Ne, ampak pokazati hočemo v slede-

37

čem na izgledih iz vsakdanjega življenja, da si
tudi štedljiv človek lahko privošči potrebno pri¬
merno zabavo. In še veiiko več, skušnja kaže,
da si razumno štedeči ljudje baš s štedljivostjo
zajamčijo trajno prijetno življenje.

Mnogim ljudem je najradodarnejša razve-
seljevalka mati narava. Kako zadovoljnih obra¬
zov srečajo se ob nedeljah trume meščanov iz
izleta, katerega so naredili, da se razvedre in
razveselč zunaj zaduhlega mestnega zidovja, po
pisanih livadah in zelenih gozdovih srkajoč sveži
krepilni zrak in občudujoč krasoto narave! S
koliko navdušenostjo preplezajo mnogi ljubitelji
gor najtežavnejše pote, da se visoko gori na
divnih planinah otresejo začasno vseh svojih
vsakdanjih skrbi in da se veseli in okrepljeni
na duhu in telesu povrnejo k opravilom, svojega
poklica. Še celo skrbni kmetovalec, ki je cel
teden na polju, sede ob večernem počitku rad
pod milim nebom na zeleno trato in se tu za¬
bava in razgovarja o svojih uspehih in namenih
s svojimi sosedi.

Mnogi mladeniči in možje ljubijo nadalje
telovadbo, ki jim okreplja telesne sile. Največje
veselje jim je torej telovaditi v sokolskih dru¬
štvih, in največja radost kazati, da v njih zdra

38

vem telesu prebiva tudi zdrava in vesela duša.
Ljubitelji in ljubiteljke petja in godbe pristopajo
k pevskim društvom in se naslajajo ob krasnih
pevskih in godbenih zvokih. Za vse druge za
bave sveta ne hoteli bi se odreči duševnemu
užitku, katerega jim podaje petje in godba. In
oni slednjič, kateri so si kot zabavo izvolili či-
tanje lepih knjig, cenijo to tiho in pohlevno, a
ob enem vzvišeno in blago zabavo višje nego
najsijajnejše in najburnejše veselice svojih znan¬
cev. Kako bi tudi ne! Saj knjiga je ne le naj-
blagohotnejša učiteljica ukaželjnega bralca, ampak
tudi najlepša tolažnica otožnega srca, najmilejša
svetovalka in tolažnica neiskušenega mladeniča
in h grobu se nagibajočega starca. Slavni špan¬
ski podjetnik don Jose de Salamanca pravi:
„Kot mladeniču so mi bile knjige najlepša za¬
bava; potem je pa želja po bogastvu obvladala
moje srce in kot starec se zvesto povračam
zopet k leposlovju kot k edini zabavi in tolažbi
mojih starih dnij.“

Velika večina ljudij pa najde slednjič svojo
največjo dušno srečo krog domačega ognjišča v
družbi dragih domačinov. Modra roka skrbne
gospodinje uredila je celo ljubko domovanje tako
lično in ukusno, da s čarobno močjo veže nase

)

_ 39  —

svoje stanovalce. Pridni in lepo vzgojeni otroci,
katerih sreča je najblažja skrb dobre matere in
razumnega očeta, igrajo svoje nedolžne igre, in
zadovoljni starši se vesele z njimi vred in raz
mišljujejo o njih bližnji bodočnosti. Ko bi pač
vsi, ki so udje rodbin, po zaslugi cenili rodbin¬
sko srečo, katere odkritosrčnosti in globine ne
doseza najumetnejša zabava med tujimi ljudmi.

Nočemo še nadalje naštevati preobilih kras¬
nih zabav, katere si ali zastonj ali za cen denar
lahko privošči človek vsakega stanu. Celo člo
veško življenje nas uči, da najboljše in najod-
kritosrčnejše zabave niso one, ki so najhrupnejše
in najdražje. Še več, skušnja uči, da se zaprav¬
ljivec mora za zabave, za katere je nepremiš¬
ljeno izmetal ves svoj imetek, bridko pokoriti,
a štedljiv človek odreka si marsikatero drago
in vkljub temu le navidezno zabavo, da si na
ta način zagotovi ne trenutno varljivo zabavo,
ampak trajno srečo in blagor celega življenja.
Kriv in piškav je torej ugovor zapravljicev, da
so štedeči ljudje po nepotrebnem mučeniki in
da si ne morejo privoščiti kakor oni zabav in
veselja.

Neke čudne prikazni, katera je najti v
mnogih priprostih slovenskih hišah, dotakniti se

40

še moramo na tem mestu, predno končamo za¬
četo razpravo. Mnogi pridni in delavni slovenski
gospodarji imajo namreč navado, da vedno bridko
vzdihujejo in tarnajo o slabih časih, akoravno
njihovo gospodarstvo nikakor ni na tako slabih
nogah. Nobenega veselja in nikakršne zabave si
ne privoščijo, ampak vedno iz nova se pritožu
jejo o svojem siromaštvu in se pritožujejo nad
bogatejšimi sosedi in zlasti nad gospodo, češ,
nič ne delajo in vendar imajo dovolj vseh pri
jetnostij življenja.

Sloviti vojskovodja vojvoda Danski je na
prav primeren način poučil svojega znanca, ki
ga je zavidal za njegovo bogastvo in zlasti za
palačo, v kateri je vojvoda prebival, kako ne¬
premišljeno ravnajo često oni, ki druge zavidajo
za njih navidezno rajsko življenje. »To palačo
in vse moje bogastvo dobiš, rekel je vojvoda,
ako se postaviš petdeset korakov oddaljen od
mene in počakaš, da desetkrat ustrelim na tebe
z nabito puško." In ko je zavidljivec vsled te
ponudbe strahu prebledel in jo odločno odklonil,
dejal je vojvoda: »Prijatelj, ne zavidaj me za
mojo palačo in bogastvo, kajti zapomni si, da
sem se neštevilnokrat, predno sem dosegel svoje
bogastvo, bojeval zoper divje sovražnike, ki so

41

več nego stokrat iz manjše daljine nego petdeset
korakov streljali proti meni.“ »Tako prijetno
življenje imate in tako dobro služite, dočim se
jaz za nekaj desetic moram cel dan truditi,"
oponašal je pekovski pomočnik domačemu no¬
tarju. »Pomislite mladenič, odgovoril je notar,
da sem se po dovršeni ljudski šoli še dvanajst
let na lastne stroške šolal in da sem šele šti¬
rinajst let pozneje postal samostojen notar, in
preračunite po tem, kako drago sem si kupil
svoje po vašem mnenju tako prijetno sedanje
življenje."

Kvišku srce torej, priprosti sin naroda!
Zaupno glej v svojo boljšo bodočnost, privošči
si z mirno vestjo primerno razvedrilo po težkem
opravilu in ne greni si svojega dovolj težavnega
življenja z nepotrebnim in brezkoristnim tugo-
vanjem in s krivičnimi tožbami zaradi dozdevne
prijetnejše usode svojega bližnjika. Pomisli, da
najboljše in najprijetnejše zabave niso tiste, ki
se dobe za najdražji denar, ampak, da uživajoč
resnične četudi pri proste in vsakdanje zabave
ob razumni štedljivosti sebi in svojcem usta¬
noviš pravo srečo in blagostanje!

III.

Štedljivost in dobrotljivost.

»Štedljivost je sebičnost, in štedljivi go¬
spodarji nimajo srca za ljudsko revščino in bedo,"
trdijo nekateri in imenujejo pridigovanje šted-
ljivosti škodljiv in nečloveški nauk. Ta prepo¬
gosti in nepremišljeni ugovor, vzpodbuja nas, da
na kratkoma razjasnimo, ali je razumna šted¬
ljivost, kakor se tu trdi, res nasprotnica one
prevzvišene zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega
kakor samega sebe!" in torej sovražnica do¬
brotljivosti.

Naravnost moramo priznati, da smo od¬
ločni nasprotniki nepremišljene dobrotljivosti, ki
nikdar ne doseže tistega namena, katerega ima
prava dobrotljivost. Brez premisleka deliti de¬
nar med uboge prosilce je največja nespamet.
Premnog cbdarovanec dani ne uporabi v svoj
prid, ampak na čim lažji način si ga je pridobil,
tembolj se navaja lenobe in zapravljanja. Časo¬
pisi so prinesli kot dokaz te resnice zanimivo
novico iz Pariza. Dobrotljivi ruski car podaril

43

je namreč ob svojem odhodu iz Pariza več tisoč
zlatih rubljev (rubelj je 3 krone 60 vinarjev na¬
šega denarja), da se razdele med največje reveže
pariške. Toda kako so reveži uporabili ta veliko¬
dušni dar? Izkazalo se je ob pobiranju teh zlatih
rubljev, da so jih nad tri četrtine našli v mestnih
— žganjarijah, kjer so jih obdarovane! zapili.

Razumna štedljivost, katero mnogi po pra¬
vici imenujejo modrost življenja, mora se od¬
ločno upreti takemu brezplodnemu načinu do¬
brotljivosti nasproti bližnjiku. Pripomoči revežu
k rednemu zaslužku in pokazati mu sredstvo,
in šele tam, kjer samopomoč ne doseže pra¬
vega uspeha, pomagati t  denarjem in sicer na
kar najkoristnejši način, to je načelo dobrotlji¬
vosti, katerega naj bi se zvesto držali vsi šted-
Ijivi gospodarji!

Izkušnja uči, da oni, ki so čez mero rado¬
darni in nepremišljeno dobrotljivi, ne le, da s
svojo dobrotljivostjo nikomur v resnici ne ko¬
ristijo, ampak da uničujejo svoje in često celo
svojih bližnjikov blagostanje. Pripoveduje se o
nekem slovitem pisatelju, ki je umrl v velikih
dolgovih, kako si je mnogokrat izposodil — se¬
veda za vedno — pri prijatelju cekin, da bi si
oskrbel živeža in drugih potrebščin, da je pa

-s*'

44

brez obotavljanja ta cel cekin često brez pre¬
misleka podaril kar prvemu beraču, ki ga je ob
vratih prosil miloščine. Nahajajo se ljudje, ki
tiče sami v velikih denarnih zadregah, ki pa so
tako nespametno dobrotljivega srca, da niti naj
dvomljivejšim prošnjikom ne morejo odkloniti
prošnje za denarno posojilo ali za poroštvo pri
njih dolgovih. Ti vzgledi nam prav jasno dokazu¬
jejo, kako smešna je dohrotljivost lahkomiselnega
zapravljivca in kako resnične so besede moža,
ki pravi: „Štedljivost je krepost, brez katere si
ni mogoče misliti niti pravičnosti proti sebi in
drugim niti uspešne dobrotljivosti proti bližnjemu."

Nasprotno pa, Kjerkoli povprašate „Kdo
je ustanovitelj te ali druge sirotišnice ali bol
nišnice", ki so rešile pomanjkanja stotine za¬
puščenih sirot in onemoglih trpinov, navadno
izveste, da so jih kot pomnik svojega blagega
srca postavili ne ljudje, ki so se udajali razkoš¬
nemu življenju, ampak taki, ki so leta in leta
modro štedili s svojim premoženjem, da ga sled¬
njič posvetč temu vzvišenemu namenu. Ako pre
iskujete doneske za ljudske knjižnice in druge
velikodušne naprave v svrho izomike revnih
ukaželjnih ljudij, največ pripomogli so s svojimi
sredstvi ne oni, katerih mošnja je pristopna

45

vsem potepuhom in postopačem, ampak previdno
štedljivi gospodarji.

Tudi zgodovina slovenskega narodnega raz¬
voja lahko ponosno priča o velikodušnih činih
mnogih skrbnih gospodarjev, ki so štedili s svo¬
jimi sredstvi z blagim namenom, da bi še mnogo
let potem, ko bodo že v grobu počivali, koristili
svojemu narodu.

Koliko slovenskih mladeničev, ki so kot
ubogi dečki zapustili revni dom svojih kmetskih
staršev, izšolalo se je in se še bode za učene
stanove po srednjih in visokih šolah s pomočjo
ustanov blagih dobrotnikov Cvetka, Kostanjevca,
Rapoca, Knaflja, Gorjupa in mnogo drugih! Ta
imena, ki so z zlatimi črkami zapisana v srcih
mnogih vrednih sinov majke Slovenije, so naj¬
glasneje govoreči dokazi, da štedljivost ni uma¬
zana sebičnost, kakor trde njeni nasprotniki,
ampak, da so baš štedljivi ljudje v resnici naj-
večji dobrotniki človeške družbe in največji do¬
brotniki svojega naroda.


\y

5tedljivost mladin^.

Spisal Vekoslav Kukovec.

I

Navajajmo mladino k štedljivosti!

Edini vzrok, zakaj tako mnogo ljudi, ki se
celo svoje življenje trudijo in ki imajo pri svojem
opravilu lep zaslužek, vendar nikdar ne doseže
pravega blagostanja, je ta, da se v svojih mla¬
dih letih niso učili štediti in dobro gospodariti.
Mladi možje, bodisi delavci ali uradniki ali kate¬
regakoli stanu, žive ob svojih dohodkih brez¬
skrbno, ne da bi kaj prihranili za dneve, ko so
njihove moči opešale in ko rednega zaslužka ni
več. Tedaj pa životarijo v največji bedi ob mi¬
loščini svojih soobčanov in vse to zategadelj,
ker jih nikdo ni učil pravočasno, v mladosti
štediti, in ker Janez nikdar ne zna tega, česar
se ni učil že kot Janezek.

Z znatnimi žrtvami- skrbi ljudstvo za za¬
četno izobrazbo svoje mladeži. Mladi naraščaj
uči se čitati, pisati, računiti, tudi prirodoslovja,
zgodovine, zemljepisja in drugih potrebnih pred
metov, malokdo se pa potrudi vcepiti otrokom
v pravi dobi prepotrebne začetne pojme o hra

4  ~

50

nitvi onih pripomočkov življenja, katerih prido
bivanje naj bi jim duševna izobrazba omogoče
vala in olajševala. Onim, kojim je izročena mla¬
dina v odgojo, zdi se, da splošna izomika mla¬
dini zadostuje tudi kot sredstvo v dosego gmot¬
nega blagostanja in da torej ni neobhodno po
trebno, navajati jo z besedo in dejanjem k
skrbnemu gospodarstvu, torej k štedljivosti. Iz
sledečih vrstic sprevidimo, da je to domnevanje
le deloma pravilno.

Ne da se dvomiti o resnici, da je omika
prijateljica in pospeševalka skrbnega gospodar¬
stva. Skušnja uči, da neomikan človek ne štedi
in da divjaku nikdar ne pride na misel, da bi
izmed trenutnega preobilja shranil kaj za pri-
hodnjost, za slučaj pomanjkanja. O Eskimotih
pripovedujejo, da je njih življenje večno tavanje
med skrajno potratnostjo in med najhujšim stra
danjem. Če vlovijo lososa ali kak drug plen, tedaj
imajo noč in dan gostijo tako dolgo, dokler vsega
ne použijejo, in če potem tudi po več dni ni¬
majo ničesar jesti, dokler se - jim lov zopet ne
posreči, ne domislijo se, da bi kaj shranili za
pozneje. Kina in Indija sta zelo rodovitni, a
vendar tako često čitamo o strašni lakoti, ki
tamkaj razsaja med necivilizovanim prebival-

51


stvom. Tudi pri nas je bogastvo in blagostanje
doma v deželah, kjer je splošna izobraženost
ljudstva na najvišji stopinji, a ne baš v najro
dovitnejših pokrajinah. Ravnotako vidimo, da
marsikateri delavec, ki ni hodil v šolo in ki je
neizobražen, pohaja vedno umazan in zanemar
jen in ničesar nima, dočim njegov dobro vzgo¬
jeni tovariš živi v najboljših razmerah in si
sčasom pridobi celo lepo premoženje. Da, brez
duševnega tudi gospodarskega napredka ni in
ne bode.

Vendar pa ni dovolj, ako skrbimo ljudstvu
le za večjo izobrazbo, in kriva je misel, da stem,
ako mladini vcepljamo učenosti in znanosti ter
ji blažimo srce, vzgajamo ob ednem dobre go¬
spodarje. Vsakdo se o tem lahko prepriča. Neka¬
teri ljudje, ki so zelo izobraženi, imajo manj
smisla za štedenje in gospodarstvo nego drugi,
ki so se manj učili, ki so se pa pravočasno
navadili tudi štediti. Zgodovina nam dokazuje,
da so premnogi duševni velikani bili uprav
grozni zapravljivci. Znano je, da je imel Caesar,
ki je bil velik kot vojskovodja, državnik in pi¬
satelj, več milijonov dolga. Mirabeau, najslovi-
tejši govornik izza časa francoske revolucije,
tičal je celo svoje življenje do ušes v dolgovih,

4 *

52

in dasiravno je imel velikanske dohodke, bil je
še na smrtni postelji svojemu krojaču dolžen
denar za svatovsko obleko. Pisatelj Lamartine,
ki je imel nad dvestotisoč trankov letnih dohod¬
kov, je vse zapravil, tako, da so nazadnje prija¬
telji zanj pobirali milodare. Tudi slavni Anglež
Byron je vsled svoje neizmerne potratnosti že v
mladih letih zabredel v velikanske dolgove, tako,
da so mu že prvo leto po njegovi ženitvi se¬
demkrat rubili hišo in vse premoženje. Tudi o
nekaterih slovenskih znamenitih možeh moglo
bi se pripovedovati, kako slabi gospodarji so
bili vkljub svoji izobraženosti in učenosti. Sen
timentalci izmed občinstva se bridko pritožujejo,
zakaj je neusmiljena usoda, te za narod toli za
služne može tepla s pomanjkanjem in nezgo¬
dami. Toda usoda je bila pri vsem tem popol¬
noma nepristranska, kaznovala in tepla jih je le
njihova gospodarska nemarnost in neprevidnost.
Ti in drugi slavni zapravljivci so baš svarilen
vzgled, da niti najženijalnejši ljudje ne smejo
brez kazni zanemarjati splošnih pogojev ljud¬
skega blagostanja, pokazali so pa tudi, da smisel
za razumno gospodarstvo ne izvira sama ob sebi
iz učenosti, ampak, da se vsakdo, tudi učenjak
pri vsem drugem mora še posebej učiti štediti

53

in dobro gospodariti. Da se marsikateri zaprav¬
ljivec prepriča, dasiravno morebiti že prepozno,
o ti nujni potrebi, dokazuje nam sloveči pisatelj
„Župnika Wakefieldskega“, Goldsmith, ki je, dasi
je imel v svojem življenju velikanske dohodke,
sam o sebi trdil, da se v Evropi jedva nahaja
eduo kraljestvo, kjer bi on ne imel dolgov. Vedoč
iz lastnega prepričanja, kolika nesreča je za
vsakogar zapravljivost, pisal je svojemu bratu
nekoč pismo sledeče zanimive vsebine: „Uči,
dragi brat, svojega sina štedljivosti in skrbnega
gospodarstva. Spomni ga žalostne usode njego¬
vega po svetu tavajočega strica, ki se je iz
knjig učil velikodušnosti, predno ga je bridka
skušnja naučila previdnosti v gospodarstvu . 0

Kdor hoče vzgojiti štedljive može in žene,
mora že dečke in deklice ne le splošno pouče¬
vati, ampak še zlasti učiti štedljivosti ter jih
tudi praktično navajati k skrbnemu gospodar
stvu z njihovim premoženjem, posebno pa z de¬
narjem. To prepričanja, je napotilo najnapred¬
nejše evropske države, da so ne le ustanovile
razne svojemu namenu primerne štedilne zavode
za majhne denarne zneske, ampak, da so uvedle
pouk o gospodarstvu tudi v začetne ljudske šole.
V tem smislu je storila prvi korak Belgija, ki

54

je z navajanjem mladeži k štedljivosti, počela
najprej v zasebnih šolah, zlasti sirotiščnicah, a
pozneje tudi v javnih ljudskih učilnicah. Nje¬
nemu zgledu je sledila Anglija, Francija in
deloma celo Italija. Ali je mar baš tem državam
bilo tega koraka tako nujno potreba in drugim
ne? Tako bi se človek nehote vprašal. A pravil¬
neje bi menda bilo sklepati, da v Angliji, Fran¬
ciji in Belgiji baš javna skrb za pospeševanje
štedljivosti pri mladem naraščaju veliko pripo¬
more k večjemu blagostanju prebivalstva. Ve
ščaki trdijo ednoglasno, da je tako poučevanje v
mnogih krajih imelo nepričakovano lep uspeh i
pri otrokih i pri odraslih ljudeh.

Tudi Avstrija je po zgledu Anglije usta¬
novila pred poldrugim desetletjem svojim držav¬
ljanom i tostran i onstran Litve prevažen zavod,
c. kr. poštno hranilnico, katera po svoji modro
premišljeni uredbi in uzorni upravi omogočuje
štedenje i najskromnejšemu občanu in zlasti tudi
pospešuje štedljivost naše mladine. Dasiravno
pri nas še ni prodrlo prepričanje, da bi se otroci
javnih ljudskih šol naj poučevali tudi posebej o
štedljivosti kot posebnem učnem predmetu, ven¬
dar se moremo opravičeno nadejati, da bode
krepost štedljivosti zlasti vsled imenovanega

55

hranilnega zavoda našla pot med vse sloje pre¬
bivalstva in da se udomači pred vsem tudi med
našo mladino. Saj ni dvomiti, da se nahaja med
nami dovolj pravih prijateljev mladine, in ako
ti s svojim vplivom dosežejo, da se potem šte-
denja razjasni nežni mladeži in ako isti pripo¬
morejo, da se pridno posluži kot pripomočka
javnih poštnih hranilnic, tedaj mora nastati
tudi v naših gospodarskih in posredno tudi dru¬
žabnih razmerah blagodejen obrat na boljšo
stran. Da smo pa na jasnem glede poslovanja
omenjene naše c. kr. poštne hranilnice, poglejmo
si na kratko zgodovino, uredbo, namen in dan
današnji razvoj poštnih hranilnic ne le pri nas,
ampak tudi na tujem, od koder smo jih sprejeli
tudi mi.

Razni človekoljubi zasnovali so zlasti po
angleških industrijalnih okrajih takozvane penny-
banke, katere naj bi štedenje omogočile tudi
najrevnejšemu delavcu in tudi deci. Penny-banke
so se imenovale zato, ker je pri njih znašala
najmanjša hranilna vloga eden penny, to je, kakih
10 vinarjev našega denarja, in ker je njih namen
bilo štedenje baš z majhnimi in tudi najmanj¬
šimi zneski. Te penny-banke so imele zelo bla¬
godejen vpliv in so se zategadelj smatrale za

56

dobrodelne zavode prve vrste. Ko se je tudi
državna oblast prepričala o velikem pomenu
teh naprav, sklenila je ustvariti sama velik
ednoten zavod take vrste za celo državo, in na
tak način je nastala angleška poštna hranilnica.
Ker je izvrstno uspevala, uvedle so tudi druge
države ednake poštne hranilnice, Avstrija n. pr.
z zakonom z dne 28. maja 1882 našo c. kr.
poštno hranilnico za vse v državnem zboru za¬
stopane dežele z osrednjim hranilničnim uradom
na Dunaju.

Bistvo te naše c. kr. poštne hranilnice je
približno sledeče. Vsakdo brez razlike stanu in sta¬
rosti lahko postane vlagatelj, ako vloži v hra¬
nilnico najmanj 1 krono, (nikdar pa vlagatelj ne
more imeti v tej hranilnici več nego 2000 kron).
Kdor na tak način postane hranilnični vlagatelj,
dobi ob ednem zastonj posebno vložno hranilno
knjižico, v katero poštnohranilnični uradnik vsa
kokrat vpiše znesek dotične vloge na pristojno
mesto, in v kateri se tudi nahajajo pravila o
poslovanju hranilnice. Vsakokrat, kadar je vla¬
gatelj na tak način vložil v hranilnico kak zne
sek, pošlje mu čez dva ali tri dni osrednji hra¬
nilnični urad posebno potrdilo o resničnem pre
jemu dotične vloge. Denar se lahko vloži vsak

57

čas ob navadnih poštnih uradnih urah pri ka¬
teremkoli avstrijskem poštnem uradu. Vsak vla¬
gatelj pa lahko tudi kadarkoli in pri katerem¬
koli avstrijskem poštnem uradu zahteva izpla¬
čilo ednega dela ali pa tudi cele vložene vsote.
Treba mu v ta namen le popisati po eden listič
iz posebne knjižice za odpoved hranilnih vlog,
katero dobi zastonj ob ednem ko sprejme ob
prvi svoji hranilni vlogi vložno hranilno knjižico.
Ta listič se pošlje v posebnem zavitku, ki se
brezplačno dobi pri vsakem poštnohranilnem
uradu na osrednji poštnohranilni urad, ki vla
gatelju pošlje na njegov naslov nakaznico na
zahtevo vsot vloženega denarja, katerega kateri¬
koli poštni uradnik na zahtevanje takoj izplača
in ob ednem odpiše v vložni hranilni knjižici.
Vlagatelj pa, ki želi, da mu hranilnica izplača
manjši znesek njegovih vlog nego 40 kron, dobi
ta znesek lahko tudi takoj še tisto uro, ko iz¬
plačilo zahteva, ako izpolni omenjeni odpovedni
listič ter ob ednem s tem lističem in svojo
vložno knjižico predloži uradniku tudi potrdilo
osrednjega hranilnega urada o sprejemu njegove
poslednje vloge. Vse pri občevanju s hranilnico po¬
trebne tiskovine se dobe nadalje zastonj in ravno
tako je brezplačno vse uradno poslovanje z vla

58

gatelji in vse tudi priporočene pošiljatve na poštni
hranilni urad, a poštna hranilnica pri vsem tem
za vloženi denar izplačuje po tri odstotke
obresti. Tako posluje c. kr. avstr, poštna hranilnica.

Posebej omeniti moramo še govore o poštni
hranilnici tudi takozvane poštne hranilne listke,
ki imajo omogočevati štedenje tudi prav majhnih
zneskov in ki so zategadelj zelo primerne, da
navajajo zlasti tudi mladino k začasni štedlji-
vosti. Poštni hranilni listek, ki ima vtisnjeno
znamko za deset vinarjev in naznačene prostore
za prilepljanje nadaljnih poštnih znamk ednake
vrednosti, dobi se pri vsakem poštnem uradu
za ceno že omenjene vtisnjene znamke. Brž, ko
je štedilec prištedil najmanj deset vinarjev, kupi
si za ta znesek poštno znamko ter jo prilepi na
naznačenem mestu poštnega hranilnega listka
poleg omenjene vtisnjene znamke Ako ima sled¬
njič njegov hranilni listek vsega skupaj za 1 K
takih znamk, tedaj se je treba štedilcu le podati
k poštnemu uradniku, ki prinešeni izpolnjeni
hranilni listek sprejme in zapiše kot hranilno
vlogo v štedilčevo vložno hranilno knjižico. Šte¬
dilec lahko seveda ob ednem zahteva nov poštni
hranilni listek ter z njega pomočjo štedi i na¬
dalje na ednak način.

59

Vsakdo, kdor sodi nepristransko, priznati
mora, da je zavod, tako vsestransko modro in
praktično urejen, z najzanesljivejšim državnim
jamstvom, najdovršenejše bodrilo k štedljivosti
z majhnimi zneski in da je kot tak lahko pre
velikega pomena za našo mladino, razume se
seveda, da le v tem slučaju, ako bi jo poklicani
činitelji navajali, da se ga vedno in povsod kar
najpridneje poslužuje.

Mnogobrojni slučaji spričujejo, da take
poštne in druge podobno urejene hranilnice res
preblagodejno delujejo, ako se mladina z vnemo
oprime njih pripomoči. Učitelj nekega kraja pri¬
poveduje, kako je nekega ubogega dečka po
dolgem prigovarjanju slednjič vendar pregovoril,
da svoje novčiče, katere je slučajno tu ali tam
dobival, začne vlagati v tamkajšno hranilnico.
Za leto dni si je ta mladi štedilec na ta način
prištedil toliko, da si je kupil za prihranjeno
vsoto novo obleko. »Bogato sem bil poplačan
za ves svoj trud". pravi dotični učitelj, »ko sem
vidil, kako srečnega se je čutil deček, ki je
dotlej vedno pohajal zanemarjen in s strgano
obleko, v svoji čedni novi suknjiči, katero si je
bil kupil za denar, prihranjen na moje prigo¬
varjanje v naši hranilnici."

60

Drug prijatelj mladine in pospeševalec šted-
Ijivosti poroča o ginljivem prizoru, katerega
priča je bil v uradu neke poštne hranilnice.
Prišel je tja nekoč krepak mož-delavec žuljevih
rok v spremstvu dveh nedorashh otrok, dočim
je tretjega najmlajšega držal v naročju, ter je
iz mošnjička izpraznil ves denar, kar ga je bii
prihranil in dal vsakemu izmed otrok vpisati
ednako vsoto v njegovo vložno hranilno knjižico.
„Ubogi črvički**, dejal jim je, „umrla vam je
dobra mati, ki vas je doslej navajala k štedlji-
vosti ter tule vlagala za vas v hranilnico, in
ne more več skrbeti za vas. Storim- torej jaz
mesto nje, kolikor morem, kar vam je koristno
in vas lahko reši pomanjkanja.“ Mož, ki se je
v nekem kraju dolgo trudil, da bi mladino na¬
vadil vlagati v poštno hranilnico, sklical je ne
kega dne vse stariše štedečih otrok na pogovor
ter jih je ob tej priliki prosil, naj odkritosrčno
presodijo, ali so opazili na svojih otrokih, da je
vlaganje v hranilnico na nje dobro vplivalo ali
ne. Kdor meni, da je to bilo za njegove otroke
dobro, naj bi vzdignil roko. In vsakdo je vzdig¬
nil roko, dočim je neka mati s solzo veselja v
očesu vzkliknila: „Obe roki vzdignem, gospod,
za oba moja sina, katera ste vi naučili tako

Gl

skrbno štediti in gospodariti". Na zanimiv način
skušajo zlasti učitelji na nekaterih francoskih
ljudskih šolah navajati svoje učence pravočasno
k prepotrebni štedljivosti. Namesto zabavnih
knjig in drugih vzpodbudnih daril, katera se
drugod dajajo koncem leta in ob drugih prilikah
najmarljivejšim otrokom, dobivajo tamkaj mar¬
ljivi in revni učenci kot darila vložne poštno-
hranilne knjižice glaseče se na njih ime, z vpi¬
sanimi vlogami v znesku nekoliko frankov, ka¬
tere so za otroke vplačali razni prijatelji šolske
mladine. Obdarovani otroci pa sami skrbe, da
kaj prihranijo in vložijo v poštno hranilnico in
da povečajo svoje prvotne hranilne vloge. Na
tak način vceplja se mladini veselje k štedlji¬
vosti z velikim uspehom.

Posebno velike važnosti je to, da otroci,
ki vlagajo v poštno hranilnico, pogostoma vpli
vajo nehote ne le na svoje tovariše, da jih tudi
oni začno posnemati, ampak, da posredno vzpod
bujajo k štedljivosti celo 'svoje starše. Opazo¬
valci rodbinskih razmer trdijo, da se oče pri
katerem, si je sin na nčiteljevo prigovarjanje
izprosil dovoljenje, da bi smel vlagati v poštno
hranilnico, v mnogih slučajih že koj prihodnjo
soboto tudi sam napoti v hranilnico ter vanjo

62

*

vloži prihranjeni del svojega zaslužka. Nek oče.
ki se je bil ob delu poškodoval, ležal je na bol
niški postelji, a bil je brez zdravil in brez zdrav¬
niške pomoči, ker vkljub lepemu zaslužku ni bil
ničesar prihranil za slučaj bolezni. Tu je tekel
njegov sinček nanagloma s svojo vložno hranilno
knjižico na poštno ■ hranilni urad, zahteval izpla¬
čilo prihranjene vsote, katero je imel tamkaj
vloženo ter je z isto rešil bolnega očeta iz ve
like stiske. Ta čin je moža »tako ganil, da je
brž, ko je okreval in mogel zopet hoditi na delo,
začel tudi on s svojim zaslužkom štediti in da
je svoje otroke zanaprej kar najodločneje navajal
k štedljivosti in skrbnemu gospodarstvu.

Marsikateri bralec teh vrstic bo pa utegnil
dvomiti o možnosti takega štedenja s pripo-
močjo poštne hranilnice, morebiti se zdi nekomu
štedenje naše mladine tudi nepotrebno ali pa na
vedeni način štedenja preotročji. Poglejmo torej,
ali bi bilo tako domnevanje pravilno in v koliko.

Vsi vemo, da mladina pogostoma dobi v
roke manjše denarne zneske. Sorodniki in botri
dajejo ctrokom majhna denarna darila. Deček,
ki prinaša sosedu pisma iz pošte ali ki istemu
iz šole grede po njegovem naročilu kupi kak
predmet ali mu stori kako drugo uslugo, dobi

63

zato po kak novčič. Nekod je navada, da dajejo
kupci ob nakupu živinčeta pastirju desetico tako
zvane napitnine. Lepe vsotice skupijo otroci tudi
s tem, da po žetvi po njivah pobirajo zaostale
klasje in zrnje, lahko si tudi še na marsikater
drug način prisluži zlasti dorasla mladež kako
malenkost. Tudi starši podare pridnemu otroku
včasih desetico s pristavkom, da si zanjo naj
kupi, kar hoče. Kolika nevarnost nepremišljene
uporabe dotičhih novcev grozi neizkušeni deci!
»Denar ima polžek rep“, pravi prislovica; ki se
uresničuje še zlasti pri otrocih. Nevidno se na
tak način vtepe kuga prezgodnje zapravljivosti
že med nežno mladino. Novčiči se brezskrbno
izdajajo za sladkor, za rožice itd., a slednjič
morebiti celo — za morilni tobak ali za vino;
od tu je pa k nepoštenosti in poneverjenju le
majhen korak. Kako vse drugače bilo bi to, ako
bi se mladina navadila za vsako desetico, ka¬
tere ji ni treba izdati, takoj kupiti znamko, pri¬
lepiti jo na poštni hranilni listek ter bi tega,
ko je izpolnjen, dala vpisati kot vlogo v svojo
vložno hranilno knjižico. Dži, nedvomno je tudi
naši slovenski mladeži mogoče štediti in lahko
bi tu imenovali požrtvovalnega slovenskega uči¬
telja, ki je z lepim uspehom svoje doraslejše

64

učence učil podobne majhne vsotice štediti s
pomočjo naše poštne hranilnice. Ko bi ga ven
dar posnemali vsi njegovi slovenski tovariši!

Nikdo ne more resno ugovarjati, češ, da
ni baš slovenski naši mladini nujno potrebno
vcepljati ljubezni do štedljivosti in varčnosti.
Zanesljivo nam je znano, da se otroci naših
premožnejših, d&, tudi otroci grofjih in knežjih
rodbin že v najnežnejši mladosti navajajo na
tak način k štedljivosti in da morajo, brž ko
znajo 'pisati, tudi že vestno zaznamovati v po¬
sebni knjižici svoje dohodke in izdatke. Kdo bi
naj mislil, da je ednako navajanje k štedljivosti
manj potrebno naši ubožni slovenski deci, kakor
sinovem bogatcev in plemenitašev!

Kdorkoli bi se slednjič izpodtikal na otroč¬
jem načinu štedenja s pomočjo poštnih hranilnih
listkov, naj pomisli, da so listi določeni baš
otrokom in da vsaj v svojem bistvu ne more biti
otročarija naprava poštne hranilnice, zavoda,
katerega važnost so pač morali najbolj poznati
oni, ki so ga ustanovili z velikimi žrtvami in ga s
sijajnim uspehom vzdržujejo in upravljajo.

Ne po velikosti prihranjenih vsot soditi
nam je korist štedenja, ampak navada štede
nja, katero si mladina priuči na popisani način,

je oni prekrasni neposredni sad štedenja majhnih
zneskov. Kakor se o zapravljivcu, torej človeku,
ki se je navadil zapravljati, opravičeno pravi,
da se ne spreobrne, dokler se v jamo ne zvrne,
baš tako se človek, ki je v mladosti štedil in
si priboril navado štedljivosti, najvarneje zava
ruje zoper neprevidno izdajanje s trudom pri¬
hranjenega zaslužka. Ako daste mladeniču za
talent, ako mu daste za milijon zlata, niste mu
še s- tem zagotovili blagostanja, ker nikdo ne
more imeti toliko, da bi ne mogel, če je zaprav¬
ljivec, vsega izgubiti. Veliko večjo dobroto stori
mlademu človeku oni njegov pravi prijatelj, kateri
mu je pomagal pridobiti navado skrbnega gospo¬
darstva tudi z neznatnimi sredstvi, kajti le ta je
zanesljiv porok, da dosežemo pravo blagostanje.

Naj bi torej vsi, ki imajo opraviti z našo
slovensko mladino in ki ji žele dobro, skrbno
premislili, koliko dobroto storč mladini sami in
vsemu našemu narodu, ako svoje izročence na¬
vajajo pravočasno k štedljivosti in skrbnemu
gospodarstvu! Naj bi se vedno spominjali glo¬
boko premišljenega izreka učenega Adama Smitha,
ki pravi: „Vsak posamezni zapravljivec je naj
večji sovražnik svojega naroda, vsak skrben
gospodar pa največji dobrotnik človeške družbe.

IV.

Umno gospodarstvo.

Spisal Vekoslav Kukovec.

Ne zanemarjajmo v gospodarstvu maienkostij!
Red, knjigovodstvo in proračun v domačem
gospodarstvu.

Premnog gospodar propade, ker ne premisli,
kakšen vpliv za ves razvoj gospodarstva imajo
včasih baš najmanjše in najneznatnejše stvarice
in ker svojih rečij nima v pravem redu ter si
ne zna razdeliti časa tako, da bi ga kar najplo-
donosnejše izkoristil. Zato je namen sledečih
vrstic razjasniti pomen maienkostij in reda ter
točnosti v gospodarstvu ter opozoriti na neiz¬
ogibno potrebo knjigovodstva in proračuna ne le
morebiti v kmetskem ampak sploh v vsakem
zasebnem gospodarstvu.

Že kot majhni učenčki smo čitali prigodbo,
kako je jezdec zanemaril žebelj pri podkvi svo¬
jega konja, kako je vsled tega konj izgubil pod¬
kev ter opešal, in kako je jezdec sam vsled tega
prišel roparjem v roke. Navadno sicer mislimo,
da je to le izmišljena pripovedka, toda v res¬
nici vidimo podobne slučaje zanemarjanja doz¬
devnih maienkostij dan za dnevom v domačem
gospodarstvu in dan za dnevom pokore se ne

70

previdni gospodarji za take nerednosti. Vrtnar
vidi drevo preobloženo s sadjem, da se priklanja
globoko do tal, a ne postavi mu podpore: po
noči pa pride vihar in krasno drevo se zlomi
in pade vsled prevelike teže, katere ni več moglo
prenašati. Jarek kraj rodovitne njive ni iztreb¬
ljen in ko pride ploha, razlije se vodovje čez
polje ter poplavi vsled take gospodarjeve ne¬
marnosti bujno žito in odnese dobro prst na
cesto ali pa med potom že oblati najboljši trav¬
nik. Vsled zanemarjene ceste se prekucne s se¬
nom preobloženi voz in pohabi delavca, in vsled
nezadelane luknje v strehi skazi se čez zimo na
podstrešju cel kup dišečega sena in pretrohni
stena. Kdo bi pač hotel tajiti, da je takih in
podobnih slučajev v nekaterih gospodarstvih pre
mnogo, in da je gmotna izguba, ki iz njih izvira,
silen zadržek gospodarskega napredka! Kako
dolgo časa se mora gospodar truditi, da pridela
toliko, kolikor je zgubil vsled zanemarjanja tako
neznatnih opravkov!

Tudi ob pridobivanju premoženja imajo
majhne drobtinice in drobni novčiči velike večji
pomen, nego si marsikateri gospodar misli na
prvi hip in pregovor : „Zrno do zrna pogača,
kamen do kamna palača" izraža, kaj premorejo

71

malenkosti v gospodarstvu. Nekemu mlademu
možu je njegova žena na čuden način dokazala,
kaj pomeni ta pregovor in koliko si lahko pri¬
gospodari celo človek, ki prihrani na dan ma¬
lenkostno vsotico, katero je plačati za majhen
frakeljček žganja. Ker je namreč njen mož trdil,
da zasluži tako malo, da mu ni vredno štediti,
prigovarjala mu je na dan poroke, naj ji izpolni
edino njeno željo ter ji da vsak dan 10 vinarjev,
da bi si mogla privoščiti frakeljček žganja. Ako
ravno je sam prav rad popil kozarček ali dva
več nego mu je bilo treba, obotavljal se je mož
začetkoma izpolniti ženino željo, češ, kakšno
bode to življenje, ako bi mu žena popijala žganje;
slednjič ji je pa vkljub temu ugodil ter ji dano
obljubo redno opravljal. Čez leto dni napornega
vsakdanjega dela hotel je slednjič imeti eden
dan praznik ter ob obletnici poroke obiskati z
ženo vred sorodnike v oddaljenem mestu. Ko je
pa z žalostjo opazil, da si celo leto ni prihranil
toliko, kolikor bi stal tat’ izlet, položila je ženka
pred strmečega moža na mizo mošnjič rekoč:
„Tu le imaš 365 desetic, katere si dal svoji ženi
za 365 frakeljčkov nji nepotrebnega žganja:
lahko imaš torej praznik in lahko narediva izlet.”
Mož je pa dejal pozneje: „Ako si jih ti prihra-

72

nila 365, lahko bi jih bil jaz ta čas mesto ne¬
potrebne pijače prihranil najmanj petkrat toliko,
kar bi bilo skupaj 2190 desetic in to bi ne bila
malenkost. Žena, tu je moja roka, da pojutranjem
začnem štediti četudi z malenkostmi!“ In res, i
v gospodarstvu i drugod mora vsakdo, kdor hoče
kaj znatnega doseči, pred vsem upoštevati ma¬
lenkosti, kajti ako malenkost prištejemo k dru¬
gim malenkostim, tedaj je uspeh našega sošte-
denja mnogo, mnogo več nego navadna malen¬
kost. Prav je rekel slavni kipar Mihael Angelo
prijatelju, kateri mu je očital, zakaj ?e tako
dolgo mudi ob klesanju posameznih udov in
mišic, češ, saj so to vendar le malenkosti.
„ Prijatelj," dejal mu je, „saj vidiš, da na celem
kipu ni druzega nego same malenkosti, in šele,
če so skrbno izklesane vse te malenkosti, tedaj
smem upati, da kip kot celota ne bode malen
kost." Opravičeno smemo reči, da to modro pra¬
vilo velja tudi v vsakem gospodarstvu in da
najboljši gospodar ni oni, ki hoče kar čez noč
in z velikanskimi dobički obogateti, ampak oni,
ki ve ceniti vsako še tako neznatno pošteno
pridobitev.

Velike uspehe so dosegli, kakor nam do¬
kazuje zgodovina in vsakdanje življenje, le oni

73

možje, ki so pri vsi svoji spretnosti in sposob¬
nosti ter vkljub največjim svojim črtežem vselej
in povsod potrebno natančnost in skrbljivost
uporabljali tudi ob izvrševanju najpriprostejših
in najbolj vsakdanjih opravkov. Neki trgovec,
pri katerem se je za razpisano mesto oglasilo
mnogo trgovskih pomočnikov, ki so pa imeli vsi
izvrstna spričevala, tako, da ni vedel, za kate
rega naj bi se odločil, velel je prošnjikom, naj
vsak izmed njih v košček papirja zavije za pet
vinarjev soli. Nato je pa sprejel v službo onega
pomočnika, ki je to neznatno malenkost naj
spretneje in najčedneje izvršil. Z ozirom na
mnogoletno skušnjo sklepal je opravičeno, da
kdor se na malenkosti dobro razume, zasluži
zaupanje tudi v najvažnejših opravkih. Slavni
Napoleon, kateremu se je klanjala vsa Evropa,
dosegel je tako velikanske U3pehe zlasti zato,
ker niti v najpomenljivejših trenutkih ni pozabil
upoštevati tudi najneznatnejše potrebe vojevanja.
Pravi se, da je včasih, ko so mu okrog ušes že
žvižgale sovražne kroglje, popolnoma hladno¬
krvno dajal povelja gledč števila in kakovosti
obuval, obleke, živeža in pijače, katera naj bi
se iz raznih krajev nabavila za njegovo armado.
G nekem angleškem ministru se pripoveduje,

74

kako se je trudil vsak opravek, bodisi še tako
vsakdanji, opraviti kar najveatneje in najpopok
neje, tako, da so njegovi znanci in prijatelji
rekali: „Ako bi moral naš minister par Čevljev
osnažiti, gotovo bi jih osnažil tako skrbno,
kakor najskrbnejši služabnik na Angleškem.

Da, vsi izkušeni gospodarji prav dobro vedo,
da dandanes ne živimo več v raju kakor Adam,
in da teh božjih darov v naših gospodarstvih ni
toliko, da bi mogli pospravljati brez truda ko¬
šare jabolk in polne voze vsakovrstnega blaga,
ne da bi se zanje v potu svojega obraza trudili.
Vsi predobro vemo, da „zakon narave je ta, da
iz malega raste veliko" in da vendar naše živ¬
ljenje ni loterija, kjer bi se za vloženo desetico
priigrali tisoči m milijoni. Najlepši nauk, kako
mi slabotni zemljani dosežemo svoje blagostanje,
ako cenimo drobtine in malenkosti, dal nam je,
kakor se čita v evangelju, Bog sam v onem tre
nutku, ko je pred 5000 možmi v puščavi doka¬
zal svojo vsemogočnost, ker jih je na čudežen
način nasitil z dvema ribama in šestimi ječme
novimi kruhi. „Poberite drobtine, da konca ne
vzamejo", dejal je. In kdo bi si bil mislil, da je
teh neznatnih drobtin in ostankov bilo toliko!
Pobrali so jih in nabrali za celih dvanajst košev!

75

— Ne prezirajmo torej niti mi malenkostij v
gospodarstvu!

Niti majhne, niti velike stvari pa ne morejo
prav prospevati, ako v gospodarstvu ni natanč¬
nosti in reda v prostoru in v času in ako go
spodar ne skrbi za snažnost v vseh del>h go
spodarstva.

Vsakdo izmed bralcev se je menda včasih
v svojem življenju že srečal z ono vrsto nered¬
nih ljudij, katere bi mogli imenovati poosebljeno
nerednost. Pustite jih n. pr. nekaj trenutkov ob
svoji pisalni mizi in nehote vam narede takšen
strašen nered, da bi človek mislil, da namenoma
postavljajo vsako stvar na glavo. Ti ljudje zde
se skoro, kakor da jih pri vsakem koraku za¬
sleduje neka kužna bolezen nerednosti in zmeš
njave. In žalibog ima ta vrsta nerednih ljudij
tudi med našimi slovenskimi gospodarji vseh
stanov obilo vse graje vrednih posnemovalcev.
Vstopite k marsikateremu našemu gospodarju
ob kateri uri dneva koli, vedno najdete njih po¬
hištvo v največjem neredu in zanemarjenosti in
vedno vas sprejemajo z navadnim nagovorom
vseh nerednežev: »Gospod, ne ustrašite se!

Strašen nered imamo in nimamo še posprav¬
ljeno: ne utegnemo". In ni čudo, ako nas potem

76

tujci, ki nas sovražijo, črnijo po svetu, češ, Slo¬
venci so nereden in umazan narod.

Toda, ker vemo, da pri nerednih ljudeh
najprej pride ob milost, kdor graja njihov nered,
zato nočemo nadalje gospodarjem očitati nereda,
ampak poživljamo jih rajši, naj trezno razmislijo,
kake posledice izvirajo iz nereda in pomanjkanja
snage v vsakem gospodarstvu. Težko prislužena
obleka, ki se gnete in valja po posteljah in za¬
prašenih klopeh, uničena je v nekaj mesecih,
dasiravno bi mogla skrbno pospravljena in sna-
žena trajati trikrat tako dolgo. Draga omara,
ki se nikdar ne očedi in stoji v vlažnem kotu,
zgubi že čez leto dni vso lepoto in kaže široke
špranje. Nova knjiga položi se brez skrbi v pre¬
napolnjen predal sredi med nože in vilice in
perilo in čez nekaj časa je zverižena, mastna
in neusmiljeno oglodana. Tako in podobno pro¬
pada in trohni po sobah po kaščah, v hlevih
in na dvoriščih polagoma sicer, a zato tem go-
toveje stotero gospodarskih predmetov, pridelkov
in orodij. Slep mora biti, kdor ne izprevidi velike
škode in neodpustljive izgube, katero s tem za¬
krivijo neredni gospodarji.

Dokaz pa, da se je navedenih nerednostij
m gospodarskih nemarnostij lahko obvarovati

vsakemu razumnemu in napredka željnemu go¬
spodarju, nam je po raznih slovenskih pokra¬
jinah sto in sto onih lepih belih hiš, bliskajočih
se ob rodovitnih poljih izza čedno urejenih cve¬
točih vrtov, skritih med plodonosnimi ovočnimi
drevesi in ovitih z zeleno trto. Te lične kmetske
hiše, katere opevajo pesniki kot prebivališča
sreče in zadovoljnosti, dokazujejo nam prav jasno,
da ima tudi slovenski človek smisel za dober
red v svojem gospodarstvu, in da si zna tudi
on, ako hoče po onem priprostem pravilu vsa¬
kega razumnega gospodarstva „vsaka stvar na
svojem mestu 0  in „red je oče napredka 0  bodisi
tudi s skromnimi sredstvi pridobiti lepo blago¬
stanje in prijetno življenje.

Snaga in red pa, katerih je treba pri vsa
katerem uspešnem gospodarstvu, imata svojo
najzvestejšo gojilko v skrbni gospodinji. Koliko
dobra gospodinja z vzdižanjem reda doseže, ako
se resno potrudi, pove nam pregovor, ki trdi
„da gospodinja hiši tri ogle podpira, a mož le
ednega 0 . Poznamo slovensko gospodinjo, ki se
je vedno zavedala te svoje uloge v domači hiši
in ki jo je neutrudljivo ali vedno z uspehom
izvrševala tudi vkljub mrmranju svojega moža.
Videč, kako vprav nezaosno je bilo njenemu

78

možu skrbeti za red in snažnost pri obleki,
skrbela je zanjo s tem večjo neutrudljivostjo in
najsi se je še tako branil, ni mu dala miru,
ako je imel n. pr. umazano srajco. „Huduj se
ali ne huduj: srajco moraš dati doli!" dejala je
in dosegla, da je oblekel svežo. Taka skrb za
red in snažnost pojavljala naj bi se v vseh tudi
neznatnih razmerah v domačem gospodarstvu.
Nič ne velja piškavi in pogubni ugovor, češ, to
so malenkosti. Malenkost je tudi oni čisti sveži
zrak, katerega spustimo v svoja bivališča, ko
od časa do časa otvorimo sobina okna. Osvežu¬
joča voda, s katero se pošteno umijemo ali v
kateri se kopljemo, je tudi neznatna malenkost.
Baš take in nekatere druge malenkosti, katere
si lahko vedno privoščimo za naj ne znatnejšo
ceno, ut.rjajo in ohranjajo nam pa, redno oskr¬
bovane, najdragocenejši zaklad, brez katerega
vkljub največjemu bogastvu, ni pravega blago¬
stanja, obvarujejo nam ljubo zdravje. Zares, go¬
spodinje, ki skrbijo za red in snažnost, skrbe
tudi za prospevanje zdravja cele rodbine, store
veliko več, nego se navadno misli za trajno
dobro v vsakem gospodarstvu. Zategadelj se
strinjamo z onim prebrisanim snubcem, ki je
zaradi dozdevne malenkosti, zaradi neredno po-

79

česanih las, s kakršnimi ga je nekoč sprejela
njegova namenjena nevesta, opustil namero že¬
nitve z dotičnim sicer pametnim dekletom, rekoč:
n Kako bi taka gospodinja podpirala moji hiši
tri ogle, kateri lastni lasje izdajajo nemarnost
in nered!"

Kakor pravi red v prostoru, ima pa tudi
prava razdelitev časa ob izvrševanju različnih
gospodarskih opravkov na naše gospodarske
uspehe največji vpliv. Zato naj bi se vsakdo
ob skrbi za svojo bodočnost često spominjal
pregovora „čas je zlato" in ta svoj kapital mar¬
ljivo izkoriščal, saj vsakdanje življenje ponuja
neizmerno mnogo zgledov, kako se premnogo-
krat maščuje zanemarjanje pravega trenutka.

Naravoslovec grof Buffon daje nam zani
miv zgled, koliko izda čas, katerega si človek
pritrga pri predolgem spanju. Ta mož odločil se
je bil namreč spisati veliko znanstveno delo, a
ker je zaradi privajene brezskrbnosti zjutraj
predolgo poležaval v postelji, tako da je na ta
način potratil najlepše rane ure, obljubil je svo¬
jemu služabniku za vsako jutro, ako ga spravi
ob šestih zjutraj iz postelje, po edno krono. In
res, služabnik hotel je to krono zaslužiti in
pregnal je zaspanega grofa, naj je še tako

80

zmerjal, če drugače ne, pa s silo in zvijačo iz
postelje, d& nekega zimskega jutra, ko grof za
nič ni hotel vstati, vlil je služabnik vrč ledeno
mrzle vode čez posteljo — in na tak način je
slednjič svojega gospoda navadil vstajati vsak
dan točne ob šestih. Čez nekaj let je pa ta grof
Buffon po neutrudnem pisateljevanju dovršil
svoje slovito znanstveno delo, in javno je pri¬
znaval svojim znancem: „Da sem dovršil to
knjigo, zahvaljevati se imam vzlasti svojemu
možatemu služabniku, ki me je z vrčem ledene
vode učil spoštovati rano uro — zlato uro.“

Naj bi pač vsak gospodar pomislil, da baš
v razumnem vzdrževanju reda vseh malih in
velikih predmetov, katere pridela, in v modri
razdelitvi časa za različne opravke, tiči bistvo
njegove gospodarske naloge, nikakor pa ne le v
napenjanju njegovih telesnih sil in sposobnosti;
saj ga z ozirom na telesne sile namestuje lahko
tudi brezumna žival, ki nosi tovore, in mrtvi
stroj, ki rahlja zemljo. Gospodar ni le uporab-
Ijalec telesnih sil in spretnosti, ampak veliko
več: gospodar je umetnik, ki iz neznatnih drob¬
tinic ustvarja urejeno celoto, gospodar je vladar
in poveljnik, ki premaga prirodne in časovne
zapreke, prideluje svoje blagostanje.

81

Toliko torej o nujni potrebi reda v vsakem
gospodarstvu! Marsikateri gospodar glede zgle¬
dov, katere smo tu navedli, poreče: „To se
samo ob sebi razume, da je pravi red vsakemu
gospodarju nujno potreben, toda red v vseh teh
neštevilnih predmetih in opravkih vzdržati, to
je baš težavna in velikanska naloga. Kdor torej
nam gospodarjem hoče pomagati, naj nam ne
pridiguje o potrebi reda, ki se samo ob sebi
razume, nasvetuje naj nam rajši kakšen res
dober in primeren pripomoček, kako nam je
doseči in ohraniti ta prepotrebni red v našem
gospodarstvu. Zategadelj nameravamo v sledečih
vrsticah na kratko govoriti o dveh znamenitih
pripomočkih vsakega dobrega gospodarstva, o
natančnem gospodarskem knjigovodstvu in o
gospodarskem proračunu V ta namen naj nam
pa bralec dovoli, da mu pripovedujemo, akoravno
bode naše pripovedovanje morebiti premalo
kratkočasno, o vse pohval^ vrednem in za mar
sikoga poučljivem knjigovodstvu nekega svojega
znanca, vzornega slovenskega kmetovalca.

Čudeč se, kako je mogel v gospodarstvu
vzdržati tako lep red in kako je znal čas za
različne opravke tako modro razdeliti, da nikdar
ni bilo iz njegovih ust slišati običajnega izgo-

6

82

vora „ne utegnem 11 , vprašali smo tega kmeto¬
valca, kako mu je vse to vendar mogoče. Tule
poglejte si »ogledalo mojega gospodarstva", od¬
govoril je in nam pokazal veliko knjigo z orne
njenim napisom. „To ogledalo mojega gospodar¬
stva mi daje najlepši pogled čez vse predmete
in nauk o vseh potrebnih opravkih mojega
gospodarstva".

Na vrhu nove strani te knjige videli smo
zapisano: »Seznamek mojega premoženja ob

prevzetju gospodarstva," in v lepem redu so
bila pod temi besedami imenoma zapisana vsa
njegova polja in njih velikost in približna cendna
vrednost, nadalje baš tako v posebnih novih
vrstah vsi njegovi travniki, pašniki, gozdovi in
poslopja, njih velikost in vrednost. Na edni izmed
sledečih strani »Ogledala gospodarstva" bilo je
pod nap'som »Seznamek mojega pohištva" na
šteto ravno tako pregledno vse pohištvo, število
in približna vrednost miz, omar, stolov itd.
V naslednjih straneh so bili ravno tako natančni
seznamki vseh v gospodarstvu se nahajajočih
posod, vseh poljskih in drugih priprav in orodij,
vozov, pljugov, bran, motik, sekir, grabelj, rasoh,
vil itd. Sledili so nadalje seznamki živine, konj,
govede, svinj, sploh vsi predmeti, ki so imeli v

83

gospodarstva kolikšno vrednost bili so zapisani »
v dotičnih oddelkih, tako, da je bralec vseh teh
seznamkov imel pred seboj res pravo natančno
ogledalo vsega kmetovalčevega premoženja.

„AIi je tudi pri vseh drugih gospodarstvih
v vaši vasi najti tako vestno knjigovodstvo?"
vprašali smo presenečeni in vzradoščeni tega
kmetovalca.

„Ne*, rekel je ta, „sosedje pravijo, da
se jim to ne zdi vredno zapisovati in da tudi
ne utegnejo."

„A vi" vprašali smo ga, „vam se zdi
vredno in vi utegnete?"

„Ha, gospod," dejal je kmetovalec, „kar je
vredno truda in dragega denarja, vredno je tudi,
da se v gospodarstveno knjigo zapiše in zato
jaz kaj tacega vedno utegnem; verujte mi, čas,
ki se za tak opravek porabi, ni nikdar izgubljen
in tak neznaten trud se gospodarju stotero po
plača. Toda čitajte dalje, „Ogledalo mojega go¬
spodarstva" še ni pri koncu!"

In res, še mnogo sledečih listov ,,Ogledala"
bilo nam je prečitati, predno smo prišli do konca,
a čimdalje smo čitali, tembolj nam je bilo jasno,
da imamo opraviti z res zglednim in vsega
spoštovanja vrednim gospodarjem, katerega bi v

6 *

84

svojo veliko korist pač naj posnemali vsi slo
venski gospodarji. Za naslovom, „Moji dohodki
in izdatki* vrstili so se na drugi strani vsakega
predstoječega lista pod nadpisom »Dohodki* in
sporedno na prvi strani vsakega sledečega lista
pod napisom »Izdatki* vsi dohodki in vsi iz¬
datki iz posameznih delov vsega domačega go¬
spodarstva: pregledno v posameznih vrsticah je
bil zaznamovan pri vsakem dohodku in izdatku
začetkom vrste dan in mesec, potem dohodki
ali izdatki po svojem imenu ali namenu in ob
koncu posameznih vrstic bili so drug pod drugim
razločno zapisani zneski v denarju vseh teh do
hodkov in izdatkov. Iz teh točnih seznamkov
in zapisnikov bilo je na prvi pogled lahko po¬
sneti, koliko je ta kmetovalec pridelal v dotič-
nem letu pšenice, rži, ječmena in drugega žita,
koliko hektolitrov tega ali onega pridelka in
koliko kosov živine je prodal in za kakšno ceno.
Ravno tako lahko je bilo izvedeti, koliko teh
pridelkov se je doma porabilo, koliko je bilo
plačati delavcem in poslom, koliko se je izdalo
za razne davke in za nakup obleke in za druge
domače potrebe. Vsaka pridelana ali nabavljena
betvica, slednji pridobljen ali izdan novčič bil je
natančno zapisan na svojem mestu. Celo to z

85

veliko skrbjo tako marljivo pisano knjigovodstvo
bilo je v resnici predragoceno ogledalo kmeto-
valčevega premoženja in prelepo spričevalo nje¬
govega vzornega vestnega gospodarstva.

»Dokler bom jaz gibal svoj mezinec" dejal
je-kmetovalec samozavestno, »dotlej bode najti
v moji hiši natančno knjigovodstvo. Tudi moja
žena bode rada ali nerada spisovala »ogledalo
svojega gospodinjstva". Ako utegne prodajati
kuretnino, sočivje, mleko in druge domače pri¬
delke, mora tudi utegniti svoje dohodke zapiso¬
vati, in ako se ji zdi vredno izdajati denar za
nakupovanje obleke, perila, loncev itd., moralo
se ji bode, dokler sem jaz gospodar, tudi zdeti
vredno, spisati seznamek vseh teh predmetov
in zapisati izdatke za sol, sladkor, začimbo in
druge potrebe tudi kot »Izdatke" v zrcalu svo¬
jega gospodinjstva. Tako hočem jaz, ki sem go
spodar in jaz vem, verujte mi, zakaj to hočem
in zapovedujem."

Tako naš znanec, a mi smo si na tihem
mislili: »Če bi tako govoril in ravnal vsak slo
venski gospodar, prelilo bi se mnogo manj solz
zaradi ponesrečenega gospodarstva na slovenski
zemlji.

86

Kdor ima oči, da vidi, koliko njegovih
nekdaj premožnih sosedov je že propadlo zaradi
zanemarjanja gospodarskega knjigovodstva, bil bi
najkrutejši sovražnik svojega blagostanja in
zlasti svojega dušnega mira, ako se vkljub
temu ne odloči začeti z vestnim knjigovodstvom
v svojem lastnem gospodarstvu. Premnogim
kmetovalcem, trgovcem in obrtnikom, katerim
polja prinašajo obilo pridelkov, katerim trgovina
bujno prospeva ali katerim ne manjka odjemal¬
cev za njihove obrtne izdelke, zapoje kar na-
nagloma boben in premoženje proda se jim na
javni dražbi. Sosedje pa začudeui in presenečeni
vzklikajo: „Za božjo voljo, kdo bi si bil to
mislil!“ Niti nesrečni gospodarji sami bi more¬
biti pred kratkim kaj tacega ne mogli misliti,
a nezanesljivi odjemalci, negotov kredit, nepo¬
trebni ali pa vsaj neprimerni izdatki, in kar je
naravno, vsled zanemarjenega priprostega knjigo¬
vodstva nejasni nazori o stanju njih gospodar¬
stva, vse to jih je neizogibno moralo uničiti. —
Baš tako se pritožuje svojemu ugledu pri razum¬
nih ljudeh na škodo celo marsikateri visoko
učen gospod, češ, izdal je toliko in toliko sto¬
takov za nakup knjig, a če pregleda svojo knjiž¬
nico, vidi, da je v blato vržen ves denar, kajti

87

zbirka njegovih knjig skrčila se je na prav
neznatno število. A vzrok? — Ni se mu zdelo
vredno, narediti si zapisnik svojih knjig in „ni
utegnil" zapisovati si, komu in kdaj je katero
posodil. Kdo more reči, da v vsakdanjem živ¬
ljenju ne najdemo obilo takih slučajev?

In vendar se nahajajo po velikih mestih
ogromne knjižnice s stotisoči knjig, katere čita
vsak dan na stotine ljudij, a vendar poteko
tedni in meseci, in ne izgubi se ne edna izmed
teh knjig: vse to pa doseže točen red s pomočjo
vestnega in natančnega knjigovodstva! Brez šte¬
vila podobnih dokazov o dobrem uspehu gospo¬
darstva s pomočjo knjigovodstva in o njega ne¬
uspehu ob zanemarjanju knjigovodstva dalo bi
se navesti. Dovoljen nam bodi le še eden pouč
ljiv in svarilen zgled iz svetovne zgodovine.
Anglež Sheridan namreč, član poslanske zbor¬
nice in dolgo časa vpliven javen finančni uprav¬
nik, posestnik velikanskega gledališča in pisa¬
telj, mož, čegar družbe so" si želeli celo nadvoj¬
vode in drugi veljaki, postal je edna izmed naj-
nesrečnejših žrtev zapravljivosti in zlasti zane¬
marjenja knjigovodstva. Ne imajoč v svojih go¬
spodarskih zadevah nikakšnega pregleda, od
ljudij, ki so poznali njega gospodarsko lahko

88

miselnost tako brezvestno izkoriščan in goljufan,
da je mnogim taisto svoto po večkrat zapore¬
doma izplačal, dočim pošteni upniki niso do
segli niti novčiča povračila, bil je ta mož sled¬
njič kruto preganjan od resničnih in tudi neres¬
ničnih goljufivih svojih upnikov. Le smrt ga je
rešila biričev, ki so ga hoteli še iz bolniške po¬
stelje odvesti v ječo za dolžnike.

Zgodovina in skušnja nas uči, da so na¬
predni gospodarji že pred več nego dvema tisoč
leti po zaslugi cenili gospodarsko knjigovodstvo
in da jo smatrajo vsi misleči ljudje še dandanes
za mogočnega pospeševalca gospodarskega na¬
predka. Pisatelj Ciceron nam pripoveduje, da je
za njega časa v vsaki rimski hiši igrala pre-
važno vlogo gospodarska knjiga, v katero so se
zapisovali vsi dohodki in izdatki in katera je
bila zanesljivo ogledalo razmer v vsem gospo
darstvu. Srednjeveška mesta so kot največje
svetinje čuvala svoje mestne knjige, v katerih
so bile zapisane od kraljev jim podeljene pra¬
vice in v katerih so se nahajali tudi seznamki
mestnega premoženja in mestnih pridobitev in
izdatkov. Iz preteklih stoletij imamo slednjič v
prenovljeni obliki dandanašnje zemljiške knjige,
knjigovodstva torej, ki so kot zanesljiv vsako-

89

mur pristopen pregled o gmotnem stanju posa¬
meznih gospodarjev svojega okrožja za kredit
in za ves gospodarski promet očividno preveli¬
kega pomena. Kdor premišljuje upravo naših
pošt in naših davčnih uradov in druga javna
knjigovodstva, ki omogočujejo najživahnejše go¬
spodarstvo s sto in sto milijoni premoženja z
vsakomur zadostno znano občudovanja vredno
natančnostjo, ta ne more niti trenutek, to upamo,
dvomiti o velikanski važnosti dobrega knjigo
vodstva v velikem in malem gospodarstvu,

Opozorili smo torej na nekatere velike
ugodnosti gospodarskega knjigovodstva in pre¬
hajamo k drugemu pripomočku in neizogibni
potrebi vsakega gospodarstva, h gospodarskemu
proračunu, katerega glavni pogoj je baš knjigo¬
vodstvo.

V svrho lažjega sporazumljenja o bistvu
gospodarskega proračuna dotaknemo se z malo
besedicami državnega proračuna, o katerem
vsako leto živahno razpravljajo naši časniki.
Vsakdo, kdor se količkaj zanima za javne za
deve, ve namreč, da se koncem vsakega leta
našim ljudskim zastopnikom v državnem zboru
predloži v odobrenje takozvani državni prora
čun za sledeče leto, proračun, v katerem so

90

našteti redni in izvanredni izdatki državnega
gospodarstva, katerih bode treba po mnenju
vlade v bodočem letu, v katerem so pa prora-
čunjeni tudi dohodki, katere bode vlada dosegla
iz raznih državnih podjetij in državnih mono¬
polov, zlasti pa od davkoplačevalcev. Večina po¬
slancev presodi, ali so v proračunu predložene
vsote za izdatke potrebne ali niso, odločuje ali
naj se posamezni zneski prečrtajo ali zmanjšajo
ali povečajo ali se od vlade izdelani proračun
državnega gospodarstva za sledeče leto v obče
sprejme ali zavrže. Razumljivo je, da bi državno
gospodarstvo brez takih proračunov o izdatkih
in dohodkih za bodoče leto ne moglo prav
uspevati, kajti ako bi se ugodilo vsem željam
državljanov, bodisi tudi opravičenim, utegnili bi
izdatki narasti tako visoko, da bi jih ne bilo
možno pokriti z rednimi državnimi dohodki —
in v državnem gospodarstvu moral bi prej ali
slej nastati polom.

Iz prav istega vzroka kakor za državno
gospodarstvo sledi ednaka potreba proračuna,
kojega bistvo je pravo razmerje med dohodki in
izdatki, tudi za vsako zasebno domače gospo¬
darstvo. Razloček med državnim in domačim
gospodarstvom je k večjemu le v tem, da se v

91

slednjem vsaj navadno ne dado prostovoljno in
z ozirom na večje potrebe zvišati dohodki, dočim
državno gospodarstvo vsaj do gotovih mej viso
kost svojih dohodkov prostovoljno določa z ozi
rom na visokost nujnih izdatkov. Treba torej v
domačem gospodarstvu ob sestavi proračuna za
določeno krajšo ali daljšo dobo pred vsem drugim
preračunati kar najzanesljivejše vse'dohodke, ka¬
tere je možno na podlagi podatkov dosedanjega
knjigovodstva pričakovati v bodoče. Pri nekaterih
gospodarstvih n. pr. pri uradnikih s stalno plačo,
pri služabnikih itd. je visokost dohodkov dolo¬
čena že naprej, dočim je dohodke trgovcev, kme
tovalcev, zdravnikov, odvetnikov itd. določiti le
približno z ozirom na pridobljeno izkušnjo z
vednim ozirom nato, da se morebitni in slučajni
dohodki nikdar ne smejo smatrati za stalne in
gotove. Ko je pa vestno izračunjena visokost
bodočih dohodkov, primerjati je z istimi isto¬
časne stalne in neomejljive izdatke, ter kolikor
. toliko prostovoljno določljive izdatke za hrano,
pijačo, zabavo, obleko in * dobne stroške ome¬
jiti v njih skupnem znesku na vsoto, ki je nižja
nego znesek vseh dohodkov, oziroma v skrajnem
slučaju dohodkom ednaka — evo vam bistvo
domačega proračuna, evo vam neizprosen zakon,

92

katerega brez kazni ne sme prekoračiti noben
gospodar!

Ogromna večina vseh onih zemljanov, ki
žive v stiski in pomanjkanju vkljub znatnim
dohodkom, pokori se za napake gospodarskih
svojih proračunov ali pa, ker prepotrebno sestav¬
ljanje svojega gospodarskega proračuna opušča
in zanemarja. Od tod izvira beda onih dobro
plačanih delavcev, ki prejemši plačilo ne miru¬
jejo, predno ni uporabljen za trenutne potrebe
in domišljene želje slednji vinar, a potem stra¬
dajo in životarijo, dokler ne pride prihodnji
obrok izplačila njih z žulji prislužene mezde.
Pomanjkanje rednega proračuna za bodoče po¬
trebščine je vzrok, da mož potroši premoženje,
s katerim bi ob modrem proračunu složno iz¬
hajal celo življenje, vendar že v nekoliko me
secih Zanemarjanje proračuna je pogin sto in sto
cvetočih trgovin, obrtnij in drugih gospodarstev.

In vendar vidimo tisoče drugih sodržav¬
ljanov, trgovcev, obrtnikov, kmetovalcev, delav¬
cev in uradnikov, kateri v primeroma nič boljših
in ugodnejših življenskih razmerah ob podlagi
skrbnega knjigovodstva in vedno iz nova pre
mišljeno sestavljenih proračunov svojega gospo
darstva lahko ustrezajo vsem resničnim potre

93

bam vsakdanjega življenja ter pridobe blago
stanje sebi in svojim potomcem. Vse to dela
umetnost računstva, katero ceni vsak previden
in moder gospodar.

Naj bi torej naši gospodarji pomislili, da
je škoda, ako so se po osem in več let učili v
šolskih klopeh računstva in ako vkljub temu te
priproste in lepe znanosti ne bi uporabili v prid
svojemu gospodarskemu napredovanju. Zares
bogato se jim poplača oni papir in ono črndo,
katerega porabijo ob umnem gospodarskem knji¬
govodstvu in čas, katerega porabijo v sestavo
gospodarstvenih proračunov. V svarilo bodi jim
zgled sicer slovitega moža, pisatelja Lamartina,
ki je v zasmeh rednega gospodarstva izrekel
besede: »Sovražim računstvo, tega morilca vsake
vzvišene misli", in ki je vsled zanemarjanja
gospodarskega računstva vkljub preobilim do¬
hodkom dokončal svoje dni z beračenjem. Gospo¬
darimo si tako, da ob koncu svojega življenja
lahko govorimo podobno kakor častitljivi Anglež
Johnson, ki je stoječ, tako rekoč ob robu groba de¬
jal: »Štiriinšestdeset let imel sem vse svoje račune
v najlepšem redu, zdaj pa ne potrebujem ničesar
več, nadalje naj torej računijo moji nasledniki."