623 Pesmi Ervin Fritz ASSAM Sediva z ljubeznivim mojstrom Pibernikom in govoriva v diktafon o poeziji za knjigo Pesniki o pesnjenju in času. Potrkala si in vstopila: Bosta čaj? Pibernik se nasmehne: Ne, ne, ne, gospa, res . . . hvala lepa! Ti rečeš (in magnetofon te snema): Lahko ga skuham, res mi ni težko. Jaz rečem: Skuhaj onega . . . Ti rečeš: Onega iz plave škatle? Jaz rečem: Ne, ne. . . . tisti. . . Assam. Pibernik (rahlo zmeden): Aha, Assam . . . In tu je konec tvojih stavkov. Nekaj dni po tem pogovoru si umrla. To so edini tvoji stavki, ki so mi ostali. Poslušam jih in pravim: Kako lepo življenje sva živela, mala! Ti (iz magnetofona): Lahko ga skuham, res mi ni težko. Pravim: Zmanjkalo ti je poguma, mala . .. Ti (iz magnetofona): Onega iz plave škatle? 624 Ervin Fritz Potem se slišim iz magnetofona: Ne, ne ... tisti... Assam. In rečem: Res je, šla si v Assam, tja v Indijo, tja v Koromandijo in tam me čakaš. Vendar . .. kje je Assam? Pibemik (v zadregi iz magnetofona): Aha, Assam ... Kaj si storila, mila? Ustavila si čas. Sveta si se znebila. Zakaj si izstopila? Na kak ukaz? Oh, kaj si mi storila: ustavila si čas! Katera temna sila te je v norost zvabila, kateri glas? NENADOMA Nenadoma se več ne ujamem, nenadoma se mi na samem zgodi tema. Stisnem se v te besede ves poln človeške bede, ves poln pekla. Moram še dogoreti in iz strahu znoreti, do kraja brez boga. In ze zdrsim v globino, tja v spodnjo domovino, na dno brez dna. NAJBRŽ UMIRAM Najbrž umiram. A tudi če ne — umiram. Nekaj v zvezi s sončnimi zatoni. Nekaj v zvezi z naravnimi zakoni. Ničemur več se ne upiram. KAJ SI STORILA 625 Pesmi Vse življenje sem imel čas, ki je bil drugačen. Čas je bil mene in jaz časa lačen. Pojedla sva se. Nobeden ne bo preživel. Ne bom dolgo. S tem živim, s tem sem. Še sem, a nadvse izgubljeno. In pravzaprav mi je vseeno, kdaj grem. Tudi moj čas bo zapustil zemljo in nebo, tudi on bo minil. Skupaj z mano se bo skril v ne bo. FENIKS Božanski sem: kot Feniks nabiram suhljad za ogenj, ki na njem vzživim. Grmada suhljadi, moja človeška bera, se bo oblekla v svetle zublje rim. Ogenj bom! Kvišku bom sinil, stremuh, bojevnik zoper smrt, sovražnik niča. V ognju se spečem, sam svoj vsakdanji kruh. Vsakdanji kruh, ki se zveliča. POTOVANJE Iz osmega nadstropja po zraku do tal. Vse skupaj dve sekundi. In kdor je stvar z življenjem razvozlal: adijo, gloria mundi. Važno pri vsem je, da pot hitro mine. Ena, dve pa si spodaj in čez. In — zareza. Konec zgodovine. Bogve, če je to življenje sploh bilo res. POROČILO Vse bolj se spreminjam v slehernika. Vse več imam človeških rev. Moja pesem le še skovika. Kmalu bom prah in pepel. In tako vegetiram. Kar tako živim. 626 Ervin Fritz Ne spregovorim besede. Kar sem napravil v življenju, je dim in ne vem, kam iz bede. A še sem tu in iz zasede na tisto pravo veliko življenje prežim. DANES Danes zjutraj sem zgodaj vstal, ves dan sem delal. Ničesar nisem dognal. Ves dan samo brezplodne, puste zadeve. Dan, ki bo šel med pozabljene dneve. Proč vržen dan. A ni mi ga žal. Pač še en dan, neprimeren za slavospeve. PRIHOD Punčka moja, v osmem nadstropju smo. V HOTEL Ne pristavljaj stola, da bi odprla balkonska vrata. Ce padeš, bo nenadoma vse temno. Vse bo takole, kot če si daš roke čez oči. Sonček sploh več ne vzide. Mame ne vidiš nikoli več. Nobenega gresa, posutega s čokolado, ne bo več. Nikdar več nobenega gresa. DAN O, lepi dan! Pred menoj vsa Ljubljana, ljubljeni, usodepolni kraj. In zadaj, na Krimu, televizijska antena, vzravnana kakor klicaj. O, lepi dan! Lep je, ker je res lep, ker se ne zdi. Stari pesniki bi preprosto rekli: dan sije prijazno, topel je, tih. Tudi moj lahkonogi stih ga slavi neopazno. Kot sapa. Kot dih. 627 Pesmi MONIKI Male punčke se mnogokrat iz hudih sanj zbudijo. Prosim te, ne sprašuj zdaj, sredi noči, zakaj. Male punčke so pametne: medvedka potiščijo, dajo palček v usta in zaspijo nazaj. Seveda, ko odrastejo, so kot mame, niso več pokrite čisto do vratu, z roko se vso noč oklepajo očkove rame in komaj tu in tam kliknejo v snu. PRAVOPIS Kako se že reče: med kmeti ali med kmeti? Pojdimo gledat v pravopis. Kajpak, med kmeti. Rajši med kmeti osiveti, kakor med kmeti le za hip delati slab vtis! Učena knjiga, ki strižeš z ostrim ušesom, moj duh je uka voljan, teže je . . . (kako že — z mesom ali z mesom). . . In tako te komaj kdaj vzamem v dlan. Slava možem, ki so delali gaz v neznano, izgrebli vsako besedo iz njenih tal in jo dali v herbarij, umito in počesano. Slava ti, debelušni napišiprav! Najbrž je treba tako: delati v celeč gazi in postavljati . . . (kaj že: potokaze ali kažipote). . . Le kdor se po kažipotih ravna, ne greši, vse druge pokopljejo zmote. Prijazna učena knjiga, prijazni kažipot, repata zvezda nad pesniško čredo, varuj nas torej hudičevih zmot in greha zoper besedo! KAKTUS Ustnica mi na levi visi malo navzdol, nimam ne bistrih oči ne pogleda, kot krt kopljem v življenje svoj rov brez načrta in reda. 628 Vsako misel pregriznem in izjecljam, sploh nimam besed za ta svet, a v sebi kaktus imam, ki vsakih sto let požene cvet. Pojdite po prstih mimo. Glejte, cveti. Bodeča kreatura. Neprijazni kaktus v meni cveti. Zdaj je moja ura. Čutim življenje kot še nikoli ne. Groza me spreletava. Vzgon. Svetloba skozme vre, bližina in daljava. SLOVENSKI Slovenski pesniki so padli z lune. PESNIKI Nihče med njimi po zemlji ne hodi. Njihovo jecljanje človeka presune, ker jecljajo o usodi. Po strmih strehah naših hiš hodijo mesečniki, somnambulni narodni spomeniki, čez njihova srca zgodovine ledeni piš. Bomo našli obalo? Nas bo slovenstvo preživelo? Pesniki gledajo somnambulno v svet. Radi bi, da nas slovenstvo ne bi bolelo. A slovenstvo nas boli spet in spet. Pesniki izgovarjajo našo usodo. Gledajo ji skoraj naravnost v obraz. S svojo mesečinsko, somnambulno metodo nam ohranjajo naš jaz. Ervin Fritz