222 KRONIKA JANKO GLASEK Vr tiskarni, ki jo je sredi osemdesetih let ustanovil v Mariboru Lavoslav (Leopold) Kordeš, vemo doslej le malo: znana je njena eksistenca iz Simoničeve Slov. bibliografije, kjer je omenjena v zvezi z Ljud sko knjižnico (str. 217), z Rakuševim Domoznan- slvom ormoškega okraja (str. 430) in še z nekate rimi manjšimi tiski (str. 152, 243, 485), popolnoma pa molči o njej Slov. biografski leksikon, dasi Kor- deša navaja (I, 516). A čeprav je njegova tiskarna obstojala le malo časa, vendar zasluži, da se sezna nimo z njeno usodo vsaj na kratko; kajti bila je, kar se tiče koncesije, naslednica prve slovenske tiskarne v Mariboru, razen tega pa je z njo Maribor prvič prišel do svoje tretje tiskarne. Par besed zasluži naposled tudi delo, ki ga je vršil Kordeš v Mariboru kot založnik. Ko je Kordeš 1. 1883. prišel v Maribor, sta obrato vali tu dve tiskarni: v Poštni (sedanji Jurčičevi) ulici Janschitzova, na dvorišču Kartinove hiše v Schmidererjevi (sedanji StroBmaverjevi) ulici Leo nova. Prvo od teh dveh tiskarn je dobil Maribor 1. 1795., ko jo je njen ustanovitelj Franc Schiitz pre mestil sem iz Ptuja, ker si je v Mariboru kot sedežu okrožnega urada in takrat edine gimnazije na Spod njem štajerskem obetal več in bolj gotovega zaslužka; drugo so 1. 1871., torej skoraj točno tričetrt stoletja pozneje, ustanovili Slovenci. Dočim se je prva od navedenih dveh tiskarn ob svoji ustanovitvi opirala na potrebe uradov, je drugo rodila politična in na rodnostna diferenciacija, ko so se po obnovi ustav nega življenja v šestdesetih letih Slovenci začeli pre bujati in si ustanavljati lastno časopisje. Ta sloven ska tiskarna je v prvi dobi svojega obstoja po vrsti doživljala izpremembe. Koncesijo zanjo je dosegel Anton Tomšič že 1. 1870., vendar je v resnici bila ustanovljena šele 1. 1871., že po Tomšičevi smrti, kot komanditno društvo »Skaza in drugovi«; v jeseni naslednjega leta je večji del inventarja kot »Narodna tiskarna« bil premeščen v Ljubljano, dočim je v Ma riboru ostala le podružnica; ta je pozneje prešla v last profesorja Janka Pajka in njegove žene, 1. 1879. za kratko časa v last Dragotina Lorenca, naposled pa še isto leto bila na javni dražbi prodana. Kupil jo je za 5123 fl. Janez Leon iz Celovca, ko pa je ta 25. febr. 1883 nenadoma umrl, mu je kot lastnica tiskarne sledila vdova Marija. V tej tiskarni, ki jo je po Leonovi smrti vodil naj prej Dragotin Lorenc, je v začetku avgusta 1883 postal poslovodja Lavoslav Kordeš. Prišel je v Maribor iz Novega mesta, kjer je bil zaposlen poprej pri Janezu Krajcu. »Slovenski gospodar« ga kot odgovornega za Leonovo tiskarno navaja od 9. avg. 1883 do 17. sept. 1885, skoraj ves ta čas (od 11. okt. 1883 do 28. febr. 1884, nato od 10. apr. 1884 do 24. sept. 1885) pa ga najdemo v listu podpisanega tudi kot odgovornega urednika. Še kot poslovodja Leonove tiskarne je z novim letom 1885 osnoval Kordeš v Mariboru slovensko za ložniško podjetje po vzorcu Krajčeve Narodne biblio teke: začel je izdajati Ljudsko knjižnico, ki je izha jala v snopičih po dvakrat na mesec (vendar z naprej tekočo paginacijo za vsako polletje, tako da obsega letnik dve polovici) in prinašala raznovrstno gradivo poljudnega značaja, večinoma prevode iz nemščine, češčine in francoščine, deloma tudi izvirne prispevke. S prevodi so sodelovali I. Skuhala (I. S. Gombarov), H. Majar, J. Sattler (prevajal iz češčine), L. Gorenjec- Podgoričan, V. Benkovič, J. Leban, najdemo pa med njimi tudi Kordeša samega; par stvari je izšlo kot ponatis iz Vrtca, ponatisnjen je bil tudi Malavašičev prevod Zschokkejeve »Zlate vasi«1 (1885, I, 57—178). Od izvirnih prispevkov zaslužijo omembo v prvi vrsti »Slovenske nar. pravljice in pripovedke«2 (1885, II, 1—117), ki jih je zbral Bogomil Krek in med kate rimi najdemo zanimivo narodopisno gradivo s Spod njega štajerskega. V isto področje spadajo deloma tudi »Kratkočasne pravljice in povesti« Alojzija Va- kaja (1885, II, 649—696), anonimne »Pripovedke v Slatinski okolici« (1886, I, 36—46), nekatere med »Pobožnimi pripovedkami in povestmi« (1885, I, 311, 319, 324, 326), ki jih je zapisal I. S. Gombarov, ter verzificirana legenda »Petrovška Mati božja« (1885, II, 569—613), ki jo je spesnil ljudski pesnik J. Fran- kolski (Jožef Iskrač). Posebne literarne cene pri spevki nimajo ne po vsebini ne po obliki. V pred govoru k prvemu zvezku navaja izdajatelj kot namen svojega podjetja, da hoče nuditi »dragim slovenskim rojakom kaj po ceni pripovednega berila v poduk in kratek čas. Izdajatelj bode predvsem skrbel in gledal na to, da se zlaga vsebina posameznih povesti kakor celega podjetja z versko-nravnimi načeli slovenskega priprostega ljudstva, kateremu je v prvej vrsti na menjena, pa tudi, da bode v pravilnej in gladkej slo venščini pisana in tako kolikor mogoče ugajala na šemu razumništvu, kateremu jo kaj gorko v podporo priporočamo« (1885, I, 4). Svoje »težavne« in »svete« naloge se po lastnem zatrdilu ni lotil iz »dobičkarije«, vendar ni dvoma, da so pri delu v veliki meri odlo čali trgovski interesi in je Kordešu pri zbiranju gra- 1 V Slov. biogr. leksikonu (pri Malavašiču) ta ponatis ni zabeležen. 2 Simonič navaja te »Pravljice« kot samostojno izdanje (Slov. bibliografija, 417), kar pa je pomota, ker so izšle kot sestavni del Ljudske knjižnice. LAVOSLAV KORDEŠ IN NJEGOVA TISKARNA V MARIBORU KRONIKA diva šlo v prvi vrsti za to, da z zanimivostjo in upo števanjem ljudskega okusa pritegne čim širši krog čitateljev in odjemalcev. Vsaj deloma mu je to brez dvoma uspelo in lahko rečemo, da je Ljudska knjiž nica bila prvo posvetno čtivo, ki je poleg izdanj Mo horjeve družbe v večjih množinah prodrlo med šta jerske Slovence. Po beležkah in inseratih, ki jih je o Ljudski knjižnici prinašal Slov. gospodar v prvi polovici 1. 1885., se da sklepati, da se je razvijalo podjetje spočetka ugodno in živahno. Iz inseratov je razvidno, da je posamezen snopič stal 6 kr., s pošt nino vred 8 kr., dočim je naročnina znašala za četrt leta 48 kr., za pol leta 90 kr., za celo leto 1 fl. 70 kr. Po zaključku je vsak polletnik, »lično in močno« vezan v platno, stal 1 11. 20 kr. Tiskala se je Ljudska knjižnica spočetka v Leonovi tiskarni, še preden pa je prvi letnik (1885) bil za ključen, se je v tiskarni — in v zvezi s tem tudi v Kordeševem življenju — izvršila važna izprememba. Katoliško tiskovno društvo v Mariboru, ustanov ljeno že 1. 1871. in lastnik Slov. gospodarja, se je naposled odločilo, da izvede eno glavnih točk svojega programa: ustanovitev lastne tiskarne. V prošnji za koncesijo, ki jo je vložilo 7. jan. 1885, kot razlog navaja med drugim zanemarjenost Leonove tiskarne, češ, da njen vodja — torej Kordeš — za svoj posel ni sposoben. Na podlagi odklonilnih izjav maribor skega mestnega sveta in okrajnega glavarstva je na mestništvo v Gradcu prošnjo sicer zavrnilo, in sicer z motivacijo, da v Mariboru po tretji tiskarni ni po trebe, a notranje ministrstvo na Dunaju (kjer so Slovenci bili takrat vladna stranka) je rekurzu Kat. tiskovnega društva ustreglo in mu z odlokom št. 7525 z dne 11. maja 1885 zaprošeno koncesijo podelilo.1 Ker bi z ustanovitvijo nove tiskarne Leonova vdova bila skoraj vse dotedanje delo izgubila, se je — kljub temu, da se je njen sin Maks učil tiskarstva in bil namenjen za naslednika — odločila, da podjetje proda. Tako je v septembru 1885 inventar Leonove tiskarne kupilo Kat. tiskovno društvo in z njim v Poschlovi hiši na Koroški cesti št. 5 osnovalo Tiskarno sv. Cirila. Prevzelo je obenem tudi vse dotakratno osobje, izvzemši Maksa Leona, stavca Simoniča in — poslovodjo Lavoslava Kordeša. Da je Kordeš pod novim lastnikom tiskarne svoje dotakratno mesto izgubil, je poleg nezaupanja v nje govo sposobnost, o katerem smo že slišali, imelo še en tehten razlog: približno istočasno s tiskarno — 3. sept. 1885 — je Leonova vdova prodala tudi svojo trgovino s papirjem in pisarniškimi potrebščinami, ki jo je imela v šolski ulici št. 2 (v prostorih sedanje trgovine Jaš & Lesjak v Ulici 10. oktobra) — in to trgovino je kupil Kordeš. Poslovodja, ki bi bil del svojih interesov posvečal lastnemu podjetju, za novo tiskarno seveda ni več prihajal v poštev. Tako je Kordeš obenem s svojo osamosvojitvijo prišel ob eksistenco, ki mu jo je dotlej nudila služba, in bil prisiljen, da si za to poišče nadomestila. Iskal ga je tam, kjer mu je kot lastniku trgovine s papir- ' Dež. vladni arhiv v Gradcu, fasc. 05, 528, 1885. 223 Osebje Leonove tiskarne v Mariboru 1. 1885., preden se |e preuredila v tiskarno sv. Cirila Zadaj: Karol Hojnik, stavec; Juri] Simončlč, stavec; Boštjan Ferk, stavec (pozneje več let odgovorni urednik Slov. Gospodarja); Viljem Močnik, stavec; Franc Enzfelder, stavec; Maks Leon, sin lastnice; Leon Anton Brože, faktor (pozneje dolga leta poslovodja tiskarne sv. Cirila in odgovorni urednik raznih v njej tiskanih listov). — Spredaj: Franc Sakoušek, strojnik (več let odgovorni urednik Usta Siidsteirische Post, t 19. maja 1802); Oton Planine, vajenec; Edvard Jonas, stavec (pozneje taktor tiskarne sv. Cirila In odgovorni urednik Slov. gospodarja in Našega doma, t 27. decembra 1919.); Lavosiav Kordeš, poslovodja. Vajenec, ki leži na tleh, se po imenu ne da več ugotoviti. — Sliko je posnel fotografski atelje F. M. Kohier — J. Leitner v Gosposki ulici št, 38 jem, izdajatelju Ljudske knjižnice in izučenemu tiskarju bilo to najbliže: sklenil je, poskusiti z lastno tiskarno in na ta način svojemu podjetju dati širšo in trdnejšo podlago, že v pogodbi, s katero je kupil trgovino, je bila predvidena tudi tiskarna, kateri v prid naj Marija Leonova odloži svojo koncesijo. Tako je 3. okt. 1885 preko mariborskega mestnega sveta vložil Kordeš prošnjo, da se mu dovoli poleg trgovine (v sosednem prostoru, a v istem poslopju) urediti še tiskarno. V utemeljitev navaja, da bi od same trgovine ne mogel živeti, da je med kupljenimi zalogami tudi mnogo tiskarskega papirja, ki je brez tiskarne zanj brez vrednosti, zlasti pa, da bi se s po delitvijo zaprošene koncesije število tiskarskih kon cesij v Mariboru nič ne izpremenilo; kajti bil bi to dejansko samo prenos koncesije, ki jo ima doslej Marija Leonova, pa jo namerava odložiti. Mestni svet je prošnjo brez pripombe predložil namestništvu v Gradcu, a jo dobil vrnjeno z naročilom, naj se izjavi, ali je nova tiskarna potrebna. Izjavil se je negativno, češ, da bi se s prenosom Leonove koncesije na Kor deša že obstoječe tri koncesije sicer ne pomnožile, da pa za toliko tiskarn ni dejanske potrebe, ker bi Mariboru popolnoma zadoščala ena tiskarna. Kljub temu je namestništvo v Gradcu 9. dec. 1885, ko je odložitev Leonove koncesije vzelo na znanje, z od lokom št. 23.538 Kordeševi prošnji ugodilo in odgla- šeno koncesijo podelilo njemu.2 Kakor navadno se je tudi v tem slučaju držalo načela, da že podeljenih koncesij ne ukinja. 2 Dež. vladni arhiv v Gradcu, pod fasc. G5, 17, 1882 (št. 23.538, 1885). 224 KRONIKA Tako je torej koncesija, ki jo je za slovensko tiskarno v Mariboru dosegel 1. 1870. Anton Tomšič in ki je nato ponovno menjavala svoje lastnike, naposled prišla v roke Lavoslavu Kordešu. Dočim pa je pri vseh prejšnjih izpremembah vsakokratni novi lastnik obenem s koncesijo prevzel tudi tiskarno, se sedaj to ni zgodilo. Tiskarsko opremo je Leonova vdova, kakor smo slišali, prodala Kat. tiskovnemu društvu, koncesijo je odložila in dobil jo je Kordeš. Iz bivše ene tiskarne sta nastali dve: z uporabo Leo nove opreme, a na podlagi nove, od ministrstva po deljene koncesije Tiskarna sv. Cirila, na podlagi Leonove koncesije, a z novo opremo tiskarna Lavo- slava Kordeša. Kako je Kordeš tiskarno, ki jo je namestil poleg svoje trgovine v šolski ulici št. 2, opremil, v podrob nostih ni znano; znano je samo, da si je iz Cannstatta pri Stuttgartu nabavil en veliki tiskalni stroj na ročni pogon z vzvodno konstrukcijo, da je imel razen tega še en mali tiskalni stroj in zaposloval dva stavca.1 Obratovati je začel z Novim letom 1886; ko je 8. jan. 1886 prosil na magistratu za obrtni list, se je na prošnji že podpisal kot tiskar. Na platnicah 2. letnika svoje Ljudske knjižnice je označen kot »Leonov na slednik« (kar pa je bil v resnici le glede koncesije), o tiskarni pa čitamo na istem mestu (v nekoliko čudni slovenščini), da je »čisto novo ustanovljena«, »vredjena in previdena z najbolje konstruiranimi strojevi, elegantnimi črkami in okviri«. Glavno zaposlitev je novi tiskarni nudila Ljudska knjižnica, ki jo je Kordeš takoj po ustanovitvi lastne tiskarne začel tiskati sam. Da bi si poleg tega zago tovil še drugo stalno delo, je od Emila Stoercka pre vzel nemški humoristično-satirični listič Marburger Hans-Jorgel. Wilnsche- und Beschwerdeblatt fiir je- dermann, Stupf-, Zupf- und Rupforgan fiir commu- 1 Poročilo g. L. A. Brožeta, ki je dal na razpolago tudi objavljeno sliko. nale und sonstige Angelegenheiten ter ga z letnikom 1886 od Kralika, ki ga je tiskal prej, preselil v svojo tiskarno.2 Razen teh periodik je natisnil samo nekaj drobiža: za Turka v Ljubljani ljudski knjižici Andrej Hofer in Hedvika, banditova nevesta, za lastno za ložbo Spisovnik Ijubavnih listov, za Rakušo, kakor je bilo omenjeno že v uvodu, Domoznanstvo ormo škega okraja. A to je obenem tudi že bil — konec. Poročilo, ki ga je 23. sept. 1886 o Rakuševi knjižici objavil Slov. gospodar, govori o Kordešu le še kot o »bivšem« Leonovem nasledniku, glede tiska knjižice pa pravi sledeče: ». .. škoda, da v njej vse mrgoli tiskovnih pogreškov, ali tega ni kriv g. Rakuša. Kdor njegov rokopis pozna, kako da je ličen in razločen, bo čitajoč to knjižico trdil, da je stavec bil na pol slep. To sicer ni res, ali g. Kordeš mislil je gotovo že na svoj pobeg in je zato prenaglo delal.« Do tega »pobega« je prišlo v avgustu 1886, ko je Kordeš po sedemmesečnem životarjenju radi denar nih težav tiskarno zaprl in obrat ustavil. Ustavil je obenem tudi Ljudsko knjižnico, ki najbrž že prej ni izhajala več, redno, ker je že prvi polletnik 1886 ostal brez zaključka. Tiskarna je kmalu nato na dražbi bila razprodana, večji del nekemu Židu v Murski Soboti, Kordeš pa se je preselil v Perg na Gornjem Avstrijskem, kjer je I. 1895. umrl. S propadom Kordeševe tiskarne je koncesija, po deljena svojčas za prvo slovensko tiskarno v Mari boru, brez nasledstva ugasnila. Ugasnila pa je z njo za dve desetletji tudi pravica do tretje tiskarne v Mariboru, kajti poskusi, da se ta pravica obnovi, so ostali brezuspešni vse do 1. 1906., ko je z ustanovitvijo Mostbockove (sedanje Ljudske) tiskarne Maribor svojo tretjo popolno tiskarno naposled vendarle dobil definitivno. 2 Marburger Kurzvveil-Kalender fiir (las Jahr 1895, 23.