P- KRIZOSTOM:
Lilija večnega Vrtnarja
(Zu god so. device Klare 12. avgusta.)
Slišala je Frančiškov glas, šledala njegov proseči obraz. 'rla mu je v nedolžne oči ln spoznala v globini duše, kako Frančišek le v Bogu živi.
šla je za njim skozi temino k solnčnemu božjemu svitu odeta v dragoceno tkanino,
°sa v knežjem nakitu.
Lepota kraljevske hčere
v kamrici duše živi,
tam kjer je svetloba vere,
tam kjer upanje in ljubezen gori.
Klara je ves nakit odložila; preko ramen so se ji vsuli lasje. Globoko se je pred Frančiškom
sklonila
iti darovala Gospodu svoje srce.
Lilija večnega Vrtnarja je postala in še vrtnarica za Gospoda lilije je nežne negovala.
Nebesa so nad njo strmela in strmel je ves prevzet od lepote njene jasne duše celo hudobni in naduti svet.
O svet je bil tedaj s trnjem pokrit in ves je bil v temo zavit.
Klara pa je sredi trnja v jasni luči cvetela kristalno čista in nedolžno bela. Njen zgled jastio gori tudi še v naše mračne dni.
P. GVIDO:
Mati in konec njenega življenja1
Francoski zdravnik Lovern, ki ni bil veren kristjan, pripoveduje, da je videl umirati več tisoč mater. Gledal je na smrtni postelji matere brez vere. Vsaka taka je sprejela zdravnikovo besedo, da ji zdravila ne morejo več pomagati, kakor glas iz pekla. »Ne bom umrla,« se reva še tolaži in zvija se v groznem obupu. Druga se skuša smehljati, ko je srce obupano in prazno. Vsak žena brez vere sprejme vest, da se je približala zadnja ura, z neko nedopovedljivo grozo.
Isti mož je videl umirati tudi nad 2000 krščanskih vernih žen. Njih smrt je bila najlepši izraz materine ljubezni in globoke vernosti. »Pri taki smrti,« pravi zdravnik, »ni nič samo zunanjega ali navideznega, nič obup; nega ali grobu enakega. Umirajoča mati sama mirno določi vse za svoj pogreb in domačo hišo, ko nje več ne bo.«
Zvon zapoje, bolno mater gredo previdet. Ljudje se zberejo okoli bolniške postelje, ko pride Bog potolažit in pokrepčat svojo zvesto hčer za zadnji boj, preden jo v nebesih poplača za njen trud. V stanovanju je vse pospravljeno, miza je belo pogrnjena; revna hiša je postala svetišče, kjer prebiva Bog. »Glejte Jagnje Božje«... vse moli; mati, ki ji pešajo moči, moli natihem z drugimi. Ko je pobožna žena prejela svojega Boga? so njene misli v nebesih in na križu; poslavlja se od svojih z močno in gorečo ljubeznijo. Človeku se zdi, da je ta bolna žena že čisti duh, ljubezni poln, ki prihaja iz onega sveta. Poslušaj, kako zadnjič opominja in prosi svoje otroke, naj Boga ljubijo in Marije ne pozabijo, naj prejemajo svete zakramente in pošteno žive. Lahka in polna tolažbe je smrt verne matere, ki je obdana od svojih dobrih otrok, ki jim gre v večnost pripravit pot.
Le poglejte jo na mrtvaškem odru, kako mimo spi! Najlepše na svetu, materine oči, so se zaprle, toda tako lahno so zaprte, kakor bi dusa že gledala nebeško slavo. Po obličju je razlita neka sveta resnost, božji mir; v belih rokah, ovitih z rožnim vencem, je križ, zadnje naše upanje ju zadnja naša tolažba. — Prihajajo jo kropit, toda vse jim priča, da je rajnka dosegla mir. Smrt dobre matere ni strašna, ampak čudovita, lep3 in tolažilna.
Zakaj je verni ženi smrt tako lahka?
Na Veliko noč leta 387. je bil sv. Avguštin v Milanu krščen. Kmalu potem je šel z materjo Moniko domov v Afriko. V Ostiji, rimskem Prl' stanišču, sta čakala na ladjo in se pogovarjala. Srce blažene matere M?-nike je bilo prepolno veselja. Spominjala se je preteklih let in sedanje sreče. Leta in leta je jokala za izgubljenim sinom. Tisočerim dnevom žalosti in joka je slednjič sledil dan, ko se je lahko smejala. Vse je zdaj spoznala, da ji je Bog ravno po veliki žalosti pripravljal tako veliko veselje in toliko tolažbo. Tisti večer pravi svojemu sinu: »Sin, življenj6 me več ne mika. Na zemlji nimam več opravka, odkar se je moje najslajše upanje in najsrčnejša želja, da bi te videla katoliškega kristjana? izpolnila, čeprav ni tega nihče pričakoval. Bog mi je podelil milost, da si postal njegov služabnik. Kaj naj še delam na tem svetu?« — Želja se ji je izpolnila. Peti dan po tem pogovoru je zbolela, deveti dan bolezni je umrla. Tik pred smrtjo je prosila sina, naj se je spominja pri daritvi sv. maše. Zdaj počiva sveta mati v lepi cerkvi v Rimu, ki je posvečena
1 »Domoljub«, 1. VI., str. 91. Prim. Otto Karrer, Seele der Frau, Munchen str. 23. nsl.
0
Sv. Frančišek sprejema sv. Klaro v svoj drugi red
?rugi otroci začeli tok življenja in ravno tako hiteli grobu nasproti. Kako le vse na svetu prazno in minljivo...
Zdaj je bila vesela nevesta, čez malo časa je že slabotna žena brez kioči, katero kliče grob na svoj dom. Rod pride in gre. Naslednji se pa !ec ne spominja tega, kar je bilo prej. Življenje bi ne imelo vrednosti, Ce bi bilo vse le posvetno in zemeljsko. Krščanski materi pa sveti ob smrtni uri veselo upanje večne sreče. Njej veljajo besede sv. pisma: POSLEDNJI DAN SE BO SMEJALA« (Preg. BI, 25).
Kako lepa je smrt dobre matere! Moči so ji opešale, delati ne more več. Na rokah se še poznajo žulji kot priče njenega dolgoletnega truda.
njenemu velikemu sinu Avguštinu. Leta in leta je jokala, poslednji dan se je smejala.
Kakor sv. Monika se uleže marsikatera verna slovenska mati na mrtvaško posteljo. Spomni se na minula leta. Hitro so pretekla, izginila so kakor senca, kakor dim so se razblinila, odletela so kakor ptica, ki jeti po zraku in ne pusti nobenega sledu za seboj. Kako naglo je postala m otroka dekle, nevesta, mati in stara mati! Ko bo ona v grobu, bodo
Prva je vstala, zadnja šla spat. Kolikokrat je stradala, delala čez svoje moči za vse skrbela, za vse trpela; hišo je ohranila s svojo pridnostjo. Veselja reva ni dosti imela, dobrega še manj. In vendar je zdaj vesela, saj je dopolnila delo, katero ji je odločil Bog.
Na smrtni postelji je med svojimi. Ni imela navade, da bi otroke vedno poljubovala in k sebi stiskala, ko ni bilo skoraj nikdar časa za igrače. Toda ljubila jih je z vsem ognjem svojega srca, zanje delala, zanje trpela. Te svoje male je izročala Bogu in zanje molila. Bog je uslišal njene prošnje. Otroci so ostali nedolžni in pošteni. — Sv. pismo pravi, da je nebeško kraljestvo podobno kupcu, ki je našel dragocen biser in šel ter prodal vse, kar je imel, in kupil tisti biser. — Tudi krščanska mati je našla ta dragocen biser — neumrjoče duše svojih otrok. Iskala ga je celo življenje in našla. Za ta biser je vse žrtvovala, tudi svoj mir in svojo srečo, svoje moči in svoje življenje. Le eno skrb je vedno imela, da bi bili njeni otroci enkrat pri njej v nebesih. Težko je bilo to delo, toda v primeri s plačilom je delo še vedno neznatno. Kaj je teh par let trpljenja, če gledamo v večnost! Nad tako materjo so se izpolnile besede sv. Duhal »KATERI SEJEJO S SOLZAMI, ŽANJEJO Z VESELJEM«. — Cim vec je delala in trpela, bolj vesela in potolažena bo šla iz tega sveta. Ko bo dan življenja končan, zapusti mati s smehljajem na svetem obličju njivo, kjer je našla bisere, smehljaje otrese zadnji prah, ki jo veže na dolin0 solz. Kdo more biti v nebesih bolj srečen kakor mati, ki ima vse svojo otroke pri sebi? Sreča otrokova bo materina sreča in vsak zveličani otrok bo pomnožil materino blaženost. Pri mrtvaškem odru otroci bridko jokajo, mati pa smehljaje počiva.
Kako tolažilna je za mater zavest: »Nisem zastonj živela. Otroke sem izredila za Kristusa. Ko mene več ne bo, se bo moje delo še poznalo pri otrok otrocih.« Kristus je zvest plačnik. On, ki bo povrnil vsakem0 kozarec mrzle vode, bo povrnil tudi materi, ki je obiskovala njegovo cerkev in prejemala sv. zakramente, ki je v najhujšem delu tako rada molila in se v vsaki težavi k njemu zatekala. Kolikokrat je bilo težko. Saj je bilo njeno življenje skoraj sama Kalvarija, le prepogosto je bila podobna žalostni Materi pod križem. Če so prej tekle solze, ji danes, na dan smrti, radost in veselo zaupanje polni srce. »Bog je slišal moje vzdihe in videl moje solze. Ne bo pozabil reve, ki je imela tako malo dobrega na svetu.«	.
Gospod je videl, kako je bila ta verna žena mati revežev in vseh zapuščenih. Sama je večkrat trpela pomanjkanje, da bi drugim pomagala. Zdaj se bodo izpolnile besede Gospodove: »Blagor usmiljenim, ker bod° usmiljenje dosegli«.
Kaj pa če mati ni storila svoje dolžnosti in zapustila slabo seme za sabo na zemlji? Otroci pohujšani in zapeljani, nesrečni in mlačni, in vse zaradi njefie krivde! Ko bi bolj molila, bolj pazila, ko bi bila za časa bolj ostra, bi otroci dobri ostali. Zdaj ne more več pomagati. Kako strašno gorje je zrastlo iz male nepazljivosti! — Uboga mati, kako boš enkra umirala! Kakšna bo večnost, če boš videla otroke zaradi svoje malomar-
nosti pogubljene!
Pri verni materi se pa otroci vsi v solzah zbirajo okrog njene smrtne postelje. Ob času ločitve se pokaže, koliko ljubezni imajo do dobre matere;
H grobu pa prihajajo hvaležni otroci. V solzah se zahvaljujejo dobfl materi za vse prejete dobrote, katere zdaj ne morejo povrniti. K r š č a n; ska mati, delaj, trpi in izpolnjuj vse svoje dolžnosti iz ljubezni do Kristusa, da se boš poslednji da° smejala.
P. Elekt Hamler, zlatomašnik pri Sv. Trojici
v Slov. Goricah
(Govoril dne 29. junija 1934 P. Henrik Damiš.)
Kdor ne pozna moža, ki še dandanes neomajno oskrbuje svete skrivnosti? Ali kdo ne pozna moža, ki je dosihmal neumorno sejal seme božje? In kdo ne pozna moža, ki vsak čas poln serafinske ljubezni vodi vernike k Bogu? 0 da, poznajo Vas, 0. Elekt, vse Slovenske gorice z Mariborom v ozadju, pozna Vas predobro sosedna Slovenska Krajina, pozna pa Vas jpdi najbolj oddaljena Savinjska dolina; saj Vi ste mož, ki mu je v življenju najvišja odlika dolžnosti zvesto spolnjevanje. — Zato vsi, vsi, ki *as poznamo, izražamo Vam v jeseni dni, ob Vaši zlati maši dolžno pričanje, poklanjamo Vam danes svoja srčna voščila — — —
Današnji slavljenec se je rodil na Ivanjševskem vrhu, župnije Sv. Pe-ter v Gor. Radgoni, 25. februarja 1860. Kot devetnajstletni mladenič je Prejel dne 25. avgusta 1879 v Salzburgu redovno obleko ter s tem postal »an sevemotirolske frančiškanske provincije sv. Leopolda. Dovršivši v ^vacu višjo gimnazijo, je bil takoj po prvem letniku bogoslovja v Bocnu Uužno Tirolsko) v slavnem Tridentu dne 29. junija 1884 — torej vprav aanes pred 50 leti — posvečen v mašnika. In ko je končal vse bogoslovne pauke, je že v jeseni 1887 kaplanoval pri Mariji Materi milosti v Mariboru !n 1- 1889 vršil hkrati službo vojaškega kurata. L. 1893, meseca septembra, le prišel kot kaplan, katehet in voditelj III. reda k Sv. Trojici, kjer za ®nkrat ostal nepretrgoma 10 let. L. 1901 je bil tudi gvardijan in župnik.
I jeseni 1903 ga najdemo v Nazarjih. V M. Nazaretu je zlasti opravljal službo kateheta in dve leti vodil tretji red. Na jesen 1907 se je vrnil k ^v- Trojici. Meseca avgusta 1. 1911 je bil prestavljen v Maribor. Tu je deloval kot kaplan, katehet, kaznilniški kurat in sredi januarja 1915 je
prevzel še službo vojnega kurata. Koncem septembra 1. 1920 je bil začasno poslan v taborišče Sterntal ali Stmišče pri Ptuju. Iz tega begunskega tabora je šel oktobra 1921 tretjič k Sv. Trojici. Tukaj je bil nekaj časa kaplan, tretji red pa je vodil celo do leta 1932.
To je kratek potek življenja našega jubilanta P. Elekta' Pa kaj naj razberemo iz tega? Ker je naravno izhodišče vsega duhovnikovega delovanja le mašniški red, zato naj vam, bratje in sestre, ob tej slovesni uri zlate maše našega preč. P. Hamlerja predvsem spregovorim o veličini mašništva.
Katoliški duhovnik je značilno orodje v božjih rokah. Kot poosebljena »posoda« zastopa celo mesto Boga. Če kdo, imenuje se duhovnik po pravici namestnik božji. Vsled tega dejstva je jasno, da ni mogoče najti pravega merila kakor ne na zemlji, tako tudi ne med blaženimi v nebesih za njegovo veličino. Da pa vendar moremo spoznati neomejeno veličje katoliškega duhovništva, moramo se zateči k Bogu samemu.
Duhovnik izvršuje dela Boga Očeta. To Očetovo delo je dvojno: notranje in zunanje.
Na znotraj. Glejte naša duša je delujoč duh in se bavi s spoznavanjem seve omejenega predmeta, t. j. v duši se porodi nekaj, kar predmet predstavlja. Ta spoznani predmet se imenuje umska podoba ali misel; izraža jo beseda za tisti predmet. — Slično se dogaja po nauku krščanskih misliteljev v božjem življenju. Zaradi neskončnega spoznanja rodi namreč Oče podobo svojega bistva, ki je po sv. Pavlu »podoba njegovega bitja iu odsvit njegovega veličastva«,1 t. j. po božjem spoznanju se pojavi druga božja oseba, edini Sin božji ali »Beseda«, ki je po večnem rojstvu istega bistva z Očetom, kot rojena druga oseba pa različna od Očeta. — N° takisto pokliče mašnik po moči svoje oblasti Zveličarja na oltar pod pp' dobama kruha in vina. Skrivnostno se nam rodi Odrešenik; med nami iu z nami biva Jezus Kristus, Bog in človek skupaj.
Na zunaj. Bogu Očetu pripisujemo delo stvarjenja in ohranjenja sveta-Pa zakaj je naredil Bog svet iz nič, zakaj neki skrbi zanj? Sveto pismo nam pove: »Vse je Gospod zavoljo samega sebe naredil«,2 pa tudi zaradi »izvoljenih«,3 t. j. vse je ustvaril v svojo slavo in v naš blagor. — Samo po sebi je umevno, da je spremenjenje ali spreminjanje kruha v Jezusovo telo in vina v Jezusovo kri, ki ga izvrši v božjem imenu mašnik, višjega pomena ko ustvarjanje končnih bitij. Med bitji naravnega, čeprav so nastala čudežno, in bitjem nadnaravnega reda ni primere. In vendar, kar stori pri sveti maši s svojo vsemogočno voljo Oče, stori zavoljo samega sebe in zavolja »izvoljenih« po svojem odbranem mašniku. — O kolikosti katoliškega mašnika!
Duhovnik je v nekem oziru »drugi Kristus« ali kakor pravi sv. Hfe' ronim »Odrešenik sveta«.
»Jaz sem pot in resnica in življenje«,4 je mogel reči le Kristus. Toda če duhovnik, kakor se spodobi, pristavi: »Po Kristusu, Gospodu našem«! potem pač more te besede obrniti tudi nase.
»Življenje« znači njegovo mašniško službo. Duhovnik opravlja daritev sv. maše, deli svete zakramente, posvečuje in blagoslavlja ter mol1; Ali kakor je najsvetejše opravilo na zemlji sv. maša, tako nam tudi najv?c božjega življenja prihaja iz Jezusove daritve; saj se nam po isti povečuje ljubezen do Boga, daje moč za životvorno krščanstvo, vliva pogum za j1}' naška dejanja, naklanja milost spreobrnjenja, odpuščajo se časne kazim
1 Hebr. 1, 3. 2 Preg. 16, 4. 3 Mt. 24, 22. 4 Jan. 14, 6.
odvračajo nesrečo,'delijo časne dobrote in lajša se trpljenje dušam v vicah. In vsemu temu je srednik »maziljenec Gospodov« duhovnik.
»Resnica« da duhovniku pravico za učeniško službo. 0, kako ponosen je bil sv. Pavel na pridigarstvo! Rekel je: »Ni me poslal Kristus kršče-vat, ampak evangelij oznanjat.«5 Pridigar je prvi glasnik božjega kraljestva. Predmet njegovemu oznanjevanju je »Kristus, božja moč in božja modrost.«8 In če tudi morajo morda kdaj cerkveni govorniki z Izaijem reči: >Kdo (še) veruje naši besedi?«,7 ostane jim pa tolažba: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!«8
In »Pot« pomeni duhovnikovo pastirsko ali kraljevsko službo. Ni druge poti v nebesa, kakor da hodimo za Jezusom. Posnemanje Kristusa je naša največja naloga. Tu nam prednjači katoliški duhovnik. Z besedo jn zgledom »vodi srca k ljubezni božji in k potrpežljivosti Kristusovi.«9 Z vso močjo pritega slabotne k spolnjevanju božjih zapovedi. Z ljubeznivostjo in milobo pa mehča tudi uporne za križ Gospodov. — 0 vzvišenosti Kristusovega namestnika!
Duhovnik pa tudi opravlja dela Sv. Duha.
Po položitvi škofovih rok postane duhovnik na poseben način božja dediščina in prejme izredne darove Svetega Duha. Ti duhovni darovi so različni, kakor so različne duhovnikove službe in različna njegova dela. ^Enemu se po Sv. Duhu daje beseda modrosti«,10 da more uspešno razlagati krščanski nauk šolski mladini. Drugemu dar govora, t. j. »da govori ljudem v spodbudo in osrčevanje in tolažbo«.11 Zopet drugim se podeljujejo »zmožnosti za pomaganje«,12 n. pr. siromakom, bolnikom itd.
Po svetem mašniškem posvečenju in po cerkvenem pooblaščenju natopi duhovnik kot postavni odposlanec Sv. Duha v deljenju svetih zakramentov. — Vsi veste, da Sveti Duh deli v Jezusovi cerkvi svoje milosti, “osebna sredstva milosti so med drugim sveti zakramenti. Ker pa so redni Upravitelji teh zakramentov mašniki, torej so ti tudi delivci Duhovih milosti.
Končno je duhovnik pobočnik Sv. Duha. Ta pomembni naslov se mu vtisne na dan posvečenja. Kot viteški bojevnik se ima boriti za kraljestvo ®v. Duha proti svetu in proti peklu. Proti svetu: Bogu odtujenim, grehu jur zmotam vdanim ljudem. Proti peklu: »satanu in drugim hudobnim duhovom«. Težka je sicer borba, a za hrabrega viteza tolikanj lepša zmaga.
Pa naj bo dovolj, dovolj o velikosti služabnika Najvišjega!
(Dalje prihodnjič.)
Romano guardini - f. t.:
Sveta znamenja
(Nadaljevanje.)
Platno
Čez oltar je pogrnjeno. Leži kot korporal, kot telesni prt Gospodov Pod kelihom in hostijo. Mašnik je zavit vanj, ko opravlja božjo službo, v ulbo, belo oblačilo. Pokriva mizo Gospodovo, ko se pri njej deli božji kruh...
Dragoceno je pravo platno; čisto, tenko in močno. Ko tu leži tako belo in sveže — mi nehote pride na misel hoja po zimskem gozdu. Nenadoma sem prišel na reber, vso pokrito z nanovo padlim snegom, brez madeža razgrnjeno med črnimi jelkami. Tedaj si nisem upal čez s svojimi
,	5 1 Kor. 1, 17. 6 1 Kor. 1, 24. 7 Iz. 53, 1. 8 Rim. 10, 15. 9 2 Tes. 3, 5. 19 1 Kor.
!2, 7. “ 1 Kor. 14, 3. 12 1 Kor. 12, 28.
nerodnimi čevlji. Prav spoštljivo sem zavil okoli... Tako leži platno po-ginjeno za svetišče.
Ležati mora zlasti na oltarju, kjer se opravlja božja daritev. Govorili smo o oltarju, kako je pomaknjen kvišku, najsvetejši kraj v božjem hramu-Preudarili smo, da je zunanji oltar prispodoba za notranjega v duši. Ne, več kakor prispodoba: Vidni oltar ne pomeni samo srčnega oltarja notranje pripravljenosti na žrtev, temveč ta in oni spadata skupaj. Na skrivnosten način sta eno. Pravi oltar, popolni, na katerem se opravlja Kristusova daritev, je živa enota obeh.
Zato nam platno govori tako silno k srcu. Čutimo, da se mu nekaj mora odzvati v naši notranjosti. Občutimo to kot neko zahtevo do sebe, očitek, hrepenenje. Samo iz čistega srca se rodi prava žrtev, platno Pa uteleša čistoto, kakršna mora biti v srcu, če naj bo žrtev Bogu všeč.
In marsikaj nam pove o čistoči. Tenko in žlahtno je pravo platno. Neuglajenost, nasilnost še ne ustvarjata čistote. Z godrnjavim ravnanjem nima opravka. Nje moč je moč nežnosti; njena umerjenost je plemenita-Pa moč živi v njej. Pravo platno je močno. Ni pajčevina, ki se razfrli ob vsaki sapici. Resnična čistota ni nekaj bolestnega. Ne umika se življenju, ne živi sanjarsko v umišljenih sanjah in previsokih vzorih. Resnična čistota ima rdeča lica življenjske radosti in krepak prijem pogumnega boja. In še eno pove platno premišljivnemu umu. Takoj ni bilo tako tenko in čisto, kakor sedaj leži tu. Izprva je bilo surovo, nekazno, dostikrat ga je bilo treba prati in beliti, da je zadobilo dehtečo svežost. Čistota ni tu od začetka. Brez dvoma je milost; gotovo dobiš ljudi, ki jo nosijo kot dar v svoji duši, da ima vsa njihova bit kreposti polno svežost najbolj notranje bistvene čistosti. Ampak to so izjeme. Kar pač sicer nazivljemo čistost, je dostikrat prav negotova stvar in pomeni samo, da je ni majal še noben vihar. Resnične čistosti ni na začetku, temveč na koncu. Šele po dolgem, pogumnem delu jo dosežeš.
Na oltarju leži platno, belo, tenko in močno. Je čistota, srčna plemenitost in sveža moč.
V Skrivnem razodetju svetega Janeza je nekje govor o veliki množici, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stoje pred prestolom, oblečeni v bela oblačila in eden vpraša: »Ti) ki so oblečeni v bela oblačila, kdo so in odkod so prišli?« In odgovor se glasi: »To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter oprali svoja oblačil8 in jih očistili s krvjo Jagnjetovo. Zato so pred božjim prestolom in mn služijo noč in dan.«
»Obleci me v belo obleko, Gospod,« moli mašnik, ko se oblači v albo za sveto daritev ...
Čuj neustvarjeno modrost: »Moje veselje je, pravi, bivati s človeškim* otroki.« Toda če hoče Bog izkazati svojo milost zvesti duši, jo pelje v samoto, kjer govori njenemu srcu. Kako bi se dala opisati radost te nebeške zabave? Kdor jo je kedaj užil, ne more več prenašati zabave ljudi. 0 Jezus, govori mojemu srcu, poslušati hočem samo še tvoj glas in vse stvari noj molče!
Nauk križa »Judom pohujšanje, a poganom nespamet« ljudje manj razumejo. Da je Bog umrl, da bi jih rešil, pred to skrivnostjo se jim bo ponižal razum; ampak da se morajo tej pretresljivi žrtvi zavezati, odmirajo sami sebi, svojim strastem, svoji volji, svojim željam — to i1'?1 dela uporne. Treba je pač, da to slišimo; zakaj od tega zavisi naše zveh’ Čanje. Vse, kar gre k nebu, pride s podnožja križa.	Lamennais.
P ROMAN:
Ob posvetitvi nove cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani
Za nami so slovesni dnevi, ki so obdajali kot blesteča krona praznik Posvetitve cerkve sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Neizrečeno globoko se mi je vtisnila v spomin procesija z relikvijami, ki se je vršila na predvečer Posvetitve. Sicer ob najhujšem nalivu, pa je vendar bilo nad tisoč vernikov, .1 so z gorečimi svečami spremljali ostanke mučencev proti novi cerkvi ln peli litanije vseh svetnikov. Ulice so bile čisto zapuščene, zavite v mrak Poznega večera, šum padajočega dežja je spremljal napeve, vse je bila ena sama čudovita pesem globoke žive vere, ki je preprosta in trdna.
Pogled na združeni cerkvi z vzhodne strani (Foto Grabjec)
Gotovo zanima tudi bravce »Cvetja« in naše slovenske tretjerednike zunanjost in notranjost te cerkve, saj so bili prav oni, ki so položili prvi hmeljni kamen s svojim velikodušnim darom.
.. Proti severni strani Ljubljane, tam, kjer leže pokopani tisoči in tisoči ljubljanskih meščanov, tam, kjer so gomile naših prvih mož in mojstrov “usede in učenosti: Valentina Vodnika — P. Marcelijana, poleg njega v atija Čop, ki je bil po besedah učenega sveta pravo čudo znanosti in se Jernej Kopitar, ki nam je dal slovečo slovnico in še dolga vrsta znanih 111 odličnih imen. Tam se dviga sedaj poleg stare cerkvice sv. Krištofa ? učnim stolpom cerkev sv. Cirila in Metoda. Če pridete po Dunajski cesti la se ozrete na desno roko, pogled ni posebno veličasten, pročelje je skoraj prornno in preprosto, izvzemši stebrov, ki nosijo streho pred glavnim por-al°m. Ko pa vstopite v notranjost, se vam oko vzradosti nad mogočnim Prostorom, ki ga poživljajo trije loki in dele prostor v štiri gradbene celice.
In ko se oko umiri, preide na desno roko skozi dvoje umirjeno lepih lokov v stransko cerkev sv. Krištofa, nekoliko nižje leži, kakor novoposvečena cerkev in je vezana v celoto s položnimi stopnicami. Vmesni prostor med staro in novo cerkvijo je pa smotreno tako urejen, da bo trikotni prostor, ki je nastal z združitvijo obeh cerkva, služil kot majniški oltar in bo viden iz obeh cerkva. Glavni oltar v novi cerkvi je napravljen ves iz skrbno
Notranjščina nove cerkve
brušenega podpeškega kamna, vendar pa še nima nastavka in tabernaklji; Desno od glavnega oltarja je nameščen pevski zbor, kamor pridejo tudj orgle, ko bo enkrat zbranega dovolj denarja. Kor je čisto nizek, tako k° je bilo v starih časih v prvih samostanskih cerkvah. Tudi nova zakristij3' udobno dostopna tako s kora, kakor tudi od zunaj, zelo lična, preprost3; kakor celota in vendar tudi posebna zaradi močnih preklad in pod terni lesenimi bruni so okraski bivših nagrobnih spomenikov v obliki zavihti listov. Pogled od glavnega oltarja proti portalu je naravnost presenetljiv'0 lep, preprosti leseni strop diha neko posebno domačnost in svetilke, visece
Značilna okna nove cerkve
® stropa navzdol v svoji zvončasti obliki iz skrbno obdelane bakrene pločevine, lepo izpopolnjujejo celoten vtis. V levo steno je vdelanih dvoje spovednic in prižnica. Iz prižnice, ki se nanjo pride po posebnih polžastih stopnicah v notranjosti stene, govornik z lahkoto obvlada oba prostora stare in nove cerkve. Nekaj novega je tudi lepa krstna kapela, svetla in Prostorna, tako da bo mogoče vršiti vse krstne obrede z največjo dostoj-nostjo.
Ne smem pozabiti omeniti, da bo nova cerkev prva, ki bo imela ogrevalno napravo, kurjeno s plinom.
Kdor hoče imeti pravi vtis o celotni zamisli mojstra arhitekta Jožefa Rečnika, naj stopi na pokopališče in naj s pokopališke strani gleda celoto, tu bo šele videl, kako je nova cerkev kljub vsej preprostosti zares lepa
jf1 kako v steno vzidani nagrobni spomeniki dajejo zunanjosti neko posebno llce- Lepše strniti staro z novim, je skoraj nemogoče.
Vendar pa ta cerkev še ni celoten načrt, ki je zamišljen na opuščenem Pokopališču sv. Krištofa. Zakaj tam v ozadju, kjer stoje danes zapuščene arkade, bo stala spominska cerkev, imenovana »Hram Slave«. Med obema cerkvama pa je zamišljen čudovito lep gaj, miren in ves pokojen, vsa sveta žemlja tolikrat blagoslovljena in vsa orošena s solzami stoletij. In tam bi vuli pokopani in bi sanjali svoj zadnji sen pred večnostjo naši slovenski velmožje, knezi iz duha porojeni, naše najboljše žene, naša slava in naš Ponos, našega naroda najboljši in najlepši cvet.
Mislim, da ni odveč, če h koncu poudarim, da ima največjo zaslugo 5a uresničenje prelepih načrtov mojstra Plečnika, župni upravitelj nove ?upnije p. Kazimir Zakrajšek, 0. F. M. Z neumornim delom in največjo Požrtvovalnostjo je zbiral sredstva za novo hišo božjo. Želimo, da bi tudi Vse> kar je tako lepo započel, tudi dovršil. Vsaj naposled je vse storjeno Za bogastvo dušnega življenja in čast božjo.
f P. Hugolin Sattner
(Nadaljevanje in konec.)
Posebno hvaležnost sem pa dolžan profesorju Vedral-u, ki pri do-poldanski službi božji igra popolnoma nesebično in požrtvovalno. Njegovo sodelovanje je zaradi tega še posebne vrednosti, ker je silno natančen in me opozori na to ali ono, kar bi morda jaz pregledal. Tej solidarnosti je pripisati, da smo izvajali na koru prav lepe in umetne latinske maše, p° petkrat na leto tudi z orkestrom, in peli tudi slovenske pesmi od vseh domačih skladateljev in če smo v drugih literaturah našli kaj lepega, tudi te.
Priredili smo semtertje tudi kak: cerkveni koncert, vendar v sedanjih razmerah ne moremo imeti za to panogo posebnega veselja.
Pevski zbor šteje danes (1926), ko to pišem, 35 članov in članic. » trajen spomin naj navedem njihova imena.
Sopran: Ga. Bajuk Amalija, soproga profesorja; gdč. Zupan Poldka, mestna uradnica; gdč. Vedral Ljudmila, visokošolka; gdč. Plestenjak Antonija, kontoristinja; gdč. Gerlovič Zofija, članica opere; ga. Erkla; vec, članica opere; gdč. Planinšek Marija, trgovca hčerka; ga. Fabiani Pavla; gdč. Miklavčič Pavla, uradnica.
Alt: Gdč. Gril Karolina, hiš. pos.; gdč. Gril Minka, njena sestra; gdč. Štrucelj Olga, uradnica; gdč. Hafner Lea, kontoristinja; ga. Robida Ivanka, profesorjeva soproga; gdč. Pliberšek Ana, kontoristka; ga. Menardi Josipina, trgovca soproga; gdč. Menardi Pija, njena hčerka.
Tenor: G. Robida Adolf, real. profesor (f 1928); g. Šink Franc» vladni uradnik; g. Pelan Vladimir, mestni uradnik; g. Pokom Jos., že*; nadzornik, inžen.; g. Cedilnik, jurist; g. Pečenko Silvan, pisar, uradniki g. Lukman Anaklet; g. Hribar Lado, osmošolec.
Bas: G. Povše, član opere; g. Erklavec, član opere; g. Prunk Josip ravn. Zadr. tisk.; g. Del Cott Rudolf, medicinec; g. Bajuk Božidar, osmošolec; g. Hofman Emil, žel. višji nadzornik, šef promet, žel. odd.; g. Vedra' Bogomil, zavarov. uradnik; g. Božja Vinc., priv. učit. glasbe (f 1932)" g. Arnič, konservatorist; g. Ačko Frančišek, bogoslovec.
Skupaj 35 članov. Ta zbor poje pa samo pri dopoldanski službi božji ob y210, zjutraj pa pevke-članice III. reda in Marijine kongregacije, ki s0 se tudi že lepo izvežbale.
Za enoglasno petje se nikdar nisem mogel ogreti.
1.	ker je naš narod skozi in skozi harmonično nadahnjen. Vsa lepot® slovenskega petja je tedaj v lepi melodiji in harmoniji.
2.	Sem mnenja, da naj vsak narod poje po svoje. Rastline, ki se 'z Nemškega presadijo na naš zeljnik, ne uspevajo vselej. — S čim so se slovenski romarji vsikdar skazovali v Rimu, če ne s harmoničnim petjem-
Kakšna je naša struja? Modema ali starokopitna? Naša struja je zmerno-moderna. Držimo se srede — zlate sklede.
Pok. p. Hugolin od 1.1926 naprej svojega življenjepisa ni nadaljeval Zato ga hočemo z ozirom na njegovo glasbeno delovanje tu izpopolniti.
Od leta 1926 naprej se začne doba njegovih velikih koncertov. Povod temu so dale poplave na Viču, v Logatcu in Škofji Loki. Da bi tem krajev1 pomagal, je imel na teh krajih l. 1926 koncerte, čisti dobiček je šel za P,°' plavljence. Koncerte je priredil s svojim zborom. — L. 1927, ob 100 letnic» smrti Beethovna, je naštudiral njegovo C-dur mašo z velikim orkestrom-Istega leta je priredil koncerte v Kamniku, Celju (Stabat Mater od J. Foersterja), Šiški (v novi cerkvi), v Mariboru (Beethovnova C-dur maša) l1>

!*“ veliki petek v Ljubljani v frančiškanski cerkvi (Stabat Mater). Drugo leto ob 100 letnici smrti Schuberta je naštudiral njegovo G-dur mašo s soli, zborom in orkestrom. To mašo je pel zbor z orkestrom nato tudi pri dveh koncertih, v Kočevju in Novem mestu. V tej dobi je zložil tudi tri velike skladbe Mariji na čast (Kraljica miru).
L. 1929, dne 20. aprila je umrl dolgoletni organist frančiškanskega zbora g. J. Vedral. Izguba je bila velika. Od tedaj naprej do smrti p. Hugo-lna je spretno orglal in sodeloval z vso požrtvovalnostjo in ljubeznivostjo 3'kapelnik Neffat. Leta 1932 je priredil p. Hugolin svoj poslednji koncert v Novem mestu. Zbor je izvajal veliko G-dur mašo Beethovna z orkestrom, jj*1' orglah je bil g. Neffat. Vsako leto je priredil nekaj koncertov še v Nadio Ljubljana. Drugače koncertov ni več prirejal.
Omembe vredno je tudi, da je bil p. Hugolin izboren poznavalec zvonov in zvonovske tehnike ter je po vojni določil skoraj vsem zvonovom v Sloveniji in tudi za drugod dispozicijo, lstotako je bil izvrsten poznavalec 0r9el in je ravno tako skoraj vsem novim orglam določal dispozicijo.
Poleg tega se je zadnja leta zlasti bavil mnogo z litografijo ter je to s^oko, ki je pri razmnoževanju notnega materijala tako važna, popolnoma °bvladal. Saj je marsikatero zbirko svojih pesmi kar sam natiskal.
Bistro je zasledoval glasbeno življenje pri nas, hodil na koncerte, Poslušal radio. Še en mesec pred smrtjo je bil pri izvajanju Jeftejeve prisege v Mariboru.
Zadnji dve njegovi veliki skladbi sta velikonočna »Vstal je Gospod« tn »y kripti sv. Cecilije«, ki je pri proslavi njegove 80 letnice še sam poslušal. Istega leta so mu postavili tudi spomenik pred Matico. Končno je lnstrumentiral še žalno koračnico iz »Oljke« za vojaško godbo (na pobudo 3- Čerina), in to skladbo mu je zaigrala godba »Sloge« na njegovi zadnji poti.
Največjo ljubezen in pažnjo je pač vedno polagal na svoj tako Ijub-lenj zbor. Vsak petek je bil pri vaji, vsako nedeljo na koru in dirigiral “ ,njemu svojstvenim mirom. Te vaje in maše bodo pač ostale vsakemu ]9e9ovemu pevcu vekomaj v spominu. Vodil je z mladeniško čilostjo izva-lanja velikih instrumentalnih maš Bheinbergerja, Schuberta, Erba, Faista 111 drugih.
Zadnji teden pred smrtjo je komponiral še slovensko »Libero« in neko Marijino pesem še prav v soboto, preden je umrl.
Zbor je štel ob njegovi smrti 33 članov. So pa sledeči:
Sopran: gdč. Zupan, gdč. Gerlovič, gdč. Miklavčič, gdč. Fratnik, 3fc- Hanuš, ga Fabiani, ga. Wohinc, ga. Erklavec, gdč. Lokavšek, gdč. Ve-aral, gdč. Štrucelj.
orf. Alt: gdč. Gril Karolina, gdč. Gril Minka, ga. Robida, gdč. Gundrum, 3dc. Mekina, ga. Rus, ga. Cepuder.
Tenor: G. Pelan, g. Pokorn, g. Leskovšek, g. Hribar, g. Cedilnik, 3- Klemenčič.
n B a s : G. Prunk, g. Erklavec, g. Povše, g. Irkič, g. Vedral, g. dr. Del °tt, g. Premelč, p. Frančišek Ačko, g. Hofman.
. Večjih skladb ni zapustil. Pač pa še ima nekaj manjših. Točno ohra-lene pa so njegove glasbene študije kontrapunkta in harmonije ter inštru-eutacije, poleg tega pa vse študije in koncepti njegovih velikih del.
Ko gledamo to ogromno delo pokojnega p. Hugolina Sattnerja, nje-.. v°' globoko glasbeno znanje in neumorno delavnost, stvarjenje in strem-*enie, vemo, da nam je umrl največji slovenski glasbenik.
Mož je razumnejši od žene, ali žena je zvitejša.
VVibbelt.
Nepričakovana zgodba
Pomlad se je nagibala k svojemu koncu.
Neko noč se je izdivjala v veličastnem, divjem viharju. Kakor ' sveti jezi, vroče in mogočno, je pihala vihra v vsa drevesa, strgala jim )e poslednje cvetove ter jih zbila na tla, zlomila slabotne veje, majala debi3' besnela v nežnem zelenju, piskala ob skale, kot mogočne orgle je bučal« v jelkah in pela — pela tudi v krvi vseh mladih cvetočih človeških otrok
To je bila noč! Kmetje so se pokriževali, zapahnili vrata in okn« ter z z blagoslovljeno vodo kropili postelje.
Bila je prosta noč zemeljskih duhov. Kdor si upa na vresišče, jr bo slišal vriskati. Ali nihče nima poguma za to. In črevljar-krpač, ki Je videl enega takega duha ali škrata teči po vaški cesti v frfrajočei? plašču, ve sedaj, da mora čez leto dni v večnost. On je tudi slišal klicat1 ubogi starček, in to je pri tem najhujše. Kaj je pač utegnil zaklicati zf meljski duh?!----------
Učiteljica je gotovo tudi slišala neko klicanje, zakaj odprla je svoj« vrata. Ko je blisk razsvetlil vas in okolico, jo je soseda videla stati a« pragu, bila je vsa bela, bosa, z razpuščenima kitama, ki ji je vihar but«1 proti vratom.
To je bila noč!
Poslednje cvetove je vzela s seboj in v prvem bledem jutranje111 svitu je korakal pravljični kraljevič venkaj čez lilijsko preprogo Suz«' ninega vrtiča.
Za vso razlomljeno krasoto ni imel očesa.
Suzana je jokala.
Poletje in jesen sta plula resnobno in težko preko dežele.
Kraljevska otroka nista nič več slišala drug od drugega.
Nikake pravljice več ni bilo, le življenje, blagoslovljeno, boreče se življenje.
Nastopila je jesen, prišla je zima.
In nekega dne si je stara ženica z nevarnostjo lastnega življenj3 izvojevala pot skozi sneg iz gornje vasi v Lamot. S seboj je nosila sferi * nost, skrivnost o najtežjem, kar more nositi ženska. Z žilavo odločnosti je mogla stara žena ohraniti svojo skrivnost do župana, tam pa se 1 zgrudila njena moč.
>Na pomoč! — takoj — pošljite sla v Št. Hipolit — dajte zapr^j sani, — brzojavite — najprej staršem — ne, zdravniku — ali orožništvu'' -----to je strašno!« —	v
Ko si je bila županja na jasnem glede tega, kaj je rekla stara žemf J se je morala usesti. Župan je pa postal tako rdeč, da se je bilo bati, utegne ga zadeti kap. Sapo je lovil: »Sramota, sramota«, je rekel.
»Fantiček je,« zagotavlja starka.	•
»Vrag ga vzemi,« je zakričal mož, »meni, meni se mora to Pr( petiti, meni, ko že nad trideset let zvesto upravljam in vodim občin0’
»Saj vi nič ne morete za to,« mu zagotovi in zabiči mamica.
»Kaj poreče voditeljica?! je tarnala županja.	•
»Ne oblati naše voditeljice s takšnim govnom! Še tega bi se nin°J kalo,« je pihal župan.

H gospodu župniku grem,« se je poslovila starka, »nazadnje vendar ne moremo malega črvička kar tako pustiti.«
»Najprej bom sporočil staršem,« se je srdil župan, »naj le prideta m sprejmeta darilo... Takšna ...
»Zares, taka... in pri taki sem morala še čaj piti, tebi na ljubo! To imaš ti, župan, od tega s svojo ,prijaznostjo’.«
Prav obzirno so zdajci to reč in zgodbo pojasnili našemu župniku. Postal je ves siv v obraz.
»Uboga mladenka,« je mrmral.
»Ali so očetu že naznanili?!«
»To se je že zgodilo, neki sel je na poti v Šent Hipolit. To bo le-ta Vesel: bivši častnik, njegova družina na dobrem glasu, dvakrat ranjen, Namestnik prvosednika zveze dosluženih vojakov.«
»Nemogoče,« je vzkliknil župnik, to je oče otrokov?!«
»Ah — ali mislite vi na tega? — Jaz sem njenega imela v mislih. Sploh pa, kdo neki je to? ... ?!«
Pametna žena je skomizgnila: »Gospodična ne pove. Mogoče niti ne ve.«
»Še tega je treba, nepoznan oče,« je zabrundal spet župan.
»Uboga, uboga mladenka,« je momljal prečastiti gospod in zmajal z glavo.
»Oh, zares,« je rekla starka, »v resnici se utegne človeku zasmiliti. Povsem sama je morala preboleti svojo težko uro kakor kakšna dekla 113 polju. Nihče ni kaj takega slutil. Poleti ni skoraj nikoli šla venkaj in zmeraj le v plašč zavita. Nesreča je hotela, da je tisti dan prišel nadzornik. Nesrečnica je vstala ter mu sredi razreda padla v naročje. Teleban pa, no naj bo s spoštovanjem povedano, je od strahu vso vas spravil Pokoncu, njo pa pustil ležati. Našle smo nato ubogo bitje še v razredu
ležeče na tleh samo — groza je prepodila vse učence.-----------Ponesle
smo jo potem v njeno sobo in tam smo našle skrbno zavitega, v košari 23 perilo spečega »ta malega«, otročička, ki je utegnil biti star nekaj n*1 •.. Pozneje nas je nadzornik seve zaklinjal, naj o tem vendar molčimo.
jaz bi bila tudi držala jezik za zobmi, še črhnila ne bi bila, pa kaj, če P3 druge —!«
Nikako čudo tedaj, da je že nekoliko dni kasneje župan prejel od najvišje šolske oblasti za Suzano odlok in povelje, naj odrine. Morala je °lti uradno odstavljena: ,Franci ja je ostra, kar zadeva- pouk.’
»Prav je tako,« je dejal župan; »žena, prinesi mi mojo domoljubno obvezo1, služba je služba, kar naravnost pojdem tja gori.«
Županja je bila višnjeva od razburjenja, spoštljivo je prinesla modro-belo-rdečo obvezo, ki je dišala po sivki2 in bencinu.
v »La Pepie«, ki je bila po naključju zraven, je odhitela k našemu znpniku, ni mogla prenašati uradnih čuvstev. ,0 Bog, kolika sreča, da naša voditeljica ta čisti angel, o vsem tem nič ne ve.’
Našega župnika je pretreslo sporočilo.	(Dalje prihodnjič.)
1	Izvirnik ima: patriotische Scharpe.
2	Izv.: Lavendel. — Prip. prev.
Misli so proste carin — samo pri ljudeh, ne pri Bogu. Wibbelt.

X. Y. IZ MARIBORA:
f P. Pavel Potočnik
Komaj lani sem ga pobliže spoznal. Že bolan je prihajal na vrt in v nevajenem brezdelju polegaval v naslanjaču. Tožil je, da ga tišči v prsih. Med popljučnico in porebmico se mu je nabiral eksudat. Zbirali smo se okrog njega in z njim kramljali, včasih pa se pogovarjali tudi o resnejših rečeh. Nam mladim je očital širokosrčnost, mi pa smo mu ugovarjali. Bilo je lepo. Vzljubil sem ga, ker je bil mož. Včasih je pogovor nanesel tudi na liturgijo, za katero se je vnemal sam in tudi nas skušal pokazati njeno lepoto in globino. Posebno pri srcu mu je bila njegova »Mladina«, ki se je prav tedaj borila za obstanek. — Bila je razpuščena in skrb zanjo mu ni dala miru.
Zdaj pa zdaj je prihajal k njemu na vrt kateri izmed sodelavcev, ki mu je poročal nove vesti in ga spraševal za svet. Z mikavnostjo je sprejemal vsako novo vest in z navdušenjem, ki je bilo lastno le njemu, dajal navodila za nova dejanja.
Ko pa je bil zopet sam, smo prihiteli k njemu in razkrival nam je težave in veselja, ki so združena z duhovniško službo, pa naj bo na prižnici ali v spovednici. Tu in tam je koga zbodel, kakor je le on znal. Saj je v obednici včasih razveseljeval vse omizje. Privoščil si zdaj tega, zafrknil onega, vendar vedno tako, da ni nikogar razžalil. S svojim »hec mora bit nas je dramil iz resnosti.
Že je pritisnilo hladnejše vreme in zdravnik mu je odsvetoval hoditi na vrt. Slonel je na oknu in otožno gledal na nas — mlade, polne življenja. Bolezen ga je huje prijemala in ga priklepala na posteljo. Kadar pa ga je zopet malo popustila, je še hodil na porto, še vodil »Marijino družbo za matere«, ki jo je šele pred dobrim letom ustanovil in imel ?-a nje govore.
Odkar ga je neozdravljiva bolezen prisilila ostajati v sobi, je postala njegova celica centrala za vsa njegova društva. Prihajali so k njemu voditelji posameznih organizacij, mu poročali o delu v društvih in dobivali od njega nasvetov, obiskovali ga sodelavci, ki se jim je že tožilo po njem-Osrčeval jih je in navduševal za delo, ki so se ga lotili.
Ves čas bolezni je gojil nado, da bo ozdravel in zopet vodil in se izživljal v društvih. A upanje ga je varalo. Približno mesec dni pred smrtjo so ga na njegovo lastno željo še enkrat preiskali zdravniki in mu odvzeli vsako upanje na ozdravljenje. Ostal je miren. Poklical je nato voditelje svojih društev, jim dal zadnje nauke in navodila in jih prosil, naj nadaljujejo delo, ki ga je začel. Obljubili so mu. Poslovil se je od njih, a nje; govo srce je ostalo med njimi, zlasti pri mladini. Prav skrb zanjo, ker m dovršil svojega cilja, postaviti ji dom, mu je oteževala zadnjo uro, ki jo je pripravljen pričakoval.
V torek, 19. junija mu je malo odleglo. Prihajala je smrt. Bili sme pri obedu, kar pride strežnik, ki je bil pri njem in pokliče o. gvarijanai pozneje še vikarja. Obšla nas je zla slutnja. Nekako čez četrt ure se vrneta in uresničilo se je. »Molimo za pokojnega patra Pavla — De profundis . •
Ubogi Pavel, a vendar srečen, ker Te je Gospod rešil teže tega življenja!
0. Pavel Potočnik, sin kmetskih staršev, se je rodil 18. nov. 1880 pri Sv. Urbanu pri Ptuju, študiral najprej gimnazijo v Ptuju, stopil dne 4. oktobra 1901 v frančiškanski red, nadaljeval svoje dimnazijske štu*

Prosvetnih društev je oživil tudi cerkvene organizacije: Apostolstvo mož J? mladeničev, Katoliško akcijo, Marijino družbo za obrtnike in Marijino družbo za matere. Da bi pa ta društva tesneje povezal in posameznim Ugotovil obstanek jih je združil v »Zvezi prosvetnih organizacij fran-Clskanske župnije.«
, Pri vsem tem obsežnem delu je še skozi dvanajst let opravljal službo Kateheta na krčevinski šoli.
Njegovo delo je bilo priznano: pokojni škof dr. Andrej Karlin ga P ob svoji zlati maši imenoval za duhovnika svetnika, Nj. Vel. kralj Aleksander pa ga je odikoval z redom sv. Save V. stopnje.
Ves se je daroval delu za blagor bližnjega in prav ta preobilni napor £a je še mladega (54 let) izročil zemlji v naročje.
»Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste ■Peni storili.« (Mat. 25, 40.)
Ne boj se noči, saj nam prinaša novi dan.	Wibbelt.
jllje na Kostanjevici pri Gorici, obiskoval bogoslovje v Kamniku in v Ljubljani in bil 15. aprila 1905 posvečen v duhovnika. Po končanih študijah je prevzel služlbo učitelja na frančiškanski ljudski šoli v Novem ^estu. Za dijake tamkajšnje gimnazije je ustanovil Marijino kongregacijo jn sprejel vodstvo III. reda, ki ga je vneto vodil in mu tudi priskrbel jastno dvorano. Iz Novega mesta je šel v Marija Nazaret, a še istega leta le bil nastavljen pri Materi Milosti v Mariboru za kaplana in za kurata r jetnišnici okrožnega sodišča. V Mariboru je zaslovel kot dober pridigar, ljudski misijonar in spreten organizator. Ustanovil je Izobraževalno društvo v Krčevini, Košakih in Melju. Organiziral je sebi prepuščeno ®ladino v »Katoliško Omladino«, katere naslednica je »Danica«. Poleg
P. ROMAN:
Jakopone da Todi
Roman advokata, frančiškana, svetnika.
(Nadaljevanje.)
Vannin dom. Z njo je prišla v hišo slovečega advokata tiha sreča, nepopisna in vsa lepa nežnost in z njenimi očmi so dobile te široke pr°' stome izbe poseben topel sijaj. Bila je kljub svoji prirojeni dostojanstvenosti vsa skromna, vsa obzirna in vendar taka, da so jo služabniki malo ne bolj ubogali kot gospoda in da je bil vsakdo srečen, če ji je mogel postreči. Njena spletična, drobna stvar istih let kot Vanna, je bila vsa ljubosumna in se je komaj ganila od njene strani. In Giakomo sam, kakor da se je začelo z njenim vstopom v njegovo hišo zanj čisto novo življenje-Že poprej je slovel po svojih govorih, sedaj je dobila njegova hladna i® jasna učenost še nekaj tiste miline, ki je obdajala Vanno kakor nevide? plašč in je bila ž njo vsa odeta, da je bila prava radost bivati v njeni bližini;
Iz najbolj preproste izbe, iz starih težkih stolov, ki so bili poprej videti tako okorni in brez vsake mičnosti, je napravila ona prijeten kol, kjer se je dalo tako lepo sedeti in kramljati.
Giakomo je tega vesel, je na to ponosen in veleva ji, da se ob nedeljah opravi karmoč slovesno v težko rdečo svilo in v laseh ji mora blesteti zlat diademček, okoli vratu dragocena biserna ogrlica. In tudi tem željam se Vanna smehljaje pokori, ker ve, da je tako všeč njemu, ki m® je žena in vdana iz dna srca. Toda zaeno je spoznala tudi iz teh podrobnosti, kako zelo je Giakomov značaj ves posveten, brez posebne globine, da je vse samo na zunaj in tako malo navznotraj. Ko sta prišla ob nedelja!1 v cerkev in je začula tu in tam ono svojevrstno šepetanje množice, ki j° rodi oboževanje in občudovanje, je videla, kako je Giakomo več samo na to pozoren in kakor da ves omamljen pije to slast občudovanja vase. V cerkvi je za Vanno izginilo vse posvetno, vsa vsakdanjost je zbežala od nje in v belih rokah je držala dragoceno molitveno knjižico, ki jo je bil dal z® poročni dar njen stari p. Avrelij. Sv. maša je bila zanjo čudežna skrivnost polna opojnosti in sladkosti, molila je z duhovnikom in darovala z njim' trpela z Jezusom njegovo zapuščenost v vrtu Getzemani, z grozo videla v duhu njegov zmučeni obraz in doživljala, kako mu drse krvave potne kaplje po čelu in po licih. Globoko je zavzdihnila ob misli na mrzki Judežev poljub, roke so ji kakor narahlo trepetale ob misli na zvezanega Jezusa-Čutila je z njim ob krivični sodbi velikega duhovnika, stala s Petrom n® dvorišču in šla s Petrom ven, da se zaeno z njim bridko razjoče, ker Ga je premalo ljubila in tolikrat žalila. Ko pa je v molitvi med sv. mašo šla z Njim pred sodni stol Pilatov in ga videla vsega razbičanega in s trnjem kronanega, je skoraj slišno zaihtela. Pot na Golgoto je doživljala z vsem sočutnim srcem mlade žene in se tam pod križem z Marijo vred jokal®-
Njen mož Giakomo de Benedetti jo je tu in tam od strani pogled®! in užival je celo v cerkvi nad tem plemenitim obrazom, ki mu je globok® pobožnost vtisnila čisto svoj pečat, prevzela ga je nekaka sladka groza i® še čudovita zavest: to ljubo bitje je moja žena.
Dogodilo pa se je tudi, da je tu in tam Vanna slučajno ujela ta pogle® in bilo ji je žal svoje lepote, zato ker je čutila globoko v srcu, da Giakom0 prav nič ne moli, da je ves hladen in zelo površen. In ko sta se vračal® iz cerkve, jo je on vitežko vedel do cerkvenega portala, kjer jima je škof°v paž nudil blagoslovljeno vodo, ga je ona rahlo udarila po roki z besedo-»Kako moj gospod danes prav nič ni molil...« In Giakomo se je nag®1*

k njej in ji zašepetal: »Saj sem, moja gospa, Boga sem hvalil, da mi je dal tebe.«
Pod njenimi rokami je začelo bogastvo advokatove hiše dobivati viden }zraz. Znala je iz malih stvari ustvariti velike in znala je zaposliti v hiši {3 na vrtu vse, tako da je vrt postal eden najlepših starega mesta Todi, *d je slovelo po svojih vrtovih. Pri vsem tem pa je strogo gledala na to, da je njena služinčad dobila dobro hrano, dostojno obleko in zmeraj toplo besedo in za vse bolečine in težave odprto uho. In trikrat na teden je šla gospa Vanna v spodnjo veliko izbo in je tam z zbrano služinčadjo molila večerno molitev in ko je prišel advent, ni nobenega dne izpustila, ne da bi šla s kapuco na glavi in opasana z drobno vrvico s svojimi služkinjami k zornicam.
Ko pa je po svetem božičnem prazniku nastopila doba zabav in vseh Mogočih prireditev, se je hotel Giakomo pred svetom izkazati s svojim novim domom. In res je poklical nekega dne Vanno v svojo delavno sobo, bsedel se je k njenim nogam na nizko pručico in ji nato začel pripovedovati, kako misli napraviti s svojo Vanno veliko družabno prireditev in da prosi kraljico svojega doma, da blagovoli vzeti vse to v svoje spretne roke. Pogledala ga je z dolgim, nemim pogledom. In kakor da je razumel rahel očitek v tem pogledu zaradi svoje posvetnosti, jo je objel okoli pasu in zašepetal: »Veš Vanna, ti si kakor kakšen menišek,« in prožno se je dvignil in deško razposajen kakor je znal biti, je vzel kitaro raz steno in začel popevati staro italijansko pesem: »0, mia bella, o, che dolor...«
Slovesni večer. Hiša advokata de Benedetti je tisti večer odeta v Posebno slavo, najodličnejše rodbine so se odzvale Vanninemu vabilu, zakaj glas o njeni lepoti in ljubkosti je segal daleč, glas o duhovitosti advokata de Benedetti še dlje. Na vrhu stopnic, ki so bile pokrite s težko preprogo, je stala Vanna in sprejemala goste. Bila je odeta v dolgo, do tal Segajočo obleko iz belega atlasa, okoli ramen hermelinov kožušček, okoli Pasu težko srebrno verigo in za zaponko nenavadno velik rubin, ki se je lepo odražal od belega atlasa.
Sobana je bila močno razsvetljena in nemimi plameni oljnatih pla-menic so dajali posameznim obrazom čisto svojsko živahnost. Ko odbije ura devet, vstopi v sobano krasno oblečen paž, udari s kladivcem na srebrno Ploščo in z lepim deškim altom napove prvo rondo plesa. Izza zaves se začuje godba, čudovito je znala to Vanna urediti, gostje se spogledajo in fadost prešine srca mladih plemičev in lepo je videti te zale pare v lepih obranih kretnjah ob zvokih godbe plesati po sobani. Po končani tretji fondi zopet nastopi paž in bere imena gostov, ter jih povabi, naj prisedejo k mizi. Ko se vsi zvrste, poprosi Vanna navzočega škofa za blagoslov jedil. 1° starodavno navado, ki so jo jeli po dvorih že opuščati, je ona zopet z vso spoštljivostjo uvedla. S finim občutjem je Vanna razporedila goste k*ko, da je vsakdo našel sebi primemo družbo. Zakaj ni lahka stvar nikogar zapostaviti in vse razveseliti. Kakor mlado vino ne prija starim Jehovom enako mora biti družba starosti in ugledu primerna.
V poznih jutranjih urah so se začeli gostje razhajati in ko je paž zadnjemu odprl vrata in je nato služabnik zapahnil težke vežne duri, je gospod Giakomo de Benedetti slovesno spremil svojo gospo Vanno do spalnice in tam ji je ljubeče poljubil obe roki ter dejal: »Moja gospa ne ve, da je nocojšnja noč več vredna kot desetero dragocenih dobljenih pravd.« "anna se je na te besede vdano in zaeno trudno nasmehnila.
Malo pred začetkom prve pomladi je prišel h Giakomu njegov mladostni prijatelj Luka Polizzi in ga nagovarjal na vso moč, da meseca maja odideta skupaj v Bolonjo na velika slavlja, ki se ondi pripravljajo, da bi
se tam sešli z vsemi tovariši kakor nekoč v letih mladosti. Giakomo se je nekaj časa branil, češ, da ne more puščati svoje žene vnemar in da to ne gre, da bi sam odhajal na zabave brez nje. Naposled ga Luka Polizzi pregovori, da utegne imeti kako uradno pot v Rim ali drugam in da zaeno zveže prijetno s koristnim.
Pomlad je bila tisto leto nadvse mila, polna sonca in večeri so bili nepopisno lepi. V tistih dneh je gospod Giakomo de Benedetti večkrat vzel kitaro in na vrtu sedeč ob Vanninih nogah pel stare italijanske ljubavne pesmi, bile so to ure čistega najlepšega razkošja dveh mladih src, ki sta se ljubili in se med seboj razumeli. Le enega ni vedel Giakomo, kako njegova žena trpi spričo njegove lahkotnosti in pomanjkanja globoke, vdane pobožnosti. Res ni hotela imeti moža pobožnjaka, pač pa je hotela videti v njem vzor možatosti, katere pa ni brez globoke, plemenite pobožnosti.
Tisti čas se je v mestu Todi mladina vneto pripravljala na pomladni turnir ali vitežke igre, ki so imele biti karmoč slovesne, dnevi še niso bili točno določeni. Primerilo se pa je tako, da je Giakomo de Benedetti dobil vabilo na bolonjske slavnosti prav za tiste dni, ko so se imele vršiti v Todiju vitežke igre. Eno kakor drugo je bilo za odličnega advokata težko opustiti, povsod so računali na njegovo prisotnost in tedaj se je zgodilo, da je Giakomo Vanni prikril popolno resnico. Zakaj Vanna se je bila že dolgo časa veselila teh pomladnih iger, bila je pač otrok svojega časa in svojega naroda. Ljubila je igro zavoljo igre, občudovala je pogum in ljubila junake. In ko ji je tedaj Giakomo z malce narejeno žalostjo povedal, da mora prav tiste dni poslovno od doma, je spreletela njeno čelo senca nevolje. Ne da bi kaj tožila je samo rekla, da ji bo težko sami in da res ne ve, če bi se udeležila tako sama teh vitežkih iger. Zakaj redko so se odličnejše gospe ob takih prilikah pojavile same, bila je navada imeti s seboj vsaj nekaj spremstva. Giakomo pa je bil mislil tudi na to in ji je že pripravil spremstvo, tako da je tudi na to pristala, ko jo je prosil, naj z vsem bleskom zastopa hišo de Benedetti. Sluga Pietro je bil že pripeljal konje, lepo osedlane in pripravljene za dolgo pot, še rahel poljub in objem, vrata se odpro in bela cesta zapoje pod kopiti spočitih konj.
Gospod Giakomo, kam hitiš? Gospod Giakomo, ta-le tvoja radost bo tako drago kupljena! Gospod Giakomo, ozri se nazaj na svoj dom, na ta pristan tihe čudežne sreče, ali ne vidiš, da lega na to srečo velika, velika senca. Ozri se nazaj in poglej, če je tvoja hiša še hiša v soncu, kakor j® imenovana v mestu Todi.
Gospod Giakomo tega ne čuje. Misli se mu veselo pno v bodoče dneve, v radost spominov, tekajo nazaj v pretekla leta prvih uspehov in veselih zmag. In ko čez čas prijaše za njim Luka Polizzi prav tako s svojim slugo, se razvname živahen pogovor in tako mlada jezdeca mineta vasi in mala mesta, počivata le ob najhujšem soncu, drugače pa hitita, da čimprej prispeta v staroslavno mesto.
Doma se Vanna pripravlja na turnir. Od služinčadi izbere svojo spletično in še eno mlajših, ki se ne moreta naveseliti lepih oblek, katere jim je Vanna pripravila za ta dan. Sama sebi hoče nadeti rdečo svilo, ozek životek s širokimi rokavci, ob robeh bogato obšito z zlatom. Obe dekleti pa nosita barve, katerim je hiša naklonjena, belo in rumeno. Zakaj tako je bila navada, da so posamezni vitezi za gotove barve, ki so jih imele odlične rodbine v grbu, borili in tako pomnožili čast in ugled takih rodbin-
Na vsezgodaj zjutraj je šla Vanna z dekletoma k maši, da se potem napravijo za dopoldanski turnir. Ko hoče spletična ostati pri njej, ji Vanna veli, da se danes sama opravi karmoč lepo, zase bo že poskrbela. Spletična odide in Vanna je sama v svoji sobi in ko odloži svojo vsakdanjo vrhnjo
haljico, vidi zrcalo nekaj nenavadnega. Zakaj čudovito lepa vitka postava je odeta pod lepo vrhnjo obleko v ostro raševino in prepasana je z belo vrvico, ki nosi troje vozi jev, gospa Vanna je že od dekliških let v redu spokornih bratov in sestra svetega ubožca iz Asiza. In nato vidi zrcalo še novo čudo, zakaj gospa noče odložiti tudi za te slavnostne igre spokornega odela in preko belih ramen zdrsne rdeča svila, životek se lepo oprime Pasu, pred zrcalom stoji odlična dama v razkošni obleki čisto po želji odličnega advokata in plemiča. Srce te plemenite gospe pa je čisto in spokorno, kakor srce otroka in nato pozvoni, da s spremstvom odide na'slavnostni prostor.	(Dalje prihodnjič.)
p-JOŽEF ANTON 0. MIN. CAF. - P. MARKO FIŠER 0. MIN. CAP.:
Sveti Konrad iz Parzhama
Življenje kapucinskega brata lajika
(Nadaljevanje.)
XVI. Kako je brat Konrad spoštoval duhovnike
Sv. Frančišek je svojim redovnim sinovom naročil, naj vse duhovne, ki delijo sv. zakramente, visoko častijo in spoštujejo. V znamenje sPoštovanja se jim naj priklonijo, pred njimi pokleknejo, jim poljubijo ne ®nnio roko, ampak tudi podkev onega konja, na katerem jezdijo. Brat Konrad je vestno sledil naročilu svojega svetega duhovnega očeta. Že v sv°ji prvi mladosti se je okleni duhovnikov ter jih zaprosil, naj bi mu bili svetovalci in duhovni vodniki. Njihovemu vodstvu se je popolnoma prepustil. Znano je, da se šoli odrasla mladina, zlasti fantje, kmalu začnejo lzogibati duhovnika in njegovih modrih nasvetov. Prostost in neodvisnost, ^h, kako sladki besedi za negodno mladino! Toda mladina noče slišati, da jo napačno pojmovana prostost vodi v večno in časno nesrečo. Take Uupačne prostosti se je varoval Birndorferjev Janez. Izvolil si je stalnega spovednika. Vsako nedeljo je šel v Griesbach k sv. spovedi. Spovedniku le zaupal vse svoje skrivnosti. Pozneje mu je pripomogel z nasveti spovednik g. Dullinger, da se je odločil za samostansko življenje. V samostanu je volil samo prav dobre in pobožne patre za spovednike. Njim se je imel razen božje milosti zahvaliti, da se je v popolnosti in svetosti tako Jpsoko povzpel in da v stremljenju po svetosti ni zašelma kriva pota predanosti. Kadarkoli je stopil duhovnik na prižnico — naj je bil slaven ali jBanj slaven pridigar — ga je brat Konrad z vztrajno pazljivostjo poslušal, nobena beseda mu ni ušla. Če ga je med pridigo glas zvonca poklical k Samostanskim vratom, je šel takoj, dasi se mu je videlo, kako težko se loči °d pridige.
Kadar je pri samostanskih vratih vstopil duhovnik bodi svetni ali redovni, mu je spoštljivo poljubil roko. Z duhovniki sploh ni drugače go-'j°ril kot kleče. Še celo v starosti ni opustil te navade niti pri najmlajšem duhovniku. — Samo enkrat je naredil izjemo pri nekem duhovniku. Isti Pripoveduje takole: »Nekega dne sem bil tako nesrečen, da sem padel v Snirtni greh. Podam se v Altotting k spovedi. Ko stopim v samostan, ne P°vem bratu Konradu prav nič, da sem prišel k spovedi. In čudno, slu-j^hnik božji se je vedel nenavadno mrzlo do mene. Ni mi poljubil roke Po navadi. Sam sem si poiskal spovednika. Ko sem po spovedi zopet
srečal na hodniku brata Konrada, se mi je spoštljivo približal in mi po* ljubil roko.
Izredno je spoštoval in ljubil svojega spovednika. Brat Gilbert sporoča: »Velikokrat sem videl brata Konrada, ko je P. Stanislavu, svojemu spovedniku, nosil drva v celico. Po njegovi smrti je srčno za njim žaloval in veliko zanj molil. V neki svoji knjigi, ki jo je pogosto rabil, se nahaja od njega lastnoročno spisana molitvica za spovednika, ki jo je pogosto opravljal. Tako je brat Konrad visoko spoštoval duhovski stan. Naj bi našel med verniki sedanjega časa obilo posnemovavcev.
XVII. Njegova pobožnost (lo Križanega
Sv. Bonaventura priporoča češčenje križanega Jezusa kot najkrajši in najvarnejši pot do mističnega združenja z Bogom. Duša, ki želi prodreti v skrivnosti duhovnega življenja, se mora prej umiti v Krvi Križanega mora neprestano Križanega moliti, premišljevati in poveličevati. Tako je delal brat Konrad.
Že doma se je odlikoval po posebni pobožnosti do trpljenja Kristm sovega. Pri sv. maši ga je premišljeval in da bi se tudi čez dan lažje nanj spominjal, je razobesil v hlevu razne podobe Jezusovega trpljenja. Ob odmoru, ko so drugi posli počivali, je on pokleknil pred te podobe in molil z razprostrtimi rokami.
Ta njegova pobožnost se je po vstopu v samostan vedno bolj sp°' polnjevala. Postni čas je preživel popolnoma v duhu pokore. Spremljal je Gospoda Jezusa po vseh skrivnostih trpljenja. Na veliki petek, ko }e bilo manj opravila pri samostanskih vratih, je skoraj ves dan prebil v koru zatopljen v skrivnosti Jezusovega trpljenja in smrti. Ta dan ni skoraj nič jedel. Vsak dan je molil sv. križev pot navadno v molitvenem koru, Prl lepem vremenu pa tudi na vrtu, kjer je bilo na samostanskem zidovju naslikanih štirinajst križepotnih postaj. Pri vsaki postaji je dolgo premi' šljeval. Za to pobožnost je porabil skoraj celo uro. Razen tega je prav pobožno častil petere Jezusove rane. Pogosto je molil petero darovanj Jezusovega trpljenja iz knjige p. Martina Kohema. Večkrat, zlasti v prostem času je molil z na križ nepremakljivo uprtimi očmi. Kjerkoli je šel mimo sv. razpela, je za hip obstal, se globoko priklonil, poljubil prste svoje desne roke ter se z njimi dotaknil ran Zveličarjevih nog. Med molitvijo je držal v rokah majhen križec. Ne smemo pa misliti, da je vse to bila je nekaka zunanja pobožnost. V nekem svojem pismu piše: »Križ je m°ja knjiga. Pogled na križ me ob vsaki priliki uči, kako moram živeti. Ta pogled me spodbuja k potrpežjivosti in ponižnosti. Vsako trpljenje mi ob tem pogledu postane lahko in sladko.« Njegova služba je zahtevala mnog0 samozatajevanja in samoodpovedi; bila je zanj neprestan križev pot. P°" zimi je trpel veliko mraza v kapelici sv. Aleša. A nikdar se ni pritoževal-Kadar ga je kak brat pomiloval: »Oh, danes ste pa popolnoma prezebljeniRj je odgovoril: »V božjem imenu že gre.«
Začetek njegovega redovnega življenja spada v čes, ko se je po priz0' devanju p. Gabrijela v bavarski kapucinski proviniciji resno in temeljil0 pričela obnova prvotne strogosti nekdanjih kapucinov. Vpeljalo se je z°pet spolnjevanje cerkvenih in redovnih postov, polnočna korna molitev i” drugo. Bratu Konradu ni bilo dosti skoraj pet mesecev redovnega post0-Celo njegovo življenje je bil nekak neprestan post. Čuditi se moramo, d0 ni njegovo telo pri naporni službi in postu obnemoglo. Le toliko je jedel) kolikor je bilo neobhodno potrebno za ohranjenje življenja. Prva leta v

samostanu se je zadovolj samo z juho — boljše jedi je pustil nedotaknjene. Ko sta mu pozneje predstojnik in zdravnik ukazala uživati jedi enako drugim, je vse jedi skupaj zmešal in jih večkrat s pepelom potrosil, da bi Svojo sladkosnednost zatajeval. Če ga je opravilo pri samostanskih vratih zadrževalo, da ni mogel priti k skupnemu obedu, se je pozneje v kuhinji zadovoljil z nekoliko juhe in ostanki. V prvih letih samostanskega življenja je smel z dovoljenjem predstojnikov sprejemati sir za svoje zdravje. Im priliki duhovnih vaj pa se je še temu odpovedal. Neki sobrat ga vpraša, ^kaj ne uživa več sira. Tedaj odgovori: »Odpovedal sem se vsemu.« Več 'et v samostanu ni pil ne piva ne vina, ampak samo vodo. Ko je pa nevarno obolel, mu zdravnik ukaže piti pivo. Konrad uboga. Nekega dne se brat Konrad obtoži, da je razbil skledo. P. gvardijan mu naloži za pokoro iz-Pfti steklenico vina. Čudna pokora; a bratu Konradu je bila res pokora, ubogal je.
Brat Konrad se je skrbno udeleževal vseh skupnih spokornih vaj. bem pa je dodal še druge. Še kažejo železni bič, s katerim je svoje telo yečkrat mučil. Že pogled na ta bič pretrese sedanjega pomehkuženega tloveka. Največjo spokorno vajo si je naložil s tem, da si je pritrgoval yPanje, ki je trajalo pri njem le dve ali tri ure. — Njegova spokomost je škodovala njegovemu zdravju. Večkrat je obolel. Ob neki taki priliki so |uu redovnice sosednega samostana poslale dobro in močno juho. Ker se le že začel redovni post, se je brat Konrad ni prej dotaknil, dokler ga niso j^gotovili, da je postna. Velike težave mu je delala njegova želodčna borzen. Včasih ni mogel spati cele noči, a se ni pritoževal.
, Križec, ki ga je pogosto držal v roki, je bil slika njegovih življenjskih križev, katerih se je popolnoma navadil. Kako zelo je ljubil križe in težave, nam povedo njegove besede: »Srečen sem in zadovoljen v Bogu. Vse rad sPrejmem iž božjih rok, naj si je trpljenje ali veselje.« Dosegel je torej ono Popolnost, o kateri govori Tomaž Kempčan: »Ako si tako daleč dospel, da tl je bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, potem vedi, da je dobro s teboj; našel si raj na zemlji.«
p■ ANGELIK:
f P. Salvator Zobec
Življenjepis p. Salvatorja, ki ga tukaj objavljamo, je sestavljen iz raznih virov. Deloma je posnet iz njegovih lastnih zapiskov, ki jih je dal Prsati letos, ko je že čutil, da mu življenje poteka. Takole piše sam: »Ker zelo dvomim, da bi dočakal konec leta 1934, pa tudi vem, da mnogi v P°smrtnicah neresnico sporočajo, zato sem rajši to sam o sebi napisal, da Ue bodo sobratje v zadregi ko umi jem, kaj naj bi napisali.« v Drugi vir, ki nam poroča o žalostni usodi njegove domače hiše, je rrtica v zbirki pisateljice Manice Komanove, ki se je rodila v sosednji u*ši domačije p. Salvatorja. Naslov črtice je »Pod klancem«, naslov celotne zbirke je »Šopek samotarke«, ki je izšla v Ljubljani leta 1918. Kakor je avtorica sama izjavila, temelji ta črtica na popolni zgodovinski resnici.
Nadaljnje podatke smo povzeli iz »Cvetja« 1. 1930., str. 343, kjer so °b priliki njegove 60 letnice zbrani podatki, kolikor so se pač mogli najti y dopisih naše redovne okrajine. Njegovo delovanje kot voditelja III. reda ^ opisala dolgoletna tajnica ljubljanske tretjeredne skupščine gospodična Kušarjeva. Rojstne podatke njegovih staršev in bratov pa nam je iz-
ročil g. dekan in župnik v Št. Vidu nad Ljubljano g. Valentin Zabret Obema bodi na tem mestu izrečena prisrčna zahvala.
P. Salvator Zobec se je rodil v Vižmarjih št. 10, po domače prl Klanšku. Njegov oče Janez Zobec se je rodil 29. decembra 1832, po p°" klicu je bil čevljar, umrl pa je 7. januarja 1910. Njegova mati Uršula roj. Švajger se je rodila 20. oktobra 1843, umrla pa je 15. julija 1899. P. Salvator je imel eno sestro in dva brata. Sestra Ivana je umrla 11 lf* stara 4. maja 1887. Starejši brat Jakob, ki se je izučil čevljarstva, se j® poročil leta 1896 z mlado vdovo kočarico Matajko. Ker je pri poroki prevzel precej dolga in je videl, da kljub vsej svoji pridnosti dolga ne more pm plačati, je šel v Ameriko in je ondi okoli leta 1917 tudi umrl. Njegov mlajši brat Janez, ki se je izučil mizarstva, je bil od očeta, ki ga je imel toeo otroki najrajši, imel prevzeti domačijo. Poročil se je 15. junija 1903, pa je tri tedne po poroki 6. julija istega leta za jetiko umrl. Srednji sin med tema dvema je bil Klanškov Francelj, Franc Zobec, poznejši p. Salvator.
Pa poslušajmo p. Salvatorja samega: »Rojen sem bil v Vižmarjih št. 10 dne 17. septembra 1870. Ta hiša je stala v veliki tesnobi v vasi. Ja* se je ne spominjam, pa so pravili, da je bila nekaka lesena bajta, vsaj tako si jo predstavljam. V tistem času so hodili tja na gmajno kanoni1)1 iz Ljubljane na strelne vaje, stanovali so po hišah v bližnjih vaseh. Bila je pa takrat določena neka nagrada za tistega, ki je prvi opazil in naznanil ogenj. Dva vojaka sta želela tako nagrado in sta ogenj nekje podtaknil* ter naznanila požar. Hiše so bile lesene, na tesnem prostoru s slamo krito vreme vroče in poletno — ni čuda, da se je ogenj hitro širil in večina hlS upepelil, med temi je bila tudi naša številka 10. Bil sem takrat pol let* star, starši zdaj niso imeli stanovanja, skrb za novo hišo je bila velika, dela čez glavo — jaz sem moral z doma. Šel sem takoj po požaru ali kaj dm pozneje ne vem. Dali so me k materinim staršem, mojemu staremu očetu, ki je bil kovač in stari materi. Kako se mi je godilo, sam ne vem, misli’11 pa in se nekako megleno zavedam, da sem bil v trdih kovaških rokah brez plemenitih in oglajenih src. Mislim, da sem se precej trmoglavosti v tej hiši nalezel. Drugače so bile pa tete in tudi moja mati dobrega srca in molitvene.
Kdaj so novo hišo postavili — postavili so jo na gmajni pod klancem, kjer so trije gospodarji dobili svet zastonj, samo da so v stisnjeni vasi ne; koliko prostora napravili. Rojstnahiša torej ne stoji več, v sedanji h’sl št. 10 sem le raste!, ko so me vzeli iz Mednega zopet domov, ne spominja111 se tega prav nič.
V šolo sem hodil v Št. Vid kake dve ali tri leta, pa nič rad. V devetem ali desetem letu sem šel v Ljubljano k frančiškanom za ministranta. Stanovali smo štirje ministranti v samostanu, tam imeli hrano in vse potrebno* vstajali smo vsak dan ob 4 zjutraj. Zaposleni smo bili ves dan z lahkim1 deli v cerkvi in zakristiji, imeli smo nekega dijaka iz gimnazije za inštruK-torja, na Grabnu sem delal izpit za drugi razred, tako da sem mogel P° božiču leta 1884 vstopiti v tretji razred ljudske ali kakor sedaj pravij0 osnovne šole. Bil sem med prvimi, pa tudi med starejšimi. V štirinajstem letu sem že bil, ko sem šel v tretji razred. V šolo so me dali, ker starejšem11 bratu (Jakcu) ni šlo v šoli. Imel je vročinsko bolezen in mu je vsled tega spomin opešal, ter je izstopil iz prvega razreda gimnazije. Tako sem jaZ prišel do študija. Kot gimnazijec se v šoli nisem odlikoval, četudi do šestega razreda nisem ponavljal. Lezel sem. Stradal pa tudi. Po končanem četrtem razredu gimnazije, sem se oglasil za sprejem v samostan, pa.so m1 svetovali, naj še peti in šesti razred dovršim. Storil sem tako. O svoji nameri pa nisem nikomur zinil, tudi doma ne. V šestem razredu sem im6,1
na koncu leta ponavljalni izpit iz matematike, ko sem ta izpit napravil, se® vstopil v samostan in šel v novicijat na Trsat.«
Zaradi točnosti naj omenimo, da je bil p. Salvator dne 7. septembra }°9l preoblečen ter nastopil leto preizkušnje obenem z rajnim p. Avgu-^•nom Čampa. Skupno sta napravila 26. septembra 1895 slovesne obljube ln bila na isti dan 20. oktobra 1895 posvečena v duhovnika.
Zdaj zopet govori p. Salvator sam. Takole v svojih zapiskih opisuje svoje kleriško življenje v samostanu: »Kajenja sem se težko odvadil, pa
®ein se le, ker nisem imel tobaka, voljo sem pa imel. Šlo je in potem kakih Pe* ali šest let nisem več kadil do četrtega leta bogosiovja. Odvaditi se pjenju je bila v novicijatu najtežja poskušnja. Na pustni večer sem pri ,?niboli zadel eno škatlico dama cigaret, p. magister pa mi ni dovolil vzeti •J® težko mi je bilo — drugače je bilo pa to leto najlepše. Po končanem Jj°vicijatu sem šel v Gorico, dve leti gimnazije, potem bogoslovje. Dve leti °ttia, dve leti pa v centralnem goriškem semenišču.
V počitnicah sem šel na kolekturo (biro), dvakrat za pšenico, enkrat a v’ino. Na pšenični biri sem prehodil eno leto vse kraje na desnem bregu
Soče in Benečijo, drugo leto ves Kras do Nabrežine, na vinski biri pa vzhodne kraje od Gorice. V začetku drugega leta bogoslovja sem bil po* svečen v škofijski kapeli v Gorici in takrat sem šel prvikrat domov k staršem na novo mašo. Mati so me v Gorici enkrat obiskali, pa me niso spe-znali in so me na porti vprašali, če bi mogli z menoj govoriti. V dveh letih domačega bogoslovja smo vstajali ob tričetrt na 4, od 4 do 6 je bil študiji ob 6 brevir (hore) in sv. maša, po maši zajutrek, od 8 do 11 je trajal pouk Učili smo se poleg bogoslovnih predmetov (dogmatike, eksegeze itd.) tudi dve uri na teden laščino, eno uro jezik vulgate (latinskega prevoda svetega pisma) in podobnih predmetov, ob 9 je bil počitek. Zadnji dve leti bogoslovja sem pa hodil v Gorico. Prav rad sem bil v tem samostanu, pa sn® imeli tudi lep red in urejeno redovno življenje.
Leta 1898 sem bogoslovje končal in bil nastavljen v Samobor. mesecev sem se učil pri p. Deodatu hrvaščine po tri do pet ur na da® Na sv. Štefana sem prvikrat hrvaško pridigal, rekli so da dobro, pa čutil sem sam, da sem izgovarjal samoglasnike bolj kranjsko kakor hrvaškOi sem pač Gorenjec in trdega jezika. Pet let sem hrvaško pridigal, blizu dve leti v Samoboru, tri leta v Pazinu, pa se jezik kljub trudu ni popolnoma udal, pa ne le meni, ampak tudi drugim ne. Domača govorica je za vsakega najbolj naravna, jezik je nanjo tako rekoč priraščen. Na Gorico sem se tako privadil, da sem jo prav težko zapustil, med potjo v Samobor sem šel na Kostanjevico na novo mašo sošolca, od tam v Brežice, kjer se® naletel na svojega novega gvardijana iz Samobora. Proti večeru sva f skupno z vozom odpeljala, povedal mi je, kje je meja med Kranjsko ® Hrvaško in tedaj sem natihem zmolil Zdravo Marijo, proseč jo za blagoslov-Bili smo štirje patri in smo se razumeli. Imel sem pa dve sobi, ker je bil° še mnogo praznih. Delal sem v spovednici in na prižnici, največ pa se® hodil na pomoč v sosednje župnije, na Mokrice, Veliko dolino, in v okolic0 Samobora. Najraje sem šel na Veliko dolino, kjer so bili Slovenci.
Tisti čas je prišlo do delitve provincij v hrvatsko in slovensko, bi® je to leta 1900. Samobor je tedaj pripadel hrvatski provinciji. Hoteli sc Slovence pridržati za 10 let na Hrvaškem, Hrvatje iz naše provincije bi Pa morali takoj iti v hrvaško provincijo. To nam Slovencem ni bilo všeč, za*0 smo ugovarjali, pa bili smo že postavljeni in podrejeni p. provincijalu v Zagrebu, zdaj smo morali že prositi tega, da nas je odpustil, onega v Lju® Ijani pa da nas je nazaj sprejel.
Premeščen sem bil nato (1.1900) na Sveto goro. Ker so- pa ta sam0" stan naši ravnokar nazaj dobili in je bilo treba še mnogo urediti, se® čakal v Ljubljani na ugoden čas. Tu sem bil katehet v Marijanišču in kaplan ali subsidiarij v župniji. V tem času sem se začel tudi priprav* ljati za misijonske pridige. Kakih osem mesecev sem bil v Ljubija!® potem sem šel zgodaj spomladi na Sveto goro; tu sem nadalje delal in pihj misijonske pridige in se v laškem jeziku izpopolnjeval, da sem mog® delati v spovednici.
Čez dve leti (1902) so me poslali v Pazin za vikarja in kateheta ®a laški in hrvaški šoli. Laško štirirazrednico sem sprejel, za hrvaško se® se opravičil, češ, da mi ni mogoče v dveh tujih jezikih krščanskega nauk® na šoli sprejeti. Še za laško sem potreboval več ur na dan za priprav® Storil sem, kar sem mogel, veliko pa nisem opravil, ker so Lahi (odrasb in otroci) Slovence zelo sovražili. Eno leto sem vztrajal, potem sem nehvaležno šolo pustil. Hodil sem pa bolj pridno po misijonih doma b1 na Vestfalsko, pa tudi po Istri na tridnevnice. Za osemdnevni misij0!1 niso bili ne ljudje ne gospodje. Tridnevnice so pa nekateri radi spreje® Na misijone sem rad hodil in sem se jih z veseljem udeleževal nad 25 1®'

Na kolikih sem bil, ne vem, hodili smo pa razni patri po Kranjskem, štajerskem in Goriškem. P. Angelik Hribar je šel najraje s p. Avguštinom P1 z menoj; parkrat sem bil tudi patrom jezuitom na pomoč. Na Vestfalskem sem bil osemkrat, deloma s tovarišem, deloma sam. Nazaj grede pem se navadno po potu bolj mudil in obiskal razne kraje. Berlin, Milan, Padovo, Prago, Dunaj itd. Vožnja je stala le par mark več, hrano in stanovanje sem pa dobil v naših samostanih. V Pazinu sem bil tri leta. Nerad sem šel tja s Svete gore v to kotlino, pa sem se tako privadil, da sem b>l rad tam.
Rad sem postregel tudi Lahom v spovednici in drugače, tako da so 1116 osumili, da z njimi držim, pa nisem. Postregel sem tudi tem zato, ker sem vedel za par laških gospodov, ki Slovenk v Trstu niti spovedati niso n°teli in sem imel to za krivico. Slovenci smo v tem oziru mnogo boljši Nemci in Lahi. Dolžnost vseh laških in nemških gospodov je, da se ncijo jezika naroda, med katerim delajo, dajali bodo o tem težak odgovor Pri Gospodu, ki bo poganski nacionalizem strogo obsodil.
^ Iz Pazina sem šel leta 1905 nazaj na Sveto goro za gvardijana. Na bveti gori sem bil zelo rad. Na gori bivati je lepo, zlasti na Sveti gori, odkoder je razgled na odprto morje, na visoke Alpe, na goriške griče in Prda, na širno furlansko planjavo. Še pozneje sem na Štajerskem celo leto P°gled na morje pogrešal in še sedaj mi pride ta krasen pogled pogosto 'j spomin. Visoko na gori se čuti človek prostega, vzvišenega, lahkega, *fa bi kar zletel.«
Bržčas se je p. Salvatorju tedaj tudi svetogorska Mati božja tako Prikupila, da jo je do svoje smrti tako vneto ljubil in častil.
Leta 1908 je p. Salvator postal župnik in gvardijan v frančiškanskem ^mostanu Marija Nazaret, kjer je ostal dve leti. O svojem delu ondi piše rikole: »Ljudje so me radi imeli, hotela sva s p. Anzelmom zidati dru-stveni dom in šolo med samostanom in hlevom in sva zbrala že ves les ln skoraj ves denar, pa je moral p. Anzelm zbežati v Ameriko, mene so Pa vzeli v Ljubljano za subsidiarija pri župniji.«
V dobo bivanja p. Salvatorja v Mariji Nazaretu pade tudi smrt njegovega očeta, ki je, kakor že omenjeno, umrl 7. januarja leta 1910. Njegov ri*ajsi brat Janez je bil kmalu po poroki umrl, njegova žena se je drugič P°ročila s Francetom Krušeč iz Št. Vida št. 13; tako je domača hiša patra pjvatorja prišla v druge roke. Samoposebi razumljivo je oče to silno ezko prenašal, stanovati je moral sedaj čisto pri tujih ljudeh, čeprav v jjoitiači hiši. Povsem razumljivo je, da je prišlo večkrat do prepira radi “rane in postrežbe, kakor se to tolikokrat zgodi, če mladi prevzamejo Posestvo in gresta oče in mati na prevžitek. Tu je bilo- še toliko slabše, ni imel pri sebi nobenega domačega človeka več. Nekoč je šel na obisk k svoji sinahi Matajki starejšega sina Jakca, ter je nazaj grede, .0 je hotel iti v hlev spat, v temni noči padel v greznico in utonil. Drugo Jbtro so ga potegnili iz jame zmrznjenega. Potek te žalostne zgodbe pojmuje Manica Komanova in jo zaključuje takole:	Pol leta po žalostni
^rianškovi smrti je prišel obiskat svoje starše p. Salvator, nekdanji Klan-,°v Francelj. Šel je tudi tja za hlev na vrt, odkoder se je tako lepo ldela Klanškovina, njegova domača, a sedaj popolnoma tuja hiša. Na-S1°nil se je na orehovo deblo in glasno jokal. Skušali smo ga potolažiti, 5 se nam posrečilo. Nepotolažen in solznih oči nas je zopet zapustil.
tedaj ga ni videl nikdo več v domači vasi.« — Tako Manica Komanova. „	(Dalje prih.)
Kdor ne zna čakati, se mu redko kaj posreči.
Wibbelt.
P. ADOLF:
Bazilika Rojstva Gospodovega v Betlehemu
(Nadaljevanje.)
Cerkev Rojstva Gospodovega je videti na zunaj kakor kaka stara trdnjava. Na desni cerkve je grški in armenski, na levi pa frančiškanski samostan in pa gostišče za romarje. Pročelje cerkve je z zidovi močno podprto, ker se je hotelo podreti. Vsi trije samostani se cerkve tako močno držijo, da je videti vse skupaj samo eno poslopje, ki pa na zunaj cerkvi prav nič ni podobno. Pred cerkvijo je velik in lepo potlakan trg-
Kjer pa imajo pri enem in istem poslopju razni gospodarji svoje pravice, ni mogoče, da bi se tupatam zaradi pravic grdo ne spogledali-In tako je tudi pri betlehemski baziliki.
Do prepirov pride vsako leto na dan Nedolžnih otrok, ko vsakteri izmed lastnikov čisti, kar je njegovega pri cerkvi.
Med katoličani in Grki gre že dalj časa za to, čigava je leva stena bazilike, na katero je prizidan frančiškanski samostan. Po odločitvi turške oblasti iz 1. 1853 je cela cerkev, tedaj tudi njena leva stena, last katolj; čanov, to je frančiškanov. Toda frančiškani se cerkve do sedaj niso mog*1 polastiti, ker se temu Grki s silo upirajo.
Za sedaj velja, kdor čisti in popravlja kak oltar, stopnice ali steno-ta je lastnik stvari. Do zunanje strani leve stene in do njenih oken pa je mogoče priti samo s terase, ravne strehe našega samostana, moremo j° čistiti samo mi, torej je naša.
Pred enim letom so bili Grki na dan Nedolžnih otrok s svoje streh® spustili na vrvi enega izmed svojih ljudi na našo streho, da bi od tod prisve do oken v levi steni bazilike. Ko pa je bil Grk prišel po vrvi na nas° streho, ki leži precej niže od grške, so naši Grku vrv prerezali, mu z nje' govo vrvjo na hrbtu roke zvezali in ga nato vlekli v samostan in sicer * kopalnico. Tu so najprej poskrbeli, da bi njegove hlače ne trpele škode> potem pa so ga po vseh predpisih pretepli, kakor so nekdaj tepli poredne šolarje v šoli in jih še dandanes tepejo Angleži. Grk je sicer vpil, kolikor je le mogel, toda njegovo vpitje je gorečnost cerkvenih varuhov le še p0®' žigalo. Godilo se mu je kakor orglam. Kolikor huje pritiska mehač na mehove, toliko huje pojejo orgle.
Po končani kazni so naši poslali po policijo in so ji izročili grešnik2’ ki so ga bili ujeli pri delu, ko je udrl v naš samostan.
Tako je bilo pred enim letom.
Da bodo Grki tudi letos na našo streho silili, to smo vsi pričakovali.
Dne 27. decembra 1933 na dan pred Nedolžnimi otročiči, je pater kustos, vrhovni glavar Sv. dežele, pisal našemu predstojniku v Betlehem, “a naj bo previden, če bodo Grki zopet silili v naš samostan. Skrbno naj Pazi na naše pravice in obenem tudi na to, da naši ne bodo krivi kakega izgreda ali pa celo pretepa.
Drugi dan, 28. decembra, ob 7 zjutraj se je oglasil na porti, pri samostanskih vratih vice governer, namestnik okrajnega glavarja za Betlehem z dvema policajema in z dvema delavcema in je želel govoriti s samostanskim, predstojnikom. Vprašal je p. gvardijana za dovoljenje, da bi smel s svojimi ljudmi očistiti zunanji zid in cerkvena okna leve cerkvene stene. ~,rki se namreč niso več upali na našo streho, poprosili so torej glavarja, ^ je tudi Grk, da bi on v njih imenu osnažil ta del bazilike.
P. gvardijan je glavarju odgovoril, da bomo naše stvari že mi sami °sixažili in da nikomur ne dovolimo, da bi se vmešaval v naše pravice. Naše Pravice bomo branili tudi s silo, če bo potreba. Za vse slučaje smo že zaprli vsa vrata, ki peljejo v samostan in na naše terase.
Na ta odgovor je glavar s svojimi ljudmi odšel, mi pa smo stražili aaprej vse kraje, kjer bi se utegnili pokazati Grki.
Okrog osmih zapazimo glavarja s policaji in delavci na terasi grškega samostana. Ž njim je bilo tudi več grških duhovnikov. S seboj so imeli vrvi ln lestvice.
Ko so si bili od tam ogledali našo teraso, ki leži kakih deset metrov nize in meji deloma na cerkveno steno deloma pa na grški samostan, so bezali skupaj dve lestvici, ker ena sama je bila prekratka, in so jih začeli ^Puščati na našo teraso, da bi odtod prišli do cerkve. Glavar, policija in duhovniki pa so gledali pričakovaje tega, kar bi se utegnilo prigoditi.
Pa tudi mi, bratje lajiki in kleriki, smo z naše terase skrbno opazo-vali vse počenjanje naših nasprotnikov. Razen potrebnih stvari za brambo,
imeli postavljena tudi dva fotografska aparata, kakor dva kanona, ki s* *a bila naravnana na grško trdnjavo.
Kakor hitro smo bili zapazili na strehi naših nasprotnikov okrajnega glavarja, smo aparata takoj namerili nanj in ravno njega vzeli na muho. glavarju sta bila aparata zelo neljuba in se je začel pred njima takoj umi-Kati in se skrivati za hrbte policajev in delavcev. Toda aparata sta iskala Ve(lno le glavarja, ker ravno on je bil glava naših sovražnih sil.
Komaj je prišla grška lestvica v bližino naše terase, že so poskočili naši ljudje nanjo, kakor maček na miš, ko ta iz luknje pogleda. Pograbili s° jo, kakor berič tatu, ki ga zaloti pri delu.
v , Kdo bo močnejši, Grki ali naši, na tem ni bilo nobenega dvoma, štirje naši močni varuhi so vlekli lestvico in le za silo~šta jo držala dva c*rka, vedno v največji nevarnosti, da bosta šla z lestvico na glavo v globoko desetih metrov. Policija, duhovniki in glavar svojim ljudem niso mogli Du pomagati, ker zraven lestvice ni bilo nobenega prostora. Mahali so z r°kami, skakali so in kričali prav tako kakor koklja, kadar ji mlade račke Poskačejo v vodo.
Ker Grki svojim niso mogli pomagati drugače, sta dva izmed njih Privalila velik kamen, da bi ga iz višine spustila na glave naših, ki so v'ekli lestvico.	(Dalje prih.)
Ljudem se moramo posoditi; darovati se smemo le Bogu. Pogosto občevanje s stvarmi deli dušo in jo slabi: više mora usmeriti svoj pogled.
*Naša domovina je v nebesih,« pravi apostol.	Lamennais.
Generalni vizitator naše provincije.
Vsako tretje leto se v vsaki frančiškanski redovni provinciji (= okra-jini) vrši kapitelj. V ta namen general reda sam ali v njegovem imenu njegov zastopnik obišče in pregleda vse samostane provincije. Po končani vizitaciji se vrši kapitelj, na katerega so povabljeni vsi gvardijani samostanov, štirje definitorji, kustos ter sedanji in bivši provincijal. Potem se vrše volitve novega provincijala, de-finitorjev in kustosa. Ta nova vlada pa potem voli nove gvardijane in druge redovne funkcijonarje. Kapitlju predseduje general sam ali v njegovem imenu njegov zastopnik, to je tisti, ki je provincijo vizitiral.
Te dni je prišel v provincijo generalni vizitator, poslan od generala samega, dr. p. Teofil Harapin. Le-ta je bil že dvakrat provincijal sosedne zagrebške frančiškanske provincije, govori gladko slovensko in so mu naše razmere že kolikortoliko dobro znane. Sedaj vrši službo vseučiliške-ga profesorja na frančiškanski univerzi Antonanum v Rimu. Dobri Bog naj mu da blagoslov v njegovem sedanjem važnem in odgovornosti polnem opravilu.
Zlatomašni jubilej p. Elekta Ham-ler. Dne 29. junija t. 1. je nad vse slovesno obhajal pri Sv. Trojici v Slov. gor. svojo zlato mašo naš dolgoletni voditelj in vizitator preč. p. Elekt Hamler. Že predvečer tega jubileja je pokazal, kako je o. Elekt priljubljen svetotrojiškemu ljudstvu. Priredili so mu namreč sijajno podoknico s petjem in godbo. Samostan, kakor
vse hiše v trgu so bile razsvetljen in v zastavah. Med potrkavanje®: streljanjem in zvoki glasbe se je tud) vršil dolg obhod po trgu, veliČast® kresovi pa so goreli v pozno n#' Streljanje, potrkavanje in sviranje je obnovilo na vse zgodaj zjutraj-Ob pol 10 dopoldne je bil triumfalet vhod v cerkev. Pri samostanskih vr&' tih sta p. zlatomašnika predvsem P® zdravili dve belo oblečeni dekleti ^ ena sorodnica, druga članica Mar>][' ne družbe. Najlepši pozdrav je j® seve tretjeredniški, pa tudi oni nu*' deniške Marijine družbe ni zaostaja1 Na čelu so potem korakali križarji ® klarice, dalje dekliška in fantovs* Marijina družba, tretjeredna skup) ščina z zastavo, povabljeni gostje 1 belo oblečena dekleta ter številna a11 hovščina z jubilantom in njegovim s° rodstvom. Gasilci so tvorili špaj*, Med potrkavanjem in igranjem gon® so se kmalu oglasile tudi orgle in cerkvenega kora je zadonela prelep pesem: »Zlatomašnik bod’ pozdru ljen!« Vsa cerkev je bila ta dan ua prazničneje zaodeta: venec pri vene luč pri luči, pa tudi glava pri gjaV-!
in oči vseh so bile obrnjene v J
jubi-
lanta, ko je oblečen z zlatim pia^g! noseč zlato krono na glavi, še mlnd niško čvrsto stopal s pozlačeno P? lico k oltarju. Po nekih molitvah P
sledil slavnostni govor. (Glej str. 22^1
Višek radostnega razpoloženja nu
ied
množico pa se je dosegel, ko j® poziv govornika s prižnice g. dek Gomilšek prebral dekret o imenov
nju zlatomašnika za lavantinske^
knezoškofijskega duh. svetovalen
priznanje in pohvalo vzglednega
f°vniškega in duhovniškega življenja ter gorečega dušnopastirskega kovanja. Po govoru je pel p. Elekt ?v°jo zlato mašo, vmes mnoge obha-W in na koncu podelil papeški blagoslov s P. O. Vsa cerkvena sloves-n°st je trajala dobre tri ure. Kakor
pri vhodu, tako tudi pri izhodu so spremljale nepregledne množice ljudstva jubilanta z najprisrčnejšimi čuv-stvi, pač v zavesti, da duhovnik, ki deluje 50 let v slavo božjo in v blagor ljudstva, zasluži tako čast in slavo.	P.—ik.
Mir in vse dobro!
Pax
et bonum! * 1 * 3 4
P- ANGELIK:
, Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor “oče tudi na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku m. reda.
Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so sledeči: Kdor se hoče zavarovati:
1. Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom petih let;
,	2. se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od do-
br<>te bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 55 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojas-ni*a, se lahko pismeno ali osebno obme na »Zavarovalni odsek III. reda } Ljubljani, Marijin trg 4« ali na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
1. Čemu zahtevate zadnji čas pri vsakem posameznem plačilu za “varovalni odsek tudi navedbo stanovanja? Saj prej tega ni bilo treba. . Res je, da prej tega nismo zahtevali, toda število zavarovanih članov j® °ilo tedaj še majhno, in je bila zato navedba stanovanj nepotrebna. Sedaj , > ko se teden za tednom množi število zavarovanih članov, se je pripetilo, .a so bili prišli plačat zavarovalnino člani in članice s popolnoma enakimi ll?eni in priimki. Pri vpisu v kartoteko posameznih vplačil potem sprva llSjuo vedeli, komu naj vpišemo vplačano vsoto v dobro.
,v Zgodilo se je tudi, da so posamezni člani in članice izven Ljubljane Pfisli včasih plačat zavarovalnino osebno v Ljubljano, včasih pa so jo pla-“b po poštni položnici. Seveda je bilo tudi tukaj težko določiti, in zvezano mnogimi nepotrebnimi pisarijami, da smo dognali, komu naj vplačano s°to vpišemo v dobro. Prav zaradi teh in podobnih slučajev je nastala Potreba, da moramo od vsakega člana Zavarovalnega odseka, ki vplača Zavarovalnino, zahtevati istočasno tudi točno navedbo stanovanja. To ni Za>adi naše sitnosti, ampak samo zaradi pravilnega poslovanja, ker pač Vsakdo plača zavarovalnino zase, ne pa za druge.
2. Ali more sodišče zaseči en del pokojnine oziroma rente oneniB' ki je nesposoben za pridobivanje? Zavarovani član je sklenil z Zavarovalnim odsekom III. reda zavarovalno pogodbo, na podlagi katere je upravičen dobivati mesečno pokojnino ali rento. V smislu § 242. izvršilnega p0-stopka so pa ti zneski izvzeti od izvršbe, v kolikor ne presegajo zneska | 6000 Din na leto. Le preko te letne vsote se more zaseči zavarovalna pokojnina oziroma renta.
Opozorilo! Nekateri, ki so se vpisali v Zavarovalni odsek III. reda, i so pozabili priti po zavarovalne police, ali po pismene odgovore na razna ; vprašanja, katera so stavili pri vplačilu premij.
Ker nam police delajo napotje in ker pismeni odgovori zastarajo in postanejo neveljavni, ako dotični predolgo ne pridejo ponje, bomo odslej j vsako zavarovalno polico in vsak odgovor na stavljeno vprašanje odposlal' dotičnim po pošti.
Kronika III. reda
SV. RUPERT V SLOVENSKIH GORICAH, okr. Sv. Trojica v Slovenskih goricah; ust. 1. 9. 1929; voditelj : Kodrič Jože, župnik; o d b o r • Dobajs Anton, Rojs Elizabeta, Robnik Elizabeta, Pavlič Antonija, Sne Marija; število članov: moških 28, ženskih 201; delujoči odseki:	odsek katoliške akcije, misijonski, treznostni; naročniko'
Cvetja: 47; okoliš skupščine: 3214 duš.
»BLAGOR MRTVIM, KATERI UMRJEJO V GOSPODU.« — Podgorje: Legnar Antonija. — Gornja Polskava: Strmšek Marija; Koban Ivana, Ambroš Elizabeta. — Sv. Lovrenc na PohorjU' Rušnik Marija, Lipner Frančiška, Hojnik Anton, Kozjek Apolonija, Pef‘ garec Elizabeta, Kresnik Lucija, Vivot Marija, Viltužnik Tomaž, Pečovnik Valentin. — Sv. Janž na Dravskem polju: Kreitner Marija, Pulko Marjeta, Ogrizek Jakob. — Remšnik: Močivnik Julija. — Gornja Sv. Kungota: Puchmeister Matija. — Sv. Martin pri S1 °’ venjgradcu: Kalinšek Martin, Mevc Marija, Čujež Pavel, Lenar Ivan, častni kanonik, Mihev Helena, Repnik Marija, Gams Marjeta, Mrze* Frančiška. — Marenberg: Jager Otilija. — »ZAKAJ NJIH DELA GREDO Z NJIMI.« (Raz 14, 13.)
Razno
Studenci pri Mariboru. Kdorkoli pride v Studence in vidi cerke} sv. Jožefa — patrona delavcev — v tako revnem stanju zunaj in znotra]-gotovo vzdihne: »Oj, ti ubogi sv. Jožef, ki imaš tako revno svetišče!« K# ta cerkev ni farna, ampak podružna sv. Magdalene in ker so naši delav°| revni, je oo. kapucinom, ki tu oskrbujejo službo božjo, nemogoče popravi'1 to svetišče. Prav za prav niso dolžni, ker ni njihova cerkev. Ker pa Je vendar hiša božja, bi jo prav radi polagoma popravili, kolikor bodo dovolili dospeli milodari. Zato se obrača predstojništvo kapucinskega sani°" stana na dobra srca pobožnih častilcev sv. Jožefa, naj po svojih močod prispevajo z milodari, da se popravi ta hiša božja. Za dobrotnike se vsa* teden opravi ena sv. maša. Tudi sicer se moli pri službi božji ob nedelja0 in praznikih popoldne. Prav gotovo bo sv. Jožef mogočen priprošnp tistim, ki storijo kaj v njegovo čast. — Vsak najmanjši dar za popravil0 sprejema: Predstojništvo kapucinskega samostana, Studenci pri Mariboru-