SLOVENSKI
Naročnina za Avstroogersko : V i leta K 1*80 */2 leta K 3*50 celo leto K 7*— za inozemstvo:	„	„ 2*30	„	„ 4*50	„	„ 9*—		Redakcija in administracija : Spodnja Šiška štev. 97. Naročnina za Ameriko znaša celoletno 2 dol. 50 cent.			Oglasnina za 6 krat deljeno petitno vrsto enkrat 15 vin.. — Pri večkratnih objavah primeren popust.	
Leto L	Posamezna številka 14 vinarjev.		Na naročila brez denarja se ne ozira.	Naročnina za dijake 5 kron.		Štev. 38.
Poroka v cesarski hiši.
Svatbena dvorana v cesarskem gradu Schwarzau.
Vojaštvo v državi „nebeškega sinu44.
Umor v Spodnji Šiški. Petletnica smrti Simon Gregorčiča.
Po petnajstih letih.
Novela. Spisal L. Braun. — Poslovenil Ad. S.
(Dalje.)
„Gotovo se še sprijaznita. Kako je to žalostno, zelo žalostno, če se brati ne ljubijo“.
„Ti si dober otrok“, reče Josip božaje ji ličeca. „Ali ti še ne veš, kako je življenje med svetom. Med menoj in tvojim očetom je še stara mržnja, ki se ni ublažila klju-bom dolgih let. Tu je težka pomoč. Spremi me nekoliko. Dobro mi de, ako slišim tvoj prijazen glasek.“
Prijel jo je za roko.
„Torej greš v resnici — v resnici“, vpraša Jerica.
„Mora biti tako — ne muči me dalje. S teboj še bi rad govoril, če me hočeš spremljati?!“
Jerica pritrdi in ga odvede v nasprotno stran vrta. Tam so bila majhna vratiča, ki so peljala na stezico, vijočo se med cvetočimi travniki v smrekov gozd.
Oba sta korakala nekaj časa molče. Jerica je večkrat pogledala strica s pogledom, kakor bi ga hotela vprašati, zakaj molči. Nato je vprašala potihoma :
„In jutri odpotuješ?“
„Da. Kaj naj počnem tukaj?“
„Oh, stric, ostani še nekaj časa. Tako sem se veselila tvojega prihoda, zakaj na tihem sem te imela vedno rada, ako-ravno te nisem poznala. Oče pa je zelo redkokdaj govoril o tebi. Ali ako so bile kdaj sestre in oče z menoj neprijazni in sem se čutila tako zapuščeno, sem si vedno mislila, stricu Josipu je morebiti še huje. Bogve kje je in nima nikogar, ki bi ga tolažil. Tako si mi postal ljub in drag. In ko si danes prišel, bila sem tako vesela, kakor bi se že zdavnaj poznala. Tak si, kakor-šnega sem si predstavljala vedno, ta resen in vendar dobroten obraz, ki oddaleč ni podoben očetu.
Stric, ostani, ostani vsaj nekaj dni tukaj, meni na ljubo ostani.“
Ginjen se je sklonil Josip k deklici in jo poljubil na čelo.
„Želel bi si, da bi bila moja hčerka, Jerica. Imela bi v meni dobrega očeta in jaz v tebi pridno hčerko. Ker pa to ne more biti, hočem poskusiti, ali je vjnojih močeh, da zate kot stric kaj storim. Šolsko poslopje tukaj ni pravi kraj zate — ali bi ne hotela iti z menoj?“
Lahna rdečica je pokrila lice dekleta.
„Ne, ne,“ vzklikne razburjeno. Prestrogo sodiš moje ljudi. Nisem je hotela obtožiti, gotovo ne. Mama je celo zelo dobra z menoj, njej bi bilo hudo, če bi se morali ločiti.“
Med tem sta prišla na parobek gozda. Tam je stala, komaj petdeset korakov pod košato bukvo, klopica, pripravljena kakor nalašč za počitek.
„Sediva“, vpraša Jerica.
„Ti si trudna?“
„Ne, stric. Lahko bi še šla zelo daleč, akoravno — akoravno“ . . .
Nenadoma je umolknila, kakor bi ne hotela beseda čez njena usta. Njene telesne napake, ki ji je že prirejala toliko bolesti, ni mogla imenovati.
Nato je jela govoriti s spremenjenim glasom. „Lepo je tukaj. Vidi se tako daleč, daleč, zato je gospa baronica dala narediti to klopico. Ona je edina v tem kraju, ki se zanima za naravo. In odkar me je gospa baronica spoznala in je tako bobra z menoj,
smem tudi v park za grajščino. Tam je krasno, stric, tam sem najraje.“
Josip je sedel, roke prekrižane čez prsi, kakor bi ne slišal govorjenje dekleta, ker je gledal po okolici. Solnce se je bližalo v zaton, čez polja in vrtove je legala prozorna megla, ki je bila kakor nevestina koprena.
„Stric“, je zašepetala Jerica. „Zakaj se oče srdi na te? Kaj se je zgodilo, da vaju je razdražilo?“
In ko je Josip še vedno molčal, je nadaljevala :
„Oče je pravil, da si moral Ogrsko zapustiti — ali je res? In zakaj si moral proč, stric?“
„Želiš vedeti, dete?“ vpraša Josip deklico s čudnim nasmeškom.
„Da, stric. Skrbi me, ker ne vem. Kaj slabega ne more biti, za to si predober, torej nesreča, mogoče bridka, težka usoda ? In potem se vprašam vedno, zakaj te oče ni tolažil, te vzljubil še bolj, mesto te . . * te . . .“
„. . . me sovražil“, dostavi Josip. „Jerica, ne sovraži se vedno slabih ljudi, in tudi ne ljubi se vedno dobrih — mnogokrat le ravno nasprotno, zakaj lastna korist določa ravnanje mnogih ljudi. Kdor ne uboga lastue koristi, je sovražnik in če je tudi lastni brat. — Ne bom se opravičeval.
Parnik na Ljubljanici.
Jaz sem grešil. Tvoj oče je morebiti imel prav, ali nekoliko njegove ljubezni bi takratno mojo usodo drugače obrnilo. Ljubezni mi ni mogel dati, zakaj človek ne more dati tega, česar nima.“
Jerica je gledala strica s široko odprtimi, prestrašenimi očmi. Nato je zašepetala :
„Pripoveduj mi, stric, vse mi pripoveduj ! Drugače ne vem, komu naj verjamem. Tvoje besede, dasi so mile, tožijo očeta — moj oče pravi, da si sam vsega kriv — kdo ima prav? Prosim te, stric, povej mi, kaj te je gnalo v tujino?“ „Koliko let imaš, Jerica?“ „Sedemnajst. Ali zakaj izprašuješ?“ „Ne boš me morebiti razumela popolnoma. Vendar bodi. Tvoje srce je še nedotaknjeno od hladnega diha sveta. Zato hoš lahko najbolje sodila, na kateri strani je krivda, na kateri zmota. Toraj zvedi vse.“ Vzel je njene roke med svoje in zrl treno tek v košate veje mogočne bukve, kakor bi zbiral spomine.
„Cuj tedaj ! Znano ti je, da je bil moj oče, tvoj ded, učitelj v nekem majhnem trgu. Po njegovi želji sem študiral teologijo, akoravno za ta stan nisem čutil poklica. Mene je vleklo do višjih študij, dočim je bil brat Martin vsled svoje mirnosti in natančnosti kakor rojen za učiteljski poklic,
katerega si je izvolil. Bil je enajst let starejši. Sestri, ki sta bili med nama je pobrala smrt.
Ko sem šel na vseučilišče, je bil tvoj oče že učitelj. Moje študije v Budimpešti so potekle brez posebnih dogodljajev. Bolj kakor teologija me je zanimala filozofija, naravoslovje in literatura. Najbrž bi se odločil za naravoslovje in zdravilstvo, ako bi mi med tem ne bil umrl oče.
Brez sredstev nisem mogel nadaljevati svojih študij in tako sem bil primoran sprejeti bratovo podporo, ki je imel že takrat svoj košček kruha. Bilo mu je sicer težko dajati mi podporo, ker je bil že oženjen, dasi se mu ni godilo slabo, vendar je ko-nečno čisto naravno, da pomaga starejši brat mlajšemu, dokler sam ne pride do kruha.“
„Moj oče te je vendar podpiral?“ vpraša Jerica.
„Da. Ali vsaka podpora, ki mi jo je poslal je bila spremljana z dolgim pismom, polnim opominov. Iz vsake vrstice je bilo čutiti, kako nerad mi pomaga in kako zelo si želi, da bi otresel breme, katero mu je naložil umirajoči oče.
Čutil sem, da mi ne pomaga iz bratske ljubezni, nego zato, ker je očetu obljubil. In ta zavest me je gnala, da bi bil čim preje samostojen.
Vedno neznosnejše spomine mi je pošiljal brat in to me je spravilo ob razum. Popustil sem teologijo, in se posvetil docela učenju priljubljenih predmetov. A to je bil ogenj v streho. Brat mi je odtegnil vsako podporo in tako nisem mogel ostati v Budimpešti. Poiskal sem si pri neki plemenitaški rodbini mesto domačega učitelja. Tu sem nameraval študirati v prostih urah, in postati sam iz sebe nekaj. Bil sem ponosen na to zavest. Moji nazori so bili visoki ideali, enakopravnost vseh ljudi. Preziral vse predsodke. Nisem pripozna-val pravice privilegijev, katere so si lastili bogataši in plemenitaši. In s temi nazori sem nastopil službo domačega učitelja pri neki plemenitaški rodbini, pač dovolj poniževalna služba za me. To ne bo dobro in ni bilo dobro. Kakor zelo sem se trudil, da sem prenašal ošabnost plemenitašev in razvajenost dečka, ki mi je bil izročen v vzgojo, vendar se nisem mogel premagati, da bi ne rekel tu in tam kako grajalno besedo. V enem letu sem menjal dvakrat službo. Z bratom sva se nekoliko sprijaznila, a to menjavanje službe bi naju kmalu zopet razdvojilo. Zahteval je, naj živim in se prilagodim vsem odnošajem, kakor on in ni mogel umeti, da to, kar on s svojo mrzlo, samo za vsakdanjost umerjeno naravo uvideva za dobro, jaz mrzim in sovražim. Nisem se mogel prilagoditi in tudi se nisem maral, da bi plazil ponižno pred ljudmi, kakor so zahtevali, ker sem nosil kmetsko obleko. Nisem mogel molčati in prenašati krivice, z eno besedo: Bil sem nespameten mladenič, misleč, da morem preobraziti svet.
Brat se je še enkrat zavzel za me, in mi poiskal službo, ali z grožnjo, da naj v bodoče več ne računam na njegovo pomoč. Pisal mi je strogo in žaljivo, da sem mu odgovoril v zelo zdražljivem tonu. To je naju popolnoma razdvojilo. Vendar je v mojem srcu ostal še čut bratske ljubezni, dočim je pri njem izginil docela.
Toda poslušaj dalje. Neka grofovska rodbina, ki je živela na svojem rodnem gradu, me je pozvala za učitelja in vzgo-
jitelja edinega sinu in dedica. Bil je turoben novemberski dan, ko sem se pripeljal v grad in v katerem se je odločila moja poznejša usoda. Kakor nekaka predslutnja mi je ležalo na duši. Bil sem molčeč in mrk. Zamišljen sem sledil služabniku, ki me je sprejel pri vhodu, po kamnitih stopnicah v prvo nadstropje. Tu zagledam deklico na zgornjem hodniku, ravno, ko mislim vstopiti v sobo, ki mi je bila odkazana. Prišla je ravno iz velike sobe in šla prožnih korakov po hodniku. Nehote sem stopil stran ko je šla mimo mene in se ji priklonil. Se le sedaj me je opazila. Ozrla se je na me s svojimi velikimi modrimi očmi napol vprašujoče, napol poizvedujoče.
Nato se je nasmehnila tako prijazno, da mi je postalo toplo in nisem več vedel, kaj seje zgodilo z menoj.
„Gospod doktor Majer — milostiva gospica“, reče služabnik.
Ona pokima z glavo, kot bi hotela reči, da me je že spoznala, in pogledala me je pri tem s tako čudnim pogledom, tako globoko, kot bi hotela čitati moje misli.
Nato je djala z mehkim, melodičnim glasom :
„Nekako samotno je pri nas, vendar upam, da vam bo ugajalo, ko se privadite. Bodite nam torej pozdravljeni, gospod doktor.“
Podala mi je roko, nasmehnila se še enkrat in odhitela.
Stal sem nepremično, kakor prikovan, dokler se ni oglasil služabnik in me vprašal, če nočem v svojo sobo. Zdrznil sem se in vzbudil iz lepih sanj, v katere me je zazibala njena podoba. V duši mi je vstajalo sobice, toplo in ljubko, kakor da sem pogledal v svet poln sreče in radosti. Vtis, ki ga je naredila mlada deklica na me — bila je stara komaj šestnajst let — je bil tako silen, da sem bil ves kakor prerojen. Očrneli zidovi gradu so se mi dozdevali tako domači in prijazni, kakor rojstna hiša, in trnjeva pot mojega služ- ; bovanja, se mi je spremenila na mah v cvetočo. In tedaj sem obljubil, da bom opravljal svoje dolžnosti ne le samo z vso točnostjo, nego z veseljem in ljubeznijo.
Tisti večer se še nisem zavedal, kaki demonski sili sem postal suženj. Dosedaj še nisem okusil žela ljubezni, sedaj me je pa objela z vso silo in vdal sem se ji, nezmožen se ji upirati.“
Josip je zamaknjeno potegnil z roko čez čelo in za trenutek nadaljeval :
„Stari grof je bil gospodujočega značaja, in je imel vse predsodke svojega stanu, grofica je bila mrzla, stroga dama, mlad gospod, moj varovanec, star kakih devet let, samosvoj, len in svoj egi a ven učenec. Kar mi je bilo prej neznosno, vsa poniževanja in muke mojega poklica — sem je sedaj nosil lahko in z veseljem. Imel samo en cilj : prikupiti se staršem, da bi se mi ne trebalo ločiti od deklice, katero sem ljubil z vsem ognjem mlade,
ognjene ljubezni, ki se je pojavila v mojem nemirnem srcu. Nisem se vprašal, kakšen bo konec te ljubezni; živel sem kakor v sanjah in se bal, da se ne prebudim iz njih.
Mlada komtesa ni slutila, kaj se godi v mojih prsih. Pogovarjala se je z menoj prijazno, vpraševala za svet, kaj naj čita in večkrat je prebila cele ure molče v biblioteki, kjer sem poučeval njenega brata.
Na vernih duš dan.
Tako je nevede podžigala ogenj, ki je plamtel vedno silneje v mojih prsih. Bila je lepa in mila, dobra kakor angel. Njena duša je bila kakor zrcalo, katere se še mrzel dih sveta ni dotaknil, njeno srce čisto in nedotaknjeno, kakor tvoje, Jerica. Pol leta mi je preteklo, kakor v snu.
A postalo je drugače. Prišla je zima in Lucija se je udeleževala veselic in
t Dr. Josip Vošnjak.
plesov, ki so se prirejali v gradu očetovem ali pa v sosednih, in to prvič kot odrasla deklica. Upeljali so jo v družbo in radi njene lepote jo je takoj obkrožila cela truma plemenitašev. Od dne do dne sva se videla redkeje. Lucija je bila večkrat odsotna ali pa je imela obiske prijateljic in častilcev. Spremenila se je zelo. Postajala je zamišljena, otroško veselje je iz-
ginjalo in na nje mesta se je naseljevala v dušo neka sladka, sanjava resnost. Ogibala se je, da bi bila sama z menoj. Bolest in ljubosumnost sta mi trgali srce. Mogoče se jo je opozorilo na razliko med njo in menoj in morda se ji je zdelo premalo častno, da bi občevala z domačim učiteljem. Ali si je morda osvojil njeno srce kak častilec?
Zastonj sem si belil glavo, zastonj premišljeval cele noči.
Odgovora nisem našel. Zastonj sem si prigovarjal, da je sploh blaznost misliti na njo. Misli so se mi vračale vedno k nji, in trudil sem se, da bi se ji približal. Ali ona se me je ogibala in priložnost, dobiti jo samo in govoriti z njo, se mi ni ponudila.
In vendar je prišel dan, ko sem govoril z njo. Bilo je že v drugič po mojem prihodu, da je prišla pomlad. Drevesa in grmičje obširnega parka so bile v polnem cvetu. Našel sem jo nekega večera, ko je sedela pod košato lipo, naslonjena na deblo, zamišljeno strmeč v zahajajoče solnce. Tedaj so bile izgovorjene usodepolne besede, ki so odločile srečo življenja naju obeh. Se danes ne vem, kako se je zgodilo, da sem dobil pogum, ter ji razodel ljubezen.“
Obmolknil je za trenutek in globoko dahnil.
„Ko'sem tisti večer legel k počitku, srečen in blažen, tedaj sem šepetal : „Ljubi me, moja najmilejša !“ . . . Tedaj pa se je uenadoma pojavila v meni misel in kes. Kaj sem storil, kaj bo iz tega. Ona ne more biti moja, loči naju stan, in jaz sem ji ukradel srčni mir in srečo. Kdo je kriv... jaz sam. Voj e val sem grozen boj, kakor v sv. pismu Jakob in angel — a ta boj med ljubeznijo in razumom je ostal neodločen.
Pol leta je preteklo. Vsakdanja je ta povest, povest ljubezni dveh mladih ljudi različnega stanu. Večkrat se mi je zdelo, da si jo priborim. Mislil sem pobegniti z njo čez morje v Ameriko in si zgraditi novi dom. A vnovič sem uvideval brezupni položaj najine ljubezni in trepetal pred koncem. Tako sem visel med radostjo in peklom in pri tem opazil, da je postajala ona od dne do dne žalostnejša. Skrivnostni stiski rok in skrivni poljubi, tajni sestanki — prisege večne zvestobe, grenke solze in zopet radost — to so posamezni odlomki, na katerih je obstojala najina ljubezen : In to bi lahko trajalo še dolgo, ker grof je bil preponosen, da bi mislil, hčer se bo ponižala tako daleč, da bi ljubila domačega učitelja. Grofica je bila pa bolehna in bila večinoma v svojih sobah.
Pozabila sva pa biti previdna in tudi nisva mislila na mojega varovanca. Mali potomec grofov je čutil v sebi visokost rodu in izboren talent za vohunstvo. To bi mu morda pripomoglo do častnega mesta kedaj, da ni umrl prezgodaj. Dovolj — on je povzročil katastrofo.
(Dalje.)
&	ifZvt&š* ItiÄiSU- - -	tìSbketis^. l-_ ..^1. J5
Poroka v cesarski hiši.
(Slika na naslovni strani.)
21. oktober 1911 je bil zgodovinski dan za našo vladajočo habsburško rodovino. Dan, ko je nadvojvoda Karl Franc Josip, potomec slavnih Habsburžanov in bodoči cesar avstrijski stopil pred aitar s princeso Zito, — v njenih žilah se pretaka istotako kraljevska kri Bourboncev, — in sta si podala roke v zakon ter obljubila, da bodeta hodila odslej skupaj po potu življenja, stala _ drug za drugega zvesto in ljubeče, bodisi v sreči ali nesreči. In srca narodov avstro-ogrske monarhije so utripala veselja na ta dan. Saj je že vesel in radosten pogled, ko si mladost in lepota podasta roke in stopata z ljubeznijo v zakon.
Radost in simpatija do mladoporočenca narašča pri gledalcih tem bolje, ker čakajo ženina velike naloge, in koraka zraven njega cvetoča mladenka, ki bo podpirala z ljubeznijo in vdanostjo soproga na njegovih potih. Ali ljubezen ni os, krog katere se vrti ves svet, zemlja, z bornimi bajtami in razkošnimi palačami ter cesarskimi gradovi ?
In tako gledamo radostnim srcem, da je združila kraljevski srci resnična in prava ljubezen, in ta ljubezen bo ogrevala narode, zbrane pred prestolom bodočega cesarja, sedanjega ženina nadvojvode Karl Franc Josipa. —
V štev. 36 smo prinesli sliki mladoporočencev, danes prinašamo sliko dvorane, v kateri se j e vršil a go s tij a, druga slika pa nam kaže vesel trenutek v gradu Schwarzau, ko se je poročni sprevod začel pomikati in je zaklical cesar : „Torej, mladoporočenca v sredino !“
Vojaštvo v državi „nebeškega sinu“. Morda bo zanimalo naše čitatelje, ako jim podamo nekaj podatkov o vojaštvu kitajske države. „Nebeški sin“, kakor se nazivlje kitajski cesar, je iz rodovine Mandžu. Ta rodovina je Kitajcem tuja in zato se za njo tudi noben'Kitajec ne ogreva.
Rodovina Mandžu je tatarskega
plemena, in kitajski cesar se uči poleg kitajskega tudi mandžurski jezik, ki je njegov materin jezik. Pred par stoletji so poklicali Kitajci v nekih svojih homatijah na pomoč Tatarje. Ti so prišli, a za plačilo so posadili na prestol „nebeškega sinu“ — svojca. Zadnje čase je kitajska vlada reformirala svojo armado po evropskem načinu in lahko v trenutku postavi na bojišče 38.000 mož in 10.000 častnikov in podčastnikov. V slučaju mobiliziranja bi postavila na bojišče 600.000 mož. — Vrhovni poveljnik vladnih čet je, kakor zatrjujejo zadnje vesti postal vojni minister general Jingčang. Jingčang je bil dolgo časa poslanik v Be-rolinu in je kitajsko armado preustroji! po načinu nemške vojske. Tako se razliku-
jejo različne vojaške trupe po barvah. Pehota ima rdečo barvo, konjenica belo, topništvo meno, pijonirji plavo, sanitetne trupe zeleno. Posamezne divizije imajo izvežbano godbo. Gardna pehota sestoji iz štirih regimentov po tri bataljone. Moč čet, ki so odposlane proti vstajnikom sestoji po poročilu „Timesa“ iz polka prve Mandžudivizije, kora Jingčang glavnega dela 2., 4. in 6. divizije, enega polka pehote iz mešane Hunanbrigade in enega bataljona Šansibrigade. Artilerija ima 72 poljskih in 42 gorskih topov. — Kitajska armada ima tudi strojne puške, kakor kaže današnja slika. Strojne puške so grozno moriino orožje, ker se lahko odda na minuto ogromna množina strelov. Mehanizem pri strojnih puškah je narejen tako, da se samo nabija. — Važen, morda celo glaven vzrok vstaje in da se je izneverilo vladi mnogo vojnih čet je pomanjkanje denarja. V začetku vstaje je bilo v državni blagajni komaj en milijon taelov (400 milijonov kron). S tem ne more zadovoljiti zahtevam armade in uradništva ter je lahko ta denarna kriza za dinastijo Mandžu usodepolna.
Umor v Spodnji Šiški. Dne 1. novembra se je zgodil v Spodnji Šiški umor, kakršnega Šišenčani že dolgo ne pomnijo. Vojaški izgredi se sicer v Spodnji Šiški neprestano ponavljajo vsako nedeljo ali praznik, toda na dan Vseh svetnikov se je pripetil naravnost tragičen slučaj, ki je zahteval svojo žrtev. Okolo tričetrt 10. zvečer se je vračal neki korporal v družbi dveh domobranskih infanteristov iz Zgornje Šiške proti domu. Ko sta domobranska infante-rista prišla že v bližino spodnješišenske cerkve, sta se nenadoma sprla. Bila sta oba precej pijana. Korporal ju je skušal pomi-
\x
'


riti, kar se mu pa ni posrečilo. Vojaka sta postajala vedno bolj nasilna. Končno je inf anteri st Mikec potegnil iz nožnice svoj bajonet in ga vpričo korporala zasadil svojemu tovarišu naravnost v srce. Nesrečnež je v trenotku divje zakričal, potem se pa na mestu zgrudil mrtev na tla. Umorjeni vojak se^piše Brolih. Odšel je popoldne v Zgornjo Šiško, kjer se je v neki gostilni pošteno napil. V pijanosti je v gostilni neprestano razgrajal in grozil s svojim bajonetom drugim gostom, tako da so mu morali končno bajonet vzeti in ga spoditi iz gostilne. — Ko se je Brolih podal proti domu, se mu je pridružil na cesti morilec in šel z njim do usodepolnega mesta skupaj. Morilca so orožniki takoj aretirali. Naša slika nam kaže prostor, kjer se je zgodil umor.
Petletnica smrti pesnika Simona Gregorčiča. V petek 24. listopada 1911 bo pet let, kar je legel k zadnjemu počitku „go-riški slavček“, pesnik Simon Gregorčič. Njegove pesmi so tako blagoglasne in mi-lodoneče, da so prodrle celo v najskritejše kotičke naše slovenske domovine in šle celo v tujino, da tolažijo po domu hrepeneče . . . Miadina prepeva Gregorčičeve pesmi v veselih urah, pri vsakem delu ob vsaki priliki, in zato bi bilo pač odveč, če bi na tem mestu vnovič opisovali njegovo življenje in delovanje, da, zdelo bi se nam, da bi s temi vsakdanjostmi motih spomin pesnika. Vsak naj misli nanj ob obletnici,
Simon Gregorčičev nagrobni spomenik.
ko je zatisnil trudne oči „goriški slavček“, in te misli naj bodo krasen slavospev, velika molitev, da nam Slovencem pošlje nebo veliko takih mož, prerokov in budnikov. Z njegovega groba prinašamo sliko spomenika, in dasi je zapel:
„Čemu mi na grob kamenit spomenik?
Da bele kosti bi mi tlačil?
Saj breme ko kamen neznosno težak Do konca življenja sem vlačil. ..“
mu te „želje“ niso izpolnili in postavili na grob lep spomenik. Druga slika je cerkvica sv. Lavrencij s Krnom in Sočo. Tu je hotel počivati, v kraju, katerega je tako ljubil. Rodno grudo, slovenske planine in domačo reko, in še živeč je spesnil pesem, kjer je izrazil to željo:
„Kje skoplješ si grob?“
To svet radovedni
Srebrna poroka gospoda Jakoba in gospe Josipine Dimnik.
POSTOJNfl ::	|886 DnE 24'
dan slednji sprašuje me v tedni —
Predolgo odlašam pač svoj vam pokop?
Za mano že radi nosili bi sveče, o vetri vgaščne, ne tleče . . .
A dobro je meni nebó zdaj starčku, ko kdaj je otroku bilo; zato pa spolniti vam neče te želje goreče.
„Kje skoplješ si grob?“
Počakajte malo, lopata saj kmalo
in meni in vam zazveni za pokòp!
Kako se bo mirno tam spalo na gričku zelenem ob Soči, nam mrtvim živo šumljajoči, tam gori pri svetem Lovrenci na ražnji ognjenem mučenci!
Tam mojih pradedov nebrojen spi trop, tam bodi moj gròb!
Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi; med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi naj bivam na sredi.
In pravil jim zgodbe nekdanjih bom dni ; — ko vdari polnoč — pa vsak dan svoj grob bom zapustil hladan in gledal, kaj krog se po svetu godi in slikal sodrugom te čudne reči . . .
A stari moj Krn,
ki seval okrog milijone je krat
o solnci ko zlat,
a v zimi neštetokrat bil je srebrn, na grobe pri vznožji ledeno bo zrl: saj njemu ni znana ne radost, ne bol in vedno je gledal brezčutno k nam dol;
Sè srcem brez čuta je srečen,
saj on je pač večen,
kaj tó, če na vznožji mu kdo je umrl?!
Jakob Dimnik. Dne 24. oktobra je praznoval šolski vodja g. Jakob Dimnik s soprogo srebrno poroko. Jubilant je v učiteljski organizaciji posebno delaven in si
OKTOBRR :: |Q'|']	:: LJUBLJANA
je pridobil mnogo zaslug. Med stanovskimi tovariši, kakor tudi drugod je jako priljubljen. G. Dimnik je večletni občinski svetnik ljubljanski in član mestnega šolskega sveta. Jubilantoma naše iskrene častitke.
Koledar
z bogato ilustrovano vsebino izda v obliki mohorjevega koledarja uprava „Slov. Ilu-strovanega Tednika“. — Ta koledar bo edini te vrste na slovenskem, ker bo vseboval zelo mnogolslik. Naročite inserate v njem! Cela stran insevata stane 60 K, pol strani 35 K, četrt strani 20 K, osminka strani 12 K. — Koledar se bo razposlal po vsem slovenskem in izide v 20.000 izvodih. Naročniki „Slov. Ilustr. Tednika“ dobe
koledar brezplačno.
Popolna hrana za dojenčke, otroke in bolnike na želodcu<
Vsebuje pravo planinsko mleko.
Čkatlja K 1.80 v vsaki lekarni in drogeriji.
Praktikant.
Absolvent dvelet. trg. šole želi vstopiti takoj v kako večjo trgovino ali denarni zavod kot praktikant najrajše na Štajerskem.
Zmožen slov. nem. koresp., stenogr., knjigovodstva, strojepisja itd. Dopisi pod „Praktikant“ na upravo tega lista.
Kdor želi
kupiti
kako posestvo i. dr. na slovenskem Koroškem naj se obrne pod „Goro-tan na upravništva Tednika.
I IF=1F=1
Sv. Lovrenc pod Krnom, kjer je pokopan Simon Gregorčič.
Drobiž.
Edini pristno domači kavni pridatek je Kolinska kavina primes. Najboljši in najizdat-nejši kavni pridatek je Kolinska kavna primes. Ti dve dejstvi sta znani vsem našim gospodinjam in zato tudi vse kupujejo samo pristno domačo in izborno Kolinsko kavno primes.
Opozarjamo na inserat veležganjarnice Robert Diehla v Celju, ki je slov. tvrdka.
Originalen napis na žalobnem traku. Ko je umrl graščak N., so takoj naročili v bližnjem mestu venec s trakoma, na katerih bi
Naši grobovi: Profesor Tušek.
naj bil na enem napis :	„Na svidenje“, na
drugem pa: „Počivaj sladko“. — Drugi dan pa pošljejo slugo Mihelna v mesto z naročilom, da se naj napravi na obeh straneh traka napis: „Počivaj sladko“ in k napisu „Na svidenje“ se naj pristavi „v nebesih“ — če je namreč na traku še toliko prostora. Mihel je naročilo točno izvršil in tik pred pogrebom so dobili krasen venec z dolgima žalobnima trakoma; na enem je bil napis: „Počivaj sladko na obeh straneh“. — na drugem traku pa : „Na svidenje v nebesih, če je še kaj prostora!“
Vse Slovence in sploh Slovane, ki pridejo v Maribor opozarjamo na slovenske tvrdke, ki inserirajo v našem listu. Narodna dolžnost vsakega Slovenca je, da podpira slovenska podjetja. Zahajajte torej k Slovencem, ki vam ravno tako dobro in ceno postrežejo. Zapomnite si njihova imena in ulico, da jih bodete vedeli poiskati, ko pridete v Maribor. Opozarjamo na inserate.
Današnji številki je priložena priloga K. Richterjeve orlove lekarne v Welsu.
Kaznovani junak. Albert Kellems iz Novega Jorka je pred kratkim na izredno čuden način rešil mnogo ljudij pred gotovo smrtjo. V nekem kinematografu je eksplodiral projekcijski stroj, vsled česar je nastal požar. Občinstvo je trumoma drlo proti izhodu. V tem trenotku pa se postavi pred vrata Albert Kellems, zagrabi za samokres in zagrozi vsakemu, kdor bi se prerival, s smrtjo. Svoj namen je dosegel popolnoma. Niti eden navzočih otrok ni bil v gnječi ranjen ali pohojen. Policijska prefektura se je radi tega čina Kellemsu pismeno zahvalila, obenem ga pa
kaznovala na 5 K globe, ker ni imel dovoljenja nositi orožje. Res, čisto amerikansko !
Dne 19. t. m. se uprizori v slovenskem deželnem gledališču v Ljubljani ljudska igra s petjem „Slepa ljubezen“. Začetek ob 3. uri popoldne. — Igra se je pred dvema, oz. tremi leti uprizorila v Ptuju, Celju, Krškem in drugod in je dosegla velik uspeh. Prevedena je tudi na češko in srbsko.
Sedaj je igra popolnoma predelana in popravljena; skrajšana je od 5 na 4 dejanja in hibe, ki so se grajale takrat, odstranjene.
Ljubljansko gledališko osobje že vadi in so vloge v najboljših rokah, petje pa bo namesto glasovirja spremljal orkester „Slovenske Filharmonije“.
Opozarjamo na to uprizoritev že sedaj. Ker se vprizori popoldne, se je lahko udeleže tudi izvenljubljanski obiskovalci, ker so železniške zveze na vse strani jako ugodne.
Najditelj „Mone Lize“. Iskanje tatu „Mone Lize“, oziroma nagrada, ki je razpisana, daje sedaj raznim podjetnim navihancem priliko, da jo izrabljajo v svoje posebne namene. Tako je pred kratkim dobilo ravnateljstvo v Luvru iz Breslave pismo, v katerem neznan človek naznanja, da je govoril na Eresiavskem kolodvoru s človekom, ki se mu je nazadnje predstavil za trgovca starin in mu obetal 1000 mark nagrade, če bi mu hotel pomagati pri prodaji neke lepe slike. Po opisih Mone Lize smatra pisec, da gre za ukradeni izvirnik slike. S trgovcem sta se končno dogovorila za zopetni sestanek na kolodvoru. Ravnateljstvo je o tem obvestilo pariško policijo. Ta pa je poslala kriminalnega uradnika v Berlin. Berlinska policija pa je dognala, da je pisal to pismo že večkrat pred-kaznovani zlikovec, katerega pa je takoj uljudno povabila v Berlin na sestanek. Zlikovec je spoznal položaj ter pisal iz Breslave muzejskemu ravnateljstvu, da ga ne veseli priti v Berlin na sestanek, če mu ne pošlje denarja.
Naši grobovi : 1. Župan stolnega mesta Ljubljane Hradecky. 2. „Oče slovenske drame“ Ant. Linhart.
Strasten nabiralec kač. Iz Trebinja poročajo : Nadporočnik Linzer od 64. pešpolka je
velik lovec na kače, ki jih ima že do tisoč, v svoji zbirki — živih. Od navadne belouške pa do nevarne 2 m dolge strupene kače — vse jih najdeš v njegovem kačjem zboru, kjer jih skrbno neguje. In vse jih je z lastno roko nalovil po hercegovskem krasu. Kačam in velikim zelencem se pri njem tako dobro godi, da se pridno razmnožujejo — in sicer vse vrste, bodisi da nesejo jajca ali pa spravljajo na svet žive mlade. Nadporočnik Linzer pravi, da se je prepričal, da nobena kača ne napade človeka, ako jo pusti v miru. Za velikansko kačjo zbirko se poteza ino-moški muzej.
Naši grobovi : Josip Jurčič.
Enoinpedeset let v ječi. Pisar Edvard Kyms, ki je bil zaradi umora obsojen na dosmrtno ječo, je v striegavski kaznilnici umrl kot 841eten starec. Nastopil je svojo kazen 1. 1860. in je presedel enoinpetdeset let v jetnišnici. Njegovo truplo so izročili anatomskemu seminarju v Vratislavi.
Švedski častniki v perzijski armadi. Perzijska vlada je vsprejela v svojo armado kot inštruktorje 20 švedskih častnikov, da izvež-bajo perzijsko vojsko po evropskem načinu.
Občna sodba je, da je „Slovenski Ilustrovani Tednik“ postal jako lep in dober list. — Da ga pa moremo še bolj izpopolniti, je potrebno, da se število naročnikov in inse-ratov pomnoži. Razširjajte torej „Slovenski Ilustrovani Tednik“ ter mu pridobivajte novih naročnikov in oglašujte v njem !
Slovan. Izšla je 12. števika leposlovnega lista „Slovan“ z bogato vsebino. S to številko zaključi „Slovan“ 9. letnik svojega obstanka. Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani, urejuje pa dr. Fr. Ilešič.
Telefonski pogovor pod zemljo. V Göttingenu se je posrečilo obema učenjakoma dr. Leimbachu in dr. Löwyju, da sta se brezžično sporazumela pod zemljo. Oba aparata sta bila 560 in 450 m pod zemljo in poskus se je popolnoma dobro obnesel.
Čebele v vojaški službi. Amerikanski generalni štab dela zdaj obsežne poizkuse, kako bi se dale rabiti čebele v vojaški službi za dostavljanje vesti. Vzlic temu namreč, da so uvedli brzojav brez žice, treba namreč računati z raznimi težavami in nevarnostmi, zato so prišli na misel, kako bi uporabili ono lastnost čebele, da ona tudi iz velikih
daljav najde spet svoj čebelnjak. — Nastalo pa je vprašanje v kakšni obliki da bi mogle majhne živalice kakor so čebele prenašati vojaške vesti. Pa tudi to vprašanje so rešili. Šifrirana vest se fotografira kolikor mogoče zmanjšana na krila čebele. Oni, ki sprejme čebelo, lahko potem ono vest prečita z zelo močnim povečevalnim steklom. Kakšne zaveznike bo neki še našel človek, da mu pomagajo uničevati bližnje ?
Kinematograf kot policaj. — Seherlock Holmes je dobil konkurenta — to je namreč gospod kinematograf ! Na Francoskem so se v kazini vršili veliki krvavi izgredi. Izvršenih pa je bilo mnogo kinematografskih slik onih neredov. In sodišče je prišlo na idejo, da uporabi te slike. Pred očmi policijskih organov so se vrstili nešteti filmi, kjer so lahko spoznali izgrednike. Aha, tukaj je g. P., tam B., tisti je D. itd. so klicali policaji. V najkrajšem času so jih nabrali cel paternoster in jih vse poklicali pred sodišče na odgovor. Torej pozor ! Demonstranti se bodo morali v bodoče paziti ne samo pred policaji, ampak
tudi pred ljudmi, ki delajo kinematografske posnetke. Kajti če tak kinematograf ujame človeka ravno v trenutku, ko tolče po kakem policaju ali po kaki šipi itd., ne odide kazni, čeprav ga ne aretirajo takoj na mestu — kinematografske slike ga bodo izdale.
Iz mladosti kralja Alfonsa XIII. se pripoveduje tole : Kralj Alfons XIII. je bil, ko je bil še prav majhen, zelo poreden. Večkrat ga je vzgojiteljica morala kaznovati. Nekoč ga je kaznovala s tem, da ni smel po obedu dobiti običajnih sladkarij. „Kako ? Danes ne dobim sladkarij ?“ vpraša mali Alfonzek. „Ne!“ odgovori stroga vzgojiteljica. „Čakajte, še žal vam bo!“ odgovori jezno fantek in začne na vse grlo kričati: „Živela republika ! Živela republika !“ Ali je potem dobil sladkarije ali ne, ne vemo povedati.
Visoke obresti. Lepo priliko vložiti svoj denar pri popolni varnosti za neobične obresti od 5 "/o imajo vlagatelji še nekoliko časa pri dalmatinskih občinskih hranilnicah, ustanovljenih zadnje čase po zaslugi našega rojaka g. Avgusta Endlicherja, kateri je, ko je šel kot ravnatelj deželne hipotečne banke v pokoj, ustanovil v Dalmaciji dve občinski hranilnici, ker je uvidel, da deželna banka ne more priskočiti malim posestnikom, kateri so morali plačevati 10—16°/o obresti, zadosti v pomoč. Najmočnejša je o b č i n s k a h r a-n i 1 n i c a v Drnišu, katero še sedaj vodi naš rojak.
Opozarjamo na tozad. inserat v našem listu, in opozarjamo, da smo se informi!ali, da hranilnica vlagateljem ne bode znižala obrestne mere, če bi se ista prav znižala za nove vloge.
Naši grobovi : Levo grob Windischerja, desno grobova Adamiča in Lundra.
Naši grobovi : Franc Zajc, akademični kipar.
Listnica upravništva.
Friulan 7. Kakor hitro bodo slike gotove — sedaj t o v delu — je razpošljemo in je dobite. Pozdrav !
Katiuta Ишауег
modna trgovina pri „Solncu“
v Ljubljani.
Resnica je, da se
nagrobni : venci :
s trakovi in napisi ter umetne cvetlice dobe le v moji trgovini najceneje in o tem se lahko vsakdo sam prepriča.
Posebno se Se priporočam gg. trgovcem na deželi.
Kaj je
Krizmin?
Krizmin je garantirano najboljša pasta za svetlolikanje perila. Krizmin je moj lastni izum in ga izdelujem samo jaz ter garantiram za najlepši in hitro doseženi lesk. Krizmin varuje perilo, da se hitro ne umaže in raztrga. Svetlolikanje s Krizmi-nom je zelo lahko. —
Pošljite 50 vinarjev (lahko v pisemskih znamkah) pa bodete dobili brez vseh drugih stroškov in ludi poštnine prosto eno skati jo Kriz-mina (s porabnim navodilom), ki zadostuje za približno 100 kosov perila.
J. Križman, Ljubljana, Mestni trg.
Povrnem vse stroške vsakemu odjemalcu, ki bi se proti „Krizminu“ upravičeno pritožil.
Klavir
dobro ohranjen (Bösendorfer) se radi pomanjkanja prostora po ceni proda, ali zamenja s piano. — Vpraša se v upravništvu „Slov Ilustr. Tednika“.
000I0I0I0S
Pri nakupovanju daril
za Božič in Novo leto
se priporoča
L. J. Fröhlich
portretno slikarstvo in umetniški zavod, Ljubljana, Hrenova ulica 17. Ustanovljeno 1899, po-Stno-hranilnični čekovni račun i 3.059. Izvršuje pod garancijo po vsaki fotografiji slike s črno kredo, akvarele in z oljnatimi barvami od 5 K naprej. Zahtevajte cenike.
00010101 @[5]
Latet аШ*
za na dom, za fante in dekleta že od 14. leta naprej, kdor želi delati za mene predmete, pri katerih se lahko zaslužijo 20—40 vin. na uro in to brez posebne učenosti. Kdor želi pojasnila in vzorec od dela, naj pošlje 60 v v znamkah, katere se mu pa vrnejo, ako delo sprejme.
Izrezljarska trgovina trg Lemberg, Šmarje pri Jelšah.
80.000 up
! ! se razdeli ! !
Ker sem prevzel razprodajo ur, sem v stanu, da razpošiljam Hkaratno zlato double anker uro, zelo elegantno, za K 2'80. Ura ima dobro anker kolesje in teče 36 ur (prem. znamka in je potom elektrike prevlečena s pravim zlatom. Za preciznost se jamči 4 leta 1 komad K 2'80, 2 komada K 5 50, 3 komadi K 8. Pošilja se po poštnem povzetju. Svetovna razpošiljalnica Ch Jungwirth, Krakow F 21.
Zamenjava dovoljeni ali denar nazaj.
Modni salon Ozmec Pepina
Ljubljana, Šelenburgova ulica št. 4.
Bogata zaloga vsakovrstnih damskih in otroških klobukov. Žalni klobuki vedno v zalogi.
Dobra tehnična moč
je na tazpolago.
Sprejema dela na dom in gre tudi v kako tehnično pisarno.— Pisma na upravo „Tednika'.
TRI ŽLICE

železnatega vina iekarja Piccoli ja Ljubljani, c in kr. dvoru, založil, vsebujejo množino železa, ki jo mora zaužiti odrasli človek vsak dan, ako njegov organizem potrebuje železa, v nasprotju z drugimi izdelki, ki vsebujejo le tako množino železa, Id se dokazano nahaja v vsakem namiznem vinu, in torej nimajo ni-::	kake medicinske vrednosti. ::
Polliterska steklenica 2 K.
Proda se hiša s trgovino
novozidana, visokoparterna, v švicarskem štilu, ki stoji lik deželne ceste in večje tovarne ter železniške postaje. Oddaljena je od farne cerkve in šole 15 minut hoda. Hiša obstoji iz 3 sob, kuhinje in z velikim, za trgovino primernim prostorom, s 3 kleti in s 3 hlevi za svinje. Zraven hiše je velik vrt za zelenjavo in prostorno dvorišče. Vknjiženih lahko ostane 2500 K. Cena je 12.010 K Več se izve pri g. Vincencu Prešern v Poljčanah.
I------lf=lf=l
Vljudno priporočam svojo
knjigoveznico
v mestu in na deželi.
Albert Feldstein
v Ljubljani, Radeckega cesta št. 12.
Ivan Millonig
Trst, Via Caserma 14
Trgovina delikates in kolonijah Razpošilja od 5 kg naprej: Riž, kava, čaj, rum i. t. d.
Sukna
XII. zvezek H. Volaričevih skladb vsebuje za ženski dvospev in klavir 1. Divja rožica. 2. Slovenskim mladenkam. Cena 1 K 50 h. Se dobi pri Frančiški vdovi Volaričevi v Zt/or. Šiški št. 100 pri Ljubljani.
(pol volnena).
Izredna močna v krasnih vzorcih razpošilja à 5 kg 7 kosov po povzetju. - Jos. Bren, Polička 90 (Češko). Gospodje trgovci zahtevajte vlastnem interesu vzorce in cene.
Ceno posteljno perje!
---- Najboljši češki nakupni vir.	■■
1	kg sivega dobrega, pu-Ijenega 2 K ; boljšega
2	40 K ; prima polbelega 2 80 K, belega 4 K ; belega puhastega 5 10 K; vekfinega snežnobelega, puljenega 6 40 K , 8 K ; puha sivega 6 K, belega, finega 10 K; naj-finejši prsni puh 12 K. Naročila od 5 kg naprej franko.
ZEOtoiljene postele	t
lega ali rumenega nankinga, pe niča 180 cm dolga, 120 cm široka, z dvema glavnicama, 80 cm dolgi, 60 cm šir., rolnjena z novim, sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K; napol puh 20 K ; puh 24 K; posamezne permce 10, 12, 14 in 16 K, zglav-nice 3, 3 50 in 4 K Pernica 200 cm dolga, 140 cm šir. 13, 14 70, 17 80, 21 K, zglavnica, 90 cm dolga, 70 cm šir 4 50, 5'20 in 5 70 K, spodnja pernica iz močnega, črtastega, gradla, 180 cm dolga, 116 cm široka 12 80 in 14’80 K Razpošilja se po povzetju, od 12 K naprej Iranko. Lahko se franko zamenja za neugajajoče se vrne denar Natan, cen gratis in fr.
S. Benisch, Dešenice 180, Češko.
Zahtevajte gratis in franko ilustrirani cenik o
enem milijonu razglednic za Božič - in Novo leto, ...............
kakor tudi tisoč različnih, lahko razpečevalnih predmetov.
Adler, Zeisel & Co., Dunaj II, Praterstraße 66/19
Izvleček iz naših cenikov za poskušno naročbo :
Božične in novolelne razglednice se razpošiljajo v vseh jezikih.
V barvotisku.
12	kom. sortiranih K	—‘45
25	„	„	„	--85
50	„	„	1-60
100	„	„	„	3*—
V barvotisku in blesku.
12 kom. sortiranih K - 60 25 „	„	V20
50	„	„	„	2-20
100 „	„	4 —
V barvotisku in električnem blesku.	Najnovejše	in	najlepše.
12	kom.	sortiranih	K	—'85
25	„	„	„	1*65
50	„	„	3 —
100	„	*	„	5-50
Pošilja se po poštnem povzetju ali če se vpošlje denar naprej. Pri naročilih pod 2 K je v znesku v postnih znamkah istočasno priložiti 90 vin. za poštnino.
PRESENETLJIVA NOVOST!
600 komadov samo 4 krone.
Krasna pozlačena 26 ur idoča precizijska anker ura z veri-rižico, natančno regulirana, za kar se jamči 3 leta ena moderna svilena kravata za gospode, trije komadi najfinejših žepnih robcev 1 krasen prstan z imit. žlahtn m Kamnom, 1 cevka za smodke z jantarom, ena elegantna ženska broška (novost) eno krasno žepno toaletno ogledalce, ena usnjata denarnica, en žepni nožič, en par manšetnih gumbov, 3 naprsni gumbi, vse double zlato s patentiranimi kaveljčki, en srčkan album za podobe s 36 podobami naj-krasnejšimi celega cveta, 5 šaljivih predmetov, velika veselost za staro in mlado, en jako praktičen spisovnik za pisma, 20 dopisovalnih predmetov in še čez 500 uporabnih predmetov, ki se v hiši ne morejo pogrešati Vse skupaj z uro, ki je sama vredna tega denarja stane samo 4 krone.
Pošlje se po povzetju potom centralne razpošiljalnice
F. Windisch Krakov št. T/22
NB za neugajajoče denar nazaj.----
Ne kupujte druzega zoper
kašelj
hripavost, katare, zasliženje in dušljivi kašelj, kakor fino okusne
Kaiserjeve prsne karamele
s „tremi jelkami“. 5900 notarsko poverjenih izpričeval, zdravnikov in privatnikov, gotov uspeh. — Zavoj 20 in 40 vin. Škatlje GO vin. se dobiva v vseh lekarnah in mirodilnicah.
Kdor si ogleda najlepše, zgodovinsko slo
vansko mesto: гут} \ /^ гл -= naj
== zlato rKAUrU
Kavarna Slovenski časopisi
Vaclavske namesti
prenočuje
v hotelu Zlata Husa
100 najmodernejše komfortovanih sob Telef. inter. 1277. HOTELIR ALOJZ JUNGER.
Lastnik palače Vati. Klofač, državni poslanec.
Г
Izredno poceni!
Zavoji blaga
za odpošiljatev pripravljeno za ceno .
40 m — K 18*—
Ti \sebnjejo izbrane ostanke in odrezke v dolžinah od 1 do 8 m pristno barvanega bombaževega sukna za obleke za pohtje in zimo, bombaževe flanele, blago za predpasnike, platnine itd. Vzorcev ostankov ne razpošiljam.
•Pošilja se po povzetju.
Tkalnica in odpošiljalnica
Jan Škoda
Červeny Kostelec,
Češko, Krkonoši, priporoča popolne in bogate
opreme.neveste
in druge tkalne izdelke. — Platno in posteljno perilo, rjuhe, bergate, damaste, julete, kanafas, barhente in flanele, brisače itd Vzorce in cenike gratis in franko
Posebno opozarjam !
Rjuhe
brez Šiva, ISO cm široke, 225 cm dolge, uporabne za najfinejše nevestne opreme, že izgotovljene in zarobljene, garantirano brezhibne za ceno K 2'80 1 kos.
Pošiljam najmanj šest kosov po povzetju
Važno : Manj vredno blago ne pošiljam in se za neugajajoče denar takoj vrne. Prosim poskusite !
katera želi pripraviti dobro kavo, uporablja najraje „pravega iFrancka:61 s kavnim mlinčkom, ki se izdeluje temeljem najveeje skrbnosti že dolgo let v zagrebški tovarni. Ta izborni domaši izdelek najtopleje priporočamo.