tDr. Jožef Pajek. (ŽivljeDJepisna črtica.) Pred kratkim so prinesli s «Slovenskim Gospodarjem* tudi drugi časopisi žalostno novico, da so Slovenci izgubili odličnega moža dr. Pajeka. Pokosila ga je nemila smrt, dasi še ni bil visoke starosti. Ker je ranjki mnogo deloval ne le kot duhovnik v prid sv. cerkve, ampak tudi kot narodnjak, podarao bralcem nekatere črtice iz njegovega življenja. Jožef Pajek je bil rojen v Prežigalu — in od tod je bil po celem konjiškem okraju po njegovi primiciji znan kot «Prežigalski gospod*. Prežigal je vas konjiške nadžupnije, kjer Je mali Jožef, rojen dne 29. julija 1843, preživel prva leta svoje mladosti. Šolo je obiskaval v Konjicah, gimnazijo v Celju in v Mariboru. Zaradi živahnega in Saljivega značaja je imel mnogo prijateljev in je bil zelo priliubljen med dijaštvom. Po izborno dovrSenih gimnazijskih Studijah vstopi leta 1863 v mariborsko bogoslovje. V tretjem letu je bil posvečen v duhovnika in je kmalu potem pel prvo svojo sv. mašo v Konjicah v veliko veselje cele, obširne žlahte svoje. Takrat je imel slovesni govor njegov starejši brat Janez, ki je tudi že mrtev (1. 1890). Dušoskrbje je najprej za<3el izvrSevati kot kapelan pri Sv. Petru pod Svetimi gorami, kjer se ga še marsikateri dobro spominja. Že čez dve leti prestavijo ga knezoškof Maksimilijan za stolnega kapelana v Maribor, katero službo je imel od 1. 1869—72. Med tem časom je že tudi pomagal podučevati veronauk na gimnaziji. Leta 1870 dne 9. oktobra je bil promoviran doktorjem bogoslovja na Graškem vseučiliSču. Ker so na ces. kr. višji gimnaziji rabili prGfesorja za veronauk, so škof mlademu doktorju izročili to službo (1. 1872). Tudi iz slovenSčine in germanistike naredi skušnjo na dunajskem vseučiliSču (1. 1875), katere jezike je raiven verpnaaka tudi podudeval na mariborskem gimnaziju. Sploh je največ deloval za poduk srednješolske mladine, ker }e celih štiriindvajset let ostal profesor na gimnaziii. Tu je bil prav na svojem mestu. S svojo vsestransko izobrazbo }e imel velik upliv ne le pri dijakih, ampak tudi pri profesorjih. Mladeniška srca svojih učencev si je znal pridobiti. Poduk ie napravil nazoren s podobami, oživil ga je z originalnimi povestmi in posebno je rabil z velikim uspehom dela Albana Stolca v vzgojevne in poduCne na- mene ter je znal s svojo naravno in nepri- siljeno šaljivostjo poduk narediti živahen in zanimiv. 0 suhoparnosti njegovega podučevanja ni bilo slišati nikoli govoriti. Ravno nasprotno je včasih najbolj Saljive prizore iz življenja porabljal v pobijanje nespametnih krivih naukov, ki so jih sovražniki svete vere prodajali kot čisto zlato. KnezoSkof Mihael so ga želeli imeti med stolnimi korarji in so ga po cesarjevem imenovanju inštalirali 1. 1893. Kot korar je dobil razne častne duhovske službe in odlikovanja in je v raznih šolskih zadevah mnogo storil v prid učiteljstva in mladine. Med tem je tudi potoval po Italijanskem, Francoskem (Lourd, Paris) in Nemškem; izobraževal se ie v sodbi glede na razna umetniSka dela, in je posebno dobro poznaval načela stavbene, slikarske in podobarske cerkvene umetnosti. To Je tudi dejansko pokazal pri zgradbi frančiskanske cerkve v Mariboru in v Čadramu, kjer ima mnogo zaslug, da se je g. BezenSeku posrečilo tako krasno pozidati novo cerkev. Njegova vsestranska izkušnja in izobrazba mu je omogočila, da je tudi na literarnem polju bil zelo delaven. Pisal je v «Slov. Gospodarja*, «Kres», «Popotnika», «Dom in Svet» in druge slovenske časnike. «Slovenski Matici* in družbi sv. Mohorja je ustrezal s primernimi spisi. NajimenitnejSe delo so: «Črtice iz duševnega žitja štajarskih Slovencev», kjer je v abecednem redu zbral razne bajke in narodne pravljice. Razven tega je izdal mnogo manjših slovenskih spisov: Kako ravnati z bolenim vinom, da ozdravi in kako z novim ali moštom, da se bolezni ovaruje? V Mariboru 1871; Leopold Volkmer, veseli pesnik Slovenskih goric. V Mariboru 1885; Bogoljubno življenje vis. čast. g. Krambergerja Janeza, župnika v Vurbergu, 1892; Nova Marijina cerkev očetov frančiškanov v Mariboru 1893; Sv. Jožef, izdala družba sv. Mohorja, 1895. Kakor se i? t^h kratkih potez razvidi, je bil ranjfei zelo delaven ter ima mnogo zaslug za slovenski narod, katerega je, kakor je sam mnogokrat zatrjeval, prisrčno ljubil. Kot profesor iz moralke na mariborskem bogoslovju je tudi marsikateri dobri spomin pri svojih poslušalcih zapustil. Konečna bolezen ga je hudo mučila, a bil je ves čas voljno Bogu vdan. Knezoškof so ga, dasi sami slabega zdravja, obiskali, ker so ga visoko čislali. Do zadnjega trenutka ostal je pri zavesti in v smrtnem boju vskliknil: Jesu, misericordiam! Jezus, usmiIjenje! Nato je mirno v Gospodu zaspal dne 25. julija 1901. Mil. knez in škof so iraeli v stolnici govor, v katerem so pred obilno množico razpravljali ranjkega zasluge, ker je dal Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega. Zato veljajo o njem besede sv. Duha: Memoria iusti cum laudibus — Spomin pravičnega bodi hvaljen! Truplo pokojnega se je dne 26. julija t. 1. prepeljalo po državni cesti iz Maribora čez Slov. Bistrico v Konjice, kjer je želel biti pokopan. Po vseh župnijskih cerkvah ob cesti se je zvonilo. Truplo sta spremljala kanonik dr. Ivan Mlakar in profesor Ivan Vreže. Velika množica Ijudstva je pričakovala pokojnika ob cesti z gorečimi svečatni, da bi ga v rojstni župniji spremila na pokopalisče pri sv. Ani. Vse mrtvaške obrede je dne 27. julija v cerkvi sv. Ane vodil v navzočnosti mnogo duhovnistva dr. Ivan Mlakar. Pred sv. mašo se je obrnil v ginljivi nagrobnici do spremljajočega občinstva ter pojasnil, da je bil dr. Pajek mož žive vere, trdne volje, svete potrpežljivosti, krSčanske Ijubezni: do sv. cerkve, papeža, posebno do svojega Skofa, do sorodnih in drugih konjiških župljanov, zato pa je tudi hotel po smrti počivati med njimi. Svojo zapuščino je primerno razdelil po stolnem kapitelju vsem cerkvam, kjer je služboval, posebno je pokazal do vseh mariborskih in konjiških cerkev, da je radodaren v povzdigo časti božje z lepimi hišami božjimi. Bodi mu torej kot vrlemu vzgojevalcu nežne mladeži, kot slovenskemu pisatelju in kot vzglednemu duhovniku ohranjen pri Slovencih blag spomin! J. S.