UDK 808.63-318 Erika Kržišnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
NORMA V FRAZEOLOGIJI IN ODSTOPI OD NJE V BESEDILIH
Pri določanju normativne podobe frazemov in virih za njihovo normiranje so določene težave. Stalnost oblike in pomena, ki velja za eno temeljnih lastnosti frazeoloških enot, je v rabi pogosto kršena. Odstopi od norme so razvrščeni glede na to, ali so ali niso napaka. Vzroki za napačno rabo frazemov in posledice take rabe so različni.
There are certain problems with normativization of phrasemes as well as with sources of normativization. Invariability of form and meaning, which is one of the basic features of phraseological units, is often broken in usage. Deviations from the norm are grouped depending on whether or not they constitute a mistake. There are various reasons for the incorrect usage of phrasemes as well as various consequences of such usage.
1 V frazeološki teoriji velja stalnost za eno od temeljnih lastnosti frazeološke enote. Zelo previdno se ugotavljajo dopustne ali nedopustne oblikoslovne, skladenjske in sestavinske spremembe. Nekateri frazeologi pretvorbene »defekte«, to je večjo ali manjšo omejenost dopustnih pretvorb, definirajo celo kot osnovno lastnost frazeoloških enot, čeprav je to pravzaprav le en del zahtevane stalnosti. Na drugi strani pa pregled frazeološkega gradiva v besedilih kaže zelo ohlapno upoštevanje stalnosti. Ta razkorak zahteva temeljni premislek o normi in normativnem v frazeologiji.
Normativnost1 v frazeologiji obstaja enako kot pri vseh drugih jezikovnih enotah, vendar je težje določljiva (Molotkov 1977: 184),2 kajti popolna stalnost je lastnost le redkih frazemov. Redka je celo pri tistih frazemih, ki zaradi svoje skladenjske vloge ne potrebujejo niti oblikoslovnih prilagoditev v rabi (taki so npr. prislovni frazemi). Normativno določanje zahteva opredelitev izhodiščne (invariantne) oblike, ki jo tvorijo zaporedje in vrsta sestavin, minimalno število sestavin in razmerja med njimi (Čermak 1985: 184), ter opredelitev oblik rabe (frazeoloških oblik - Toporišič 1973/74: 273), kamor poleg oblikoslovnih prilagoditev (»ki jih
10 normi in normativnosti prim, v slov.: Toporišič 1984 (v poglavju o sporočanju, 599; v poglavju Sodobna vprašanja slovenskega knjižnega jezika: Norma in predpisi, 709, norma po jezikovnih ravninah - Besedje in besedotvorje, 715, Normativni priročniki, 715-717), Dular 1986, Toporišič 1992 (gesla norma, normativnost, predpis)-, Vidovič Muha 1995 (predvsem uvodni del, 153-156).
2 »'Normativnoe' po otnošeniju k frazeologičeskoj edinice značit to že samoe, čto i dlja drugih edinic jazyka, raznica liš' v tom, čto opredelit' normativnoe upotrebljenie frazeologičeskoj edinicy v otličie ot nenormativnogo značiteTno trudnee, čem, naprimer, normativnoe upotreblenie slova. Ob'jasnjaetsja eto pre7.de vsego složnosfju frazeologičeskoj edinicy kak takovoj: svoeobraziem ee formy i značenija, prjamoj zavisimost'ju različnyh form upotreblenija ot variantnosti i fakultativnosti komponentov, ot variantnosti struktury.« - »'Normativno' pomeni pri frazeološki enoti isto kot pri drugih jezikovnih enotah, razlika je le v tem, daje določiti normativno rabo frazeološke enote in jo oddeliti od nenormativne bistveno težje, kot npr. določiti normativno rabo besede. To je mogoče razložiti predvsem z zapletenostjo frazeološke enote: s svojevrstnostjo njene oblike in pomena, / neposredno odvisnostjo različnih oblik rabe od variantnosti in fakultativnosti sestavin, od variantnosti zgradbe.«
imajo npr. samostalniški frazemi /npr. bela kava - bele kave - beli kavi .../ ali pridevniški /hud ko hren - hudega ko hren - hudemu ko hren .../ ali tudi glagolski /biti strah in trepet - je strah in trepet - bo strah in trepet - bi bil strah in trepet.../« /Toporišič 1973/74: 273/274/) gotovo sodijo tudi dopustne rabe pretvorb (ker je npr. posamostaljenje frazema otresati jezik v otresanje jezika dopustna pretvorba enega samega frazema, je s frazeološkega vidika nepravilno, da se v SSKJ obe obliki kot izhodiščni navajata v frazeološkem gnezdu dveh gesel, prva pod otresati, druga pod otresanje). Od izhodiščne oblike je treba oddeliti normirane obstoječe frazeološke variante (npr. mlatiti/otepati prazno slamo, imeti na jeziku/na koncu jezika, kovati (koga) v zvezde/v nebo/v tretje/sedmo nebo/v deveta nebesa), ki so lahko enakovredne ali stilno (zvrstno ali kako drugače) zaznamovane (npr. držati jezik/gobec/kljun). Od variant kot normiranih različic izhodiščne oblike je treba ločiti različne modificirane besedilne rabe (neprenovitvene in prenovitvene).3
Za določitev normirane ustaljenosti je treba torej ločevati med variantami, ki so ustaljene, in modificirano rabo, ki je neustaljena. Prenovitve kot modifikacijo je mogoče izločiti na podlagi njihove vloge v besedilu (gl. 2.2). Težje pa je v mnogih primerih določiti mejo med variantami in neprenovitvenimi modifikacijami, ki so z vidika normirane stalnosti napake. Ta meja je pri frazemih, ki so nevezani po modelu in brez variant, jasna. Če npr. v vreči puško v koruzo sestavino puška zamenjamo s pištola/orožje (*vreči pištolo/orožje v koruzo), je to napaka. Drugače je pri frazemih, katerih ena sestavina ima verigo variant, ki so v medsebojnem pomenskem razmerju. Tako je npr. pri požreti/snesti/pojesli besedo možnost za razširitev še na pogoltniti besedo veliko večja kot v prejšnjem primeru. Najteže je določljiva meja v primeru t. i. frazeoloških nizov (serij), kjer ena sestavina nastopa v slovarskem pomenu in je pomenotvorna, torej ne gre preprosto za variante. Primer: v SSKJ so navedeni stresati jezo, nejevoljo, sitnost (na koga/nad kom) 'zaradi jeze, nejevolje, sitnosti zelo neprijazno govoriti, ravnati (s kom)', ne pa tudi stresati slabo voljo, zoprnost (...), čeprav so tudi li primeri v rabi nezaznamovani. Gre za vzorec stresati + sestavina s pomenom 'negativno člov. čustvo, usmerjeno na drugega/ drugo', zato ni opaziti razširitve tudi na *stresati žalost, obup ... Toda, ali je ta vzorec res popolnoma odprt? Lahko ga sicer širimo dalje: stresati sovraštvo (...) (na koga/nad kom), vprašanje je le, kje postaviti mejo med še varianto in že modifikacijo. Zlasti v primerih frazeoloških nizov je torej meja normirane ustaljenosti zelo ohlapna in določitev napake/nepravilnosti težka.
O normativnem v frazeologiji torej moramo govoriti v povezavi s stalnostjo, ustaljenostjo in v povezavi s pravilnostjo oz. nepravilnostjo. Pri tem je stalnost izhodišče (vzrok) in pravilnost/nepravilnost posledica. Norma je pogojena s stalnostjo, ki se oblikuje na podlagi sočasne rabe in zgodovinskega (slovarskega in besedilnega) izročila.
•'Terminologija v frazeoloSki literaturi je pri zadnjem dokaj nenatančna in nestalna. Prenovitve (v smislu Kr/iSnik KolSek, npr. 1987) imenuje npr. Burger (v Burger, Buhofer, Sialm 1982: 68-104) modifikacije, Fleischer (1982: 210) pa variirani fra/.eologi/mi ali frazeološke variacije (»variierte Phraseologismen«, »phraseologische Variationen«),
1.1 Zgodovinski vidik
Zgodovinsko gledano je normirana stalnost frazeoloških enot posledica knjižno-jezikovnega predpisa. To posebej velja za knjižno frazeologijo oz. za tisti del frazeologije, ki se pojavlja v besedilih knjižnih jezikovnih zvrsti. Za slovenščino lahko predpostavljamo relativno ustaljenost velikega dela frazeoloških enot nekako do konca 19. st., ko ta ustaljenost dobi svoje potrdilo v Pleteršnikovem slovarju (1894, 1895). Naslednja stopnja je podana v Glonarjevem slovarju (1936), zadnja v SSKJ( 1970-1991).
Posebej za frazeologijo naj bi bil merilo ustaljenosti edini slovenski frazeološki slovar, tj. Frazeološki slovar v petih jezikih J. Pavlice (1960). Žal ta slovar to ni. Ugotovljeno je že bilo, da pravzaprav ne izpolnjuje osnovnih zahtev slovarja in še posebej ne zahtev frazeološkega slovarja (Suhadolnik 1960/61, Kržišnik Kolšek 1988: 22, 23). Na tem mestu je treba dodati, daje Pavličev slovar skromen tudi po obsegu, saj na 686 straneh formata A5 prinaša frazeološko gradivo petih jezikov (kot pove naslov, v bistvu deloma upošteva kot šestega še latinščino; podnaslov Rječnik slovenačkih, hrvatskosrpskih, latinskih, njemačkih, francuskih i engleskih fraza). Poleg tega pojmuje frazeologijo v »najširšem« smislu in upošteva poleg pravih frazemov tudi neprave (kvazifrazeme). Torej nikakor ne more biti in tudi ni izčrpen v smislu navajanja in vrednotenja frazeoloških variant.
Vlogo normiranja tudi frazeologije, ne toliko v smislu ustaljenosti kot v smislu (knjižnojezikovne) pravilnosti, so imeli v slovenščini slovarski deli pravopisov. Le--ti so s frazeologijo do SP 50 zelo skopi, tako da o normativni vlogi slovenskega pravopisa v frazeologiji lahko govorimo šele ob SP 50 in 62. Daje SP 50 takšno vlogo imel, kaže poseben kvalifikator v Frazeološkem slovarju Pavlice: »+ ni v skladu s SP iz leta 1950«.
Kot primer zgodovinskega oblikovanja norme navajam variantni frazem seči/skočiti/vskočiti/pasti v besedo (komu)', ker za problem ni relevantno, puščam ob strani nedovršniško vzporednico.
Stanje v slovarjih in pravopisih je naslednje: 1894 - Pleteršnik: seči/skočiti v besedo', 1899 - Levčev pravopis: ne navaja; 1920 - SP: ne navaja; 1935 - SP: ne navaja;4 1936 - Glonar: seči/skočili v besedo', 1950 - SP: seči/pasti v besedo (tudi pasti brez kakršnegakoli kvalifikatorja!); 1962 - SP: seči/skočiti/vskočiti v besedo, varianta pasti v besedo je označena s krožcem (»zveza za knjižno rabo ni dovoljena«); 1962 - Pavlica: seči/skočiti v besedo', SSKJ: seči/skočiti/vskočiti v besedo, varianta pasti v besedo ima kvalilikator pog.
Kakor kaže pregled, tvorita stalno jedro varianti seči/skočiti v besedo', vskočiti v besedo je, sodeč po slovarjih, novejša varianta, pasti v besedo pa neknjižna (razen v SP 50). »Neustreznost« variante je razvidna na dva načina: tako, da v slovarju preprosto ni upoštevana, ali tako, daje kvalificirana kot neustrezna. Iz tega sledi, da za zgodovinsko razsojanje o ustaljenosti kake sestavine v variantnem frazemu slovarji
4 Navedena je le zveza odločitev je padla z napotilom, da je slovensko (torej »pravilno«) odločilo se je, odločeno je bilo.
niso zadostni. Dejstvo, da kaka varianta ni upoštevana, ne pomeni nujno, da ni obstajala, ampak (lahko) pomeni tudi, da je bila vrednotena kot neknjižna in zato izpuščena. V obravnavanem primeru je to varianta, ki je enaka prevodnemu us-trezniku iz nemščine (jmdm. ins Wort fallen). Primer ni osamljen, s sestavino pasti so taki še: pasti v oči (poleg nezaznamovanih biti//bosti/zbosti v oči), pasti okoli vratu, dalje pa tudi stalne besedne zveze niza odločitev, predlog, očitek pade in niza pasti v zamero, nemilost, nezavest.
Zlasti zadnji niz priča o tem, kakšen vpliv ima normativno vrednotenje (v smislu pravilnosti). SP 62 deloma zvez sploh ne navaja, tiste, ki jih, pa vrednoti kot nepravilne (označene s krožcem). SSKJ ima pod pasti v 12. pomenu, »nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo«, vse zveze brez socialnozvrstnega kvalilikatorja (pasti v duševno krizo, v apatijo, v obup, v dvome, v nesrečo), le zveza pasti v nezavest ohranja kvalifikator po g., čeprav strukturno-pomensko v ničemer ne odstopa od vzorca in tudi sestavina nezavest kot slovarska enota nima tovrstnega kvalilikatorja. Poleg tega je vzorec že navajan v slovarjih: Pleteršnik pasti v omedlevico, v sramoto brez kake oznake, Glonar poleg pasti v omedlevico, v greh, v zmoto, v nemilost, v nesrečo tudi pasti v globoko nezavest brez križca, ki bi prepovedoval rabo. Le Pavlica ima (po SP 50) pasti v nezavest označeno s križcem.
1.2 Sočasni vidik
Za ugotavljanje »pravilnosti« kake frazeološke tvorbe imamo na voljo tri vrste pomagal (Burger 1987: 71): splošne in specializirane frazeološke slovarje, besedilno gradivo, metajezikovno presojo informantov, ki so rojeni govorci.
1.2.1 Presoja rojenih govorcev
Podatkov, dobljenih s preverjanjem rojenih govorcev, skorajda ni na razpolago. To ne velja le za slovensko frazeologijo. Isto ugotavlja Burger ( 1987: 71 ) za nemško jezikovno področje. Največ se ta metoda pridobivanja podatkov uporablja za interpretacijo frazemov s psiholingvističnega vidika in z vidika učenja frazeologije pri jezikovnem pouku (npr. Burger, Buhofer, Sialm 1982, 168-223 in 224-273; D'určo 1990) ter pri obravnavanju frazeologije znotraj pragmatičnega pristopa (Coulmas 1981 ). Pri nas je bil način neposrednega pridobivanja podatkov od rojenih govorcev doslej uporabljen le enkrat, in sicer v zvezi z vključevanjem frazeologije v jezikovni pouk v šoli. Predstavljen je v Kržišnik Kolšek 1989/90.
Da lahko ta način preverjanja celo pri tako količinsko omejenem frazeološkem gradivu, kakor ga je zajela navedena raziskava, pomaga* pri razmejevanju med frazcološkimi variantami in neprenovitvenimi modifikacijami oz. pri ugotavljanju stilne zaznamovanosti kake variante, naj pokažem ob primeru, ki seje izkazal kot značilen. Frazem ločiti zrnje od plev se tudi v pisnih besedilih pojavlja z varianto ločiti zrnje od plevela. Jezikovni in zunajjezikovni razlogi za zamenjavo plev s plevela so navedeni in razloženi v Kržišnik Kolšek 1989/90: 138: a) nepoznavanje referenčne predmetnosti - plev, b) izrazna podobnost, c) skupne konotativne
pomenske sestavine 'nekaj nevrednega'.5 60 odstotkov od 123 anketiranih srednješolcev je v 1. nalogi zvezo ločiti zrnje......... dopolnilo s plevel, v zadnji (6.)
nalogi pa so (v enakem odstotku) že v celoti izpisan frazem ločiti zrnje od plev »popravili« v ločiti zrnje od plevela. Nasprotno je kasnejša (ustna) anketa med učitelji (okrog 200) pokazala, da imajo učitelji tako obliko za napako.
Kako pojasniti to nasprotje? Da bi srednješolci (trije razredi četrtošolcev in en razred prvošolcev) ne bili kompetentni govorci, ni mogoče trditi. Raziskave potrjujejo, da otroci že proti koncu osnovne šole razumejo in vsaj pasivno poznajo frazeme, ki so splošno rabljeni tudi v govorjenem jeziku (Burger, Buhofer, Sialm 1982: 259/260). Frazem ločiti zrnje od plev je eden takih, poleg tega je v 6. nalogi, kjer je bil frazem izpisan v celoti, dejansko šlo za pasivno prepoznavanje. Kot obremenjeni v svoji presoji so se pokazali učitelji, in sicer obremenjeni z vlogo nosilcev knjižnojezikovne norme (anketa je bila izpeljana na seminarjih za osnovnošolske učitelje - razrednega pouka in slovenščine na predmetni stopnji - ob obravnavanju frazeologije). Varianta ločiti zrnje od plevela je namreč kodificirana tudi v SSKJ. Se pravi, da je modifikacija prehodila pot od nenormativne napake, se kot taka z rabo ustalila in bila na podlagi rabe sprejeta v slovar kot normativna varianta.
Ob njeni uvrstitvi v slovar pa se začne drugi del problema. Varianta je v SSKJ kvalificirana kot knjižna (kvalifikator knjit), kar pomeni, da je vrednotena kot »/b/eseda, pomen ali zveza, ki se rabi zlasti v leposlovnem ali znanstvenem jeziku. V pogovornem jeziku zveni nenavadno /.../« (Uvod, XX, odstavek 132; podčrt. E. K.). Tega pa ne potrjujejo niti odgovori srednješolcev niti presoja učiteljev. Potrjujejo ravno nasprotno: daje varianta pogovorna.
Že ta kratki prikaz dokazuje, daje metoda neposrednega preverjanja z rojenimi govorci lahko zelo relevantna. Pomembna je tako za raziskovanje frazeologije danega jezika kakor tudi za odkrivanje poti, po katerih je mogoče spodbujati spoznavanje tega dela jezikovnega opisa v šoli. Mnogi odstopi od norme tudi v pisnih besedilih so namreč odraz nepoznavanja frazeologije.
1.2.2 Slovarski vir
Edini slovarski vir stalnosti, pravilnosti in normativnosti frazeologije v sodobnem slovenskem jeziku je Slovar slovenskega knjižnega jezika (I-V). O njegovem prispevku, ki je nedvomno velik, v njem je zbrano pač največ frazeološkega gradiva, in o pomanjkljivostih pri obravnavi frazeologije je bilo v slovenskem jezikoslovnem prostoru že razpravljano (Petermann 1988, Kržišnik 1987/88, Kržišnik Kolšek 1988: 23-42). Za problem normiranja, ki ga tak slovar zmore vzpostavljati, sta pomembni dve ugotovitvi, ki jih je iz zgoraj prikazanega (seči /.../ v besedo, ločiti zrnje od plev) mogoče izpeljati:
5To bi lahko bil eden od namigov za razmislek o tem, ali so morda besede kot frazeološke sestavine v celovitem pomenu frazemov v večji meri udeležene s konotativnim delom svojega pomena kakor z denotativnim. Kaj več bi o tem povedala natančnejša analiza variantnih frazeoloških sestavin.
-	SSKJ (po eni strani) upošteva knjižnojezikovno tradicijo, tj. normiranje, kot ga je pred njim vzpostavil slovenski pravopis, zlasti SP 62 (prim, zgled pasti v nezavest)-,
-	(po drugi strani) sprejema tudi publicistična besedila kot knjižnojezikovno določevalna (ločiti zrnje od plevela s kvalifikatorjem knjit).
To pa sta hkrati dve nasprotujoči si normativni težnji v drugi polovici 20. stoletja, katerih prepletanje nikakor ni samo posebnost slovenskega jezikovnega in jezikoslovnega prostora (gl. dalje 1.2.3). Posledica tega je, da nekatere frazeološke zveze ohranjajo (tradicionalno) zaznamovanost »nepravilnosti« in neknjižnosti (na neki način tudi »neslovenskosti«, čeprav te vrste kvalilikatorja SSKJ ne pozna, ga lahko izpeljemo iz SP 50), da pa druge - v publicističnih besedilih pojavljajoče se -modificirane frazeološke zveze najdevajo prostor v frazeološkem gnezdu. Npr. (SSKJ) povedati resnico skozi rožice 'v omiljeni obliki', kar je križanje (kontaminacija) frazemov govoriti, kakor bi rožice sadil 'vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko' oz. izpeljanega metaforičnega frazema rožice saditi 'govoriti vzneseno, lepo ali priliznjeno, sladko' in (po SSKJ) gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala 'lepše, kot je v resnici' (gl. tudi navedeni prikaz frazeologije v SSKJ v Kržišnik 1987/88: 146/147, primeri prevračati politične kozolce, ravnati (s kom) kakor z jajcem, šteti kosti).
Poleg tega je pri vseh slovarjih (ne le slovenskih in ne le v zvezi s frazeologijo) treba upoštevati še dejstvo, da v hipu, ko nastanejo, nujno odsevajo neko preteklo jezikovno stanje.
1.2.3 Besedilno gradivo
Problem sodobnega določanja (normiranja) stalnosti in pravilnosti frazemov na podlagi rabe v besedilih je odgovor na vprašanje: katera besedila so normotvorna? Odgovor nanj je v smislu modernega (neprepovedujočega in nezapovedujočega) jezikoslovja na videz preprost: tista, ki imajo na jezikovno obnašanje največji vpliv. V tem smislu moramo za drugo polovico 20. stoletja ugotoviti:
1.	velik prodor pisnih publicističnih besedil, ne samo po količini besedil, temveč tudi po obsegu sprejemnikov (bralcev);
2.	velik prodor govorjenega jezika, njegov vpliv je povezan z razvojem avdio-vizualnih sredstev množičnega obveščanja (radia in televizije).
Posledica tega je premik v izboru besedil, ki omogočajo in predstavljajo oblikovanje norme. Pred tem so bila normotvorna predvsem (skoraj izključno) umetnostna besedila.'' In če lahko npr. že pri Cankarju govorimo o izrabljanju sredstev govorjenega jezika (Pogorelec 1976: 31), potem v tem primeru vendar še vedno govorimo o tem kot stilnem postopku (opaznost, posebnost). V sodobnih umetnostnih besedilih to deloma še vedno velja (npr. pri Jcsihu,7 Gradišniku1*), deloma že lahko
6Proti temu, da umetnostna besedila še vedno ostajajo edino merilo jezikovnega učenja, npr. v šolskih jezikovnih učbenikih, nastopa tudi slovensko jezikoslovje. Prim. Križaj Ortar 1992/93: 306: »V učbeniškem gradivu so zajeta predvsem umetnostna besedila (kot da se v življenju srečujemo le z njimi, ne pa tudi z drugimi, npr. s praktičnosporazumevalnimi, strokovnimi in publicističnimi); /.../.«
govorimo o načinu, ki ni več stilizacija (npr. proza M. Kleča). Za oblikovanje norme v frazeologiji je bolj kot to pomembno dejstvo, da umetnostna besedila nanjo nimajo tolikšnega vpliva, ker vplivajo na premajhen krog govorcev danega jezika. Zato pa imajo tem večji vpliv časopisi, radio in televizija. Za ta sredstva kot prinašalce besedil je z vidika frazeologije treba ugotoviti, da normo zelo rahljajo (le z rahlimi odmiki ali velikimi napakami - gl. dalje zglede), in sicer zaradi naglice pri tvorbi besedil in/ali zaradi nepoznavanja (oz. le približnega poznavanja) že dane norme.
Normotvorna vloga zlasti zlasti pisnih1' publicističnih besedil je za frazeologijo problematična še iz enega razloga. V njih ima modificirana oblika frazemov zelo pogosto funkcijo prenovitve (Korošec 1978, Burger 1987: 72). Taka raba seveda z normativno obliko frazema nima nič skupnega (in vendar prim, omenjeno vključevanje takih oblik v SSKJ).
2 Odstopi od normirane/-ih podob/e frazema torej niso vedno kršitev norme. Nenormativna raba frazema je lahko tudi posledica zgodovinsko pogojene spremembe ali frazeološke prenovitve.
2.1 Zgodovinsko pogojene spremembe
V časovno bolj oddaljenih besedilih je treba upoštevati možnost drugačne norme.10 Deloma je ta kodificirana v slovarjih. Primer: v frazemu biti v škripcih je z vidika sodobnega knjižnega jezika samostalniška sestavina omejena v številu (obvezna množina), medtem ko Pleteršnikov slovar poleg te navaja tudi varianto biti v škripcu. Nasprotno so v Pleteršniku navedene variante pustiti pri/na miru/z mirom, ne pa tudi pustiti v miru, ki jo je mogoče pogosto najti v besedilih druge polovice 19. stol." To pomeni, da je bila ta raba napačna z vidika knjižne norme, hkrati pa, da je v slovenščini tistega časa obstajala. Taka normiranost je najbrž posledica dejstva, da je varianta pustiti v miru edina popolnoma enaka nemškemu frazemu in Ruhe lassen. Iz podobnih pobud je bila morda kot normativna »zapovedovana« tudi oblika frazema noč in dan, čeprav v besedilih nekoč in tudi še danes12 zasledimo zaporedje dan in noč. Prvo normativno opozorilo na to je mogoče najti že v Gutsmanovi slovnici (1777: 113), kjer je pod naslovom Fügung der Vorwörter mit den Nenn= und Fürwörtern naveden zgled: Bei Tage und Nacht foil Gott gelobt
7 Opazno npr. zlasti v pesniški zbirki Soneti (1990).
"Predvsem v romanu Nekdo drug (1990), v katerem sta zajeti knjižna in neknjižna jezikovna zvrst.
9Govorne zvrsti publicističnega jezika imajo vpliv na rabo, nimajo pa vpliva (ali imajo vsaj bistveno manjšega) na kodifikacijo, ki se opira (predvsem ali samo?) na izpise iz pisnih besedil (tako je nastajal SSKJ, verjetno tako nastaja tudi slovarski del novega pravopisa).
luO zgodovinsko pogojenih spremembah v frazeologiji prim, tudi Kržišnik Kolšek 19X8: 127-135, Kržišnik 1994a: 63-66.
11	Tako v Tavčarju, Kersniku in Cankarju. Kersnik npr. v zbirki črtic Kmetske slike rabi sploh samo to varianto.
12	Danes je zaporedje dan in noč pogosto vplivano od angleščine, zato ga je mogoče pogosto brati v podnapisih k filmom.
werden, nuzh nu den ima Bug hvalen biti; nicht aber (!) den nu nuzh. Nato je zaporedje noč in dan v vseh slovarjih, le Frazeološki slovar Pavlice ima napačno dan in noč.
Zgodovinsko je pogojena raba frazema (svoj) iiv(i) dan nerazlikovalno v zanikanih in nezanikanih povedih, medtem ko je v sodobnem jeziku omejen izključno na rabo v zanikanih povedih. To potrjujejo tako besedila13 kot Pleteršnikov slovar, kjer se (vse) svoje žive dni in (ves) svoj živ dan navajata kot varianti. Prim, geslo dan: to bom pomnil vse svoje žive dni, tudi ves svoj živ dan; zgleda pod geslom živ pa že nakazujeta neko razliko v rabi: vse svoje žive dni proti nisem ga videl svoj živ dan.
Tudi oblikoslovna sprememba v samostalniški sestavini frazema vezati otrobe, kjer so otrobi m. sp., Prešeren pa jih navaja v ž. sp. ak' rovtarske vezati znaš otrobi (Nova pisarija), je zgodovinsko pogojena. Pleteršnik navaja za otrobe m. in ž. sp.
Raba frazema oz. frazemske variante, ki je bil/a del frazeološkega sestava v preteklosti, danes pa to ni, je v sodobnem besedilu upravičena, če vnaša v besedilo jezikovnozgodovinski odtenek (npr. za označevanje govora nekega literarnega lika ipd.).14 V nasprotnem primeru je tudi to napaka. Prim, rabo v sodobnem časopisnem besedilu: Giapovi simpatizerji kajpak trdijo, da gre za spletko sedanjega vodstva, s katerim si Giap nikakor ni v komolce.15 Frazem biti si v komolce (s kom) 'zelo dobro se razumeti, ujemati' navaja Pleteršnik, v SSKJ ima kvalifikator star. Vprašanje je, koliko bralcev je besedilo razumelo.16 Prav tako je ostal brez ustrezne asociacije v glavi sodobnega Slovenca slogan17 Mestne hranilnice ljubljanske Denar ima kratek rep, ki se navezuje na besedilo »Desetere hranilnične zapovedi« (izdala jih je hranilnica ob ustanovitvi 1. 1889), in sicer na šesto: Ne živi razkošno in ne zapravljaj. Denar ima kratek rep. V Pleteršniku je mogpče najti to ima velik rep = 'das hat viele Folgen'. Morda je bil frazem v »zapovedi« rabljen prenovljeno ali pa je zares obstajal protipomenski frazem, katerega pomen bi iz besedila in Pleteršnika rekonstruirali kot 'ne imeti velikih posledic, trajati kratek čas'. Zagotovo pa tega ni mogoče vedeti.
2.2 Odstop od norme, ki ni njena kršitev, so dalje frazeološke prenovitve (podrobneje prim, v Kržišnik 1987, Kržišnik Kolšek 1988, Kržišnik 1990). To so ino-vativne spremembe oblike in/ali pomena frazema, izpeljane v besedilu in v njem
13	Npr. Cankar v ZD 22, 248: In če Bog da, jih boste nosili svoj liv dan. Danes bi bilo: Nosili jih boste vse (svoje) iive dni.
14	Kako pomembna je časovna razsežnost, ne le v smislu časovne zvrstnosti frazema, ampak tudi njegovega nastanka, kolikor je sestavinska zgradba vezana na določeno civilizacijsko ali kulturno stopnjo, ka?.e pripomba S. Ivanca: »Majhna nepazljivost ali pa ustvarjalni polet sta kriva, da se celo pametnemu človeku zapiše kaj neumnega. Župančiču so očitali, da gaje tako zaneslo, ker v njegovem prevodu Julija Cezarja bije ura in mečejo puško v koruzo« (Delo 23. 9. 1995, 38).
15	Delo 26. 1. 1993,6.
16	Sama sem na ta frazem naletela prvič, pomen sem ugotovila šele iz slovarja, čeprav poznam narečni frazem biti si v konce, ki je sopomenski.
17	Večkrat objavljen v PIL-u (Vesela šola).
prepoznavne, so namerne in (praviloma) enkratne. Posledica prenovitev je stilna opaznost, pomenski prenosi, ki so v frazemu že bolj ali manj prikriti in otrdeli, so ponovno postavljeni v razvidnost (Pogorelec 1976), kar prenovitev kot postopek približuje ustvarjalni metafori. Primer: Živemu mu niso mogli do živega, zato mu zdaj mrtvemu segajo do mrtvega.™ Da je prenovitev uspešna, mora vzpostavljati razvidno razmerje do pomena (in oblike) izhodiščnega pomena, hkrati pa v besedilu prinašati nove pomenske razsežnosti, tako da nastaja določena napetost med izhodiščnim in novim pomenom. Če namerna spremenjena raba frazema te zahteve ne izpolnjuje, gre za neuspešno prenovitev, ki ni nič drugega kot verbalizem. Primer: Zagotavljam vam, da ne bo nikomur skrivlien las z glave zaradi tistega, kar je govoril tukaj}4 To je neuspešno križanje dveh frazemov ne skriviti lasu (komu) in niti las ne pade z glave (komu), ki je bilo izpeljano zaradi hotenja po večji ek-spresivnosti, vendar niti v smislu učinkovanja nove zveze z dvema pomenoma niti po učinku v širšem besedilu ne dosega svojega cilja. S tega vidika je neuspešna prenovitev prav tako kršitev norme.
Čeprav v svoji klasifikaciji prenovitev doslej nisem upoštevala zunajbesedilnih prenovitev, se zdi z vidika frazeološke norme primerno razmisliti o oceni S. Ivanca v jezikovnem kotičku Dlaka na jeziku, prispevek Vpliv okolja:20 Bržkone je le pretirana zahteva puristov, da ne smemo reči »mimogrede«, če res ne gremo mimo. Ce grem v kino in mimogrede kupim časopis, je vse v redu, toda če rečem, da sem na plaži bral časopis in mimogrede pogledal kakšno čedno dekle, pa ni prav -slovnično namreč. Seveda ni nič narobe, če rečem, da si vlada puli lase, vendar ni lepo, če vsi vemo, da je ministrski predsednik daleč od idealnega beatla. Toda stvar postane neprijetna, če rečem, da so se poslanci smejali ministrici v brk. Ljubezen do metafor zapelje prenekaterega avtorja /.../ Važno je torej okolje.
Zdi se, da pisec prispevka pri iskanju prenovitvenih učinkov vendarle nekoliko pretirava. Če že lahko dopustimo pieteto do ministrskega predsednika, zaradi katerega si vlada ne bi smela puliti las, tj. 'biti zelo obupana' - čeprav v besedilu samem ni nobene dodatne pobude za sobesedilno prenovitev, npr. da bi si vlada dobesedno pulila lase (namigovanje na zunajbesedilno dejstvo), pa gotovo ni razloga, da se smejati v brk ne bi smelo ženski, zlasti zaradi jezikovnega dejstva, da se brk kot samostojna beseda uporablja navadno le v množini kot brki (prim, navodilo za rabo v SSKJ nav. mn.), če že v ednini, potem v ž. sp. brka. Taka raba frazemov je torej komajda lahko prenovitvena, gotovo pa ni v nasprotju z normo.
Zgodovinskorazvojno gledano lahko tudi prenovljena oblika frazema postane normirana. Nekaj takega se je zgodilo (bolje rečeno, se še dogaja) s frazemom (čigava) boljša polovica. Primer iz Tavčarjeve »slike« Moj sin:21
l8Lipuš, Odstranitev moje vasi, 1983, 30.
"Mladina 18. 4. 1986, 18.
20	Delo 21.6. 1993, 3.
21	Zbrano delo, 3. knjiga, 1953, 22.
Ko pa je stopil v sveti zakon, ga je naš gospod Bog s tako žensko udaril, da me je še sedaj groza, če se je spominjam. Pri delu mu ni prav nič pomagala. A v hiši mu je ukradla, kar je dosegla! In to, kar je ukradla, je kolikor največ mogoče z žganjem zapiła. In če se je Anton zvečer proti domu od težkega dela vračal, naletel je pogos-toma svojega zakona slabšo polovico v jarku ali pa sredi pota ležečo.
Na podlagi sobesedila lahko trdimo, da je slabša polovica prenovljeno iz boljša polovica 'žena'. Novi pomen je 'žena, kije slaba', učinek v besedilu je smešenje. V SSKJ pa je slabša polovica s pomenom 'mož' navedeno v frazeološkem gnezdu (geslo polovica, zgled svojo slabšo polovico boš pa že pregovorila, kvalifikator šalj.). Vprašanje, ali je slabša polovica že izhodiščna oblika ali še vedno prenovitev, sem poskušala razrešiti z anketiranjem rojenih govorcev. Odgovori kažejo, da predvsem mlajši anketiranci in taki v mestu, pripisujejo frazemu boljša polovica pomen 'žena' (enako kot SSKJ), starejši govorci in na vasi so razložili drugače: »Pomeni mož ali žena, odvisno od tega, kdo govori.« Očitno velja: bolj ko se utrjuje slabša polovica kot 'mož', bolj boljša polovica utrjujeje samo pomen 'žena'. Večina vseh vprašanih pa je rabo slabša polovica ocenila kot izraz, ki bi ga uporabili le v šali (prim, kvalif. šalj. v SSKJ) in z mislijo na boljšo polovico, torej kot prenovitev (prim, tudi Kržišnik 1994a: 64). Ker pa enako prenovitev pozna in rabi več ljudi, lahko že govorimo o postopni ustalitvi »prenovitve« kot izhodiščne oblike (novega in normativnega) frazema.
2.3 Odstopi od norme, ki niso pogojeni niti z zgodovinsko spremembo norme niti s prenovitveno rabo v besedilu, so napake in so torej kršitev norme.
2.3.1 Zgledi nenormativne rabe
2.3.1.1 Oblikoslovje
Oblikoslovne lastnosti, s katerimi so sestavine udeležene v obliki frazema, so prizadele v naslednjih kategorijah:
-	vid: /.../sklepi, ki po eni strani prižigajo zeleno luč za nadaljevanje pogajanj /.../■12 - po SSKJ prižgati zeleno luč (za kaj) 'omogočiti, dati dovoljenje';
-	žas: Odrasli so me spočetka silili vanjo ...od vseh najbolj mlajša sestra Mar-grit, kateri nisem verjel niti toliko, kolikor je bilo črnega za nohtom /...P - SSKJ: ne boš dobil niti toliko, kolikor jz za nohtom črnega 'prav«nič';
Ko je zaloputnil hišna vrata za sabo, ni zdirkal, mar\'eč se je napotil zlagoma, saj so bile navsezadnje poletne počitnice in ni nikjer gorelo.1* - SSKJ: saj ne gori (voda) 'ne mudi se';
-	število: Mnogi - tudi tisti, ki so skušali kupčevati z zabojniki v humanitarne namene - bodo ostali z dolgimi nosovi1'1 - SSKJ: oditi z dolgim nosom 'osramočen, ne da bi kaj opravil';26
"Delo 25. 3. 1993, I.
»L. Kovačič. Kristalni čas, Ljubljana, DZS, 1990, 71.
24 McCulIers, Ura brc/ kazalcev, Sto romanov, 1986, 116.
Prosil je, da naj ga obesijo, saj se njegovi predniki obračajo v grobovih zaradi njegove neumnosti21 - SSKJ: če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil 'bi se zelo razžalostil, razjezil' (vidska varianta obrniti se/obračati se je ustaljena, le ne-dovršniška v SSKJ neupoštevana, prim. Oče se v grobu obrača, ne delaj tega)\
Kasneje je za hrbti diplomatov /.../ pripravil pogovore med/.../16 - SSKJ: to so naredili za njegovim hrbtom 'brez njegove vednosti';
- spol: Kaj se dogaja z odraščajočo mladino, kako zaide na krive poti in kaj družba naredi, da ne bi zabredla še globlje29 - SSKJ: zaiti na kriva pota\ oblika (s. sp.), kije kot beseda v SSKJ označena kot star., v frazemu pa je ustaljena, je zamenjana s sodobno (ž. sp.).
2.3.1.2 Skladnja
V skladnji se zgledi nenormativne rabe nanašajo na prestopanje meje dopustnih pretvorb (gl. Kržišnik 1994b: 95-113).
a)	Zgledi posamostaljanja ne presegajo ugotovljenih teženj, tj. posamostaljenje s pravim glagolnikom iz nedovršnika. V mojem gradivu je zabeležen en sam primer odstopa od tega:
Je to sporočilo, ki ga zadnje dni nakazujejo izjave mednarodnih posrednikov in predstavnikov OZN, izjave, ki izražajo zgroženost nad morijo, razočaranje nad slepim brezumjem, onemogli bes nad spoznanjem, da se »agresija splača«, predvsem pa naveličan dvig rok od ljudi, »kijih pač ni mogoče spametovati«?10
b)	Pooziraljenje, kolikor presega komponentne frazeme (skupe), se ne more izogniti prenovitvenemu učinku. Npr. Medtem ko ena država v Evropi izginja z njenega obličja in ko Srbi kot nekaznovani agresorji opravljajo umazan posel čiščenja Iiosne brez Muslimanov, je humanitarna pomoč postala pesek, ki si ga velike zahodne države mečejo v oči, da ne bi videle sramote, ki se dogaja pred njegovim [napaka, mišljeno njihovim; op. E. K.) pragomVendar pa ne povzroča izgube frazeološkega pomena, ampak le dvojno oz. dvoumno »branje«.
c)	Potrpnjenje frazemov ne prizadene v toliki meri, prenovitveno branje je brez dodatne pobude sobesedila izključeno, frazeološki pomen je neprizadet. Npr. Zavoljo tega ie bilo dvignjenega pred sklepom in po njem kar precej prahu, nekateri so govorili celo o nevarnostih razdora v vrstah protestantske anglikanske cerkve.,2
25 Televizijski dnevnik 30. 12. 1992.
26Ostati namesto oditi ni odstop od norme (čeprav v SSKJ ni navedena varianta z ostati). Verjetno gre prvotno za križanje med dvema pomensko bližnjima Irazemoma: oditi z dolgim nosom (pomen gl. zgoraj) in ostati praznili rok 'ne dobiti pričakovanega, pričakovanja se ne uresničijo'.
27Hašek, Pustolovščine dobrega vojaka Švejka, Ljubljana 1992, 153.
28 Delo 6. 2. 1993, 16.
29Republika5. I. 1993,6. '»Delo 14. 7. 1993, I.
Izhodiščni frazem je dvignili roke 'izgubiti upanje na uspeh, opustiti delo'. SSKJ desne zunanje vezljivosti ne predvideva, vendar ni izključena.
31	Delo 8.3. 1993,3.
32	Delo 2. 2. 1993,6.
č) Pogosta je raba (normativno) glagolskega frazema v prilastku, prehod v »pridevniški« frazem poteka prek spremembe glagolske sestavine v trpni deležnik: V Bonnu je sicer ob današnjem drugem krogu nič kaj na veliki zvon obešanih poljsko-nemških pogovorov o beguncih in novem režimu na skupni meji iz nekaterih krogov slišati, da /.../;33
Prijatelji in znanci se bodo Toneta Pretnarja najraje spominjali zaradi njegovih domisleno anekdotičnih, iz rokava stresenih verzov, ki /.../.M
2.3.1.3	Frazeološke sestavine
Najpogosteje se variantnost frazemov nanaša na zamenljivost njihovih sestavin. Enako dosledno pa velja tudi pravilo, da je ta variantnost stalna in omejena, npr. pihati na dušo/srce; obrati do kosti/obisti; seči/skočiti/pasti v besedo /komu/, ne pa tudi pihati na *čustva, obrati do *ledvic, *riniti v besedo /komu/. V besedilnih uresničitvah so meje variantnosti precej ohlapnejše. Vendar pa je za te prestope mogoče ugotoviti, da se praviloma gibljejo znotraj pomenskih povezav, vzpostavljenih preko sestavine (prim, zgled peta : noga = del : celota).
Ona te je naznanila, ti pa ji ližeš noge, 3S - lizati pete (komu) 'ponižujoče si prizadevati za naklonjenost (koga)';36
(...) da Slovenija ne bo šla po kostanj v italijanski ogenj" - iti/hoditi po kostanj v žerjavico (za koga) 'opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi';
(...) in ali tudi jaz nisem tu in tam skočil čez ogrnjo. to se pravi naredil kaj takega, kar je malo preširoko za ozki moralni predal in ne more vanj. - skočiti čez plot 'prevarati';
2.3.1.4	Križanje (kontaminacija) frazemov
To je najpogostejša napaka pri rabi frazemov zlasti v govorjenih besedilih,38 je posledica dejstva, da se govorec v tistem hipu ne spomni prave oblike. Pogosta je tudi v pisnih besedilih. Od križanjskih prenovitev se razlikujejo po tem, da »nova« zveza ne prinaša dveh (ali več) hkratnih pomenov in da v besedilu tudi nima humor-ističnega ali ironičnega ali kakega drugega stilističnega učinka. Izraža pomen enega samega frazema, ki je zato rabljen nepravilno.
Prepričevanje je bilo zaman, prišlo je do prerivanja, nakar sta gojenca stekla v dom po vzgojitelja, nasilna nepridiprava pa sta medle tu stisnila pete,39 - stisniti jo 'oditi, zbežati', odnesti/pobrati pete 'oditi, pobegniti', pokazati pete 'zbežati';
»Delo 10. 2. 1993,5.
34 Delo 18. 11. 1992,12.
,5TV-nadaljevanka, prevod i/, nemščine.
"'SSKJ navaja varianto: lizati pete/roke, Frazeološki slovar Pavlice variante nima.
37TV-dnevnik (SLO 1)2. 1. 1996.
111 C) posebnostih rabe in proučevanju frazeologije v govorjenem jeziku gl. Burger 1979: 98, kjer med drugim ugotavlja, da v govorjenem jeziku vsakdanjega sporazumevanja križanja dveh frazemov nimajo funkcije prenovitve.
w Delo 14. 2. 1995, 10.
(...) naj čim manj hodi iz stanovanja, naj ne daje nobenih izjav, naj se izogiba novinarjev (...) in naj tudi sicer drži zaprta usta.M) - držati jezik (za zobmi) in zapreti usta, enak pomen 'ne govoriti';
Tako rekoč ptički na veji že od povolilnega ponedeljka vedo, da bo mandatar za sestavo nove slovenske vlade sedanji premier dr. Janez Drnovšek.41 - že vrabci na strehi čivkajo 'splošno znano je = vsi že vedo' in živeti kot ptiček na veji 'živeti brezskrbno in dobro' ;
Zveze so delovale bolje kot vse drugo. Možak je imel v cementarni nekaj ljudi na svojo roko42 - iti na roko (komu) 'pomagati, delati tako, kot kdo želi' in imeti (koga) na svoji strani 'imeti zagotovljeno podporo, sodelovanje (koga)';
Dosti zavistnežev imam, ki pihajo grofom na ušesa in me obrekujejo v upanju, da f...).43 - nositi na ušesa (komu kaj) 'pripovedovati, česar ne bi smel' in pihati na dušo (komu) 'vneto prigovarjati, dvoriti';
/.../ imeti dovolj denarja, pameti pa le toliko, da veš, kako ga zapraviti - trošenje iz žepa v usta je nuja revnih in muhavost bogatih /.../.44 - živeti iz rok v usta 'sproti porabiti zasluženo' in (plačati) iz lastnega/svojega žepa 's svojim denarjem';
Ko zdajle ležim in skušam za lase privleči na svetlo vse, kar je pasjega v meni, da bi razkrinkal svoje videze ...45 - za lase privlečen 'neprepričljiv, neprimeren' in privleči na dan (kaj) <— priti na dan/na svetlo 'razvedeti se, postati znano, razkrito'.
2.3.1.5 Zunajfrazemska vezljivostna določila
Frazemi (predvsem seveda glagolski) imajo bolj ali manj omejeno vezljivost, tovrstna določila so določena predvsem oblikovno, včasih pa so ustaljene tudi njihove pomenske sestavine.
(...) ameriški slalom je pisan na kožo Urške Hrovat41' - biti pisan na kožo komu 'biti tak, da ustreza sposobnostim, značaju (koga)'; rodilnik namesto ustaljenega dajalnika;
(...) kako umetniki sami sebe obešajo na veliki zvon in kako se hvalijo47 - obešati na veliki zvon kaj (ne: koga) 'razglašati (kaj)'; samostalnik v predmetu ima pomen -t-živo namesto ustaljenega -živo.
■"'NeDelo 8. 10. 1995,20. Zelo verjetno pa gre v tem primeru (avtorje dopisnik iz ZDA M. Meršol) tudi za vpliv angleškega frazema to keep one's mouth shut.
41 Delo 7. I. 1993, I.
421. Sivec, Bog na dopustu, 1994, 37.
4'Laxness, Islandski zvon, Slo romanov, 1986, 90.
44	Razgledi 4. 12. 1992, 1.
45	L. Kovačič, Kristalni čas, Ljubljana 1990, 100.
460 tem kot zgledu »slabe« rabe frazema piše S. Ivane (Delo 2. 12. 1995, 38), ne da bi povedal, zakaj je slabo: »Pravimo, daje vloga kakšnemu igralcu pisana na kožo. Prenos »ameriški slalom pisan na kožo Urške Hrovat« je že manj posrečen, medlem koje drugi pisec zgrešil cilj in zapisal nekaj nerazumljivega: daje 'produkcija pisana na kožo in okus malega človeka'. Produkcija je namreč film.« Zadnji zgled je napačen zaradi križanja med biti pisan na kolo (komu) in biti po okusu (čigavem/koga).
47 Lawrence, Ljubimec lady Chalterley, Sto romanov, 1988, 68.
3 Kršenje frazeološke norme in razumevanje besedila
Načeloma bi morala napačna raba frazema povzročiti razpad frazeološkega pomena, kot posledica tega bi bilo sporočilo besedila drugačno (dobesedni pomen besedne zveze) oz. bi bilo nesmiselno. V zgoraj navedenih primerih »kršenja« norme kljub vsemu o tem ne moremo govoriti Nasprotno, ohranja se frazeološki pomen, in to samo tisti, ki je ustaljen in normiran. Zato je treba v nadaljevanju razmisliti dvoje: zakaj se pomen frazema kljub odstopom od norme ohranja in katere vrste odstopi od norme vendarle povzročajo tudi sporazumevalni nesporazum.
3.1 Vzroki za ohranjanje frazema
3.1.1 Preden poskušam odgovoriti na vprašanje, kaj je vzrok za ohranjanje frazema kljub odstopom od norme, bom prikazala še preizkus s t. i. »navodilom za branje«.
Navodilo za branje imenujem taka jezikovna sredstva, ki omogočajo, da pri večpomenskih jezikovnih enotah izberemo sporočevalnemu namenu ustrezen pomen. Pri frazemih, ki imajo homonimno prosto besedno zvezo, pa bi po analogiji morala določiti, katerega od obeh pomenov (dobesednega ali frazeološkega) naj izberemo za pravilno razumevanje besedila. Preizkus bomo izvedli z vključevanjem besede dobesedno, ki je eno od navodil za način branja.48
Za izhodišče, ki bo služilo primerjavi, vzemimo nefrazeološki primer:
Prenicljivi Slavoj Žižek je na svoj (dobesedno) razgibani način opozoril na jedro problema /.../.49
Beseda razgiban ima dva pomena: 1. 'deležnik od razgibati' = 'z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo'; 2. 'kije poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov'. Prislov dobesedno je navodilo za izbiro enega od obeh pomenov in torej za pravilno branje, tj. tako, ki je skladno s sporočevalnim namenom pisca: S. Žižek svoje govorjenje spremlja z mnogimi in intenzivnimi gibi (izbira 1. pomena).
Drugačen je rezultat testiranja z istim navodilom dobesedno ob frazemu v naslednjem primeru:
Znano je, da je_ razrešitev generala Janeza Slaparja oziroma njegov odhod na novo dolžnost ž.e precej časa dobesedno visela v zraku. Kot najverjetnejšega Slapar-jevega naslednika so omenjali/.../.50 - (kaj) visi v zraku '(kaj) se pričakuje, je pričakovano, (da se bo pravkar zgodilo)'.
48Tako npr. še tako rekoč idr. Prim, razlago v Burger, Buhofer, Sialm (1982: 89): »/.../ gewissermaßen und sozusagen geben entweder /,u verstehen, daß man /.war die phraseologische Bedeutung des Phraseologismus meint, daß sie aber literarisiert oder remotiviert werden soll und der wörtliche Sinn mitzuverstehen ist, oder im Gegenteil: daß sie nicht allzu wörtlich verstanden werden dürfen.« »/.../ gewissermaßen in sozusagen dajeta vedeti, daje sicer mišljen frazeološki pomen, vendar mora bili le-ta podobeseden ali remotiviran in daje treba hkrati upoštevati dobesedni pomen, ali pa prav nasprotno: da pomen ne sme biti razumljen preveč dobesedno.«
49Delo 26. 5. 1993,3.
50Delo 15. 5. 1993, 2. Takih primerov ni malo. Prim, tudi: Clint (Eastwood) je danes star 62 let. 7м dolgo časajs. svoj poklic obesil dobesedno na klin in se ukvarjat z. nešteto drugimi stvarmi. (Pepita, dec. 1995, 40) Smisel besedila: poklic igralca je za dolgo časa prenehal opravljati. Uveljavljen je samo frazeološki pomen.
Sporočilo je ustrezno in zadostno znotraj frazeološkega pomena. Do razpada tega pomena in uveljavitve pomena homonimne proste besedne zveze ne pride. To bi se lahko zgodilo le, če bi bila prisotna še kaka druga sobesedilna ali celo zunajbe-sedilna prvina za prenovitev. Dobesedno v tem primeru torej nima funkcije »navodila za branje«.
Podobno funkcijo kot v zadnjem primeru ima dobesedno v naslednjem (ne-frazeološkem) zgledu: /.../kjer so v kuhinji dobesedno garali trije indijski kuharji.51 Beseda garati nima dobesednega in prenesenega pomena, ima en sam (dobesedni) pomen 'zelo veliko, naporno delati' (po SSKJ) in mogoče je samo tako razumevanje. Zato dobesedno ne more imeti vloge navodila za branje. V tem primeru je premaknjen pomen dobesedno, in sicer (po SSKJ) ekspr. 'poudarja trditev'.
Natančno v tem pomenu nastopa dobesedno tudi ob frazemu v zgornjem primeru, čeprav frazem (drugače kot beseda garati), ki je uporabljen, ima ho-monimno prosto besedno zvezo in dovoljuje dvojno (dvoumno) branje (dobesedno in frazeološko). Razpad frazeološkega pomena z vpeljavo »navodila za branje« je torej možen, vendar kot kaže, ni nujen. Sredstvo, ki ima lahko vlogo navodila za branje, te svoje vloge tudi ob frazemih s homonimno prostobesednozvezno us-treznico ne uveljavlja vedno. Lahko se kljub temu ohranja samo frazeološki pomen.
3.1.2 Vzroki za težnjo po ohranjanju frazeološkega pomena
1. Vzrok za ohranjanje frazeološkega pomena kljub odstopom od normirane oblike frazema je celovitost pomena frazeološke enote. Zaradi pomenske celovitosti je še pred odstopi od norme sploh mogoč nastanek in obstoj (stalnih, in zato lahko normiranih) frazeoloških variant.
Poleg tega dokazuje težnjo po celovitem (globalnem) pomenu frazema dejstvo, da se pri komponentnih (sestavinskih) frazemih (skupih) lahko (in pogosto se) osamosvaja tisti del, ki v frazemu ne nastopa v slovarskem pomenu. Več dokazov za to trditev bi lahko dala zgodovinska obravnava frazeologije, proces sam pa je mogoče opazovati tudi v sodobnosti.
Primer: Oblika frazema obljubili, v žepu pa figo držati 'obljubiti, ne da bi nameraval obljubo (tudi) izpolniti' je po SSKJ edina oblika tega frazema. V časopisnih besedilih se najpogosteje pojavlja v skrajšani obliki obljubiti s figo v žepu. Naslednja stopnja je nadomeščanje izhodiščne sestavine, ki nastopa v slovarskem pomenu, z drugimi, npr. glasovati s figo v žepu, voliti s figo v ž.epu itd. Tako se neslovarski del prvotno komponentnega glagolskega frazema osamosvaja v prislovni frazem s figo v žepu 'lažno; neodkrito, s pridržki'. Zato naslov časopisnega prispevka S figo v žepu52 ne učinkuje več kot prenovitev.53 Samo prek osamosvojenega prislovno-določilnega dela je tudi mogoča raba: Dr. Drnovšku gotovo lahko verjamemo, da se brez Jig v žepu dosledno zavzema za delovanje pravne države /.../.54
51	Delo 11.6. 1993, 10.
52	Delo 11.6. 1993, 1.
"Čeprav je ravno časopisni naslov z vidika organizacije besedila tisto mesto, kjer je prenovitev posebej pričakovana (Korošec 1978).
54Delo 21. 4. 1993, 1.
Kadar je sestavina, ki nastopa v slovarskem pomenu, neglagolska, lahko prevzame pomen celotnega frazema osamosvojena glagolska sestavina. Posledica je poenobesedenje frazema, npr. stresati/otresati jezo (na koga/nad kom) —» stresati/otresati se (na koga/nad kom) 'izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju'.55
Tudi poenobesedenje globalnih frazemov (tj. frazemov brez sestavin s slovarskim pomenom), ki poteka tako, da glagolska sestavina prevzame pomen celotne frazeološke besedne zveze,56 je mogoče zaradi celovitega pomena frazemov. Ker je glagol v glagolskih frazemih skladenjsko jedrna sestavina, ohranja po osamosvojitvi poleg predmetnega tudi vse slovnične pomene. Primeri:
mlatiti prazno slamo —> mlatiti; SSKJ: vedno mlati eno in isto; kar je mlatil na sestaku, so vse objavili;
brenkati na druge/drugačne /.../strune —» brenkati; SSKJ: vedno nam brenka o tem;
uiti z jezika/iz ust —> uiti (komu); SSKJ: kje pa je bil prej, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed;
zabrusiti v brk/v obraz. —> zabrusiti; SSKJ: zabrusil jim je, da se nikogar ne boji; zapreti usta/gobec —> zapreti: Zapri že enkrat! (v SSKJ še ne upoštevano). Da deluje celo celovitost frazema samo na izrazni ravni, dokazuje lapsus linguae, ki je prav tako neke vrste napaka: napovedovalka na radiu je namesto frazema tam se cedi med in mleko uporabila zvezo tam se cedi mlek in medoP
2. Dejstvo, daje besedilo razumljivo in ustrezno »prebrano«, kljub temu da vsebuje tako obliko frazema, ki odstopa od normirane, je verjetno tudi posledica tega, da se frazemi pojavljajo v besedilu pogosteje kol njihovi dobesedni (prostobesed-nozvezni) ustrezniki.58 Drugi vzrok za prepoznavo frazema in upoštevanje frazeološkega pomena je torej njihova večja pogostnost. Sprejemnik (poslušalec ali
55 Mortem ,vf = 'sebe' = svojo jezo.
56Torej ne poenobesedenje z besedotvornim postopkom, kolje npr. cepiti dlako —» dlakocepiti.
57 Radijska novinarka M. Dvoržak (ustno).
58Chale (1968: 123) navaja večjo pogostnost pojavljanja frazema od pogostnosti pojavljanja homonimne proste besedne zveze kot četrto posebnost frazemov. Večjo pogostnost pojavljanja frazema v besedilu argumentira z dejstvom, da frazemi označujejo za govorce pomembne in koristne odseke dejanskosti (»as determined by their semantic cogency, their usefulness to speakers of a language in frequently occurring situations«). Dodatni argument je vzet iz fonologije (primerja pogostnost pojavljanja enega fonema, npr. m, s pogostnostjo pojavljanja kombinacije fonemov, npr. met): v besedilih se enota (v tem primeni je to frazem) pojavlja pogosteje kot kombinacija enot (to je prosta besedna zveza).
Tudi Koller (1977: 192) podpira Chafejevo trditev: »Es |tj. Chafejeva ugotovitev, op. E. K.] entspricht auch meinen Beobachtungen, daß nicht-idiomatischer Gebrauch von Idiomen relativ selten ist. Wichtig ist diese Feststellung im Blick auf Idiome, die verändert, erweitert oder verkürzt sind /.../: Der l.cscr/Hörer kann diese Idiome wegen ihrer Verankerung im Spradihewußtsein in den meisten Fällen ohne weiteres rekonstruieren. Das gilt auch für die recht häufig vorkommenden Fehlleistungen heim Idiomgehrauch in der gesprochenen Sprache /.../.« |Podčrt. E. K.] »Tudi moja opažanja potrjujejo, da je neidiomatična raba idiomov razmeroma redka. Ta ugotovitev je pomembna v zvezi z. idiomi, ki so spremenjeni, razširjeni ali skrajšani /.../: Bralec / poslušalec lahko te idiome zaradi njihove zasidranosti v jezikovni zavesti večinoma brez težav rekonstruira. To velja tudi za res pogosto
bralec) ob določenem zaporedju prvin (besed oziroma frazeoloških sestavin) ravno zaradi tega kot prvo prepoznavno možnost izbere frazeološko interpretacijo, ne pa dobesedne (celo ob »navodilu za branje« kot kažejo primeri zgoraj). Zaradi tega v naslednjem dvogovoru59 učinkuje raba zveze spraviti pod rušo (koga) kot napačna raba frazema s pomenom 'povzročiti, da kdo umre':
A: Kdaj je umrl?
B: Danes popoldan.
A: Zaradi vremena ga morava čim prej spraviti pod rušo.
Sporočilo, da ga morata pokopati, se namreč nanaša na dobesedni pomen besedne zveze spraviti pod rušo - ruša = 'vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo'.
3. Razlog za pravilno razumevanje nenormativno rabljenega frazema je v mnogih primerih lahko tudi uveljavljanje t. i. potencialne norme (prim. Vidovič Muha 1995: 153). Hkrati pa je to še prej vzrok, da do napake sploh pride. Tvorec in sprejemnik se tako oba gibljeta v območju potencialne norme. O tem razlogu lahko govorimo predvsem v zvezi z nenormativno rabo v sestavinski zapolnitvi. Tam navedenii primer Ona te je naznanila, ti pa ji l i že š noge namesto lizati pete/roke vzpostavlja nenormativno variantnost sestavin noge/pete. Enako napako je mogoče prebrati v hrvaško-slovenskem frazeološkem slovarju (Menac, Rojs 1992: 40), kjer je pod geslom ledina kot slovenski frazem navedena zveza iztegniti noge namesto iztegniti pete 'umreti'. Variantnost sestavin peta/noga je sicer znotraj slovenskega frazeološkega sistema v več frazemih ustaljena, prim. npr. odpet/nog do glave, gori pod nogami/petami (komu).
Tudi v drugih zgledih, navedenih kot nenormativna raba sestavin, je mogoče med rabo »pravilne« in »napačne« sestavine vzpostaviti določeno pomensko zvezo, prim, plot in ograja v skočiti čez plot, žerjavica in ogenj v iti/hoditi po kostanj v žerjavico. Samo tako tudi lahko pojasnimo dejstvo, da oblika frazema, kije nastala kot nenormativna napaka, lahko pridobi status normativne variante, prim, ločiti zrnje od plev/plevela.60 Tudi varianti k frazemu briti norca/norce v obliki briti si/se norca61 sta zelo verjetno posledica napačnega križanja z (nekdaj variantnim) frazemom delati si/se norca (podrobnejšo analizo prim, v Kržišnik 1994b: 85/86).
3.2 Nenormativna raba v vlogi nesporazuma
Kljub temu ni res, da bi bila vsaka napačna (nenormativna) raba frazema razumljena brez težav. O napakah, ki povzročajo sporazumevalni nesporazum, je mogoče govoriti v primerih, kot so naslednji:
1. /.../ in celo ko je v »politični čakalnici« čakal na najboljšega ponudnika, se ni pustil vleči za jezik z. notranjepolitičnimi dilemami.62
- Ne morem vam povedati, za kaj gre.
59	Film na televiziji, prevod.
60	Čeprav primera še ni v SSKJ, se zdi, da glede na pogostnost rabe ni več daleč do ustaljene variante k frazemu od mladih nog v obliki od malih nog.
61	Prva v SSKJ s kvalif. redko, drugo navaja Toporišič v Novi slovenski skladnji (1982: 94), obe je mogoče dobiti med izpisi za SSKJ.
62	Delo 16. 3. 1993, 3.
-	Potem vam ne morem pomagati.
-	Pa zamislite si, da imamo nekje atomsko bombo, ki jo je treba zaščititi, da ne more nihče do nje! je vnovič narastel.
-	Jo imamo res?
-	Madona, ne vleči me za jezik! je vzkliknil togotno možak, samo tega se manjka, da bi kdo bleknil kaj takega kakšnemu novinarju/63
2.	O našem notranjem jeziku vemo samo, da je brezobziren in nedoločen, kot nekakšna stalna muzika v nas, in če ga hočemo uporabiti v zunanjem svetu, ga moramo dopolniti in formirati. In tu je past! Če bi ostali samo pri tem, kar jasno razumemo v svoji globini, bi bila hrbtna stran ene kinokarte dovolj, da na njej popišemo vse, kar smo dojeli, in zraven bi imeli še kraljevski občutek, da se nam ni vrinila nobena napaka. In ravno tu je zajec pokopan ... ko hočemo dopolniti in izpopolniti svoj notranji jezik, da bi bil vešč resničnosti, prihaja kot pri vsakem natezanju in barantanju do prevar, zamenjav, diktatov, slepil... v zamenjavo zanj dobimo rituale, obrede bogočastja, ki izpovedujejo sebe in ne izrekajo nas.64
3.	Vaje so šle po zlu, glasovi so bili t' vedru, žena ni mogla čez jemati in vsem je škripalo iz prsi, namesto, da bi jim pelo iz srca, so bile v vedru vaje same.
4.	V tej krajini se je namreč izgubil skribentov edini pravi prijatelj, »neki Srb z Banije, pesnik in slikar«. Njega so menda »perftdno pregnali iz Zagreba« in je nato odšel proti Sisku. Tukaj se je verjetno naveličal vsakodnevnega granatiranja Komareva in Siska, pa ga zasrbeli prsti, in jo je kar mahnil v krajino,65
V prvem primeru (dva zgleda) je rabljen frazem, ki v taki obliki ni del slovenskega jezika. Asociira sicer slovenski frazem vleči besede (iz koga) 'spodbujati koga (ki je zelo molčeč), da pove, kar ve': vendar pa se ta pomen ne pokriva v celoti s tistim, kar je hotelo biti sporočeno. To odkrije šele pomen srbohrvaškega frazema vuči za jezik, prim, vuči/povuči/potegnuti z.a jezik koga 'navoditi/navesti koga da kaže ono šlo ne treba/što ne želi' (Matešič 1982: 221). Podčrtana dela pomenskih opisov obeh (slovenskega in srbohrvaškega) frazemov kažeta razliko: voljo spodbu-janega do govorjenja. Brez poznavanja srbohrvaškega frazema oz. brez upoštevanja njegovega pomena je sporočilo nezadostno. Kljub temu pa pogostnost rabe tega frazema v slovenskih besedilih, celo njegova uvrstitev v hrvaško-slovenski frazeološki slovar (Menac, Roj s 1992: 26 - potegnili z.a jezik koga) že navaja na misel na njegovo možno ustalitev.66 Njegovo »posvojitev« omogoča(jo) oblikovno
631. Karlovšek, Rodoljub, 1994, 44
M L. Kovačič, Kristalni čas, Ljubljana 1990, 128.	<
6SDelo (Književni listi) 18. 2. 1993, 15.
""A. Ilieng v romanu Čudežni Feliks (1993) kar dvakrat (s. 53 in 175). I. Žagar (Jezikanja, Ljubljana 1992, sestavek Slovnica in politika, 93) ga navaja celo v prenovitvenem postopku: In prav v leni je lepota boja za interpretacijo: vsi se vlečejo za jezik, jezik pa ostaja kljub vsemu cel. Če bi se za jezik vlekli v oboroienem boju. bi to laliko storili le enkrat i' drugo pat ne bi imeli več za kaj potegniti i' boju z.a interpretacijo pa jezik svojo eksistenco vedno potrjuje nekako za nazaj: če bi jezika ne bilo, bi se zanj sicer res ne mogli vleči, loda, ali se ne vlečemo za jezik prav zato. ker sam na sebi ni nič otipljivo nedvoumnega in enosmiselnega? Kaj ni Me vlečenje za jezik, torej interpretacija, tisto, kar jeziku sploh da neko, vedno novo in vedno drugačno, konsistenco'.'
V tem primeru pomen, ki ga izluSčimo i/ besedila, bolj ustreza frazemu prijeli/driati za jezik/besedo Ikoga) 'zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče" (prim, enačenje med vlečenje za jezik in interpretacija). Možnost drugačne pomenske razlage samo dokazuje, da obliku vleči za jezik Se vedno ni ustaljena kol slovenski frazem.
in pomensko bližnja(-e) prvina(-e) v slovenskem frazeološkem sestavu (deloma prijeti/držati za besedo /koga/, deloma vleči besede /iz koga/). Za zdaj je mogoče trditi, da njegov pomen še ni v celoti ustaljen (prim. op. 66).
Če je v prvem primeru okrnjena možnost za popolnoma ustrezno razumevanje frazema, je v drugem (navajanje razmeroma obširnega sobesedila je potrebno za prikaz možnosti, ki jo ima bralec na voljo za razumevanje) zmanjšana možnost za razumevanje frazema sploh (in torej tudi besedila). Rabljeno je križanje slovenskega frazema v tem grmu tiči zajec (oporna sestavina v besedilu je zajec) in sopomenskega nemškega da liegt der Hund begraben (oporna sestavina pokopan /Debenjak 1992: 531/). Celo bralec, ki pozna nemški frazem, bo težko razvozlal sporočilo.67
Se manjša je možnost za razumevanje besedila v tretjem primeru, kjer ni dana nobena oporna sestavina, ampak gre za preprost prevod nemškega frazema im Eimer sein (Debenjak 1992: 249), ki po pomenu ustreza slov. (kaj) iti po gobe 'propasti, biti uničeno'. V slovenskem frazeološkem sestavu sestavina vedro nima odziva.68
V četrtem primeru je sicer rabljen slovenski frazem in tudi v »pravilni« obliki, vendar dela njegov pomen besedilo nesmiselno: prsti zasrbijo (koga) '(kdo) začuti veliko željo, da bi (kaj) ukradel'. »Prevedeno« bi bilo besedilo torej takšno: Tukaj se je verjetno naveličal vsakodnevnega granatiranja Komareva in Siska, pa sije zaželel, da bi kaj/nekaj ukradel, in jo je mahnil v krajino. Seveda ni hotelo biti sporočeno to, ampak dejstvo, daje (nekdo) hotel oditi oz. se (nekam) premakniti, in sicer naglo. Ustrezni frazem je nabrusitipete 'steči, pobegniti', prav želja po premikanju pa je izražena v frazemu pete zasrbijo (koga), le daje z njim označeno posebne vrste premikanje - ples, gotovo pa je bil prav ta frazem izhodišče za napako. Zunaj besedi lni podatek pove, da gre v tem primeru za pisca, ki ne obvlada dobro slovenskega jezika, vsekakor pa ne slovenske frazeologije.
Na podlagi navedenih zgledov lahko sklenemo, da sporazumevalni nesporazum nujno povzroči taka nenormativna raba frazema oz. raba takega frazema, ki v slovenskem frazeološkem sistemu ne omogoča najti ustrezne najbližje normativne rabe frazema oz. sploh slovenskega frazema.
4 Vzroki za kršenje frazeološke norme
Obstajata dva poglavitna vzroka: a) nepoznavanje ali preslabo poznavanje norme, b) vpliv tujejezične frazeologije.
Prvi vzrok se najpogosteje uveljavlja pri rabi frazeologije v (vseh) govorjenih besedilih, pisno pa v časopisju. V obeh primerih gre za hitro, celo sprotno tvorjenje besedila.
Posledice drugega vzroka so vidne v prevodnih besedilih, kjer je napačna raba trazemov prav tako zelo pogosta (prim, bibliografske podatke ob navedenih zgledih nenormativne rabe). Deloma je mogoče »napake« odkriti že v (splošnih) dvo-
671'ri tem ne pomaga kaj dosti sobesedilo, ki govori o »notranjem jeziku«. Razumevanje sem preverila pri slovenistih drugega letnika. Potrebno je bilo kar nekaj navodil, da so besedilo prebrali prav.
68 Zelo mogoče pa je, daje v govorih na avstrijskem Koroškem iz nemščine kalkiran frazem v rabi.
jezičnih slovarjih,69 o stanju frazeološke norme v doslej edinem specializiranem (frazeološkem) dvojezičnem slovarju prim, v Kržišnik 1995/96. Mnoge napake bi lahko preprečil dober slovenski frazeološki slovar, če bi ga imeli.
Navedena literatura
burger, H., 1979: Phrasologie und gesprochene Sprache. Standard und Dialekt. Studien zur gesprochenen und geschriebenen Gegenwartssprache. Festschrift für Heinz Rupp zum 60. Geburtstag. München. 89-104. burger, H., 1987: Normative Aspekte der Phraseologie. Beiträge zur allgemeinen und germanistischen Phraseologieforschung. Oulu. 65-89. Burger, H.. Buhofer, A., Sialm, а., 1982: Handbuch der Phraseologie. Berlin, New York. Chafe, W. L., 1986: Idiomaticity as an Anomaly in the Chomskyan Paradigm. Foundations
of Language 4, Dordrecht, Holland. 109-127. Coulmas, F., 1981 : Routine im Gespräch (Zur pragmatischen Fundierung der Idiomatik). Wiesbaden.
čermak, F., 1985: Frazeologie a idomatika. J. Filipec, F. Čermak: Češka lexikologie. Praha. 166-236.
Dular, J., 1986: Lektoriranje in jezikovna kultura. XXII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana. 61-78. D'UrčO, P., 1990: Die Interpretation der Phraseologismen aus psycholinguistischer Sicht.
Folia Linguistica XXIV/1-2, Berlin. 1-22. Fleischer, W., 1982: Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. Leipzig. Gutsmann, O., 1777: Windische Sprachlehre. Klagenfurt.
KOLLER, W., 1977: Redensarten, Linguistische Aspekte, Vorkommensanalysen, Sprachspiel. Tübingen.
KOROŠEC, T., 1978: Obnovitve v časopisnih naslovih. Slavistična revija XXVI/2. 147-160. Križaj Ortar, M., 1992/93: Osnovnošolski učbeniki za pouk slovenske ga jezika. Jezik in
slovstvo XXXVIII/7-8. 306-307. Kržišnik, E., 1987: Prenovitev kot inovacijski postopek. Slava I/l. Ljubljana. 49-56. Kržišnik, E., 1987/88: Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava
11/2. Ljubljana. 143-162. KRŽIŠNIK KolŠEK, E., 1988: Frazeologija v modemi. Magistrska naloga. Ljubljana.
69 Če vzamemo za primer Veliki nemško-slovenski slovar (Debenjak 1992), hitro ugotovimo, da so nekatere napake tudi posledica poprejšnjih napak v SSKJ. Tako je npr. za nem. frazem sein Licht nicht unter den Scheffel stellen (geslo Scheffel) naveden slov. ustreznik ne skrivati svoje luči pod mernikom, ki ga najdemo tudi v frazeološkem gnezdu v SSKJ pod geslom mernik (ne postavljajte luči pod mernik) s pomenom 'ne skrivajte dobrih idej, lastnosti pred javnostjo'. Vendar pa nikjer ni izkazana razlika med nemškim frazemom, ki je pravi frazem (kar dokazuje dejstvo, da ga Duden ne navaja v knjigi Zitate und Aussprüche, ampak v Sprichwörtliche Redensarten), in slovensko ustreznico, ki v celoti ostaja samo citat iz biblije (prim. Sveto pismo nove zaveze, Matejev evangelij, Prispodoba o soli in luči: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne priligajo in ne postavljajo pod mernik. temveč na podstavek, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, kije v nebesih.) in se zunaj tega nanašanja ne uporablja (kar bi bilo za frazem potrebno). - Večje v tem slovarju napak, ki se ne navezujejo na SSKJ. Tako npr. ni mogoče vedeti, kaj naj bi pomenil nem. frazem Wiirmer aus der Nase ziehen (geslo Wurm), ki mu je pripisan pomen vleči črve iz nosu - ta zveza v slov. ni frazem, zaradi precej nejasnega pomenskega prenosa (očitno bi šlo za zraslek, če bi bil frazem), pa pomena tudi ni mogoče »uganiti«. (Po Wahrigu 1990 je pomen nem. frazema 'jmdm. ein Geheimnis entlocken' = 'izvabiti/izvleči skrivnost /iz. koga/'.)
Kržišnik KolŠEK, E., 1989/90: Frazeologija v osnovni in srednji šoli. Jezik in slovstvo XXXV/6. 134-141.
Kržišnik, E., 1990: Tipologija frazeoloških prenovitev v Cankarjevih proznih besedilih. Slavistična revija XXXVIII/4. 400-420.
Kržišnik, E., 1994a: Frazeologija v kratki pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja. XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana. 53-67.
KRŽIŠNIK, E., 1994b: Slovenski glagolskifrazemi. Doktorska disertacija.
Kržišnik, e., 1995/96: Zbirka Mali frazeološki rječnici in Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik. Jezik in slovstvo XLI/3. 157-166.
Molotkov, A. I., 1977: Osnovy frazeologii russkogo jazyka. Leningrad.
Petermann, J., 1988: Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I—IV). Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura. Ljubljana. 301-310.
Pogorelec, B., 1976: Ivan Cankar - vozlišče razvoja slovenske besedne umetnosti. XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana. 27-45.
Suhadolnik, S., 1960/61: J. Pavlica, Frazeološki slovar v petih jezikih. Jezik in slovstvo VI/6. 200-205.
Toporišič, J., 1973/74: K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo XIX/8. 273-279.
toporišič, J., 1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljana.
Toporišič, J., 1984: Slovenska slovnica. Maribor.
TOPORIŠIČ, J., 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana.
Vidov ič Muha, A., 1995: Dva tipološka zgleda normativne vrednosti slovenske besedotvorne morfematike. Języki słowiańskie 1945-1995. Opole. 153-165.
slovarji
Breznik, A., 1920: Slovenski pravopis. V Ljubljani.
Debenjak, D., Debenjak, B„ Debenjak, P., 1992: Veliki nemško-slovenski slovar. Ljubljana.
Glonar, J., 1936: Slovar slovenskega jezika. V Ljubljani.
Leveč, F., 1899: Slovenski pravopis. Na Dunaju.
MATEŠIČ, J., 1982: Frazeološki rječnik hrvatskog ili srpskog jezika. Zagreb.
MenaC, A., ROJS, J., 1992: Hrvatsko-slovenski frazeološki rječnik. Zagreb.
Pavlica, J., 1960: Frazeološki slovar v petih jezikih. Ljubljana.
PLETERŠN1K, M., 1894-1895: Slovensko-nemški slovar. V Ljubljani.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, 1970-1991. Ljubljana.
Slovenski pravopis, 1935(priredila A. Breznik, F. Ramovš). Ljubljana.
Slovenski pravopis, 1950. Ljubljana.
Slovenski pravopis, 1962. Ljubljana.
WaHRIG, G. (ur.), 1990: Wörterbuch der deutschen Sprache. München.
Summary
The difference between the invariability of form and meaning, which is one of the
fundamental characteristics of the phraseological unit, and common deviations from this
invariability in usage opens the question of normativity in phraseology. In phraseology,
normativity exists in the same way it exists in other linguistic units, but because of the complex structure of phrasemes, phraseological variants and optional components, it is harder to determine. It is particularly difficult to draw the line between still (fixed) variants and already (non-fixed) modifications in the case of the so-called phraseological series (e.g., stresati jezo, nejevoljo, sitnost, etc.) The norm is formed based on the basis of contemporary usage and historical (lexicographic and textual) tradition. From a historical perspective the normalized invariability of phraseological units is a result of the codification of the literary language, which in Slovene took place from the end of the 19th c. on. In determining the »accuracy« of contemporary usage, there are three sources to be considered, i.e., general and phraseological dictionaries, textual material and native speakers' methalinguistic judgment. The only Slovene contemporary lexicographic source is the Dictionary of the Slovene Literary Language, which is not a phraseological dictionary. In determining what role texts can play in normativity, the important question is which texts are/can be normative. At the end of the 20th c. the strongest impact on the normativity comes from all types of spoken texts (the result of radio and TV) and journalistic texts, while the influence of the literary texts, which used to be the main source of normativity, has greatly declined. However, spoken texts as well as all types of journalistic texts have the highest rate of deviation from the accepted/stabilized forms of phrasemes. Non-normative usage of phrasemes does not necessarily mean breaking the norm. It can be the result of historical changes in the norm or phraseological innovations, i.e., innovative changes of phrasemes in a text. Interestingly, an innovative modification can be accepted as a new phraseme, e.g., (čigava) slabša polovica from (čigava) boljša polovica. Incorrect usage that goes against the norm does not necessarily cause inaccurate understanding of the phraseme and, indirectly, the entire text. It seems that a listener/reader as a native speaker »corrects« (by adding, abstracting, replacing, as needed) the deviations from the norm with his own linguistic knowledge. The reasons for this are: (a) a phraseme functions with its entire meaning, which does not equal the sum of the meanings of the individual units; for this reason it is possible to have phraseological variants before a deviation is considered a mistake, and for an original incorrect usage to become normalized, e.g., ločiti zrnje od plev/plevela; (b) a phraseme is used in texts more often than its homonymous literal counterpart (even with the introduction of so-called »reading instructions«, e.g., literally, often the understanding of a phraseological rather than literal meaning is applied), therefore the listener/reader, when presented with a certain sequence of elements, will first choose the phraseological interpretation; (c) the deviation from the norm as well as the understanding of a non-normatively used phraseme can be the consequence of the introduction of a so called »potential norm« (e.g., usage lizati noge, iztegniti noge instead of pete makes use of variation between the elements noga and peta, which has proven to be common and normal in the Slovene phraseological system. A communicationive breakdown is caused by the usage of a phraseme form which does not allow for association with the appropriate closest Slovene phraseme or its variant. These are usually a literal translation of foreign phrasemes or a contamination of a Slovene and a foreign phrasemes. The reasons for braking phraseological porm are ignorance of the offender and the influence of foreign phraseology. The former is most common in texts formed spontaneously (»on the fly«) or under great time constraints (in spoken language and in written journalistic texts), the latter in translations.