YVES BONNEFOY O GIBANJU IN NEGIBNOSTI DOUVE Prevedla Nadja Dobnik O GIBANJU IN NEGIBNOSTI DOUVE (1953) Vendar se življenje duha ne prestraši pred smrtjo in pred njo tudi ne ostane nedotaknjeno. Predstavlja življenje, ki jo dopušča in se v njej ohranja. Hegel Gledališče I Videl sem te, kako si tekla čez ploščadi, Videl sem te, kako si se borila z vetrom, Mraz je krvavel na tvojih ustnicah. In videl sem, kako si se zlomila in uživala, da si mrtva, o lepša od strele, kadar zamaže bela stekla tvoje krvi. II Zamirajoče poletje te je drobno prebadalo z enoličnim užitkom, prezirala sva nepopolno opitost nad življenjem. »Raje bršljan,« si govorila, »navezanost bršljana na kamne svojih noči: brezizhodna prisotnost, obraz brez korenin. Zadnje sijoče steklo, ki ga sončni noht razpara, raje v hribih ta vas, kjer je mogoče umreti. Raje ta veter ...« III Bil je veter, močnejši od najinih spominov, Otrplost oblačil in krik skalovja – in šla si mimo teh plamenov S kvadratno glavo in razklanimi dlanmi, vsa V iskanju smrti v radostnih bobnih svojih gibov. Bil je dan tvojih dojk In končno si vladala odsotna iz moje glave. IV Zbudim se, dežuje. Veter te prebada, Douve, smolnata pušča, ki spiš ob meni. Na ploščadi sem, v luknji smrti. Veliki psi listja drhtijo. Roka, ki jo dvigneš, nenadoma, proti vratom, me razsvetli skozi stoletja. Vas iz žerjavice si in v vsakem trenutku te vidim, kako se rojevaš, Douve. V vsakem trenutku, kako umiraš. V Roka, ki se dvigne, in roka, ki se obrne, Pripadata istemu trenutku zgolj v naših težkih glavah, Ko odpadejo tančice zelenja in blata Ostane le še ogenj iz kraljestva smrti. Noga brez oprave, kamor prodira močan veter In potiska pred seboj deževne glave Vas bo razsvetlila šele na pragu tega kraljestva, Gibi Douve, že počasnejši gibi, črni gibi. VI Kakšna bledica te prežema, reka podzemna, katera žila v tebi se lomi, kje odzvanja odmev tvojega padca? Ta roka, ki jo iznenada dvigneš, se odpre, vzplamti. Tvoj obraz se umakne. Katera vse gostejša megla mi ugrablja tvoj pogled? Počasna senčna pečina, meja smrti. Neme roke te sprejmejo, drevesa z drugega brega. VII Ranjena, zbegana v listju, Vendar ujeta v krvi sledi, ki se izgubljajo, Še vedno zaveznica življenja. Videl sem te zasuto s peskom ob koncu boja, Kako si oklevala na mejah tišine in vode, In usta, zamazana z poslednjimi zvezdami, So s krikom groze prekinila bedenje v tvoji noči. O, nenadoma se je v neizprosni zrak kot skala Dvignil čudovit premogast gib. VIII Čudaška glasba se začne v rokah, v kolenih, nato zahrešči glava, glasba se utrdi pod ustnicami, njena odločnost prodre v podzemno pobočje obraza. Zdaj se razstavljajo obrazni zglobi. Zdaj je na vrsti iztrganje vida. IX Bela si pod obodom žuželk, slabo osvetljena, od strani, V obleki, zamazani od strupa svetilk, Odkrijem te razprostrto, Tvoja usta so više od reke, ki v daljavi buta ob zemljo. Poraženo bitje, ki ga nepremagljivo bitje združuje, Prisotnost, ujeta v plamenici mraza, O, na preži si, vedno, te odkrijem mrtvo, Douve, ki praviš Feniks, v tem mrazu bedim. X Vidim Douve razprostrto. Najviše v telesnem prostoru jo slišim šelesteti. Črni knezi hitijo s svojimi čeljustmi čez ta prostor, po katerem se širijo roke Douve, kosti, ločene od mesa, se spreminjajo v sivo mrežo, ki jo osvetljuje velikanski pajek. XI Prekrita s tihim humusom sveta, Prepredena z žarki živega pajka, Že vdana v usodo peska In razdvojena skrivna vednost. Ozaljšana za praznik v praznini In z zobmi, odkriti kot za ljubezen, Vrelec moje smrti, prisotne in neznosne. XII Vidim Douve razprostrto. V škrlatnem mestu zraka, kjer se na njenem obrazu prepletajo veje, kjer korenine najdejo pot v njeno telo – izžareva radost, ki vrši od žuželk, pošastno glasbo. S črnim korakom zemlje, opustošena, prekipevajoča Douve doseže vozličasto svetlikanje planot. XIII Tvoj obraz je nocoj ožarjen od zemlje, Vendar vidim, kako se tvoje oči popačijo In beseda obraz nima več pomena. Notranje morje ožarjeno od krožečih orlov, To je podoba. Pri sebi te zadržujem, hladno, v globini, kjer podobe ne oživijo več. XIV Vidim Douve razprostrto. V beli sobi, z očmi, obrobljenimi belo, z vrtoglavimi usti in rokami, obsojenimi na bujno travo, ki jo prerašča z vseh strani. Vrata se odprejo. Vstopi orkester. In svetleče se oči, žametne prsi, hladne kljunaste glave s povešenimi čeljustmi jo preplavijo. XV O, obdarjena z potezami, na katere se lepi zemlja, Vidim te, kako izginjaš. Gola trava na tvojih ustnicah in odblesk kremena Izrisujeta tvoj zadnji nasmeh. Globoka učenost, kjer apní Star umski bestiarij. XVI Ostani iz mračnega ognja, v katerem se stekajo najini bregovi! Vidim, kako se svetlikaš pod njegovimi oboki, negibna Douve, ujeta v navpično mrežo smrti. Razsvetljena Douve, obrnjena navzdol: ko je v korak s sonci v mrtvaškem prostoru, počasi dostopa do nižjih ravni. XVII Brezno zdaj prodira v usta, Pet prstov se zdaj razkropi naključno po gozdu, Prva glava zdaj odteče med travo, Grlo se zdaj posuje s snegom in volkovi, Oči vejejo po katerih potnikih smrti in mi smo zdaj v tem vetru v tej vodi v teh mrazu. Zdaj brezno prodira v usta, Zdaj se pet prstov razkropi po gozdu, Zdaj prva glava odteče med trave, Zdaj se grlo posuje s snegom in volkovi, Zdaj oči zavejejo po potnikih smrti in zdaj smo mi v tem vetru, v tej vodi, v teh mrazu. XVIII Zanesljiva prisotnost, ki je noben plamen odslej ne bo mogel utesniti; spremljevalka skrivnega mraza; živa, s krvjo, ki se znova poraja in raste, kjer se trga pesem, In pojaviti si se morala na gluhih mejah, in iz mrtvaškega kraja, kjer tvoja svetloba slabi, da si prestala preizkušnjo. O, še lepša, s smrtjo, potopljena v tvoj smeh! Zdaj si te upam srečati, vzdržim blesk tvojih gibov. XIX Prvi dan mraza naša glava pobegne, Kot zapornik pobegne v redkejši zrak, A Douve v trenutku, kot puščica, spet pade In na tleh razbije palmov venec s svoje glave. Tako smo mislili, da utelešamo svoje gibe, Vendar z odsotno glavo pijemo mrzlo vodo, In svežnji smrti krasijo tvoj nasmeh, Poskus odprtine v gostoti sveta. Zadnji gibi DREVESOM Vi, ki ste se umaknila, ko je šla mimo, Ki ste pred njo zaprla svoje poti, Neomajni poroki, da bo Douve, celo mrtva Ostala svetloba, tudi ko je več ne bo. Vi, vlaknata snov in gostota, Drevesa, ki ste mi bila blizu, ko se je pognala V barko mrtvih in v stisnjenih čeljustih Vklepala kovanec lakote, mraza in tišine. Preko vas slišim pogovor, ki ga skuša navezati S psi, z brezobličnim brodarjem, In pripadam vam v njenem potovanju Skozi številne noči in vsej tej reki navkljub. Globoko grmenje, ki se vrtinči v vaših krošnjah, Slavja, ki jih podžiga na vrhuncu poletja, Izpričujejo, da svoje bogastvo deli z mojim Pod okriljem vaše strogosti. Kaj zgrabiti, če ne tistega, ki beži, Kaj videti, če ne tistega, ki temni, Kaj poželeti, če ne tistega, ki umira, Če ne tistega, ki govori in se trga? Beseda, ki si mi blizu, Kaj iskati, če ne tvoje tišine, Kakšno svetlikanje, če ne tvoje Globoko zakopane zavesti. Beseda, opredmetena, vržena na izvor in na noč? EDINA PRIČA I Izročila si glavo nizkim plamenom Morja, izgubila roke V njegovi nemirni globini, vrgla Vodni snovi svoje goste lase; Mrtva si, saj umreti pomeni to pot Navpičnosti pod svetlobo, In pijana, še ko si mrtva: o, bil sem – Izgorela Menáda, radost neizprosna, a zvijačna – Edina priča, edina žival, ujeta V mreže tvoje smrti, ki je bila pesek, Skale in vročina, tvoj znak, si govorila. II Beží proti vrbam; nasmeh Dreves jo objame in hlini Preprosto radost igre. Vendar je svetloba Na njenih prosečih rokah temačna, In ogenj je izpral njen obraz, ji napolnil usta In vrgel njeno telo v brezno vrb. O, ko se razbiješ ob robu Ozirisove mize V vode smrti! Ko še zadnjič s svojimi prsmi Osvetliš goste. In ko razlivaš dan iz svoje ledene glava Po neplodnosti peklenskih krajev. III Tistega malo prostora med drevesom in pragom Zadostuje, da spet poletiš in da umreš In da verjamem, da spet zaživim v svetlobi Senčnosti, ki si bila ti. In da pozabim Tvoj obraz, ki kriči na vsakem zidu, O Menáda, pomirjena morda S toliko sence, zadovoljne, na tem kamnu. IV Si resnično mrtva ali se še poigravaš In prikrivaš bledico in kri, O ti, strastna v spanju, ki se predajaš Kot bi ne poznala drugega kot umiranje. Si res mrtva ali se pretvarjaš, Da bi v igri ogledal Izgubila svoj odsev, svojo toplino in svojo kri V temnenju negibnega obraza? V Kje je zdaj jelen, ki je pričal Pod temi drevesi pravice, Da se je pod njo odprla krvava pot, Da se je z njo razprla nova tišina. Odeta v obleko kot peščeno jezero, kot mraz, Kot jelen, preganjan po obronkih gozda, Je umrla, oblečena v najlepše oblačilo, In se spet dvignila iz gadje zemlje? VI Čez blatno zimo, Douve, sem razprostrl Tvoje sijoče in nizko gozdnato obličje. Vse razpada, sem pomislil, vse se oddaljuje. Spet sem te uzrl, silovito in smejočo se brez povratka, Kako si s svojimi lasmi na večer opojnih letnih časov Zakrivala sijaj pepelno sivega obraza. Spet sem te uzrl, hitečo. Na obrobju dreves Si se pojavila kakor ogenj, ko jesen vklene Vse grmenje nevihte v srce drevesnih krošenj. O, še bolj črna in opustela! Končno sem te uzrl mrtvo, Nepomirljiv blisk, ki ga nosi praznina, V hipu ugaslo okno. In temna hiša. PRAVO IME Puščava bom imenoval ta grad, kar si bila, Noč ta glas, odsotnost tvoj obraz, In ko boš padla v to jalovo zemljo, Bom nič imenoval ta blisk, ki te je vodil. Umiranje je dežela, ki si jo imela rada. Prihajam, Vendar večno po tvojih mračnih poteh, Uničujem tvoje poželenje, tvojo obliko, tvoj spomin, Tvoj sovražnik sem, ki ne pozna usmiljenja. Imenoval te bom vojna in si na tebi vzel Pravice vojnih grozot, in držal bom V svojih rokah tvoj obraz, mračen in poteptan, In v svojem srcu to deželo, razsvetljeno od nevihte. Za svoj prihod potrebuje globoka svetloba Strto in pokajočo nočno zemljo. Plamen se izvije iz temačnega lesa. Besede same potrebujejo snov, Negiben breg onstran vsakega speva. Preseči boš morala smrt, da boš živela, Najčistejša prisotnost je prelita kri. FENIKS Ptič bo letel pred našimi glavami, Krvava rama se bo dvignila zanj. Radosten bo sklenil krila na vrhu Tega drevesa, tvojega telesa, ki mu ga podariš. Dolgo bo pel in se oddaljeval v gozd, Senca bo dvignila meje njegovega krika. Z zanikanjem smrti, zapisane v krošnjah, Si bo drznil prestopiti jezove noči. Ta odprti kamen, si to ti, ta opustošeni dom, Kako je mogoče umreti? Prinesel sem svetlobo, iskal sem, Povsod je vladala kri. In kričal sem in jokal sem z vsem svojim telesom. PRAVO TELO Usta zaprta in obraz umit, Telo očiščeno, pokopana Ta usoda, ki sveti v zemlji besede, In najpreprostejša poroka je sklenjena. Utišan je glas, ki mi je vpil v obraz, Da sva zbegana in razdvojena, Zazidane so oči: in držim mrtvo Douve V lastni trpkosti zaprto s seboj. In naj je še tako hud mraz, ki veje iz tvojega bitja, Še tako pekoča zmrzal najine intimnosti, Douve, govorim v tebi; oklepam te V tem, ko spoznavam in imenujem. ARS POETICA Obraz, ločen od svojih prvih vej. Lepota v preplahu pod nizkim nebom, V katerem kaminu zanetiti ogenj tvojega obraza, O, zajeta Menáda, vržena z glavo navzdol? Douve govori Kakšne besede so vzniknile v moji bližini, Kakšen krik nastaja na odsotnih ustih? Komaj slišim, da kričijo name, Komaj čutim dih, ki me imenuje. Vendar ta krik proti meni prihaja od mene, Zazidan sem v svoji čudaškosti. Kakšen božanski ali kakšen neobičajen glas Bi bil pristal na to, da biva v moji tišini? GLAS Kakšen dom želiš postaviti zame, Kakšno črno pisanje, ko pride ogenj? * Dolgo sem se umikala pred tvojimi znaki, Pregnal si me iz vsake zgoščenosti. * A glej, nenehna noč me varuje, S temnimi konji se rešim pred tabo. DRUGI GLAS Ko stresaš svoje lase ali Feniksov pepel, Kakšen gib skušaš narediti, ko vse zastane. In ko polnoč v bitju razsvetli omizja? * Kakšen znak hraniš na svojih črnih ustnicah, Kakšno ubogo besedo, ko vse potihne, Zadnji ogorek, ko ognjišče še okleva in se zapira? * Znal bom živeti v tebi, iztrgal bom V tebi vso svetlobo, Vsako inkarnacijo, vsako čer, vsak zakon. * In v praznini, kjer te dvigujem, bom odprl Pot strele, Ali najsilovitejši krik, kar jih je kdaj poskušalo bitje. Če je ta noč kaj drugega kot noč, Se rôdi ponovno, daljni blagodejni glas, prebudi Najglobljo ilovico, kjer je spalo seme, Govôri: bil sem le hrepeneča zemlja, To so končno besede zore in dežja, Vendar govôri, da bom plodna zemlja, Govôri, da je še en dan, pokopan. DOUVE GOVORI I Včasih, si govorila, tavajoč ob zori Po temačnih poteh, Sem v sebi nosila hipnotičnost kamna, Bila sem slepa kakor on. A prišel je ta veter, ki je moje komedije Razbistril v dejanje umiranja. Želela sem si poletja. Besnega poletja, ki bi posušilo moje solze, A prišel je ta mraz, ki se širi po mojih udih, In prebudila sem se in prevzelo me je trpljenje. II O, usodni čas, O, zemlja, razgaljena kot rezilo! Želela sem si poletja, Kdo je zlomil to železo v stari krvi? Res sem bila srečna V tistem trenutku umiranja. Izgubljenega pogleda, z dlanmi, odprtimi umazaniji Večnega dežja. Kričala sem, z obrazom sem se izpostavila vetru ... Zakaj sovraštvo, zakaj jok, bila sem živa, Na vrhuncu poletja me je pomirjal dan. III Naj beseda ugasne Na tem obličju bitja, kjer smo izpostavljeni, Na tej izsušenosti, ki skoznjo veje Edini veter končnosti. Naj tisti, ki je gorel pokončen Kot trta, Naj skrajni pevec zavije z grebena In razsvetli Prostrano neizrekljivo snov. Naj beseda ugasne V tem nizkem prostoru, kjer se mi pridružiš, Naj se ognjišče krika sklene Okrog najinih besed, ki rdečijo. Naj se mraz z mojo smrtjo dvigne in dobi pomen. Vprašaj gospodarja noči, katera je ta noč, Vprašaj: kaj želiš, razdruženi gospodar? Brodolomec svoje noči, da, v njej te iščem, Živim v tvojih vprašanjih, govorim v tvoji krvi. Gospodar tvoje noči sem, v tebi bedim kakor noč. GLAS Spomni se tistega otoka, kjer smo ustvarili ogenj Iz vsake žive oljke na robu grebena, Da bi bila noč višja in bi ob zori Ne bilo več vetra kot jalovosti. Vse te počrnele poti bodo ustvarile kraljestvo, V katerem bo spet vladal ponos, nekoč najin, Ker nič drugega razen večnega plamena ne more Krepiti večne moči in vse bodi uničeno. Zase se bom povrnil v to pepelnato zemljo, Svoje srce bom položil na tvoje uničeno telo, Mar nisem tvoje življenje v najgloblji čuječnosti, Kdo nima spomenika kot Feniks na grmadi? Prosi za svoje oči, naj jih zlomi noč, Vse se bo začelo šele onstran te tančice, Prosi za ta užitek, ki ga nudi noč, Naj kriči pod nizkim krogom brezmesečja, Prosi za svoj glas, ki ga noč uduši. Prosi nazadnje za mraz, poželi si ta premog. GLAS Nosila sem svoje besede v tebi kakor plamen, Globlje temine, kot so za plamene vetrovi, In nič me ni podredilo v tako globokem boju, Nobena nesrečna zvezda in nobena zabloda. Tako sem živela, okrepljena s plamenom, Kaj sem drugega poznala kot njegovo upogibanje In noč, za katero vem, da bo prišla, ko zopet padejo Stekla brez usode iz njenega objema? Sem le beseda, namenjena odsotnosti, Odsotnost bo uničila vsako moje premlevanje. Da, to pomeni skorajšnji konec, ker sem le beseda, In to je usodna naloga in ničevo ovenčanje. TIHI GLASOVI IN FENIKS GLAS Modra si bila, da si odprla, prišel je ponoči, Ob tebi je odložil kamnito svetilko, Položil te je, novo, na tvoje običajno mesto, Iz tvojega živega pogleda ustvaril nenavadno noč. DRUGI GLAS Prva obiskovalka v obliki ptice Potrka na moje okno ob polnoči mojega bedenja, Odprem in v objemu njenega snega padem In izmakne se mi dom, v katerem sem vzdrževal velik ogenj. GLAS Ležala je, z razkritim srcem. Opolnoči, Pod debelo listnato odejo mrtvih, Je iz zgubljene lune postala plen, Domača hiša, kjer se vse obnovi. DRUGI GLAS Z enim gibom mi je postavil katedralo mraza, O, Feniks! Strašen vrh dreves, razpokan Od pozebe! Napredoval sem kot bakla, vržena Naravnost v noč, v kateri se znova sestavlja Feniks. A naj utihne ta, ki še bedi Nad ognjiščem, njen obraz se je spustil v plamene, Naj še naprej sedi, breztelesna. Kdo govori zame, če so njene ustnice zaprte, Kdo se dviguje in me kliče, če je brez telesa, Kdo odhaja in pušča obris njene glave, Kdo se še vedno smeji, če je bila v smehu nekoč mrtva. Utihni, saj smo tudi mi, od noči, Najbolj brezoblične, krožeče korenine, Izprana snov, ki se vrača k idejam, Starim, donečim, v katerih je ogenj zamrl, In z obličjem, razoranim od slepe prisotnosti, Z vsem ognjem pregnana služabnica doma, In beseda, nekdaj živa, vendar neskončno mrtva, Ko je svetloba končno postala veter in noč. Oranžerija Tako bova hodila po ruševinah brezmejnega neba, Kraj v daljavi se bo uresničil Kot usoda v živi svetlobi. Najlepša dežela, dolgo iskana, Se bo razprostrla pred nama, dežela salamandrov. Poglej, boš rekla, ta kamen: Prisotnost smrti nosi v sebi. Skrivna svetilka je tista, ki gori v naših gibih, Zato hodimo razsvetljeni. HIC EST LOCUS PATRIAE Nebo, prenizko zate, se je trgalo, drevesa So preplavljala prostor tvoje krvi. Tako so prišle druge vojske, o Kasandra, In nič ni moglo preživeti njihovega objema. Vaza je krasila prag. Pred njenim marmorjem Se je tisti, ki se je vračal, nasmehnil in se naslonil. Tako je tonil dan nad krajem, imenovanim »Pri drevesih«. To je bil dan besede in bila je noč vetra. Kraj je bil zapuščen, tla zveneča in prazna, Ključ, lahen v vratih. Kdor bi, pod drevesi v parku, Živel v taki megli, bi se opotekal. Oranžerija, Potrebni počitek, h kateremu se je vračal, Je prišel, z nekaj kamenja v vejah. O, dežela usode! Prva dvorana Je kričala v mrtvem listju in zapuščenosti. Nad drugo in večjo se je razprostirala Svetloba, rdeč in siv prt, prava sreča. SALAMANDER I In ti si zdaj Douve v zadnji poletni sobi. Salamander beži po steni. Njegova nežna moška glava širi smrt poletja. »Rada bi se pogubila v tebi, tesno življenje,« kriči Douve. »Prazni blisk, plani na moje ustnice, prodri vame! Rada se oslepim, se predam zemlji. Rada ne vem več, kateri mrzli zobje si me lastijo.« II Vso dolgo noč sem sanjal, da si iz lesa, Douve, da bi te mogel podariti ognju. In zelen kipec, obdan z lubjem, da bi mogel uživati v tvoji razsvetljeni glavi. Občutil sem pod svojimi prsti pogovor žerjavice in ustnic: videl sem, da se mi smehljaš. Vendar me je ta praznik žerjavice v tebi slepil. III »Poglej me, poglej me, tekla sem!« Ob tebi sem, Douve, osvetljujem te. Med nama je le še ta kamnita svetilka, malo umirjene sence, najine roke, ki jih senca pričakuje. Ko zalotiva salamandra, obmiruješ. Doživeti trenutek, ko se najbližje telo spremeni v poznano. IV Tako sva ostala budna na vrhuncu noči bitja. Grm se je vdal. Skrivni razdor, preko katere ptice krvi si se širil po naši teminah? V katero sobo si se zatekal, kje je naraščala groza pred zoro na oknih? Ko se je spet pojavil salamander, je bilo Sonce že zelo nizko nad vso zemljo, Kamnite plošče je krasilo njegovo žareče telo. In že je pretrgal še zadnjo Vez, srce, ki se ga dotakneš v mraku. Njegova rana, skalna pokrajina, Je ustvarila globel, da v njej umreš pod negibnim nebom. Njegov obraz, obrnjen še vedno v stekla, So razsvetlila ta stara drevesa, kjer se umre. Kasandra, bo rekel, praznih in poslikanih rok, Ki črpaš pogled nižje kot vsak vneti pogled, Sprejmi v svoje roke, reši v njihovem objemu Mojo glavo, že mrtvo, kjer se izničuje čas. Pomislim, da sem čist in bivam V prestižni hiši, iz katere sem nekoč ušel. Oh, da bi bilo vse preprosto na bregovih, kjer umiram, Spet stisni med moje prste edino knjigo in nagrado. Pusti me, naliči me. Obarvaj mojo odsotnost, Razoroži ta pogled, ki ne pozna noči. Položi name gube trajne tišine, S svetilko ugasni deželo pozabe. PRAVICA Toda ti, toda puščava! razprostri še niže Svoje temačne prte. Vtihotapi v to srce, da se ne ustavi, Svojo tišino kot nekaj izjemnega. Pridi. Tukaj se misel ustavi, Tukaj se ne vije več lepa dežela. Pojdi naprej po robu te ledene zore, Ki si jo s tabo deli sovražno sonce. In poj. Kar objokuješ, pomeni objokovati dvakrat, Če si upaš peti z odločno zavrnitvijo. Smej se, in poj. Potrebuje to, da ostaneš, temna svetloba, na vodah tistega, kar je bil. V svoje dlani bom vzel tvoje mrtvo obličje. Položil ga bom v hlad. S svojimi rokami bom tvoje negibno telo oskrbel z nekoristno nego, ki gre mrtvim. Oranžerija bo tvoje bivališče. Na mizo, postavljeno v drugi svetlobi, boš položila svoje srce. Tvoje obličje se bo vnelo, v lovu skozi veje. Douve bo tvoje ime v daljavi med kamni, Douve, globoka in črna, Nepopustljiva nizka voda, kjer se bo trud izgubil. RESNICA Tako vse do smrti, združeni obrazi, Nerodni gibi srca nad ponovno odkritim telesom, In na katerem umiraš, popolna resnica, S telesom, prepuščenim tvojim oslabelim rokam. Vonj po krvi bo imetje, ki si ga iskala, Skromno imetje, ki bo sijalo nad oranžerijo. Sonce se bo vrtelo in s svojo živo agonijo Osvetljevalo kraj, kjer se je vse razkrilo. Vzela si svetilko in odpiraš vrata, Kaj početi s svetilko, dežuje in dani se. Pravi kraj Naj se napravi mesto za tistega, ki prihaja, Človeka, ki ga zebe in je brez doma. Človeka, ki ga privlači šum svetilke, Razsvetljen prag ene same hiše. In če ga še vedno mučita tesnoba in utrujenost, Mu povejte zdravilne besede. Kaj potrebuje to srce, ki je bilo le tišina, Drugega kot besede, ki bodo znak in molitev, In nekaj malega kot ogenj, nenadoma, v noči, In mizo, uzrto v ubogem domu? KAPELA BRANCACCI Nočna lučka v januarski noči na kamnitih tleh, Kot smo bili rekli, da vse ne umira! Slušal sem še bliže v podobni senci Korak vsakega večera, ki se spušča k morju. To, kar močno stiskam, je morda le senca, A v njej je treba znati razbrati večni obraz. Tako smo se bili proti mračnim freskam Podali na ničevo pot nečistih ulic zime. KRAJ BOJA I In je poražen vitez žalovanja. Ko je varoval izvir, in Prebudim se in to v milosti dreves In v šumenju vodà, kot sen, ki se nadaljuje. Molči. Njegov obraz je obraz, ki ga iščem Med vsemi izviri in pečinami, mrtvi brat. Obraz premagane noči, in ki se sklanja Nad zoro razparane rame. Molči. Kaj lahko reče po bitki Tisti, ki ga je premagala prepričljiva beseda? Proti tlom obrne svoje oropano obličje, Umreti je njegov edini krik, resnična odrešitev. II Vendar, ali dalija mrtvih joče nad izvirom, Še globljim, in cveti, na ploščadi Novembrskih zemeljskih voda, Ki vse do nas potiskajo hrup mrtvega sveta? Zdi se mi, ko sem sklonjen na težko zoro Tega dne, ki mi pripada in sem si ga izboril, Da slišim ihteti večno prisotnost Svojega skrivnega demona, nikdar pokopanega. O, spet se boš prikazalo, obrežje mojih moči! A naj bo navkljub temu dnevu, ki me vodi. Sence, ni vas več. Če naj se senca znova rodi, Bo to v noči in preko noči. KRAJ SALAMANDRA Zaloteni salamander otrpne In hlini smrt. Tak je prvi korak zavesti v kamnih, Najčistejši mit, Prečkanje velikega ognja, ki je duh. Salamander je bil na polovici višine Zidu, v soju naših oken. Njegov pogled ni bil drugega kot kamen, Vendar sem videl njegovo srce večno biti. O, zaveznik moj in moja misel, alegorija Vsega, kar je čisto, Ki ga imam rad in vklepa v svoji tišini Edino silo radosti. Ki ga imam rad in je uglašen z zvezdami Z negibno težo vsega svojega telesa, Ki ga imam rad in čaka uro svoje zmage In zadržuje sapo in se drži tal. PRAVI KRAJ JELENA Ko zadnji jelen izginja Med drevesi, Bo pesek zadonel Od korakov mračnih prišlekov. V hiši, ki jo preplavlja Hrup glasov, Se bo alkohol zahajajočega dneva Razlil po kamnitih tleh. Jelen, ki smo mislili, da se umika, Nenadoma pobegne. Zaslutim, da je tega dne Vaše zasledovanje nekoristno. Dan prestopi večer, prevladal bo nad vsakodnevno nočjo. O, naša moč in naša slava, bosta mogli predreti obzidje mrtvih? O AVTORJU Yves Bonnefoy (1923, Tours – 2016, Paris), francoski pesnik, umetnostni zgodovinar, likovni kritik, prevajalec in esejist, velja za enega najpomembnejših francoskih pesnikov druge polovice 20. stoletja. Študiral je matematiko in filozofijo v Poitiersu in Parizu. Po prihodu v Pariz leta 1943 se je družil z nadrealisti, se srečeval z Bretonom in poslušal predavanja Paula Valéryja na Collège de France. Prvo pesniško zbirko O gibanju in negibnosti Douve (Du Mouvement et de l'immobilité de Douve) je izdal leta 1953, sledile so zbirke Včerajšnja vladavina puščave (Hier régnant désert) (1958), Besede v kamnu (Pierre écrite, 1965) in V prevari začetka (Dans le leurre du seuil, 1975), ki so združene v knjigi Poèmes (Mercure de France, 1978). Od leta 1950 je veliko potoval in predaval na francoskih in tujih univerzah, predvsem v Združenih državah, vzporedno s tem objavljal prevode (Shakespeare, Yeats, Leopardi), eseje o književnosti in poetiki (med drugim o Baudelairu, Rimbaudu, Mallarméju), o italijanskem renesančnem in baročnem slikarstvu ter o moderni umetnosti (Picasso, Giacometti, Alechinsky in drugi). Od 1981 predava na Collège de France, kjer je bil do 1993 predstojnik Katedre za primerjalno poetiko. Kazalo GLEDALIŠČE I. Videl sem te, kako si tekla čez ploščadi II. Zamirajoče poletje III. Bil je veter, močnejši od najinih spominov IV. Zbudim se, dežuje V. Roka, ki se dvigne, in roka, ki se obrne VI. Kakšna bledica te prežema VII. Ranjena, zbegana v listih VIII. Čudaška glasba IX. Bela si pod obodom žuželk X. Vidim Douve razprostrto XI. Prekrita s tihim humusom sveta XII. Vidim Douve razprostrto XIII. Tvoj obraz nocoj ožarjen od zemlje XIV. Vidim Douve razprostrto XV. O, obdarjena z obrisom XVI. Ostani iz mračnega ognja XVII. Brezno zdaj prodira v usta XVIII. Zanesljiva prisotnost XIX. Prvi dan mraza ZADNJI GIBI Drevesom Kaj zgrabiti, če ne tistega, ki beži Edina priča: I. Izročila si glavo nizkim plamenom II. Beží proti vrbam III. Tistega malo prostora IV. Si resnično mrtva ali se še prikrivaš V. Kje je zdaj jelen, ki je pričal VI. Čez blatno zimo Pravo ime Za svoj prihod potrebuje Feniks Ta odprti kamen, si to ti, ta opustošeni dom Pravo telo Ars poetica DOUVE GOVORI Kakšne besede so vzniknile v moji bližini Glas Drugi glas Če je ta noč drugačna kot noč Douve govori: I. Včasih, si govorila, tavajoč ob zori II. O, usodni čas III. Naj beseda ugasne Vprašaj gospodarja noči, katera je ta noč Glas Prosi za svoje oči, da jih zlomi noč Glas Tihi glasovi in Feniks A naj utihne tista, ki še bedi Utihni, saj smo tudi mi, iz noči ORANŽERIJA Tako bova hodila po ruševinah brezmejnega neba Hic est locus patriae Kraj je bil zapuščen, tla zveneča in prazna Salamander: I. In zdaj si Douve v zadnji poletni sobi II. Vso dolgo noč sem sanjal III. Poglej me, poglej me IV. Tako sva ostala budna Ko se je spet pojavil salamander Kasandra, bo rekel, praznih in poslikanih rok Pravica V svoje dlani bom vzel tvoje mrtvo obličje Oranžerija bo tvoje bivališče Resnica Vzela si svetilko in odpiraš vrata PRAVI KRAJ Naj se napravi mesto za tistega, ki prihaja Kapela Brancacci Kraj boja: I. Zdaj je poražen vitez žalovanja II. Vendar, ali dalija mrtvih Kraj salamandra Pravi kraj jelena Dan prestopi večer Yves Bonnefoy O GIBANJU IN NEGIBNOSTI DOUVE Du mouvement et de l'immobilité de Douve © Editions Mercure de France, 1953 © Nadja Dobnik za prevod v slovenščino Prvo izdajo prevoda je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.in Evropska komisija v okviru programa Kultura 2007-2013. Prevedla Nadja Dobnik Poetikonove lire Glasovi evropske poezije / Voix de la poésie européenne 31. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko ureja in izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana Zanj Nadja Dobnik hisa-poezije@poetikon.si www.poetikon.si Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=295828224 ISBN 978-961-7016-39-0 (epub)