Sodobna slovenska poezija
Maja Vidmar
Pesmi
Labod
Prav takrat, ko se bos
že skoraj obrnila,
bom preletel tvoje
okno s pogledom
na zeleno reko.
Zdrsnil bom tik nad
gladino od leve proti
desni vzdolž toka.
Ob edinem zamahu
mojega krila (se vedno
na pol obrnjena stran)
bos začutila
zeleno
praznino
med
atomi
svojega
telesa.
In
reke in
okna.
130	Sodobnost 2014
Maja Vidmar: Pesmi
Sinička
Prišla sem na tvoj vrt, ker imaš veliko oprijemov, da lahko skačem poševno na zid in sem in tja na ograjo in gor in dol na travo. Nato izbrskam seme lanske sončnice, vendar to ni to. Prišla sem, ker imaš mačko. Ne vem, kaj to pomeni, vem samo, da ne gre za mačko, pa tudi zame ne.
Sodobnost 2014
49
Maja Vidmar: Pesmi
Polž
Oblezel sem ti hišo. Moja srebrna sled je zaključila to poglavje tvojega življenja. Ko si me našla po dežju na zidu, me nisi odlepila in si pogledala stran. Kako je hiter, si rekla pozneje, čeprav nič ne veš o specifični hitrosti svojega življenja.
46
Sodobnost 2014
Maja Vidmar: Pesmi
Raksamotar
Noben klju~ ne odklepa. Ni vrat, ni polžjega poklopca. Ne da se od~itati kartice, ne prstnega odtisa.
Ni elektri~nega zvonca, da bi zadrdral prihod v spiralo doma in beli ~lenki trkanja zdrsnejo kot kamen~ki na tla. Samo hišna kamera, neka druga, je ujela senco po~asnega premikanja ~ez golo morsko dno.
Sodobnost 2014
49
Maja Vidmar: Pesmi
Mravlja
Zablodela sem. Posebno odkar sem zdrsnila z okenske police, je pustolovščina ogromna. Edino popolnoma izgubljena lahko najdem nepričakovano. Tvoj pogled navzdol ne razloči niti mojih nog, zato ne vprašaj za namen. Sunkovito begajoča smet ti ne bo razkrila božjega načrta. Vzorec mojega iskanja je naključen. Tako deluje robotski sesalnik. Na koncu posesa vse od roba do roba in se vrne domov. Moj svet je neomejen, toda moja vrnitev je neomajna.
46
Sodobnost 2014
Maja Vidmar: Pesmi
Muha
Zaradi mene te je spreletelo. Prva spomladanska muha, ujeta med obema šipama -katera pomlad je to? Enaka, z isto muho v oknu -koliko muh, koliko oken še, koliko pomladi?
Moje brenčanje v kotu okna ukinja tvoj čas. Ne vem, zakaj podivjam v vogalu in potem čez šipo. Mrači se. Tu mi je dobro -ni me treba poditi na mraz.
Brezčasje brni -razmršena harfa. Vmes moja sproščena tišina in napetost tvojega prisluškovanja.
Sodobnost 2014
49
Maja Vidmar: Pesmi
Dvaoblaka
Na nebu dva razpackana oblaka. Za nebo ni pomembno, da ga gledam na Poljskem, toda srhljivo je, da sem pred letom v Parizu gledala njun belo vijoličasti odsev na koščku sinjine v zelenem ribniku Clauda Moneta.
Med spominom na sliko in med sliko sedanjosti se nekaj razpoči, nekaj tretjega - sprva kot jasen tlesk, skoraj udarec po glavi, nato nekaj v grlu, nekaj kot zakleta besedica ja.
Ampak vse se odvija na robu očesa, na robu lobanje, in hitro tone v megleno zatilje dvoma.
46
Sodobnost 2014