Tam na Pugled gori...
,,Vreme vetrovno in sončno, ugodno za igro," bi najbrž na-pisal kak športni novinar. Tudi sam bi lahko nadaljeval v duhu takega športnega poročila, kljub temu da sem prav ne-športno preklinjal in sopflial ob zares peklenskem tempu po poti, ki je sploh ni bilo. Toda!
,,Ali bomo kmalu na cilju? " Katera gora je Pugled? So bili tam tisti boji, o katerih poje pesem?" dežujejo vprašanja. ,,Mhm! Tam! Tista, tista!" od-govarjam in kažem s prstom — po občutku, saj pravzaprav niti sam ne vem natančno in si tudi sam želim vprašati, da bi že pri-speJi.
Več kot tristo nas je, da krepko več. Kolona je dolga in se niti ne trudim preveč, da bi preštel udeležence pohoda. Še
malo in kmalu bomo pri spome-niku. Tam se bomo lahko od-počili.
Spodbudne besede, cilja pa ni in ni. Po cesti je še kar šlo, saj ni bilo pravega vzpona, te poti pa so vsaj zame, nedelj-skega športnika, le nekoliko prehude. Končno - spomenik. Sesedem se in prav v hinavsko hJinjeni pozi fotografiram. ,,Slike morajo biti napravljene pod takim kotom," razlagam sosedom, ti pa mi razumevajoče prikimavajo.
,,Kam pa ste namenjeni se-daj," me vpraša nekdo.
,,Na Pugled vendar, potem na Lipoglav," mu odgovorim.
,,Torej samo še na Lipoglav, kajti na Pugledu pravkar sto-jite," mi pravi in se namuzne.
Hočem se nekako izmotati, pa se le še globje pogreznem. Končno pa - kaj koga briga, če ... Te tri pike lahko po-menijo besede, ki mi zastanejo v grlu, ko prav blizu zaropota in zapoka.
,,Hudiča, saj to so bombe, pa najmanj mitraljez. Dol glave!" Nekaj petard in slepi naboji iz stare zdelane strojnice mi vza-mejo sapo.
,,Aha, kaliber mmm, po zvo-ku sodeč ..." mojstrsko tol-mačim. Pa se le izmotam, kajti nihče več se ne zmeni ne zame ne za moje težave. Nastopil je namreč najpomembnejši tre-nutek pohoda. Osemdeset mla-dfli Zadvorčanov, ki so se orga-nizirali in prevzeli ime po Mol-niški četi, je pripravljenih. Pri-segli bodo.
„ ... bom vedno branil in gradil bratstvo in enotnost..." ponavljajo za Francetom Ma-zovcem - Ristom člani prve mladinske pohodne čete v naši občini. Po končani prisegi pa je komandir pete Janez Alič pre-vzel prapor od sekretarja OK ZSMS Moste-Polje.
Točno dan manj kot štiriin-trideset let je minilo od zna-menite bitke na Pugledu, ko je
drugi partizanski bataljon do-kazal, da je v dveh in pol me-secih prezimovanja na Pugledu postal trdna in vojaško dobro organizirana ter vodena enota. Dobro vodena obramba ter vztrajnost borcev na položajih sta veliko močnejšemu sovraž-niku onemogočfla, da bi še po-dnevi zasedel Pugled, zvečer pa je bataljon brez sledu izginil. Prebil je sovražni obroč.
,,Enkratno je bilo, da je eno-ta prezimovala tako blizu glav-nega mesta, kot je bflo tu, na Pugledu. Ves čas prezimovanja so imeli borci skupaj pravo vo-jaško šolo, pa tudi moralno-politično in kulturno vzgojo,
tako da je tako vsak od njfli v nuji in v vsakem položaju za-menjal svojega komandirja," je povedal Risto.
Torej dan manj kot štiriin-trideset let je minflo od takrat, ko je Pugled spet oživel, ko je spet zaropotalo in zapokalo, pa čeprav iz ^stare tete.ki je že za muzej, zakašlja pa le še vedno," kot je nekdo dejal. Tudi par-tizanski miting je spominjal na tiste dni.
Za vsakega izmed nas je bfl pohod doživetje zase, moram pa reči, da se sedaj že pridno pripravljam na nove pohode, ki jih bo letos še veliko. Zelo veliko.                                IG