—« 173 i*— IVO TROŠT: .. . Najlepši trenutek. 1 f ^^ "^nN rec* ^ridesetimi leti je bil kranjski pešpolk št. 17 iz Ub'^ j j Bosne premeščen na cesarski Dunaj. Vladar je hotel ¦Bll^Sk j I baje od bliže spoznati kranjske junake, ki so s častniki ffgW ^^/ vred kazali ob zasedanju Bosne in Hercegovine prave ^HPj^-*^*^ čudeže junaštva, podjetnosti in uporabnosti. /^ >\ Slovesno je polk sprejela bela Ljubljana, sama ^k ponosna na toliko ponosnih junakov, ki so se vrnili I i^p^ ,-M iz boja z vencem zmage, s palmo slave. Praznično — odeta slovenska prestolnica je iz boja se vrnivše sinove sijajno pogostila. Bil je značilen praznik, ko so mladeniči začeli pre- števati svoje vrste in spoznavati, da je marsikateri zaspal v Bosni ponosni. Matere so iskale svojih sinov, žene svojih mož, neveste zaročencev, otroci očetov v vračajočih se vrstah — zaman. V kupo veselja je kanila kaplja bridkosti. ' V nekoliko dneh je polk odrinil na cesarski Dunaj. Nadomestniki so šli na svoje domove, v njih vrste so pa vstopili novi naborniki, med temi tudi bobnar Gričar iz Ljubljanske okolice. Veselili so se fantje cesarske pre-stolnice in veselo prepevali na železnici kakor tedaj, ko so odhajali v boje na Turke. No, Dunaj in življenje v tako velikem mestu sta se pozneje pokazala marsikomu drugačna kakor si ju je mislil in slikal spotoma. Videli so mnogo in se privadili vsemu — tudi straže na cesarskem dvoru, kjer so jo oprav-ljali prav često. Mnogo mičnih dogodb si je zapomnil bobnar Gričar iz tistega časa. Vredne so vse, da bi jih objavil »Zvonček", posebno še tiste, kako se je naš cesar zares čudil vestnosti in zvestobi naših kranjskih fantov. Za danes napišem samo to, kako je bobnar Gričar doživel najlepši trenutek svojega življenja na Dunaju. Vojaško vežbališče na Šmelci leži nekaj zunaj mesta. Velik prostor za-došča za mnogobrojna vojaška krdela, ki se tu vežbajo dan za dnem. Raz-lični polki, nastanjeni na Dunaju, imajo tu svoje vaje, ki se jih često ude-ležuje sam cesar, prav gotovo pa višji vojaški dostojanstveniki. Tako je bilo tudi nekega lepega jesenskega dopoldneva. Vsi so se pridno sukali, vmes pa komaj čakali, da se vrnejo domov. Nihče že ni mislil skoro na drugo kakor na kosilo v vojašnici. Karzašumi med častniki: »Cesar jaše na Šmelco! Cesar gre nadzorovat vaje!" Težko se ugane, kdo se je huje prestrašil te vesti — častniki ali prostaki. In kakor se rado zgodi, da v takem trenutku marsikdo izgubi razsodnost ter jo išče tam, kjer je ni, se je zgodilo tudi ta dan. Cesar je želel, naj se čete nekoliko zasučejo pred njim v dolgih vrstah. Castniki so se veselili, da ni bilo ukazano kaj hujšega; brez strahu pa ni bil nobeden. Povelje izzveni, čete se zasučejo pred cesarjem in se pornikajo v popolnem neredu mitno vladarja; pozabile so celo stopati v potrebnem -^ 174 — M taktu. Castniki so stali vsi zeleni satne jeze in sramote. Nobeden se ni 1 spomnil, kaj bi bilo sedaj najbolj pametno. Bobnar je stopal ob koncu svoje 1 stotnije in čakal, kako daleč se zmešajo vrste, Tedaj pa veli cesar: ,Bobnar, | udari!« J ^g Cesar jaše na Šmelco §^j In zapel je boben Oričarju kakor še nikoli. Tako je pel kakor jeri-hovska trobenta in še lepše kakor sv. Petra zvon v Rimu; pel je kakor an-gelci in svetniki; pel tako — da so se zmešane vrste popolnoma uravnale; da je došel vsak na svoje mesto; pel, da so se častniki oddahnili od jeze _—, 175 .^— in sramote. Izkratka: Gričarjev boben je pel, da je spravil samega cesarja v dobro voljo, ki je ukazal izgrešeno razvrščenje ponoviti. Ponovili so ga brez nesreče in napake, da je bil Gričar zopet ponosen na svoj polk in na svoj boben, ki ga je sicer imenoval škafček. Ko so se vračali v mesto, ni bil nihče tako ponosen kot Gričar. Čast-niki so pričakovali vsevprek, da dobe za neuspelo vajo ostro svarilo. Kleli so nesrečni trenutek in svojo zmedenost, a bobnar je uvrstil ta trenutek kakor tudi vso nesrečo, ki ga je provzročila, med najsrečnejše trenutke svo-jega življenja; zakaj brez te neprilike bi ne doživel sreče, da mu je velel sam cesar: BBobnar, udari!" Ali je rekel cesar komu drugemu kaj po-dobnega? Malone vso vojaško dobo je ostal Gričar na Dunaju, videl vse poseb-nosti velikega mesta, videl še pozneje večkrat satnega cesarja, slišal, kako je izrekal svojo pohvalo in svojo nevoljo zaradi izvežbanosti vojaških od-delkov. Tega pa, da bi bobnarju cesar dajal povelja, ko izgube glavo drugi poveljniki, tega ni slišal nikoli več. Samo njemu, samo njemu je rekel to. In še danes je Gričar ponosen na to in lahko je ponosen — kakor pravi — na svoj polk in na svoj škafček. — ¦*¦-<& .-.