158 France Forstnerič Pet pesmi iz zbirke Ljubstava PRAZNO Ravne ulice, kvadraste hiše, MESTO ujete v geometrijo. Na pravokotnih ploskvah gred tulipani ledeno cvetijo. Na cvetih sedijo metulji. Mirni. Kot z iglo pripeti. V cvetnih čašah tičijo čebele. Ne brenčijo. Ne skušajo vzleteti. Nad mestom je jasno nebo. Na nebu ni krpe oblaka. Na postaji stoji vlak. Nikogar ne odpelje, nihče ga ni pričakal. Drevesa v parku so tiha kakor na stari litografiji. Niti veja ne zaniha. Trava suho zeleni, kot izrezana iz papirja. Pet pesmi iz zbirke Mestni golobi sedijo na napuščih mogočnih pročelij. Gledajo z višine na tlak, a se ne spustijo, saj so okamneli. Tiho in svetlo je v praznem mestu. Okna se mrzlo bleščijo. Za okni v velikih sobanah ljudje s fotografij v nek drug čas strmijo. ZADNJI LET Njena vrsta je izumrla. VELIKE PTICE Po kamniti puščavi ležijo skladovnice ptičjih kosti kot beli suhi kresovi. Velika ptica v predvečerju sama leti nad praprotnim gozdom, in koder leti, gre hladna senca čez krošnje, ki iz njih puhti toplota dneva. Vesljaji velikanskih kril so kot neslišen piš v toplem zraku. Sonce zahaja in led rdi za gorami, velika ptica pa ne išče domovanja, tudi družic ne išče, saj so že davno druga za drugo udarile s kljuni ob kamen. V votle ptičje kosti se je naselila smrtna bolezen iz prihodnosti. Tja leti nocoj velika ptica. Tudi ona že čuti v perutih bolezen. Sama in zadnja plava h goram in sonce ji zahaja v krotkih očeh. Z zadnjimi močmi vesla v višave, tja na vrh planine, kjer bo sedla, s kremplji se bo oprijela skal, trudna krila bo zložila. 159 160 France Forstnerič Od tam bo gledala v nižave še dolgo potem, ko bo okrog nje noč in jo bo mraz kot železen obroč priklenil v led. KRAVJA Kot strah se je prikazala iz mraka. PRIKAZEN Okostje je bilo zbito iz tramov. Čezenj je bila koža opeta kot mokra ponjava. Suha rebra so bila razmajana kakor stara barka. In res se je kakor barka primajala iz mraka, iz raztrganih megel na travnikih v močvirju. Kravja prikazen me je gledala z ugaslimi, kot pri klovnu povešenimi očmi, pod njimi je imela starčevske mešičke in med rogovi je bila že čisto siva. Gledala me je, tujca v mestni obleki, bila je vsa izstradana, a zamukala ni, nobenega glasu ni dala od sebe, samo buljila je vame kot kak kravji trojanski konj na majavih nogah, dolgo je buljila, potem se je tramovje njenih kosti sesulo, koža je razpadla v pajčevinaste krpe, iz nje pa se je vsipalo kakor kupček črvivega žaganja štirideset let. Toliko je minilo, kar sem jo zadnjič napasel. NEKO NOČ SEM SE ZBUDIL Neko noč sem se proti jutru zbudil. Z ulice je svetila luč skoz zaluzije. V zelenkasti svetlobi sem videl očeta, kako stoji pred mojo knjižno polico. Pet pesmi Iz zbirke Ljubstava Obrnjen je bil z obrazom h knjigam in jih je gledal, ne da bi se jih dotaknil. Ni me bilo strah, čeprav je oče že pokojen, a tudi poklical ga nisem (samo nesrečni Hamlet je ponoči kot blazen klical očetov duh iz groba). Ko je očetov duh izginil, nisem zatisnil očesa. Kot nečesa kriv sem se spraševal, zakaj je prišel mrtvi oče k meni v gluhi nočni uri in zakaj je stal pri knjigah, on, ki v življenju ni prebral nobene. Mi je hotel kaj sporočiti? Nekaj namigniti? Me na nekaj opozoriti? Pogosto jemljem v roke knjige, ki jih je oče gledal. Listam, berem, iščem: nekaj mora biti, nekaj je zapisano takega, kar bi mi oče bil rad povedal, mogoče že davno, ko je bil še med živimi. A kaj, ne vem. Ničesar ne najdem, nič ne razberem, kot da je tisto, Česar v knjigah ne doumemo, zapisano z nevidnimi črkami molka, v neznanem jeziku mrličev. Načeperjen ptič neznane vrste, približno tak kot jezen petelin, ni poraščen s perjem, marveč s črvi. Na glavi namesto rože zguban črv, pod kljunom namesto kožic prisesani pijavki. Namesto perutnic ima dve tolsti klobasasti glisti, po prsih mu rasejo dlakave gosenice. Še kljun je le bingljajoč črviček. 161 OSTUDEN PTIČ 162 France Forstnerič Iz telesa tega ostudnega ptiča štrlijo apnenčaste cevi topov in streljajo kruhove kroglice, vmes pa — kot iz slepega naboja — sfrči kdaj pa kdaj kakšna moljeva ličinka. Kaj naj si mislimo o takem ptiču? Podoba lakote? Sramu? Kazni? Ali je, požrešnež, pozobal toliko črvov, glist, gosenic in ličink, da klijejo iz njega, kakor da bi lezli iz zemlje? Ali pa je ta nagnusen ptič le gruda nižinskega blata, ki mora, srdito, rediti vse te gomazeče mehkužce?