v _ • Danica* izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 4 gl. ^0 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 gl. 21» kr V tiskarni sprejemana za celo leto H gl. 60 kr., za 1 leta 1 gl. 80 kr., za 1 « leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide »Danica« dan poprej Tečaj XLIX. v Ljubljani, 10. vinotoka 1896. List 42. Pridiga pri pervem evharističnem shodu 30. julija v Ljubljani v uršulinski cerkvi. (Konec.) Ko je Božji služabnik Viannev Arsko faro nastopil, bila je v silno žalostnem stanu, zato ker so farani zelo zanemarjali nedeljsko službo Božjo in prejemanje sv. zakramentov. Kaj je storil novi župnik, Božji služabnik? Daritev sv. mase je z največjo pobožnostjo opravljal in dan za dnem je cele ure pred sv. tabernakeljnom prebil v molitvi. In v kratkem je Viannev s svojim spodbudnim zgledom in še bolj z mnogoterimi milostmi, kterih je izprosil pri taberna-kelju — prenovil in predrugačil vso Arsko faro. Jezus sam pravi: „ Ogenj sem prinesel na zem ljo in kaj hočem, kakor da se vname.u (Luc. 12, 40.) Gotovo, če so tega ognja prešinjena serca pastirjev, morajo se v kratkem vneti tudi serca ovčic. Da bi se to zgodilo, so se prečastiti gospodje danes zbrali k pervemu evharističnemu shodu, h kateremu nas je povabilo vodstvo „društvo duhovnov molilcev" za ljubljansko škofijo. „Vo-cavit ad se, «jiios voluit ipse, et venerunt ad eum." (Marc. 3, 13.) Hvala Bogu! Veliko pričujočih preč. gospodov in mnogo vernih kristjanov je sprejelo povabilo — „ prišli so k Jezusu.'1 — Ni še 20 let, odkar so sedanji sv. Oče „društvo duhovnov molilcevu kanoničn > po terdili — in v ljubljanski škofiji se je vpeljalo pred dvema letoma in šteje danes že blizu 170 domačih duhovnov društvenikov. Nenavadni Božji blagoslov je spremljal to društvo v devetih letih — zakaj po vsem svetu je do sedaj več ko 43.000 duhovnov društve- nikov in med njimi več ko 100 Škotov in 7 kardinalov. Vsako leto pristopi njih več ko 50OO k temu društvu. Nenavadno naglo razširjanje kaže potrebo in izverstnost tega duliov-skega društva. Temelj in izvir tega, Bogu tako dopadlji-vega, od Boga tolikanj blagoslovljenega, le za duhovne namenjenega društva — je „kongrega-cija ali družba mašni kov presv. Zakramenta/1 katere edini namen je neprenehano češčenje in slovesno* izpostavljanje presv. Zakramenta. Te redo\nike je vstanovil častitljivi oče Evmard, ki je pred 2, častijo in poveličujejo največjo skrivnost sv. vere in zadostujejo Jezusu v Zakramentu največje ljubezni Božjega Serca. Iz te redovniške družbe je tedaj nastalo „dru-štvo duhovnov molilcev", in društvenikov edina naloga je, da vsakteri vsaki teden eno celo, nepre-tergano uro moli in časti .Jezusa v tabernakelju pričujočega. I >an in ura v tednu je pripuščena prosti volji vsakega uda. Konec mesca pa vsaki naznani pismeno vodstvu društva ure in dneve, v katerih je dopolnil društveno dolžnost. Sad tega društva je res velikansk in prinaša preobilno blagoslova čedi in pastirju. — Ginljivo je brati v mesečniku „Eucharistiau, kateremu dopisujejo duhovni iz vseh krajev o prelepili in čudovitih vspehih tega društva, o nenavadnem blagoslovu, ki se razliva od Jezusovega sv. taberuakelja čez vsa stanovska duhovska opravila. Da veličastna armada — več ko 1 tisoč društvenikov — ki se zbira okoli svo vojvoda v tabernakelju: — iz tabernakelja dobiva povelja in navodila k serčnemu vojskovanju in premaganju satanovega kraljestva. Resnica je, da Božja previdnost daje Cerkvi vedno nova zdravila in bojna orožja, ki so primerna boleznim in bojevanju vsakega časa. — V današnjem času imamo neznano veliko število odpadnikov od Kristusa, o čeznaturnem ničesar ne vedo ali vedeti ali slišati nočejo: — o kako lepo veselo, tolažilno je, da se vzlasti v naših časih — velika skrivnost sv. vere — Jezus v najsvetejšem Zakramentu, bolj ko prej. moli, časti, slovesno izpostavlja in poveličuje — in se tako največja skrivnost sv. vere nevernemu svetu prav živo pred oči postavlja. O kako lepo, veselo in tolažilno je to! rSi seires donum Dei!" Da bi le mi vsi — duhovni in verni kristjani — prav spoznali ta dar Božji, največji dar vsegamogočne, ljubezni Božjega Serca Jezusovega! — Da bi se nam vsem ne zgodilo, kar se je materi sv. Aleksija primerilo! — Častitljivi Božji služabnik — Arski župnik Viannev — je svojim faranom neki dan pridigoval o sv. Rešnjem Telesu. In sklenil je svoj govor s svetim Aleksijem, ter je rekel, da so stariši silili tega svetnika v neki stan, v katerega ni bil od Boga poklican. Da bi se tedaj sv. volja Božja izpolnila, zapustil je svetnik skrivaj očetov dom, Kimsko mesto, in je kot pobožen romar obiskoval sloveče Božje poti po mnogih deželah. 17 let pozneje se verne v Rimsko mesto in pride v očetovo hišo. Oče in mati sta še živela, toda nista ga spoznala in sta ga kot pobožnega romarja iz kerščanskega usmiljenja sprejela v hišo in mu odkazala stanovanje v temni izbici pod stopnicami. Tukaj je sv. Aleksij, neznan še 17 let sveto živel in kakor svetnik umeri. — Se le po smerti so stariši po-izvedeli, da je bil sveti romar njuni ljubi sin Aleksij. — „0 mati, mati" — tako je potem rekel častitljivi Viannev — „mati, mati, — ta je zdihovala, jokala ter rekla: „0 ljubi sin, toliko let sem te tako blizu imela, pa te nisem spoznala — zdaj je pa prepozno.'4 Potem je pa Božji služabnik Viannev končal govor ter vernim rekel: „(ilejmo da se nam v večnosti pred Božjim Sodnikom ne bo tako zgodilo, da nobeden izmed nas ne bo obupno zdihoval in žaloval: „0 Jezus, tako blizu si mi bil — pa te nisem spoznal — te nisem hotel spoznati. — zdaj je prepozno!" Prečastiti, predragi! Hvala Bogu, za nas vse — še ni prepozno — ako se bodo pri nas in med nami uresničile priserčne želje vseli društvenih duhovnov molilcev, ki so geslo društva: „Adveniat Regnum Tuum Eucharisticum; Pridi k nam Tvoje kraljestvo evharistično I" Amen! Karol Heidrich C. M. Nagovor pri 30letnici g. Jožefa Pečar-ja v Kranjski gori dne 19. avgusta leta 1896. Duhovnik, služabnik Bo^ji. Po milosti Božji pa sem. kar sem; in milost Božja v meni ni bila prazna. 1. Kor. 15, io. II. Ravno zato pa, ker ima duhovniški stan toliko nevarnosti, da bi se duhovnik lahko prevzel, zdi se mi, da Bog tudi duhovnike bolj ponižuje kot druge ljudi. To vidimo posebno pri nas in naših sošolcih. V 7. šoli nas je bilo leta 1860 okoli 50. Od teh nas je stopilo v duh. stan 22. Umeri o jih je 12, in sicer: 1.) Lotrič, najboljši, najpridniši, najpobožniši že 10 tednov po novi maši <15. okt. 1864.) 2.) Ažman Jožef, 27. apr. 1866 v Radovljici. S.) Jalen Šimen, 25. junija 1876 v Kranju. 4.) Cirar Frančišek, 27. marca 1886 na Dunaju. 5.) Kramar Janez, 27. oktobra 1886 na Breznici. 6.) Soklič Blaž, 15. julija 1889 v škofji Loki. 7.) Legat Janez, 8. sept. 18D2 v Terstu. 8.j štrukelj Fran, 17. septembra 181)5 na Šmarni gori. 9.) Klun Karol, 8. jun. 1896 v Budimpešti. 10.) Logar Franc. 11.) Pretnar Franc, in 12.) Maiti Karol, v Teržaški sko- nji. - — Živih nas je še 10. Tu pričujočih s slav-ljencem vred 4. Priti niso mogli: 5.) dekan Vari iz Doline, ki je v Toplicah. 6.) g. Pavlič Damijan, župnik iz Kostaujevice. 7.) g. Pristov, beneticijat iz šent Vida. 8.) Šolar je prišel ob pamet in živi v Stari Loki. 9. in 10.) Dva sta v Ameriki; Žužek in Tomazin. Kar je bilo boljših in zmožnejših, so že vsi pomerli; in ravno najboljši in najzmožnejsi je umeri najpred, 10 tednov po novi maši, ne da bi bil deloval v duh. službi. Zopet drugi, ki je imel med nami najboljši spomin, je umeri čez 10 mesecev, naj čverstejsi in naj krepkejši, pravi orjak je pa umeri čez 10 let — in oba dostojanstvenika, oba kanonika, nadarjena in zmožna imenitna — sta sla že tudi oba. Ostali smo le bolj slabotni, manj nadarjeni in še od nas ostalih je eden bolan, drug pa zmešan! Tedaj vidimo, da se res nase ne moremo zanašati, in če kaj delamo, le po milosti in pripu-ščenji Božjem, z Božjo pomočjo delamo. Pa tudi ne vemo, kako dolgo bomo še delali ali kaj bomo dosegli. — Danes še mašujem — jutri morebiti že ne več — zadene me morebiti serčna kap, kakor Kluna; danes se pridigujem, v nedeljo morebiti ne več, me zadene mertvoud, kakor tukaj tovariša g. Jožefa, in ne bom mogel razločno govoriti; danes še molim brevir in spove-dujem, jutri morebiti ne več, ker se mi lahko pamet zmeša, kakor tovarišu Šolarju! Tako tedaj Bog ponižuje duhovnike z boleznijo in drugimi nadlogami, da se morebiti kje ne prevzamejo zavoljo svoje velike časti in službe. — Bog pa v poniževanje duhovnikovo tudi pri pušča, da duhovnik v greh pade. Duhovnik, če tudi posvečen in v službo Gospodovo odbran, ostane vender še človek, vsim človeškim slabostim podveržen in raznim skušnjavam in grehom izpostavljen. Zato vidimo, da so duhovniki grešdi in še grese! — Zakaj Bog to pripušča? Zato, kakor sem že rekel, da nas ponižuje zato, da bi duhovnik spoznal svojo revščino in se tem tesneje oklenil Boga in ne iskal svoje hvale, ampak čast Božjo. Dukovnik je grešnik in mora pri sv. maši darovati naj pred za svoje grehe, potem za grehe ljudstva. Duhovnik pri maši se najpred sam obtoži na spodnji stopinji altarja se na persi terkajoč: grešil sem , grešil sem, zelo sem grešil, (mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa!) Duhovnika pusti Bog grešiti, da ve in zna z grešnikom usmiljenje imeti, da grešniki zaupljivo k njemu hodijo. Ko bi duhovnik ne mogel grešiti, ali ko bi res nikoli ne grešil, bi se grešniki bali priti k njemu. Tako pa je modri Bog izročil sv. zakramente duhovnikom, revnim ljudem in grešnikom, da zamorejo z grešniki po-terpljenje in usmiljenje imeti! Kakor pa grešni padci duhovnika silijo in naganjajo k ponižnosti, tako pa tudi tirjajo usmiljenje pri vernih kristjanih. — Res, da je vsak greh duhovnikov veliko večji kot navadnega kristjana zavoljo njegovega višjega in svetega stanu; ali pameten kristjan zato ne bo že obsodil du hovnika, če ga vidi grešiti. — Ljubi verni kristjani ! Ako vidite nas duhovnike grešiti — vedite, da smo ljudje — enakega mesa, enakih nagnenj, enakih slabostij kakor vi; imejte usmiljenje z nami, molite za nas! Cesar Konstantin je rekel: Ko bi jaz videl duhovnika grešiti: vzel bi svoj cesarski plašč in bi ga zakril, da bi ga nobeden ne videl. — Mašnik, ko je sprejel mašnikovo posvečevanje, ni odvergel človeških slabostij, ampak ostane človek kakor popred in lahko pade, in res pade in toliko globokeje pade, kolikor višje stoji nad vernim ljudstvom! Zatorej predragi, nikar se ne spodtikajte, če vidite duhovnika grešiti ali če slišite kaj tacega: Vedite, da le človek, kakor vi in drugi — izgovarjajte ga: ali če ga ne morete izgovarjati, imejte usmiljenje ž njim, molite zanj in zakrivajte, ne raznašajte pa njegovih napak in slabosti! In v vašo tolažbo bodi rečeno, da tudi nevredni, grešni duhovnik opravlja veljavno sveto mašo in sv. zakramente. Zavoljo tega se vam ni bati, da bi ne prejeli vredno sv. zakramentov, če jih slučajno morebiti deli kak nevreden, grešen mašnik. Ce bi se veljava sv. zakramentov ravnala po vrednosti in nevrednosti duhovnov, po njih grešnosti in pobožnosti, potem bi vi nikoli ne mogli mirni biti. Vselej bi vas mučila misel: Ce je pa ta duhovnik v smertnem grehu, potem ne more veljavno kerstiti! — Oh kam bi se potem obernili, kje in kako mir zadobili! Zato naj svetejši mašnik kakor naj slabši veljavno kerščuje, veljavno odvezuje, ker vrednost, veljava, delavnost sv. zakramentov ni odvisna od duhovnika, ki jih deli, ampak od Kristusa, ki jih je posvetil. Zato je že sv. Pavel opominjal Korinčane, da naj se ne prepirajo med seboj, čigar kerst je boljši, ali tistega, ki je bil kerščen od njega, ali tistega, ki je bil kerščen od Apolona. ali pa od sv. Petra! Sv. Pavel tedaj pravi: Ce je že kdo kerščen od mene, ali od Petra, ali od Apolona ali od koga drugega, bil je vender le kerščen v imenu Kristusovem, ki edini milost in odpuščenje podeljuje, naj že Zak rament opravlja Peter ali Pavel! Sklep. Slišali smo tedaj, ljubi keršč. poslušalci kako vzvišen je duhovski stan, in da je ravno zavoljo tega nevarnost, da bi se duhovniki ne prevzeli; zato pa jih Bog tudi ponižuje, ponižuje z boleznimi in nadlogami, pa tudi v tem, da jih pusti v greh pasti! Vendar je treba tudi grešnega duhovnika častiti, ne zavoljo njega, ampak zavoljo Kristusa, čegar namestniki smo! Vi pa, dragi sošolci moji! in posebno ti, ljubi g. Jožef! zahvalimo se danes iz serca Bogu, ki nas je pustil 20 oziroma 31, 32 let v duhovskem stanu, med tem ko je toliko naših tovarišev že poklical v večnost. Ce smo kaj in kolikor smo storili v teh 30 letih v službi Gospodovi, to ni naše delo, ampak Božja moč, brez ktere nič nismo. Za vse to ga hočemo potem zahvaliti, zraven pa ponižno spoznati, da smo le nevredni služabniki, da smo le storili, kar smo bili dolžni, zato bomo rekli: Xe nam, ne nam, o Gospod, ampak svojemu imenu daj čast! Tudi ti, ljubi g. Jožef, danes zahvali Boga za vse dobrote, ki ti jih je v 30 letih tvojega duh. stanu skazal. Ce tudi nisi dalj kot 1<> let delal v vinogradu (Jospodovem. pa ti je Bog dal * poterpežljivost: ti je dal še dočakati, če tudi le na stolu, toliko let, ko je čver&tejše tovariše že davno poklical. Za vse hočemo Gospoda zahvaliti, za dobrote pa tudi za težave. Vsaj težave, bolezni nas same ponižne delajo, in ponižnost je najbolj ravna pot v nebesa. Malo nas je že in tudi mi ostali se vidno staramo: šli bomo drug za drugim — naj se zgodi volja Božja! da bi bili le v milosti Božji in da bi le dosegli plačilo zvestih služabnikov Božjih. I panio, da so naši pokojni tovariši že v nebesih, — če pa se še morebiti v vicah pkore, spominjajmo se jih v svojih molitvah in pri sv. mašah. Tukaj se ne bomo mnogokrat več videli, eni danes zadnjikrat, pa daj Bog in ljuba Devica Marija, da se tam srečni vidimo pri Očetu v nebesih, kjer ne bo nobene ločitve več! Amen. Janez Ažman. Venec na grob prečastne^a rajnega gospoda Luke Jeran-a. birštgn rtu*. k a mor niha sv. Očeta, zlato>na>nika, kanonika, rrflnika ^bunice", Ud. o pervem godu po njegoii smerti. Molto: »Pridi k nam Tvoje kraljestvo'« — II. |«ro-nja ' »