Železne niti 17 Naši veliki krešiči 213 Naši veliki krešiči Bojan Kofler V svetu krešičev (Carabidae) predstavlja rod velikih krešičev (Carabus) eno največjih sku- pin. Na svetu je znanih že več kot tisoč vrst in še vedno opisujejo nove. V Evropi jih živi okrog sto, v Sloveniji pa je bila do sedaj potrjena prisotnost 28 vrst, pričakujemo pa še nove najdbe. Gre za relativno velike vrste. Najmanjša evropska vrsta doseže 1 3 mm (Carabus nitens), največja pa 40 mm (Carabus coriaceus). V tropskem pasu so pravi velikani, ki dosegajo velikosti celo do 70 mm. Imajo hrapave pokrovke, ki so pogosto bleščeče kovinsko obarva- ne. Zaradi njihove velikosti, pestrosti oblik in barv jih v naravi ne opazijo zgolj strokov- njaki, ampak tudi povsem navadni ljudje. Zanimivi so tako za zbiralce kot tudi za prave ljubitelje vsega živega. Večina vrst je aktivna ponoči, le manjši del je aktiven podnevi. Vse vrste so plenilske in lovijo na tleh živeče žuželke, polže, deževnike in gosenice. Plen obvla- dajo s krepkimi ugrizi, toda potem ga ne raztrgajo in pogoltnejo, temveč izbljuvajo nanj svoj želodčni sok. Fermenti hitro utekočinijo mehke dele živali v nekako kašo, ki jo hrošč nato posrka. Dobro so prilagojeni življenju na tleh. Večji del, predvsem so to velike vrste, ima reducirana zadnja krila, reducirano letalno muskulaturo in zraščene pokrovke, tako da niso več sposobne letenja. S tem se je bistveno zmanjšala njihova sposobnost širjenja v prostoru. Posledično danes številne vrste zasedajo zelo različne, vendar prostorsko ome- jene življenjske prostore in so tako močno podvržene endemizmu. Nasprotno temu so druge vrste generalisti in so zato razširjene na zelo obsežnih življenjskih območjih. Njihovi sovražniki so zlasti ptice in žužkojedi sesalci. Veliki krešiči so proti njim razvili obrambni sistem. Skozi usta izločajo jedke prebavne sokove, skozi analne žleze pa ogab- ne prebavne izločke, ki odvračajo napadalce. Pripadniki rodu velikih krešičev so človeku koristni, saj kot plenilske vrste hroščev us- pešno znižujejo populacije škodljivcev v gozdovih in na poljih. Ker so eden najpomemb- nejših dejavnikov biološkega, naravi prijaznega obvladovanja škodljivcev v gozdarstvu in poljedeljstvu in ker so habitatno ogroženi zaradi naglega izginjanja njihovih življenj- skih okolij, so jih zakonsko zaščitili. Železne niti 17 Naši veliki krešiči 214 Biološke raziskave Dolgoletne biološke raziskave prisotnosti velikih krešičev sem opravil na območju Selške doline, Je- lovice, Ratitovca in Soriške planine. Primerke sem iskal in ročno pobiral v travi, na poteh in kolovozih, pod kamni, v gozdovih, ob reki in potokih. Nočne vrste sem ob toplih večerih nabiral z lučjo in pod uličnimi svetilkami; spet druge v zimskem času v trhlem lesu, kjer prezimujejo. Zelo uspešno sem jih lovil v pasti s kisom in soljo, ki sem jih nastavljal zlasti v gozdovih, na travnikih, ob živih mejah, v grmovju, močvirjih, mlakah ter na obrežjih potokov in reke. Primerke sem nabral, prepariral, določil in kolek- cioniral. Shranjeni so v privatni zbirki CBKS (Zbirka Bojan Kofler, Škofja Loka, Slovenija). Na raziskovanem območju sem našel 9 vrst (šte- vilke v oklepaju pri navajanju najdb pomenijo števi- lo ulovljenih primerkov): Carabus (Hygrocarabus) variolosus nodulosus Fabricius, 1787 Razširjenost in biologija: Močvirski krešič spa- da med največje vrste evropskih hroščev. Telesna dolžina doseže od 20 do 33 mm. Je (tako kot ostale vrste tega rodu) plenilska vrsta hrošča. Dandanes je zelo redek. Najdemo ga skoraj izključno le še v jugovzhodnih delih srednje Evrope in v južni Evro- pi. Včasih je bil prisoten tudi v sredogorju severnih delov srednje Evrope, vendar je tod že skoraj pov- sem izumrl. Opažen je bil v Bolgariji, na Češkem, v Moldaviji, na Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem, v Ukrajini, Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini in Makedoniji. Znani sta dve podvrsti. Podvrsta Carabus variolosus nodulosus poseljuje južnejše dele Evrope in sega prek Dinaridov do srednje Evrope in na zahodu do Francije. Podvrsta Carabus variolosus variolosus pa je razširjen severneje od Vojvodine prek Kar- patov do Češke. V Sloveniji je prisotna podvrsta Carabus variolosus nodulosus. Novejše takso- nomske raziskave razkrivajo, da sta opisani pod- vrsti pravzaprav samostojni vrsti. Zgornja stran močvirskega krešiča je popolnoma črno obarvana, površina je nebleščeča ali medlo bleščeča. Vratni ščit in pokrovke so pokrite z značilnimi, zelo opa- znimi grbinami. Močvirski krešič je strogo speci- alizirana vrsta, ki je vezana na gozdne potoke in ozek pas izjemno vlažnega obrežja, ki ga običajno poraščajo sestoji močvirnih listnatih gozdov. Tod tudi prezimuje v trohnečem lesu štorov, pod ma- hom ali v zemlji. V tem vlažnem okolju (na tleh in tudi v vodi) lovi vodne polže, majhne rakce, žu- želke, paglavce in ribice. Odrasle osebke pogosto najdemo pod vodo, kjer lahko prežive dalj časa, ne da bi prišli na kopno iskat zrak za dihanje. To jim omogoča zaloga svežega zraka, ki ga za ta namen nosijo s seboj shranjenega pod pokrovkami. Tudi njegove ličinke so sposobne lova pod vodo in se prehranjujejo zlasti z ličinkami vodnih hroščev. Zaradi navezanosti na to ne tako pogosto in zares specifično življenjsko okolje ga močno prizadene vsako drobljenje habitata, ki prekine povezave med posameznimi izoliranimi subpopulacijami. Vrsta je poleg tega izjemno higrofilna, zato je moč- no navlaženo okolje ključno za njen nemoten ra- zvoj. Izsuševanje močvirij in občasna suha obdobja jo zato lahko zelo prizadenejo, zlasti v razvojnem stadiju bube, ko se zaradi izsušitve smrtnost iz- redno poveča. Zaradi tega je razmnoževalni cikel močvirskega krešiča zelo prostorsko omejen, kar povečuje njegovo občutljivost na človekove posege v močvirna in zasenčena okolja gozdnih potokov. V Sloveniji velja za splošno razširjeno, vendar red- ko, zavarovano vrsto. Vrsta je pri nas zavarovana v vseh svojih razvojnih stopnjah, zavarovano je tudi njeno življenjsko okolje (habitat). Prvi primerki se pojavijo že v aprilu. Železne niti 17 Naši veliki krešiči 215 Carabus variolosus nodulosus. Naravna velikost: 28 mm. Foto: Miroslava Kofler Najdbe na Selškem: Dašnica pri Železnikih: 10. 3.–28. 5. 2020 (1); Ratitovec, 4. 10. 1987 (1). Močvirski krešič je uvrščen na seznam evropske Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter pros- to živečih živalskih in rastlinskih vrst, saj velja za v Evropi ogroženo habitatsko vrsto gozdnih potokov. Njegovo življenjsko okolje naglo izginja. Železne niti 17 Naši veliki krešiči 216 Carabus (Procrustes) coriaceus coriaceus Linnaeus, 1758 ležečimi debli. Ob nevarnosti izloča iz žlez na hrbtu ogabno tekočino, ki uspešno odvrača sovražnike. Roparska je tudi njegova ličinka. Usnjati krešič od- laga jajčeca jeseni. Izlegle ličinke prezimijo v tleh in nadaljujejo z razvojem naslednje leto. Po večkra- tni levitvi se zabubijo v tleh. Vrsta ima eno gene- racijo letno, odrasli osebki se pojavijo avgusta ali septembra. Na severu Evrope in na alpskih legah razvoj ličink do odraslih osebkov lahko traja tudi več let. Odrasle živali živijo 2–3 leta. Najdemo ga vse od nižin pa do nadmorske višine 1 500 m in to v odprtih biotopih, pa tudi v vlažnih listnatih in me- šanih gozdovih, živih mejah, na kamnitih gmajnah in priložnostno v vrtovih, na travnikih in na obali. Zelo pogost je predvsem v južnih krajih. V Sloveniji so znana številna najdišča. Najdbe na Selškem: Dašnica pri Železnikih: 14. 8. 1968 (1), 28. 8. 1974 (3), 30. 8. 1974 (1), 7. 9. 1974 (1), 14. 9. 1974 (2), 5. 10. 1974 (1), 10. 7. 1976 (1), 14. 5. 1977 (1); Dražgoše: 13. 9. 1990 (4), 17. 5.–28. 6. 2019 (2); Dražgoška gora: 17. 5.–28. 6. 2019 (1); Rudno: 17. 5.–28. 6. 2019 (1). Carabus (Oreocarabus) hortensis hortensis Linnaeus, 1758 Razširjenost in biologija: Vrtni krešič je srednje velika vrsta rodu Carabus z dolžino telesa od 22 do 30 mm. V Evropi je razširjen od Balkana in Severne Italije vse do Fennoskandije, ni ga na Nizozemskem, na Britanskem otočju, v jugozahodni Evropi in na sre- dozemskih otokih. Kljub slovenskemu imenu vrtni krešič živi ta vrsta večinoma v svetlih gozdovih, kjer poseljuje predele od nižavja do gorskega sveta. Občasno jo najdemo tudi v živih mejah, na posekah, večjih vrtovih, v parkih in zelenih predelih mest. Tako kot v drugih delih severne in srednje Evrope živi tudi v Sloveniji le tipična oblika. Je bakreno rjave do črne barve, robovi pokrovk imajo bakreno rdeč, ze- len, moder ali violetno obarvan rob. Tipalke in noge so črne. Vrsto prepoznamo po tem, da ima vsaka Carabus coriaceus coriaceus. Naravna velikost: 39 mm. Foto: Miroslava Kofler Razširjenost in biologija: Usnjati krešič spada med največje evropske krešiče. Telesna dolžina do- sega od 30 mm, nobena redkost niso 40 mm veliki primerki. Razširjen je vse od sredine Norveške in Švedske do severnih delov Italije. Ni ga na Finskem in v Angliji. Od zahoda proti vzhodu ga najdemo vse od zahodne Francije pa do Male Azije. Pri nas najdemo tipično obliko coriaceus coriaceus v severnem in srednjem delu Slovenije, na Krasu pa živi manjša oblika coriaceus spretus. Gre za po- gosto vrsto. Je motne ali rahlo bleščeče črne barve, pokrovke pa so hrapave kot usnje. Hrapavost po- krovk je drobno in neenakomerno skulpturirana. Je roparska žival, ki se prehranjuje predvsem z dru- gimi insekti, s črvi, polži in z mrhovino, včasih si privošči tudi sadje. Ni sposoben letenja, pač pa zelo hitro teče. Lovi predvsem ponoči, občasno tudi čez dan. Podnevi v glavnem ostaja skrit pod kamni in Železne niti 17 Naši veliki krešiči 217 pokrovka po tri vrste zlatih pik. V Sloveniji so znana številna nahajališča, vendar se najdejo le posamezne živali. Vrsta je toploljubna (termofilna), zato je bolj pogosta na južnih pobočjih. Pojavlja se od aprila do oktobra. Lovi ponoči, njen plen so žuželke do veli- kosti majskega hrošča in polži. Hrani se tudi s svežo mrhovino. Podnevi se skriva pod kamni, v trhlih što- rih in v mahu. Prezimi kot ličinka. Najdbe na Selškem: Dražgoše: 13. 9. 1990 (2). Carabus (Megodontus) violaceus germari Sturm, 1815 Razširjenost in biologija: Vijoličasti krešič spada med večje vrste rodu Carabus. Dolžina telesa meri od 22 do 35 mm. Razširjen je v večjem delu Evrope in seže na sever preko polarnega kroga, proti vzho- du pa v Azijo vse do vzhodne Sibirije in Japonske. V jugozahodni Evropi ga sledimo do Pirenejev. Po- gost je tudi na Britanskem otočju. Je črno modre barve, robovi pokrovk in vratnega ščita imajo ble- ščeče zelen, moder, vijoličast ali rdeč rob. Črne so tudi noge in tipalke. Je plenilska vrsta, ki je aktivna na tleh zlasti v mraku. Hrani se s polži, pajki, tudi z mrhovino in priložnostno z gobami. Podnevi se skriva pod kamni in v mahu. Gre za zelo variabil- no vrsto s številnimi podvrstami, ki se med seboj razlikujejo v barvi in strukturi pokrovk in vratne- ga ščita ter so pri starejših avtorjih imele status samostojnih vrst. Posamezne geografsko ločene podvrste so bile namreč v ledeni dobi izolirane in so se tako razvijale ločeno. Najbolj znane so ssp. violaceus, ssp. salisburgensis, ssp. purpurascens in ssp. germari. V Sloveniji živi le podvrsta germa- ri. Tudi pri njej so poznane številne oblike, bo pa njihovo vrednost treba preveriti na podlagi večjih serij. Vijoličasti krešič je v Sloveniji najbolj pogosta vrsta rodu Carabus. Razširjena je po vsej Sloveniji, tako v nižinah kot tudi v gorskem svetu. Najbolj po- gosto se pojavlja od junija do avgusta. Najdemo jo v svetlih, bolj suhih gozdovih in grmovju, na poljih in travnikih, na obrežju rek in potokov, na vrtovih, Carabus hortensis hortensis. Naravna velikost: 25 mm. Foto: Miroslava Kofler Carabus violaceus germari. Naravna velikost: 31 mm. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 17 Naši veliki krešiči 218 občasno tudi v kleteh. Prezimuje kot ličinka in kot odrasla žival. Odrasli osebki pogosto po več skupaj hibernirajo v trhlih štorih. Najdbe na Selškem: Dašnica pri Železnikih: 17. 8. 1974 (8), 28. 6. 1975 (1), 28. 8. 1976 (1); Dražgoška gora: 9. 7. 2005 (1), 17. 5.–28. 6. 2019 (7); Jelovica: 10. 7. 1974 (1); Racmanski Kovaški vrh nad Železni- ki: 10. 4. 1981 (1), 1. 2. 1993 – iz štora (1); Ratitovec: 12. 7 .–27 . 7 . 1981 (6), 27 . 7 .–1 7 . 8. 1981 (6), 1 7 . 8.–12. 9. 1981 (1), 21. 5.–26. 8. 2005 (10). Carabus (Platycarabus) creutzeri creutzeri Fabricius, 1801 Razširjenost in biologija: Kreutzerjev krešič je srednje velika vrsta rodu Carabus. Dolžina telesa dosega 20 do 30 mm in tako spada v skupino naj- večjih evropskih hroščev. Vrsta je endemična in jo najdemo le v Evropi, in sicer zgolj v srednji Evropi v jugovzhodnem delu Avstrije, na Koroškem in na vzhodnem Tirolskem. Živi tudi v Sloveniji, saj je bil opisan prav po primerkih iz Kranjske. Ker ima vr- sta veliko variacijsko širino, je bilo opisano veliko število različic, ki pa jih avtorji različno priznavajo. Najdemo ga po hladnih gozdovih in gorskih tratah od maja do avgusta vse do nadmorske višine nekaj nad 2000 m. Je temno rjave ali črno modre bleščeče barve, z rdečkasto-violetnimi pikami na pokrovkah. Na robovih vratnega ščita in na pokrovkah opazi- mo enako obarvan rdečkasto violeten lesk. Telo je močno sploščeno, noge dolge, vratni ščit in glava pa sta ozka. Kreutzerjev krešič je aktiven kot dnevni plenilec, saj se hrani predvsem z drugimi žuželka- mi in njihovimi ličinkami. V gozdovih prezimuje v trhlih štorih, v alpskih predelih pa v zemlji in pod kamenjem. V Sloveniji je splošno razširjen, ni ga le v panonskih in subpanonskih delih. Najdbe na Selškem: Dražgoše: 16. 5. 1990 (1), 13. 9. 1990 (2); Prtovč: 4. 10. 1987 (1); Racmanski Kova- ški vrh nad Železniki: 10. 4. 1981 (23), 15. 10. 1981 (12), 1. 2. 1993 (1); Ratitovec: 12.–27 . 7 . 1981 (3), 27 . 7 .–18. 9. 1981 (1), 5.–7. 1994 (8), 10. 1996 (1), 3. 10. 2004 (1), 21. 5.–26. 8. 2005 (2); Vancovec: 10. 11. 1981 (5); Zali Log: 30. 10. 1988 (1). Carabus creutzeri creutzeri. Naravna velikost: 28 mm. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 17 Naši veliki krešiči 219 Carabus (Megodontus) caelatus caelatus Fabricius, 180 1 Razširjenost in biologija: Hrapavi krešič spa- da med največje predstavnike naše favne velikih krešičev. Opisan je bil iz nekdanje Kranjske, torej iz sedanje Slovenije. Črno obarvana tipična oblika caelatus caelatus živi le v severozahodni in srednji Sloveniji. V južnem delu Slovenije živi oblika caela- tus schreiberi, ki je modre barve. Zanj so značilne hrapave pokrovke brez pravilne strukture. Živi predvsem v gozdovih na toplih južnih pobočjih in severno od Karavank ni bil nikoli najden. Razširjen je po vsej Sloveniji, ni ga samo v Prekmurju in Slo- venskih goricah. Najdbe na Selškem: Dašnica pri Železnikih: 28. 8. 1974 (1), 11. 7. 1977 (1); Dražgoše: 13. 9. 1990 (3). Carabus carinthiacus carinthiacus. Naravna velikost: 21 mm. Foto: Miroslava Kofler Carabus (Orinocarabus) carinthiacus carinthiacus Sturm, 1815 Razširjenost in biologija: Koroški krešič spada med manjše predstavnike naše favne velikih kre- šičev. Je črne barve in ima črtaste pokrovke. Živi v gorskih gozdovih in tudi na gorskih tratah v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah ter v predgorju Julijskih Alp, v Trnovskem gozdu in na Nanosu. Vrsta je bila opisana po primerkih z naše Zelenice v Karavankah in velja za razmeroma redko. Najdbe na Selškem: Ratitovec: 12. 8. 1978 (1), 15.–25. 8. 1978 (3), 12.–27. 7. 1981 (6), 27. 7.–18. 8. 1981 (9), 18. 8.–2. 9. 1981 (12). Carabus caelatus caelatus. Naravna velikost: 40 mm. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 17 Naši veliki krešiči 220 Carabus (Eucarabus) catenulatus catenulatus Scopoli, 1763 Razširjenost in biologija: Verigasti krešič je en- demična vrsta krešičev, ki je razširjena le v Evropi. Doslej so vrsto opazili v Bosni in Hercegovini, celin- ski Italiji, Švici in Sloveniji. Odrasli verigasti krešiči dosežejo dolžino okoli 30 mm. Opisan je bil po pri- merkih iz Slovenije in je po videzu zelo podoben vi- joličastemu krešiču. Običajno so ti hrošči črno mod- re barve, najdejo pa se tudi primerki, ki so zelenih, vijoličnih, rdečkastih ali zlatih odtenkov. V Sloveniji je zelo pogosta vrsta. Najdemo ga na travnikih in poljih, kjer jih je največ med majem in junijem. V gozdovih je bolj redek. Najdbe na Selškem: Racmanski Kovaški vrh nad Železniki: 10. 4. 1981 (1); Železniki: 14. 9. 1974 (1), 8. 6. 1975 (9), 26. 6. 1975 (11). Carabus (Tomocarabus) convexus convexus Fabricius, 1775 Razširjenost in biologija: Carabus convexus je s svojimi številnimi podvrstami razširjen v obšir- nih predelih Evrope in Azije. Je v glavnem pogosta vrsta. Razširjen je od Pirenejev in južne Evrope preko večjega dela Evrope in dela Azije vse do Si- birije. Poleg vrste Carabus nitens je to najmanjša vrsta rodu velikih krešičev v naši favni. Dolga je od 14 do 20 mm. S številnimi oblikami je prisotna na vsem ozemlju bivše Jugoslavije, razen na otokih Ja- drana. V Sloveniji v njenem severovzhodnem delu živi tipična oblika (Carabus convexus convexus), v srednji in južni Sloveniji podvrsta dilataus, v viš- jih legah pa nastopa oblika dilatatus hornschuchi. To je majhna, črna vrsta z modrim robom na moč- no obokanih pokrovkah, ki so zmerno hrapave, a s slabo vidnimi pikami. Gre za roparsko vrsto, ki je aktivna ponoči, priložnostno tudi podnevi, sicer pa Carabus convexus convexus. Naravna velikost: 17 mm. Foto: Miroslava Kofler Carabus catenulatus catenulatus. Naravna velikost: 30 mm. Foto: Miroslava Kofler Železne niti 17 Naši veliki krešiči 221 Literatura: Drovenik, Božidar: Hrošči. V: Živalstvo Slovenije, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 2003, str. 370–400. Drovenik, Božidar: Rod Carabus L. (Coleoptera) v Sloveniji. V: Acta entomologica Jugoslavica VIII, Zagreb: Jugoslavensko entomološko društvo, 1972, str. 23–31. Kleinfeld, Frank; Schütze, Helmut: Systematische Liste der Gattung Carabus. Dr. Frank Kleinfeld, Fürth, 1999, 70 str. Kofler, Bojan: Rod krešičev v okolici Železnikov, Škofje Loke in Žirov. V: Loški razgledi 55, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2008, str. 152–160. UK Beetles, Carabus convexus Fabricius, 1775: https://www.ukbeetles.co.uk/carabus-convexus. Pridobljeno: 14. 3. 2020. Vrezec, Al; Polak, Slavko; Kapla, Andrej; Pirnat, Alja: Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst hroščev (prvo delno poro- čilo). Nacionalni inštitut za biologijo, Ljubljana, 2006, 40 str. Wachmann, Ekkehard; Platen, Ralph; Barndt, Dieter: Laufkäfer (Beobachtung, Lebensweise), Augsburg: Naturbuch-Verlag, 1995, str. 259. Wikipedia - Carabus: https://en.wikipedia.org/wiki/Carabus. Pridobljeno: 26. 1. 2020. Wikipedia - Carabus convexus: https://en.wikipedia.org/w/index.php?title=Carabus_convexus&oldid=907273395. Prido- bljeno: 21. 3. 2020. Wikipedia - Creutzers Laufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Creutzers_Laufkäfer. Pridobljeno: 21. 3. 2020. Wikipedia - Echte Laufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Echte-Laufkäfer. Pridobljeno: 26. 1. 2020. Wikipedia - Goldgruben-Laufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Goldgruben-Laufkäfer. Pridobljeno: 14. 3. 2020. Wikipedia - Goldleiste: https://de.wikipedia.org/wiki/Goldleiste. Pridobljeno: 14. 3. 2020. Wikipedia - Grubenlaufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Grubenlaufkäfer. Pridobljeno: 24. 2. 2020. Wikipedia – Kurzgewölbter Laufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Kurzgewölbter_Laufkäfer. Pridobljeno: 14. 3. 2020. Wikipedia - Lederlaufkäfer: https://de.wikipedia.org/wiki/Lederlaufkäfer. Pridobljeno: 15. 3. 2020. Zahradnik, Jiri: Käfer Mittel- und Nordwesteuropas. Verlag Paul Parey, Hamburg in Berlin, 1985, 498 str. se čez dan skriva pod kamni in v drugih skrivališčih. Žre insekte, polže in črve, pa tudi svežo mrhovino. Pojavlja se od aprila do septembra. Odrasli osebki prezimijo in se razmnožujejo naslednjo pomlad. Živi v glavnem na poljih in v negozdnatih vlažnih okoljih, zlasti po vrtovih, na obrežjih in bolj redko v gozdovih; tako v nižinah kot tudi v gorskem svetu. Mladi krešiči se izležejo jeseni in prezimijo. Najdbe na Selškem: Dašnica pri Železnikih: 8. 6. 1975 (1); Ratitovec: 13. 8. 1978 (1); Dražgoše: 17. 5.–28. 6. 2019 (1). Zaključek Od 28 vrst, znanih v Sloveniji, sem na raziskova- nem področju našel 9 vrst, kar predstavlja 32-od- stotno zastopanost. To je visok delež, še posebej če upoštevamo dejstvo, da je bil velik del ozemlja dolgo časa močno degradiran zaradi več kot poltisočletne- ga intenzivnega železarjenja, v višjih legah pa tudi zaradi reje drobnice. Največ škode je povzročilo oglarjenje. Oglje je bilo neobhodno potrebno pri ta- ljenju rude, obdelavi surovega železa in proizvodnji končnih izdelkov. Zaradi vedno večje lakote po lesu so do začetka 20. stoletja, ko je ugasnil zadnji plavž, obsežna območja povsem ogolela. Prizadete so bile zlasti gozdne vrste. Vsemu navkljub je mala Selška dolina ostala vroča točka biološke diverzitete, saj ima kar 1-odstotni delež vseh znanih vrst velikih krešičev. Železne niti 17 222