OSEMDESET LET JANKA JURANČIČA
Akademik Janko Jurančič, ki je 18. decembra lani zakoračil v deveto desetletje, ni samo slovenski srbohrvatist, ampak je v pravem pomenu besede jugoslavist; pripada vsem bal-kanskoslovanskim kulturam kot leksikograf, književni zgodovinar, lingvist, skratka, kot raziskovalec in neutrudljiv pedagoški praktik na vseh ravneh šolskega sistema. Rojen je bil v Andrencih - Slovenske gorice, klasično gimnazijo je končal v Mariboru in Ptuju in 1925. leta je začel študirati slavistiko, in sicer pod a) srbsko in hrvatsko književnost, pod b) zgodovino srbskega in hrvatskega jezika in pod c) narodno zgodovino in nemški jezik s književnostjo (v Ljubljani in Beogradu). Od leta 1930 do 1951 je bil profesor na Tehnični srednji šoH v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa tudi direktor; potem je bil do 1961. leta profesor srbohrvatskega jezika na Pedagoški akademiji v Ljubljani, od leta 1947 do 1975 pa honorarni sodelavec, docent, izredni in redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1962 je postal doktor filoloških znanosti s temo Kajkavsko narečje kot knjižni jezik v delih Tita Brezovačkega. Bil je predsednik glavnega uredniškega odbora za Slovar slovenskega knjižnega jezika in namestnik upravnika Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, leta 1976 je postal dopisni član, danes pa je redni član SAZU in tajnik razreda za hlološke in literarne vede. Pred vojno je urejal list Srednješolec; med vojno je bil aktivist OF, nato mestni ljudski odbornik, po vojni pa je bil član rajonskega in univerzitetnega partijskega komiteja. Sodeloval je na jugoslovanskih in mednarodnih slavističnih kongresih, na slo-venističnih srečanjih; od leta 1956 do 1958 je bil tudi predsednik Slavističnega društva Slovenije. S svojimi pomembnimi prispevki je sodeloval na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani, Jugoslovanskem slavističnem seminarju v Zadru, mednarodnem slavističnem centru v Beogradu in v drugih mestih. Za svoje vsestransko prizadevanje je dobil repubhška in zvezna priznanja.
Posebno pomembni sta jubilantova pedagoška praksa in njegova skrb za učence. Prof. Janko Jurančič je pisal učbenike za jezik in književnost, berila s komentarji za slovenske šole vseh stopenj, pa tudi slovenske in srbohrvatske učbenike za šole vseh stopenj v Hrvatski, Srbiji, Črni gori in BiH. Kot profesor PA v Ljubljani je izdal skripta Starejša hrvatska in srbska književnost (1950), leta 1975 pa Biografije ali žitja srbskih vladarjev in ar-hiepiskopov; to je bila razširitev znanja za slovensko šolsko populacijo in tudi širši krog ljudi, predvsem pa poglabljanje njihove vednosti o najstarejših srbskih literarnih delih.
Avtorjevo široko razgledanost kažejo tudi publikacije Izbrane strani Dositeja Obradovića (1951), izbor iz hrvatske in srbske ljudske epike (1959), Balade Petrice Kerempuha (1960) s kajkavsko-slovenskimi in kajkavsko-štokavsko-slovenskimi komentarji, izbrana mesta iz Gorskega venca, Smrt Smail-age Ćengića (1962), prevod Antologije nove srbske lirike (1965) in redakcija Po/fo;n//ca (1964).
Več kot četrt stoletja so bili njegovi učbeniki za osnovne in srednje šole nenadomestljiva pomagala za učenje srbohrvatskega jezika. Ti učbeniki so svojevrstna antologija dosežkov literatur južnoslovanskih narodov. Naj omenimo le nekatere od njih. To so srbohr-vatsko berilo za 5. in 6. razred (1958) s slovnico in slovarjem ter nekaj izdaj berila za 7. in 8. razred (1957), kar priča, da njihova kvaliteta ni bila naključna in kratkotrajna. Pomembni so tudi njegovi prvi mali srbohrvatski slovarji in kratke slovnice, ki so dodane berilom. Za gimnazijce je prof. Jurančič pripravil v letih od 1951 do 1954 Srbsko in hr-
152
vatsko berilo za višje razrede gimnazije, ki obsega štiri dele. Tudi ta učbenik, ki ga ses- ; tavljajo štiri knjige, je izšel v več izdajah. Leta 1964 je učbenike za gimnazije še dopolnil ! in razširil v Srbsko, hrvatsko in makedonsko berilo v dveh knjigah. Prva knjiga je bila na- ; menjena dijakom 1. in 2. razreda gimnazij, druga pa dijakom 3. in 4. razreda. Obe knjigi > sta izšH dopolnjeni s slovarjem, akcentuacijo in z bio-bibliografskimi podatki o pisateljih. ] Tudi tu priča več izdaj o trajnejši vrednosti izbora, ki ga je opravil jubilant. V teh dveh i učbenikih je obravnaval tudi makedonsko literaturo, ki je zastopana v skromnejšem ob- • segu, vendar izbor kaže široko razgledanost avtorja in ga potrjuje kot neutrudljivega i znanstvenika in pedagoškega delavca. 1
Avtorjevo poznavanje južnoslovanskih jezikov se kaže v njegovi kontrastivni študiji Juž- \ noslovanski jeziki, v kateri se ukvarja tudi z makedonskim in bolgarskim jezikom. To je : nedvomno prvi komparativni učbenik v Jugoslaviji, ki obravnava makedonski jezik enakopravno z drugimi južnoslovanskimi jeziki. Za Janka Jurančiča prav gotovo lahko rečemo, da njegovo delo pripada več kulturam.
Profesor Jurančič je tudi avtor učbenika Slovenački jezik - slovnice slovenskega jezika za Hrvate in Srbe (1965, 1971). Z njim se je predstavil kot slovenist na srbohrvatskem je- i zikovnem področju. '
Svoje književnozgodovinske ambicije prof. Jurančič ni udejanil le v pedagoškem proce- i su, temveč tudi v svojih znanstvenih in strokovnih delih. V poljudni reviji Pionir je v letih i 1961 in 1962 opravil sistematičen pregled starejše hrvatske in srbske književnosti, o Marinu Držiću in njegovih dramskih dehh na slovenskih odrih pa je pisal v letu 1970. Kot profesor srbohrvatskega jezika, dialektologije in zgodovine, kar je bil njegov temeljni interes, se je ukvarjal predvsem z lingvistiko. S področja leksikografske problematike in dialektologije srbohrvatskega jezika naj omenimo samo nekatera njegova dela: O leksiki v panonskih govorih (1966), O strukturi srbohrvatskega in slovenskega besedišča (1967), ki : jo je izpopolnjeno izdal ponovno leta 1970, O strukturi leksike v srbohrvatskem in slaven- j skem jeziku, O kajkavskem narečju (1968). To naj bi bila teoretična priprava in razmišlja- : nje za slovarje, ki jih je pripravljal ali izdal. Pomembna in nepogrešljiva je njegova raz- ' prava o akcentuaciji: O slovenskem in srbohrvatskem akcentu (1969, druga izdaja 1972). '. S tem je nadaljeval v svojem najobsežnejšem in najpomembnejšem delu - v leksikografiji, s pri sestavljanju nekaj pomembnih slovarjev. Začel je z obsežnim Srbohrvatsko-slovenskim I slovarjem (1955., druga izdaja 1970 in razširjena izdaja 1972), Vsaka izdaja je za nekaj ti- j soč gesel bogatejša od prejšnje. V uvodnem delu je avtor povedal, da nagel razvoj go-1 spodarskega, poHtičnega in kulturnega življenja v svobodni Jugoslaviji ustvarja dan za \ dnem tesnejše stike med bratskimi republikami. In prav zato, ker so se krepile vezi med ] narodi v naši državi, je rasel tudi jezikovni fond Jurančičevih slovarjev.V teh slovarjih i je kratek oris zgodovine jezika Hrvatov, Srbov, Bosancev, Hercegovcev, Črnogorcev, na- i vedeni so dialekti in variante knjižnega jezika, dodana je tudi kratka slovnica srbohrvat- ) skega jezika; v njih so navedeni najpomembnejši starejši in novejši prispevki k srbski in ; hrvatski leksikografiji. Ne smemo prezreti tudi praktičnega Srbohrvatsko-slovenskega in , Slovensko-srbohrvatskega slovarja iz leta 1970. Ta mali žepni slovar je omogočil boljšo ko- ; munikacijo z mnogimi delavci iz drugih republik.
Zagrebški, beograjski in sarajevski srbohrvatisti menijo, da je ta slovar, posebej njegova : zadnja izdaja, eden najpomembnejših dosežkov v sodobni jugoslavistiki. Brezhibna ak- i centuacija, ki ima pomembno vlogo v srbohrvatskem pravorečju, je nedvomno uporabna ; kot pravopisni model in primerna za učenje in preverjanje tega jezika.
Izbor srbohrvatskih gesel je bil opravljen z velikim poznavanjem in koristenjem več je-; zikovnih priročnikov. Pomembno je, ker sta v slovarju upoštevani obe varianti srbohr- i vatskega knjižnega jezika, ekavska in ijekavska, slovenske vzporednice pa so izpeljane! glede na besedotvorne možnosti sodobne slovenščine. i
153
Večletna leksikološka dejavnost akademika Janka Jurančiča je obrodila sadove in mu prinesla zasluženo priznanje. Od 1966 do 1969 je v Bologni skupaj z Antonom Bajcem in Giuliom Francom izdal: Dizionario italiano - serbocroato-sloveno; Dizionaiio seibocroa-to-italiano; sloveno-italiano in Dizionario sloveno-italiano (Bologna, Ljubljana).
V vseh teh slovarjih obravnava poleg slovenskega in srbohrvatskega jezika še makedonski. Sestavljanje slovarjev je težaško delo. Francoski akademiki ne trdijo tjavdan, da je slovarsko delo enako najtežji tlaki. Najbrž je prav zaradi tega - po tolikšnem samoodpo-vedovanju in naporu - vsakokrat izšlo novo, z muko rojeno in zato dragoceno delo našega osemdesetletnega leksikografa. Vrhunec tega njegovega napora pa je Slovensko-srbohr-vaiski slovar (1981) na skoraj 1500 straneh.
Če je s prejšnjimi slovarji omogočil Slovencem, da so se poglobili v enigme srbohrvati-stike, je dal z zadnjim slovarjem takšno možnost tistim, ki govorijo hrvatskosrbsko. Slovar je že dve leü v rabi kot nepogrešljivo prevajalsko pomagalo in dragocen priročnik za mnoge uporabnike. Akademik Janko Jurančič je eden od redkih leksikologov, ki se je v praksi predstavil kot neutruden leksikograf in vzgojitelj več slavističnih generacij. Ob njegovem visokem jubileju mu čestitamo in mu želimo, da bi nam znanje še dolgo bogatil s svojimi dragocenimi znanstvenimi prispevki.
Dragi Štefanija Filozofska fakulteta v Ljubljani
Prevedel Pančo C a r evski ,
154