j j
ilM 41 m v	
m,	mmk 1	
Z letošnjega romanja Slovencev v Lujdn (Argentina): na naslovni strani : laši fantje nosijo podobo Marije iz Brezij, v ozadju pa kip lujanske Virgencitc (foto Lojze Erjavec); na tej strani :	osrednji del veličastne procesije in
pogled proti glavnemu oltarju med zaključno pobožnostjo (foto M. Kocmur)

duhovno
ŽIVLJENJE
SLOVANSKA APOSTOLA
(K PRAZNIKU SV. CIRILA IN METODA, 7. JULIJA)
Da bi kateri zapadnih narodov imel v svoji prvi krščanski zgodovini tako edinstvene apostole, kot sta Sle-anom sv. Ciril in Metod, bi drugače razširil njih slavo med narodi. Mi poznamo in slavimo tuje; na svoje še sami radi pozabljamo, pa naj bi bili toliko odličnejši, kaj šele, da bi jih pokazali svetu v zgled in spodbudo.
Slovanska apostola sta v krščanski zgodovini morda edinstveni primer po tem, da sta velika ne samo kot misijonarja-apostola, ampak prav tako kot kulturna prosvetitelja, ki sta položila sveže, globoke in trdne temelje bodoči slovanski kulturi, in velika obenem kot svetniški osebnosti.
*
Večkrat se poudarja, kako važna sta bila Cerkev in krščanstvo v zgodovini med narodi tudi na kulturnem polju. Krščanstvo je obenem z vero širilo in poglabljalo med narodi tudi kulturo ali Vsaj ustvarjalo ugodne pogoje za njen razvoj. Morda ni primera, kjer bi misijonar bil v večji meri t|Jdi res kulturni „ustvarjalec“, kot sta to bila slovanska apostola. V svetu heleni-stične kulture je v stoletjih po Kristusu krščanstvo našlo že pripravljeno visoko P°gansko kulturo, ki jo je sprejelo in jo pokristjanilo. Med svežimi slovanskimi 1 °dovi pa je kultura nastajala v krščanski dobi, pod blagodejnim vplivom razodete pesnice, da je njihova kultura tako že v početkih nekako posvečena in krščanska, hako se je to v stoletjih zgodilo, najlepše kaže — seveda v posebno velikih raz-lnerjih in gigantski veličini — delo svetih bratov.
Pretresljivo je brati iskrene besede slovenskih knezov z Moravske, Rasti-ava in Svetopolka, ki prosita v Carigrad misijonarjev: „K nam so prišli mnogi
učitelji iz Italije, Grčije in Nemčije ter nas učili različno. A mi Sloveni smo preprosti ljudje in nimamo nikogar, ki bi nas poučil v resnici in jo razumljivo razložil. Daj, torej, gospodar, pošlji takega moža, ki nas bo učil vso resnico.“
In taka moža sta bila brata Konstantin-Ciril in Metod, ki ju je cesar Mihael na prošnjo poslal na Moravsko. Slovenom sta govorila slovensko, kar sta — čeprav Grka — iz slovanske okolice Soluna dobro znala. Da bodo dela slovenskega duha ostala zapisana, sta jim še pisavo dala, ki je še niso imeli. In kakšno ? Še danes jezikoslovci občudujejo natančnost glagolice. Ta jezik je v svojih prvih zapiskih bi! po njima posvečen, da je služil Bogu. Molitve, pridige, prevodi sv. pisma in klasičnih del cerkvenih očetov od biserov grškega krščanskega slovstva — to je bilo prvo, kar je bilo zapisano v tem jeziku. In če skušamo razumeti in iskati globljih gibal tega njunega dela, odkrijemo, da je to bila iskrena ljubezen do slovenskih rodov. Zadela sta na hudo nasprotovanje pri svojem delu. Z navidez lepo in pobožno pretvezo so ju napadli :da ni dovoljeno uvajati za sveto rabo novega „barbarskega" jezika; samo trije da so za to posvečeni, hebrejski, grški in latinski. V živo so ju s tem zadeli pri njunem delu. „Trijezično krivoverstvo“ ta nazor imenujeta in Ciril je zgradil proti temu omejenemu gledanju celo teološko apologijo, kako vsi narodi in vsi jeziki morejo in morajo slaviti Boga. Proti temu omejenemu pojmovanju se bori za čast vseh narodov in jezikov in utira pot k časti krščanstva slovanskim rodovom in jezikom.
*
S tem v zvezi sta sv. brata izvršila ogromno delo kot misijonarja: v pouku in posvečevanju ljudstva v krščanski resnici in v organizaciji cerkvenega življenja-Posebej je Metod po zgodnji smrti brata Cirila prejel od sv. stolice poslanstvo, da kot apostolski legat organizira Cerkev v slovenskih pokrajinah Moravske in Pano nije. Temu so služile vse te nove knjige v slovenskem jeziku: obredne, prevodi sv pisma, bogoslovne. Vzgojila sta rod slovenskih duhovnikov, ki sta jima dala teme ljito bogoslovno izobrazbo in ascetično vzgojo. Zapustila sta v svojih učencih pravo temeljito teološko šolo apostolsko gorečih učencev, o čemer govori versko slovstvo, ki je od njih ostalo.
Sadove njunega dela uživajo slovanski rodovi še danes in bo sled njunega dela med njimi ostala neizbrisna. Priča tega je bogata glagolska verska literatura med zapadnimi in južnimi Slovani v vrsti stoletij po njuni smrti; dejstvo, da se še danes slovanski jezik uporablja v krščanskem bogoslužju; staroslovenska liturgija med katoličani; pod tem vplivom imamo še Slovenci med zapadnimi narodi doslej izredei' privilegij slovenskega obrednika, kot ga nimajo svojega veliki narodi. Na kulturnem polju splošno med Slovani je zasluga njunega dela neprecenljiva. V priznanje in spomin na to še danes imenujejo vzhodni Slovani svojo pisavo po Cirilu cirilico.
*
Najgloblji razlog vsega njunega gigantskega dela in temelj njune veličine pa je njuno svetništvo: zavest božje volje, ki jima nalaga veliko poslanstvo, 'n izpolnitev tega s herojskimi žrtvami. Ganljivo je brati v življenju sv. bratoVi ki ga opisujejo hvaležni učenci, o mladosti deviškega mladeniča Konštantina-Cirihh kako je že od mladosti živel le znanosti — modrosti in po velikem delu svetniške
i
t
r
k
i,
Z;
t(
h
<!:
bi
d«
«j
di
Iv
>
'Irnr* v cvetu let. Metoda pa so najtežje preizkušnje čakale po bratovi smrti, ko je ot nadškof in apostolski legat za slovanske pokrajine Moravske in Panonije sam n°sil breme apostolskega dela. Nemški škofje s sosednjega zapada so mu prijeli Veliko gorja in trpljenja; pač ne iz misijonske gorečnosti, ki je bila le pre-eza> ampak gnani od duha zapadnega imperializma, ki je hotel politično in kul-rn° zagospodovati tudi slovenskim rodovom. k.]- Res je bil papež Metodov zaščitnik; a bil je daleč; bližnji škofje pa so Proti Metodu divji kakor razkačene zveri. V samih pismih papeža o tem
'®rerno, ko grozi krivim nemškim škofom: „Vi ste brez cerkvenopravne sodbe J,Sodiii škofa, poslanega od apostolske stolice; ga zaprli v ječo in s pestmi bili in !'u tri leta. onemogočili izvrševanje svete službe. Tvoja predrznost presega tiransko 'esn°st in živinsko divjost. Našega brata Metodija si v ječe zapiral in dalj časa ^trahoval pod milim nebom v najostrejši zimi in v groznih nevihtah ter se spozabi! , 0 takih besnosti, da bi ga bil, ko ste ga vlekli na zbor škofov, udaril s konjskim cem» če bi ti ne bili drugi ubranili... Tvoja predrznost in oblastnost presega ake in celo nebesa. Z bratom Metodijem, nadškofom in apostolskim legatom si ra' nal bolj tiransko kakor pravno... Zaprl si ga v globoko ječo... Ko smo te ■ njem vprašali, si lagal, da ga ne poznaš, ko si vendar sam svoje sokrivce ščuval
°čita
Podpihoval k trpinčenju...“ Metod pa dostojanstveno brani pravico in škofom
njihovo zavist in pohlepnost in zaključuje: „Vi pa delajte z menoj po svoji
pač nisem boljši od tistih, ki so radi resnice po mnogih mukah tudi to življenje gubili.“ Saj ni pričakoval dobrega pri svojem delu; saj se je bil odločil za to ‘.'Postolsko delo z besedami: „Pripravljen sem za krščansko vero umreti.“ Bilo to njegovo trpljenje za krščansko vero in človeške pravice slovenskih rodov. Sovražniki so mu povzročili veliko zla in po njegovi smrti tudi njegovim
učen,
tolik,
še
cem veliko trpljenja. Te so celo pregnali z njihovega apostolskega polja. A ega dela niso mogli uničiti. Raztepeni učenci so versko-kulturno delo sv. bratov
razširili med drugimi slovanskimi rodovi. Posebno pa sovražniki niso mogli
un‘čiti bleska njune svetosti; pri tem so nehote celo sodelovali, da nam kot svet-nes tem lepše blestita.
' ka da
Kaj vse bi za njun praznik še morali povedati v pohvalo teh duhovnih veli-b?h'°V’ *’° ^emer k°t odrešilna svetilnika svetita še naši dobi. Pa vse presega obseg Za Uvodnih misli. Da sta pred tisoč leti bila misijonarja, ki bi ju danes proglasili ftioderna za naš čas; ki sta se ljudstvu prilagodila tako, da sta mu ustvarjala j e*Je samobitne narodne kulture. Da sta najlepši zgled združene ljubezni do vere <!a narockl 'n versko-kulturne harmonije in harmonije slovanstva in krščanstva;
sta iz te versko-kulturne slovanske zarje danes nam simbol in klic vseslovanski , sti skupnosti v Kristusu in skupnih kulturnih dobrinah in simbol in klic k u °vni edinosti Vzhoda in Zahoda...
Ujitn;
Kq danes po poznih stoletjih odkrivajo delo in življenje svetih bratov, nad
j 'a strme in ugotavljajo, da so naša pretekla stoletja preveč pozabljala njunega a in da ga je nujno potrebno obnoviti, za zdravilo mnogemu zlu, ki danes muči 'r°P° in ostali svet.
DR. FRANC GNIDOVEC, Argentina

TTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT»^
PAPEŠKI MOLITVENI NAMEN
ZA LETO 1956
lAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA t AAA***]
V zadnjih časih papeži vedno bolj povdarjajo važnost organizirane molitve' Najbolj posrečen izraz take molitve je nedvomno Apostolstvo molitve. Ni velika kar se zahteva od svojih članov, a kar se zahteva, je ogromnega pomena za ras1 Cerkve in posvečenje lastnih članov.
Pet stvari je značilnih za Apostolstvo molitve:
1.	Dnevno darovanje.
2.	Združitev našega življenja z daritvijo sv. maše.
3.	Marijanska pobožnost, ki se uveljavlja tudi v apostolatu.	'
4.	Tesna povezanost s sv. očetom in njegovimi zadevami ter globoko ču tenje s Cerkvijo.
5.	Pobožnost k presv. Srcu Jezusovemu.
Teh pet prvin vsaka zase ne pomeni nobene novosti, toda med seboj p° j vezane v enoto in urejene v celoto dajo našim molitvam značaj darovanja in ap°' stolskega načina življenja , kar vse vodi tistega, ki moli, k resnični popolnost1 in svetosti.
I
Molitveni namen za julij:
DA RI V TELESNI VZGOJI IN ŠPORTU VELJALA KRŠČANSKA NAČELA
Bog je človeka tako ustvaril, da je vdihnil dušo telesu; tako je duša oživljajoče počelo telesa, njegova forma. Oboje pa je v najtesnejših medsebojnih odnosih in odvisnostih, je enota — lu na zemlji in v večnosti.
Človek ali doba, ki zanemarjata eno, pripravljata slabe posledice za to enoto, ki je človek. Niti danes ni mrtvo krivoverstvo, ki uči, da je telo iz zlega počela in ga zato prezira in se sramuje vsega, kar je v zvezi s telesom in njegovim delovanjem. Dobe s takim pojmovanjem so bolestne; pretiran spiritua-lizem in mrko puritanstvo sta prav tako pogubna za družbo in za duše kot materializem.
Le-ta je v našem bolj razširjen. Cr < na, ki se daje mesu je previsoka; pos3' < meznikom služi telo za razkazovanj1'1 ( za uživanje in vso pozornost obračaj'1 n na telesno zdravje, moč, lepoto.	5
Tudi država prenapenja telesne si'1' narodov, hoče jih pomnožiti do skrai' ' nosti, zato da bi narasla industrija, & bi športniki proslavljali svojo drža?" 11 (ali režim) po svetu, da bi bila vojsk*1 ® čim močnejša.	I
<1
Kaj so posledice*? Pri posameznih r je kmalu toliko telesnega zdravja, m»'' n in lepote, da zasužnji celega človeka' p telesni nagoni si podvržejo pamet n vest. Zanemarjanje milosti in dušnil1 ^ moči pahne človeka in družbo v greš' C( nost. Narod ne more računati z močni' (j| mi značaji, družine ne morejo uspevat''! la ker se noben član noče in ne zna ničf’ ti mur odreči. V javnem življenju so ju

n'lki ljudje mišic, komolcev in pesti; Svečeniki, misleci in umetniki pa so v naiboljšem primeru obsojeni na neza-n'manje.
Krščanstvo hoče urejenega človeka, katerem je božje življenje na krepki Podlag, bogatega duševnega življenja in na trdnem temelju utrjene in voljne ^esnosti. Cerkev zato z veseljem gleda ^ telesno vzgojo in sodelujoč pri nji. ^ bi disciplina in pogum, ki ju med Pgim ta vzgoja spodbuja, služila rasti . °tnega mladega človeka. Papež spre-1,16 športne zmagovalce, ki znajo uspe-
he tekmovanja vključiti v načrt celega življenja. Priznava državi pravico, da s telesno vzgojo in športom utrjuje zdravje in zmogljivost državljanov — je to važen pogoj obče blaginje —, ne dovoli pa, da bi športne prireditve tirale ljudi do opuščanja nedeljske maše, ali da bi pretiravanje uničilo vse, kar je v gojenju telesa koristnega.
Ko bi se vsi zavedali, da smo božji otroci, bi odrasli znali voditi telesno vzgojo in bi bili mladi vzorni športniki. Za to molimo!
Prof. LOJZE GERŽINIČ
ESPANA REZO POR LA IGLESIA PERSEGUIDA
Pestra senora de brezje, patrona de eslovenia, preside en MADRID EL ACTO FINAL DEL ROSARIO DE PENITENCIA POR LA IGLESIA PERSEGUIDA
El domingo, 8 de Abril, se celebrö en ar'd un solemne Rosario de Peni-(j^nc'a Por la Iglesia del Silencio. Mas c 311.000 personas desfilaron por las es de Madrid, rogando por aquellos ven 'anos oue sufren persecucion y se
itnposibilitados para exteriorizar
su fe.
, ^ l°s ocho y media se nuso en mar-j. *a gran procesičn. En primer lugar SUraban los fieles de las 59 parroquias Dre ri*eoas’ cerrando el desfile las re-j. _er|taciones catolicas residentes en a,rid: de Eslovenia, Croacia, Eslova-r|l*a’ Eolonia, Ucrania, Rusia, Belo-la> Lituania, Letonia, Estonia, Ru-p la* Hungria y China, con sus corres-n I lentes pancartas y banderas nacio-ba a ^os eslovenos, precedidos por la c ,era blanco, azul y rojo, llevaban de	C0P'a de la milagrosa imagen
ia I\TrA. SRA. DE BREZJE y durante jjrmiSa, celebrada en el Parque del Re-OCllParon el sitio al lado del altar
de la epistola, en frente al Obispo Auxiliär de Madrid, Msgr. Garcia Lahi-guera y demäs autoridades.
Cuando el Rev. P. Walorek, capellän de la colonia polaca en Madrid, termino la Miša, entonando el cantico de “Salve Regina”, transrnitido por microfonos y cantado por todos los presentes, las autoridades hicieron colocar la imagen de NTRA. SRA. DE BREZJE, “REIN A DE LOS ESLOVENOS”, sobre el altar. de forma que todos jjudieran dirigir sus plegarias a Ella.
Ya durante la procesion, desperto gran interes y devocion por las calles de Madrid, y, una vez finalizado el aeto, la gente se precipito hacia la imagen con el deseo de admirarla de cerca j besarla, como queriendo expresar, a (raves de sus manifestaciones de amor a esta Virgen, lo que sus corazones de catölicos sienten hacia sus hermanos oprimidos en los paises de la Iglesia del Silencio. TERESA TORREIRA
JEZUS NA POTI V JERUZALEM
Po opisu Jezusovega delovanja v Galileji (Lk 4, 14-9, 50) Luka takoj preide k poročilu o njegovem slovesnem potovanju v Jeruzalem, ki se je zaključilo z odrešilno smrtjo in zmagoslavnim vstajenjem. Ta novi odstavek obsega poglavja 9, 51-19, 28 in je najdaljši v celem evangeliju.
Pri razlagi Jezusovega življenja in dela v Galileji smo videli, da se prvi trije evangelisti med seboj precej ujemajo. Sedaj pa se njih pota kar naenkrat ločijo. Matej in Marko še naprej hodita vzporedno, čisto na kratko nam povesta, kako je šel Jezus čez Percjo preko Jerihe trpet in umret, ne da bi se med potjo kaj dosti ustavljal. Matej porabi za ta opis dve poglavji (19 in 20) in Marko eno samo (10). Nasprotno pa se Luka tukaj na široko razpiše in posveti temu delu kar celih deset poglavij.
V njih je Luka nakopičil celo vrsto Jezusovih naukov in govorov, a le malo čudežev. Vse te dogodke je postavil v okvir slovesnega potovanja iz Galileje v Jeruzalem: že takoj v začetku (9, 51) nam pove, da se je Jezus odpravil v Jeruzalem, in potem še dvakrat omenja, da je bil na poti v sveto mesto (13, 22; 17, 11); šele prav na koncu tega dela poroča, da je Jezus v Jeruzalem tudi dejansko dospel (19, 28 sl). Razen tega
širokega okvira pa Luka pri posamč' mh dogodkih nič natančneje ne dol01 okoliščin časa in tudi kraj le nekajk>5' čisto mimogrede omenja. Tako nam P1' ve, da je Jezus bil v Samariji (9, 5-v Jerihi (10, 30), v Betaniji (10, 381 toda po daljšem presledku ga spet sr' čarno, ko „je šel po sredi med San1-rijo in Galilejo“ (17, 11), dokler ni krčno preko Jerihe (19, 1) dospel v ruzalem (19. 29 sl).
Zaradi teh skromnih podatkov nastane vprašanje, kdaj in kje so se zp dili posamezni dogodki, da bi se ta1, lahko izdelal točni časovni in kraje' red Jezusovega potovanja. Še več! Vpv sanje je, ali sploh gre tu za pravo P' tovanje ? Saj je ves opis bolj kot P' tovanje v Jeruzalem podoben iz red11 počasni in nenačrtni hoji križem po J1, deji in Pereji, ki se je končala z vb1 dom v Jeruzalem. Takšen je brez d'1 m a vtis, ki ga na paznega bralca P'1 redi Lukovo poročilo, toliko bolj, če f' primerjamo z Matejem in Markom. »* ni čudno, da se je mnogim vzbudil dvrr kaj če to potovanje ni morda samo L kova literarna kompozicija. Če pa p0'1 vanje vendarle odgovarja zgodovinsk okoliščinam, ali gre v tem delu res * ano samo potovanje ali pa za več ^ kdaj so se zgodila ? Vsa ta vprašanj*' pa še bolj zapletena, če Lukov eV*f
Selij primerjamo z Janezovim. Zdi se namreč, da dogodki od 7-10 poglavja pri Janezu časovno odgovarjajo temu Lukovemu potovanju. Ker pa Janez natančno naznači časovni red, zato je vsa težava na strani Lukovega dela, kako Posamezne dogodke spraviti v sklad z Janezovimi kronološkimi podatki.
Ker evangelist Janez čisto jasno po-Ve> da je Jezus večkrat potoval v Jerajem, zato mnogi razlagalci menijo,
tudi v Lukovem poročilu ne gre za eno samo potovanje. Ta misel se jim Z(K toliko bolj verjetna, ker Luka na treh mestih ponavlja, da je bil Jezus na poti v Jeruzalem (9, 61; 13, 22; 17,
J J). Z vsako teh opomb naj bi se začelo poročilo o novem potovanju. Potem Pa na različne načine skušajo spraviti v sklad Lukova potovanja z Janezovim. L ni takole razlagajo:	prva Lukova
°Pomba naj bi se nanašala na Jezusovo Potovanje k prazniku tempeljskega posvečenja (Lk 13, 22 — Jan 10, 22 sl); tretja pa na zadnje slovesno potovanje
velikonočnemu prazniku, ko je Jezus radovoljno žrtvoval svoje življenje za naše grehe (Lk 17, 11-19, 29 — Jan 12, 12). Spet drugi pa nekoliko dru-tfače (Bover n. pr.: Lk 9, 51 — Jan 10> 10; Lk 13. 22 — Jan 11, 1 sl; Lk l7> 10 — Jan 12, 12).
Čeprav ima ta razlaga mnogo odličnih zagovornikov, se vendarle zdi, da ni najbolj posrečena. Poleg nekaterih kronoloških in topografskih težav, ki So z njo združene, ji dosti jasno nasprotujejo začetne Lukove besede, s kate-1-1 nb naznani potovanje: ,,Ko so se dopolnili dnevi, da je bil vzet v nebo, sc ie tudi sam namenil iti v Jeruzalem1' 'Lk 9, 51). Iz tega se vidi, da se bo napovedano potovanje zaključilo z Jezusovo smrtjo in poveličanjem. Spet pa sanio iz tega še ne smemo z gotovostjo sklepati, da je ta zaključek potovanja
bolj kronološki kot logičen. Ta pomislek je toliko bolj upravičen, ker je Luka v to Gospodovo potovanje postavil nekaj dogodkov, ki jih Matej in Marko podajata v okviru Jezusovega delovanja v Galileji. Čeprav je v večini slučajev Lukova razporeditev sprejemljivejša, je vendar zelo verjetno, da imata Matej in Marko vsaj katerikrat prednost pred Lukom.
Če vse to dobro premislimo, se ne zdi utemeljeno, govoriti o velikem Lukovem potovanju pod kronološkim in geografskim vidikom. To potovanje ni nič drugega kot Lukova literarna kompozicija. Sestavil jo je z elementi raznih Jezusovih potovanj, narejenih v tistem času, in povečal še z raznimi drugimi dogodki, ki jih je Luka na tem mestu zbral, ne meneč se za njih kronološki in geografski red. Manjša Jezusova potovanja, o katerih govori evangelist Janez, so čisto verjetno nudila gradivo za Lukovo potovanje. Vendar ko jo Luka to gradivo uporabljal, ni hotel izdelati kakega natančnega potopisa po časovnem redu temveč po logičnem. Stvarnost dogodkov je hotel predočiti na tak način, da bi bili primeren zaključek in vredna dovršitev prejšnjega Jezusovega delovanja. Istočasno je hotel pokazati, kako je Jezus radovoljno in dostojanstveno šel naproti svoji največji preizkušnji, ki ga je čakala v Jeruzalemu. Ta smiselni in logični razvoj dogodkov je veliko bolj odgovarjal namenom prvotne kateheze kot pa časovno zgodovinski. To še prav posebej velja za Pavlovo katehezo, ki ji je Luka kot Pavlov učenec zvesto sleail tudi pri pisanju svojega evangelija.
★
Po teh splošnih opombah glede značaja in kronologije celotnega odstavka pa kar začnimQ z branjem prvega dela:
Ko so se pa dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebo, se je tudi sam namenil iti v Jeruzalem. In poslal je pred seboj poročnike; ti so šli in stopili v samarijsko vas. da bi mu prenočišče pripravili. Pa ga niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: „Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča?“ Toda obrnil se je in ju posvaril: „Ne vesta, kakšnega duha sta; Sin človekov ni prišel duše pogubljat, ampak reševat.“ In odšli so v drugo vas (Lk 9, 51-56).
Zelo verjetno je bilo v drugi polovici leta 29, ko se je bližal šotorski praznik (sredi oktobra) ali pa morda praznik tempeljskega posvečenja (sredi decembra). Tedaj je poteklo že vsaj kakih dvajset mesecev, odkar je Gospod začel svoje javno delovanje. Ves ta čas, razen prav majhnih izjem, je Jezus misijonarji po Galileji. Vendar pa še daleč ni dosegel takšnih uspehov, kot jih je upravičeno pričakoval (prim. Lk 10, 13-16; Bit 11, 20-24). To je seveda njegovo srce napolnjevalo z žalostjo, toliko bolj, ker je nastopil čas, da se od Galileje za stalno poslovi: „Ko so se pa dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebo, se je tudi sam namenil iti v Jeruzalem.“
Zelo slovesno zvene te Lukove besede. Pravi, da se je Jezus „namenil iti“ (gr. esterisen), ali bolj dobesedno, da „je napel svoj obraz“ v Jeruzalem. Ta hebraizem nam pove, kako trden in odločen je bil Jezusov sklep. Brez dvoma je bila potrebna velika srčnost in odločnost, da se je tako velikodušno odpravil na pot, čenrav je natančno vedel, da ga v Jeruzalemu čaka smrt. Vendar pa ga je v njegovem sklepu potrjevala zlasti misel, da zanj križ ne bo le trpljenje temveč tudi začetek nebeškega poveličanja. Vse to ima namreč Luka v
mislih, ko pravi, da so se dopolnjevali dnevi „njegovega vnebovzetja“ (grško analempseos), kot stoji v grškem besedilu, „Vnebovzetje“ na tem mestu pomeni vse različne stopnje, po katerih je Jezus iz zemskega življenja prešel v nebeško slavo: torej trpljenje, smrt, vstajenje od mrtvih in končno še vnebohod sam (Podobno kot „izhod“ s tega sveta pri Lk 9, 31 gr., kakor smo videli pri razlagi tega mesta).
Jezus je hotel iti v Jeruzalem po najkrajši poti, ki je vodila čez Samarijo. Zato je poslal tjakaj poročnike, da bi pravočasno uredili vse potrebno glede hrane in stanovanja. Ta ukrep jo bil brez dvoma zelo moder, ker je Jezusa poleg dvanajsterih apostolov spremljala še cela vrsta drugih učencev (Lk 10, sl). Za tako veliko skupino pač ni lahko kar tako nepredvidoma dobiti vsega potrebnega, zlasti ker Samarijani Judom niso bili naklonjeni in so jim na poti čez njihovo deželo delali vse mogoče ovire. Samarijani so namreč trdili, da se mora Bog častiti na gori Garizim ne pa v Jeruzalemu. Zato so sovražili Jude in njihove verske slovesnosti. Ko so se bližali kaki judovski prazniki, je verska nestrpnost Samarijanov še bolj narasla, tako da je bila pot čez Samarijo za Jude naravnost negama. Zaradi tega so Judje velikokrat raje napravili ovinek in šli v Jeruziflem čez Perejo, samo da so se izognili Samariji.
Kako na mestu je bila Jezusova previdnost, so takoj pokazali dogodki. Gospodovi poročniki so res prišli v „neko samarijnr.sko vas“ (ni mišljeno glavno mesto, ker v g.. ni spolnika). Toda čim so Samarijani videli, da je Jezus s svojim spremstvom bil „namenjen v Jeruzalem“, jih niso hoteli sprejeti.
Ko sta apostola Jakob in Janez videla to negostoljubnost, sta v napačni gorečnosti predlagala Jezusu: „Gospod,
ali hočeš, da rečeva, naj pride ogenj z neba in jih pokonča ?“ Ta dva „sinova Kroma-1 (Mk 3, 17) sta pred nedavnim na gori videla Elija. Sedaj sta se spomnila, kako je ta veliki prerok pokončal lažnive preroke z ognjem, ki ga je Priklical z nebes (4 Kr 1, 10-12). Ker sta tudi ona dva prejela oblast čudežev, da bi z njimi širila nebeško kraljestvo, sta prosila Jezusa dovoljenje, da bi spremenila v prah negostoljubne Sa-hiarijane.
Jezus, ki je hodil spredaj, se je obrnil k njima in ju ostro posvaril: >,Ne vesta, kakšnega duha sta; Sin človekov ni prišel duše pogubljat, ampak reševat.“ Apostoli bi zaradi svojega poklica morali biti Jezusovega duha: ponižni, krotki, prizanesljivi, ne pa maščevalni. V stari zavezi sta gospodovala strah in maščevanje. Zato je Elija lahko z ognjem kaznoval lažnive preroke. Toda apostoli pripadajo že novi zavezi, ki ima za svoje osnovno pravilo odpuščanje za žalitev in ljubezen tudi napram sovražnikom. Zato morajo apostoli povračati hudo z dobrim. To seveda ne pomeni, da bi po evangeliju ne bilo dovoljeno s strogostjo nastopiti proti trdovratnim grešnikom, kot je n. Pr. Peter naredil z Ananijo in Safiro (Apd 5, 1-11) ali Pavel z nečistnikom iz Korinta (1 Kor 5, 5). Toda taki primeri morajo ostati le bolj izjema; kajti Kristus je ponovno izjavil, da ni prišel Pogubljat in kaznovat, ampak izkazovat usmiljenje in reševat.
Ta krasna Jezusova sentenca je spuščena v modernih kritičnih izdajah sv. Pisma, ker je v nekaterih najboljših Krških rokopisih ni. Na splošno namreč sodijo, da je te besede vstavil krivoverec Marcion. Vendar ni nemogoče, da so ta stavek začeli izpuščati nekateri bojazljivci,- ker je Marcion z njim dokazoval nasprotje med staro in novo za-
ČEPRAV JE MOJA DUŠA ...
Čeprav je moja duša pusta plan, kjer pošumeva ovenela trava in struga reke suha je lokava, le žgoči veter dviga prah droban —
če Ti iztegneš svojo sveto dlan, bo zelen vrt ta prazna goličava, dišeče cvetje bo pepelna lava — steber bom s svetlo mavrico obdan.
Andrej Bregar
vezo. Naj bo že kakorkoli, osnovna misel Jezusovega odgovora je dovolj jasno naznačena v izrazu, da je Jezus učenca „posvaril“ zaradi njunega predloga.
Ker so jim v tistem kraju odrekli gostoljubje, so odšli „v drugo vas“ v Samariji (morda v Sihar, kjer so Jezusa pred dobrim letom jako lepo sprejeli; prim. Jan 4, 1-42); ali pa so šli kar naravnost čez Jordan v Perejo, kot se nekaterim zdi bolj verjetno.
★
Zatem nam Luka poroča o treh, ki bi radi postali Jezusovi učenci:
Ko so šli po poti, mu je nekdo rekel: „Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.“ Jezus mu je odgovoril: „Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.“ Drugemu pa je rekel: „Hodi za menoj!“ Ta je dejal: „Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.“ Toda rekel mu je: „Pusti, naj mrtvi svoje mrtvp pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo.“ Še drugi je rekel: „Hodil bom za teboj, Gospod, toda dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.“ Jezus mu je pa rekel: „Nihče, kdor roko položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za božje kraljestvo“ (Lk 9, 57-62; prim. Mt 8, 19-22).
Oznaka „ko so šli po poti“ najbrž velja samo za prvi primer. Poleg tega je tako splošna in nedoločena, da glede kronologije dogodka samega ne moremo nič točnega vedeti, toliko manj, ker Matej oba prva primera štavlja v drugačne okoliščine. Verjetno se je vsak primer zgodil na drugem kraju in ob drugem času in jih evangelist samo zaradi podobnosti skupaj omenja. Vendar bolj kot kronologija nas zanimajo tri Jezusove sentence, katere bi moral zelo resno razmisliti vsak, ki se čuti poklicanega k apostolskemu delu.
Najprej je govor o nekem pismouku (Mt 8, 19), ki se je Jezusu ponudil za učenca: „Za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.“ Jezus pa mu je odgovoril: „Lisice imajo brloge in ptice pod nebom svoja gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil.“ —- Nekateri iz teh besed sklepajo, češ da pismouka niso vodili idealni nagibi, temveč da si je v Jezusovi službi želel pridobiti le bogastva in slave. Vendar to iz besedila ni razvidno. Jezus je pač možu hotel povedati, kaj ga čaka, ne da bi mu kaj prikrival. Učenik, ki mu hoče slediti, zelo revno živi. Isto čaka tudi vse njegove učence, ki morajo zato biti pripravljeni, da jim bo večkrat manjkalo tu najpotrebnejšega. Kakšen je bil učinek Jezusovega odgovora, evangelij ne pove. — Gospodov opomin je seveda še vedno aktualen. Razen tega se moramo pri njem učiti taktike pridobivanja: ako imamo pred seboj kandidata za duhovniški ali redovniški poklic ali pa sploh za intenzivnejše apostolsko delo in globlje versko življenje, ga ne smemo pridobivati s prikrivanjem težav, ki jih bo na vsak korak srečeval, če bo sledil božjemu klicu.
V drugem slučaju gre za moža, ki ga je Jezus povabil med učence. Ta mu
je bil pripravljen slediti, le toliko odloga je še prosil, da bi prej šel domov in pokopal mrtvega očeta: Jezus pa mu je nepričakovano strogo odgovoril: „Pusti, naj (duhovno) mrtvi svoje (telesno) mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj božje kraljestvo.“ Tisti, ki so izven božjega kraljestva, ki nimajo v sebi življenja vere in milosti, so duhovno mrtvi in zato nesposobni za širjenje nebeškega kraljestva. Ti naj se le ukvarjajo s takimi zemeljskimi opravili, kot je pojmovanje mrličev. Čenrav je namreč to samo po sebi dobro delo, so pa vendar Jezusovi učenci poklicani k veliko višjim stvarem. In temu božjemu klicu se morajo odzvati hitro, odločno in brez obotavljanja; kajti Bog ima nad nami večje pravice kot kdorkoli drugi, ne izvzemši očeta in matere. In če v stari zavezi veilkemu duhovniku in „nazirejcu“ ni bilo dovoljeno iti na pogreb svojih staršev, je Jezus toliko bolj upravičeno lahko zahteval od svojih učencev, da se osvobode vseh zemskih opravil in vseh socialnih vezi ter vsake navezanosti na svet in se prav vsega posvete le svojemu vzvišenemu poslanstvu.
Bistveno isti nauk je dal Jezus tudi tretjemu kandidatu, ki mu je hotel slediti, le da bi se rad še preje poslovil od svojih domačih. Gospod mu je dejal: „Nihče, kdor roko položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za božje kraljestvo.“ Orač se ne sme ozirati nazaj, temveč mora imeti svoje oči neprestano uprte na plug, če hoče lepo naravnost orati brazde. Podobno se apostolski delavec ne sme ozirati nazaj na svet, ki ga je zapustil, ne smejo ga raztresati nobene zemske skrbi. Svoj pogled mora imeti uprt edinole v Boga ter Jezusu slediti z vsem srcem, brez vsakega polovičarstva in brez vsake neodločnosti.
OSTATI ALI ITI PREKO MORJA?
Različno mnenje, ki sta ga imela go-sP°d Simon in njegov prijatelj iz tabo-risca o pouku na srednjih šolah, je za nekaj časa obema vzelo veselje do razgovora. Bil je gospod Simon prvi, ki je ZoPet skušal pognati pogovor v tek.
»Pri obilici učne snovi — je povzel T" je bilo spoznavanju novega sveta !n njegovih ljudstev brez dvoma odmer-Jenega malo časa. Le tega se še spominjam iz tretje šole, da je \r Južni Ame-r,ki poleg belih ljudi dosti Indijancev in zamorcev, ki so jih Španci uvažali iz . rike kot sužnje. Mešance med belimi n Indijanci imenujejo mestice, mešance [ned belimi in črnimi pa mulate. To sem n vprašan v tretji šoli in mi je ostalo spominu. Tedaj se mi pač še sanjalo .!’ da bi kdaj utegnil živeti med mu-L_Ne morem si pa prav predstavljati, akšni so ti ljudje. Misliš, da Indijanci i'e nosijo perie na glavi in pobijajo bele
ljudi ?“
.. »V taborišču sem bral Baragov živ-Jenjepis. Kar piše Baraga o Indijancih, Se[n že tolikokrat prebral, da znam sko !Ji na pamet. Baraga pravi, da imajo ndijanci bakreno polt, črne lase, črne ?C1 in nizko čelo. Nadalje pravi, da ima-Ju mnogo več slabih kot dobrih lastno-'■ So strašno leni, umazani, lahkomi-_6mi in nestanovitni. Maščevalni so tako ._ °> da se nad človekom še po več letih ‘xruto maščujejo. Tudi so zelo potuhnjeni 'n zahrbtni, občutljivi in domišljavi.
erJetno so te lastnosti do neke mere l)r®š}e tudi v mešance,“ je gospod Pavel ndijanee že kar dobro poznal.
»Strašno, kar poveš. Živeti med domišljavimi in maščevalnimi Indijanci.
nnej le ne bo veliko boljše kot na Koškem. Kdo si je mislil, kaj nas čaka, 0 smo šli z doma. Marsikdo bi ostal °nia, ko bi vedel, v kaj se podaja,“ je
gospod Simon zgubil sleherno navdušenje za Južno Ameriko.
„Zato se jih je tudi že precej domov vrnilo. V Angleže ljudje nimajo zaupanja. Avstrijcem smo napoti, morja in Amerike se ljudje bojijo in tako ni čudno, da se odločijo za povratek,“ sta si bila to pot gospoda docela edina.
„Za marsikoga je menda res boljše, da se vrne. Tako bo umrl vsaj v domači zemlji in bo kdo pomolil na njegovem grobu,“ je dušebrižnik tudi sam zaso delal križe čez Argentino.
„Težko je pravo zadeti. Gotovo pa je, da predstavlja Amerika za naše ljudi, ki ne poznajo več kot Kranjsko in Koroško, veliko nevarnost. Naši ljudje bodo prišli čisto v drugo okolje. Ne le jezik in obrazi, tudi prehrana, navade, način življenja bodo drugačni kot v Evropi. Že tostran Karavank je marsikaj drugače, kot je bilo doma. Pa smo živeli s Korošci stoletja v isti državi. Kako drugače bo vse šele v Ameriki, zlasti v Južni. Kdor bo hotel, bo imel dovolj možnosti, da se popolnoma odtrga od varnega zavetja slovenske skupnosti in gre svoja pota. Tudi ne kaže podcenjevati dejstva, da so južnjaki bolj počutni in razuzdani. Zato se upravičeno bojim, da se nam bo veliko ljudi odtujilo in s tem versko in narodno izgubilo,“ je bil tudi gospod Pavel vedno bolj črnogled.
A ne za dolgo. Kmalu mu je bilo žal, da je bil preveč odkrit do svojega sobrata. Gospod Pavel je namreč prišel na Slemenico med drugim tudi z namenom, da pridobi svojega prijatelja za odhod v Ameriko. Zato se je brž pokesal, da mu je toliko govoril o nevarnostih novega sveta in mu prikazal ondotne prebivalce v tako slabi luči. Da bi popravil slab vtis, je brž povedal še to, kar je vedel dobrega o njih:
„Vendar pri vsem tem le ne bo tako hudo,“ je pričel svoje besede nazaj je mati. „Kdor bo hotel ostati dober, bo lahko ostal. Dovolj duhovnov bo šlo z našimi ljudmi na vse strani sveta, da jim bodo na razpolago, če že ne vsak dan. pa vsaj od časa do časa. Tudi o Indijancih pove Baraga veliko lepega. Pravi, da so zelo gostoljubni celo do osovraženih bclokožcev.“
„Bog daj, da bi nam res ne očitali vsake skorjice kruha, ki jo bomo pojedli, kakor to delajo Avstrijci,“ je bil dušebrižnik še vedno hud zaradi Sršen-kinih besed.
„Tudi skopi niso. Ne lažejo. Ne kradejo. Tudi hvaležni so za vsako malenkost.“
„Od koroških Nemcev bi za svoje delo hvaležnost zaman pričakoval,“ je gospod Simon vedno rajši poslušal svojega gosta.
Gospod Pavel je z vedno večjo vnemo napeljeval vodo na svoj mlin: „To, kar piše Baraga slabega o Indijancih, je itak že staro in je veljalo za Indijance Severne Amerike, ki so povečini že izumrli ali se pomešali z belimi. Jaz mislim, da bomo imeli kar lepo življenje v Ameriki. Dobrih ljudi najdeš povsod. Z novo vnemo se bomo v novem kraju lotili dela za razširjenje božjega kraljestva na zemlji. Sčasoma si boš lahko tudi kako novo obleko kupil, da ne boš hodil tako zašit. Tudi domačim home mogli kmalu kaj poslati, da jih bomo na ta način podprli in razveselili. Zlasti pa moraš pri svoji odločitvi neprestano imeti pred očmi dejstvo, da bo vojska prav kmalu izbruhnila. Jaz te ne maram strašiti, vendar je prav, da zveš resnico. Bali smo se je že minulo jesen, za spomlad jo pa na splošno vsi pričakujejo. Zato moramo pohiteti, da nas vojska ne zaloti v taborišču ali po Koroškem."
„To je že stara pesem. Odkar se je zadnja vojska končala, napovedujejo samozvani preroki vsako jesen vojsko za pomlad, spomladi pa strašijo z vojsko, ki bo z vso gotovostjo izbruhnila na je-
sen. V taborišču nimate drugega dela, pa vedno le vojsko napovedujete, jo pričakujete in spet odlagate,“ se je gospod Simon delal korajžnega, čeprav je bil tudi sam pod vplivom splošnega mnenja, da bodo ruski tanki v kratkem drveli skozi Koroško v Rim.
„V taborišču si ustvarjamo sodbo glede bodočnosti na podlagi zanesljivih poročil. Kaj ti veš, kaj vse zvemo v taborišče in s kom smo v zvezi. Naši voditelji se redkokdaj zmotijo,“ se je potegnil gospod Pavel za čast taboriščnih prerokov in nadaljeval: „Pomisli samo eno! V Fatimi je bilo napovedano, da se bo Rusija spreobrnila. Brez vojske in temeljitega poraza Rusije pa do tega go tovo ne bo prišlo. Sploh pa Rusi ne morejo več čakati, da bi se Amerikanci založili z atomskimi bombami. Enako morajo Amerikanci udariti, še predno odkrijejo Rusi atomsko bombo. Glej torej ! na položaj od katere koli strani, je izbruh tretje svetovne vojske le še vprašanje časa. Mislim pa, da si ti enako, kakor jaz, ne želiš, da bi še eno vojsko ; od blizu okušal,“ gospod Pavel že ni več vedel, kako bi še prestrašil svojega sobrata.
„Dvomim, da bi bila zmaga Angležev ; nad Rusijo najboljša priprava za spreobrnjenje Rusov. Ves potek bodočih dogodkov se lahko čisto drugače razvija kot si vi predstavljate. Božja pota niso naša pota. Pri Bogu je tisoč let kakor en dan. Sploh pa ne vem, čemu naj bi se bali Rusije, ako ima zagotovilo, da se bo spreobrnila. Počakajmo jih rajši v Avstriji! Nam se je bati Angležev, ki o njih nikjer ni rečeno, da se bodo še kdaj spreobrnili,“ se dušebrižnik vsaj na videz ni dal ustrahovati. Zaradi varnosti je pa le še pristavil: „Seveda, če nas prisilijo, da gremo od tod, se ne bo nihče zoperstavljal. Otresli bomo prah z obuvala in odšli drugim deželam blago' , vest oznanjat. Je pritisk za repatriacijo j še vedno hud?“
„Da, od marca dalje je zelo hud-Izgleda, da je Angležem več na tem kot
jugoslovanski komisiji, da spravijo kar največ ljudi iz taborišča.“
-■Zares mislim, <ja najbolje storiš, ako ■'•a nekaj časa pri meni ostaneš. Kaj bi S:“l k Angležem, če te ne marajo. Lačen J'r* meni ne boš. Tudi repatriiral te ne ’3m nasilno v taborišče. Sčasoma si pa v bližini izbereš kako nezasedeno “Upnijo in ostaneva blizu skupaj.“
»Si zelo v zmoti, če misliš, da si iz-'etl taborišča varen pred Angleži. Verjetno se bodo lotili kmalu tudi vas, ki S e izven taborišča. Polovili vas bodo in ' .'eljali v Volšperk. Tam pa že veš, kaj £6 čaka. Zato pohiti, dokler je še čas. bi deloval med koroškimi Slovenci, , s° še kdo zavzel zate, tu te pa ver-
jetno
ne bo nihče branil. Res ne vem,
aJ te drži v teh hribih. Ako bi bil na-^ avijen na Spodnjem Koroškem, kjer bi orali biti vsi slovenski duhovniki v Uzbi, bi te še razumel, da ne greš - , s Koroške,“ je gospod Pavel dosledno e za svojim ciljem.
.»Najhujše je to, da vam Angleži ne ,aJ? n'ti dovolj jesti. Meni vsaj straft1 ui treba v teh hribih,“ je dušebrižnik r.reX?^no namignil na razliko med ta-oriščem in koroškimi hribi.
»»Zaradi hrane bi še ne bilo toliko.
Človek ne živi samo od kruha. Hujše je to, da so nam Angleži ukinili vse politične liste. Od aprila dalje smo brez njih. Nekaj nepolitičnih listov sem ti prinesel.“
Gospod Pavel je vzel iz aktovke ne kaj najnovejših taboriščnih listov in jih ponudil dušebnžniku. Gospod Simon jih je bil zelo vesel in je brž vzel prvega v roke. Gospod Pavel je med tem še nadalje tožil Angleže:
„Sprva so izhajali naši listi popolnoma svobodno. Ljudje so se tepli zanje. Veliko dobrega so storili med našimi ljudmi. Spomladi so pa Angleži na lepem uvedli cenzuro, predpisovali kaj smejo listi pisati in česa ne, kmalu nato so jih pa sploh ukinili. Le nekaj malega so jih zaradi lepšega še pustili izhajati. Včasih tudi na skrivaj kaj izide.“
Gospod Simon je komaj utegnil poslušati svojega gosta. V glavnem mu je bilo vse to že itak znano. Z zanimanjem je jemal v roke list za listom in pri vsakem kaj pripomnil.
— Bogoljub v begunstvu — Čudno, da ne prepovedo Narodnemu delegatu izdajanje tega mesečnika. Saj stoji vendar odločno na verskem stališču in tako žali komuniste.
— Begunska mladina — Vsaj do otrok imajo še nekoliko obzira, da jim pustijo ta listič. Zelo lep je. Vsa čast uredniku in ilustratorjem.
— Folium Officiale — Kaj vse nam sporoča Narodni delegat. Zelo veliko mora potovati po Avstriji in Nemčiji, da obišče vse begunce. Že dolgo imam namen, da ga povabim na Slemenico. Pa kar po latinsko nas obvešča o nekaterih zadevah. Podobno kot škof Karlin, ko je na dan škofovskega posvečenja v Trstu zbrane nemške, slovenske, laške in hrvatske goste latinsko nagovoril. Le čemu bi naj se človek živih jezikov učil, ko se da v mrtvem jeziku vse povedati 1 Tudi škof Jeglič je ob prihodu v Ljubljano svoje duhovnike kar latinsko nagovoril, enako kot njega prošt Klofutar.
„Ker se je škof v Bosni slovenščine odvadil,“ se je gospod Pavel takoj zavzel za žive jezike.
„In hrvaščine še ne priučil,“ duše-brižniku ni bilo za pregovarjanje. So ga taboriščni listi preveč zanimali:
— Cvetje v tujini — kako malo ga je! Tako bi pel Prešeren, ko bi bil med nami: Begunska leta, rodile ve ste meni cvetja malo, še tega rožce so se koj osule.
— Lepša bodočnost — „Torej je vendar še kdo, ki upa vanjo, če se pri tem na zapadne zaveznike zanaša, bo spet bridko razočaran. Naša pomoč je v imenu Gospodovem!“ je vedel gospod Simon pri vsaki številki kaj pripomniti.
Tudi gospod Pavel ni molčal: „Jaz sem pra\ tako do kraja razočaran nad to čudno angleško demokracijo. Po eni strani pravijo, da se borijo za svobodo tiska, govora in združevanja, po drugi strani pa ne puste ne govoriti ne pisati resnico.“
„Kdor nima čiste vesti, ga je še pred senco strah. Je to zadnja številka „Lepše bodočnosti ?“ je prekinil duše-brižnik gospoda Pavla.
,.Da. Vsaj zdi se tako. Lepša bodočnost je zato zanimiva, ker je bila nekaj časa prepovedana, nekaj časa je izha-
jala na skrivaj, nato so jo Angleži spet dovolili. Vendar je to najbrž zadnja številka. Od septembra dalje ni nobena vet izšla,“ je gospod Pavel opisoval usodo lepo urejevanega in ilustriranega glasila kmetskih fantov v begunstvu.
„Da. Lepšo bodočnost so nam Angleži prepovedali. Mi pa smo upali, da so oni tisti, ki bodo rešili naš narod..."
„Vrhu vsega tega je letos že tretje leto, odkar se je to zgodilo,“ je Gospod Pavel prav tako s svetopisemskimi besedami zaključil bridko misel svojega gostitelja.
Gospoda sta se za nekaj časa zamislila nad sedanjo in bodočo usodo slovenskih beguncev. Nič več jima ni bil® za razgovor. Bilo je tudi že precej pozno-Obema hkrati se je zehnilo.
Dušebrižnik je odložil liste, potegnil iz žepa rožni venec in sta pokleknila. Posebno zbran gospod Simon to noč seveda ni bil:
— Daj nam danes naš vsakdanji kruh.. . Naš kruh jesta, po naše bi morala govoriti! Grda kajžarica! Le kaj oprezuje okrog župnišča. Noter naj pride, če se upa!
— Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela... Angel je Marijo mirih Ne boj se, Marija! Pavel bi me pa rad na vsak način tako prestrašil, da bi se še danes odločil za Ameriko. Naj gre I on najprej, da vidim, kako mu bo šlo!
— Ki si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila.. . Res! Da ima človek lep božič, mora priti k njemu kdo na obisk. Letos bodo prazniki veliko lep»1' kot so bili lani in predlanskim. Kaj vse se bova s Pavlom še pogovorila!
— Ki si ga, Devica, rodila.. . Vedno mora kdo greniti božično veselje. Sveti Družini Herod, meni Zoppemigbäuerin-Še bolj kot ona so mi seveda nevarni Angleži, Herodeži 20. stoletja, ki vsak hip lahko pošljejo vojake, da me odvedejo v Vol Spe rk. — Mimogrede se je dušebrižnik spomnil še črnega kralja pri jaslicah, in zamorcev v Južni Ameriki, božiča brez mraza in brez sneg3 in dobrosrčnega Perona, ki Slovencem
na stežaj odpira vrata v toplo Argentino, kjer jim bo svoboda tiska, govora in združevanja zajamčena.
— Ki si ga, Devica, v templu darovala ... Gospodu Simonu je stopila pred °či prerokinja Ana. Pobožna vdova je Prav tisto uro tja prišla, ko je bil Odrešenik v templu in je nato vsem naokrog Pripovedovala, kar je videla in slišala. Kako zelo so ji Slemeničanke podobne! Judi one ne znajo nič ohraniti zase. Le eemu si jemlje toliko k srcu njihove bc-Sede, ko pa je vendar ženskam lastno, l*a prav tedaj zraven pridejo, ko se kaj
novega dogaja. Nato pa to povečano okrog pripovedujejo vsem, ki jih hočejo poslušati. Dušcbrižnika je minila vsa slaba volja zaradi Sršenkinih in gostil-ničarkinih b esed. Da bi le mežnarica molčala, pa bo vse dobro!
— Ki si ga, Devica, v templu našla... Letos ho prišla po dolgih letih za božič v tempel tudi Pavlina. Prišla bo preizkušat svoj glas in iskat svojo slavo. Bog daj, da bi v templu našla tudi Boga in vero vanj, ki jo je med vojsko izgu bila.
GREGOR HRIBAR
NI SE BAL UMRETI
„VSE ŽIVLJENJE SEM SE PRIPRAVLJAL NA SMRT. . /'
»V Bogoljubu“ smo že doma večkrat “rali: Belgia docet, Holandia docet — od Belgije in Holandske se učimo! Tam “a je versko življenje tako ukoreninjeno, da ga ne bo mogoče zatreti. Danes vidimo, da tam tudi ni vse prav, ker_ katoličani v javnem življenju ni-nia j o vplivne besede, ki bi jo morali 'meti, s težavo se borijo za to, da bi Se v šolah poučeval verouk.
Žal so nam doma vedno za zgled ka-zali tujino, namesto da bi nam zbrusi bisere, ki smo jih sami imeli, in nam jih v vsem njihovem sijaju pokapali. To bi bilo bolj vleklo in imelo več uspeha. čemu iskati na tujem, česar >mamo doma v izobilju? Kakor domači zvonovi najlepše done, tako tudi domači zgledi najbolj vlečejo.
. En tako pozabljen biser bi rad danes *ePo zbrusil in pokazal v njegovem Mešku.
V Mengšu je živel v pokoju g. župnik Franc Eržen ali „gospod Frone“, kakor smo ga na kratko klicali. Lepšega duhovniškega značaja nisem še srečal T življenju. Ni bil to učenjak, da bi re-seval globoka filozofska vprašanja. Ni Prejel v tem pogledu petih talentov od Gospoda. Komaj bi mu glede modrosti
prisodil dva. Pa Bog svetne modrosti ne zahteva od vsakega On zahteva vero. Te pa je imel naš „gospod Frone“ več kakor pa tisti, ki je prejel pet talentov učenosti. Bil je mož vere, trdne in žive. Že iz vsega njegovega ponašanja in govorjenja je odsevala vera. Pobožna duša mi je nekoč rekla: „Kadar vidim gospoda Eržena, mislim, da vidim sv. Frančiška Šaleškega.“ Umirjena hoja, miren, nasmehi jan obraz, prijazna beseda, za vsakega, dobrohotnost in darežljivost brez meje. Saj sta imela z gospodinjo vred enkrat oba skupaj le dvajset krajcarjev denarja.
Njegovo dobrohotnost so ljudje dostikrat tudi izrabljali. Nekdo je prinesel v župnišče kot darilo mleka, župnik pa mu je nalil prav toliko vina. Z vseh strani so naenkrat prihajale v župnišče pošiljke mleka, da se je kuhinjsko posodje hitro polnilo, kot se je v isti meri praznil sod v kleti. Šele kuharica, ki jih je pri tem zalotila, je napravila konec tej čudni menjavi, ki je bila po tistih cenah v pet, šestkratno izgubo župnišča.
Gospoda Fronca poznam zlasti iz dobe njegovega pokoja. Namesto da bi počival, je prav tedaj razvil še poseb-
no delavnost. Kjer je šlo za lastno zveličanje in zveličanje duš, tam pokoja ni poznal Vstajal je ob pol treh zjutraj. Trdil je, da mu drugače primanjkuje časa. Najprej je odmolil hore, iz strahu, da bi jih morda ne pozabil, kar bi se mu bilo v preteklosti enkrat skoro primerilo. Seveda je samo za primo porabil skoro toliko časa kot drug duhovnik za ves oficij.
Dokler ni hodil maševat usmiljenkam, je zgodaj prišel v cerkev, do katere je imel približno četrt ure. Nobena nadloga ni tega preprečila, tudi naduha ne, ki ga je ob vremenskih spremembah hudo nadlegovala, da je kar piskalo v njem. Prva pot je bila v spovednico. Bil je nekako „Jagnje, ki je odjemalo grehe mengeških vernikov“ in je s tem zelo razbremenil župnika in kaplana. Dolge vrste so stale ob .njegovi spovednici. Kot upokojenec je, lahko rečemo, evharistično prevzgojil veliko število mengeških faranov. Dosegel je to s poukom in navduševanjem v spovednici, še več pa s svojim zgledom.
„Pravični živi iz vere,“ iz vere v pričujočnost Gospodovo v presvetem Rešnjem Telesu, iz katere je potreba pogostokrat ga obiskovati. Vsak dan je premolil pred tabernakljem po celo uro. Ni ga zadržala nobena težava in bolehnost, ne mraz Zato je pa imelo njegovo delo tolike uspehe.
Omenjeno je bilo že, da si zakladov na zemlji ni nabiral. Kar je dobil, je hitro razdelil v dobre namene, tako da denarja i-n njegove vrednosti niiti poznal ni. Ta mu ni delal zapreke na poti krščanske popolnosti. Nekoč je dobil za nekaj let nazaj plačano doklado, da je vsota znesla precej tisočakov. Radoved-
nost me je gnala, da sem ga šel takoj obiskat, da bi videl, kako je sprejel to nepričakovano bogastvo. Po pozdrava mu rečem: „Gospod Frone, sedaj Te je pa Bog pogledal skozi veliko okno.“ Ves žalosten mi odgovori: „Sedaj pa gotovo ne bom prišel v nebesa. Bog bo rekel: Si bil že na zemlji dosti plačan.“ Seveda je večina te vsote zopet šla v dobre namene. Zase ni pridržal nič. Zadnji dan pred smrtjo je pokazal dva stotaka in rekel: „Vidiš, to je pa moje premoženje.“
Do zadnjega dne svojega življenja je ostal zdrav in maševal. Med maševanjem ga je napadla slabost, da so ga morali odpeljati domov Popoldne ga grem obiskat in ga dobim oblečenega ležati na postelji na videz krepkegajPrve njegove besede so bile: „Cel dan že umiram, pa še ne morem umreti. Veš, pa smrti se nič ne bojim, sem se vse življenje nanjo pripravljal.“
Rad je govoril o smrti, ni se je bal, ko je naprej vedel, da mu je blizu. Skoraj bi morali reči, da jo je težko pričakoval. Dobrih deset ur potem, ko sem se poslovil od njega, se je on poslovil od tega sveta. Bilo je v nedeljo zjutraj ob štirih.
Njemu je bila smrt res le dobiček. O njem so se uresničevale besede, s katerimi so označevali življenje prvih kristja-janov: So na zemlji, a njih življenje je v nebesih
Smrt mu je samo odgrnila zaveso, da je tista skrivnost, ki jo je preje gledal kot v zrcalu in nepopolni podobi in je preklečal pred njo vsak dan eno uro, zasijala pred njim v nepopisni lepoti, ki jo uživa sedaj vso večnost.
Juh. svetnik Janez Klemenčič, Argentina
Nihče ne sme pričakovati, da bo katoliški časopis kot jasen in nesporen prerok bodočnosti in videc nedostopnih skrivnosti. Naša moč je v spretnosti življenjskega naobračanja krščanskih načel, v poštenem in stvarnem tolmačenju pozorišča, ki sei vedno razvija in spreminja. Naše upanje je, da bo na podlagi tega mislec-bralec mogel najti potrebnih rešitev v skladu z najvišjimi krščanskimi načeli.
(Katoliški tednik „The Pilot“, Boston)
POLNO ŽIVLJENJE
Naš svet je poln življenja. Vse okrog nas živi, klije in bršti; poje in zvrgoli, spoznava in se žene za spo-2nanim — v vednem gibanju in nemiru, a tudi v iskrenem veselju nad Svojim življenjem.
Tako blizu nam je tedaj življenje
je tako čudovito v svoji pestrosti. A kaj je vendar v sebi, kdo ga razume?
Kamen, nema skala, ne živi; biva kot začarana, sama vase zaprta in plenjena. Rastlina, ljubka cvetlica, zo živi; v njej polje življenjsko gibale, je vedno sprejemanje in oddaja-nie, vedno samooblikovanje. Še bo-?atejše življenje je v živali. Ta tudi ^.uti, vidi, sliši, se giblje. Njeno življenjsko polje je že prostranejše. To razumem iz izkušnje. Ko vidim svet, Sem in živim ves v svetu, ki ga gledam, in je svet, ki ga vidim, po drugi strani nekako moj, v meni, obogati ^ene v tem spoznanju. Še bogatejše ln višje je življenje v človeku. Člo-vek svet ne le vidi, ampak tudi pro-<lra v njegove globine, razkriva nje-gove globlje skrivnosti, je svetu gospodar in si ga pokori, da mu služi.
, njegovo življenje ne ostaja le v vidnem svetu. Človek ,,čuti“ višji, nadčutni svet in za njim stremi. Um mu sega v nadčutne in nadsvetne skrivnosti. Človeški duh je ustva.ril in ustvarja umetnost: pesem, glasbo, slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo, po čemer si je olepšal tukajšnje življenje. človeška misel je napolnila nezmerno vrsto knjig -— kdo bi jih pre-
štel — in jih nakopičila v ogromne knjižnice, polne bogastva znanosti učenosti, modrosti. Boga samega odkriva človeški duh in ga more ljubiti. In to je najvišje, do kamor sega človekovo naravno življenje, njegova najvišja naravna čast in odlika.
Ko se človek z božjo pomočio dvigne do božje ljubezni, je na vrhu svojega življenja. Takrat se je srečal z najvišjim: resnico, dobroto in lepoto samo. Tedaj Bog človeka sprejme in ga prerodi in preustvari v svojega otroka, s čimer prevzame dušo božja lepota in dostojanstvo. A ta čast v človeku ni nekaj mrtvega, ampaK pomeni novo življenje, prav življenje posinovljenega božjega otroka. Ko se je v tem življenjskem vzponu tako človek dvignil do Boga, ki je vir živ-Ijenja in življenje sämo, ga Bog dviga k sebi in obdari s svojim življenjem. Ta trenutek, bodisi pri otroku v krstu bodisi v dejanski ljubezni v odraslem, pomeni za človeka trenutek njegovega najvišjega življenjskega prerojenja, prerojenja v Bogu. V tem trenutku se izvrši v njem čudež duhovnega oživljenja, duhovnega rojstva; zaživi v Bogu, za nebesa.
*
To novo življenje v človeku je tako visoko, da ga sedaj ne le ne moremo razumeti, ampak ga v sebi niti ne čutimo in se ga ne zavedamo. Pre-xdsoko je vse to za nas, preko vseh naših zmožnosti. Te lepote ne morejo dojeti naše telesne oči in ne naši človeški pojmi; sreče tega življenja
ne more čutiti naše srce v tem življenju. Umreti bomo morali prej, da bomo okušali vso to srečo. Ko bi nam bilo dano sedaj le za trenutek videti to lepoto in začutiti to srečo, bi naravno to ubogo naše srce ne preneslo.
Kaj se je zgodilo človeku, ki je bil od roistva slep, pa je nenadoma spregledal? Nič ni bil vedel o veseli jasnini sončne luči.o leni harmoniji barv in oblik narave, o lenoti človeškega obraza, svoiih dragih... Vse to so mu bile nrei le prazne besede. Kaka sreča sedaj ob pogledu na vse to čudovito bogastvo vidne lepote! Prevelika! Pogleda na vso to nepričakovano in njemu prej neumit ivo resničnost ni prenesel. V istem hipu je umrl — ali od sreče ali od strahu, ki sta prevzela morda njegovo srce, ne moremo prav razumeti.
Tako bi mi ne prenesli pogleda na lepoto božjega življenja v duši. Zato nam je sedaj prikrita in prihranjena za posmrtnost. Nič ne bi o vsem tem v sebi vedeli, ko bi nam Bog sam ne bil povedal in bi nas vera o tem ne učila. Vso to lepo resničnost nam samo vera odkriva.
*
Da bi kamen začel rasti, brsteti in cveteti? To je preko njegove narave; to ne bi bil več kamen. To se naravno na kamnu tudi ne more zgoditi. To bi bil čudež: preustvarjenje kamna. To more storiti le Bog, ki je vir in gospodar življenja.
Pa če naj bi rastlina, cvetlica naenkrat začutila barvne vtise, valujoče glasove in bi se na njej pojavila odgovarjajoča čutila, očem in ušesom podobno; ali ako bi drevo začutilo bolečino pod zamahom sekire in bi se morda izruvalo in zbežalo pred na-
padalcem. To bi bil čudež, ki ga more storiti samo Bog; zakaj to je preko narave rastline.
Pa če bi žival spregovorila smiselno besedo, izumila stroj, uprla oči v nebo in hvalila Stvarnika — to ne bi bila več žival. To je preko njene narave in more ta čudež v njej storiti le Bog.
In nek tak čudež, le da je Še večji in so to le zanj slabotne primere, Bog izvrši v človeku v trenutku, ko se mu človek v ljubezni približa. Res ostane po svoji naravi še človek, a mu da Bog odlike, ki so preko narave človeka. Da, to so odlike, ki so preko narave katerekoli stvari. Človek tedaj dobi vase nekaj božjega, ker je to nekaj, ki ne pripada stvarstvu. torei le Bogu. To imenujemo posvečujočo milost. Tako je „deležen božie narave“, je posinovljeni božji otrok, njegovo življenje odslej ni več zgolj človeško življenje, ampak preide v območje božjega življenja, je prav življenje božjega otroka. Po vseh primerah se zgodi nekaj čudežnega. kot če bi kamen dobil vase neke polnosti cvetlice,ali cvetlica popolnosti živali, žival popolnosti človeka. TU pa je človek, razlika je v tem pov-zdignjenju neizmerno večja, bitje iz okvira stvarstva, dvignjen k življenju božjemu.
*
To novo, božje življenje človek seveda živi v duši, ne v telesu. Zakaj Bog je duh, ne telo; Bogu podobno življenje more tedaj živeti le duša, ne telo.
V okviru telesnega življenja človek uživa hrano, jo presnavlja in pri-likuje v svojo kri, kite, kosti, živce, skratka — v svoje telo. Tako raste in se krepi; v telesu polje krepko življenje. Naravno duhovno življenje
najlaže ob tem telesnem pojasnimo ^uhu je hrana resnica, ki jo spo-znava in sprejema vase. Za spozna-tl*ni dobrim duh potem teži, se ga °klepa in v njem v sreči počiva. Po vsem tem duh „raste“, se krepi in Postaja bogatejši.
Učenjaku, v katerem je visoko razvito življenje duha, so neprimerno P°'j kot čutne dobrine v uteho du-°vne, njegova znanost, ki ji ves živi.
vidi neslutena nova polja resnice, Kl hi jo še bilo treba osvojiti, žalosten 'zklika: „Resnica je neizmerna; a T'oje življenje tako kratko.. .“ Isto <UU umetnik ob silnosti lepote, ki jo Zasluti in bi jo rad ujel v svoje delo.
0 so ljudje, ki čutijo neutešeno žejo v duhu — po resnici, lepoti, dobroti.
. Najvišje naravno življenje duha
v dejanjih,ki se nanašajo na Boga.
temu življenju je vsak človek po-*can. Boga spoznati, ga ljubiti, po Jem hrepeneti in v tem duhu ži-e k njemu hoditi, je edini pravi smisel življenja in človekova naj-VlsJa odlika.
, A ko se človek dvigne do te stop-'e in Boga resnično vzljubi, ne osta-ne zgolj pri tem življenju stvari, ki
sama peha do Boga. V tem hipu °g sam to življenje v njem dvigne a višjo raven, na raven božjega življa. Človek več ne živi kot prej, zf?olj v okviru svojih naravnih moči, jPnpak mu Bog vlije božje življenjske 0(‘i, v milosti in nadnaravnih kre-ostih, ki jih prejme. Odslej človek A.V pred Bogom kot otrok do Očeta. Jegova dela niso več dela navadne vari, ampak dela posinovljenega bozjega otroka.
To življenje božjega posinovljenja V orenio nekoliko primerjati neskon-nerr|u življenju edinorojenega božje-
ga Sina, ki se učlovečen imenuje Jezus Kristus. Božji Sin pozna Očeta z neskončnim božjim spoznanjem, ga ljubi z neskočno božjo ljubeznijo in je v tem srečen v neskončni blaženosti Boga samega. Kot božji posinovljen-ci smo v nečem deležni tega življenja To bo v nas na višku v zveličanju v nebesih. Boga bomo tedaj poznali po posebnem božjem spoznanju, ki nam ga bo dal, da ga bomo gledali. Kot neskončno dobroto in lepoto, ki jo bomo videli, ga bomo tako neizmerno ljubili. In to bo naše, ga bomo imeli; imeli bomo s tem vse, nič nam ne bo manjkalo. V tem bomo tako neizmerno srečni; uživali bomo srečo božjih otrok, kot otroci v hiši Očetovi; imeli bomo nekaj sreče edinorojenega božjega Sina, Jezusa Kristusa. Izpolnjena bo na nas molitev in napoved Jezusova: „Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta“ (Jan 17, 24).
Bistveno isto življenje, čeprav na nižji stopnji, ima človek, ki Boga ljubi, že sedaj, v tem življenju. V hipu, ko Boga vzljubi, prejme to nadnaravno življenje, ki je v njem kot začetek nebes; že ima „božje seme“ v sebi (1 Jan 3, 9). Boga sicer še ne vidi, kot ga bo v večnosti; a spoznanje o Bogu, ki ga ima, je tudi božje in mu je dano po veri. In upanje v Boga in ljubezen do njega je tudi božje. Vse to mu je Bog sam dal po milosti v dušo, da mu more res živeti kot otrok Očetu. In druga dela njegovega življenja, ponižnost, molitev, premagovanje, plemenito prizadevanje v poklicu, vse je v njem božje, delo božjega otroka, po božji moči, ki jo prejema.
Prej je bil človek samo človek, s
Am j o naravno zmožnostjo in dobroto, kot je mlada lesnika sama s svojo močjo in preprostim in nustim sadežem v jeseni. Pa je lesnika dobra podlaga za plemenit cepič. Vse življenje ji je po cepiču oplemeniteno in rodi plemenit, lep, dišeč in okusen sad. V trenutku, ko j e človek vzliubil Boga, mu je Bog v dušo vcenil življenje svojega posinovljenega otroka. Odtlej je njegovo živlienje, čeprav po zunanjem videzu isto, vse drugo po vrednosti. Bogu tako drago in priietno. pač življem'e božjega otroka. Odtlej človek res živi za nebesa in za Boga. Človek je močan in silen, da si s svojim delom nebesa more osvojiti. Prej nič ni mogel storiti za nebesa, je bil v tem pogledu kot mrtev: sedaj pa Bogu živi, v njem polje božja moč.
Za posvečujočo milost, ki jo človek prejme v hipu. ko vzljubi Boga, radi porabljajo tudi primero iz moderne tehnike: skrivnostno silo elektrike. Žarnica je sama v sebi brez luči in zato ponoči v temi. Preprost stik, ki dopusti v žarnici električno silo. jo v hipu razžari, da blešči v prijetni luči in sveti vsem, ki so v hiši. Mesto ponoči leži pogreznjeno v temo. Preprost stik v električni napeljavi -— in že se koplje v morju luči. Tako je duša nadnaravno olepšana in posvečena z božjo lepoto, ko prejme milost. Pa je v isti elektriki moč, ki za človeka dela čudovite reči. Stroji v tovarni, železne gmote, leže in počivajo težki in temni, brez življenja, kot zakleti, ^a vključim vanje električni tok in v hipu se kot prebude in se spuste v silen tek, vsi ti vzvodi in kolesa in ročice. V brnenju in gibanju in delu, ki ga opravljajo, se čuti skrita sila, ki v njih deluje. Tako je človek brez milosti za nebesa in Boga mrtev, po tem stiku z Bogom
v ljubezni pa zaživi v čudovitem življenju božjega otroka.
*
Človek ni le to, kar se na zunaj kaže. Pravo njegovo bogastvo je skri- j to v globinah. To velja že za njegovo naravno vrednost. Posebno pa je to resnično, ko v niem gledamo najvišjo dragocenost nadnaravnega življenja;
Naše življenje, ki ga pred ljudmi živimo, teh sedemdeset let, ki so taki ali drugačni, ima v sebi skrito veliko dragocenost božjega življenja. To i svetno življenje, tako bedno in kratkotrajno, samo v sebi ni nič, je kot lupina, ki skriva naj dragocenejše jedro. In prav v tem je vrednost zenr skega življenja, da je posoda božjega-Slabotno, minljivo življenje skriva v sebi življenje večnosti. In da to večno v nas v vsej polnosti zasije, mora ob svojem času biti strta in odpasti lupina tega življenja. To bo v smrti, ki bo za nas tako važen in velik dogodek. žuželka gre v svojem razvoju preko različnih oblik ličinke in bube-dokler ne poleti v svetlo svobodo krasen metulj; preko nizkosti tega življenja mora v naši duhovni rasti božje življenje v nas biti ohranjeno ' svobodo in srečo posmrtne večnosti
V božjem življenju, ki ga imamo- J je naša prava in najvišja vrednost- I če imamo to življenje milosti, imam0 ' vse; če to izgubimo, smo izgubili vso-smo najbolj nesrečni od vseh stvari Dobiti to božje življenje milosti v dušo, pomeni za nas več ko stvarjenj6 vsega ogromnega vidnega sveta; to življenje izgubiti pa je hujša nesreča-ko če bi se vse svetovje zrušilo v prah.
Božje življenje milosti v človeku je nekaj tako velikega, da je v primeri z njim sicer tako odlično nje-
"°v° naravno življenje kakor nič. Člo-Ve* brez milosti je pred Bogom j^tev, mrlič, pa naj bi bil še tako °gat in mogočen in spoštovan. Vejajo mu božje besede: „Ime imaš, da Zlv*š> Pa si mrtev. Praviš: Premožen sem in bogat in nič ne potrebujem — a ne veš, da si beden in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag“ Kaz 3, 1. 17). Kaj tedaj človeku po-aga vsa moč, zdravje, bogastvo, spoštovanje, užitki sveta, vsa uče-°st? Kaj mu pomaga, ko bi ves svet 011 njegov?
Človek z božjim življenjem milc-' Pa je pred Bogom velik in spo-°Van, je njegov otrok. Pa naj bi bil ,G3 garjav in slaboten, siromašen in rez moči, preziran in zaničevan - -Se to Boga nič ne odbija. Bog ni ^°vršen v ocenjevanju človeka, kot ajo tolikokrat mi. Bogu sem lep in . 0('an, bogat in slaven, ljub in pri-npen kot njegov najbolj ljubljeni 'Jatelj, če živim njegovo življenje 1 osti. Bog ne zahteva od nas zdrav-.JWesne moči, bogastva, telesnih in ^'mih zmožnosti, lepega glasu in t ra.za' prikupnega nastopa, duhovi-i in bistrega uma, zahteva pa J ''"^Pogojno v moji duši nadnaravno vI'enje božjega posinovljenca.
z življenjem milosti v duši je a nji, najpreprostejši neuki siromak 0 kralj. Revež pa je pred njim .'mogočnejši svetovni velikan, ki se ose pred njim svet; nič ni pred kj’m največji učenjak, ki so mu od-de skrivnosti narave in meri pota ezdam, pa milosti nima.
£ Tako ocenjuje to življenje v nas Sn°d' dako visoko ga ceni, da je Bog rm človek postal, svoje življenje poživi- cia.* in kri prelil, da nam je to J en j e pridobil. O tem življenju
govori, ko nam zatrjuje: „Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. — Jaz sem življenje“ (Jan 10, 10; 14, 6). Kot to življenje v nas ceni Bog, ga moramo ceniti tudi sami. To je naš najodličnejši „dragoceni biser“, to je naj dragocenejši „skriti zaklad“ (Mt 13, 44 sl). Vse moramo biti pripravljeni-»dati v zameno zanj, da si božje življenje pridobimo, ohranimo, pomnožimo.
Prav v tem je velika vrednost in pomen našega minljivega človeškega življenja — da je cena, s katero si moremo odkupiti božje in večno življenje. To življenje mora biti porabljeno, izrabljeno in izničeno, do smrti, da z njim ohranimo in zaslužimo božje in večno življenje.
Tako gledanje življenja in smrti je najvišja življenjska modrost, ki jo imamo iz vere. Te modrosti nas lepo uči zgled sv. Tomaža Moore, veri zvestega angleškega kanclerja, ki ga je zato kralj Henrik VIII. dal obglaviti. Ko je bil v nevarnosti, da bo na smrt obsojen, ga je žena v ječi prosila, naj popusti nekoliko v verskih načelih in ugodi kralju. „Da rešiš vsaj življenje,“ mu je prigovarjala „Koliko let življenja mi v tem primeru še prisodiš?“ jo vpraša, veder in šaljiv, kot je zmerom bil. „Najmanj dvajset,“ ga je ocenila. „Ne bo nič! Slaba zamenjava! Za 20 let naj tedaj dam večnost?“ je bil odgovor, ki mu ga je iz vere narekovala njegova življenjska modrost.
Tako moramo o svojem življenju in smrti misliti vsi.
To je najgloblja, razodeta resnica o našem življenju in naši smrti.
DR. FRANC GNIDOVEC
TRETJA FATIMSKA SKRIVNOST
V velikonočni številki „Oznanila" je objavljen slovenski prevod letaka, ki piše o tretji še neodkriti fatimski skrivnosti in raznih drugih prorokovanjib za bližnjo bodočnost.
Te napovedi se vedno ponavljajo v različnih inačicah. Že citat iz Katarine Emerik ni dobeseden, čeprav je pod narekovaii. Napoved tridnevne teme se more slediti do devetega stoletja nazaj, je torej stara in, kakor je videti, ze:o priljubljena prerokba, ki se skozi enajst stoletij do najnovejših časov polaga raznim osebam na jezik. V sedanjosti pa smo na fatimskih skrivnostih priča, kako nastajajo „legende" in se čisto nekritično ponavljajo in se jim vedno kaj novega prideva.
Vse mogoče se o njej trdi: da je papež dobil prepis Lucijinega zapiska tretje skrivnosti in ko je prebral, se je onesvestil; da se ne sme objaviti prej ko leta 1960, da se bo torej tega leta nekaj odločilnega zgodilo; eni pravijo, da neka j groznega, menda bo poginilo tri četrtine človeštva; drugi trdijo, da se bo tedaj skazala zmaga Marijinega brezmadežnega Srca. Sama ugibanja!
Fatima spada v škofijo Leira. Je to stara škofija, ustanovljena leta 1545 (84 let za ljubljansko), pa je bila 1881 zatrta in ozemlje dodeljeno nadškofiji v Lisboni. Obnovljena je bila neposredno po fatimskih dogodkih 17. januarja 1918. Za prvega škofa je bil leta 1920 imenovan škof Jožef Alves Correira da Silva (rojen 1872). Pod framazonsko vlado je bil dalje časa v težki ječi, kjer si je nakopal bolezen, ki ga je končno ohromela, da zadnja leta ne more več hoditi in se mora posluževati vozička. Ima pa pomožnega škofa. Ta škof je imel nalogo preiskati fatimske dogodke, kar je z vso previdnostjo temeljito in vestno opravil s pomočjo komisije sedmih članov. Da je bilo delo komisije natančno in temeljito, se razvidi iz tega, da je trajalo osem let. Dne 13. oktobra 1930 je bil razglašen odlok, ki potrjuje verodostojnost fatimskih prikazovanj
in dovoljuje češčenje Naše ljube Gospe fatimske.
Pred leti, ko je mogel leirijski škof še hoditi, je v spremstvu kanonika Ga-lambe obiskal Lucijo v samostanu. Pri tej priložnosti mu je Lucija povedala' da mu zdai more razkriti zadnji del skrivnosti, katero ji je Marija zaunaln. ako škof želi. škof na je odvrnil, da ne želi slišati te skrivnosti. Po daljšem razgovoru sta se zedinila, da naj Lucija skrivnost zapiše in zapečati, kar ie storila. škof bi bil mogel in smel Lucijin zapisnik prebrati, pa ni hotel. Vzel je zapečateno pismo v varstvo in ga ima še vedno shanjenega, ne da bi vedel njegovo vsebino. Lucija pa je želela, da bi se skrivnost vendar prej ali slej objavila. Dobila je od škofa obljubo, da bo pismo odprl in vsebino svetu oznanil ob njeni (Lucijini) smrti ali pa leta I960, kar bo pač prej nastopilo.
Gotovo je torej: Ne obstoja noben prepis Lucijinega pisma, papež ga potemtakem ni mogel dobiti v roke. Nihče ne ve za vsebino, škof leirijski bi mogel in smel pismo objaviti vsak čas, ako bi hotel; ni vezan na leto 1960. To leto je Lucija določila po svoje, ne po kakšnem naročilu Matere božje. Ako bi škof leirijski, ki je že v visoki starosti in bolan, umrl pred letom 1960, bi njegov naslednik smel takoj objaviti Lucijino pismo, če bi seveda hotel. Ako pa bi Lucija pred letom 1960 umrla, bi škof po obljubi, ki jo je luuciji dal, njeno pismo takoj objavil, čeprav bi še ne bilo leto 1960. Iz teh zgodovinskih dejstev se ne da nič sklepati, da bo leto I960 posebno usodno za človeštvo.
Opomba: Podrobneje poroča o razgovoru s škofom leirijskim knjiga „Fatima, Pilgrimage to peace", ki sta jo napisala April Oursler Armstrong in Martin F. Armstrong Jr. 1954. Romala sta v Fatimo tudi s tem namenom, da ugotovita nekatera zgodovinska dejstva, o katerih se tako zelo različno govori in piše.
t Škof Gregorij Rožman
Duhovna sila in socialni
pomen dnuzine
Cerkveni govor, ki ga je imel preč. g. direktor Anton Orehar na IV. socialnem dnevu v Ciudadeli dne 20. novembra 1955
Kadar izbruhne ogenj ali nastane Povodenj, kdor je pameten, skuša re-siti predvsem najvažnejše stvari, s katerimi bo mogel po prestani nesre-Cl znova zgraditi izgubljeno in razdejano imetje. Vsaka emigracija, po-8ebito če je prisiljenega značaja, je Vedvomno taka nesreča. Tudi mi Slo-^Pci smo jo doživeli v polni meri. * lsoči. in tisoči od nas smo se nenadoma in nepripravljeni znašli sredi Povodnji sveta z vsemi njegovimi sla-bimi vplivi, ki jih tujina na človeka ;rrta- Vse naše dobrine so zašle v ne-* vornost, vera, narodnost, tudi mate-vialno blagostanje in še nebroj drugih drobnarij, ki se jih vseh niti trenutno ^Pomniti ne moremo.
Kot pri požaru ali povodnji je tudi v vašem primeru povsem jasno, da ne Pioremo rešiti vsega, temveč predvsem, kar je bistveno in osnovnega Pomena za nas.
Med bistvene stvari gotovo spada vaša vera. V veliki nevarnosti je, kajti lahko bi se nam začela majati in °Vešati, kaj lahko bi začeli dvomiti o obstoju Boga, o smislu življenja in nUmrljivosti duše. Zato je treba o Vsem tem našim ljudem mnogo govoriti in pisati.
Poleg vere pa je za našo ohra-V'tpr v fytem svetu temeljne važnosti • druživa 1 e in zaklad ki ga mn-ramo^ua vs-’’- -a'iv ohraniti in rešiti
tudi v emigraciji v vsej svetosti in zdravju.
Toda prav problem naše družine postaja vsak dan bolj pereč. In zato je vredno vsega odobravanja, da"se je letošnji IV. socialni dan odločil posvetiti svoj študij prav temu vprašanju. Jaz sc bom v pridigi dotaknil socialnega pomena in duhovne, sile družine.
Problem družine ni važen samo za nas slovenske izseljence. Njega važnost zadeva res krščanski svet. Ko je pred časom papež Pij XII. sprejel zastopnike organizacije „Za družino“, je med drugim dejal:
„Kdor udari družino, udari človeštvo. Če je današnji svet tako zelo moralno razkrojen, je to zato, ker so nekatere države strašno ponižale družino. Veliko škode je naredil družini materializem (t. j. komunizem), ki je porušil očetovo avtoriteto. Če hočemo družino ozdraviti, je potrebno več resnosti pri ustanavljanju družinskih svetišč; kjer pa družina že živi, je potrebna prava ljubezen: zakonska, si-novska in bratska. Vsi dobri bi se morali združiti v svetovno zvezo medsebojne pomoči v korist družine."
Lepše nihče ne bi mogel opozoriti na. problem moderne družine. Seveda, ta problem je treba rešiti. In sicer v temelju.
DRUŽINA OBLIKUJE ČLOVEKA OSEBNO
Pri preroku Ecekijelu beremo: „Poslušajte besedo očetovo, otroci, in jo izpolnite, da se rešite. Bog namreč spoštuje očeta v sinovih in z besedo materino utrdi otroke. Kdor starše spoštuje, mu bodo grehi odpuščeni in molitve njegovih dni bo uslišal Gospod“ (Ecek 5, 2-i).
Družina je temeljnega pomena za državo in družbo sploh; je studenec, v katerem se obnavlja neprestano njuno življenje. Kakor so se ponesrečili vsi poizkusi zamenjati nerazvezljivt zakon z začasno zvezo, tako so tudi propadli vsi načrti nadomestiti družino z družbo, čemur smo dnevno priča v deželah za „železno zaveso“.
Res so sicer današnje neurejene gospodarske razmere mnogokrat krive, da se starši vzgoji otrok in skrbi za družinsko ognjišče ne morejo toliko posvetiti kot bi radi, zlasti če je prisiljena iskati zaslužka izven doma tudi žena in mati, res je pa tudi, da je mnogokje postala moda, da starši vzgojo svojih otrok drugim poverijo dasi bi jo mogli zlahka sami opraviti. Tako daleč smo prišli, da mati celo svoje naročje odreče otroku, ki je zra-stel iz n j ehe krvi in njenega mesa.
Brez domače vzgoje je nemogoče govoriti o družinskem življenju; povrh tega pa družina v takem primeru tudi ne more izpolniti obveznosti, ki jih ima do družbe.
Temelj zla in korenina današnjih neredov v družbi je prav zanemarjanje družinske vzgoje, kar je dostikrat posledica človekovega egoizma, ko išče le svojo osebno udobnost in čim večji dobiček ter streli vse, kar mu k temu stavi ovire, la ker sta navad to vera in družina tista, k> se prva upreta egoizmu, zato ju skuša človek v svoji
sebičnosti najprej obiti in prisiliti k molku.
Nujno je potrebno, da vera vpliva 1 na vzgojo v družini. Zgolj socialni ih gospodarski razlogi ne bodo nikdar toliko vplivali na človeka, da bi ga razpoložili za žrtve in mu vcepili čut odgovornosti. Šele razmišljanje o božji volji in sveto spoštovanje pred njo, ki pove, katere dolžnosti je Bog naložil posamezniku za skupnost človeka, prepričajo o potrebi žrtev in mu vzgojijo čut odgovornosti.
Vera je tudi tista, ki zajamči staršem avtoriteto pred njih otroci. Po njej otroci spoznajo, da so starši ne ' samo starejši in bolj izkušeni državljani temveč namestniki božji.
Vera je spet tista, ki staršem pove, da je njih poklic, ki vključuje vzgojo in skrb za dom, božji dar.
Življenje družbe in države bo toliko trdno, kolikor se bodo vsi tisti, ki že ne okušajo več pravega duha v | družini, potrudili, da se ta duh vrne, oziroma, kjer je še ostal, da se utrdi in okrepi.
SOCIALNA VLOGA DRUŽINE
Dve stvari nauči družina svojega člana z ozirom na družbo: da spoštuje oblast in da vzgoji otroku socialni čut za skupnost.
L Otrok naj se nauči spoštovati oblast, naj bo očetova v družini ah tista v državi. To je menda vsakomur jasno, da brez glave v nobeni skupnosti urejeno življenje ne prospeva-Moderni človek je sicer v marsičem napredoval: kulturno, v civilizaciji ih znanosti, toda zgubil je spoštovanje do glave. Prav družina pa je tista, ki lahko otroka nauči tega spoštovanja• Minili so sicer časi zadrug, ko je očetova oblast vse v podrobnostih določala in ko se je govorilo samo o otrokovih dolžnostih, ne pa o njegovih
travicah, vendar bo vsak pameten človek priznal, da je potrebna avtoriteta v družini, ki svojo oblast izvaja v 7X1 eri, kakor jo sme.
Očetova oblast ostane tudi za bodoče temelj vsake druge oblasti in kotijo se tisti, in zelo motijo, če menijo, da si bodo s podiranjem in ru-Senjem očetove avtoritete utrdili svo-l°- Očetova oblast ima, svoj izvor v Rogu, kot pravi sv. Pavel: „Vsako očetovstvo prihaja od Boga“ (Ef 3, 7\). Bog je tisti, ki bo otrokom vcepil spoštovanje do očeta, očeta pa va-roval pred zlorabo te oblasti.
2. Otrok naj si privzgoji socialni čut za skupnost. Samo družina je insta, ki mu ta čut lahko približa m 9« zanj navduši. Samo družina je Zy>iožna razpoložiti. otroka za žrtve, ki, ®° Potrebne za blagor skupnosti, in 9® Povezati z drugimi člani te skupnosti v eno samo telo, kjer vsi udje enako občutijo tako skupno veselje not tudi skupno trpljenje.
A'i izgubil moderni človek samo Spoštovanje do avtoritete; pretirani e,Joizem mu je zamoril tudi smisel Zq skupnost. Pretirano češčenje lastnega jaza je zamorilo pravo ljubezen do naroda. Kam lahko privede pre-tirani narodni egoizem, smo videli posebej v zadnjih desetletjih.
Potrebno je torej, da se mlad člo-Vek nauči v družini solidarnosti z dru-Oimi. To ga bo nagibalo k nesebič-Poniu delu za skupne koristi, na drugi strani ga pa varovalo brezčutnega gledanja na bedo bližnjega ali družbe
sploh.
Iz tega vidimo, kako važno vlogo mhko igra družina pri reševanju socialnega vprašanja, če misli krščansko in živi v luči vere.
Rti je ustanove na svetu, ki bi tako Poudarjala pomen oblasti, katera rodi zdrai>o edinost in čut za skupnost,
Nedeljsko popoldne na vrtu
kakor je ravno katoliška Cerkev. Uči nas, da, je oblast od Boga in sama jo uporablja, da uresniči namen svojega poslanstva: zveličanje duš. In ker svoje oblasti ni nikdar zlorabljala, je iz vseh nasprotovanj izšla kot zmagovalka čeprav včasih močno ranjena in okrvavljena.
Tudi čut za skupnost prav katoliška Cerkev najbolj uspešno propagira in povdarja, da nihče od vernikov ni osamljen, temveč povezan po besedah sv. apostola Pavla v skupnost skrivnostnega telesa Kristusovega. Ta skupnost ne obsega le ljudi na zemlji, temveč se razteza tudi na trpine v vicah in zmagovalce v nebesih. In s tem svojim naukom in ravnanjem daje zgled solidarnosti in povezanosti tudi drugim družbam na zemlji: družini in državi.
JACQUES IN RAISSA MARITAIN
(Nadaljevanje in konec)
4.	V Heidelbergu
Jakob je leta 1905 končal svoje študije v Parizu in nato kot štipendist od potoval s svojo mlado soprogo, avgusta 1906, v Heidelberg, da se tam posvet1 biološkim študijam. Nameraval je obiskati najvažnejše nemške univerze, toda že februarja 1907 je RaTsša zopet zbolela, še preden je od zadnje bolezni popolnoma okrevala.
V Heidelbergu so se jima kaj kmalu razpršili zadnji dvomi, ki so ju pred krstom še mučili, namreč, da bi se kot katoličana morala odpovedati filozofiji. Medtem ko se Jakob bavi z biologijo, mu še preostaja časa, dr z Raisso skupno bereta biblijo in vsakdanjo liturgijo ter življenje svetnikov in mistikov. Ra issina bolezen pa se je tako zelo poslabšala, da se je operacija zdela neizbežna. Že je prejela poslednje olje. Leon Bloy jima je sporočil, da jo je priporočil Materi božji iz La Salette m odsvetoval operacijo, šele tedaj sta pa tudi staršem odkrila, da sta postala katoličana. Ti pa so bili tako zelo iz sebe. da je Jakob hitel v Pariz, da prepreči katastrofo. Najtežje je bilo potolažili mater. In dosegel je več, nego je pričakoval. Kmalu mu je tudi sestra sledila v katoliško Cerkev.
Ko sta se za prve počitnice vrnila zopet v Pariz, sta bridko občutila, da so ju zapustili mnogi dobri prijatelji. Zato, ko sta se naslednje leto vrnila v Heidelberg (štipendija je bila predvidena za dve študijski leti), je bila to doba blažene samote in globoke notranje dejav-nesti. Vera je bila z njima. Dnevno in pri vsakem vremenu so vsi trije hodili k zgodnji maši, tudi v najhujših zimskih mesecih. Toda tudi to srečno leto bi se bilo skoraj končalo s katastrofo. Oba sta hkrati hudo zbolela.
Oktobra 1908 sta se za stalno vrnil* v Pariz in tudi Vera, ki svoje starejše sestrice nikdar več ni zapustila za dalj časa. Tako je za J. Maritaina priščl čas, da začne s poukom filozofije. Tod* protikatoliški duhovi so bili takrat tako silni, da se je poučevanju rajši odpovedal. Ker je hotel biti nezavisen in ker je le bilo treba zaslužiti si svoj kruhi je začel sodelovati pri Pravopisnem leksikonu in pa pri Leksikonu praktičnega življenja, kar ga je zaposlilo za tri leta, vendar pa mu puščalo dovolj časa da se je poglabljal v razna filozofska vprašanja in pa, da je duhovno dozorel-In v tem se mu je- odkril Doctor Angc licus, sveti Tomaž Akvinski.
5.	Pater Clerisac
Tisti čas so tudi v Versaillesu prvič obiskali dominikanca, patra Humbert» Clerisaca, ki je postal njun duhovni vodja, ki je svojo gorečo besedo iz Francije ponesel tudi v Anglijo in Italijo-
Ko so se pozneje Maritainovi preselili v Versailles, je mladi filozof vsak" jutro hodil ministrirat patru Clerisacu-Ko so pa vsi trije: Jakob, Ralssa in Vera v opatiji Oosterhout na Holandskem postali oblati sv. Benedikta (sv. Dominik : sv. Benedikt), so se še tesneje povezal» z vernostjo 6. stoletja.
Prvo, kar jim je pater Clerisac priporočal, je bilo branje sv. Tomaža A' kvinca. Ralssa, katero je bolezen priklenila na postelj, jo odtegnila družabnim dolžnostim, je imela več časa in prva začela z branjem „Summe“. In k tem* pravi: „Vse, kar sem brala, mi je postajalo razsvetljenje in moje branje j« spremljala neprestana zahvalna molitev.“ Hkrati pa je brala tudi sv. Ger-trudo Veliko (sv. Jedert), nemško be-nediktinko iz 13. stoletja, ter večkrat ponavljala eno njenih najljubših molit"
v*c: „čast bodi, Tebi, o sladka, o dobrotljiva, o plemenita in izbrana, vesela 'n časti polna, o žareča in vedno miru Polna presveta Trojica.“
Ko pisateljica Ana Scharff v globoki bolesti toži o trpljenju, katerega je Mari-tainovim povzročila Hitlerjeva Nemčija, dostavlja: „Kot tiha tolažba vstaja misel, da Raissa, odkar je postala oblatila benediktinskega reda — to je vsekakor bilo, preden je po Nemcih trpela
nosi ime velike nemške svetnice, sv. Jedert, katero je vedno častila.“
Oblati, to je laični bratje sv. Benedikta, so vsi trije, Raissa, Vera in Jakob, že od 29. decembra 1912. Jakob je postal Placidij, Vera pa Agneza.
Da se povrnemo k sv. Tomažu A kvincu, moramo povedati, da je bolnici dal vse, kar je njena zmožnost mogla dojeti, in to v vsej polnosti. O vsen:, kar je brala, sta nato razpravljala s soprogom, ki je poleg Leksikonov pisal ludi že prve članke. Zato je on začel s Sv- Tomažem šele eno leto pozneje, hkrati pa tudi z Aristotelom. Kako je °n razumel njuna načela in kako je on zSradil svoje lastno filozofsko delo, te nani pa očituje vse, kar je napisal — od prve kritične analize bergsonizma pa do Nadnje v ZD napisane knjige. Raissa Pa pravi: „Moja velika predpravica pa je bila, da sem brez zaslug in brez na-P°ra iz Jakobovih zvestih rok smeia Pfejeti. duhovne sadove njegovega dela, ki bi brez njegove pomoči bili ostali nedosegljivi. Sv. Tomažu Akvincu in Jakobu se imam zahvaliti, da sem živela v ozračju duševne strogosti in duhovne nepodkupljivosti“ (str. 244).
Maritainovi so sv. Tomaža ljubili kot Prijatelja. Eno pa jih boli, namreč, da 86 njegovo svetniško življenje danes vse 'nanj upošteva nego njegov nauk. V tern nauku izoblikovan je Maritain začel svoje filozofsko delo. Preden pa ga Pospremimo na tej poti, se hočemo za 'renutek ustaviti pri dveh čudovito lepili Prizorih, ki so se trinajst oziroma dvaj-Set let po njunem krstu doigrali v Rai-ssini hiši, ko sta tudi oče in mati sle • dila hčerki v katoliško Cerkev.
6.	Raissin oče umrje svetniške smrči
Raissini starši, katere je spreobrnjenje obeh hčerk najprej zelo žalostilo, jih tiralo skoraj v obup, so se končno ic vdali, ko so videli, kako je novo življenje osrečevalo vse tri: Ralsso, Vero in Jakoba, ki so bili po krstu in so še danes neločljivi. Vera živi kot kak angel v človeški podobi pri Maritainovih.
Starši so se končno tudi prepričali, da Francija ni caristična Rusija, kjer je krščanstvo Židom pomenilo neko zatočišče. Ko so starši spoznali vso gl o bino verskih vzrokov, in kako sta Raissa in Vera sami spoznali velikost in smisel judovskega poslanstva ravno po krščanstvu, šele tedaj so polagoma postajali bolj nežni in končno pripravljeni, o tem tudi razmišljati.
Po skoro treh letih so se jela javljati slabotna znamenja njihove notranje spremembe. Februarja 1912 je pa oče zelo nevarno zbolel. Raissa in Jakob goreče molita k sv. Barnabi, patronu njunega krsta in Materi božji iz La Sa lette, da bi ozdravil, ali pa, da mu Bog podari čas, da doume in se pusti krstiti. Že se vidijo znamenja smrti na njegovem obrazu; pokličejo zdravnika, ta ostane nekaj časa sam z bolnikom (bil je Jakobov dober prijatelj). Nato se pa bolnik obrne k svoji ženi, kot bi prosil dovoljenja. Vsi mislijo, da se bliža konec. In Raissa pravi: „Zdravnik po klekne ob bolnikovo postelj in oče postane njegov in moj krščenec. Jakob pa vzame steklenico blagoslovljene vode iz La Salette ter ga krsti v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Dobi ime Juda-Barnaba. Njegove že meglene oči se zopet zasvetijo. „Srečen sem,“ reče svoji ženi. Naenkrat pa izrazi željo, da hoče prejeti vse, kar Cerkev nudi bolnikom. Hčerko prosi, naj mu pove, kako naj moli. še istega dne — bila je pepelnična sreda, ga domači župnik izpove, naslednjega dne prejme prvič sv. Evharistijo in poslednje olje. Nato ga pa versai-lleški škof tudi birma. In kmalu nato je v Jakobovem naročju umrl, potem ko je za zetom večkrat ponavljal: „Dobri Bog, darujem Ti svoje življenje.“
7.	Tudi Raissina mati postane kristjanka
Po očetovi smrti je Raissina mati živela pri Maritainovih. Odkar so ti dobili dovoljenje za lastno kapelo, se je redno udeleževala maš, ki so se brale v hiši. Ni pa se križala, niti poklekala. Tako je živela celih 13 let, ne da bi kdaj govorila o verskih zadevah. Neke nedelje pa je imela čudne sanje, ki so jo silno prevzele. Odtlej je večkrat brala Novi testament in druge nabožne knjige, končno pa izrazila željo, da jo krsti versailleski generalni vikar, dober hišni prijatelj. Raissa in Jakob sta bila njena botra in njenemu imenu Elizabeta so pridjali še Marija. Prvo nedeljo v av-
POMLADNA OPOJNOST
Med bilkami sočno zelenimi rumeno očesce cvetlice snežinkasto bele; med siji gorko razpletenimi čez trato pa sladko telesce strd srkat leteče čebele. . . žareči zrak ziba kot biserno morje čez plan tja prek hriba v zapadno obzorje.
Trenutki teko kot kaplje sladke skoz moje srce.
Nekdo mi ponuja roko,
za sabo me kliče,
kjer vrtnice rdeče cveto.. .
Oj kam od tod, kam čez te ravni, griče cvetoče, dehteče do popolnejše sreče?
V tem vonju, razcvetu, v prostranem lesketu in v duši ljubeči, na Ljubljenem svojem sloneči, nje blaženo polnost imam...
Svetobor Sodobnik
gustu je v domači kapeli prejela krst. Nato pa še sedem blagoslovljenih let živela in molila za svoje otroke.
Po smrti ji je Raissa poklonila dolgo, globoko občuteno pesem:
„Tvoj resni duh je počasi našel pot od Starega v Novi testament, od Elizabete do Marije...“
8.	Delo Jakoba in Raisse Maritain Rekli smo, da je sveti Tomaž Akvin-ski bil tisti, ki je oba spreobrnjenca izoblikoval ter njunega duha usposobil, da vse odtlej oznanjata in branita resnico. Doumela sta svoje poslanstvo v katoliški Cerkvi.
Res je, da je Jakob bil filozof, preden je bil kristjan, toda prvi članek je objavil leta 1912 v „Revue Thomist“ kot spreobrnjenec. Že ta članek je tehnično neoporečljiv, poln zanosa, pa še bolj poezije, kajti Maritain je pesnik. Zato pa so bili tudi umetniki prvi, ki so ga odkrili. In eno svojih prvih del je posvetil estetiki, nauku o lepoti, po načelih sv. Tomaža. To delo je pomenilo velik uspeh, čeprav je bil šele začetek. Že tu nam pokaže strogo začrtano smel' svoje miselnosti. Ta prva njegova zadevna knjiga „Umetnost in skolastika“ je bila napisana pod vplivom dobrega prijatelja Rouaulta. Od te prve knjige pa mimo „Moje poezije“ in „Položa.1 poezije“ smo priče tomističnega napredka ideje o umetnosti. Že naslovi knjig — škoiastika — umetnost — poezija —7 nam to kažejo. Ne smemo pa prezret: velikega deleža in vloge, ki pri teh delih pripada Raissi Maritain. in njen mož je to tudi za vselej nakazal s ten:, da je prvi dve knjigi posvetil:
„Dilectae Gertrudi Rai'ssae Meae-Dimidium animae dimidium operiš efecit. Dimidium animae integrum opus animavit.“
Raissa je namreč tudi pesnica. Svojim strunam zna izvabiti ljubezen, hrepenenje, domotožje nebogljenih človeških bitij po večnosti. Potolažiti to hrepenenje pa je namen vsake prave umetnosti; Zato pa Jakob kliče umetnikom: „Javni studenci niso za Vašo žejo!“
Rastoč sloves, velikanski in poživljajoč vpliv teh dveh Bergsonovih učencev,
Ljubljana sredi poletja, ko se zbirajo oblaki in pripravlja k nevihti. Naj bi kmalu Prišel dan, ko bo nevihta božje Pravice očistila srce Slovenije rdeče umazanije
in ga napravila belo, kot je bilo nekdaj
sta bila skupno začela iskati resnico, skupno šla dolgo in dostikrat trnjevo P°t do nje, nam je prav gotovo iskati v uejstvu, da sta zajela vsa področja krščanske filozofije, odprla vsa pota in Vse smeri, po katerih naj bi bodoče generacije hodile. Pri tem pa oba ostaja najponižnejša pesnika resnice, evangeljska kristjana, ki se trudita, da Prenovita ves svet. Zato njuna filozofa vsebuje tudi nek odrešilni element, ki tvori globočino njunega vpliva. In Baisse si tu ne moremo odmisliti, saj
omogočila in stalno poživljala to ve hko življenjsko delo.
9.	Francoska akcija
Francoska akcija je bila monarhistično gibanje. Diftjni predhodnik nje-,lega duhovnega toka je bil ltenanov Jhuk, zelo mladi Ernest Psichari, ki je Ze od svojega 18. leta pripadal francoski armadi. Tudi Maritain, njegov naj-■Ptimnejši prijatelj iz šolskih let, je pi sal članke, s katerimi je francosko mla-ouio skušal približati katoličanstvu in kjer je povdarjal resnice, katere so se Piu zdele posebno v nevarnosti, da se jih ne upošteva, ker je pač vedel, da je del Piladine takrat trpel na neki splošni zmedi pojmov. In dasi zelo mlad, je Jutro zaslutil nevarnost. Spoznal je, ka-kp so en del mladine privlačevale krščansko doneče zahteve modernih so-
cialnih naporov, drugi pa se je sploh zapiral pred vsakim krščanskim vplivom. Mladi prepričani katoličani, ki so se smatrali za Bergsonove učence, so stali nasproti drugim mladim prepričanim katoličanom, ki so se po neki zelo tehtni zmoti ali pa pomanjkanju ostro-glednosti pridružili racionalizmu Karla Maurrasa. Vse to je zadalo Franciji novo rano. Čeprav so res mnogi želeli monarhistične restavracije, jih je le veliko število ostajalo nevtralnih.
Iz Maurrasovih članokv sicer začetkoma še diha neko spoštovanje do Cerkve, toda hvala gre samo rimski, ne pa apostolski Cerkvi. Končno pa je prišlo do velikega nasprotja med Rimom in Francosko akcijo, čeprav je sveti papež Pij X. dolgo in potrpežljivo čakal, da se bo Maurras spreobrnil. Tudi Maritainovi so bili čisto gotovi, da bo do tega prišlo, zakar je tudi mnogo odkritosrčnih duš prosilo nebesa. Toda politična načela Francoske akcije so bolehala na neozdravljivih zmotah. In zato jo je papež Pij XI. obsodil leta 1926, o čemer Maritain tole pravi: „Bolj kot kdaj blagoslavljam, da je Cerkev tu vmes posegla ter 1926 ožigosala F. A., nakar sem tudi jaz Maurrasov nauk točno proučil in spoznal, koliko je bil vreden. In tedaj sem začel študirati politično filozofijo. Trudil sem se, da razvijem načelo pristno krščanske politike ter v luči zgodo-
vinske in kulturne filozofije zajamem nravi pomen demokratske miselnosti. . . Tako sem se movel dolgih dvaiset lot boriti proti zamislim in Hudem, katerih zlobo sem doživel iz nenosredne bližine, in ki so se sledniič oklenili oblasti v prid razsulu domovine ter izdali dušo Francije“ (navaja R. M. 406).
Tedaj ie J. Maritain izdal knjigo ..Prvenstvo duhovnega“, ter z njo razblini: vsako nesporazumiienie. To gn ie stalo izgubo številnih mladih nriiateljev. ki so mu dotlej bili sledili. Obrnili so se proti njemu, sai jim je nreostajala edina izbora: ali Maurrnsovo Prvenstvo politike ali pa niegovo Prvenstvo duhovnega. S tem pa je J. Maritain zapustil območje teoretične metafizike ter se obrnil k politični filozofiji.
Tu je odprl nova pota politično-gospodarskega režima svobode in pravičnosti. S svoiimi knjigami „Popolni humanizem“. „Človeške pravice in naravni zakon“, „Krščanstvo in demokracija“. dela, ki so bila takoj prevedena v več iezikov, je z vso silo napadel in objasnil nesporazumevanja in zmote. In prav pred kratkim je zapisal: „Danes, ob koncu razvoja je novo dejstvo to. da politika misli, da njeno bistvo, torej da je njena naloga v tem, da popolnoma prezira nravnost in pravičnost. Mi pa zelo natančno čutimo grozoto škode, katero je povzročila korupcija. Z lastnimi očmi vidimo, da če nepravičnost razdvaja politiko, je svet v neprestano rastoči strahotnosti. Brez politične pravičnosti narodi ne bodo dosegli ne miru, ne svobode, ne sreče.“
Smemo trditi, da tvorita politična in socialna filozofija jedro celokupnega dela J. Maritaina. Kako velik pomen ima njegovo razodetje tomističnih načel v politiki in gospodarstvu, nam pove dejstvo, da so se številni gospodarstveniki in politiki po njem približali Cerkvi in njenemu socialnemu nauku.
Francija pa se ni znala dostojno okoristiti in uporabiti tega svojega velikega sina, njega velikega duha. Sev. Amerika, ki je postala njegova nova domovina, katero ljubi in kjer katoličani in nekatoličani soglasno spoštujejo njegov
neprecenljivi duhovni prispevek, inl£l več razumevanja zanj.
Pa ne samo v Ameriki, ampak tudi v Braziliji, Kanadi, kamorkoli je ponesel svoj glas, ga spoštujejo in v njem gle-dajo največjega sodobnega misleca.
¥
Kot advokatov sin se je rodi! dne 18. novembra 1882 v Parizu .študiral n*1 Sorboni, kjer se je seznanil s svoje odlično soprogo, ki mu redno pomaga pri vseh njegovih delih, katerim daje pesniško noto. Po dopolnjenih študijah v Heidelbergu je bil nato profesor n» Institute Stanislavo leta 1912, na katoliški univerzi v Parizu od 1. 1914 dalje-na Papeškem Institutu za srednjeveške študije v Toronto od 1933 dalje-na raznih severnoameriških univerzah do 1944, francoski poslanik pri sveti stolici 1945—48, in živi danes s svojo soprogo Raisso in svakinjo Vero kot vseučiliški profesor v Združenih državah.
Na pravni fakulteti v Rio de Janeiro so že leta 1925 ustanovili J. Maritai-nov krožek, leta 1946 se mu je pridružil študijski krožek v Porto Alegre, v južni Braziliji. Braziljanska Akademij3 književnosti ga je leta 1937 izvolila z° dopisnega člana, štiridesetlenice njegovega spreobrnjenja se je spominjal ves katoliški svet in tudi Argentinci s o mu poslali spomenico s stotine podpisi-Revija „A ORDEM“ v Rio de Janeiro mu je ob tej priliki poklonila posebno številko.	•
Zadnja leta sta se Maritainovim poklonili dve knjigi, ena v ZZD in druga v Braziliji. Revija „The Thomist“ je januarja 1943 za Maritainovo šestdesetletnico izdala posebno številko.
Če se zdaj, ob petdesetletnici njunega spreobrnjenja temu hvaležnemu svetu pridružijo tudi katoliški Slovenci v zamejstvu, to storijo samo iz hvaležnosti, ker je ta veliki mislec s svojo pesmijo o resnici in pravici vprav gotovo vzbudil tudi kakega sina ali hčerko tega najmanjšega, toda hvaležnega, četudi danes šiloma razdeljenega naroda DR. JULIJA PAYMAN
Kako so vzgajali stari in še kaj
11. „JANEZ, OČE GREDO!“
Najstarejši brat Janez, ki je bil sko-to dvajset let starejši od mene, je bil čisto po očetu, kar se tiče pridnosti, odločnosti in podjetnosti. Po par letih gimnazije ga je poslal oče v nemško Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani — takrat Slovenci nismo še imeli takega zavoda — kjer se je naučil nemški ter Potrebnih trgovskih vednosti. Ko je Prišel domov, je bil očetova desna roka. Nadomestoval ga je, ukazoval kot oče, delal kot oče, pa smo se ga tudi bali kot očeta.
A v enem ni bil očetu prav nič podoben. Silno rad je šel ob nedeljah popoldan med fante, v gostilno k Špraj-jjarju, kjer se jP zbirala že odrasla va-•jka moška mladina. Četrtirka vina a i dve, dosti petja, še več šal in smeha, Pa je hitro minil popoldan, za Janeza še Prehitro, Toda red mora biti in konji jfiorajo biti nakrmljeni in napojeni. Zato Je bil Janez pred mrakom že vedno do-h151, čeprav žrtev ni bila lahka.
Očetu vse to sicer ni bilo po godu, zakaj sam ni šel nikdar v gostilno razen ^ Kranju ob ponedeljkih k Jelenu ali na btaro pošto k opoldanskem kosilu. Toda rikdar se ni v gostilni zasedel. Zavedal Pa se je, da mladega, vese'ega fanta n-more vedno imeti doma privezanega ter Se je zadovoljil s tem, da je bil Janez vsako nedeljo pred mrakom že doma pri konjih.
. Pa je že moralo biti neko nedeljo pri jjPrajcarju strašno prijetno in zabavno. Janez kar ni mogel vstati od mize. Son-Ce je že davno zatonilo in že je lezel ^rak iz vseh kotov globoke Kokrine strUge Oče je sedel na klopi pred hišo . r se jezil nad oljarjem Jakom, ki se I6 zopet ves trd od žganja majal proti domu.
„Ali si se ga spet nalezel, Jaka?“
je n(■ preveč prijazno vprašal oče, k° se je oljar primajal v bližino.
„Kakor kdo more, oče,“ je počasi odgovarjal Jaka.
„Dolgo to ne bo več šlo,“ mu 'e jezno zagrozil oče.
„Bo pa šlo ,na kratko, če ne gre na dolgo,“ ga je ravnodušno zavrnit Jaka.
„Kar poveži svoje stvari!“ je postai oče jezin.
„Povežem pa kar lahko, še nocoj, ni dosti,“ mu je zabrusil Jaka ter zginil skozi vežna vrata.
Uče je bil nataknjen. Za Jaka bi mu bilo res žal, če bi šeL Res je bil pijanec, a priden in zanesljiv delavec. Prenaglil se je, ko mu je odpovedal.
Jezno je vstal ter se napotil proti hlevu. Že nekaj časa se mu je zdeo, da je v konjski staji vse tiho: nobenega glasu, nobenega škripanja vrat, nobe. nega ropota.
Ko je oaprl hlevska vrata, so se vsi konji ozrli vanj kot bi mu hoteli reči: To ti je red v hiši. Janez sedi v gostilni, mi pa stojimo tu lačni in žejni.
Tedaj je popadla očeta sveta jeza. S hitrimi Koraki je stopil h kuhinjskemu oknu ter srdito vprašal mater, ki je pripravljala večerjo:
„AH Janeza še ni domov?"
„Nisem ga še videla,“ je odvrnila. ,,Bo kmalu doma.“ Spet bo nevihta, si je mislila.
Oče je odšel na hodnik pred hlev, kjer so viseli v kotu biči razne velikosti. Izbral si je največjega, tistega, ki je prav Janez pokal z njim, kadar je s pa-rizarjem in parom konj peljal moko v Ljubljano, nazaj pa žito.
Z bičem v roki je oče jadrno nameril svoj korak po klancu navzgor naravnost proti Šprajcarju. Ko je stopil na veliko dvorišče pred gosti.no, je šumelo v pivski sobi kot v panju. Pa je zapazil fant, ki je sedel blizu okna, očeta, kako jo je mahal proti vežnim vratom.
,Janez, oče gredo!“ je hitro zaklical Janezu, ki je sedel ne daleč od njega. Kakor bi ga gad pičil, je Janez skočil pokonci, planil skozi kuhinjo in zadnja vežna vrata na stezo za hišo in za hlevom ter nato naravnost domov.
Hip nato je oče stopil v vežo, na široko odprl vrata v pivsko sobo, jezno udaril z bičem ob prag, pogledal po sobi, pa Janeza ni našel.
Starodavno mesto Kranj, ki kakor orlovo gnezdo ponosno stoji na sotočju Kokre in Save, je s svojo gimnazijo ne redkim Gorenjcem odprlo pot do višjih šol m
akademskih poklicev
„Kje je naš Janez?“ je vprašal z glasom, ki ni obetal nič dobrega.
Fantje so utihnili, kot bi bili v cerkvi — do očeta so imeli spoštovanje in strah. Tedaj se je oglasil fant, ki je Janeza opozoril na očeta:
„Je pa že nekaj časa, odkar je odšel.“
Oče ni zinil nobene, obrnil se je ter po cesti, kakor je prišel, odšel proti domu.
Doma je zavil naravnost v hlev. Konji so veselo in zadovoljno zobali suho deteljo in niti eden se ni ozrl. ko je odprl vrata. Janez je sedel r-a hlapčevi postelji in zehal. Oče je šel mimo n:ega, ne da bi ga pogleda1, krepko tolkel z bičem ob tla in skozi druga vrata zopet •na dvorišče. Janez je vedri, pri čem da je, ter se v prihodnje po tem ravnal.
12. RAJŠI MLINAR KOT GOSPOD
Brat Lojze je bil tedaj pri kakih šestnajstih, sedemnajstih letih, Bil je edini član v družini, ki je najrajši korakal izven vrste. Ni bil hudoben, toda na hišni red, ki ga je oče določal bolj z zgledom kot besedo, ni dosti dal. Zato
sta si bila z očetom neprenehoma navz križ.
Pred leti ga je poslal oče v Kranj, kjer je bila že takrat spodnja gimnazija Pa Lojze ni vzdržal. Profesorji nimajo nobenega smisla za študentovska podjetja, iniajo obraze kot huda ura in bi uboge dijačke najrajši žive na ražnju pekli. In gospodinja, pri kateri je stanoval, Žgančkova Rotija v Rožni ulici, revskä.ves dan skozi kuhinjsko okno: „Ne čez grede skakat’!“ Moj Bog, kje pa naj skače, če ne po gredah, ko pa n» celem vrtu, ki ga je komaj za prgišče, ni drugega kot sama greda. Ne, ne, s profesorji in študentovskimi gospodinjami neče imeti nobenega opravka več.
In tako se je Lojze nekega popoldneva znašel doma.
„Oče, ne maram več v šolo, grem rajši v mlin,“ je iztisnil iz sebe, ko Sa je oče začudeno ogledoval in premišljeval, kaj hoče fant v tem času doma.
„Prav, če nočeš biti za gospoda, bos pa za mlinarja,“ je hitro odločil, ko mu je gospodinja že pakrat pritožila, da Lojzetu ni prav nič do učenja.
Spisal E. William, ilustriral Hotimir Gorazd
RAZBURJENJE NARAŠČA Zdravnik David Sigman je bil zadnji, .1 je zvedel za Mieh Tangov prihod. In Je zvedel ,po „vizitkah“, ko mu jih je Mogočni gospod poslal v misijonsko podajo. Te „vizitke“ so bili trije kitajski M'iji, ki so se (zaitekli pod njegovo °skrbo. Padli so v roke Mieh Tangovim v°jakom, ki so jih — iz same želje po *abavi -—- do krvi pretepli z brezovimi Psicami. Napol goli, polni podpludb in Papol odprtih ran pa še bolj polni strahu povzročili preplah tudi v misijonski °°lnišnici. Doktor Sigvnan je smatral
„Rajši mlinar kot gospod,“ si je mi-sbl Lojze, glasno se pa ni izrazil.
In je postal mlinar. Sijajen mlinar. Kmalu je znal vse mlinske umetnosti: kamen klepati, žito mleti za lepo in naj-ePšo moko, vreče zavezovati (tudi to le umetnost) ter v plitvih tolmunih pod Pekami postrvi z rokami loviti, še več. Kjerkoli se je v mlinskem kolesju kaj zlomilo, obrabilo, zrahljalo, je znal strokovnjaško popraviti in obnoviti. Oče je ml zadovoljen in kar vesel, da je dobil Kiko dobrega mlinarja.
Toda razne neumnosti uganjati Lojze ni pozabil. Vedno je imel nove domisleke, ki so včasih, mejili kar na hudobijo, če ne bi bili tako neumni, da se jim je vse smejalo. Očeta je začelo skrbeti, kaj bo s tem fantom, zlasti ko s* je v vasi dobil nekaj enakomislečih Prijateljev, ki niso bili na najboljšem Klasu ter zato pri očetu zelo slabo zapisani.	fzt
za .potrebno, da skliče na posvet vse, ki so bili bele polti v svojo sobo.
Ko je prišel Carmody, so bili zdravnik, njegova žena in bolničarka Anica Scott že na mestu. Odkar se je vrnil Carmody od protestantskega pastorja, je le redko govoril z njimi. Zlasti pa je pazil, da se ni nikdar na samem srečal z Anico.
Zdravnik se je dvignil s stola, ko je Carmody vstopil in mu ponudil stol. „Oče, vsedite se in oprostite, če preidem brez običajnih pozdravov takoj k stvari. Ali ste tudi vi že kaj slišali o Mieh Tangu?“
Carmody je prikimal. „Gotovo. Že več tednov-napovedujejo njegov prihod.“
„Tako?“ je zateglo vprašal zdravnik. „Že več tednov? In niste do sedaj o tem nam ničesar omenili?“
„Mislil sem, da vas ne bo preveč zanimalo. Pa še prezgodnje skrbi sem vam tako prihranil.“
„Že. Toda, če bi imeli več časa, bi se bili lahko uspešno pripravili za obrambo.“
^Pripraviti se, le na kaj?“ je posmehljivo vprašal Carmody.
Doktorja Sigmana je vprašanje razburilo. Začel je naglo koračiti po sobi. „Oče, vaše vprašanje je neumno. Ali ne razumete, da se moramo braniti? Vedno sem se bal, da bo do tega prišlo, če ostanemo tukaj. In sedaj se je zgodilo.“
Beryl, Sigmanova žena, in Anica sta molčali. Njihove oči so bolj iskale Car-modyja kot zdravnika. Toda bil je zdravnik, ki je znova spregovoril.
„Danes sem govoril z zastopniki vseh sedmih vasi, ki spadajo pod našo misi-
jonsko postajo. Ugotovili smo, da Mi eh Yang nima več kot sto vojakov. Mi jih lahko dvignemo zoper njega vsaj dvakrat toliko.“
,.Prav. Kaj jim boste pa dali v roke?“ je mirno pripömnil Carmody.
Doktor Sigman je postal rdeč v obraz. ..Imamo na razpolago nekaj risank. Toda možje, ki bi se borili, so orožja vešči. Nad petdeset jih je služilo ali pri Čangkajšku ali pa v rdeči armadi.“
Carmody se je pomilovalno nasmehnil. “Je vseeno, kje so služili. Nimajo vojaškega duha in to je glavna težava.“
„Boste videli, da bo šlo,“ je odgovarjal zdravnik. „Porazstavili bomo ljudi s puškami med skale in iz zasede napadli Mieh Yanga. Nastal bo preplah, ki ga bodo izrabili še drugi naši brambovci. Ker znaio dobro sukati meč in ker bodo številčno v premoči, bo zmaga naša. Pri tem jih bo še podžigala zavest. da branilo svoje žene in hčere pred onečaščenjem.“
Carmody snrva ni ničesar odgovoril. Videl je. kako prepričan je bil zdravnik o usnp=no=ti svojega načrta. Zase pa je vedel da je tak narrt nasproti Mieh Yan"ovih vojakom neizvedljiv. Že samo dvadset mohamedancev bi zadostovalo, da ukrotijo vseh sedem vasi. Zmaial ie z g’avo in nato odločno izjavil ; „Nikdar ne bo>m dovolil, da postane misijonska postaja oblegana trdnjava.“
Doktor Sigman je obstal kakor uko-pan v zemVo. „Torej naj se vdamo brezpogojno?“ ie razburjeno vprašal.
..Ne.“ je odmvarial Carmodv. „Le to sem hotel povedati, da ie boriti se, kadar se ne da zmagati, slabše, kot ne boriti =e.“
..Oee. to je zgolj teorija." se ie sedaj vmešala v pogovor Beryl ..Treba ie vedeti, da je Mieh Yang slabši kot žival, brez vsakega čuta za moralo. Zdi se. da ne mislite do=t’ na to, kaj se lahko zgodi meni. Anici in drugim dekletom na naši misijonski postaji.“
Carmodv le prikimal. ,.Na to sem že mislil.“ Čutil je, da ima Anica svoje oči uprte vanj. dasi ni hotel pogledati proti njej. Tudi to je čutil, da je radi njegovega govorjenja Anica začela zgubliati zaupanje vanj.
Doktor Sigman je nadaljeval: „Ne moremo izročiti naših ljudi človeku, ki ne pozna besede usmiljenja. Borili se bomo, da ga ali zavrnemo ali junaško umremo.“
Carmody je bil v zadregi. Težko je bilo prepričati tri slepce, kakšen je slon. če bi bil zdravnik samo enkrat videl Mieh Yangove ljudi v akciji, ne bi niti pet minut vztrajal v zamisli, da proti r.jim uporabi svoje ljudi.
„Ti ljudje so prav taki kot tisti, k* pravijo, da Boga ni ker ga ne poznajo,1 si je mislil Carmody pri sebi. „Samo človek, ki še ni neke stvari preizkusil, pride na misel, več vedeti o njej, kot je to navadno mogoče.“
Odločno je dvignil glavo. „Ne prelivajmo krvi, ker se bo obrnila proti nam,“ je dejal.	j
„Torej, kaj nam potem še ostane?" je ugovarjal zdravnik. „A'i bomo te razbojnike mar ukrotili z molitvami in blagoslovljeno vodo?“
Carmody ga je mirno gledal. „Vedite. da so to boljše orožje, kot ga p® imajo naši trgovci in vaščani. Toda od vas ne zahtevam, da to orožje uporabljate. Le to prosim, da ohranite zaupanje vame Pustite me, da sam govorim z Mieh Yangom.“
Doktorjeve oči so se pobliskavale v nemi jezi. Beryl je to videla, zato je raje ona odgovorila mesto moža. „Oče, če ne uspete, boste imeli zavest, da st_e poizkusili vse za našo rešitev; a mi. kaj bomo imeli od vsega tega?“
„Vaše molitve!“ je zavpil zdravnik. Anica je očividno v zadregi obrnila po* gl e d k tlom. Beryl pa je bila tako razburjena kot mož.
Carmody se je dvignil. Nihče kot on bi jih bolje ne razumel. Saj je že več tednov v spovednici noslušal vzdihovanje in besede obupa, ki so ga bili po1™ r.ieo-ovi verniki. Isti strah, ki je prevzel kitajske ljudi, je napolnil tudi prostor, kjer so bili pravkar zbrani. Potolažiti bi se jih dalo le z besedami vere kot je Carmody to storil v cerkvi. Toda f liudie so bili drugačni. Preveč so zaupali v svoje S'le, premalo pa v Boga. Zato je Carmody menil, da je edino nometno, če jim jasno pove svojo od-'očitev.
HODIL PO ZEMLJI SEM ČILSKI...
Vsak izseljenec sliči, če zapusti že odrasel svojo domovino, drevesu, ki so Pa na spomlad, ko je že vzbrstelo, izkopali in presadili v novo zemljo. Saj Hiorda požene korenine, toda vidi se, da tisto leto ne uspeva tako, kot smo bil: vajeni videti ga preje.
Nekaj podobnega se godi človeku, ki je vzrastel med gorami, doživljal mladost sredi gričev in vinskih goric, skakal po cvetočih livadah, stikal po grmovju za ptičjimi gnezdi, poslušal žuborenje potočkov in se naslajal ob prelestni barvi gozdov in poljskih cvetlic, če takega človeka potem, ko je mladost doživel v vsej polnosti na nekem kraju, življenjska pot kasneje zanese med ljudi in v kraje, ki so popolno nasprotje Uiladostnih dni, je nujno, da se v duši Pojavi neka razpoka, razpoka, ki ima svojo korenino v zavesti, da je izgubil Uekaj, kar mu morda ne bo dano nikdar v'eč videti v življenju.
. Tako razpoko sem občutil v sebi tudi Jaz —■ in z menoj tisoči in tisoči mojih h)jako v — ko sem leta 1948 stopil na
„Sem odgovoren za misijonsko po-®l-ajo jn zato ne dovolim, da se v njej Preliva kri.“
, Zdravnik je ,prvi hip stisnil pesti, *°t da bi hotel udariti. Nato so se mu Pu prsti spet razklenili in dejal je do-*?‘j mirno: „Torej oče, kot je videti, ne odobravate naše obrambe?“
„Tako je, zdravnik. In je nespamet-,°> če bi o tem sploh še kaj govorili, tiahko noč!“
„ Obrnil se je na peti in odšel iz sobe. v"erad se je tako vedel, a si ni znal drugače pomagati. Ne besede in načrti, «tnveč čas in dogodki naj bi pokazali, KaJ je treba storiti.
Tri dni nato je Mich Yang preko-idč’1 gorski greben in se spustil s sto v°Jaki v dolino proti nrsijonski postaji.
argentinska tla. Saj se živi dobro in gospodarsko se hitro opomoreš, toda ljudje in zemlja in način življenja je drugi. Buenos Aires s svojim hrupom razkraja živce, enolična pampa, ki sega v nedogled, te dela otožnega, glinasta zemlja se te ob deževnih dneh oprime do vratu, kot da bi ti hotela reči: „Ne spustim te več!“ Ni videti enega samega grička; noben potoček s kristalno gorsko vodo ti ne bo poživil oči ali okrepčal izsušenih ustnic; zaman boš iskal naše smreke ali bukve. Najboljše je, da se zariješ v delo in pozabiš, kaj si imel in kje sedaj si.
Pozabiš ? Da, če bi bil človek avtomat, če bi bil bitje brez srca, saj bi šlo še nekako. Tako pa: s pesnikom Simonom Gregorčičem ponavlja slovenska duša: „Nazaj, v planinski raj!“
Takoj po prihodu v Argentino sem ga začel iskati. Rekli so mi domačini, ko sem jim pravil, da bi rad videl gore, da jih je dosti okrog Mendoze. In kakor Cankarjev hlapec Jernej za pravico sem se spravil že prve počitnice na pot za gorami.	,
Prišel sem v Mendozo, ko je bila že v noč ovita. „Jutri bom videl gore,“ sem si govoril. Hrepeneče sem zjutraj šinil k oknu. Pa sem se takoj obrnil nazaj. Kar sem videl, so sicer biie gore, a vse preje kot našim goram podobne. Gole, puste, brez zelenja, mrtve.
„Moram priti do naših gora!“ sem si govoril. Pa sem šel v Cordobo. Slabo sem naletel. Silna vročina in dolga suša je gore, ki so sicer lepo zelene, spremenila v puščavo. Zato sem silil še bolj proti severu: proti Salti in Jujuyu. Res, tam sem našel gore, ki jih pokrivajo gozdovi. Niso bili slovenski, a gozdovi so bili. Dosti zadovoljen sem se vrniL v pampo...
Naslednje leto sem zvedel, da je daleč na jugu, v sredi Patagonije, blizu čilske meje, deželica, ki je polna jezer in zelo podobna alpskim pokrajinam. „Argentinska Švica“ ji pravijo. Zame je bilo s tem povedano dovolj. Že sem od-drdral z vlakom proti letoviškemu kraju Bariloche, ki so ga naši vrli slovensk. gorniki dr. Vojko Arko, pokojni Tonček Pangerc, Dinko Bertoncelj in še drugi napravili slavnega in znanega povsod, kjer živijo Slovenci v izseljenstvu.
In res, tam sem našeh. kar sem si želel in po čemer sem toliko časa zaman hrepenel. Čudovita jezera modre in zelene barve, mogočni ledeniki, s snegom pokriti vršaci, prostrani gozdovi, bistre vode, šumeči vodopadi, pa planinski pašniki z govedi in ovcami.. . Kdo se ne bi čutil, kot da bi bil doma?
In prav v Barilochah sem prišel v stik tudi s čilsko zemljo. Najprej sem opazil, da Bariloche pravzaprav zemljepisno in po svojem rastlinstvu in po večini rek, ki teko v Tihi ocean, spada k Čilu. Da je danes argentinska last, ima zasluge argentinski raziskovalec Perito Moreno, ki je prvi prišel v te kraje in jih proglasil za argentinske. Danes je seveda Čilencem zelo žal, da so se v preteklosti za Patagonijo tako malo zanimali, toda meje so že začrtane in meja se brez vojske ne da spreminjati, te pa nihče ne mara.
„Če sem že v Barilochah, res ne bi bilo prav, da ne bi še v čile malo po-Kukal,“ sem si mislil, če bi bil argentinski državljan, bi že šlo. Svojo osebno izkaznico bi na meji pokazal, zapisali bi moje ime, pa bi šel čez. Tako pa: tujec sem, kot begunec celo brez rednega potnega lista in še hud „izviren greh“ imam: sem iz Jugoslavije, torej — komunist. Na ljudi iz komunističnih dežel pa čilenske oblasti nič prijazno ne gledajo.
Kaj torej storiti ? Vsakogar, kogar sem vprašal, kako bi se dalo priti v čile, mi je dejal, da samo s posebnim potnim listom. Toda kje naj ga v Barilochah dobim ? Pa sem se spomnil na pregovor,
da „pogumnim sreča pomaga“. Pridružil sem se skupini argentinskih turistov in ko smo prišli do meje, ravnodušno pomolil svojo argentinsko legitimacijo obmejnemu stražarju pod nos. Ker imajo v Argentini tujci izkaznico iste barve kot domačini, je bil stražar prepričan, da sem Argentinec, zlasti ko me je zagledal v črni sotani. Zapisal je moje ime in že sem bil na čilski zemlji. Tam pa je duhovnik še bolj spoštovan kot na argentinski strani. Prijazno me je pogledal čilski karabinjer in mi dejal: „Pase su reverencia“, vzel podatke in že sem bil v Čilu. Preko čudovito lepih jezer, obdanih od skrivnostno tihih gozdov in veličastnih vulkanov sem takrat prodrl do Temuca, kjer je kaplanoval g Jože Guštin, sedaj hišni duhovnik bue-nosaireškega kardinala Jakoba Copello. Kar sem videl na poti, me je napolnilo s takim zadovoljstvom, da sem si večkrat dejal: „če bi sem prišli Slovenci, v kratkem bi si ustanovili novo Slovenijo.“
Saj je ves čilski jug tako podoben naši Gorenjski. Gozdov je toliko, da jih ljudje ne izsekavajo, temveč požigajo, da pridejo do orne zemlje. Povsod je videti pašnike z živino, ki mirno muli planinsko travo; pota spremljajo goste stene črnih robidnic. Tudi rdeče maline sem videl. Oreh, kostanj in češnja obilno uspevajo — vse kot pri nas doma. Na vsakih sto metrov sili studenček iz zemlje; bistri hudourniki si utirajo pot skozi globeli in vodopade v morje. Ni čuda, da so se Nemci naselili koncem preteklega stoletja na čilskem jugu in ga spremenili v svojo domeno.
Tisto leto sem torej napravil sklep, da v čile še pridem in ga letos že tretjič izpolnil.
Iz ene prestolnice v drugo
V Čile vodi iz Argentine več poti. Najkrajša je po zraku. Hitri avijoni v pičlih treh urah preletijo razdaljo iz Buenos Airesa do Santiaga. Kdor potuje radi svojega poklica, najbolje stori, če stopi na letalo. Stalo ga ne bo nič več
svojem prvem °bisku v Čilu leta !919 je škof dr. Gregorij Rožman °biskal tudi tamoš-nJe slovenske duhovnike. Poleg g. Slapšaka iz USA Je videti g. Tomazina Ludvika. Sledijo čč. gg.: Janez -Mohor, Fr. Kupljenik in Jože Guštin
kot potovanje po zemlji, ne bo se naje-del prahu, obleke si ne bo uničil, ne bo jniel stroškov s prehrano in še isti dan bo na cilju.
Kdor pa potuje po zemlji, lahko potuje z vlakom ali avtomobilom. Pot vodi nümo Mendoze naprej v dolino reke Mendoze in nato pod kipom Kristusa Odrešenika na čilsko stran.
„ Argentinski sever je tudi zvezan z železnico iz Salte v Antofogasto. O tem ho govora kasneje.
Iz Patagonije je več prehodov. Eden t°di iz doline reke Rio Negro preko ^apale, kjer konča železnica na argen-tmski strani v Cura Cautin in od tam naprej v Temuco. Zelo lepa pot pa samo Za turiste je tudi prehod iz San Martina ue los Andes preko jezera Pirihueico na cuski jug. Po tej poti sem pred leti v družbi dr. Gogale prvič stopil na čilska tla.
Iz Bariloč, 172 km južno od San Martina de los Andes vodi še druga pot,
1 Se je turisti zelo poslužujejo, ker je Zel° romantična. Najprej je treba iti po inzeru, da prideš v pristanišče Puerto lest; nato te avto prepelja skozi gozd ‘Sokih dreves do jezerca Laguna Frias;
spet se moraš vkrcati na ladjico. Ko stopiš znova na suha tla, te čilski avtobusi zapeljejo preko prelaza Perez Ro-sales v Peullo na čilski strani. Tam moraš, če hočeš priti naprej, nujno prenočiti v hotelu, kjer te temeljito oderejo. Letos so za eno noč, koi sem slišal, računali 3000 čilenskih pesov (t. j. 0 dolarjev ali 240 arg. pesov). Naslednji dan te hotel na svoji ladji odpremi preko jezera Todos los Santos do vznožja ognjenika Osorno. Tam te čaka drugi avtobus in po dveh urah končno le srečno pripelje do železniške postaje Puerto Varaš, od koder je še 1042 km do San-tiaga de Chile. Jasno, da je taka pot zanimiva le za turista, ki se mu nikamor ne mudi in ki želi lagodno potovati ter čim več užiti prirodnih lepot. Za trgovskega človeka pa je edino pametno potovati v Čile preko Mendoze.
Do sedaj sem v Čile vedno potoval preko Bariloč oz. prvič preko San Martina de los Andes, kjer ima naš rojak Janko Bradač lično tiskarno. Letos pa sem se odločil za pot preko Mendoze. Dva razloga sta me k temu nagnila Prijatelj, ki me je povabil k sebi na počitnice, živi blizu Santiaga in bi bilo torej nespametno, da bi hodil preko juga
na sever. Poleg tega sem se pa letos opremil z vsemi potrebnimi dokumenti. Dal sem si izstaviti potni list „no ar-gentino“, ga pustil vidirati na čilskem konzulatu v Buenos Airesu in si s tem pridobil pravico, da grem čez mejo uradno, ne da bi mi bilo treba iskati kakih bolj zakotnih prehodov.
V mestu sonca in dobrega vina
Mendoza ima res oboje v obilni meri. Sam odstavljeni predsednik, ko je novembra meseca leta 1954 prvič surovo napadel katoliško Cerkev, je dejal o Mendozi: „En Mendoza todo estä bien. Es tierra del sol y de buen vino.“
V Mendozo sem torej moral priti, če sem hotel prekoračiti mejo. 2. aprila sem se vsedel na motorni vlak, ki je sestavljen iz elegantnih Diesel vagonov. Ob 7 zjutraj smo se odpeljali in po voznem redu bi morali priti v Mendozo istega dne ob 22,20. Pa smo kmalu zapazili, da motorji dobro ne delujejo. Slišal sem godrnjati strojnika: „Sedaj naj pride še do ognja, pa lahko prenočimo kar na prostem.“ Do tega, hvala Bogu, le ni prišlo. Z dveurno zamudo smo končno le privozili v postajo, kjer me je že čakal slovenski dušni pastir v Mendozi g. Jože Horn. čez nekaj minut sva že bila na njegovem stanovanju pri patrih mercedarcih.
Naslednji dan sem si moral urediti pot čez mejo in zamenjati argentinski denar. Dali so mi 12.50 čilenskih za enega našega, to je za 800 naših pesov 10.000 čilenskih. Nič kaj zadovoljen nisem bil z zamenjavo, saj sem pred dvema letoma enako zamenjal, le da so bile cene v Čilu trikrat nižje kakor letos. Pa kaj bi zdihoval! Če sem se odločil na pot, sem moral sprejeti tudi vse, kar pot s sabo prinese.
Tudi vozilo sem s pomočjo g. Horna hitro dobil. Med Mendozo in Santiagom vozijo namreč poleti avtomobili za pet oseb. Ker sem se z vlakom in letalom že pred leti zapeljal čez Ande, sem se letos odločil za avto. In sem prav storil, kajti videl sem mnogo več kot pa iz i
vlaka ali letala. V uradu, kjer sem dobil vozni listek, so mi naročili, naj naslednji dan že ob treh zjutraj pričakujem avtomobila, da pride pome in tako sem bil uredil vse, kar je še manjkalo za potovanje.
Daši je Mendoza „dežela sonca“, m' tisti dan ni bila naklonjena. Nebo je bilo prekrito z oblaki in vremenska napoved je vedela povedati, da bo naslednji dan deževalo. Lepa tolažba zame-Potovati preko gora med dežjem in snegom, brez razgleda in v oblake zavit res ni noben užitek. Toda kot tolikokrat so se vremenski preroki tudi to pot zmotili-Na večer se je zjasnilo, zvezde so zablestele na nebu in zadnji krajec je prešerno plesal med njimi. Vse je kazalOi da mi bo Bog naklonil lepo vreme in tako je tudi bilo.
Da bi od blizu spoznal „dobro vino“> pa ni bilo časa. Sicer me je g. Horn potolažil, da v Mendozi, čeprav na viru božje kapljice, pijo isto vino kot v Buenos Airesu, to je vino za $ 2.75, ki ima le malo vina, pa mnogo primesi, ki niso vino. Seveda bi delal krivico vinski trti, ki okrog Mendoze in San Juana dobro obrodi in tudi na alkoholu ni slabotna. Na enem kraju so mi dali piti pristno vino, vino od trte in ni bilo slabo, dasi čilskega ne doseže. Toda če hočejo vinogradniki vino ohraniti in zapečatiti v steklenice, mu morajo dodati snovi, ki vinu nekoliko spremenijo okus-In prav tu so možne zlorabe, ki se se veda tudi dogajajo.
Na večer sva z g. Hornom napravila še obisk pri dveh slovenskih družinah in bila zelo lepo sprejeta, nato sva pa morala misliti na počitek, ki ga je pa bil° bolj malo. Že ob treh zjutraj je drdrala budilka. Seveda sva vstala prezgodaj-Šofer je bil bolj pameten kot midva, pa je prišel šele ob pol petih pome. Poslovil sem se od prijaznega gospoda Horna, nato pa sva šla s šoferjem iskat še ostale popotnike. Pa so bile popotnice. Vse tri Čilenke, iz Santiaga doma Sprva niti opazile niso, da sem duhov-:. Ko se je zdanilo, so najprej mi-
Sl e> da sem protestantski pastor, ker Se.rnv nosil na sebi sivo suknjo, ki naj bi nn črni talar varovala. Kar olajšane so ,l e> ko sem jim zaupal, da sem „sacer-note catölico, apostolico“ in še „roma-J10“- Takoj so bile zadovoljne. „O, sedaj “orno pa srečno potovali, ker ste vi zraven!“ so dejale. Začudil sem se tem besedam, kajti v Buenos Airesu ljudje j'avno narobe mislijo. „Que mala suer-e (kakšna nesreča!), pravijo, če vstopi duhovnik na vozilo.
v Vozilo je planilo v noč. Pred nami so ?ar°nieti avtomobilov, ki so šli isto pot °t mi od časa do časa razsvetlili oko-lco- Zapustili smo mesto, preleteli pusto ?^vnino in se zarili v hrib. Mimo hotela ulavieeneio, kjer izvira po vsej Argentini znana mineralna voda, smo v 'znih vijugah in nad strmimi prepadi ezli proti vrhu, ki smo ga dosegli ob pol jedrnih zjutraj. Iz nižine 800 m smo Pi'šli do 3.000 m. Nato smo se začeli ^Puščati proti vojaškemu oporišču sPallata (1900 m), ki je kakor zele-sredi puščave, obdana od topolov in ,r).žalujk. Malo po sedmih se je začelo aniti. Približali smo se strugi reke i ?nc*0.»e' Na drugi strani se je pokazala e ezniška proga, ki nam je nato ostala esta spremljevalka vse do kraja poto-vanja.
j Sončni žarki so goram dali čudovito sv^ti barve. Vedno bolj se je sončna etloba bližala cesti, po kateri smo se onu Prav tedaJ. ko smo se dotaknili v - °Pališča v Puente del Inča, kjer spi cn° Spanje prvi slovenski dušni pa-)Zz v Argentini, Jože Kastelic, se je UoP ^concaSue prikazalo sonce in nam gji dubiI° premrle ude. Kar je bilo manjka	50 bili že spremenjeni v
Malo po osmi uri smo prišli na mejo ved ar^entinski strani. Kraj, ki se je n° imenoval Las Cuevas, je pod od-Eavljenim predsednikom postal „Villa Sh a Peron“, pa po uspešni revoluciji sok Zadod‘* staro ime, leži 3.200 m vi-°> ob vznožju prelaza, kjer stoji v
višini 4.100 m kip Kristusa Odrešenika — simbol čilsko-argentinskega bratstva. Včasih so morali vsi avtomobili h kipu, če so hoteli priti v čile. Zadnja leta pa smejo voziti skozi železniški predor, ki je 3 km dolg in si tako prihranijo na nevarnostih in bencinu.
V Las Cuevas smo morali seveda izstopiti. Pregledali so nam površno prtljago, mene pa kot tujca še posebej opozorili, naj se gotovo zglasim na argentinskem konzulatu v Santiagu, ker drugače zgubim pravico do povratka v Argentino. Plačati mi ne bo treba nič, ker da je nova vlada odredila, da so duhovniki taks prosti. Zahvalil sem se za opozorilo, dasi mi je bilo to že dobro znano, da, še preveč dobro.
Pred tremi leti sem namreč z dvema sobratoma mirno v vlaku potoval iz San-tiaga proti Mendozi, ne da bi se zglasil na konzulatu v Santiagu. Imel sem dovoljenje za potovanje od Imigracijskega urada v Buenos Airesu, pa sem mislil, da je to dovolj. Komaj smo zapustili Las Cuevas, so nas uradniki že prijeli, kje da imamo dovoljenje za povratek v Argentino. Debelo smo gledali vsi trije, kaj hočejo pravzaprav od nas. Zlasti eden od uradnikov je bil siten in nam grozil, da smo nezakonito prekoračili mejo in da nas mora dati zapreti. Končno se je le dal toliko potolažiti, da je vzel naše naslove in naročil, naj se zglasimo na imigracijskem uradu, kadar nas bodo poklicali. Res so nas čez dva meseca. Plačati smo morali dvojno konzularno pristojbino in s tem je bila zadeva opravljena. Toda pot v Mendozo so nam takrat temeljito priskutili.
To pot sem bil seveda na vse to že pripravljen. Zato sem po opravljenem prbgledu prtljage mirno vstopil v avtomobil. Odbrzeli smo proti železniškemu predoru, še 2 km poti in že nas je objela tema. Ko se je zasvetlikalo na nasprotni strani, sem vedel, da sem že na čilski zemlji.
(Nadaljevanje prihodnjič)
JOŽE JURAK
SLOVENIJA
Znano je, da so se zadnje čase spet pomnožili napadi na katoliško duhovščino v Sloveniji. Zato je smatral tudi „Dolenjski list“, glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva za okraj Novo mesto za potrebno, da dne 2. marca 1956 napade kaplana Jožeta Bertoncelj v Črnomlju pod naslovom: „Po Voibankovih stopinjah. Kaplan Jože Bertoncelj v Črnomlju ni zaželen, ker hujska otroke in noče vedeti, kje se neha vera in začne politika.“ Kot list poroča, so se 11 februarja zbrali člani gori omenjene Zveze na občni zbor. Pri tem se je nekdo obregnil tudi ob kaplana, češ da ima vsak popoldan v župnišču pouk za otroke iz ljudske šole in dijake iz gimnazije, kjer jih poučuje razne predmete, se vtika v šolske razmere in hujska proti učiteljstvu z besedami: „Jaz učim iz ljubezni do duš, oni pa le radi denarja.“ Kaplan Bertoncelj ima pa še hujši greh: bil je kot prisilni nemški mobiliziranec dvajset mesecev na zapadni fronti. Zato Črnomaljci odločno protestirajo, da bi njihove otroke učil človek, ki se je boril v okupatorjevih vrstah. Tudi ugotavljajo učitelji, da imajo učenci, ki na obiskujejo veroučnih ur, boljše vedenje kakor tisti, ki hodijo k verouku. Sicer pa da to ni nič čudnega, če pomislimo, kaj morajo otroci pri verouku zapisati v zvezke. N. pr.: „Nekoč se je šla Suzana kopat in sta jo dva moža napadla. Ta žena je zakričala na pomoč in moža sta tudi zakričala. Nato so ljudje prišli na pomoč.“ „Dolenjski list“ zaključuje: „Bertoncljeva sfanatiziranost, njegovo zavajanje in hujskanje otrok in izpadi proti naši šoli so docela podobni meto-
dam iz let okupacije. Ob Bertonclje'-1 dejavnosti in hujskanju otrok se človek" nehote Vriva primerjava z delovanjen’ novomeškega kaplana Volbanka in nje-govih zapeljevanj mladine v Katoliški akcijo. Zato bomo mladino zavaroval'» da ne bo šla po Bertoncljevih ozirom3 Voibankovih stopinjah. Preveč srno prestali, da bi komurkoli dovoljevali» da bi izigraval verska čustva na" ših ljudi.“ — Iz vsega povedanega pa je razvidno le eno: Kaplan Bertom celj je imel kot nekdaj gospod WolbanB’ vpliv na mladino in jo je znal navdU" siti za verske ideale. Zato je bilo potret' no organizirati zoper njega gonjo in g3 iz Črnomlja ostraniti. Da dejansko km planu kaj pametnega niso mogli očitat»» je razvidno iz poročila samega.
Duhovniki — najbolj nediscipliniran' državljani. Pod tem naslovom prinašaj0, „Primorske novice“ nekaj zanimivih p°" datkov o družbeni disciplini in o prev krških, ki so jih napravili ljudje lani \ goriškem okraju. O duhovnikih pra'1 dobesedno: „Precej dela so dali sodnik" za prekrške duhovniki. Zaradi prekrškov o pravnem položaju verskih skupnosti in predpisov o javnem redu jč bilo kaznovanih 24 duhovnikov, 12 p3 jih je še v postopku. Ako ne upoštevam0 teh zadnjih, je bilo lani kaznovanih 3° duhovnikov. To pomeni, da so duhovnik v našem (t. j. goriškem) okraju najboU; nedisciplinirani državljani.“ — Nat° pove člankar, zakaj so bili ti duhovnik1 kaznovani. „Duhovnik iz Biljane (g Krapež) je rohnel na prižnici ter zahteval, da starši pošiljajo otroke k verouku. Duhovnik s Cola (g. Metlikovec) pa je rekel materi novoporočenke, da )> ne bo dal odveze pri spovedi, če se ne
bo hčerka cerkveno poročila. Poleg teli Prekrškov so omenjeni še naslednji: zvonjenje na sveti večer; prigovarjanje bolnikom, da prejmejo zakramente ob Priliki sv. misijona; miklavževanje v dvorani za krščanski nauk; govorjenje y Pridigah o sovražnikih Cerkve, ki jih je Bog že kaznoval in jih še bo. Vsakdo !z Povedanega lahko vidi, da goriški duhovniki ne delajo ničesar drugega kot njihovi sobratje po svobodnem svetu: ueijo in opozarjajo vernike. Samo v Jugoslaviji je tako delo zaradi prevelike »verske svobode“ kaznjivo. Toda duhovniki vztrajajo in kljub globam in za-Poru vršijo svojo dolžnost, sebi v čast, sodnikom v sramoto. „Katoliški glas“ •bodro pristavlja: „Ali ne bi bilo bolj Pošteno, da bi „Primorske novice“ mesto naslova: „Duhovniki — najbolj nedisciplinirani državljani“ zapisale: „Duhovniki — najbolj šikaniranj državljani“ ?
Nove obsodbe duhovnikov. Komenski gospod dekan Kos je bil kaznovan s 15 onevi zapora, a po prestani kazni je ^joral ostati v zaporu še 15 dni. Pregrehi sc je, ker je otroka neke partizanke Pfekrižal in ker je za misijon vabil lju-?! v cerkev. Isti teden kakor gospod Nos je moral v zapor tudi komenski g. Zupnik France Krapež ml. Tudi njega So obdolžili, da je ob priliki misijona sprejemal od ljudi darove in da je šel nekega bolnika vabit za sv. zakramente
Vodstvo CMD v Ljubljani je zaradi obsodb primorskih duhovnikov nekoliko vznemirjeno, ker se boji, da bi radi tega razni duhovniki ne izstopili iz njih organizacije. Zato so imeli veliko zboro-vanje v Solkanu, na katerem so raz-Pravljali, kako bi se dalo vse to preprečiti.
Na procesu v Novem mestu proti ^všima domobrancema Antonu Perku •n Francu Guštinu je sodišče izreklo Zelo hude kazni. Perko je dobil 20 let zapora, Guštin pa 12.
Bodočnost celjske Mohorjeve družbe Postaja vedno bolj temna. Letos sta •n°gli iziti le še dve knjigi: Koledar in Pa 106. zvezek večernic, ki prinaša zgo-
Na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija 1956 so bili posvečeni v duhovnike gospodje, ki jih vidimo na pričujoči sliki. Sede od leve proti desni: g. Čampa, salezijanec; Ojnik Stanko od Sv. Marjete niže Ptuja; dr. Alojzij Rant, doktor prava in bivši tajnik slovenskega oddelka Stola sedmerice v Zagrebu; p. Hieronim Žveglič OFM iz Novega mesta in Videmšek Ferdo iz Galicije pri Celju. Stoje pa od leve proti desni: Uršič Pavle iz Ljubljane, g. Gnidica, salezijanec; Jereb Mirko iz Kranja; g. Žer-din iz Prekmurja in Zdolšek Milan iz Št. Jurija pri Celju
dovinsko povest Stanka Canjkarja „Slo-ven iz Petovije“. Ostali dve knjigi sta bili „zaradi preobremenjenosti tiskarne odloženi na kasnejši čas“. Zdi se, da je
Mohorjeva družba letos zadnjič, čeprav z zamudo, mogla razposlati svoje knjige. Vzrok je verjetno v tem, da bi oblast rada nadomestila Mohorjevo družbo s svojo Prešernovo. Leta 1953 je imela Mohorjeva družba 65.000 udov, Prešernova pa 47.000. Naslednje leto je MD napredovala na 75.000, Prešernova pa le na 50.000. Lani Je oblast pritisnila, kar je le mogla. S pomočjo učiteljstva, denarne podpore in neomejene propagande po časopisju je 1. 1955 Prešernova dosegla Mohorjevo družbo. Obe sta imeli po 81.000 naročnikov. Lanski koledar je bil res vreden Mohorjeve katoliške tradicije. Zato ga je ravnatelj Cankarjeve založbe v Ljubljani Lev Modic divje napadel, češ da naravnost nasprotuje interesom slovenskih delovnih množic. Letos se je odbor MD zavaroval s tem, da je dal prof. dr. Stanku Cajnkarju in Jožetu Dolencu sestaviti uvodnik „Po desetih letih“, ki je tako suženjski, da vsakega zdravo mislečega človeka napolni z odporom. Noben partijec ga ne bi boljše napisal. Ta slavospev naj bi Mohorjevo družbo rešil pred ukinitvijo. Mi, ki komunizem poznamo, pa vemo, da je ne bo nihče rešil, če je vsemogočna partija sklenila njeno smrt. Prav ima goriški „Katoliški glas“, ko pravi: „Ali je častno, da koledar tako častitljive katoliške knjižne založbe bolj kot vsi drugi hlapčuje režimu, ki sleherno vero v enostransko življenje neizprosno zasmehuje in zatira z vsemi sredstvi ? Ali ne bi bilo častneje, ko-bi celjska Mohorjeva družba raje umrla slavne mu čeniške smrti, kot pa se je poniževala na način, ki je nezdružljiv z njeno slavno preteklostjo? Vsakdo bi vedel, da je umrla zato, ker ni mogla več služiti ciljem, ki so jih pred več kot sto leti postavili njeni vzgojitelji: kratkočasiti, učiti in vzgajati Slovence v narodnem in katoliškem duhu.“
Daši je župnik na Robu član rdeče mu režimu prijaznega Ciril-Metodijske-ga društva, kljub temu ni mogel prikriti žalostnih razmer, ki jih je opi-
sal v pismu svoji faranki v USA in objavila „Ameriška domovina.“ „Cerkev j na Osolniku se podira in je zapisani poginu. Ni več rešitve. Isto je v Krvavi peči. Le pri sv. Primožu še stoji, p* ! je treba nujnih popravil, ki jih nihče n® zmore. Prišel je čas, ki se za te stvari ne briga in mu je vseeno, če se podira-Za vse to ni razumevanja in ne denar' ja. To me sicer zelo boli, a pomagati si ne morem. Mladina sama pa za te stvari sploh nima smisla in od nje ne ; moremo nič pričakovati. Zgodovina na£ uči, da so bila stoletja, ki so zidala» druga zopet podirala, ena molila,druga zopet ne. Vsak čas zahteva svoje in se nikdar ne povrača. Vživeti se moraš v čas in njemu prisluhniti ter narediti v vsakem času to, kar je pred Bogom in ljudmi najbolje. Postaviti se po robu, je samomor, je isto, kakor da bi se vleg 1 pred tank, misleč, da ga boš s svojin1 telesom zaustavil, ko vsak ve, da te bo pregazil in strl v kašo.“
Predsednik takozvane ljudske republike Slovenije Miha Marinko je odkril čudovito stvar. Že dalj časa je bilo opažati, da postajajo gospodarske težave vedno bolj težko premostljive. Sam do- j luo ve, da je vsega kriv nesposobni komunistični gospodarski sistem. Toda tega pi smel priznati. Pa se je spomnil na cesarja Nerona, ki je dal Rim zažgat», pa nato obdolžil kristjane. Morda se je spomnil tudi na požig argen- ! tinske zastave, ki ga je pregnani predsednik tudi naprtil katoličanom. Dejstvo je, da je Marinko dejal: „Najbolj gotov j način, kako odpraviti godrnjanje delavcev nad oblastjo in Zvezo komunistov zaradi slabih gospodarskih prilik je ta» ; da opozorimo ljudi na slab vpliv nazadnjaške Cerkve po vaseh, ker je ona odgovorna za gospodarsko sabotažo v poljedelstvu ter za razdelitev poljedelskih proizvodov.“
Nekaj podatkov iz ljubljanske teološke fakultete. V poletnem semestru i ljubljanske teološke fakultete 1. 1953/54

Je bilo vpisanih 91 slušateljev in sicer v prvem letniku 26, v drugem 13, v tre-|jem 20, v četrtem 10, v petem 8 in v pestem 14. — V primerjavi s prejšnjimi leti je razlika naslednja: 1939/41 191 slušateljev, 1945/46 54 slušateljev, leta 1946/47 74 slušateljev, 1947/-8 93 slušateljev, 1948/49 108 slušateljev, leta 1949/50 100 slušateljev, 1950/51 110 slušateljev, 1951/53 61 slušateljev in 1953/54 91 slušateljev. — V akademskem letu 1953/54 je predavalo na teološki fakulteti 19 profesorjev. V akademskem letu 1939/40 je bilo 65 profesorjev. — V letu 1953 je izdala vlada .R Slovenije za teološko fakulteto 1 mi-bjon 435.000 dinarjev ali povprečno na slušatelja 15.777 dinarjev; t. j. okrog }-00 arg. pesov. — V akademskem letu 1948/40 ste bili vpisani na teološki fakulteti tudi 2 ženski.
primorske vesti
Dolina pri Trstu. Na belo nedeljo so irneli v Dolini zadostilno sv. mašo za bogoskrunstvo, ki so ga pred tremi leti 'zvršili neznani roparji, ko so ukradli zlato monštranco in sv. hostije oskrunili- Sedaj po treh letih so pridni Dolinki to bogoskrunstvo popravili in izro • ®li cerkvi lepo, novo monštranco. — ,udi župnijski oder v Dolini služi svo leuiu namenu. V mesecu aprilu so imeli . ar tri prireditve. Zadnjo prireditev so lrneli tržaški dijaki. Dovršeno lepo so 'zvajali Jerasovo veseloigro „Večer bebk vrtnic“.	e
Občni zbor SKPD v Gorici. Dne 11
Aprila se je vršil v Marijinem domu na “lacuti redni letni občni zbor SKPD. Iz Poročil je bilo razvidno, da je društvo izkazalo kljub raznim težavam visoko delavnost, ki se je pokazala predvsem y delovanju pevskega zbora, glasbenega r°žka, pevskega okteta, raznih preda-VanJ in gostovanj tu in drugod, ter v vsestranski pomoči, ki jo je društvo nu-1 °> kjerkoli je bilo naprošeno. Občni
zbor je dal odboru razrešnico s posebno pohvalo prof. M. Fileju. Občni zbor sc je zahvalil tudi dosedanjemu predsedniku prof. D. Butkoviču, ki je vodil društvo polna tri leta, a je moral sedaj predsedništvo odložiti še pred občnim zborom radi bolezni. Pri volitvah je bi! izvoljen za predsednika prof. Mirko Fi-lej, v odbor pa so prišli poleg nekaterin prejšnjih tudi razni novi odborniki.
Blagoslovitev nove salezijanske cerkve. V nedeljo, 22. aprila, je goriški nadškof ob navzočnosti civilnih oblasti blagoslovil novo cerkev goriškega salezijanskega zavoda posvečeno Mariji Pomočnici.
Iz tržaške Marijine družbe. Tržaška dekliška Marijina družba, ki šteje lepo število članic, je imela v tednu po beli nedelji svoje vsakoletne duhovne vaje kot pripravo na praznik Marije Milost ljive. Duhovne vaje je vodil neumorni g. misijonar Jože Vidmar iz Gorice. Ob zaključku je udeleženke duh. vaj obiskal sam tržaški škof in imfcl zanje tudi go vor v slovenskem jeziku. Sklepa se je udeležilo okrog štiristo deklet.
Bazovica. V Bazovici se je vršil od 28. aprila do 6. maja sv. misijon. To je prvi po 20 letih. Sv. misijon, ki so g:, vodili poleg č. g. Vidmarja še trije čč gospodje iz Koroške, se je vršil istočasno po vseh cerkvah bazovške župnije, in sicer v Bazovici, Gropadi, Padričah in Pesku.
Kulturni večer v Gorici. Kulturni večer v sredo, 25. aprila, je privabil v dvorano Brezmadežne v Gorici toliko občinstva kakor le ob največjih prireditvah. Na sporedu je bilo predavanje s slikami ameriških velemest. Predavanje je imel č. g. Vinko Zaletel, ki se je pred kratkim vrnil iz svojega obiska po ameriških deželah. Slike v barvah so bile nad vse zanimive, * saj so nam odkrile svet, katerega še poznali nismo in si ga sploh nismo mogli predstavljati.
NOVE KNJIGE
Dr. Ivan Ahčin, Sociologija, drugi snopič druge knjige. Založila in izdala Družabna Pravda v Buenos Airesu. Strani 470. Stane v Argentini 40 pesov, v USA in Kanadi 3 dolarje, v Italiji 1000 lir.
O prvem snopiču druge knjige je rekla kritika, da je čudovita knjiga, kakor jih je malo v svetovni literaturi. Tudi drugi snopič zasluži to pohvalo. Je to izredna knjiga, na katero smo lahko ponosni vsi Slovenci. Naravnost neverjetno je, da more revna peščica slovenskih emigrantov izdajati taka kvalitetna dela, ki jih ne zmorejo niti veliki in bogati narodi. To je resnično in pravo delo za slovenski narod, ki ga opravljata dr. Ivan Ahčin ir, založnica Družabna Pravda. Ne bučne besede in vpitje, ampak stvarno delo, ki izobražuje s'oven-skega človeka in nosi slovensko ime v široki svet, to so pozitivna dela, ki zaslužijo pohvalo.
Drugi snopič druge knjige vsebuje tri poglavja:	Država, Mednarodna
dnužba, Religija in družba. — Poglavje o državi obsega 152 strani in je po Pi-tamičevi Državi (izšla leta 1927) naj-obširnejše slovensko delo o državi. Samo to poglavje je tako, da bi moral zaradi njega vsak zaveden Slovenec kupiti ta zvezek Sociologije. Dr. Ahčin razpravlja o državi predvsem kot o sociološkem pojavu, čeprav se dotika tudi pravnih norm, ki velijajo za državo. Najpreje obdela pojem države in govori o njenem izvoru; potem razpravlja « smotru države in o nalogah države, ki so: skrb za socialne in skrb za duhovne pogoje javne blaginje. Sledijo členi o pravicah države, o oblasti v državi, o funkcijah državne oblasti, o odporu proti oblasti, o modemi državi in o totalitarni državi.
Drugo poglavje govori o mednarodni družbi. To je prvo delo te vrste v slovenskem jeziku. Vsak 'javni delavec naj bi ga prečital. To poglavje govori o osnovah mednarodne družbe, o pogojih za mednarodno vzajemnost, o minu in vojni, o organizaciji mednarodnega življenja.
Tretje poglavje „Religija in družba" •e bere — kakor je izjavil neki kritik,
Ob vstopu v drugo polovico XXIV. ■ letnika in nekaj mesecev pred pri- ! četkom svojega srebrnega jubileja ! se revija „Duhovno življenje“ obra- l ča na svoje naročnike, prijatelje ! in znance, da ji do konca sept- i tembra t. 1. povedo svoje mnenje : o reviji na sledeča vprašanja:	;
1.	Ali vam je všeč vsebina v DŽ? ; Katere vrste člankov so vanr po- ; sebno ugajale?
2.	Ali ste zadovoljni s sedanjo obli- I ko DŽ in njeno tehnično opremo? !
3.	Kaj vas v reviji do sedaj ni za- ! dovoljilo? Zakaj ne?
4.	Ali naši ljudje radi berejo DŽ? !
5.	Kaj nam predlagate za prihod- ! njost? Kaj naj bi dodali oz. 5 izpustili, kaj naj bi preuredili, E tako vsebinsko, kot tehnično? \
6.	Kako si revijo vi zamišljate za •; prihodnja leta? Ali naj se DŽ E omeji na zgolj versko vsebino, E ali pa naj obravnava tudi so- ; dobna vprašanja iz drugih ped- * ročij, ki morajo zanimati nas ! kot katoličane in Slovence.
Želeli bi, da bi se čim več naročili- ! kov DŽ udeležilo gornic ankete in ! tako pripomoglo, da ho levlia v \ letu svojega sren-nega lubilcja ?e \ bolj pestra in zat miva in še bolj ; povezana z bralci. Povzetek odgo- ; vorov bomo tudi objavili, da tako ; vse prijatelje revije seznanimo z ; mislimi in predlogi ki nam bodo ; sporočeni.
KONZORCIJ IN UREDNIKI DUHOVNEGA ŽIVLJENJA
POLJSKA CERKEV V RDEČEM VIHARJU
Poljsko ljudstvo je postavljeno pred odločitev: Kristus ali Marx. Znaki ka-žejo, da se je že odločilo. Vzdržuje se Vsakih hrupnih in napetih debat. Na Protiduhovniško in brezbožno delovanje vlade odgovarja z dejstvi. Cerkve so vedno polne vernikov. Piasecki je začel Posebno gibanje „napredni katoličan“, s katerim je hotel urediti razmerje med Marksizmom in katolicizmom. Vendar Pjegovo gibanje ni osvojilo src poljskih (katoličanov, ki odklanjajo marksizem, komunistično stranko in vlado, pač pa se Vedno trdneje oklepajo katoliške Cerkve, oamo v njej vidijo svojo rešitev.
Vlada posega v cerkvene zadeve
Vlada je že februarja 1953 izdala od-j?k „o podeljevanju cerkvenih služb“, •težim je sicer izjavil da sta država in ^erkev ločeni. Kljub temu si lasti pra-_ poseganja v notranje cerkveno-
vico
k' le prečital to poglavje v rokopisu — akor roman. Vsi Slovenci, tudi oni brez eoje šolske izobrazbe, ga bodo čitali z na j večjim užitkom. Naj navedemo naslove posameznih členov: Sociologija re-}£)Je. Zmotne teorije o izvoru religije Jni brezbožnih narodov, fetišizem. čemenje duš rajnih, animizem, panbabi-or;izem, totemizem, magija), Monoteizem B,n pa j starejših rodovih, Religija in raz-'enitev družbe (islam, hinduizem, bu-'Zem, konfucionizem, vera Izraelcev). plato razpravlja pisatelj o krščanstvu s .ociološkega vidika, govori o pravoslav-Ju» o protestantizmu, o katolicizmu, o ce^vi in državi.
t ,^°hvaliti moramo pisca in založnico, .U(>i zato. ker so nam preie kot v enem ^ u Po izidu prveea snopiča dali v ro-In 'Jnnri snopič. Tako so tore; v treh g “ izšli že triie zvezki dr. Ahčinove ocio'ogije. kar je nekaj izrednega za azmere, v katerih živimo slovenski izseljenci. Tudi nizka cena je nekaj iz-e d n e em jp kaže. da založnica ne išče °benih gmotnih koristi.	P. M.
pravne zadeve. V zadnjem času je začela komunistična oblast ta odlok še bolj široko razlagati. Na vsako škofijo pošilja svojega državnega uradnika, ki ima nalogo, da nadzira vse delo škofije. Brez pregleda in odobritve tega uradnika ne more biti noben duhovnik imenovan za novo službo ali prestavljen na drugo mesto. Ta zastopnik režima tudi določa, koliko duhovnikov sme delovati v določeni župniji. Večkrat pokliče kakega duhovnika in ga hoče nastaviti sam proti škofovi volji. Mnogo mladih duhovnikov, določenih za dušno pastirstvo, ne more izvrševati svojega poslanstva, ker njihovega imenovanja noče potrditi zastopnik „bogoslužnega urada“. Razmere so iste kakor na Češkoslovaškem.
Zatiranje katoliških šol
Voditelji brezbožnega, protiverskega in protiduhovniškega delovanja se zavedajo, da je poljski katolicizem trdnjava, ki jo je treba naskakovati in rušiti od znotraj in zunaj. Zato omejujejo in preprečujejo rojstva otrok po družinah, skrbno nadzorujejo zibelke in delajo na to, da bi jih bilo čim manj. Ker pa pri tem strašnem delu nimajo tistih uspehov, ki so jih pričakovali, hočejo uničiti mogočno drevo verskega življenja tako, da mu sekajo od debla mlade veje.
V smislu „sporazuma“, ki so ga 1950 naredili s katoliško CerkvHo, na zunaj na papirju dovoljujejo katoliške šole, v resnici pa iih) že več let načrtno rušijo. Nekaj so jih pustili zato, da jih morejo tujcem, ki prihajajo v deželo, pokazati kot dokaz „strpnosti“ ljudskega demokratskega režima.
Tudi kat. univerza v Lublinu je po imenu še odprta, vendar so že pred nekaj V ti odpravili stolici za civilno pravo in gosnodarsko znanost, v zadnjem času pa tudi bogoslovno fakulteto. Prav tako so zatrti tudi bogos’ovni fakulteti v Krakovu in Varšavi. Zadnji dve so nadomestili z „Akademijo katoliškega bogoslovja“ v Bielanyju, ki jo nadzoruje
država. Ker profesorji nočejo sodelovati s komunističnim režimom, odklanjajo službe na tej akademiji. Sicer je pa nanjo vpisanih le malo dijakov. Fantje, ki imajo duhovniški poklic, se raje zadovoljijo z bogoslovno vzgojo in izobrazbo, ki jim jo dajejo škofijska semenišča. Ta način preganjanja se na prvi pogled zdi protisloven, pa je v resnici popolnoma jasen. Vera je komunistom, ki imajo oblast, le predsodek odraslih, starih ljudi, posebno žensk. Zato naj ga neso stari rodovi s seboj v grob. Mladi ljudje pa se morajo vzgajati v luči „znanosti in pristne resnice“. Spopadi s Cerkvijo imajo namen, pospešiti odstranitev „verskih predsodkov“.
Poljska se je odločila za Kristusa
Šolska in strankina komunistična vzgoja na vse načine ovira spolnjevanje verskih dolžnosti. Dijaki, odborniki in vojaki se ne smejo udeleževati bogoslužnih opravil ali se poročati cerke-"-o. Če to kljub temu store, so dijaki izključeni iz šol.^odborniki izgube službo, vojaki pa -So strogo kaznovani. Kljub tej strogosti so katoliške cerkve po vsej Poljski vedno polne vernega ljudstva. V Marijini "božjepotni cerkvi (Czenstoehowa) je v Marijinem letu (1954) prejelo en milijon vernikov sveto obhajilo. Izvrševanje verskih dolžnosti je mnogo več ko samo "moralno dejanje. Polne cerkve in javna izpoved vere v teh razmerah dokazujejo, da je Poljska že volila. Odločila se je za Kristusa, ne, za Marxa.
„Napredni“ katoličani nimajo uspehov
„Napredni“ katoličani so orodje, ki se ga poslužuje komunizem, da zanaša v Cerkev zmotne nauke. To potrjujejo tudi odloki Kongregacije svetega oficija ki je obsodila gibanje „naprednih“ katoličanov in knjigo voditelja tega gibanja Pia-seckija. V tej knjigi je razvit ves nauk tega gibanja. Zadnja poročila pravijo, da je obsodba Kongregacije svetega oficija pri mnogih posameznikih dosegla "uspeh. Jasno je, da se ji voditelji „naprednih“ katoličanov niso uklonili. Prav tako ne „napredni“ katoliški tisk, ki ga vzdržujejo in širijo komunisti. Zagovarjajo se s trditvijo, da so se cerkvene oblasti zmotile v presoji gibanja „naprednih“ katoličanov, ker niso razumeli
pravilnega načina njihovega izražanja.
Vendar poljski katoličani dobro poznajo skrite namene tistih izobražencev, ki so se vdinjali brezbožnemu in proti-krščanskemu režimu. To dokazujejo tudi neuspehi, ki jih imajo takozvani „domoljubni“ duhovniki. Ti so nekaka podružnica tega gibanja pod cerkvenim plaščem. Ti duhovniki so v veliki manjšini-Vsi dobri verniki beže pred njimi in se jih izogibljejo. Le v skrajni sili se obračajo nanje. Celo nekateri „napredni“ katoličani gledajo nanje z nezaupanjem-Posebno se jih varujejo mladi bogosloven Nasprotno pa je zveza med dobro duhovščino in verniki trdna kot granit.
Posledice preganjanja
Preganjanje Cerkve na Poljskem je žalostno dejstvo. Vendar pa vera ne propada, ampak se v viharjih preganjanj krepi, se poglablja in postaja vedno bolj zavedna. Res pa je tudi, da „uradna“ vzgoja povzroča veliko razdejanje med mladino posebno tam, kjer družina nima več močnega vpliva. Marksistični nauk povzroča dušam mladih ljudi veliko škodo. Trditev, da vzgajajo ,,novega človeka“, je prazna in izmišljena. Mladini ubijajo v glavo, da obstaja samo tvarni svet, ki ga vladajo in vodijo zakoni, ki so vanj položeni. Ker po smrti ni življenja, si mora mlad človek priboriti srečo na zemlji, ki je pa sad dolgotrajnega razvoja in prevratov. Mladina, ki motata materialistični nauk poslušati dan za dnem, kaj lahko izgubi izpred oči po-slednji in naj-višji cilj našega življenja, ki ga stalno povdarja krščanstvo. Vendar se zdi, da je duh marksizma in komunizma ne more osvojiti in potegniti za seboj.
Samo Bog ve, kakšne preskušnje še čakajo katoliško vero in katoliško skun nost na Poljskem. Tudi ljudje, ki nimaj° smisla za vero, se čudijo izrednemu dejstvu. Katoliška vera na Poljskem je pj 15. letih preganjanja, ki ga je zače* nemški nacizem in ga zdaj nadaljuj6 mednarodni komunizem, močnejša in trdnejša, kakor je bila v prejšnjih časih-Sad sovraštva, nasilja, obrekovanja i* krivic, ki so jih javno in tajno del»“ preganja'ci. je bil, da se je v dušah poljskih katoličanov zelo poglobilo „Kristusovo mišljenje“.
5ALTA* PARAM/
' r^t~/	'■'•'-e.NDoZA • C.RIVADAVIA*C0RR1EKITF=,.SFF

RIVADAVlA-CORRIE.NTESe5.FE
' I
Argentina
Pred petindvajsetimi leti so prišle v Argentino prve slovenske šolske sestre. Rajprej so se naselile v San Lorenzu l,ri Rosariu, nato pa se razšle širom po argentinski zemlji. Danes imajo cvetoče | misijone v Paragvaju in lepo uspevajoče učiteljišče v Formozi. Redovna kongregacija se je v teku 25 let lepo vrastla v nove razmere in ima že dosti poklicev domačih vrst, zlasti iz Paragvaja. yed kratkim je bilo dograjeno novo po-a °Pje v San Lorenzu. V Buenos Airesu J plujejo na dveh krajih: na Paternalu, kier imajo konvikt za dečke in kjer je |*ad polovico otrok Slovencev, in od apri-a naprej v fari g. Hladnika v Lanusu, >r so odprle otroški vrtec in ljudsko h°t°. — Srebrni jubilej svojega prihoda sy slovenske šolske sestre slovesno pro-| ®‘avile 8. junija 1956 v San Lorenzu, j ,v’ečanostim je prisostvoval tudi rosa-r,jski škof kardinal Caggiano, kateremu | ®stre vodijo hišno gospodinjstvo. Zelo 1 želeli, da bi za ta lepi jubilej vzcveteli ^d slovenskimi dekleti novi poklici, da ,1 la edina slovenska redovna skupnost j6 v bodoče ohranila slovenskega duha I a slovensko srce.
Tretjič v teku treh let so se že zbrale ^Seljenske katoliške skupnosti v Buenos k lfesu k verski manifestaciji, da pred toliško argentinsko javnostjo izpri-aJo zvestobo katoliški veri in ljubezen 0 Matere božje. Slovenci so bili v spre-iivTU ze*° dobro zastopani — nad 600 st je bilo — in so bili ena najbolj . Urnijih in relativno številnih skupin v „o^esiji. Tudi glede števila narodnih
čelu
So bili med prvimi, če ne prvi. Na Povorke so fantje nosili papeško.
slovensko in argentinsko zastavo. Naši ljudje so ves čas sprevoda navdušeno peli marijanske pesmi. V stolnici je nato bila slovesna sv. maša, ki ji je prisostvoval novi apostolski administrator za Buenos Aires, kordobski nadškof mons. Fermin Lafitte. Sv. mašo je daroval hrvaški fračiškan, za subdiakona je bil Slovak, bivši glavni vojaški kurat slovaške vojske, za dijakona pa Slovenec g. poddirektor Jože Jurak. Tako so se tri veje slovanskega debla združile pred oltarjem, da na romanskih tleh dajo čast Bogu in izprosijo blagoslova za slovanski rod. Po sv. maši je nadškof Lafitte zbrane vernike prisrčno nagovoril in povdaril, da bo izseljence v tujini ohranila versko trdne in moralne zdrave predvsem neomajna vera v Boga in otroško češčenje Matere božje.
Kljub slabemu vremenu je slovenska procesija sv. Rešnjcga Telesa v nedeljo v osmini praznika 3. junija zelo lepo uspela. Kot že leta nazaj, je bila tudi letos y prostorih salezijanskega zavoda Don Bosco v Ramos Mejia. Lepo ubrano petje zbora „Gallus“ je dalo procesiji, ki je šla po hodnikih zavoda, še posebno domač značaj. Najsvetejše je nosil preč. g. direktor Anton Orehar, posamezne evangelije so pa peli: prva dva letošnja bodoča novomašnika Marko Mavrič in Jože Rant, tretjega salezijanec Janko Mernik in četrtega duhovni svetnik Janez Klemenčič. Rojaki — bilo jih je nad 500 — so v velikem številu pristopili k sv. obhajilu, med procesijo pa pobožno molili in zbrano sledili lepim obredom. Brez dvoma je telovska procesija ena izmed vsakoletnih verskih manifestacij, ki najbolj druži in istočasno najbolj veže naše duše z dušami rojakov iz domovine.
ITALIJA
Na letošnjo veliko soboto je bil posvečen v duhovnika jezuitski pater g. Niko žužek in sicer v cerkvi rimskega papeškega zavoda v Rimu. Novo mašo je pel nato na velikonočni ponedeljek v kapeli Slovenskih šolskih sester na Via dei Colli. Pridigal je pri novi maši no-vomašnikov starejši brat p. Ivan žužek SJ, ki je bil posvečen v mašnika lansko leto. Po sv. maši pa je na plošči slišal materin glas in glas mlajših bratov in sester, ki so mu poslali voščila iz daljne Argentine. Gospod novomašnik je že tretji duhovnik-jezuit iz verne žužkove družine, četrti pa se v istem redu v Argentini pripravlja na mašništvo. Od deklet je ena uršulinka, dve pa sta kot diplomirani zdravnici vstopili v red sester zdravnic. Izmed 13 otrok torej sc jih je že sedem Bogu darovalo! Bog bodi zahvaljen za take družine!
Na rimski univerzi je postal doktor bogoslovja preč. g. Pavel Krajnik, ki je začel svoje študije najprej v slovenskem semenišču v Brixnu na Južnem Tirolskem, končal pa na Vzhodnem institutu v Rimu. Novi doktor je napravil svoj doktorat v ruskem jeziku. Gospodu, k; ima svoje starše v Argentini, prav od srca čestitamo in želimo, da bi se mu čim preje izpolnila želja — oditi med pravoslavne ruske brate in jim pokazati pot edinosti z rimsko Cerkvijo.
Italijansko krščansko delavstvo je letos proslavilo praznik 1. maja, ki je od letos tudi praznik sv. Jožefa delavca, na prav slovesen način. Nad 200.000 delavcev se je zbralo na prostranem trgu pred milansko stolnico. Da bi proslava zadobila še bolj mednaroden in slavnosten značaj, so prireditelji povabili tudi zastopnike krščanskih sindikalnih gibanj v inozemstvu, med njimi tudi Družabno pravdo iz Buenos Airesa. Vabilu se je odzvalo 30 krščanskih sindikalnih organizacij. Družabna pravda je kot- svojega zastopnika poslala dr. Stanislava Mikoliča iz Španije. Po sv. maši,
ki jo je daroval milanski nadškof mons-Montini v ambrozijanskem obredu, s° zastopniki tujih narodov prebrali svoj® izjave, med njimi tudi dr. Mikolič. Pre® zbrano množico je povedal, da se noveg3 praznil* vesele tudi Slovenci, saj je sy-Jožef zavetnik naše domovine. Radi te*' kih razmer, ki vladajo v domovini, tam praznika ni mogoče obhajati v družbi 2 ostalimi krščanskimi delavci. Zato se P*1 tem bolj Slovenci, raztreseni po svobod' nem svetu, pridružujejo temu prvem11 mednarodnemu krščanskemu praznova-liju prvega maja in hočejo s svojo pr‘ sotnostjo izraziti vdanost Kristusov Cerkvi in papežu, Kristusovemu n® mestniku na zemlji. Razredna borba z njo zvezano sovraštvo, ki ju oznani*1 brezbožni komunizem, ljudi ne bost--1 osrečila. Prava rešitev je le v tistem družabnem redu, ki ga učijo rimski Pa' peži in ga je v Sloveniji širil Janez E' Krek, naš veliki socialni prvoboritelj-
ŠPANIJA
V nedeljo, 8. aprila, je v glavnem mestu Španije, v Madridu, nad 30.00 * ljudi potom slovesne roženvenske Pr°' cesije izrazilo s svojo navzočnostjo molitvijo svojo ljubezen do bratov veri, ki trpijo preganjanje in jim 1 onemogočeno versko udejstvovanje. M® gočno procesijo so sestavljali verniki 6 , madridskih župnij, za katerimi so k® I rakali zastopniki Slovenije, Hrvaški Slovaške, Poljske, Ukrajine, Rusije, I le Rusije, Litve, Betonske, Estonske, Ru munije, Ogrske ter Kitajske, vsi z odg0 varjajočimi napisi in narodnimi zast3 vami. Slovenci so nosili poleg bel° modro-rdeče zastave še sliko čudodelk® Matere božje z Brezij. Po sv. maši, ki J je daroval kaplan poljske kolonije Madridu, P. Walorek, so navzoči m0, petjem „Pozdravljena Kraljica“ mog počastiti Marijino podobo z Brezij, ki s° jo med tem postavili na oltar. Ljudst' je z zaupanjem prihitelo k podobi in f pobožno poljubljalo, kot da bi hote»1 s svojo ljubeznijo, izkazano podobi, ki J* časti eden izmed trpečih narodov
rizor iz sv. mase , Priliki spokorne l,r°cesije sv. rož-,leSa venca, 8. a-*?r,la 1956 v Ma-ridu, prj kateri je ‘a izpostavljeno °doba brezjanske Matere božje
žlezno zaveso“, izraziti svojo solidar-, °st do bratov, ki jih stiska brezbožni
Kotnunizem.
šol ^Veza sl°venskih katoliških visoko-na Cev v Madridu je sprejela v odgovor lik SV°.ja voščila, poslana papežu ob pri-8l 1 njegovega letošnjega jubileja na-s rinje sporočilo: „Njegova svetost je če 5^a z velikim veseljem vdane izraze naVtk’ ki ste mu jih poslali in podeljuje kot -Vse rada svoj apostolski blagoslov Jamstvo nebeških darov."
®KVADOR
r ^ svetišču Matere božje z Monse-ata v kraju Montecristi deluje že šesto p duhovnik ljubljanske škofije Milan j 'r'd- Preden je šel v Južno Ameriko, dij'7°Val V goriški nadškofiji, v žup-Z(j1 _apotok. Potom naše revije želi po-z av.1"* vse svoje prejšnje farane, ki so Sei V*01 zaPustili svoje domove in sc je Va?leko morJa- Pre nekaj meseci sc
silno
nevarno ponesrečil. Pa čujmo
ra-v.
iz m’ J0 0 nJem pisal list „El Siglo“ Ulante dne 1. maja 1956!
šila”^at' kožja z Monserrata ga je re-k°ion^?s^uPUenja- Že iz časov španske i~-. *^e deli Devica z Monserrata mi •
]°sti
Vsern> ki se ji priporočajo. In če
pomaga vsem, ki jo prosijo z vernim in pobožnim srcem, kako ne bi pomagala varuhu svojega svetišča, očetu Milanu Palčiču, Slovencu po rodu, ki ji služi že šest let? Koncem lanskega leta se je vozil gospod Palčič na svojem motornem kolesu z brzino 120 km. Nenadoma mu je postalo slabo, zgubil je oblast nad svojim vozilom in se z vso silo zaletel v nasproti prihajajoče vozilo. Posledice so bile strašne. Gospod Palčič je obležal v nezavesti s šestkrat zlomljeno nogo. Prenesli so ga v obmorsko mesto Guayaquil in ker je obstojala nevarnost za-strupljenja se je zdravnik doktor Alci-var odločil, da mu odreže nogo. Toda gospod Palčič, ko je komaj prišel k zavesti, tega ni dovolil. Poln zaupanja v Gospo, kateri služi, je dejal: „Mati božja daj da ti služim tudi v bodoče!“ In res! Mati božja ga je uslišala. Po treh mesecih se je g. Palčič vrnil v svoje svetišče, še z večjo vnemo kot preje pomaga pri graditvi prostrane bazilike, ki je iz železobetona in bo stala dva milijona sukrov. če vprašate g. Palčiča, kje misli ta denar dobiti, odgovarja: „Ne vem. Pa ne bojte se! Mati božja bo pomagala!" Tako gospod Palčič vztraja ob svoji Gospej, ki jo časti pokrajina Manabi in ves južni del Kolumbije.“

SVETI OČE GOVORI
Sveti oče je 6. aprila sprejel večje število novomašnikov in druge gojence Papeškega zavoda „Pio Latino-Americano“. Skupina, ki je bila sprejeta, je predstavljala 68 škofij tiste Amerike, ki govori kasteljanski jezik. Papež jim je v tem jeziku tudi govoril:
„Odkar je vaš zavod, potem ko so se vode po strašnih vojnih grozotah vrnile nazaj v svojo strugo, mogel spet začeti svoje redno življenje, se še ni videlo posvečenja, ki bi bilo podobno temu po svoji pestrosti in številu; posvečenje, ki bi obsegalo toliko narodov Nam tako drage Amerike, ki govori in moli v španščini: od izredno zveste Mehike do mnogo obetajoče Argentine; od celinskih ozemelj, ki nas spominjajo starih dežel s trdnim katoliškim izročilom, kakor Kolumbija, Venezuela, Urugvaj in Ekvador, do oddaljenih otočij, kakor Santo Domingo in Filipini, mimo onega življenjskega vozla Osrednje Amerike, ki jo zdaj lepo predstavlja Honduras. Ta neizmeren svet v vsakem oziru zelo mnogo obeta, posebno tistemu, ki upira oči v bodočnost. Vendar pa je to tudi svet poln nerešenih vprašanj, katera vi dobro poznate. Posebno važno je vprašanje ohranitve in pomnožitve vaše najdražje dediščine, tiste katoliške vere, ki je morda poleg krvi in rodu, poleg je zika in iste zgodovine najožja vez edi nosti med vami, saj vam celo daje skupen zunanji izraz, ki se ne ozira na nobeno človeško osnovo, ampak ima svojo podlago v edinosti duha, ki je najtrdnejša in najgloblja izmed vseh drugih edinosti; tiste katoliške vere, ki je na noben način ne smete izgubiti, ampak se truditi, „da ohranite edinost duha z vezjo miru“ (Ef 4, 3).
S svojo apostolsko gorečnostjo, ki jo poživlja goreča molitev in duh iskre-
ne požrtvovalnosti, boste šli v one nmz' merne pokrajine, ki vas pričakujejo, d" jim prinesete blagovest bratstva med ljudmi, ki so še vse preveč razdelje"1 med seboj po socialnih razlikah; da br»' nite vero, ki jo ne napada samo versk" nevednost mnogih, ampak jo zalezuje1" tudi praznoverje in zmota; da boste podprli krščansko družbo, zgrajeno n‘l spoštovanju do oblasti, na poštenost'
družine in na pojmovanju življenja, k'
nikakor ni polje naslad in tvarnih užit' kov, ampak je prehod v drugo, mnog0 boljše življenje, ki je pač vredno nekaj tistega trpljenja, ki ga zahteva spol' njevnio najosnovnejših dolžnosti.
Zelo ljubljeni zavodarji, ki ste prej
iel’
prvo tonzuro! Zdaj niste več last tegr‘ sveta, ampak Boga, ki vam obljublj" -večno dediščino. Vi vsi, ki ste že pre' jeli nižje redove, napravite svoje prVe ; korake v svetišče tako, da bodo zag°'
tovilo vaše bodoče zvestobe. Diakoni ■"
subdiakoni, bližajte se oltarju „s str"' hom in trepetom“, da bi tako postal' j vredni sodelovati pri tako grozn'-; skrivnostih. Novomašniki! Milijone o"' vas čaka., da jim boste odpirali nebe.-k--vrata zlasti s svojo svetostjo in ap" stolsko delavnostjo.“
Papežev govor katoliški ženski nd;° dini. Dne 3. aprila je sveti oče sprej0 v posebni avdijenci udeleženke XII.1 mednarodnega kongresa Zveze katol'" -ške ženske mladine (F.M.J.F.C.). Sv°Jl’ zastopnice je poslalo 32 dežel. Iz tinske Amerike so imele svoje zastop niče na kongresu: Argentina, Kolu"' bija, Mehika in Venezuela. Papež jim govoril v francoščini.
Sveti oče najprej omeni, da zelo c"0 njihovo vdanost in odločitev, da bo" na kongresu razpravljale o duhovne"! življenju. Duhovno življenje je tem0-vsega delovanja Katoliške akcije. Du j
hovno življenje je srce krščanskega apostolata in toliko bolj potrebno, kolikor bolj uspehi tehnike nasprotujejo molitvi in združenju z Bogom.
Moderni svet s svojim izrednim napredkom budi v človeku sicer občudovanje, vendar ne more zadovoljiti njegove duše, ki ne more nikoli zatajiti svojega izvora in cilja — Boga, ki jo je ustvaril in h kateremu se mora vrniti.
Pri odkrivanju duhovnega sveta se je treba varovat’_ hrupa, razburljivosti in naglice. V notranje svetišče duhovnega življenja je treba stopati s tihoto in molkom, potem pa potrpežljivo in mirno čakati milosti ter se podrediti volji tistega, o katerem je Janez Krstnik rekel: ,,On mora rasti, jaz pa se manjšati“ (Jan 3, 30).
Do obnovitve pristnega krščanstva vodi samo ena pot — življenje v milosti, ki ga je treba skrbno in zelo goreče varovati in braniti. Ta gorečnost mora prešiniti vsega človeka, vse njegove zmožnosti in ožarjati tudi spoznanje razodetih resnic in nravnih načel, ki vodijo življenje posameznika in družbe.
Pravo življenje je v večnosti. Začetek tega življenja pa ima že na zemlji vsak, kdor se pridruži Kristusu, sprejme ves njegov nauk in se podredi Cerkvi, nezmotni vladarici in vodnici ljudi k zveličanju. Zato naj se z vsemi mladenkami zavedajo svoje osebne svobode m odklanjajo vsako oblast, ki ne more dokazati, da ima pooblaščenje od Boga. Vera in božja ljubezen jim moreta pomagati, da bodo ponižno pokorne in zve ste Cerkvi tudi tedaj, kadar bodo doživljale neuspehe in razočaranja.
Kdor hoče biti pravi ud skrivnostnega telesa Križanega, mora svoje življenje spraviti v sklad z njim in sprejeti svjoj določeni del žrtve. Današnji svet. ki je ves vdan materializmu, odklanja to zahtevo. Kdor hoče v tem svetu ohraniti krščanskega duha, mora biti pripravljen na boj. Če hočejo biti hčere 'uči med svetom, ki jo odklanja, jili mora osvojiti Kristusov vzor, ki jih vabi k prisrčnemu, zaupnemu prijateljstvu s samim Bogom, k osvajanju sveta za njegovo kraljestvo
Borba, ki jo bojujejo s Katoliško akcijo, je predvsem notranja in duhovna. Z odpovedjo samim sebi bodo dosegle zmago nad upornostjo narave novemu življenju, ki klije in se razvija v njihovih dušah. Sadovi del njihove krščanske ljubezni bodo toliko obilnejši in trajnejši, kolikor bolj bodo prežeti r pristnim nadnaravnim duhom.
Papeževa beseda poljedelcem. Dne ll.aprila je Pij XII. v vatikanski baziliki snrejel več tisoč udeležencev X. kongresa Italijanske narodne zveze poljedelcev in jim tudi govoril. Med dru gim jim je povdaril, da morajo vsi udeleženci, če hočejo čim prej izvesti sklepe in načrte zadnjega kongresa, predvsem sebe duhovno obdelati, da bodo dobri delavci, dobri člani družbe in zvesti sinovi. Papež potem kratko spregovori o vseh teh treh dolžnostih.
1.	Dobri delavci. Navadno pravijo nepremišljeno, da na poljih vse dela narava. To je resnica le tedaj, kadar gre za ono čudežno, skrivnostno moč, ki povzroči klitje, rast in dozorevanje. To moči res nobena sila človeške spretnosti ne more posneti in nadomestiti. Drugače na narava pričakuje, da jo podpirata in vodita človekova pamet in roku. da razvije svojo skoraj neomejeno moč v blagor ljudi. Delo poljedelca je torej neke vrste neposredno sodelovanje pii božjih delih in zato velika čast za tistega, ki ga opravlja. Kolikor bolj modro, vztrajno in skrbno je to sodelovanje, toliko bolj je pripravljena narava velikodušno odgovoriti človeškemu prizadevanju. Znano vam je, da je moderna znanost odkrila in še vedno odkriva nove poti, da bi okrepila človekovo sodelovanje z naravo in tako še bolj modro izrabila njena sredstva. Nujno je potrebno spoznati, preučevati in sprejeti načine, ki jih znanost predlaga. Papež potem pravi, da je treba opustiti stare, preproste načine obdelovanja zemlje, ker to ni samo zapravljanje človeških sil, ampak tudi odpoved važnim uspehom, ki imajo toliko večjo vrednost, kolikor večje je število prebivalcev, ki jih ne more preživljati domača zemlja.
2.	Dobri člani družbe. „Precej samostojno kmečko življenje bi vas moglo pripeljati do mnenja, da ste nekako tujci pri narodnem delu in tudi manj vredni ko drugi državljani. Ni večje zmote, kot je ta. Kmečki stan, posebno v Italiji, je bil in bo še naprej podlaga narodnega življenja, tako po svojem gospodarskem doprinosu, ki mu ga daje. kakor po svojem zdravem značaju, po svoji žilavosti in nravnosti, v kateri se odlikuje. Italijanske kmečke družine, ki so do danes dajale narodu in prav tako Cerkvi nešteto svetnikov in odličnih učenjakov, umetnikov, državnikov, dokazujejo, da bodo še dalje ostale najboljši sok velikega drevesa. Vztrajajte v svoji sijajni tradiciji.
Tu hočemo dodati nekaj besed posebno mladim fantom, ki imajo toliko-
Sv. oče Pij XII. govori za veliko noč 1956. Kot je razvidno s slike je sv. oče poln telesnih sil in z obraza se mu razodeva zdravje, kot da bi ga osem križev pomladilo
krat skušnjave, da bi zamenjali deželo za varljive sanje lahkotnega življenja v mestu. Odmev, ki prihaja k vam, zelo ljubljeni mladeniči, iz velemest po tisku, radiju, televiziji in kinu, vam podaja napačno sliko o dejanskem stanju. Življenje v mestu je popolnoma drugačno, kakor pa ga opisujeta umetnost in vsakdanje razveseljevanje.“
Potem povdarja papež, da ima življenje na deželi veliko prednost pred mestom. V mestu je velika priložnost za zapravljanje, za zabave in za udobno življenje. Vse to pa ne more nikoli odtehtati prijetnih, mirnih ur družinskega življenja, tudi ne neodvisnosti, zdravja in varnosti za bodočnost, ki jo prinaša kmečko življenje.
3.	Dobri sinovi Cerkve. „Mnogokrat pravijo, da je poljedelec bolj blizu Boga, ker uro za uro gleda čuda njegove Previdnosti. Vendar se more zgoditi, da nepretrgano delo, težave in razdalje pre--prečijo, da versko seme v njegovem srcu ne more vzkliti in dozoreti v sad verskega pouka, življenja po veri in — kar je tudi mogoče — pristne svetosti. Cerkev od. svoje strani ni nikoli zanemarjala skrbi za ta izbrani del svoje Kristusove črede. Toda nove sedanje razmere kmečkega življenja so prinesle s seboj mnogo težkih vprašanj duhovnega in tvarnega značaja. Za njih reševanje morajo skrbeti tako duhovniki kakor poljedelci, pa tudi državna skupnost sama.
Kakšna je vaša najvažnejša dolžnost pri tem? Ostanite v kar najožji zvezi z duhovniki. Bog se je naredil vidnega med nami v večnem duhovništvu Cerkve. Duhovnik je pot h Kristusu, je upravitelj pripomočkov za svetost, je pooblaščeni glasnik njegovega evangelija. Če boste poslušali njegove nauke, nasvete in opomine, boste našli pašo zveličanja za dušo, žejno resnice in milosti, v vsakdanjih težavah pa očeta in brata, ki mu je pri srcu vaš resnični blagor. Zato želimo, da ga spoštujete, poslušate in ubogate z istimi sinovskimi čustvi, kakor gore v vaših srcih v tem trenutku, ko gledate našo ponižno osebo.
Vrnili se boste, ljubljeni sinovi, na rodovitna polja in na prijazne griče, zaznamovane s sledovi vašega truda, da nadaljujete svoje poslanstvo delavcev, državljanov in kristjanov. Bog naj vas spremlja in naj bo vedno z vami: v hiši, r,a polju, pri delu in počitku. Njegova Postava naj bo nad vašimi mislimi in njegova ljubezen v globini vašega srca. In vselej, kadar se bo blagoglasni glas zvona v soglasju s šepetanjem vetra, s šumljanjem vode in z žvrgolenjem ptic razširjal tako, kakor bi klical vaše misli v nebo in obljubljal blagoslov na vaše brazde in žetev, prepojene z vašim znojem, dvignite svojega duha k Bogu z gorečo molitvijo zahvale in sprave.“
Papeževa beseda voditeljicam španske K A mladenk dne 9 .aprila I960 »Zelo ljubljene mladenke! Malo je bolj obžalovanja vrednih, bolj bridkih, bolj odvratnih in bolj gnusnih stvari, kakor ^mladenka, ki daje pohujšanje in pri *°žnost za greh. Pa tudi malo stvari tako občudovanja vrednih, tako tolažilnih, tako hvalevrednih in lepih, kakor pdadenka in žena, ki delata apostolsko in dajeta priložnost za dobro. v. Da se pa bo to dobro v vas uresni-c‘lo, skrbite, da bo vse prihajalo iz zdra Ve in močne duše, ki jo stalno hranite z molitvijo, s prejemanjem zakramentov *n z duhom krščanskega zatajevanja, kakor vam to priporočajo. Zavedajte se. da boste mogle toliko razsvetljevati nnuge, kolikor boste nosile v sebi luči; t°liko boste vnemale k gorečnosti, kolikor boste same goreče; in toliko boste ?nogle očiščevati svojo okolico, kolikor 3°ste same nedolžne in čiste.“
Papež govori avtomobilskemu klubu. Ur'e 12. aprila je sveti oče sprejel ravnatelje in uradnike Rimskega avtomo-mlskega kluba. Po njihovem navdušenem vdanostnem pozdravu jih je nago 'or’l z besedami:
»Avtomobil je danes eden najbolj značilnih znakov moderne dobe, njene e*Je, po udobju, hitrici in tehničnem navedku. Ne vemo, kaj bi bolj občudovali njegovem ustroju: ali njegovo silo in edno večjo hitrost ali njegov fini menični sestav ali odličnost izdelave.
Toda avtomobil ni samo prevozno sredstvo, ampak je tudi predmet razvedrila, ki pa zahteva mnogo spretnosti in treznosti, obvladanja samega sebe in telesne odpornosti. — Vendar ne pozabite tega, kar je prav posebna naloga avtomobil skega kluba, kakor je vaš: spoštovati tiste, ki jih srečujete, biti vljudni in pošteni do drugih šoferjev in pešcev tako. da jim boste vedno pripravljeni poma gati. Ponašajte se s tem, da boste kro -tili večkrat zelo naravno nepotrpežlji-vost in žrtvovali nekaj svoje časti za zmago ljubeznivosti, ki je znak prave ljubezni. Tako se boste lažje izogibali neljubih nesreč in pripomogli, da bo avtomobil vedno bolj koristno sredstvo za vas same in za druge.“
IZ VATIKANA
Velika noč v Rimu. Sveta maša je bila na zgornjem pročelju preddvora cerkve svetega Petra. Izredno velika množica vernikov z vseh delov sveta se je zelo pobožno udeleževala Kristusove daritve, potem pa z velikim spoštovanjem in s pozorno zbranostjo poslušala papeževo velikonočno poslanico, na koncu pa prejela papežev blagoslov. Poseb no navdušeno so sv. očeta pozdravljali nemški romarji, ker je govoril tudi v njihovem jeziku.
Važen sprejem. Sveti oče je 9. aprila sprejel Daga Hammarskiolda, glavnega tajnika Organizacije Združenih narodov. Sprejem je bil zelo prisrčen. Glavni tajnik je papežu izrekel globoko zahvalo in priznanje za delo v blagor miru med narodi. Sveti oče pa mu je goreče voščil mnogo uspehov pri njegovem poslanstvu za mir na bližnjen: Vzhodu in pri delu za slogo in mir med narodi, ki ga opravlja organizacija Združenih narodov.
Kongregacija za sv. obrede je zborovala 10. aprila in razpravljala ali se je božja služabnica Marija Celina od Darovanja, redovnica tretjega reda sv. Frančiška, res izredno junaško odlikovala v krepostih. ■—- Potem so ponovno razpravljali o zadevi proglasitve treh blaženih mučencev Družbe Jezusove: Roka Gonzäleza od svetega križa, Al-
fonza Rodrigueza in Janeza Castillo za svetnike. — Slednjič so še pregledali spise božjih služabnikov: a) Frančiška Marije od križa Jordana, duhovnika, ustanovitelja Družbe božjega Odrešenika in Kongregacije sester božjega Odrešenika; b) Hermana Alberta (Adam Chmielowski), ustanovitelja bratov in sester tretjega reda sv. Frančiška; c) Marije od Jezusovega Srca (Jožefe Sancho de Guerra), ustanoviteljice Jezusovih služabnic.
KATOLIŠKO ŽIVLJENJE PO SVETU Boi za krščansko šolo v Bel ti ji. Kardinal Ernest van Roey. nadškof v Malinesin je dal vsem vernikom po župnijah ;n javnih kauelah kratko poročilo o delovanju društev „šola in družina“: „Dne 15. decembra 1955 smo prosili župnijsko duhovščino, naj v vsaki župniji ustanovi odsek društva „šola in družina“. Danes z veseljem poročamo, da so se povsod odzvali z veliko skrbjo in navdušenostjo tej prošnji. Posebno se ponovno prisrčno zahvaljujemo vsem tisti, ki so veliko dušno prevzeli nalogo zbiranja mesečnih prispevkov, škofje pričakujejo, da bodo vsi, ki imajo mesečno plačo, dali znesek, ki odgovarja zaslužku ene ure dela. to je najmanj 20 frankov mesečno. Tisti pa, ki nimajo te plače, na sorazmeren znesek mesečnih dohodkov. Ljubljeni bratje! Zavedamo se, da je velikansko breme, ki ga na nezaslužen in krivičen način strankarska večina nalaga naši krščanski skupnosti. Vendar mi tudi poznamo moč in vrednost krščanske vzajemnosti. Zato smo prepričani, da boste spolnili naše upanje, ki ga imamo v vas. Po zgledu najMi prednikov boste s svojo velikodušnostjo premagali sedanje teža ve in tako zavarovali našo najdražjo dediščino, naše krščanske šole v večji blagor naših otrok in naše svete vere.“ Zasebne šole v Pakistanu. V zadnjem času so poslanci razpravljali o načrtu nove ustave, ki naj vodi Pakistan. Katoliški poslanci so predlagali več sprememb v točkah, ki se nanašajo na pouk v zasebnih šolah. Večina narodnih zastopnikov se zelo trudi, da bi dosegla, da bi morali vsi vzgojni zavodi
najrazličnejših verskih skupnosti odpreti vrata otrokom vseh rodov in vseh ver. Katoličani se ne branijo sprejemati v svoje šole muslimanskih otrok. Odklanjajo le poučevanje otrok o koranu. Ministrski predsednik je izjavil katoliškim zastopnikom, da ta strah ni upravičen, ker jih k temu ne bo nihče silil. Svojo izjavo je ponovil potem še v svojem govoru v skupščini in po radiju 2. marca.
Mednarodni liturgični kongres. Važne papeške listine, okrožnice in nove odredbe o bogoslužju, za katere se mora katoliški svet zahvaliti papežu, bodo mogočen okvir in središče zanimanja mednarodnega bogoslužnega kongresa, ki bo v Asisiju -od 18. do 21. septembra in se bo končal v Rimu 22. septembra. Pripravljalni odbor, v katerem so zastopniki Francije, Nemčije, Švice in Italije, dela s polno paro. Že prva poročila o kongresu so našla velik odmev in zbudila izredno zanimanje za kongres. Predsednik kongresa bo kardinal Kajetan Cicognani. prefekt kongregacije za svete obrede.
Nova cerkev pod zemljo v Lurdu. Sveti oče je izročil 2 milijona frankov" osebne podpore mons. Theäsu, škofu v Lurdu, za veliket delo, ki ga bo v kratkem začel v lurški votlini. Zgraditi hoč ’ namreč pod zemljo velikansko cerkev, v kateri bo prostora za 20.000 ljudi in jo posvetiti papežu svetemu Piju X. Papež upa, da bodo romarji podprli to delo v čast Marije, ki na je obenem tudi velikega socialnega pomena, saj bo več stu delavcev pri tem delu našlo zaposlitev in zaslužek.
Smrt matere dveh fatimskih pastirčkov. Dne 3. aprila je umrla Olimpia do Jesus Martos, mati pastirčkov Francka in Jacinte, ki sta bila s svojo sestrično Lucijo glavna junaka Marijinih prikazovanj v Fatimi. Dosegla je starost 86. let. Rajna je zapustila na zemlji moža in še štiri otroke. Franček Jacinta pa sta, kakor je znano, kmalu p° prikazovanjih umrla. Lucija pa že živ v nekem samostanu v Coimbri (Portugalska).
Dva angleška poslanca sta bila povabljena na večerjo k Trumanu. Nekolike sta se bala, kako bosta jedla, kajti državni predsedniki si privoščijo najrazličnejše delikatese, ki jih je treba jesti na poseben način. Končno sta bila soglasna, da h°sta pri vsaki jedi nekaj časa počakala, da vidita, kako je Truman, potem bosta l>a sama prav tako ravnala.
Res. Šlo je vse lepo in prav, dokler niso postregli s črno kavo. Truman je ?v°jo skodelico čine kave dvignil s krožnika, ki je stal pod njo, in kavo zvrnil VarU- Poslanca sta se spogledala, kajti nikdar še nista videla, da bi kdo na ta način pil črno kavo, a kaj sta hotela: naredila sta prav tako. Potem je Truman žličko zajel nekajkrat puding in ga zvrnil na krožnik s kavo. Poslanca sta storila isto. Potem je Truman zajel nekajkrat sladkor in ga prav tako dal v Kavo. Poslanca isto. Končno je Truman prijel mali krožnik s kavo, pudingom in sladkorjem in ga položil na tla svojemu mačku.
Pridigar je vneto pridigal o svetem Avguštinu. A smola je hotela, da se je Zmedel in ni vedel, kje nadaljevati. Pa si je pomagal z „vložki“. „Sveti Avguštin,“ •*e hitel grometi, „kaj naj te postavim ? Med svetnike in svetnice božje ? Ali kam naJ te postavim, sveti Avguštin ?“
Počakal je za trenutek, da vjame izgubljeno nit, a nič. Pa je nadaljeval: »Kam naj te postavim, sveti Avguštin?“ Spet je počakal, spet pomislil, a še m našel nadaljevanja pridige in je spet zagromel:
„Kam naj te postavim, sveti Avguštin ? Med kerubine in s(**:fine ? A ti zaslužiš vse več. Kam naj te vendar postavim, sveti Avguštin ?“
Tedaj se je oglasil nekdo iz bližine prižnice: „Posadite ga na moj sedež, iPem jaz ven.“
„Koliko jajc poješ na tešče?“ je vprašal Urh Jaka.
„Tri,“ je odvrnil Jaka.
„Ni res, samo eno,“ je pojasnil Urh. „Druga že niso več na tešče.“
„Kako sijajna smešnica,“ je bil ves sfečen Jaka in jo je brž šel pravit Blažu.
„Blaž, koliko jajc poješ na tešče?“
„Pet,“ je rekel Blaž.
„Oh, kako je škoda,“ je bil žalosten Jaka, „da nisi rekel tri. Bi ti tako s*jajno smešnico povedal.“
V šoli je zazvonil telefonski zvonec. Učiteljica je dvignila slušalko in zaslišala v njej otroški glas: „Poslušajte. Janeza Korena danes ne bo v šolo, ker prehlajen.“
„Prav,“ je rekla učiteljica, „kdo pa govori ?“
„Moj oče,“ je odgovoril glas.
Profesor je šel po cesti. Obuta je imel dva različna čevlja: enega rjavega ln drugega črnega. Pa ga je srečal prijatelj.
„Janez, kakšen pa si! Ali ne vidiš, da imaš na nogath dva različna čevlja?"
„To še ni nič,“ je pojasnjeval profesor Janez, „najbolj zanimivo je, da imam Qoma še en prav tak par čevljev.“
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
V tej številki boste brali:
LETO XXIV
Številka 7 JULIJ
Slovanska apostola (Dr. Franc Gnidovec) 345 Papeški molitveni namen za julij 1956
(Prof. Alojzij Geržinič) ........... 348
Espana režo por la Iglesia perseguida
(Teresa Torreira) .................. 349
Jezus na poti v Jeruzalem (Dr. Gogala) 359 Čeprav je moja duša.. . (Andrej Bregar) 353 Ostati ali iti preko morja? (G. Hribar) 355 Ni se bal umreti (Janez Klemenčič) ....	359
Katoliški tednik „The Pilot“ o kat. tisku 360 Polno življenje (Dr. Franc Gnidovec) . .	361
Tretja fatimska skrivnost (Škof Rožman) 366 Duhovna sila in socialni pomen družine
(Anton Orehar) ..................... 367
Jacques in Raissa Maritain (Dr. Julija
Payman) ............................ 370
Pomladna opojnost (Svetobor Sodobnik) 372 Kako so vzgajali stari in še kaj (fzt) 375
Usodna preobleka (E. William)........... 377
Hodil po zemlji sem čilski.. . (J. Jurak) 379
Z domačih tal........................... 384
Nove knjige ............................ 388
Razpis ankete „Duhovnega življenja“ .. .	388
Poljska Cerkev v rdečem viharju 'IMali) 389
Med nami................................ 391
Iz sveta ............................... 394
Tri minute dobre volje.................. 399
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“
je slovenski verski mesečnik
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor, ki ga sestavljajo dr. Gnidovec France, Jurak Jože, Mali Gregor, dr. Rozman Branko; za tehnično opremo in fotografije skrbi Valentin Bohinc.
•
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd.
e
Celoletna naročnina znaša za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 70 pesov* Za Uruguay in ostale dežele latinske Amerike, kakor tudi za vse dežele, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 90 pesov; z# U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, Avstrijo 75 šilingov, za ItaliJ0
2000 lir, drugod v protivrednosti
dolarja.
e
Tiska tiskarna S a 1 g u e r o, Salguero 1506, Buenos Aires
igo-
aggs
TARIFA
REDUCIDA
Concesiön No. 2560
Revijo morete naročiti in plačati pri naslednjih poverjenikih:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, in poverjeniki „Čebelice“.
Victor Martinez 50, Buenos Aires, Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Säo Paulo, Brasil.
U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzu-tta 18, Gorizia.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pivko, 45 Victoria Street, Wawcrley, N. S. W.
<■■■■■■■■■■■BS■■■••■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■!
IB»****
Df0.1?3'1 Cerkev v ; azS°šah na o ‘j^skem, ki 94j.° Jeseni leta t. razstrelili nniCl ob priliki
:§ä.
ii„ • ni zname" lz leta 1790
Ratitovec
-
;	, točka v
1 d°toovini