1





2

© Vladimir Gajšek



© Intelyway webmedia 2010



3





4

Vednost o stiskah ljudi na Slovenskem se ne more sprevreči v

pretvarjanje, kakor da morebiti stisk sploh ni in kakor da se živi

postmoderno pravzaprav že kakor v umetnih paradižih, stvarnost pa je

odveč in onstran vsake skrbi ali zaskrbljenosti. Lagodnost javnega

življenja je presežena s kulturno–zdravstvenimi in vzgojnimi kot

socialno–andragoško sprejetimi posegi, ki se nanašajo posebej na

bolezni odvisnosti. Aktualna, psihološkim strokam namenjena spletna

stran (IW) Psihologija, ki je uravnana po psihologiji, psihoanalizi in psihoterapijah, usmerjena še k medosebnim odnosom s psihološkega in

psihoterapevtskega vidika, lahko v uredništvu Vladimirja Gajška

prispeva oceno nekaterih psihosocialnih motivov in motivacij o

zdravljenju ljudi v stiski in o pomoči prav njim. Določno preseganje

stisk se dogaja ob zdravstveni, socialni, ekonomski, osebnostni in

družinski pomoči, vendar ne mogoče kot uradovalno ali pisarniško

"svetovanje", ki bi se morebiti zapiralo občinarsko in na lokalni ravni vase ter bi povrhu delovalo oblastno nad nesrečami samo zase. Ob izidu

knjige Pot samouresničevanja alkohologa in praktično andragoškega psihiatra Janeza Ruglja (JR), ki govori o zdravljenju in urejanju

zasvojencev in drugih ljudi v stiski kot v samozaložbi izdani obsežni

priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje – skupaj s Slovenskim

društvom terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem

v stiski, Ljubljana, 2000, 1214 strani –, ko je sledila knjigi Dramatična pot kot naslednica, je mogoče govoriti o razvoju slovenske psihiatrične prakse drugače. Verjetno si želijo imeti ljudje ne le v slovenstvu čim

manj opravka s psihiatrijo, celo tiste preštevilne šolske, socialne in druge pisarniške svetovalne službe, ki so večidel feminizirane kot svoja vrhnja

oblast, se zdijo ljudem odveč. Dramatična pot je kot "boj za napredek v slovenski psihiatriji" opisala potek poskusne destrukcije tradicionalistov, ki so ga izvajali dolga leta proti JR, največ kot tako imenovana "ofenziva"

in alkohologova "protiofenziva" s številnimi dokaj dramatičnimi

preobrati, je predstavitev različnih postopkov ustvarjanja nove socialno-

andragoške metode, s katerimi je terapevt dejavno odstiral preživeto, a

uradno učinkovito okostenelost tradicionalnih metod "pomoči" ljudem v 5

stiski, kolikor je bilo v totalitarnem režimu sploh mogoče govoriti o

kakšni socialni neformalni "pomoči", obenem pa opisuje (pre)vzgojna in terapevtska sredstva, ki jih je postopoma uvajal pri oblikovanju svoje

metode, sicer pa s primeri v obliki kratkih utrinkov ali izpovedi navaja

primere in naposled strokovni komentar in povratne pripombe.

Libidinalni prerez življenjskih energij slovenstva ne bi smel biti

pretrgan z omahlostjo v nemoči bolezni odvisnosti ter z vsakršno

kemijsko ali nekemijsko zasvojenostjo. In vendar JR Knjigi na pot brž položi v pamet in na srce novemu pacientu ali zdravljencu nekaj

nasvetov kot človeku v takšni ali drugačni stiski, ki pa se je odločil za

zdravljenje, urejanje in re/programiranje življenjskega sloga, seveda v

Rugljevem socialno–andragoškem sistemu. Že tukaj JR svetuje, kaj naj

človek v stiski stori, če je primeroma zasvojen od alkohola ali živi v

(so)alkoholnem partnerstvu, če je nevrotik, če je zasvojen od mamil ali

če je duševni bolnik oziroma se je kdaj zaradi "živčnega zloma", depresije, psihoze in drugih motenj zdravil pri psihiatru ter morebiti

celo v duševni bolnišnici. Vseskozi pa svetuje JR, naj se človek v stiski

ozira navzgor, ne pa navzdol – duhovnik ali redovniška oseba bi rekla –

k Bogu, ne pa v globeli brezenskega pekla. Kdor pozna zdravstvene

prvine in metode v socialno–andragoškem sistemu, tudi ve, da gre za

resno dolgoletno zdravnikovo delo, ki se je z vključitvijo ljudi v stiski v prav ta sistem splačalo, ko je bilo treba najprej prenehati s

samoobtoževanjem, pritoževanjem in stokanjem, pri čemer v krogu

zdravljencev vsakdo spoštuje po pravilu molčečnosti osebne podatke in

brani človekovo dostojanstvo. Program tako imenovane rekonstruktivne

psihoterapije obsega v terapevtski skupnosti vrsto procesov, ki moške in

ženske osebe navaja najprej k uvidu lastnih odklonov, potem pa z vdajo

v zdravljenje k ozdravitvi ter rehabilitaciji ali obsega naposled vključitev v slovensko zdravo potrpljivo humano elito. Že dejstvo, da postane

zdravljena oseba količkaj discipliniran človek, predstavlja najprej telesno pripravljenost na telovadbo in jutranji tek, potem šele usmeritev v

duhovno rast ali v ljubezen do bližnjika in v zdravo samozavest.



6

Vladimir Gajšek sem v knjigi Nevidni ljudje očrtal alkoholno odvisnost, ki nastane kot motnja izza oralne faze, saj teče alkohol po grlu: » Oralni značajj se hrani z vzpostavljanjem nenehnih in obnavljajočih se stikov s soljudmi, tudi z neformalno družbo, v tovarišiji pajdašiji in med prijatelji, ko medosebnostno dobesedno pije energijo pri drugem. Ne gre za kakšno

posebno čustveno parazitiranje, marveč oralni značaj pije prijetnost šele v bližini in kulturnosti drugega, sicer se počuti praznega. Mogoče bi bilo predvidevati, da je oralni značaj nastal iz pomanjkanja mamine bližine, ob mamini smrti v otroštvu ali sploh v odsotnosti mamice v otroštvu, kar naj bi pripeljalo osebo v kronificirana tesnobna stanja, iz katerih si hoče pomagati s tem, da najdeva v družbah in združbah nadomestek za

umankljaj mame, pri čemer pa ne najde nobene prave, dobre mačehe ali

dovolj dobre nadomestne matere, zato so takšni ljudje med seboj večidel odvisni (Op. *1 = Oralni značajj sta podobno opredelili Judy Cooper in Jenny Lewis v terapevtsko svetovalnem priročniku Komu naj povem,

Headway - Hodder&Stougthon Educational, London, 1995 (Who can I

talk to?), 208 strani; v zvezi s psihoterapijami glej tudi II. del - Nevidni ljudje, kjer govorim o analitskih terapijah, o človeško pogojenih terapijah in vedenjskih ter kognitivnih terapijah podrobneje. Oralno retentivne

težnje, ko se otrok privaja k držnosti, lahko razumemo kot pogoj za

izoblikovanje bodočega sebizadostnega skopuha in sebične, neradodarne

skopulje in zato motenega sadističnega značaja, saj že detece poskuša

zadrževati svoje blato kot svojo lastnino. Oralno kaptativne težnje na tradicionalni slovenski način so se kazale v kmečko razširjenem

alkoholizmu in v vednosti, da ima grunt korenine do pekla, kar je bilo značilno za tradicionalno družbo med Cerkvijo in Državo - dati in vzeti pa je pomenilo še posebej v komunistični diktaturi ne le odsotnost mame, ampak politično poudarjeni libidinozni razvoj, ko se je vladajoči "razred"

naslajal s posestjo nad "proizvajalnimi sredstvi", potem ko si je "vzel"

nepremičnine, podržavil gozdove in se polastil v primitivnih težnjah

grabežno domala vseh materialnih dobrin, da bi odpravil zasebno

lastnino. V tem pomenu je bil za časa delavske avantgarde slovenski

oralni značaj zadolžen, kot zakreditiran pa se je obnašal v političnih 7

telesih in organih nezrelo). Oralni značaj lahko beži v odružbljeno pitje, ki se lahko spet ob čezmernem uživanju alkoholnih pijač spremeni v

alkoholno odvisnost. Nezrelost oralnega značaja kaže na osebno nemoč,

zato si išče oralni značaj tudi skrbnic in skrbnikov ali svoje družbice. « Za razliko od alkoholizma, kot je znano, se narkomani omamljajo z

zvijanjem jointov, z "rolanjem" mehkih drog ali trave in sheeta v cigaretni tobak, kadijo mamila s pipo in čibukom, sicer pa si mamila

vbrizgajo v žilo ali celo preko kože z nalepkami.



Alkoholizem ima v svojih vrstah svoje vzroke, biološke

značilnosti zasvojenosti, svoj bolezenski razvoj, telesne in duševne

zaplete, sprevrženost zasvojenčeve osebnosti z različnimi obrambnimi

potezami, od napadalnosti do ljubosumja, svoje posledice na zakonsko

partnerstvo in družino, zlasti starševsko pri otrocih, ko se alkoholizem

razvršča na partnerski in družinski alkoholizem, na alkoholizem pri

ženskah, na alkoholizem med mladimi in alkoholizem med starimi ter

na alkoholizem in druge stiske samskih. Ob vednosti o raznovrstnih

oblikah alkoholizma je potrebno hkrati še vedeti, kdaj in kako poteka

zdravljenje alkoholizma, še zlasti zaradi odporov proti zdravljenju in

rehabilitaciji alkoholikov, tudi ob prisilnem zdravljenju alkoholikov ali v pripravi alkoholika na zdravljenje z ustreznim scenarijem po navodilih.

JR opredeljuje bistvo zdravljenja in urejanja ter rehabilitacijo

alkoholikov in drugih ljudi v stiski s psihoterapijo in prevzgojo ter

začetno tudi s tetidisom, pri čemer pozna te tablete predvsem kot

sredstvo žena za kakor "policijski" nadzor nad alkoholikom. V sistem zdravljenja alkoholikov lahko JR uvršča po zgodovinskih podatkih

tradicionalni sistem zdravljenja v psihiatrični bolnišnici ali v centrih za zdravljenje alkoholikov, pozna pa tudi njihovo sodobno obravnavanje

po metodah, zlasti zaradi lastnega kompleksnega socialno–

psihiatričnega tretmaja, kakor je značilen tudi za preobrazbeno

strukturo v smislu socialno–andragoške metode. Šele z ovrednotenjem

rezultatov zdravljenja alkoholikov na Škofljici v letih 1971–1974, ko je

bilo vpeljano radikalno skupinsko družinsko zdravljenje zasvojencev in



8

drugih obrednem delu, so se pokazale objektivno prednosti, s katerimi

so se alkoholiki vključevali v tvorne skupine in klube zdravljenih

alkoholikov – po vzoru AA. JR pozna v zdravljenju alkoholikov in

abstinentov tri značilne tipe: - trezni alkoholik, - jezni abstinent, -

zdravljeni alkoholik. Ko se doživljajsko sicer otopeli alkoholiki ob

zagrenjenih ženah, razočaranih ali zatiranih otrocih, med uničenimi leti

v vozliščih zdravljenja prebujajo v novi življenjski slog in se preobrazijo, se doživljajsko ne prebujajo le sami in sami zase, marveč skupaj s svojci

in družinsko, s čimer se mora spremeniti tudi odnos svojcev do

zdravljenega alkoholika. Alkoholiki in drugi zasvojenci imajo težave

sami s sabo in z okolico, zlasti ko kot bivši alkoholiki zvabljajo v ničes in medse odpadnike, obenem pa zdravljeni alkoholik naleti tudi v družbi

na določne odpore kot zdravljen, zlasti zaradi tako imenovane alkoholne

kulture in tradicije popivanja. Zato je posebej še nevarna recidiva

alkoholizma v različnih oblikah, bodisi da gre za zgodnje ali pozne

recidive.

Drugače kot v tradicionalni psihiatriji s hospitalizacijo se dogaja

zdravljenje po programu najprej vsaj dva meseca in potem vsaj tri leta v

Alternativni terapevtski skupnosti Preobrazbe kot težka, a obvladljiva

pot, ki jo mora s svojimi prehoditi vsak sam, telovaditi mora, teči

maraton, pisati dnevnike in utrinke, brati in govoriti dovolj glasno in

razločno, da ga skupina sliši. Pot samouresničevanja je večkrat edini

prehod iz bolne slovenske postsocialistične družbe, ki državno uvaja

svojevrstno diktaturo neokomunističnega kapitalizma in moč ter

samovoljo pisarniških oblastnic in oblastnikov, ki počnejo uradno, kar

hočejo, tudi če protirazumsko, škodljivo ali celo protizakonito ter v

vmesnih samosvojih dogovorih. Tako JR ponuja obenem s svojim

preizkušenim socialno–andragoškim sistemom določne sistemske

rešitve iz mnogoterih stisk, medtem ko vladne institucije in državne

obveznosti, kjer le morejo, pehajo slovenski narod v obubožanje in ga

tlačijo s svojevrstnimi znanimi šikanami oziroma s shinavčenimi

podlostmi. Na poti samouresničevanja je človek naletel v uveljavljenem



9

socialno–andragoškem sistemu vsaj na kritiko institucij, bodisi ko je šlo

za bivšo politično ali udbaško določeno psihiatrijo "tradicionalistov" ali za (osnovno)šolski sistem ter permisivno represijo šolskih zaposlenih

tovarišij kot uslužbenstva, ko je v Republiki Sloveniji izginilo v pol

stoletja učiteljstvo, nadomestile pa so ga kvečjemu "iz navade"

socialističnega šolskega samoupravljanja v učilni zidani oddelčne

tovarišice in tovariši. In ker gre v socialno–andragoškem sistemu

pravzaprav za socialni model (anti)psihiatrije, za socialno bolezen

slovenstva, ki se imenuje alkoholizem, je značilno, da se institucije

upirajo tovrstnemu sistemu bodisi s prezirljivo ignoranco ali aroganco,

bodisi da so delovale kot realna moč, s katero se je bilo potrebno

strateško spoprijeti. Šele v tem kontekstu se kažejo ljudje v stiski, posebej alkoholiki, kot spremenjeni način vladanja in obvladovanja množic na

eni strani, na drugi pa kot subjekti, ki se spremenijo iz zasvojencev v

samostojne delavne in odgovorne ljudi. Navzlic zlasti državnemu – in

obveznemu – šolskemu potlačitvenemu kot represivnemu sistemu se

celo tu in tam dogodi, da se zna in more kdo rešiti, medtem ko postajajo

socialni, finančni in drugi pritiski s krivicami nevzdržni. Verjetno se

postsocializmu ne bo posrečilo uničiti slovenske družine niti v

tranzicijski dobi, ko naj bi družinsko okolje nadomestili določni zavodi

za množice in bi se socialna Republika Slovenija spremenila v državo

vodenih socialnih podpirancev, ki jih poljubno uničujejo in prepuščajo

odvisnostim in bolezni že osnovnošolske oblasti; kajti tem oblastem

nihče zaenkrat nič ne more, v dejansko zaprtih oddelkih in v

glajhšaltungi ali s podporo nekaj posurovelih roditeljskih skupin ali hord lahko izvajajo segregacijo in izvajajo pretirano discipliniranje ter

spreminjajo osnovnošolsko Slovenijo v državo poboljševalnic ali celo

posebnih osnovnih šol oziroma v eno sámo pomožno šolo, navzven pa

se hvaličijo z ibermenševstvom in z znano "hohštaplarijo". Tudi

zategadelj so perspektive za uspešno zdravljenje alkoholikov,

narkomanov in samskih nevrotikov ali psihopatinj ter psihopatov dokaj

slabe, čeprav so plačane.



10

Izkušnje z različnimi vrstami alkoholizma in drugih

zasvojenosti povedo, da je vrednotenje rezultatov pri zdravljenju

alkoholikov po socialno–andragoški metodi vseskozi uspešno, saj

ponujajo sami rezultati svojevrstno y gassetsko elito in trdno skupnost

zdravljencev, ki znajo in zmorejo preživeti ne le brez alkohola ali

odvisnosti, ampak tudi zmorejo premagati sebe. JR se sprašuje, kako je

mogoče in potrebno razodeti in dojeti bistvo alkoholizma, pri čemer se

pokažejo za relevantna tudi sama izhodišča za bodočo evalvacijo

zdravljenskih rezultatov. Kdor se zavzema za preprečevanje alkoholizma,

pa ne samo zaradi težavne opredelitve, kaj da naj je ob splošnem in

tradicionalnem slovenskem uživanju alkoholov sploh še alkoholizem,

morda tudi z alkoholu vdanimi predstojniki, se lahko zavzema obenem

za življenje brez alkohola, s tem pa tudi brez alkoholizma. V resnici

ponavadi srečamo vrsto nekakšnih "razglasov" o škodljivosti

narkomanij, tudi alkoholizma in nikotina, v vseh javnih zdravstvenih

domovih, po šolah ali centrih za socialno delo – v resnici pa se kadi celo v otroškem dispanzerju, čeprav ne očitno, na kar se odzove vodstvo

docela ignorantsko, kadi se na hodniku osnovne šole, medtem ko prvčki

gredo tiho v razrede, pa še tovarišice zanalašč klepetajo in obrekujejo ter kadijo ob barskih mizicah, opravljene kot kakšne javne dame, tudi na

mizi vratarnice v centru socialnega dela je primeroma poln pepelnik

smrdljivih ogorkov, medtem ko na vratih najdemo logotip, da v teh

prostorih ne kadijo itd. Podobno je s "preprečevanjem" alkoholizma, ko znajo javno namreč vsi nekako nergati, v resnici pa se nacejajo, le če je

priložnost… – tukaj ne gre za posebno "moraliziranje" zoper

alkoholizem in nikotinomanijo, marveč je dejansko stanje takšno, da

kanclijske posocialistične tovarišije pijejo in kadijo domala povsod v

nejavni javnosti, zanašajo pa se, da jim itak nihče nič ne more – zato se

tisti, ki že poskusijo preprečevati zasvojenost, znajdejo izpostavljeni

sekundarnim šikanam, prav tako otroci takih oseb, in le (pre)redki celo

vztrajajo, vsemu navkljub; kdor si drzne pisno ali ustno opozoriti kadilke ali kadilce, da "v teh prostorih ne kadimo", si mora maščevalne posledice in ignoranco pripisati sam, čeprav ni prav, da se maščujejo primeroma



11

potem tovarišice nad šoloobveznim otrokom zaradi starševskega

opozorila ali prošnje, naj bi kadile pred šolo na čistem zraku, ne pa na

hodniku ob barski mizici..., podobno kot je tiho maščevanje s strani

občinskega centra za socialno delo ali kot je ignorantski odgovor

zdravstvenega doma, kjer v otroškem dispanzerju sicer zakajajo

ordinacijo, ko "se ne vidi" in je administrativna sestra povsem kanclijsko ohola ter odkrenljiva… - skupaj pa ljudska šola, ljudski center za

socialno delo in ljudsko zdravstvo predstavljajo zlasti kontinuiteto

totalitarne bivšosti, le da ohranjajo pozicijo sebilastne moči in so

kanclijsko tabuizirane instance, pred katerimi mora pač uporabnik

kazati kvečjemu vlizljivo ponižnost in se sprenevedati, tudi če ne prenese v zaprtih prostorih nikotinskega dima. Za zdravljenje alkoholizma in

narkomanij ima slovenska država vedno dovolj sredstev, zato se

preprečevanje kakor da ne splača, protialkoholni nastop pa naleti le na

alkoholno ideologijo, ki zagovarja subjektno pravico do popivanja itd.,

pri čemer se lahko sklicuje celo na slovensko državno, a napitniško

gostilniško himno. Tudi zdravljeni alkoholiki se nikomur ne dokazujejo

s potrdili, da so vsaj po enem letu abstinenti. Če se torej dozdeva, da je alkoholizem tudi počasna oblika samomora, slovenski narod pa je

nagnjen k samomorilnosti, ni pravzaprav nič nenavadnega, da se

nepovrnljivost nadaljuje še zlasti v časih socialistične kontinuitete, znane ne le po sindikalnem pijančevanju, ampak posebej po pitju na delovnem

mestu in potem.



Med socialno–andragoškim, dandanes tudi gerontološkim ali

geriatričnim pristopom v zdravljenju bolezni stisk in odvisnosti in

sprotnim reševanjem v družini se kaže odnos do alkoholizma in bolezni

odvisnosti mnogo bolj, kot bi bilo pričakovati. Že 24.12.1992 sem

književnik Vladimir Gajšek predstavil na tiskovki v Društvu slovenskih

pisateljev knjigo JR Dramatična pot – 22. letni boj s kobalokarščino v slovenski medicini in psihiatriji, kjer je bilo rečeno med drugim, da se

lahko zares reši alkoholik ali človek v stiski le v primeru, če se v procesu skupinskega urejanja, in to v dokazano uspešnem sistemu, vsestransko



12

in dolgoročno aktivira na telesnem, intelektualnem, socialnem in

duhovnem področju, da z zakoreninjenjem v družini, poklicu in družbi,

z ustvarjalnostjo in s samouresničevanjem postopoma preseže neznosno

bedo nekdanjega zdrsa, s tem pa se zdravi tudi vsestransko in celovito.

Takšno pot omogoča ljudem v stiski, je bilo rečeno, socialno–

andragoška metoda, razvita v alternativni terapevtski skupnosti, da bi ob

terapevtovi pomoči premagali stisko s skupnimi napori skupnosti,

družine in posameznika. Na omenjeni tiskovki se je JR javno zahvalil književniku Vladimirju Gajšku in drugim za dolgoletno sodelovanje,

prav tako za diskretno in javno podporo, ko je bil tudi sam v stiski, saj

sem Gajšek javno podprl zdravnika, ki je protestno gladoval zoper

psihiatrično in politično psihiatrijo leta 1985, prav tako je izrekel zahvalo za razumevanje, ko je obenem vedel, da v preteklosti ni bilo ravno varno

biti javni Rugljev prijatelj, pa tudi ne zdravljenec. S tem se je JR že na tiskovki javno dotaknil napadov na socialno–andragoško metodo

zdravljenja ljudi v stiski, češ da so nekakšni od zdravja zasvojeni "norci", ki tečejo vzdržljivostni tek, vsak dan telovadijo, tečejo maraton, berejo

knjige, hribolazijo – kot da gre za nekakšno gojzarsko–nahrbtniško

terapijo – in pišejo utrinke ter lastne izpovedi. Značilno je bilo, da JR

niso v strokovnih knjigah o zdravljenju alkoholizma niti omenjali, ga

niso vabili na simpozije in konference prav zaradi socialno–andragoške

metode, ki se je oblikovala pravzaprav z zdravljenci–elitniki ob skrbni

zdravstveni pomoči JR. Medtem ko so se nekateri Gajškovi pisateljski

kolegi zavihteli v politične funkcije, sem se književnik ukvarjal tudi z

reševanjem ljudi v stiski ter se zavzel za uveljavitev demokracije na vseh lokalnih ravneh in v republiki, da bi Republika Slovenija zaživela v

medčloveški dostojni in razumevajoči samouresničenosti.

Iz

knjige

Dramatična pot, ki vsebuje 34 poglavij na področjih

slovenske psihiatrično–klinične ali institucionalno zdravstvene

destrukcije, na področju ustvarjalne zdravstvene pobude v kreaciji, na

področju opisane socialno–andragoške metode in naposled s primeri, je

mogoče prebrati določen zdravstveno konstruktiven sklep, ki navaja k



13

misli, da se lahko slovenska (socialna) psihiatrija in alkohologija razvija v novih razmerah – po 22–letnem zavzemanju za humano psihiatrijo –

na način, ki bo omogočal pot samouresničevanja. Pogovor z JR je na

tiskovki v Društvu slovenskih pisateljev razgrnil odgovore tudi na druga

vprašanja o pomenu zdravniškega življenja, o namenih zdravljenja

alkoholizma in bolezni odvisnosti, o delu za rešitev ljudi v stiski. o

politični psihiatriji, ki je veljala v samoupravnem socialističnem režimu

totalitarizma za javno skrivnost, o ozadju dolgoletno nétene in

podžigane "Afere JR", o generacijskih in medgeneracijskih skupinah za samopomoč, o zdravstveni solidarnosti, o tabuiziranju alkoholnih in

socialnih problemov slovenstva, o psihoterapijah in postmodernizmu ter

o drugih načinih samouresničevanja s priročnim in praktičnim

zdravljenjem ter urejanjem zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Tako je

mogoče šteti knjigo JR Dramatična pot (1992) za prvi del obsežnega upotovanja v zdravo in ustvarjalno življenje, s posebnim ozirom na tihi

dogovor pregona JR na politične in sodne odvisne načine, medtem ko

predstavlja po 10ih letih po izdaji Dramatične poti knjiga Pot samouresničevanja pravzaprav 2. del Dramatične poti, tudi kot nadaljevanje Dolge poti, potem ko so ovrženi docela neupravičeni javni napadi na JR s strani bivše politične psihiatrije. Vladimir Gajšek sem

opredelil nevarnost psihosocialne bolezni kot alkoholizem v knjigi

Nevidni ljudje tudi tako: » Ko pa gre za odružbljeno norost, se kaže na drugi strani ob endogenih psihičnih obolenjih tudi psihiatrizacija

slovenstva in posebno skrbništvo, čeprav slovenski človek še nima toliko denarja, da bi si privoščil domala vsak ali vsak tretji svojega dolgoletnega

-plačanega- psihoanalitika ter da bi se sproti seznanjal s psihološkimi teorijami in psihiatrijskimi prijemi. Intelektualna vsebina celo pri

shizofrenikih ni načeta, načeto je normalno mišljenje, normalna

predstava in opazovanje. Za te obstaja biološko usmerjena terapija in

deluje po prevladujočih simptomih. Vendar je pomemben sleherni človek, ki pride na rob ali zdrsne celo pod rob osebnega, osebnostnega,

družinskega, socialnega in narodovega življenja. V mednarodnem popisu

bolezni in mednarodni klasifikaciji bolezni obstaja poleg 16 sekcij tudi 14

dvoje razredov ali sekcij, ki opredeljujeta pregledno samomor in

samomorilnost kot posledico nasilstva po zunanjem vzroku ter nezgode in zastrupitve. Med največjimi psihosocialnimi boleznimi odvisnosti

slovenstva omenjam le dvoje: alkoholizem odraslih, namreč odružbljeni

alkoholizem z alkoholno odvisnostjo in alkoholno psihozo po kritičnih

stanjih in v krizi obrobij, ki je drugačna posledica v 20. stoletju, kakor je bila v 19. stoletju, povrhu pa narkomanije mladega prebivalstva. Semkaj ne štejem posebej in ne obravnavam mladinske delinkvence ter aziliranja mladih v poboljševalnicah, čeprav je množično nasilje med spoštovano

slovensko otročadjo že tudi naraslo. « Nevarnost alkoholne bolezni, ki je tipična bolezen odvisnosti, sega simptomatsko v znamenje družbene

negativne zaznamovanosti, kar pa je mogoče presegati s preprečevanjem

in s skrbjo zdravstvenega sistema in psihoterapij, ki se socialno vključijo v celostno zdravljenje alkoholikov ali alkoholičark.

Razmerje med Dramatično potjo in Potjo samouresničevanja -

ter Dolgo potjo - se kaže le v kontinuiranem alkohološkem in teoretično–

praktičnem delu JR. V primerjavi z dognano Rugljevo knjigo

Dramatična pot, ki je obravnavala dejanskost ne le slovenske socialnosti, ampak predvsem delo v socialno–andragoškem sistemu avtorsko,

kolikor hkrati na ravni skupin Alternativne terapevtske skupnosti, je

značilno za Pot samouresničevanja, da je zgolj razširila tematiko

prispevkov v 3. delu ( Druge zasvojenosti in stiske), kar so redakcijsko prispevali Dušan Nolimal ( Droge in zasvojenost z drogami; Zdravljenje in rehabilitacija narkomanov; Alkoholizem in nekatere druge kemijske

zasvojenosti), Sanja Rozman (Zasvojenosti brez kemijskih mamil;

Nevroza; Motene osebnosti; Posebni primeri /Spolno zlorabljene ženske, Strte in "nore" ženske; Vzdrževani moški; Ženska z višjo izobrazbo od moškega; Žene, ki nihajo med kariero in družino; Ustvarjalni možje s

histeroidnimi ženami; Obravnava ljudi, ki so zdrsnili v psihozo/;

Obramba pred mentalno okužbo, ki jo širijo patološke osebnosti) in primeri. V poglavju Psihoterapija se predstavljajo pota in stranske poti psihoterapije tako, da so v osnovnih spoznanjih v psihoterapiji



15

obravnavana področja, kot so ozavedanje resentimentov, bistvo

prizadetosti človeka v stiskah, v določnem smislu tudi psihoterapija in

odpuščanje, vloga in pomen krivdnih občutkov v psihoterapiji, ko je

ugotovljivo, da je pravzaprav psihoterapija le zapoznelo osebnostno

dozorevanje, vendar sta določena vloga in položaj zdravljenca v

terapevtski skupini, tudi glede na transfer in kontratransfer ter glede na vlogo in pomen inteligence v psihoterapevtskem postopku oziroma ko

se pokažejo sploh osnovni pogoji za uspešnost psihoterapije. Kolikor je v

času globalizacije moderno uvajati postmodernost psihoterapij, je tudi v

slovenskem duševno–zdravstvenem prostoru aktualno obravnavati

rešitev določnih, ne le psihičnih ali duhovnih stisk prav s psihoterapijo, čeprav se zdi, da bi utegnil biti človek z moralnega in etičnega stališča

dokaj "problematično", sicer pa komaj kaj vzgojljivo bitje. Vrženost eksistencialnosti v svet namreč govori v prid zdravljenju, ki obsega

družbenost, ne pa zgolj postmoderni egoizem psihoterapevtskega

"nadebudništva". Kajti, kot zatrjuje Pot samouresničevanja, so verjetno in bolj kot verjetno nekatere obstoječe psihoterapevtske oblike pomoči

komaj še običajna prevara, kakor da gre za življenjsko goljufijo, v kateri sodelujejo mnogi, izgubijo pa vsi. Celo več, postavlja se poindustrijsko

vprašanje, ko družbe producirajo svoje socialne in psihične stiske in

bolezni odvisnosti kot ustaljene, zakaj neki je še "tradicionalna terapija"

ljudi v stiski nesmiselna, celo škodljiva, medtem ko se razrašča

psihofarmakološka industrija ter sta psihoterapija in farmacevtska

terapija že v kakor nujni zvezi in uradno. Ni namreč dovolj, da je kdo v

stiski osebno, marveč ga mora kot takšnega z družino uradno potrditi

država s svojim socialnim, zdravstvenim in pravno določenim sistemom

ter s plačanimi službami. Vprašanje pa obstaja, kako da je vse več

kanclijske samovolje v postsocialistični moči zdravstva, ki se zapira

sistemsko vase, tako da celo zdravniški poklic ponekod izgublja ugled,

duševno zdravstvo pa vzbuja kvečjemu strah kakor izza časov politične

psihiatrije socialističnega samoupravljanja v temeljnih organizacijah

združenega dela v zdravstvenem sistemu ter v posebni interesni

skupnosti zdravstva. S tem pa so že postmoderno določene nekatere



16

posebnosti psihoterapije alkoholikov kot socialnih bolnikov tudi v

socialno–andragoškem sistemu.



V pregledu metod psihoterapevtske pomoči v svetu, ki jih

predstavlja v kratkem Pot samouresničevanja, teče govor splošno o

psihoterapevtskih postopkih, nadalje pa obravnava nekatere značilne

psihoterapevtske šole in pristope – družinska terapija, skupinska

terapija, terapija človekovih sposobnosti, likovna terapija, bioenergijska terapija, eksistencialna terapija, osebnostna psihoterapija, primalna

integracija in primalna terapija, psihodrama, transakcijska analiza,

hipnoterapija, nevrolingvistično programiranje, psihoseksualna terapija,

behavioristične in kognitivne terapije, kjer se šteje kognicija za psihični dej, ne pa za filozofski teorem. Psihoterapevtske šole in smeri, ki jih

obravnava v kratkem Pot samouresničevanja, se osrediščajo največ na človekovo življenje in delovanje, kjer ni zajet celostni pristop zdravljenja v smislu osebnostnega in družbenega samouresničevanja ali zdravega

življenjskega sloga, ampak se potrjujejo največ določne, tudi

postmoderno sprejete doktrine ali psihoterapevtski postopki. Kolikor

namreč določna psihoterapevtska šola zgolj nadomešča določne

osebnostne in psihično vedenjske deficite, ki so razvidni v naraščanju

kriznih situacij ali v času kritične točke pred družinsko in družbeno

kataklizmo, toliko prej se prepušča zdravljenec predvsem razlagi svoje

pacientske ali klientélne vloge. Šele vrnitev v zdravo življenje, ki zahteva obrnjeno prestopništvo, tako da zdravljenec napreduje predrugačeno in

v spreobrnitvi doživljenjsko, lahko preseže stisko, saj šele dejavno

psihično zdravljenje omogoča pomoč človeku v stiski. So pa mnogotere

psihoterapevtske metode nedvomno koristni dodatki celostnemu

zdravljenju, tudi Rugljevemu socialno–andragoškemu sistemu, največ v

terapevtskih skupinah kot dopolnilni program zdravljenja za člane

alternativne terapevtske skupnosti, ki primeroma potrebujejo ali želijo

več poglobljenega psihoanalitičnega dela ali za vikend ter med

masažnimi počitniškimi srečanji geštaltne terapije v individualni in

partnerski skupini dr. Jasne Štefok, ki pa jih dr. Janez Rugelj ne



17

prakticira posebej; v tovrstno koristno delo, ki se vključuje v holistični sistem Rugljevega socialno–andragoškega sistema v ozadju, spadajo tudi

srečanja ob tako imenovanem tečaju čudežev po intimni izkušnji z

"Najvišjo avtoriteto", od leta 1995 v Zvonkini skupini; Tečaj čudežev je njuejdževski priročnik za psihoterapevtski postopek, ki ga sestavlja

Učbenik s 365 reki tako, da sprva zdravljenec odpravlja ustaljeno

privajene navade in ustaljeno lagodna gledišča v krogu starih zamer,

očitkov, krivdnih občutkov, vendar s ponotranjenjem vsakodnevno v

Bogu, nadalje pa uči tečajnike pravilnega in ljubečega odnosa do drugih.

Cilj zdravljenja v Alternativni terapevtski skupnosti po socialno–

andragoški metodi je vsečloveški in načelno usmerja pravzaprav

psihozdravstveno prevzgojo v strukturah osebnosti, po drugi plati pa

simptome reducira ter jih usmerja največ v lajšanje stisk posameznikov v

stiskah ali v osebnostni, osebni, družinski, družabni in socialni krizi.

Tudi v posvetilu Poti samouresničevanja meni JR, da njegova žena

Ksenija, ki ji je knjiga posvečena, premore neko "skrivno odločenost in posebno moč", ki naj bi se razkrila šele po njunem odhodu, s katero pa bi menda v skrajni situaciji odločilno pripomogla, da bi JR, kot navaja,

svoje nasprotnike zanesljivo onemogočil. Obenem se čuti JR

samoprepričano za izbranega od Usode.



Glede na psihoterapevtsko pomoč, opisano v obsežni

samozaložniški knjigi Pot samouresničevanja, ki govori priročno o

zdravljenju in urejanju zasvojencev in drugih ljudi v stiski ter se zavzema za zdravo in ustvarjalno življenje, je mogoče v primerjavi s socialno–

andragoško metodo JR izreči, kar sem zapisal v Predgovoru v knjigo

Nevidni ljudje – Prezrti, a sprevideni Vladimir Gajšek (1991, knjigo je v predelavi 1993 in 1996 pregledal JR, ki naj bi napisal tudi spremno

besedo ali recenzijsko mnenje): » Z osamosvojitvijo Slovenije se je lahko uveljavila hkrati mreža dejavnikov, ki so si pomagali sami. V pristopu k obravnavi socialnih in odvisnostno bolezenskih vprašanj je prišlo do

drugačnih rešitev, življenjska nuja je tako narekovala. In podobno je

povsod po svetu, zlasti še po svetu, za katerega rečemo, da je gospodarsko 18

razvit. Kdor je bil kdaj na obrobju, je doživljal, kakor da prebiva v narobe svetu. In je doživel ponižanja in vsakršna vzvišeno malenkostna

zaničevanja, grožnje kar tako in resne pretnje... Nesrečnikov ponavadi nihče ne uči, kako je treba zgraditi obrambne mehanizme in ohraniti

količkaj vztrajnostnega pesimizma. Celo več, obrobnikov nihče ne napoti k večstranskim pogledom in k različnim rešitvam in raznovrstnim

strokovnim glediščem: socialna delavka bo orisala drugače problem kot

zdravnica ali zdravnik, prijatelj spet drugače od izterjevavca ali

rubežnika, hinavski škodoželjnež spet drugače od človeka v odprtem

dialogu, alkoholog praktik bo govoril drugače od psihoanalitskega

teoretika... – zato bi se moral vsak človek v stiski vedno in vsakokrat obrniti na več strani ter upoštevati, kar je zanj najboljše: pa tudi čas terja nujno svoje. // Zahvaljujem se vsem, ki so me kakorkoli bodrili, da sem vztrajal pri pisanju te knjige tako, ko sem ob zbiranju in izbiranju

strokovnih gradiv upošteval predvsem življenjsko prakso. Knjiga ni

nastala v "programu" te ali one doktrine, ampak je namenjena vsem, ki se ukvarjajo s stiskami, s kritičnostjo življenjskega položaja ali s krizami. «

Alkoholizem je potemtakem nujno potrebno obravnavati

večplastno. Ko se ljudje v stiski sprva ukvarjajo le s sabo, jih je mogoče psihoterapevtsko pre/usmeriti iz njihovih težav v boljše okoliščine tako,

da se sprostijo in se znajo ujeti tudi v hudih časih. Ugotovljivo je, da je podlaga prenekatere duševne stiske socialna onemoglost in šibkost,

kriminalno okolje povsakdanjenega meščuharstva ali kmečko zaostale

bajtarije, šolsko in drugo, večidel brezosebno, a obdolžitveno kanclijstvo vsakokratne oblasti, tudi velika brezposelnost, inflacija z vse več

manjvrednejšega ali papirnatega denarja v obtoku, zavrtost v

narcisizmu, brezobzirna tekmovalnost z bolestnimi ambicijami in

podobno. S hipnoterapijo se ne da zdraviti lakote, ne socialne bede, ki je leglo tudi motenj v obnašanju in v razčlovečenih ravnanjih, ob

dogovorno tradicionalnem begu od skrbi v alkoholizem kot v splošno

razširjeno psihosocialno bolezen. Tudi ne more psihoanalitična metoda

odpraviti slovenskega državno javnega ali osnovnošolskega tlačenja ali



19

metodične znotrajoddelčne segregacije šoloobveznih otrok in

mladostnikov, ki jo izvajajo tovarišije šolskih oblasti, podobno kot se ni mogoče izogniti napadalni anomiji uradov, ki odločajo po obrazcih ne le

o dodelitvi otroškega dodatka, marveč tudi o družinski pokojnini itd.

Zlasti slovensko delovno ljudstvo potrebuje razumevanja in tolažila, pa

tudi spodbudo, da bi smelo preživeti v razmerah postkomunistične

vladavine narodno, civilnodružbeno, cerkveno, državljansko in

družinsko, pri čemer gotovo pomaga čez več kot 60 vzgojno–

terapevtskih sredstev v socialno–andragoški metodi ali z alkohologom

JR. V teh terapevtskih sredstvih se zrcali neugnanost človekove

nezadržne želje po osebnem, družinskem, družbenem dvigu, le da je

posamičnik pravilno stimuliran in da uvidi tudi sam, da se more rešiti z

drugimi.



Jasno sem Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje zaznamoval

in opisal razmere ne le socialno–zdravstvene marginalizacije, ampak

celostnejšo problematiko ljudi v stiski ter pogoje za njihovo rešitev. Gre za psihosocialno filozofijo zdravljenja, ki je urejeno na podlagi tudi

alkoholoških praks, na socialno–andragoški metodi ter s

psihoterapijami, ki so v knjigi Nevidni ljudje bogato nanizane in v kratkem tudi primerjalno razodete kot možnost zdravljenja v celoviti

podobi človekovega samouresničevanja. Usoda teh, ki se ukvarjajo z

ljudmi v stiski in jih rešujejo, je večkrat celo neopazna in uradno

nepriznana, kakor je o svojih pedagoških posegih ugotavljal sovjetski

pedagog A. S. Makarenko in kakor je znano premnogim zdravstvenim

osebam, socialnim delavkam in delavcem, osnovnošolskemu učiteljstvu

in profesorstvu v srednješolski in višješolski ali visokošolski instituciji, sodnicam in sodnikom, svetovalnim službam v civilno-družbenem

smislu, duhovništvu in redovništvu, posebej tudi psihološkemu in

psihiatričnemu obravnavanju ljudi v stiskah…



20



Široko problematiko bolezni odvisnosti in socialnih motenj ter

odklonov je mogoče in potrebno uvideti tudi v luči skupnih

zgodovinskih razmer, ko se ve, da je človek kot socialno in zgodovinsko

bitje odgovoren moralno in materialno za obstoj napredovanja. Ljudje v

stiski so v radikalno zamotanih in motenih družbenih in osebnih

položajih, ko se zdi, da ima prednost nekako iracionalno postavljena

protiduhovna skrb oblasti, da deli sredstva lastni socialni državi kot

državi bodočih socialnih podpirancev. Celo več, slovenska duhovna

kriza se kaže vobče v večplastnih razmerjih, skozi katere se pretaka

najvišja volja vladnih organov, kabinetnega državnega predsedstva in

poslancev ali poslank parlamenta kot v sebi zaokroženih ekipnih

političnih strank. Zato lahko v slehernem uradu, v sleherni že osnovni

šoli počne kanclijska zaposlenost tudi anomično, sicer pa v dogovorni in

poženščeno ohlapni, a strogi zdivjanosti, na koncu katerega se skriva

ponavadi nekakšno duhovno lezbištvo. Celo učinkovito odpravljanje

alkoholizma se zdi, da naleti na določne odpore, ki so vodeni državno

tako, da se s produkcijo zasvojencev producirajo tudi nove birokratsko–

zdravstvene službe in v sebi zaokroženi centri slehernega občinarskega

socialnega "dela". Ne parazitirajo alkoholiki na narodovem telesu, ampak vrsta plačanih služb, centrov, organov, ki se med drugim kdaj celo

zdravstveno menda ukvarjajo s problematiko alkoholizma, vendar so

prav ti "centri" le plačana izpostava ali agencija postmodernistične socialne države. Tako celo JR v knjigi Pot samouresničevanja izza

urejanja zasvojencev ali drugih ljudi v stiski domneva, da je ozadje

družbenih odporov v sferah gospodarskega, družbenega in kulturnega

delovanja izraženo dovolj jasno v svojih ne le psiholoških, ampak

posebej v socialnih manipulacijah. Celo več, JR kaže, kako alkoholizem

omogoča vzdrževati patološke - patriarhalne - odnose v slovenskih

družinah in družbi, ko se alkoholično vegetiranje nepresledno nadaljuje

v obdobju postmodernega feminizma in z lažno samozavestjo, zlasti s

trditvijo: "Alkoholiki niso bili še nikoli poraženi." (118. str.).



21



Enovit postopek zdravljenja alkoholizma je urejen šele, ko se

različna terapevtska sredstva po postopkih med sabo uskladijo. Če je res

in le če je res, kakor trdi JR, da "alkoholiki niso bili še nikoli poraženi,"

tedaj kot logični sklep iz te trditve sledi vprašanje, ali so vedno

neporaženi tudi zmagovalci oziroma ali je neporaženost alkoholikov in

njihovo zdravljenje kot preprečevanje bolezni odvisnosti v izenačenem

stanju, na obeh straneh torej Pirova zmaga. Celo vojnah in revolucijah je

alkohol običajno nadomestek za vso pripravljenost na smrt, kot pišem

Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje: » V revoluciji je zdravje zanemarljivo, kajti namesto mleka teče običajno alkohol, v kritičnih

trenutkih pa omamne žgane pijače. Kolikor je obstajala v zgodovini

zloraba oblasti, se je izrazila kot vredna obsodbe šele po svojem propadu in razsulu. Kadarkoli so obstajali centri, je bila oblast ljudem nevarna, saj je segala v obrobja trdovratno in z nesmiselnimi, a učinkovitimi ukrepi...

Tudi v centralno vodeni državi, kjer je največ veljala plačana in plačljiva funkcija, je bila zloraba oblasti povsakdanjena, podkupnine in izdajstvo pa so bila učinkovita sredstva za oblastniške zamenjave. V revoluciji je bilo mnogo žganja, pa malo mleka, moral je biti tobak, ne pa tudi kruh. «

Alkoholizem se v izostrenih pogojih vedno izrazi že navzven kot

nihilizem. V postmodernem slovenstvu pa velja, da se je lastnega

državnega, narodnega in družinskega nihilizma, katerega najbolj zunanji

izraz je samo še oholost, tako privadilo v 40ih in več letih jugodiktature, da lahko deluje vsečez oblastno in neetično, toda po logiki oblastnih ali

uradnih pozicij samih kot takih. S tem pa se odpira sklop vprašanju

zdravljenja in rešitve iz katerekoli stiske, ali namreč oblasti rešitev iz stiske sploh dopuščajo – ali pa stisko zgolj še širijo in krizna stanja

poglabljajo tako, da delujejo kvečjemu kaznovalno in docela

brezobzirno, namreč že od obvezne državne šole naprej. Lažna

samozavest je gotovo uradno izvršilno močnejša od slehernega etičnega

čuta, kolikor je potiskanje vsega slovenskega naroda na obrobje

usklajeno z Rugljevo trditvijo: "Alkoholiki niso bili še nikoli poraženi."



22



Kot v vseh dosedanjih knjigah JR je bilo mogoče opaziti, kako se

usmerjajo psihoterapevtsko proti zvečanju števila alkoholnih odvisnih

oseb, zlasti, ker je bilo kakor odpravljeno daljše zdravljenje z

rehabilitacijo v "tradicionalni" psihiatriji ali z naraščajočim odvečkom brezposelnih, medtem ko je bilo v socialno gospodarskem prostoru tudi

vse več fiktivno zaposlenih, kar je povečevalo v družbi manipulacijo

uradovalnih–svetovalnih obravnav šolstva, zdravstva, zlasti pa delo z

narkomani in alkoholiki, kaj šele z ljudmi v stiski. Kajti samovoljnost se je povečala tudi v samostojni državi slovensko tako, da je zmanjševanje

škodljivosti spadalo sicer v zdravljenje, toda koristi zdravljencev ali celo šoloobveznih otrok so bile kvečjemu izgovor za oblast postmodernega

državno močnega in odločujočega kanclijstva. Gotovo so bile večje

možnosti zdravstvene sprostitve omogočene v času, ko se proti koncu

20. stoletja začele organizirate skupine civilne družbe, ki so se zavzemale za zdravo življenje, tudi mirovna gibanja in drugo, kar sem opisal v

kratkem Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje: » Od 70ih let 20. stoletja pa so se začela alternativna gibanja v Sloveniji krepiti z milimi

domislicami, ki niso naravnost nasprotovala oblastem, njihova govorica je tekla marveč mimo. S to mimo-govorico se oblasti niso hotele ukvarjati posebej, pa naj je šlo za emancipacijo feminizma in kozmetike ali za

transcendentalno meditacijo in možgansko alfa, beta in gama valovanje, za zeliščarstvo ali za biološko prehrano in vegetarijanstvo... Tako

imenovana socialistična oblastna in samoupravna "participacija" je izzvenevala v alternativnih gibanjih na Slovenskem sicer nekam znano,

kolikor so se oglašali politično regionalni avtonomisti, ki so govorili že mimo socialistične zveze delovnega ljudstva in so poudarjali lokalna

športno-rekreativna društva, lokalna kulturna društva, lokalna dramska društva, zasebna zeliščarska društva in skupine zdravilnih zeliščarjev, lokalna gasilska društva, pevske zbore in oktete, po drugi plati pa klube zdravljenih alkoholikov, klube mladih, šahovske klube in podobno. «

Kolikor so v svinčenih časih in na temni strani meseca, rečeno v

prispodobi, obstajali odpori porajajoče se civilne družbe, je bila

zagotovitev preprečevanja alkoholizma vmesno priznana. Namesto



23

uveljavitve človekovih pravic lahko obstaja kvečjemu mreža zahrbtnih

dogovorov, ki segajo od političnih instanc do izvrševanja v organih

pregona, socialnem delu, šolstvu ali v skladih, kot je pokojninsko

zavarovanje, tudi Rdeči križ itd., kjer je manipulacija sicer javno očitna, a o njej javni mediji ne poročajo niti kot del lastne javne državne

politike, navzlic nepravilnostim in zdivjani anomiji napredujočega

državno uradnega brezpravja. Zato država raje po nemškem vzoru

poskrbi za uvedbo metadonskih postaj in svetovalnih centrov za

narkomane – ne pa za strogo preprečevanje mamilarstva na

plesnozabavnih prireditvah mladine, v preprečevanju alkoholnega in

mamilarskega trženja na prikritem vrhu ali z manipulativno oziroma

permisivno vzgojo v osnovnih šolah slovenskih zaposlenih

jugonostalgičnih ter praktično postkomunističnih tovarišic in tovarišev.

Tudi duševna medicina se je znašla sama v državnem precepu, ko so

"programi" zdravljenja podrejeni naraščajoči škodljivosti alkoholizma in narkomanije, celo v tako imenovani družinski politiki, ne pa v odpravi

bivajoče eksistencialne stiske, v odpravi uradovalne državne in domala

vsepovsodišnje, izrazite samovolje ter v onemogočanju sposobnih. V

resnici se bolezni odvisnosti slovensko povečujejo, kar se kaže tudi v

polpornografizaciji slovenske družine, v glajhšaltungi

(vistousmerjenosti) celotnega šolskega sistema, ko je večina slovenskih

osnovnih kot državno obveznih šol po vedenjskih vzorcih na stopnji

poboljševalnice – saj je velik in zaenkrat nerešen problem, da bi se

naučili slovenski šolski obvezniki količkaj dostojno jesti, se obnašati

človeško, manj poživinjeno ali razdivjano pri sprejemu razvrto ali

preobjestno odklonjene šolske, okusno pripravljene prehrane, v

samovolji uradništva od najnižje stopnje, primeroma v socialnem delu in

zdravstvu - ko v zdravstvenem domu vladajo pravzaprav

administrativne sestre in administrativno usmerjene zdravstvene druge

delavke -, v preprečevanju zasebne lastnine in podjetništva ter v kar

najširšem onemogočanju sposobnih slovenskih ljudi, da bi napredovali

zaradi ustaljeno tranzicijskih oziroma postsocialističnih razmer; ne gre

samo za intelektualno vprašanje, ampak za vprašanje javne morale in



24

osebne etike, ko se je normaliziralo zlo ali krivično kaznovanje

sposobnih do mere, ki je eksistencialno nevzdržna prav ob kanclijski

samovolji v državno institucijskem smislu, od osnovne šole do

ministrstev. V takih situacijah splošno priznane družbene škodljivosti

narašča tudi telesno in duševno nasilje, ki ga uradna državna oblast ne

preprečuje in ne odpravlja, kvečjemu se sprenevedajo, kakor da ostaja

strahotno nasilje celo anonimno in da naj anonimno tudi ostane.

Usklajeno z rafiniranimi represivnimi, lažnoobdolžitvenimi,

krivosumnimi in med sabo kanclijsko povezanimi postopki

državnooblastniške razporejenosti obstaja tudi krivična kaznovalnost in

izvrševanje oblasti v cerkvenih strukturah, segajoča od katoliške skavtske organizacije z vnaprejšnjimi samovoljnimi prepovedmi in z

dopuščanjem nasilja do izživljanja pri oltarju, kar tudi ostaja vse na ravni javne anonimnosti in kot preprečevanje sposobnih že v otroški ali

mladostniški dobi. Fenomen odsotnega očeta se kaže v cerkveni

organizaciji kot v samovolji patra, ki se primeroma umakne vsakokrat

med svoje, ko stori represivni krivični poseg. Tudi v tem pomenu se zdi

kakor slovensko samoumevno, da alkoholne osebe ni niti zaželeno

uspešno zdraviti, kaj šele vzpodbujati količkaj civilizirano obnašanje od

šole do zdravstva, od socialnega do družinskega okolja. Marginalizacija slovenske družbe, kot prikazuje knjiga Pot samouresničevanja, se je potemtakem centralizirala – v resnici kot nadomestek bivšega

centralnega kompartijskega in enoumnega družbenopolitičnega vodstva

ali vodenja.



Etika posamičnika, javna morala in zdravniška deontologija

predstavljajo nedvomno posebno področje ravnanj z alkoholiki in

drugimi narkomanskimi odvisniki, ki v svoji zasvojenosti posegajo ne le

v lastno in družinsko uničenje, marveč skrbijo za vse širšo skrb in

narodno zaskrbljenost, segajočo od cerkvenih do šolskih in zaposlitvenih

struktur ter v sámo socialno narodno življenje. Dejansko je že vplivni

priročnik napisal hrvaški strokovnjak za alkoholizem Vladimir Hudolin:

Alkoholizem – 1969. leta, priročnik za višje razrede osnovnih šol, ko še 25

torej ni bilo narkomanije in dilerjev, prodajalcev in razpečevalcev trdih

in mehkih drog, kakor se dogaja po letu 2000 in kakor je bilo že v modi

od leta 1995 ali postmoderno prej; V. Hudolin in JR sta tudi leta 1973 že

izdala priročno brošuro – Kaj je alkoholizem? , s katero nista le opozorila na socialno razširjeno bolezen, ampak je knjižica lahko služila tudi za

izpit pri zdravljenju. Za uspešno zdravljenje alkoholizma je JR izdal

knjigo Dolga pot, 2. dopolnjena izdaja leta 1981, za tako imenovane graditelje pa tudi knjigo Zmagovita pot leta 1985, kjer je nanizal s primeri in s svojim stilom zdravljenja po socialno–andragoški metodi

uspešno nasprotovanje tradicionalni psihiatriji, obenem z zdravnikom

Jožetom Jakopičem in drugimi. Znana je poljudno strokovna

mohorjanka Alkoholno omamljen 1. Jožeta Ramovša (1981, in 2.

dopolnjena izdaja, 1986, lektoriral Rafko Vodeb) ter istega avtorja Boj za življenje družine (1983), ki v primerjavi z obsežno Rugljevo Potjo samouresničevanja predstavlja pravzaprav temelj alkoholoških spoznanj na Slovenskem, saj obravanava le alkoholizem kot družbeno rano v

pošastnih oblikah desocializacije, podrtijo sicer visoke osebne stavbe,

vpliv alkohola na človeka, vprašanje o pijancu, zmernem pivcu ali

alkoholiku, nadalje bolezensko sliko alkoholizma ter alkoholikovo

osebnost, kako deluje alkoholno neurje v zakonu in družini, kako se

vede alkoholik v delovnem okolju ter da je alkohol sovražni sopotnik v

prometu, obravnava pa tudi problem alkoholičarke, alkohol med

mladimi, ki je dejansko resno družbeno vprašanje, čeprav se zdi, da

mladi niso sami krivi, ko se vdajajo alkoholu, naposled pa opredeli avtor

pitje in družbo, posebej glede na norme o pitju in največkrat neustrezen

odnos do alkoholikov, obravnava vzroke alkoholizma v triadi alkohol -

okolje - človek in končno opozori na zaščito pred alkoholizmom s

preprečevanjem ali kako ostati do smrti zmeren pivec. Primerjava med

Ramovševo knjigo Alkoholno omamljen in Potjo samouresničevanja JR, ki ureja in reprogramira ne le alkoholike v socialno–andragoškem

sistemu, pokaže na skupne točke socialnega in zdravstvenega dela kot

skupinskega dela z alkoholiki. Omeniti velja, da je Jože Ramovš prispeval

Razvoj skupine in Strategijo pri skupinskem delu v knjigi JR Uspešna pot 26

(1983), ko je strokovno prispeval k uspešnemu zdravljenju alkoholizma

in odtujitve; posebej je Ramovševa teoretska psihološka zasnovnost

obravnavala povrhu Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje

(1990, ocenil V. Gajšek), pri Inštitutu za socialno medicino in socialno

varstvo pa je skupinsko obravnaval Skupine starih za pomoč (1990). JR

omeni v Temeljnih izhodiščih za začetek dela z didaktično skupino v svoji knjigi o ukvarjanju z alkoholiki in Ramovševim prispevkom: "Preden sva se z Ramovšem lotila dela s 1. didaktično skupino, sem že bil seznanjen z več kot tisoč strokovnjaki, ki so v štirinajstih letih, do vključno leta 1983, šli skozi razne seminarje o alkoholizmu, ki sem jih osebno organiziral in

vodil. Tako sem dodobra proučil raznovrstne lastnosti strokovnjakov, ki

so se v Sloveniji ukvarjali (ali pa so si želeli ukvarjati) z alkoholiki.

Večino ljudi, ki so se prijavili za didaktično skupino, sem na seminarjih

že prej dobro spoznal." (878. str.), tako da je bilo poskrbljeno še za usposabljanje terapevtov, najprej v 1. didaktični skupini s koterapevtom:

"Skupaj sva ustanovila skupaj z dr. Jožetom Ramovšem (ki se je pri meni več let usposabljal za skupinsko delo, nekaj let pa je tudi zelo uspešno

deloval v vlogi mojega koterapevta) v šolskem letu 1983/84 iz vrst

udeležencev 5. alternativnega seminarja o alkoholizmu," (876. str.), kar je opisano v Poti v sožitje. Vladimir Gajšek sem v knjigi Nevidni ljudje opisal, kako se je razvijala alkohologija v socialno-andragoškem smislu:

» V alkohologijo je po V. Hudolinovem sistemu zdravljenja alkoholikov

vpeljal socialno-andragoško metodo avtoritetni psihiater Janez Rugelj, ki jo je uresničil v Alternativni terapevtski skupnosti. Ta alternativna

terapevtska skupnost, ki je združevala ves čas vsaj do 200 zdravljencev in več, je žela lepe uspehe, predstavljala ozdravljene družine alkoholnih in drugih odvisnikov, ki so dosegli stopnjo samouresničitve in abstinenčne doživljenjske dejavnosti. Dejavnost v skupnosti terapevtsko pomeni

zavezanost določnemu programu, s tem pa diametralno nasprotne

postopke, kot jih pozna tradicionalna psihiatrija ali kot je nepsihotične osebnostne motnje ter motene osebnosti opredeljeval psihiater Miloš

Kobal ali kot je pojmoval vedenjsko terapijo psihiater Jože Lokar ter

psihoterapijo Lev Milčinski. Alternativna terapevtska skupnost v Ljubljani 27

je pomenila pravo nasprotje metodam tradicionalne in tako imenovane

politične psihiatrije, ki ni mogla pokazati enega samega rešenega primera ali ozdravljenega odvisnika, kot je pokazal prej podpolkovnik zdravnik, nato civilni glavni terapevt Alternativne terapevtske skupnosti Janez

Rugelj v knjigi Dramatična pot iz leta 1992.





Alternativna terapevtska skupnost je nastala na podlagi

spoznanj, da je zdravljenje alkoholne in drugih odvisnosti, tudi

zdravljenje nevrotičark in nevrotikov, debelih in samskih... mogoče, če se med sabo povežejo v zaupno skupnost in si med seboj pod vodstvom

glavnega terapevta pomagajo ter izvajajo razgibani program s

terapevtskimi sredstvi, od biblioterapije do vztrajnostnega teka in brez psihofarmakov. Alkoholog in glavni terapevt je v "aferah" moral že večkrat drago plačati za ustanovitev Alternativne terapevtske skupnosti, kar je izrazil z gladovnimi stavkami in s pozivi na sodišče..., posebej primeroma od leta 1985 naprej, kot psihoterapevtski slovenski odrinjeni znanstveni obrobnik. Alternativna terapevtska skupnost se je uprla vsakokrat

medicinskim obstoječim oblastem in vodstvenim strukturam. « Urejanje ljudi v stiski je prejelo vseživljenjsko nalogo.



Šolsko leto, ki velja za rok vsakokratnega zdravljenja in verouka,

odreja časovno razporeditev skupaj z vzgojno–izobraževalnim sistemom

v Republiki Sloveniji. V razliki od obvezne državne šole se kaže

socialno–andragoška metoda v posebnem učiteljevanju, ki sega v

vseživljenjsko, ne le učno zavzetost za zdravje in za vseživljenjsko

zdravljenje. S tem pa se postavlja tudi psihosiocialno vprašanje k

omamam nagnjenega slovenskega, evropskega, zlasti bivšega

socialističnega srednjeslojstva. Za celostno državno oblast slovensko ni

vprašanje, kako da je uradno z ljudmi v stiski, marveč kaj se dogaja z

večinskim postkomunističnim ali neoliberalno krščanskim

srednjeslojstvom, ki ne živi v stiski, zato da ohranja svojo večinsko

oholo, a malenkostno, večidel tudi protiintelektualno oblast – od



28

feminiziranih šolskoravnateljskih, šolskosvetovalnih, šolskorazrednih

kanclijsko usmerjenih oddelkov do bančnih linic, od davčne uprave do

socialnih delavk in od vnaprej krivosumnega, večidel mestnega

meščuharstva do kaznovalnih metod v cerkvenih strukturah. S tem se

postavlja tudi v Poti samouresničevanja še dodatno vprašanje, čemu sploh obstaja tako imenovanje zdravljenje ali uradno obravnavanje ljudi

v stiski, zlasti potem, ko je odmrla politična ali komunistično usmerjena

psihiatrija ter oblastem vdinjajoča se psihologija, tudi ustrezna, ne le

vojaška klinična psihologija. Srednji sloj postkomunizma namreč lahko

producira nadaljnjo armado zasvojencev in alkoholikov in socialno bedo

zato, da ohranja neprenehno tranzicijsko pozicijo, ki je dilematična,

torej v nenehnih razmerah odločitev ali–ali oziroma po izključnosti,

torej dilematično. Tako je mogoče šteti med ljudi, ki živijo v stiski, ne le nevrotike, narkomane, alkoholike, zasvojence, falirance, hazarderje,

duševne bolnike, motene osebnosti, večne samce in vse takšne, ki jih

posebej obravnava kot svoje dokumentirane primere državna psihiatrija

ali psihologija s svetovalnimi službami, marveč predvsem tiste, ki

omenjene stiske producirajo kot državna in uradna oblast ter izvrševanje

moči ali kaznovanja. Vladimir Gajšek govorim glede na pomen stisk v

knjigi Nevidni ljudje o tako imenovani Tretji Sloveniji: » Koliko

"vlagateljic in vlagateljev" ali "družinskih članov" pa je morda premislilo upoštevke zakona o družinskih prejemkih, če členov niso premislile niti osebe, največkrat osebe brez penisa, ki so vodile postopek...? Tako se izza osamosvojene Slovenije pokaže tista druga, prikrito upravna Slovenija

mnogoterih uradov, centrov, odvetnic in odvetnikov, rubežnikov in

vsakršnih državnih izterjevavcev, za katero pa se lušči revna Slovenija, Slovenija brezposelnih, Slovenija enoroditeljskih samohranilskih družin, starih in nemočnih ljudi, invalidov, alkoholnih odvisnikov, deloholikov, telesnih odvisnic, narkomanov, izpuščenih psihiatričnih primerov,

izpuščenih zapornikov, beguncev, tujcev, zapuščenih otrok iz razrvanih družin, potepuhinj in klateških klošarjev... In kako prav je, da lahko živi tudi ta tretja Slovenija ob vsem menedžmentu in inženiringu

postsocialistično in da je treba zanje upoštevati človekove pravice ter 29

temeljne svoboščine! « Vse dokler bo uradno navzven urejalo narodno zdravje zgolj v sebi zakrknjeno kanclijstvo, od šolskega do zdravstvenega

administratorstva, se bo ponavljala stiska. Razvidna produkcija stiske je

razvidna v postkomunističnih razmerah še zlasti v mestnih soseskah,

kjer prebivajo v stalnih bivališčih med sabo mešani socialni sloji, ki so

usmerjeni pravzaprav v pocestniško mentaliteto – tako tudi v urejenih

mestnih stanovanjskih blokih prevladuje obnašanje, ki je nasilno,

predrzno in oholo, medsebojno pa otújeno oziroma znorelo v hladu, ko

se obnaša že sosed do soseda kot do tujca ali kvečjemu kot do prezira

vredne entitete.

Javno zdravljenje alkoholizma ustreza javnim posegom proti

srednjeslojski ideologiji opitosti, ki se je nekako povsakdanjila. Medtem

ko so zahodne družbe, tudi sosednje, socialno dovolj jasno stratificirane

in pospešujejo zasebno podjetništvo, samozaposlovanje, nove

tehnologije, softverizacijo v domala vseh segmetntih koristnih ali

produktivnih učinkov, ostaja sreča slovenskega vsakdana skrita v

anonimnem prikrivanju užitkarskega discipliniranja in

vasezalupinjenosti ter pretirano inštalirane samopodobe v samoveličju,

toda malenkostno in razdrobljeno v sleherni kanclijski ali državno

plačani situaciji. To velja sociološko, pedagoško, ekonomsko, teološko,

psihološko in socialno psihiatrično ter medicinsko na lokalni, občinski

in republiško državni ravni. Vprašanje je, kaj pomeni še poroka ali

zakonski stan v razmerah, ko se javno proglaša zategadelj za

pomembnejše priležništvo ter brezobzirna tekma za sleherno, tudi

najmanjšo korist – ko privilegiji delujejo samo še s privilegiji vnaprej.

Celo po končni razvojni stopnji genitalnosti se kaže osebna

samozalupinjenost slovenstva kot sebizadostna oblast, ki skrbi kvečjemu

zase. Mnoge službe, od osnovne šole do ministrstev, skrbijo za izgubo

družbenega statusa slovenskih državljank in državljanov, da laže

opravijo potem s svojimi priveski in izobčenci – v cerkvenih strukturah

kaznovalno enako kot že v postkomunističnih tovarišijah pretirane

šolskorazredne zavesti in krivičnosti. Vladimir Gajšek sem opredelil v



30

knjigi Nevidni ljudje problem le službenega ali neosebno uradnega odnosa do stiske takole: » Socialna strategija proti socialnemu obrobju in kriznemu obrobništvu mora združevati raznotere službe, od socialnega

dela in socialne pomoči do zdravstvenih in pravnih ter upravno

administrativnih služb, če naj bo uspešna in dosledna. S tem pa bi bilo treba odpravljati krivične privilegije tistih slojev, ki se imajo za nadljudi: v zgodovini se je doslej zmerom pokazalo, da so restriktivni ukrepi proti obrobništvu in revščini veljali za pomoči potrebnim, ne pa tudi za tiste, ki so ostali zunaj te oznake in kljub temu trpeli skrajno pomanjkanje. Če bo slovenska tovrstna restriktivnost še strožja, bo verjetno več smrti

dojenčkov, več alkoholnih odvisnikov, več klošarskih klatežev, več

samomorov, več prostitucije, več zapornikov in tudi mladinskega

kriminala... - in centri za socialno delo, policija, sodstvo, zdravstvene službe, zlasti psihiatrija in drugi bojo imeli zagotovljeno delo. Kajti vsebolj se uveljavlja načelo, naj "storitve" plačujejo tudi reveži in invalidi, samohranilske družine, onemogli in ostareli... - češ, za vse - enako

plačevanje, v čemer naj bi bila socialna izenačenost. V tem se skriva

strašni cinizem postsocializma, ki z restriktivnimi ukrepi in postopki poskuša zdraviti, rečeno simbolno, umirajoče tik pred zadnjim socialnim izdihom ali najbolj revne, ne upošteva pa težav socialne relativne bede. «

Če se bo nadaljevalo - izenačitveno - izkoreninjenje slovenskega naroda,

bo predvidoma menda izumrl v dveh ali treh desetletjih 3. tisočletja, saj

bo vladala le še srednjeslojska postkomunstična tovarišija s cerkveno

strukturiranostjo, odpravljena pa bo v tem smislu javna morala in vsaj

družbeni standard prebivalstva. Kemijske in nekemijske zasvojenosti so

samo druga plat slovenstva, ki ne živi v stiskah in ki javno, zlasti

medijsko spodbuja "postmoderno" samoizgubo.



Alkohologija se konfrontira praktično s težavami ne le navzven,

ampak tudi v odnosu do članov terapevtskih skupin. Zdravstvo je v

splošnem, kot kaže, preobremenjeno z lastnim delom, zato v analizah

obsega zdravstvenega dela v celoti velja, da je ukvarjanje z alkoholiki in drugimi odvisniki še dodatno ukvarjanje z zdravljenjem, večkrat le za



31

skromno plačilo v prostem času. V treh didaktičnah skupinah pri JR

deluje 38 strokovnjakov, od tega so posebej uspešni: Vika Bevc, Franc

Heber, Tone Kladnik, Anita Kovačec, Dušan Nolimal, Andrej Perko,

Terezija Rožič, Sanja Rozman, Marinka Sila, Zdenka Zalokar Divjak. V

tradicionalnih metodah zdravljenja alkoholizma, kot poroča Zdenka

Čebašek Travnik, se strokovnjaki tako hitro menjujejo, da seznam

terapevtov in koterapevtov zastara v nekaj mesecih. Operacionalizacija

zdravljenčevega življenja za dvig je potrebna v časovnih pregledih vse do

letnega programa. Verjetno na področju zdravljenja bolezni odvisnosti,

zlasti še alkoholizma, v postmodernih časih strokovnjakov primanjkuje,

čeprav obstaja ob centrih za socialno delo in ob zdravstvenem osebju še

dodatno vrsta centrov proti omamljanju ter za zdravljenje, tudi

primeroma s kristoterapevtskimi avtonomnimi postopki v don

Pierinovih skupnostih in v domačijski hali ognjiščnih skupnostih

zdravljencev, bivših narkomanov. Poleg Ministrstva za zdravje in

Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve skrbi za ljudi v stiski

posebej rimskokatoliška Cerkev, ki v slehernem župnišču pozna in ureja

razmere ter ureja družine za zveličanje v narodni in odrešenjski

zgodovini. O socialno–andragoški metodi, Alternativni terapevtski

skupnosti in tudi o JR sem javno objavljal prispevke slovenski književnik

Vladimir Gajšek, ko sem poleg intervjujev objavljal članke o pomenu

rešitve ljudi v stiski tudi v tovarniškem tisku, v kulturnih revijah,

lektoriral sem Rugljevo Dramatično pot ter predstavil to knjigo ob izidu in avtorja primeroma na tiskovni konferenci v Društvu slovenskih

pisateljev 24.12.1992.

Glavna poteza zdravljenja alkoholikov in drugih oblik

zasvojenosti se ne kaže v kaoidnosti socialne kataklizme znotraj

zdravstva, ampak v postmodernem slovenstvu sploh. Uradni ljudje že

živijo zunaj javne stiske tako, da proglašajo odvisnostno delo kot obliko

nove podjetniške sužnosti za svoj zgled in vzor: torej je uradno

izpolnjevanje kratkih, a učinkovitih obrazcev - od položnic do šolskih

opominov itd. - šele prva stopnja raznarodovalne in izvršilne moči, ki



32

vzpostavlja glajhšaltungo na vseh stopnjah oblasti. Namesto ekonomske

racionalnosti se celo v delovanju produkcije gospodarskih in tržnih

sistemov - od industrije do kmetijstva - dejansko uveljavlja urejanje

prehoda iz ene stiske v drugo kot tako imenovano uradno ali upravno

heteronomno delo. Da bi ohranila celotna slovenska tranzicijska oblast

svoje položaje, vnaprej onemogoča sposobne ter jih na različne uradne,

tudi na paragrafarske, v resnici pa na plačano anomične načine spravlja

kar naprej v stisko. Zlom osebe se začne na način glajhšaltunge že v

postkomunistični slovenski obvezni državni šoli. Zato je kakršnakoli

intelektualnost oblastem že na najnižjih stopnjah nevarna, ko se ne

odkriva samo neznanje, naučenost nižjega tipa, ampak zlasti neetična

posurovelost in postsocialistično samoupravna oblastniška in kazensko

izvajalna drža nad sposobnimi. Podobno je leta 2000 ugotovil pravnik in

politik France Bučar v novorevijalnem pogovoru, ko je dejal med

drugim: »Taka država postaja parazitska in ima zmeraj manj posluha za

državljane. Vedno bolj je koruptna, vedno bolj naprodaj, nobeni

politični ali gospodarski umazaniji se ne pride na sled, še celo pa ne pride do pregona.« Ne le represija nad sposobnimi in apriorno krivično

kaznovanje, marveč opustitev kakršnegakoli ozira na protizakonitost,

nezakonitost ali posurovelost v sebilastnih zvezah predstavlja agonijo

slovenstva povsod, kjer je stiska kakor načrtovana dolgotrajno, toda z

učinki narodnega izumrtja. Ne gre zgolj za državno ali uradovalno

pozicijo do zdravljenja bolezni odvisnosti, marveč za pomoč in reševanje

ljudi v stiski, na kar sem opozarjal zlasti Vladimir Gajšek v knjigi

Nevidni ljudje, po interesnih dejavnostih in po solidarnosti. Terapevtsko in koterapevtsko osebje z zunanjimi sodelavci deluje v Republiki

Sloveniji v zdravljenju alkoholizma po socialno–andragoškem programu

kot v vseživljenjskem učenju zdravega in svobodnega življenja, torej s

številnimi (psiho)terapevtskimi kot "prevzgojnimi sredstvi, po rednem urniku, po teku in planinarjenju kot v šoli v naravi, po maratonskem

tekmovalnem teku, s pisanjem utrinkov in doživljajskih spisov ter s

(samo)raziskovalnimi nalogami ter s posebnimi projekti, v številnih

interesnih dejavnostih skupinskih zdravljencev, v posebnih projektih,



33

kar je urejeno po vodstvu šole vseživljenjskega zdravljenja in

administrativno ter v povezavah s socialnim delom in WHO". Pot

samouresničevanja JR se zavzema za medsebojne povezave, ki lahko

omogočijo napredovanje socialno–andragoške metode.

V primerjavi z ugotovitvami v Poti samouresničevanja sem

Vladimir Gajšek (leta 1991, 1993, 1996) zapisal v knjigi Nevidni ljudje o ljudeh v stiski, poglavje Nekoristni, ceneni, odvečni: » Na krizo ni treba posebej počakati, da bi jo lahko sociološko dokazovali: kriza je vedno v družbah latentno navzoča pod plastmi socialnih vodilnih slojev. Pretirano bi bilo, ko bi kdo pripisal ravno slovenstvu značaj psihonevrotičnih

obsedenosti in le skopuško–varčnega obnašanja, kot se kaže primeroma v obrobni in prizadeti prisilni nevrozi in vedenjski znevrotiziranosti, torej v tradicionalno pripisanem hlapčevstvu – takšen narodni značaj je

pripisoval slovenstvu alkoholno odvisni socialist in slovenski prvi poklicni pisatelj, sin nepismene matere in vaško potepuškega krojaškega očeta,

sicer dekadent in modernist Ivan Cankar. Socialna beda in izgubljenost ni kakšna hipohondrija, ki bi jo kdo obravnaval le kot specifično nevrotski simptom in značilni manjvrednostni kompleks vseh, ki živijo sicer v

pomanjkanju. « V primerjavi z JR je pokazala knjiga Nevidni ljudje o ljudeh v stiski, v poglavju Nekoristni, ceneni, odvečni, da so moteni odnosi znotraj slovenstva, ob dolgotrajni rehabilitaciji in sprotnem

preprečevanju zdrsa v stisko pravzaprav opredeljeni bivanjsko

zgodovinsko. Socialno–andragoški program JR, ki traja že od leta 1981,

je lahko tudi v knjigi Dramatična pot in Pot samouresničevanja vzpostavil sicer terapevtsko skupnost, v kateri pa je bilo do leta 2000 v

zadnjem petletju le še 30 odstotkov alkoholikov, vsi drugi zdravljenci pa

spadajo v oblike drugih stisk in kriznih zdrsov, največkrat na kritični

točki preživetja, zlati v nekemijskih zasvojenostih. Vladimir Gajšek sem

opozoril na cankarjanski sindrom slovenstva, medtem ko se JR

opredeljuje za Hudolinov model zdravljenja alkoholikov.



34

Ljudje v stiski so znamenje socialne države, ki mora poskrbeti

zanje z ustreznimi podpornimi in količkaj pravno urejenimi ter finančno

podprtimi programi.Preprečevanje zdrsa v stisko se začne vedno najprej

na uradni ravni obravnave posamičnih, torej od družbe izoliranih

primerov, v čemer se Pot samouresničevanja določno približuje

določilom rešitev, opisanih v Gajškovi knjigi Nevidni ljudje. Šele alternativna terapevtska skupnost, ki se zavzema za – gassetovske –

elitnike, odpravlja stereotipije tipičnega slovenskega kot predalpskega in balkanoidnega narodnjaka. V razmerah sociopsiholoških študij na

Slovenskem predstavlja primerjava med različnimi psihoterapevtskimi

pristopi socialno–andragoški program v alternativni terapevtski

skupnosti JR ne le teoretske zasnove, ampak visoko rehabilitacijo

posameznikov, kar kaže na uspešnost zdravljenja ali rešitev iz stiske.

Alkohološka praksa JR se je uresničila v ljudeh samih, a uresničila se je z njihovim dejanskim osebnim, družinskim ter družbeno darovanjskim

samouresničenjem. V času splošne (pol)pornografizacije ne le

družinskega, ampak celo javnega življenja, ko naj bi bili "drugačni"

posebej pravzaprav v razvidu vidno in slišno isti, med sabo ne samo

seksualno prepoznavni (kot v primeru lezbištva in homoseksualnosti ter

nevarne pedofilije, čeprav z Lolitinim kompleksom), ampak bi se naj

nekako češ zabrisala meja med patološkim oziroma psihopatsko

razvrtim (transvestitskim), v resnici pa bolestno ambicioznim

izživljanjem in postopnim uničevanjem družinskega čuta, je prav

usmerjanje proti vsemu, kar je "drugačnega" tudi že vnaprej uradno krivosumno, čeprav prav tam, kjer bi človek skoraj najmanj pričakoval.

Če se bo "drugačnost" slovensko nadaljevala, bo na eni strani vse več zaposlenih ošabnih, prikrajšanih samk, naklepnih jalovk in brezosebnih

uradnic, ki bodo "partnerstvo" nadomeščale kot "drugačne" kvečjemu med sabo, izvajale pa bodo oblast od šole do drugih javnih služb,

medtem ko se bo hlepenje po moškem sprevrglo v komaj kaj več kot v

pohlep in oderuštvo, nekakšna "zapuščenost" pa si bo podredila tudi sobitje moškega, če bo sploh pripuščen k postmoderni slovenski ženski.

Zavrženi moški bodo lahko klatili po svetu s svojimi spolnimi



35

fantazijami, in če se bo proces medsebojnega odtujenega odnosa

nadaljeval, bodo lahko kvečjemu ploditelji in plačljivi "biološki" očetje, občutek doslej znane ženske prikrajšanosti pa nadomeščen z uradno

močjo obvladovanja in s čustveno mrzloto ali z abuličnimi odzivi ter s

shisteriziranim preigravanjem. Kolikor pa si bo tudi uspešni

srednjeslojski moški iskal "partnerko", bo moral zanaprej svoje sile uslužno odprodati sramotno ženski delovni sili, in če bo še naprej

obstajala poroka, bo sklenitev zakonske zveze lahko potekala v cerkveni

in občinski socialno–delavski pripravi oziroma s tečajem, kaj da bi

utegnila pomeniti zakonska zveza zdravstveno, psihološko, pravno,

državljansko, ekonomsko itd., le ljubezni se kakor ne sme omenjati in ne

osebne doživljenjske zavezanosti "partnerstvu". Za razliko od prej prodanih nevest v kmetstvu, meščanskih slojnih porok in celo za razliko

od partijsko izbranih sklenitev zakonske zveze in tranzicijskih

družinskih razmerij je mogoče uvideti zakonsko zvezo v postmoderni

uradnosti in samo v uradnosti, v tej uradnosti pa so otroci že živi

predmeti države, ki so obvezno tvarno reproducirani v centrih za

človeško reprodukcijo: oče in mati sta le še državljansko biološka oče in

mati, ki prepuščata vzgojo in oskrbo otrok državnim servisom ter

ustanovam, zlasti že od otroškovarstvenih organizacij – kot otroških

vrtcev – naprej, kar se nadaljuje na nižji, razredni in višji ali predmetni stopnji obvezne državne šole. Tako imenovana nevrotična stiska se

preprosto preuredi v uradno pozicijo in držo, ki je med sabo zlasti

feminizirano povezana in niti po uradnih zvezah ni navzven očitna ali je

težko sprva dokazljiva– ko p pridejo že tovarišice (in poženščeni

tovariši) že v obvezni državni šoli s pravo barvo na dan, se pokaže, da so osnovne šole komaj kaj več kot pomožne šole in tudi poboljševalnice

hkrati, v katerih imajo vse prednosti s starši vred le otroci vdinjajoče se vistousmerjenosti, torej glajhšaltunge. In ker obstaja v slovenskem

šolskem prostoru vsaj čez tisoč osnovnih – in srednjih – šol, je nemoč

slovenskega naroda in njegove kulture povsem razvidna, obvladovanje

že šolskih oblasti in tlačenje primeroma sposobnih otrok pa je v svojih

discipliniranjih in pretiravanjih ali krivicah že kar vsakdanja šolska



36

praksa, podobno kot se dogaja tudi v cerkvenih vrstah. Več o

problematiki – ne le državnega obveznega kot javnega – šolanja je

mogoče prebrati v Gajškovi knjigi Mladi (1993–2002), ki obravnava

redno šolanje in centre za permanentno izobraževanje. Ne gre torej le za

alkoholike in njihove svojce v trenutnem zgodovinskem prerezu, ampak

za vse večjo produkcijo "drugačnih" na različnih ravneh človeškega življenja, ki pa ni uradno, ampak zasebno in tudi družinsko.

Feminizirano, zlasti državno šolsko uradništvo skrbi, da ne bi prišlo do

dviga iz stiske, kar je v poglavju svoje knjige Zdravljenje in urejanje ljudi v stiski ter šolstvo kot izgorelost učiteljev po goljufanju kot bizantinski morali opisal JR, namreč v zavesti, da je v slovenskem pedagoškem

prostoru pravzaprav učiteljski poklic izginil že v samoupravnem

jugoboljševizmu, nadomestila pa ga je državnošolska tovarišija, ki je do

alkoholizacije in kajenja celo "strpna".

Alkoholiki in drugi ljudje v stiski, ki se kot zdravljenci s svojci in

terapevti redno skupinsko ali klubsko srečujejo – delovanje AA klubov

in dvanajstih stopnic po dvanajstih izročilih je, kot poroča tudi JR v Poti samouresničevanja (365. in 371. str.), opisal Jože Ramovš –, da se uredijo, se po terapevtskem paktu za delo v klubu obvežejo, da vsaj

enkrat tedensko, praviloma tudi med počitnicami, skrbeli na istem kraju

in ob isti uri za samopomoč in vzajemno pomoč, tako v klubih

anonimnih alkoholikov, v klubih zdravljenih alkoholikov in klubih v

socialno–andragoškem programu. Poleg organiziranih alkoholikov

obstaja še vrsta drugih ljudi v duševnih in socialnih stiskah, na katere

sicer pritiska uradno državno kanclijstvo od šole do medijev, morejo pa

preživeti v javno množični siceršnji izolaciji in segregaciji, kjer vlada

metoda tihega linča. V kategorijo ljudi v stiski spadajo nedvomno

psihiatrično označeni, ki prejemajo morebiti še invalidnino ter jemljejo

nevroleptike – tako so odvisni večidel od drugih in povzročajo stisko le

kot opozorilo, kako lahko obstaja tudi prisilna hospitalizacija, kakor je

prej obstajal sistem rafinirano prisilnih privedb v politično–psihiatrične državne prostore, torej z ukrepi državnih uradnih oblasti, izkazanih v 37

organih pregona, s sodstvom in zaporniško ali namensko zaporniško z

zapornimi odprtimi listi, s hiralnicami, skratka povsod, kjer uradno

izrekajo in izvajajo ukrepe. Zdrs v psihozo je bil v komunističnem jugoslovanskem režimu voden le v politični patologiji, torej v vodenem

in stimuliranem množično–partijskem fanatizmu, v manični

nabodrenosti nacionalno–partijske ideologije, tudi v povsakdanjenju

norosti znotraj siceršnjih družbenih norm, v logoreji najvišjega

državnega vrha, v seksualni motenosti ključavničarsko primitivnega

maršala ipd., sploh pa v vladajočih motenih osebah in z njimi javno.

Doživljajska odzivnost je tudi v samostojni slovenski državi

plitva, saj vegetirajo, kot ugotavlja tudi JR v Poti samouresničevanja, večidel odvisni od nevroleptikov, kar jim zmanjšuje življenjski libido ter ne morejo postati dovolj dejavni, da bi se praviloma aktivirali in

rehabilitirali. Obstaja tudi primeroma šolsko privajena

neuravnovešenost in duševna motenost pri zaposlenih tovarišicah in

tovariših, ki primeroma zahtevajo od staršev opravičilo za

šoloobveznikov izostanek od pouka že v uri športne vzgoje - telovadbe,

kjer bolni, ranjeni otrok počiva na klopi telovadnice, pokaže na nogah

krvav žulj, vendar tovariš športne vzgoje zahteva še opravičilo od staršev, da je učenec češ izostal od pouka za uro športne vzgoje, čeprav

bi lahko kot odrasel in šolsko zaposlen že na prvi pogled moral videti in

vedeti, da šoloobvezni otrok takega opravičila s strani staršev dodatno

sploh ne potrebuje: kjer odrasla oseba ne zna ali ne more sama presoditi

očitnega dejstva, kaže ne le na stopnjo morebitne bebavosti, ampak na

duševno bolezen, ko zdrkne v psihozo v obremenilnih, a objektivno

docela nezahtevnih okoliščinah. Nesocializirano vedenje zlasti

slovenskega državnoobveznega šolstva, ki nadaljuje večidel že kot

nazivna množica uradno zaposlenih tovarišic in tovarišev samo

(post)komunistično prisilo in tlačenje, hkrati pa se konfidentsko kot v

časih udbe povezuje s policijskim zasliševanje šoloobveznega, od

rednega pouka na policijsko zaslišanje pozvanega in privedenega učenca,

predstavlja odružbljeno duševno bolestno ozračje, tako da odreagirajo



38

prav šolske službe psihotično; obenem životarijo šolska osebja in oblasti

v znani "pedagoško" privajeni lagodnosti, kolikor na drugi strani samo in samo priganjajo potlačitveno zlasti šolarstvo, ki je nadpovprečno

sposobno in ga onemogočajo v zvezah v napredovanju ter z jasnim

namenom, da bi zlasti nadarjenim preprečile tovarišice in tovariši

nadaljnje izobraževanje. Zdrknjenost v psihozo je obveznošolsko v

posebnem pomenu in oziru že tako povsakdanjena, da se znotraj šolskih

oddelkov pripravlja le še morebiti narodno izumrtje in ukinitev

slovenske inteligence, vzpostavlja pa se nadzorstvo ne le svetovalnih

šolskih služb in ravnateljstev, marveč njihova povezava na lokalno

oblastveni ravni socialno delavskih centrov, policije in sodstva, celo v

šolski medicini.

Obrnjena zloraba ukrepa kaže največ na množično

povsakdanjenost šolskooblastnega onemogočanja, ki se šteje celo

navzven za javno, čeprav je dejansko le anonimno in kakor socialistično

med sabo samoupravno dogovorno. V tovrstno okolje slovenstva

spadata predvsem dve oznaki: ukrep in privedba, vse pa z oblastnim

naklepom, da bi s uničila dejanskost in da se prikazuje dejanskost kot

neobstojna. Celo več, kjer se primeroma starši z otrokom vred ne

uklonijo znani slovensko državni znotrajšolski segregaciji ali ne

pristajajo na glajhšaltungo, poskusi šolska oblast, zlasti v osebah

ravnateljstev, šolskih pisarn ali svetovalne službe ter s tovarišijskim

razredništvom tudi naklepno preurejati dejstva ter zna prenarejati

resnico vsaj poskusno – učencu pripisuje lažno in naklepno napadalno

prekrške, ki jih sploh ni storil, niti ne ve zanje. V takih razmerah se lahko dogaja tudi bilokacija, to je prikazovanje ali videnje učenca hkrati na

dveh mestih. Posebnosti vladajočega srednjeslojstva, ki živi po obrazcih

ustaljenega ugodja, bi se lahko usmerile v tako imenovano duhovno

ekologijo in druge njuejdževske cilje, ko bi bilo mogoče vzpostaviti v

slovenski samostojni državi manj nasilne odvisnosti ter spoštovanje

pravnega reda, kolikor bi tudi življenje smelo ob neštevilnih uradih od

krajevne skupnosti in občine do republike potekati svobodno in bolj



39

sproščeno. Kot vse kaže, postaja Republika Slovenija po svoje vsebolj

država varnostnikov in nadzorništva, ki pa je privilegirano med seboj,

medtem ko se dopustno skozi narodno izumiranje vsebolj širi

postkomunistično nasilje, tako da je že domala scela ukinjeno "trajno partnerstvo" in predstavlja monogamni zakon občinarsko izjemnost,

vsebolj pa se razširjajo skupnosti uradnih in zaposlenih samskih in

vasezalupinjenih žensk ter pomožačeno udinjajočih se priležnikov.

Vasezaprtost institucionalnosti je dosegla stopnjo, ko je razosebljanje

javno. Posledice so sicer razvidne v alkoholizmu kot socialnem raku, v

pospešenih narkomanijah, zlasti med mladostništvom in v generaciji

srednjih let, pa tudi v nekemijskih odvisnostih, zlasti v videoholizmu, v

ambicijski brezobzirnosti ter v pisarniških sadizmih ali krivosumnosti –

navzven pa oblepljeno zaradi lepšega z visokimi, a nikjer pravzaprav

znanimi načeli in cilji.

V

primerjavi

z

Dramatično potjo in Potjo samouresničevanja

sem Vladimir Gajšek že dokončno leta 1993 ugotavljal ob kataklizmah

tranzicijskega slovenstva v knjigi Nevidni ljudje, ko sem opredeljeval skupno in družbeno zdravljenje ljudi v stiski ali institucijo psihiatrije ter alternativo antipsihiatrije:



» Med povpraševanjem in kompetenco obstaja vendarle vrzel.

Kakor da bi se usmerjeno izobraževanje sprevrglo v usmerjeno

dušezdravstvo in laično dušebrižništvo. Psihoterapija, ki se namreč

nenehljivo spreminja, predstavlja dejansko napetost in vnaša med

terapevta in zdravljenca po tej napetosti tudi nemir.





Ugotoviti je mogoče psihološko, glede na obiske in psihološko, da

da bi naj imeli psihoterapevtski sestanki jasno izraženo korist ter so nedvomno uspešni.



40



Če naj se ohranijo mnogovrstne (psiho)terapevtske šole in smeri

še naprej, bi bilo treba njihovo veljavnost in verodostojnost preveriti na znanstveni podlagi ter na primerjavi uspešnega kompletnega zdravljenja.

O uspešnosti psihoterapevtskih šol, o rešenih primerih, o kompletni

rehabilitaciji – pa naj gre za alkoholike ali narkomane, za nevrotike ali duševno lažje motene ter duševne bolnike, za debele ali preprosto za ljudi v stiski in tesnobi..., psihoterapevtske statistike preprosto molčijo. Pri tem je vsaj z neopsihoanalitskega gledišča jasno, da se je (psiho)analiza

končno rešila desetletja dolgo projiciranih zdravstvenih pričakovanj in posebnosti. V tem smislu se je ponekod uresničil tudi holistični princip, kajpak skupno s sistemsko teorijo.

(K

V psihoterapijah in psihoterapevtskih postopkih gre tudi





O


za kulturo transfera in kontratransfera. Kadar je

N transfer med zdravljencem in (psiho)terapevtom ali





T


psihiatrom ustrezno vljuden, prijazen in ko ima





R


zdravljenec polno zaupanje v psihoterapevta, je psihična,

A)

socialno analitična in prognostično predvidljiva obravnava





T


nedvomno uspešna. Zaenkrat še ni dognano, kako bo





R


pravzaprav učinkovala (psiho) terapija, ali bo obravnava





A


resnično uspešna ali ne, saj ni odvisna sama obravnava le





N


od metode, ki je lahko še tako dodelana, marveč tudi od





S


terapevta in njegove osebnosti. Torej se po svoje še





F


(psiho)terapevtski odnos zmerom in v vsakem primeru zvede





E


na raven odnosa. Na ravni odnosnosti se dogaja





R


psihoterapija kot zdravljenje, ki potrebuje človeka s trdno

osebnostjo –



a kdo zdravljencu vnaprej zagotovi, da je naletel na neuklonljivo

terapevtovo osebnost?



41



Ljubeznivi odnos transfera je vzpostavljen šele tedaj, ko

psihiatrični intervju ni zasliševanje in ko osebni ali družinski

anamnestični podatki ostanejo tam, kjer so bili povedani, saj zanje velja terapevtska molčečnost. Zaenkrat pa igrajo še zmerom v samem

terapevtskem odnosu svoje vloge tudi jezice in strahovi, moški protest, razgreta užaljenost, "prepričevanje", izzvano samodokazovanje, ker je odnos med zdravljencem in terapevtom večkrat zgolj psihiatričen. Večina zdravljencev se že zaradi stiske počuti užaljene, ko podreza v bolečo točko terapevt tako, da uvidi možnost obrambnih zdravljenčevih mehanizmov

ali koliko prenese. «



Ljudje v stiski se morajo znajti posebej neuradno, če hočejo

preživeti, saj država v svoji socialnosti izdaja kvečjemu zapletene

obrazce, da zavlačuje s pomočjo, obenem pa se povezujejo dejavniki kot

pomoči v plačane službe in svetovalno delovanje, ki je

postkomunistično. Če se je tranzicijska družbenost zanašala, da lahko

reši slovenski narod tradicionalna psihiatrija kot nadaljevanje politične

psihiatrije, je kontratransferno odgovorila na take želje psihiatrična

dejavnost samo še postsocialistično in v okviru dopuščene demokracije.

Posledica je bilo povsakdanjenje ne le osebnih motenj, ampak javnih

škandalov – kakor da bo propadla najprej slovenska družina in se bodo

mladi rodovi"izšolali" v komaj kaj več kot pomožnih osnovnih šolah ter nekakšnih poboljševalnicah, opremljenih z videokamerami in

varnostniki, medtem ko naj bi tovarišijstvo ohranjalo pozicije

represivnega komunizma in balkanoidnosti. Preseganje krize slovenstva

je bilo omogočeno šele z odmrtjem preplačanih tipov starega

totalitarnega režima in z vnosom idej, ki bi Slovenijo vendarle rade spet

priključile Evropi. Šele v takem smislu je mogoče tudi z JR in drugimi

pripoznati, da je zdravljenje in rehabilitacija ljudi v stiski sicer zamotan in dolgotrajen proces ne le psihološke, teološke, kulturnovzgojne,

kreativnostne, (anti)psihiatrične, andragoške, teološke, seksološke,

psihoterapevtske, socialne in ekonomske obravnave, ampak da zahteva

odločno delo za izboljšanje družbenega in osebnega stanja, vzpostavitev



42

družinsko zdravih odnosov in polnega starševstva, omogočanje šolanja

za vse sloje prebivalstva in napredovanje nadarjenih, uvajanje novih

tehnologij v informacijski ali postindustrijski družbi ter standarde, ki

ohranjajo narodnost in kulturo v jeziku in po značilnostih humano ter

vsaj moralno.

Alkoholizem in druge zasvojenosti je mogoče odpravljati v

skupinah zdravljencev edinstveno tako, da se vsi tisti, ki so se znašli v

spolnih, poklicnih ali družinskih zapletljajih, v nevrotičnih in

psihotičnih motnjah, vendarle poskušajo rešiti ob (psiho)terapevtski

pomoči. Osmislitev življenja na poti samouresničevanja poteka

postopno, a vzdržno. V terapevtsko-skupnih prizadevanjih in solidarnih

posegih za zdravje je mogoče zaznati tiste pozitivne lastnosti, ki jih imajo nealkoholiki in nekadilci, ljubitelji leposlovja in kulturnih dejavnosti ter prireditev, telovadci in ljubiteljski maratonci, planinci in potohodci,

urejeni starši in otroci, v zdravje in (samo)pomoč usmerjeni mladostniki

in starostniki, sploh vsi, ki si osebno in javno trudijo za

samouresničevanje. Samouresničevanje poteka tudi po krščanskem

izročilu, ko se pokaže dejavna ljubezen in je ljubezen do bližnjih

razvidna v delih in trdno zasidranem upanju ter z Božjo pomočjo. Pot

samouresničevanja govori ob Nevidnih ljudeh primeroma v prid tej ljubezni do bližnjika.

Družbeni kontratransfer v slovenski socialni državi je lahko v bodočnosti slovenstva in širše predvsem v evropskem duhu in v evropski

zgodovinski vlogi mednarodnega uspešnega sožitja. In ko JR s Potjo

samouresničevanja ugotavlja, da je človeško bistvo sicer nedoumljivo, ne zapade v nekakšen postmoderni agnosticizem, ko se vprašuje, kako bo

nadalje z življenjskim slogom, kako se bo porabljal delovni in prosti čas

tudi glede na ponotranjenje soljudi, ko se ne bi med sabo le ujedali in se zažirali drug drugemu v osebnostno drobovje ali notrino propalega

družinskega ali narodnega izročila, kako si zapravljajo sicer zdrave



43

ženske življenje s sprijenci, prevaranti, slabimi gospodarji,

nepredvidljivimi neodgovorneži ali tepčki, tudi z odvisniki alkoholiki in

narkomani ter, rečeno pejorativno, s "faliranci", pri čemer še raje masturbirajo, ne da bi si iskale ustreznega ljubčka, zakaj je v šoli

zanemarjeno učenje, zakaj se istospolno "drugačni" ne potrudijo, da bi dosegli heteroseksualnost, zakaj se tudi v slovenskih psihoterapevtskih

razmerah, razen nekaj redkih izjem, nihče ne zmiga, da bi usposabljali

ljudi k dejavnemu življenju, marveč sami spremljajo životarjenje…

Opredelitev, kako si naj poišče človek v stiski vsaj približne

odgovore na vprašanja zloma in stranskih poti, najdeva JR v Poti

samouresničevanja med drugim kot upoštevanja vredne parametre:

"poklic, sodelavce, predstojnike, napredovanja, tekmovalne odnose," kar sodi v službene kategorije ne le slovenskega postsocializma, v katerem je

poklic uresničen, če je služba - ob prešolanju poklicnih smeri - ko so

"sodelavci" v timskem delu uglašeni le, ko so tudi vsaj ustrezno plačani ter je sistem podjetništva urejen; ko predstojniki niso nameščeni

politično, vladno oziroma po politično strankarskem pristaštvu

pristransko; ko bi bilo možno napredovanje že iz razreda v razred

sposobnim ali nadpovprečnim učenkam in učencem vsaj v obvezni

državni šoli in bi bilo sistemsko količkaj in humano urejeno, da bi se

vzgajala v slovenski državi bodoča inteligenca; ko tekmovalni ne bi

prevladali po strahotni brezobzirnosti in celo proičloveško, zadrgnjeno

in prevarantsko, sovražno in zgolj v plitvo prikritih nasprotstvih

oziroma s privilegiji in zavajanji. Med take parametre šteje JR tudi

"znanstveno življenje, zlasti osebnostne zglede znanih znanstvenikov," s čimer gotovo ne misli na slovenske, v komunizmu sprevržene in

sebizadostno zaostale "naravoslovce" ali znanstvenike na področjih državne odvisnosti, ki so generatorji nasilja in samozaverovane

družbene kontrole ter so v preračunljivosti ali po zvezah komaj kaj več

kot zli, tako da slovenski "zgledi znanih znanstvenikov" kažejo predvsem na nestrpnost in na slepoto v priučenosti siceršnjih zaostalih igračarij.

Kolikor JR upošteva kot ustrezni parameter odgovornosti celo slovensko



44

"šolo, učitelje, sošolce," se ozira iz časov preteklosti, ko je bila šola komaj kaj več kot titoistična, tovarišice in tovariši pa so samo izvajali program šolskega socialističnega samoupravljanja, medtem ko so "sošolci"

predstavljali eno samo glajhšaltungo povprečja ter objestno prenapeto

nasilje ali otroški sadizem in splošno sprejeto mladostniško delikvenco.

Znotraj opazovanj kontinuuma številnih parametrov, ki so pomembni

za posameznika naj spada po mnenju JR:"šolski uspeh, ki vedno

odločilno opredeljuje slehernikovo življenje, kajti odličnjaki so

praviloma kralji, zadostneži pa večni revčki,"ko so šolski odličnjaki v obvezni državni šoli ponavadi le postkomunistično privilegirani tipi

malomeščanskega sloja ali vladajočega meščuharstva ter

vasezakrknjenega "sistema", medtem ko je graja in nezadostno

ocenjevanje zanalašč pripisano šolarstvu, ki ne ustreza tovarišicam in

tovarišem že v državni obvezni šoli – izginotje didaktike in pedagogike v

slovenski osnovni šoli je tako očitno, da se ravnateljstva, šolsko

pisarništvo in zaposlene tovarišije postavljajo kot peta, verjetno

najmočnejša veja oblasti in prisile, posebej zoper družino in

nadpovprečnega otroka, torej zlasti proti narodu ter za ohranjanje

skupno jedrnega tlačenja, vse pa v konfidentski povezavi s policijo ter z

uradovalnim občinarstvom, zlasti v tako imenovanih centrih za socialno

delo, po tretji strani pa sodeluje še cerkvenost v imenu greha in

krivičnega kaznovanja, saj tudi župnijski verouk traja enako kot šolsko

leto…; v tem smislu lahko dosegajo odlični uspeh šele učenci na šolah za

permanentno izobraževanje, kjer so odnosi do učenja jasni in si sadizma

profesura niti ne more privoščiti. V nove vrste odvisnostnih bolezni

spada ob siceršnji socialnosti tudi nakupovalna mrzlica prebivalstva – ob

gradnji trgovskih središč in veleblagovnic, ki obratujejo tako rekoč noč

in dan in določajo kakor socialni status večine, posebej tudi s televizijsko ali že internetno prodajo in trženjem.

Ko govori s Potjo samouresničevanja JR o parametru "družbeni

sistem: od totalitarizmov do demokracij," verjetno zagovarja najprej

ustavni red in besedilo tudi slovenske ustave, ko se je država v svojem



45

političnem sistemu vendarle tranzicijsko sprevrgla v večstrankarsko

demokracijo, čeprav vse kaže na monopol vladajoče politične ali

"neoliberalne" stranke ter postkomunističnega državnega vodstva

nasploh. Ko upošteva v parametru opazovanja posameznika JR tudi

"stanovanjske razmere, sostanovalce, sosede, sosesko," se ne opredeljuje toliko za humano ekologijo, ampak prej za zdravo družinsko življenje,

čeprav slovenski dvoriščni in cestni gangsterizem ob kriminalu narašča,

tako da pretepajo že prehitro odrasli sosedovi otroci s tolovaji ne le

pozverinjeno šibkejših otrok, ko se izživljajo nad njimi v šoli in po šoli kot šolsko rabljevstvo, ampak pretepajo tudi bolne in ostarele, ne da bi

jih sodišče poslalo nemudoma v poboljševalnico. Uničevanje poštnih

nabiralnikov, kraja koles iz kolesarnic, poškodovanje osebnega,

družinskega in družbenega imetja je v slovenskih razmerah tudi v

"boljših" mestnih soseskah čisto običajna reč, prav tako psihično sprevržena in fizična napadalnost ali medsosedsko nasilje, "prijavljanje"

in zahrbtno obrekovanje z zlonamernimi osebami kot gospodarji ulice.

V stalnem bivališču se oskrbijo stanovalci tudi na hodniku, v predsobi ali za zaprtimi stanovanjskimi vhodnimi vrati doma s paralizantskim

razpršilom, ki lahko onesposobi možne nasilne napadalce – mestna

policija namreč pride intervenirat skoraj vedno "prepozno", tako da se morajo ogroženi zavarovati sami. Kadar se starši srednjeslojstva

obnašajo do sebilastnih oblasti nekritično ali celo vlizljivo, ugotavljam

na drugi strani Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje tudi njihovo brezobzirnost ali skupno ponarejenost: » Vsem tistim staršem, ki se

komodno z oblastjo vred samo smehljajo, se sprenevedajo, češ, vse je v najlepšem redu ali "popolnoma" zaupajo postkomunajzarski šoli, bi nasmeh brž zamrznil, ko bi njihove hčere zašle na stransko pot mladinske narkomanske prostitucije in ko bi njihovi sinovi prodajali sebe za ščepec droge. Tedaj pa poje ta pesem drugače in se izkaže izza vrhnje plasti

"urejenosti" strahotna mizerija zadrogiranega obrobništva, tudi skrajna nesreča staršev. Perverzno pa je, ko uživajo eni na nesreči drugega in so pri tem celo "slovensko" privoščljivi - časniki pa itak ne poročajo drugače, razen č je primer dovolj zanimiv, medtem ko na televiziji in radiu rajši 46

govorijo o odpravi pršic na sobnih rastlinah kot o kakšnem problemu

mladinske zadrogiranosti... Slovensko postkomunistično zlo se kaže tudi v naklepni anonimnosti, ko gre za privoščljivost - če kdo komu privošči, da ima onesrečen sina ali hčer v bolezenski odvisnosti, se mu ne bo nič

zgodilo, saj ostaja zakrit z anonimnostjo - v imenu spoštovanja osebnosti.

tako oblast spoštuje le in zgolj svoje osebnosti, po drugih pa uradno gazi do krvi in čez, v smrt. Diskurz o drogah zajema potemtakem temeljno

fantazmo slovenstva, ki se izraža v odružbljenm opijanju z alkoholom, po drugi plati pa posebej z obrobništvom narkomanstva. Senzacije so z

drogami vred ob zlorabah sublimno potisnjene v ozadje, shizodinamika

pa se povečuje.« Vsekakor bi bilo treba vzpostaviti količkaj demokratične in vzajemne odnose med ljudmi, da bi hoteli solidarno sodelovati in bi

tako izrazili smisel za samopomoč.

Edinstveno skrb za ljudi v stiski lahko preprečujejo uradne

instance v Republiki Sloveniji, saj se javno kakor ne zazna, kako so

povezane med sabo uradovalne grupe, ki delujejo avtomatsko

brezosebno in po obrazcih, toda vendar na način osebno javnih zamer in

eksistencialno maščevalno, le da ohranjajo model postkomunističnega

totalitarizma v svojem oblastvenem odločanju. Kritične razmere so

razvidne glede na bolezni odvisnosti in na ljudi v stiskah tudi z

naraščajočo formalizirano oblastjo kanclijskega obnašanja na lokalnih

stopnjah in celo v neuradnem nasilju vzpostavljenih mestnih tolp, o

katerih se kakor ničesar ne ve, mediji pa tudi skrbijo zlasti za poročanje o državnih oblastnikih in njihovih potovanjih v tujino ali o njihovem

kabinetnem postsocializmu. V urejanju ljudi v stiski ne spadajo le

slovenski abstrakti teoretskega niza, marveč zlasti teoretično podložena

praksa, ki zahteva znanje ali "know–how" v psihiatrični obravnavi, ta pa zajema tudi poleg posameznika družino in širše skupine, rodbino in

narod. Tako imenovane soseske spadajo v stanovanjsko upravljavska

podjetja, ki organizirajo na svojevrsten način medsebojna razmerja

plačevanj vzdrževanja stanovanjskih hiš, ne glede na lastništvo; značilno

je, da so lastniki stanovanj tudi nižji sloji, kjer začuda prevladuje tudi 47

neoliberalno uradovalna miselnost, poudarjena z mešanimi zakoni, sicer

pa tudi s stanovalskim samodrštvom. Iskati v takih stanovalskih

razmerah še kakšno planetarno zavest, s katero naj bi se slovenski

prebivalci v svoji samotnosti počutili količkaj svetovljane, je komaj

jalovo praznoverje in slepo zaupanje, da bi bilo slovenstvo sposobno

preživeti: sosledje delovnih navad iz razmer avstroogrske monarhije in

kapitalizma je bilo pretrgano za vsaj pol stoletja, ko se je slovenski narod dvignil v svojo samooblastno moč zase, čeprav odvisnostno od diktature

bivše totalitarne zvezne države. Še vsaj po 10ih letih po osamosvojitvi

izpod jugoslovanskega komunističnega jarma morajo šolo obvezni otroci klicati "iz navade" zaposlena osebja po vzoru komunistično partijskih tovarišic in tovarišev, temu pa ustreza tudi sleherno osnovnošolsko

podrejeno postkomunistično obnašanje. Verjetno si socialne delavke,

šolske tovarišice in tovariši s kanclijskim svetovanjem, tudi zasliševalni organi pregona nedolžnih otrok v šolskih pisarnah in druga lokalna

uradniško brezosebna množica, ki predstavlja oblast po obrazcih in

avtomatizirano ter kvaziobjektivno, ne bo mogla podrediti sodišč, da bi

sodniki in sodnice morali soditi brezosebno in po lažnih obdolžitvah,

krivosumnih naklepih protidružinsko, tudi ne v primeru, ko imajo sami

v osnovni šoli primeroma svojega šolo obveznega otroka ter upajo na milost s strani šolskooblastne tovarišije. Sicer se neetična in anomična

drža pete veje oblasti državno že mašuje, ker pomožna generacija ne more preživeti niti glajhšaltunge in se bo brezobzirna in odtujena

tekmovalnost, ki ne pozna drugega mimo lastne bolestne, tudi

lokalšovinistične ambicije, zlomila. JR s Potjo samouresničevanja je nedvomno dokazal v svojem dolgoletnem usposabljanju ljudi v stiski za

zdravo življenje, da socialno–andragoška metoda presega ustaljeno

uradovalno moč vsakokratne oblastne in represivne prisile, od prisilne

psihiatrične hospitalizacije do bivanjskega preseganja odružbljene in

celo vódene in nasvetovane stiske.

Šolski primer, kako se je socialna psihiatrija razvijala v

njuejdževskih gibanjih, je tudi vstop filozofskih tendenc v



48

psihoterapevtske razmejenosti ali kompetence urejanja, zlasti s

slovenskim "lacanstvom" oziroma s slovensko ideologijo neoliberalizma na psihološkem in socialnem področju. Kolikor je v neučinkoviti prostor

psihoterapije vstopila postmodernistična "filozofija", se je sklicevanje na Ernsta Blocha ali J. Pieperja ( Srčnost in zmernost – Razumnost in

pravičnost) pokazalo za introspektivno, ne pa niti alkohološko praktično.; kolikor so uspešni Buber, Jaspers ali Maslow, predstavljajo

dejansko razporejanje pozitivnih znanj o eksistenci, ki hoče tudi k

optimalnemu cilju na poti samouresničevanja. Kar zadeva omenjenega

ideologa neliberalne kot libertinsko politične stranke S. Žižka, je treba

ugotoviti, da tudi nakladanje krožkarskih publikacij ni moglo mimo

dejanske samoprevare, kar ugotavlja s Potjo samouresničevanja tudi JR, ker je tovrstna naravnanost ideologije, ki se proglaša celo za nekakšno filozofijo, samo še nadaljevanje znane komunistične ali titoistične in

protiintelektualne prevare, po kateri se tovrstni medsebojni miselni

podpiranci kažejo kot v pomožnih vrstah sebizadostno in znova samo in

samo uradovalno ali "teoretsko psihoanalitsko", karkoli bi že tovrstno nakladanje sploh moglo pomeniti. Kvečjemu jezav odnos do slovenstva

je premalo, da bi pomagal komurkoli v stiski, kaj šele objestnost

komunistično partijskega novih ali neoliberalno usmerjenih aparatčikov,

ki se zanašajo, da je preživeta ideologija še vedno dovolj tranzicijska, da jim omogoča podporo tudi v peti veji oblasti ali v šolstvu. Omenjen je v

Poti samouresničevanja filozof I. Urbančič, ki je dejansko velik

poznavalec Nietzscheje filozofije in se je zavzemal za prevod del tega

avtorja, poleg poznavanja neotomizma v zgodovini slovenske filozofije, v

tem smislu je omenjen še heideggrovec in marksistično angažirani T.

Hribar, ki se je ukvarjal po svoje zlasti s fenomenologijo in ima glavno

zaslugo, da se je lahko po propadu titoistično usmerjene "filozofije"

lahko uveljavila v ljubljanskem filozofskem interesu prav

fenomenologija in ontologija – čeprav Hribar ni raziskoval odnosov med

ontologijo, fenomenologijo in globinsko psihologijo Binswangerja ter

psihoanalitskimi zamislimi, niti odnosa med Freudom in C. G. Jungom

in A. Adlerjem ali med K. Jaspersom in M. Heideggrom itd., je mogoče



49

dognati, da je prispeval k spodbudi zanimanja mladih in srednjih rodov,

da se ukvarjajo z metafiziko. V kratkem je omenjen mariborski škof

Anton Stres, ki je dejansko prispeval velik delež v razumevanju in

vzpostavitvi človekovih pravic in k slovenski filozofiji, niso pa omenjeni J. Juhant, R. Koncilja, I. Štuhec, E. Kovač, F. Križnik, niti ljubljanski

nadškof in slovenski metropolit Franc Rode ali prej ljubljanski nadškof

in slovenski metropolit Alojzij Šuštar, ki sta nedvomno prispevala k

nazorni uveljavitvi etike in morale ter sta vplivala na uresničevanje

krščansko kulturnega vzora slovenske – kot evropske – družine.

Jellinekova poznana evolucija alkoholne toksikomanije

razporeja alkoholike po alfabetu v alfa alkoholike (ni še prišlo do izgube kontrole in do nesposobnosti abstiniranja, prehaja v gama in delta tip),

beta alkoholike (v vinorodnih krajih, pogosti telesni zapleti alkoholne

bolezni, zlasti želodčni katar, alkoholni polinevritis in ciroza jeter,

šrehaja v gama in delta tip), epsilon alkoholike tako imenovani

dipsomani, jezavi alkoholiki z občasno obsedenostjo pitja), gama

alkoholiki (občasni alkoholiki z nenehnim vračanjem v pitje) in zeta

alkoholike (že pri manjših količinah alkohola nastopijo spremembe

vedenja z agresijo,pogosti storilci krvnih deliktov, kar se razlikuje sicer od patološke pijanosti) in v treh fazah: – simptomatična faza, ki se deli

na predalkoholno fazo in predromalno fazo, – kritična faza, – kronična

faza; vse tri faze po zaporedju imajo svoje značilne bolezenske

manifestacije. Za zdravljenje alkoholizma in drugih bolezni odvisnosti je

značilno, da se jih ne da zdraviti nemara le s čaji in tabletami, ampak

posebej psihoterapevtsko in alkohološko praktično. Če je res in le če je

res, da je potrebno v psihoterapevtskih pristopih k človeku v stiski

spoštovati spoznanja, izhajajoča iz starosvetnih modrosti in življenjskih

resnic, pri tem pa se previdno ozreti k vsaki novotariji, tedaj je tudi

zaljubljenost v zgodovino tvegana, saj se ukvarja v določnih obdobjih

človeške ali narodove skupnosti ter ob pomožnih vedah, torej v

arheologiji, heraldiki, genealogiji, diplomatiki, veksilogiji, sfragistiki, numizmatiki itd., tudi ob arhiviranju podatkov o dogodkih, obenem pa



50

ponuja prav zgodovinsko gledišče vpogled v vsakokratno aktualnost

duha časa, idej in načina življenja ali življenjskega sloga prebivalstev ter posameznikov. Kolikor je zgodovina – ne le slovenske – psihiatrije

prepisana z drugimi, nemedicinskimi in celo z nepsihološkimi pisavami,

se odkriva reševanje ljudi v stiski zgodovinsko komaj še upravičeno, kar

velja celo za odrešenjsko zgodovino. Ko sem Vladimir Gajšek

(so)ustanovil prvo HGV društvo Slovenski ščit, je s člani društva lahko

nahajal nasprotovanje genealoškim, heraldičnim ali veksiloškim

raziskovanjem, ker je manjkala v času kontinuitete (post)socializma tudi

upoštevanja vredna zgodovinska poslanica narodne prihodnosti. Zato je

bila zgodovina medicine, ekoloških in mirovnih gibanj, civilne družbe,

Cerkve in (anti)psihiatrije, kulture na Slovenskem označena z

odsotnostjo, v zgodovini psihiatrije posebej pa se je po 2. svetovni vojni in v času med 2. svetovno vojno lahko potrjevala le določna miselnost

dialektičnega materializma ter znanstvenega socializma. V tej zgodovini

se je po odcepu iz vojaške psihiatrije JR čutil v Škofljici poklicanega od Usode, da je vpeljal nemudoma Hudolinov model zdravljenja

alkoholikov. Ob centrih za socialno delo, ki se ukvarjajo z odpadlim

delom v ničes eksistencialnosti zdrsnjenega prebivalstva, bi morala prav

vloga socialnega dela posodobiti svoj pristop k ljudem v stiski, kakor

sem opisal primeroma Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje: » Centri za socialno delo ali centri za socialno skrbstvo so državni, zato oblastveni in pravno urejeni organi socialne in materialne pomoči. Povezani so s

sodstvom, s policijo -primer družinskega nasilja, posebej nad otroki- in deloma z zdravstvenim sistemom, tudi s psihoterapevtskimi skupnostmi,

zlasti ko gre za obrobništva alkoholizma in mamilarstva. Revni ljudje pa premalo poznajo zakon o socialni pomoči in ne vejo, da je njihova pravica zahtevati od države socialno pomoč, izraženo v denarju. Centri za

socialno delo ali centri za socialno skrbstvo so uradi socialne pomoči, ki so po občinah in krajevnih skupnostih ali v mestnih združbah postavljeni

ravno za urejanje socialnih in psihosocialnih ter družinskih razmer. Kajti socialna varnost je bistveno državna varnost v narodni enoti - to je v družini. Šele socialno varna in preskrbljena družina tvori osnovo zdravega 51

in polnokrvnega naroda in je pripravljena resnično braniti svojo

domovino. « Vloga centrov za socialno delo je potrjena skupaj z

zdravstvenim skrbstvom, ko se medsebojno količkaj poveže in ko se ne

izživlja nad stisko, ampak količkaj pripravljeno ponudi možnost rešitve

in pomoč ter upoti alkoholika na zdravljenje.

Abstinenca od alkohola, nikotina, pomiril, od trdih in mehkih

drog ter drugih negativnih zasvojenosti predstavlja sicer začetno stopnjo

vzdržnosti po zakonu modrosti v zdravem življenju, in celo takrat, ko si

institucionalnost prizadeva v 3. tisočletju večidel zdrave in

nadpovprečne izolirati, jih segregirati in potlačiti, da se lahko slovensko nadaljujejo sile kontinuitete tudi in predvsem v zdravstvu, v vzgojno–

izobraževalnem sistemu, v socialnem delu, celo še v cerkvenih

strukturah, kjer je sprenevedanje lahko posebej utemeljeno na

pridodajanju krivdnih občutkov po krivici in je pretirano discipliniranje

kot negativna sankcija le nekaterih vnaprej industrializirana kot

onemogočanje. Predstavitev pri zdravljenju alkoholizma, ki predstavlja

zelo pomembno osebno zavzetost in zavzetost partnerjev in svojcev za

skupinsko vključitev v progresivno pozitivno rešitev zasvojenke ali

zasvojenca, pomeni JR poglavitno diagnostično in terapevtsko metodo

zdravljenja alkoholikov, saj velja za nealkoholike in alkoholike ter druge zdravljence, da je sposobna terapevtska skupina primeroma bivših

alkoholikov oceniti zavrnljivost ali sprejetost predstavitve, obenem pa

najde človek v stiski tudi cilj samouresničitve po kritično globljem in

analitičnem vpogledu v svojo življenjsko vlogo. Zdravljenec namreč

lahko deluje na različnih tvornih življenjskih področjih in s tem

preprečuje vrnitev v alkoholizem ali v bolezni odvisnosti, kljub

potlačitvam s strani institucij ali vodenju državno plačanih oseb. V tem

smislu sem primeroma Vladimir Gajšek kritično in analitično jedrnato

zapisal v knjigi Nevidni ljudje, poglavje Telesno, duševno, duhovno in socialno obrobje: » Na področju interesnega polja se kaže dandanes v skrbi za obrobje zlasti delovanje in učinkovanje socialne psihiatrije, socialne psihologije in sociologije, deloma tudi etnopsihiatrije in antropologije, 52

kolikor še delo epidemologije in socialne uprave ali socialnega dela ter sploh organizirane socialne administracije. Vse to kaže, da je klinična slika odvisnostnih obolenj in psihosocialnih bolezni ter stisk in zdrsov pogojena s socialnimi izvori, tako rekoč z odružbljeno nesrečo, zato so tudi raziskovanja lahko zaenkrat samo specialna. Med psihiatričnimi

motnjami in družbeno kaoidnostjo zmerom obstaja določno napetosno

polje, ki vzporeja socialne pogoje bolezni z njihovimi vedenjskimi vzorci kot podlago, s čimer me in nas seznanja tudi pojem obrobništva v celoti.

Študija obrobništva se lahko giblje medialno med znanstveno vsebino

določnih družbenih pogojev, v katerih nastajajo in se razvijajo

psihosocialne bolezenske strukture. Psihiatrična epidemologija dandanes lahko že pojasni v veliki meri, do kod sega klinična narava bolezni z

njihovo socialno etološko pogojenostjo.



Gotovo kaže potek psihosocialnih bolezni in psihičnih obolenj

slovenskega prebivalstva v zadnjih 50ih letih tudi na vrsto anomičnih

izkušenj, obenem pa na celotno predstavitev sindromov ali na klasifikacijo duševnih motenj. Tukaj ne gre morebiti le za mentalno retardacijo ali

duševno manjrazvitostne stopnje delov prizadetega prebivalstva, ampak

posebej za psihoze in zlasti za nevroze, ki se kažejo v raznovrstnih

nepsihotičnih motnjah in osebnih deviacijah. Kolikor gre za slednje, torej za psihoreaktivne ali nevrotske ali osebnostne motnje, so v slovenstvu na obrobjih ravnanj še utečene na meji normale, zato zahtevajo

psihoterapevtsko obravnavo oziroma psihoterapevtsko in socioterapevtsko zdravljenje. Kajti v odreagiranju odvisnih obrobij ne gre toliko le za organske osnove osebnostnih motenj ali celo le za kakšen vpliv dednosti, temveč za razcep med življenjsko socialnoprakso in osebnimi cilji posameznika ali skupine. Tako se je obrobje po tej plati tudi po svoje "normaliziralo" ob vsakokratni živčnosti.



Ko pa gre za odružbljeno norost, se kaže na drugi strani ob

endogenih psihičnih obolenjih tudi psihiatrizacija slovenstva in posebno 53

skrbništvo, čeprav slovenski človek še nima toliko denarja, da bi si privoščil domala vsak ali vsak tretji svojega dolgoletnega –plačanega– psihoanalitika ter da bi se sproti seznanjal s psihološkimi teorijami in psihiatrijskimi prijemi. Intelektualna vsebina celo pri shizofrenikih ni načeta, načeto je normalno mišljenje, normalna predstava in opazovanje. Za te obstaja

biološko usmerjena terapija in deluje po prevladujočih simptomih. Vendar je pomemben sleherni človek, ki pride na rob ali zdrsne celo pod rob osebnega, osebnostnega, družinskega, socialnega in narodovega življenja. V

mednarodnem popisu bolezni in mednarodni klasifikaciji bolezni obstaja poleg 16 sekcij tudi dvoje razredov ali sekcij, ki opredeljujeta pregledno samomor in samomorilnost kot posledico nasilstva po zunanjem vzroku ter nezgode in zastrupitve. Med največjimi psihosocialnimi boleznimi odvisnosti slovenstva omenjam le dvoje: alkoholizem odraslih, namreč odružbljeni

alkoholizem z alkoholno odvisnostjo in alkoholno psihozo po kritičnih

stanjih in v krizi obrobij, ki je drugačna posledica v 20. stoletju, kakor je bila v 19. stoletju, povrhu pa narkomanije mladega prebivalstva. Semkaj ne

štejem posebej in ne obravnavam mladinske delinkvence ter aziliranja

mladih v poboljševalnicah, čeprav je množično nasilje med spoštovano

slovensko otročadjo že tudi naraslo. « V pahljači stisk in bolezni odvisnosti se kaže nedvomno nasprotje med uradnim ali kanclijskim apriorizmom

notranjedržavne oblasti in željo po izobraževanju, tudi hotenjem po

zdravju. Brez osebno podrobnejše, uvidevne predstavitve zdravljencev bi

bila vsa socialno–medicinska pomoč kakor odveč, še zlasti v primerih, ko

črpajo socialno, šolsko, zdravstveno in medicinsko delo svojo zaposlitev ali ukvarjanje z ljudmi v stiski iz državno načrtovane samoizgube programsko.

Kakor po čudežu še obstaja zunaj slovenskih svetovalno represivnih oseb

na položajih tudi skupinsko hotenje po rešitvi iz stiske in po

samouresničevanju.



54

2



Predstavitev sebstva in

samouresničevanja



55

" Ko sva sodelovala strokovno z verjetno najbolj značilnim

slovenskim alkohologom nove dobe dr.sc.dr.med. Janezom Rugljem v

besedovanju burne knjige Dramatična pot, 1. knjiga, Boj za alternative v slovenski psihiatrijii ali 22-letni boj z boljševističnim klanom v slovenski medicini in psihiatrijii pred osmimi leti, da sem pomagal uresničevati alternativno terapevtsko skupnost in andragoško Ŕugljevo metodoízza

Hudolin–Langovega zdravljenja alkoholikov, sem predvsem pazil, da se je strokovno izrazje ujemalo z ustaljeno prakso izrazja. Že v Dramatični potii in Dolgi potii je dr. Janez Rugelj nanizal izredno zanimivo tematiko v poljudnoznanstvenem smislu, ko je prikazal svoje boje z ustaljeno ali

tradicionalno psihiatrijo, alkoholizem in druge oblike osebnostnega in družbenega zdrsa med Slovenci, poti in stranske poti psihiatrije,

boljševizem in politično psihiatrijo, posebej pa je opredelil avtor nastanek in razvoj sodobnega zdravljenja alkoholikov in ljudi v stiski, « sem izrazil kritično mnenje o Poti samouresničevanja Vladimir Gajšek. Potrebno je omeniti, da zdravnik na vsem razumljiv način pojasni vse svoje stiske in

boje, ki jih je moral izbojevati z nasprotno ali uradno stranjo psihiatrije, vendar le z dobrim in zdravniškim namenom, da rešuje človeška

življenja in v svoji socialno–psihiatrični potrjuje andragoško metodo z

vrsto terapevtskih sredstev, ki jih sprejmejo zdravljenci z bližnjim

sorodstvom po sklenjenem paktu ali slovesni za/obljubi, med slednja pa

sodijo po skupinah in obvezno za vse: jutranja telovadba, tek in

vzdržljivostni tek, biblioterapija s pisanjem utrinkov, dnevnikov in

predstavitvenih spisov, planinarjenje in planinski tabori, odvajanje od

kajenja, falirani študentje, seksološka delavnica, klub samskih,

partnerstvo, samouresničitev, otroci alkoholikov, spodbujanje

radovednosti, pozitivno odvajanje, elitizem, svobodnjaki, meditacija in

duhovnost, pomen mentalne okužbe, narkomanija, mentorstvo, predlog

za ustanovitev Inštituta za alkoholizem… V Poti samouresničevanja pa naniza alkoholog v petih delih in 82 poglavjih z dodatkom iz Rugljevega

življenja vrsto spoznanj, ki jih je v osmih letih nadgrajeval in v

alternativni terapevtski skupnosti ter v lastni psihiatrični specializaciji obravnaval posebej humano. Kar največkrat zbuja v javnosti izredno



56

burne odmeve na Rugljevo andragoško metodo, so terapevtove večkrat

provokativne izjave, saj alkoholog in socialni psihiater tvega, da se bo

zaradi resnice zameril mnogim, čeprav ne govori nikoli s slabim

namenom. Interno glasilo Društva terapevtov za alkoholizem RS in

Društva za zdrav življenjski slog in samouresničitev RS Pot v sožitje, ki je izhajalo v Bohoričevi 4 v Ljubljani, so urejali leta 1992 v uredniškem

odboru: Anita Benedičič (ur.), Franc Heber, Hubert Fröhlich (tehn. ur.),

Terezija Rožič, JR (gl. in odg. ur.) in Marinka Sila, lektorica je bila Metka Hlastec, korektorja Dušan in Tatjana Žižmund, opremo je prispeval

Janez Klobučar; predtem je izdajalo Pot v sožitje Društvo terapevtov za alkoholizem SRS, uredniški odbor so sestavljali: Franc Heber, JR (gl. in

odg. ur.), Marinka Sila, Žare Trušnovec, Marko Višnar (tehn. ur.),

Zdenka Zalokar Divjak, Metka Žugelj, lektorstvo Bogdan Finžgar in

Mojca Hudolin, korektorji Mojca Hudolin, JR, Lučka Viher, opremitelj

Janez Klobučar; izdajateljski svet internega glasila Društva terapevtov za alkoholizem SRS Pot v sožitje: Franc Heber, Jože Jakopič, Jadranka Juretić, Janez Klobučar, Ivica Kragelj, Jože Ramovš, Ksenija Ramovš,

Terezija Rožič, JR, Marinka Sila, Zdenka Zalokar Divjak in Metka

Žugelj. V društvenem glasilu JR ni objavljal v okviru Univerzitetnega

zavoda za zdravstveno in socialno varstvo, DSSS – Center za

preučevanje, preprečevanje in zdravljenje alkoholizma in drugih bolezni

odvisnosti, posebej pa v Terapevtski skupnosti prav tam, le odlomkov iz

interno dostopnih "Črnih knjig" s prilogami in viri, ampak tudi

oštevilčena obvestila s programom dela skupin, klubov in Terapevtske

skupnosti mesečno oziroma o zaporednih sestankih Terapevtske

skupnosti, vabila na zaporedne sestanke društva in drugim terapevtom v

Klubih zdravljenih alkoholikov, vse pa z objavo dnevnih redov, poročila

o delu Centra za preučevanje, preprečevanje in zdravljenje alkoholizma

in drugih bolezni odvisnosti ali poročila o delu Društva terapevtov za

alkoholizem SRS – v skrajšanih inačicah, ampak tudi preslikavo iz

časnikov in revij. V internem društvenem glasilu Pot v sožitje so poleg JR

objavljali tudi člani Terapevtske skupnosti, zdravljenke in zdravljenci.

Publicistično poljudnoznanstveno in strokovno delo o preučevanju,



57

preprečevanju in zdravljenju alkoholizma in drugih bolezni odvisnosti,

ki se je nanizalo zlasti revijalno ob siceršnjih člankih v slovenskem tisku in drugod, poleg drugega psihiatričnega pisanja, govori v prid skrbem za

osrediščenje zdravstvene in prevzgojneproblematike na psihološki,

andragoški in psihiatrični ravni.

Etična in deontološka načela pri skupnem psihoterapevtskem

obravnavanju zdravljencev upoštevajo vsaj na zunaj podatke o osebi

zdravljenca, o njegovi družini in njegovem zdrsu, čeprav se primeroma

šolsko svetovalno delo v šolskih pisarnah razvija skoraj vselej policijsko konfidentsko, torej proti otroku in staršem celo takrat, ko hoče peta veja oblasti po krivem uničiti družino ali spraviti starše v dolgoletni zapor s krivosumnimi tipi lažnih obdolžitev ter v zahrbtnih povezavah med

socialnim občinarskim delom ter celo s šolsko-medicinsko delavko.

Zanašanje na tajnost osebnih podatkov prispeva kvečjemu k

anonimnosti kaznovanja, tlačenja in uradovalnega zaničevanja, ki

poteka že v državni obvezni šoli ne le ravnateljsko, razredničarsko ali po brezobzirnosti šolsko svetovalne kanclije, ampak že kar tovarišijsko

zaposleno – ko se namreč ne ve, kdo ali kaj je kaznovalna oseba, ki je

samo nameščena oziroma inštalirana v funkciji nadzora kot pazniškega

obnašanja ter z zatiranjem posebej sposobnega učenca, se lahko

razvrednotenje otrokove osebnosti in zaničevanje družine dejansko

dogaja anonimno in vnaprej potlačitveno zviška oziroma maščevalno in

oholo. Obrekovanje ljudi v stiski dosega včasih tudi kvazimistične in

praznoverne razsežnosti, kar se razvija do skupinskih halucinacij in celo

do bilokacije oziroma do prikazovanja. Škodoželjnost že šolske

svetovalne pisarne ni samo brezobzirna, ampak je zlasti maščevalna,

kadar se samovolja ne izteče v uničenje otroka: – država plačuje veliko

število svetovalk in ravnateljskih oseb v državnih obveznih šolah, ki

lahko v navezi s socialnim občinarskim delom ali z agentskimi

oboroženimi organi pregona delujejo ne le docela krivično in si "zaupne podatke" celo o otroku ali družini preprosto sfantazirano izmislijo,

marveč izvajajo na šoloobveznega otroka in družino tlačiteljski, večidel



58

shinavčeno prirejeni pritisk. Zagate tudi v socialnih odnosih bi bilo

mogoče bolje reševati, ko bi bila preprečena kanclijska samovolja že v

državni obvezni šoli in ko bi tam odkrita beseda celo morebiti kdaj kaj

veljala. Zahteva po javnem priznanju za krivično pripisane in

sfantazirano namišljene motnje, ki bi si jih obrekljive osebe morale

uradno pripisati sebi, ni samo protipravna ali razčlovečena, ampak kaže

tudi na nemoralno plat obravnave ljudi, ki jih je sama – primeroma že

šolska kanclija, šolsko vodstvo in tovarišija – spravila v stisko. Pred

nasilno delikvenco mladostništva, vlomi in pretepaštvom, ko muči in

tepe primeroma mladostni, prehitro razviti gangster s svojim mafijsko

nazivnim tovarišem bolnega in priletnega intelektualca doma, si javnost

zatiska oči, tudi sodnica za prekrške ne ukrepa, tako da se nasilje

nadaljuje. V cerkvenih strukturah, primeroma v katoliškem stegovskem

skavtstvu, kjer član tolpe primeroma obžiga soskavtu glavo z

vžigalnikom, ga tepe, medtem ko se ostali režijo, tudi vodje stega kakor

takih dejanj sploh ne opazijo, za namestnika vodje pa imenujejo koga, ki

izvaja v posebnih prostorih razvrti vandalizem nemoteno, da se na

skavtskem sestanku psuje in se divja – če pa kdo od skavtov hoče

napraviti red in predlaga molitev, ga preprosto naženejo, potem pa

skupaj nastopijo s patrom kot duhovnim vodjem zoper tega, ki je želel

moliti in je predlagal molitev…, enako se dogaja v obvezni državni javni

šoli, kjer se izvaja nasilje kot utečeno in pospešeno, tako da se bi zdelo za dosežek, ko bi znali mladostniki mogoče celo dostojno použiti malico, ki

jo "iz navade" pač zavržejo v pomije ter se obnašajo tudi zdivjano in prostaško… Vedenjske motnje so v slovenstvu že tako privajene ali

prevladujoče že v osnovni šoli "iz navade", da se zdi nadaljnja represija šolskih pisarn samo nadaljevanje postkomunizma in tranzicija bivšega

totalitarizma. Etično normiranih in moralnih dilem v skupinskem delu

in kolektivih šol, zdravstva itd. pravzaprav v Republiki Sloveniji ni, ker je povsakdanjenost "iz navade" jugoboljševizma ali bizantinščine tako privzeta, da so sumljivi tisti, ki utegnejo opozoriti, da kakšne etične

dileme sploh obstajajo. Kajti oblasti na lokalni in državni ter cerkveni

ravni so slovensko sebizadostno tako močne, da lahko tudi delujejo



59

docela mimo ustave in sicer sprejetih zakonov, kaj šele, da bi kdo

upošteval kategorični imperativ. Najbolj moteči so verjetno v takih

postmodernih skupnostnih okoliščinah sposobni in nadarjeni, ki segajo

čez povprečje in vistousmerjenost. Javnost zdravljenja odvisnikov je

prikrita s tem, ko je proglašena že formalno primeroma osnovna šola za

javno, medtem ko lahko javno zaposlena tovarišija v taki šoli počne, kar

in kakor se ji zljubi in mimo šolske slovenske tradicije, mimo morale, kaj šele mimo etike – kako se prikriva javno sebizadostnost sleherne

razredne zavesti, je tudi dovolj znano. Etična zavezanost pedagoških

poklicev se je povsem izgubila, odkar obstajajo v javni obvezni šoli zgolj

"tovarišice in tovariši" – pragmatizem prisile se nadaljuje v splošno sprejeto moč, ki pa vselej vendar ne more premagati pravnega reda in ne

uspeva v uničevanju družin. Ko gre zares, se šele pokaže, da tudi

občinarsko prevladujejo tipi "iz navade" bivšega totalitarizma, ki so javno sprejeti, plačani, medtem ko ostaja povzročena stiska prikrita. To se kaže posebej v zdravljenju bolezni odvisnosti, pa tudi v družinski politiki, ko se zakonska zveza šteje samo za pomen prevlade ene osebe nad drugo, ki

se lahko razbije ob nevzdržnosti ali vse dokler si partner ne poišče

ugodnejše priložnosti ali partnerica "boljšega" partnerja.

Postkomunistična ali tako imenovana "neoliberalno" olastninjena oblast je postavila na domala vseh lokalnih in državnih odločilnih pozicijah

svoje ljudi, ki so bili v bivšem režimu totalitarizma "naši ljudje" in izvajajo represijo še naprej ali spravljajo tudi čisto normalne, dobre,

poštene, posebno pa nadarjene ljudi v stisko. Etične dileme, ki se

pojavljajo na oblastveni in uradni ravni, torej ne zadevajo nemoralnost

oblasti samih, kaj šele samovoljne pozicije in ravnanja, marveč zadevajo

samo tiste, ki se vprašujejo, kakšne so posledice politične psihiatrije,

posledice šolskega socialističnega samoupravljanja, kako je s privilegiji

udbovskih "narodnih" herojev ter njihovih biološko zaplojenih

reproduktov in podobno. Protiofenziva zoper novooblastveno

samovoljo na domala vseh pozicijah novih oblasti mora biti urejena

moralno strateško.



60

Šolski primer protiofenzive zoper samovoljo, ki je bila

postavljena uradno nadrejeno, je avtoriteta v humanem smislu

terapevtskega in koterapevtskega vodenja. Na Poti samouresničevanja se kaže namreč gotovo izredno učinkovito Rugljevo sodelovanje s

sodelavci, ko zdravnik Dušan Nolimal prispeva Druge odvisnosti in

stiske, zdravnica Sanja Rozman Zasvojenost brez kemijskih mamil, Kreativno pisanje pisatelj in lektor Brane Gradišnik, svoje delo v Modifikacijah socialno–andragoške metode pa so prispevali F. Heber, A.

Perko, T. Kladnik, B. Knificova, V. Bevc, M. Sila; opisana je tudi

drastična zgodba Mije Loc, ki je opisala, kako jo je v otroštvu posilil

študent teologije, ki je sedaj župnik, tako da je reva zdrsnila v

alkoholizem, a je vso mizerijo odnosov presegala v alternativni

terapevtski skupnosti in ob Rugljevi pomoči – zgodbo je predstavila tudi

televizija. Pot samouresničevanja prinaša tudi delo "Zvonkine skupine",

"skupine dr. Jane Štefok" in 55 "primerov" in prav toliko vzgojno–

terapevtskih sredstev, vrsto "zgodb" in "miniraziskav".

Javno pogojeno zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih

ljudi v stiski znotraj zasebne Rugljeve psihiatrične prakse prinaša

Rugljev priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje po transcendenci

prezgojiteljevega socialno–andragoškega metodičnega delovanja, ki je

značilno za izostreno socialno psihiatrično zdravljenje in psihoterapijo.

V vrsti postmodernih in new–agevskih "priročnikov", ki so na voljo tudi razširjeno v Sloveniji, predstavlja Rugljeva Pot samouresničevanja

strokovno poljudno knjigo, obenem pa tudi zanimiv pregled rešenih

"primerov". V psihiatrični ordinaciji dr. Janeza Ruglja je blizu tisoč zbornikov, ki dokumentirajo sicer celotno delovanje alternativne

terapevtske skupnosti in prikazujejo andragoško–socialno metodo

zdravljenja ljudi v stiski, posebej še na začetku alkoholikov, ki so se

lahko usposobili za zdravo življenje.



61

Alkoholiki, drugi odvisniki in ljudje v stiski so našli na Rugljevi

Poti samouresničevanja vrsto ne le lastnih življenjskih odsevov ali opisov stisk, ampak posebej tudi možnost, da se oblikujejo v AA in drugih

klubih ter da skupaj z zdravstvom delujejo na vseslovenski ravni. V ta

namen je omenil Rugelj na Poti samouresničevanja tudi ustanovitev Fundacije dr. R. za pomoč ljudem v stiski, ki jo je ustanovil z ženo Ksenijo na Zasavski c. 42, 1231 Ljubljana Črnuče in kjer se lahko

usposabljajo kandidati za specializacijo in stopijo tudi v delovno

razmerje za nedoločen čas po enoletni preizkusni dobi. » Ko sem pripeljal prav tja osebno prijateljico zdravnico Pijo, svojo bivšo osebno tajnico kot vodja UZ Luwigana–Ljubljana, sem menil, da bi lahko začela prakticirati usmerjanje ljudi v zdravo življenje, ustvarjalnost in samouresničitev, saj je preštudirala že prejšnje Rugljeve knjige, zlasti pa Dramatično pot.

Ugotovil sem, da se vrhunski poklicanosti problematike reševanja ljudi v stiski posveča dr. Christian Gostečnik, frančiškanski pater, ki s svojim poslanstvom v Cerkvi dopolnjuje Rugljevo andragoško–socialno metodo še z Bogom, « sem izrekel Vladimir Gajšek, avtor značilne knjige o

psihoterapijah in marginalizaciji Nevidni ljudje, ko je izrazil krščansko ljubezen, simpatije in empatijo do bližnjih in daljnih.

Gotovo se Rugljeva Pot samouresničevanja ukvarja z nevrozami

in psihopatijami, s psihoterapijami in telesno kulturo zdravja, z

biblioterapijo in zapisovanjem vtisov, s partnerstvom in družino,torej

tudi radikalneje s spolnostjo v celostnem življenju obeh partnerjev, z

urejanjem samk v krizi in s poročenimi ženami, ki živijo z na pol

impotentnimi soprogi, s feminizirano histeričnimi ženskami, ki si moža

podredijo in ga spremenijo v gospodinjca, z ženami alkoholikov,

hazarderjev, mamilarjev, z maminimi sinčki in vsemi, ki so zdrsnili ter si iščejo poti samouresničevanja na dramatični poti in končno na

zmagoviti poti skupnega osebnega, družinskega in narodnega sožitja.

Rugljeva Pot samouresničevanja, sicer posvečena ženi Kseniji, je obširen priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje, napisan v

poljudnoznanstvenem, a strokovno utemeljenem jeziku in kaže na



62

verodostojnost socialne psihiatrije v Sloveniji, ki je zaživela po

dolgoletnih Rugljevih bojih za zdravega človeka vendarle v širšem

okolju. Ta priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje je tudi v sodobni

alkohološki in strokovno psihiatrični literaturi knjiga, ki odkriva stiske sodobnosti in jih zdravi primerno.



Kdo še pomni formulo: K=A (g) / G (kg) x r? in ve, da = K –

koncentracija alkohola v krvi v promilih, A – popita količina alkohola v

gramih, G – telesna teža, r – izravnalni količnik, ki znaša za moške 0,7 in za ženske 0,6?! Začeti bi se moralo z alkotestom…





63

3



Brez cenzure – za duševno zdravje



64



Ob recenziji svoje knjige Pot samouresničevanja je JR poslal

Gajšku zahvalo, namreč po elektronski pošti, hotmail.com, torej je

vsebinsko poslal JR zahvalo za recenzijo, datirano v soboto, dne 28. 7.

2001, ob 17:21:21h , v prijateljski verziji:"Spoštovani Vladimir Gajšek, hvala za Vašo recenzijo moje zadnje knjige v reviji Dvatisoč. Oglasite se kaj po počitnicah. Lep pozdrav.// Janez Rugelj."



Duševno zdravje slovenskega ljudstva se dogaja še vedno v

kontinuiteti odnosov, ki kažejo na mnogotere posledične

neuravnovešenosti zaradi oblastne uradnosti na domala vseh ravneh,

kjer posamičnik ne velja nič, ko pride v primež državno-ustanovne ali

uradovalne vodilne vloge postsocializma. Zato se JR predstavlja posebej

tudi na spletni strani medmrežno in v softveriziranih ali virtualnih

okoljih deluje posredno terapevtsko zato, da lahko pričakuje kakorkoli

dober odziv. V civilnodružbenem smislu so na voljo v samostojni

Republiki Sloveniji poleg terapevtskih skupin tudi mnoga društva, med

njimi tudi društva, ustanovljena v okviru terapevtske skupnosti

Preobrazbe, so namenjena vsem članom, ki so se odločili za zdravo

dejavno in družabno življenje: Slovensko društvo terapevtov za

alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudi v stiski, Društvo za zdrav

življenjski slog in samouresničitev, Rekreacijsko planinsko društvo

Dolga pot, Društvo nekadilcev Ljubljana Center, Fundacija dr. Ruglja za

pomoč ljudem v stiski. Poleg klubskega zdravljenja in soudeležbe v

pomoči ljudem v stiskah, poleg cerkvene in zdravstvene skrbi za ljudi v

stiski se morajo pravzaprav ljudje sami v stiski med seboj po

samopomoči solidarizirati, si priskočiti na pomoč in se urediti, ponavadi

zoper uradno oblast, ki nadzira in običajno oholo obravnava vsakogar,

kogar pač zgrabi v stilu hinavsko zahrbtnih dogovorov ali v pomenu

izvajanja oblastnih, največkrat kaznovalno vnaprejšnjih postopkov, ko se

izživlja nad slehernim, ki je šibak in v stiski, potem pa se oblast

spreneveda, kakor da se ni zgodilo.



65



Alkoholizem je pravzaprav slovensko državno sprejet in vse do

bledeža in alkoholne halucinoze, do psihoze Korsakova ali težke in

patološke pijanosti sploh ne predstavlja kakšnih ovir obstoječim

oblastem, prej je le del skupnega življenja, da je mogoče ugotoviti

povrhu značilno slovensko samomorilnost, ljubosumnostno

blodnjavost, alkoholno demenco, uničevanje družin in pripravno

sprevrženost alkoholikove osebnosti, ki je pripravljena udinjati se

sleherni stopnji oblasti. JR ugotavlja sicer, da je alkoholizem med

mladimi že kakor nekaj "iz navade" sprejetega, vse manj pa je zdravljenja mladih alkoholikov, podobno kot velja za narkomane, kaj šele za kadilke

in kadilce v srednjih šolah in med študentarijo.



Ljudje v stiski, ki zanje velja načelo molčečnosti, so lahko javni

primer sodobne postsocialistične inkvizicije, ko prižiga socialno grmado

najprej šoloobvezna delikvenca, sledi pa ji strahotni pritisk različnih, ne le šolsko pisarniških, šolsko vodjevskih ali šolsko ravnateljskih in

razredničarskih tovarišij, delovanje socialnega občinarskega dela po

obrazcih, brezosebni odnos zdravstvenega, prej organizirano združenega

dela, naposled pa sleherni organ pregona, ki izvaja zaslišanje kar v šolski pisarni, ko pozove in privede šoloobveznega in nič hudega slutečega

otroka od rednega pouka na policijsko vnaprej pripravljeno in navajalno

zaslišanje v šolsko pisarno. Toliko oblasti, kot si je jemljejo že

mladostniški gangsterji in šolskopisarniške moči, socialne delavke,

šolske tovarišije in zahrbtno celo zdravstvena delavka, še ni bilo zbrane v centrih in pisarnah, kot se dogaja razčlovečeno v Republiki Sloveniji "iz navade" bivšega jugoboljševizma. Ljudje v stiski, ki se upotijo na

zdravljenje, morajo zategadelj še posebej paziti, da jih oblasti že na

lokalni ravni – od osnovne šole naprej s tovarišijami – ne bodo klevetno

označevale tako, da bi preprečevale napredovanje k dobremu ali

zdravljenje. Kajti zdravljenci se seznanijo, kaj vse jih, morda tudi

nepredvidljivega, čaka na poti ozdravitve ali rešitve, saj je človek v stiski šibak in se zato lahko nad njim izživlja oblast po svoje samovoljno ali

podaljšuje stisko na različne uradno brezosebne načine oziroma ravna z



66

njim le kot s tekočo številko ter vsaj kot zadevo. V nasprotju s temi

oblastmi je JR iskreno hvaležen sodelavcem za sodelovanje in za pomoč

pri uresničevanju socialno-andragoškega programa, prav tako za dobro

promocijo publicističnega dela.





67

4



Dialoškost





68

Vladimir Gajšek sem poslal JR na psihiatrično ambulanto Preobrazba v sredo, 27.12.2000, ob 19:58h , odgovor na čestitko JR, poslano v

zdravnikovem osebnem, družinskem imenu in imenu Alternativne

terapevtske skupnosti: »

Vladimir Gajšek

Linhartova 34

1000 Ljubljana

GSM: 040/865-110

V Ljubljani, dne 27. decembra 2000

Spoštovani dr. Janez Rugelj,

hvala Vam za kratki in jedrnati odgovor, v katerem mi puščate

proste roke za promocijo Vaše knjige Pot samouresničevanja.

Verjetno lahko kaj stori tudi Brane, ki ima še svojo ljubljansko

stranko, da se tovrstna partijnost razširi s politiko protialkoholizma

in protinarkomanskih napadov na otroštvo in odraslost... 20. stoletje

je bilo v tisočletju še alkohola in tobaka, zdaj pa menda ni več kaditi

moderno, zato se mladi in zlasti mladi drogirajo – včeraj ko sva se z

Vidom peljala v našem osebnem dvigalu, sta dva komaj kaj več kot

otroka tako zaudarjala po marihuani, da nama je z otrokom skoraj

postalo slabo – zgoraj namreč mladostniki "póhajo", kot se reče – in zaudarjajo in smradijo že hodnike in osebno dvigalo do

neznosnosti…

Narkomanije, ki segajo v osnovne in srednje šole, so pač obtežene

povrhu e vedno tudi z alkoholizmom – pa ne gre za toisto otroško ali

deško važmnjačenje, ko "povlečejo" mestni in zlasti mestni, a tudi vaški otroci cigareto, čeprav vedo, da ne smejo, zlasti na podeželju pa

tudi več popivajo, posebej v vinorodnih krajih, kjer otroci celo igrajo



69

kdaj vlogo sprotnih "enologov" ali okuševalcev in pač ponekod pri žganjekuhi pijejo zraven, ob dedkih ali očetih... in so že zgodaj

alkoholiki.

V mestnih okoljih pa se je razlezlo zlo nesmisla in tiste

objestnosti, ki se ne igra v naravi, zato pa se izraža primitivno naduto

in celo kdaj več kot delikventno ali gangstersko in kriminalno,

huligansko in vandalsko. Šolske oblasti pa se sprenevedajo, češ, saj se

ne dogaja v šoli, kaj bi tisto, kar se dogaja drugod, jih nič ne zanima:

še zlasti, kadar gre za izrazito nasilje s socialnim, verskim ali celo

rasističnim kontekstom. Socialne delavke, šolske psihologinje in tako

imenovane šolske svetovalne delavke kot psihologinje bi se

nedvomno lahko in bi se morale naročiti na Vašo knjigo: v Sloveniji

je blizu 1100 osnovnih in srednjih šol, s podružničnimi šolami vred,

ki bi se lahko naročile na Vašo knjigo Pot samouresničevanja.

Šolske knjižnice imajo tudi dovolj denarja za nakup take

strokovne knjige ali priročnika, kakor je ravno Vaša enkratna Pot

samouresničevanja.

Od Vas sem se naučil, kako je potrebno delovati javno, ko se človek

sooči s kanclijskimi fuksami in z vso tisto posocialistično, a še vedno

samoupravno feminizirano narejenostjo in shinavčeno

nasmehljanostjo, ki bi celo giljotinirala sočloveka, pri tem pa bi se

delala imenitno. Človek se pač pripravi in se uredi, da se sooča s

krivično in kanclijsko našemljeno situacijo, ki ni nič drugega ko

navaden ništrc. In ta ništrc plačujemo še vedno ob mnogoterih

pretiravanjih in državni zlaganosti – prebral sem, kar sem objavil v

Delu ob slovenski osamosvojitvi, ko sem napadel beograjske

primitivne "đenerale" in politično sodrgo, ki je pozneje uresničila balkanoidni vojni zločin brez primere. Tudi sem pogledal svojo

številko ob ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa, na katerem



70

sem sodeloval tvorno in v komisiji za sprejem členov ustanovne

listine dosegel, da so bile nekatere formulacije sprejete razumno;

znani pravnik (Andrej) Fink, južnoameriški izseljenec, pa je prevedel

v uglajeno in visoko španščino moje pismo španski kraljevski družini

in njihovemu kulturnemu upravniku v vlogi ministra, naj nas

podprejo, ker ob pisanju pisma gazijo tanki mojo domovino... Še prej

sem sodeloval v Cankarjevem domu, ko smo bili itak "zastraženi", govoril sem javno o vlogi zgodovinskega slovenstva, še predtem sem

govoril tudi na zboru kulturnikov v Cankarjevem domu, ko smo že

nekateri vedeli, da tako jugoslovenarsko ne more več naprej – a

nisem poniževal Balkana na račun Evrope in ne narobe. Kaj sem

doživljal v beograjskem Sava centru, ko sem podprl prijatelja

Ibrahima Rugovo in Berisha, nasproti Vuku Draškoviću in

(vele)svinjskosrbskim nacionalistom, ko sem se čudil, da je lahko

iracionalno fanatično sovraštvo tako ujedljivo in podobno

hitlerjansatvu, ni da bi govoril... In vendar, doslej še nisem objavil

vseh teh posegov, ki sem jih opravil, v Beogradu še pred zlomom

jugodiktature celo skupaj z nikaragovskim ministrom za prosveto in

kulturo in redovnikom, znanim pesnikom Ernestom Cardenalom...,

tega katolika so hoteli srbski dvorni ali miloševićevski "intelektualci"

obravnavati le "diplomatsko"...

Pot samouresničevanja je potekala tudi kdaj med skritimi

hostami in vršaci kulturnih dosežkov, ki pač niso razkričani in razvpito

zblojeni ali le začasno zvezdni ki: saj veste, že Anton Semjonovič je

potožil, kako je mogoče, da prejemajo javna priznanja zlasti uradniki,

on pa, ki je prakticiral Pedagoško pesnitev v enem od najbolj

nemogočih in neugodnih časov, pa tiho dela z mladimi kriminalci in jih

usposablja za življenje...

Poslušal sem Vas, ko ste se pogovarjali z mojo prijateljico Azro

Širovnik na TV Pika in je pri lo tudi do ubornega provokativnega

izziva, a ste odgovarjali odprto in zdravniško zaljubljeni v živo



71

življenje. Bog ima živce – je napisala naslovno roman Azra, tudi Vi jih imate, saj ste prenesli, kar bi druge nedvomno strlo in jih

nalomilo, da se ne bi več pobrali. Pri vsej svoji življenjski poti pa se

niste nikdar zataktizirali in ste igrali z odprtimi kartami –

nasprotniki pa so potlej menili, katere karte še da imate v rokavu in

so pač napravili usodne, ne le strokovne, pač pa tudi življenjske

napake. A da bi bile napake nagrajene – to je bilo vendarle preveč.

Zdi se, da slovenstvo potrebuje psihoterapevtske in druge zdravilne,

prav tako pa andragoško zdravstvene posege, da bi prišli k sebi, tudi

ko smo osamosvojeni in državno neodvisni. Ko človek uvideva, da

dela iz dneva v dan duhovno, ustvarjalno, sproti študira, haska pa

kakor s priznanji ni videti ter pač bolj uspevajo drugi, se vpraša, ali je franklovski smisel uresničen tudi samouresničitveno. Ne gre za

melanholične umetniške duše,ki se kdaj cedijo tudi alkoholne in

sploh piritno, marveč gre vseprej za izražanje lastnih talentov in

sebevidno vlogo ustvarjalnosti sploh: sami ugotavljate, namreč na

svoji P oti samouresničevanja, kako primeroma uspevajo športniki,

namreč le in predvsem telesno, zategadelj začasno, da pa ni niti

šolskih priznanj za kak ne znanstvene ali medicinske poklicanosti in

sploh tam, kjer prevladuje duh ali umotvor. Človekovi starosti

primerno je, da se ohranja čilega in svežega na telesnem področju

vsakodnevne rekreacije, pa tudi duševno odprto ali tvegljivo, socialno

dovolj samozavestno, še zlasti zdaj, ko imamo nekakšen

polkapitalistični in polsoccialistični model gospodarjenja in posebej

tržne logike brez logike, obenem pa obstaja nedvomno svet kreposti

in vrednot, od katerih so prve tri teološke kreposti – vera, upanje,

ljubezen, in ljubezen je čez smrt segajoča, še nekako tudi za

slovenstvo po kulturnem in družinskem obrazcu zavezujoče. Ni si

namreč mogoče kar nenehno izmišljati ali inovirati nekih novih in

prenoviteljsko prenovljenih vrednot, ki ne priznajo ne osrčenega

poguma ali samopriznanja, da je ubogi človek rojen v svet, da se

uresniči naposled z drugimi.



72

Še enkrat hvala za Vaš kmalušnji odgovor

in z najboljšimi željami v Novem letu in tisočletju

z lepimi pozdravi

Vladimir Gajšek«

Kot vse kaže, ni mogoče alkohologije in socialne terapije zvesti

le na raven vedenjske psihoterapije, torej metodo, ki se osredini na

človekovo vedenje in spreminjanje vedenjskih obrazcev, ki so lahko sicer

moteči za subjekt ter za njegovo okolje. Pri alkoholizmu in drugih

boleznih odvisnosti ne gre niti samo za abstinenco in ne le za alkoholsko

obnašanje, čeprav je cilj vedenjskega psihoterapevta neposreden, ko v

skupini odstranjuje človekove neprilagojene ali moteče navade,

zasvojenost, stisko ter neustrezna ali neprilagojena stališča, medtem ko

sproti razvija nove, primernejše oblike vedenja, ki človeku ne povzročajo

tegob in težav. Teorija učenja, na kateri sloni vedenjska psihoterapija,

primeroma indoktrinira, da je vsakršno moteče in neprilagojeno

vedenje, ki povzroča človeku stisko, odvisnost ali motnjo, po svoje

naučeno oziroma pogojevano; kar posledično v logičnem sklepu

pomeni, da se človek lahko privadi, se nauči določnega, tudi negativnega

vedenja, potem pa se ga lahko tudi oduči, opusti neprimerno vedenje, se

odreče motnjam, abstinira.

Evforična primarna konkurenca med različnimi zdravstvenimi

sistemi se razvija ponavadi tipično slovensko tako, da zdaj dviga določna

imena na površje, druga pa opušča. Za JR tudi izhodišče prevzgojno

vedenjske psihoterapije ne pomeni preprosto podmene, da je človekovo

vedenje naučeno oziroma pogojevano, torej kot pogojevanje, s katerim

se nekega dejanja učimo ali odučimo in ga delimo v dve skupini:

klasično pogojevanje (Pavlov–slinjenje psov) in operantno pogojevanje,



73

kamor se uvršča učenje zapletenejšega vedenja, ki ga lahko razumemo kot socialno pogojevanje, saj sodi v socialno pogojevanje socialno učenje

v skupini, da si zdravljenci znova usvojijo zanemarjena vedenjska

področja in se uredijo. Metode, ki jih uporablja vedenjska psihoterapija

tudi znotraj socialno-andragoškega programa, so: - sistematična

desenzitizacija, torej načrtno, sistematično in postopno, tudi hierarhično ali napredujoče korak za korakom navajanje na okoliščine ali situacije, ki se jim je treba prilagoditi s čustveno inteligenco, s samozavestjo in po

pameti.

Šele v socialno-andragoški metodi se vzgoja k preobrazbi ali

samouresničevanje ne more dogajati na silo, pod pritiski – običajno

alkoholikove žene, ki zasvojenca nadzira drobnjakarsko "policijsko" ter mu kot suha alkoholičarka nemara bolezen še očita, tudi ni možno napredovati v alkohološkem zdravstvenem smislu s pretiravanjem,

marveč fazno postopno: -zdravljenci spoznavaj ustrezne nove okoliščine,

se seznanjajo z njimi kot v novih situacijah, - s čimer si pridobijo

samozavest in se uresničujejo po samopodobi in vzdržijo tudi kdaj v

neugodnih prilikah, obenem pa so sposobni upravičeno ovreči

kritikastrstvo in - se naučijo tehnik, kako se je možno in potrebno

spoprijeti z zavrnitvijo, kar spada vse v učenje komunikacijskih tehnik.

V socialno-andragoški program spada sprotno pozitivno ojačanje, ko je

zdravljenec nagrajen za napredujočo obliko vedenja, tako da ga nagrada

lahko osrečuje. V postmoderni dobi se aktualizira psihoterapija in

zdravljenje alkoholizma ali ljudi v stiski podobno, kot so objavljene tv

reklame in "flajerji" ali lepaki za rusko tradicionalno zdravljenje hrbtenice, sklepov in notranjih organov, za akupresurno testiranje

organizma, zdravljenje bolečine v sklepih, za obisk pri kiropraktiku, ki

zdravi lumbago-ishialgije, skoliozo, bolečine v rokah in nogah…

oziroma za manualno medicino, za naturoterapijo, aromaterapijo,

svetovanje za kakovostnejši način življenja itd. v zasebnih ordinacijah in centrih. Ob Poti samouresničevanja je priporočljivo brati Jožeta

Ramovša knjige Alkoholno omamljen – Ječa alkoholizma v družini



74

(1981) in Boj za življenje družine – Zdravljenje alkoholizma in urejanje neskladne družine/ Alkoholno omamljen II. (1983); JR je v knjigi Dolga pot (1977 in 1981, druga, dopolnjena izdaja, prvi izpit) poljudno in strokovno s pričevanji alkoholikov in z obdelanimi poglavji ter

spoznanji alkoholizma posredoval znanje in učenje, skupno z

vključitvijo v terapevtsko skupnost. Podroben in plastičen opis

alkoholne bolezni, njenih spremljajočih zapletov ali posledic je JR

predstavil v Dolgi poti tudi z zgodovinskim in stvarnim pregledom

načinov zdravljenja, s posebnim poudarkom v Sloveniji in terapevtovimi

izkušnjami ter z opisanim programom zdravljenja v alternativni

terapevtski skupnosti. – "Ta knjiga je namenjena vsem, ki se na

kakršenkoli način ukvarjajo z alkoholizmom in alkoholiki, predvsem pa

terapevtom za alkoholizem," je zapisal JR uvodoma v svojo knjigo

Uspešna pot - Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov

(1983), s katero je pojasnil priročno pomen vrnitve ali rehabilitacije,

reševanje prejšnjih in sprotnih težav. JR in tako imenovani graditelji – v nasprotju z nihilisti – so napisali knjigo Zmagovita pot (1985), ki je posvečena alkoholizmu in reševanju ljudi v stiski v postopnem

premagovanju alkoholizma z gradnjo zdravih odnosov vse do zmage – v

prvem delu so predstavljene pričevanjske zgodbe graditeljev s

terapevtovimi komentarji, torej izvirne izkušnje alkoholikov, ki so se z

družinami v skupini rešili bremena zasvojenosti ter se povzpeli v zdravo

in elitno življenje; drugi del Socialno-andragoški model dela z alkoholiki govori o strokovni alkohološki tematiki in je tudi dopolnjen z

graditeljskimi izkušnjami in novimi spoznanji, ker se tudi alkohologija v

nekaj letih spreminja po novih dognanjih in spoznanjih; tretji del

Zmagovite poti tvori Ramovšev prispevek Zapiski o Gabrovi družini, kjer avtor s pomočjo doživljajskih dnevnikov spremlja zakonca Gaber ter

opiše njuno zmagovito, čeprav dolgo pot od vključitve naprej ( Uspešna

pot - Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov in Zmagovita pot sta tvorili vsebino drugega izpita). Kako se je v Centru za samoupravno in normativno dejavnost ponudila priložnost, da bi

vodilni in strokovni delavci v "delovnih organizacijah" spoznali pomen 75

alkoholizma na delovnem mestu in zunaj njega, govori s koristnimi

informacijami Rugljev alkohološki kompendij Alkoholizem in združeno

delo (1981 in 1984, tretji izpit), da bi se lahko dejavno vključili v Alternativno terapevtsko skupnost. Šele Dramatična pot JR pa je

zaokrožila celostno socialno psihiatrično podobo socialno-andragoške

metode in programa zdravljenja bolezni odvisnosti ter reševanje ljudi v

stiski kot ciljno pot samouresničevanja.

Jedrnate postavitve definicij o boleznih odvisnosti so segle tudi

na področje slovenskega socialnega ali socialnopsihološkega zdravstva.

Klasični modernizem je urejal alkoholizem po ideoloških vzorcih med

socializmom in kapitalizmom, ko pa se je pojavil ultramodernizem, je

"pijančevanje" s kajenjem vred postalo odveč. Ker je v slehernem zdravljenju alkoholizma potrebno opraviti izpit, po katerem je klient ali zdravljenec šele po uvidu seznanjen z boleznijo lastne odvisnosti in po

katerem tudi družina ali alkoholikova partnerka oziroma žena pripozna

alkoholizem za bolezen, je JR vpeljal socialno-andragoški model

zdravljenja alkoholikov, ki ga je razširil z dodatnimi terapevtskimi

sredstvi po skupinah in društveno tudi za druge oblike zasvojenosti in

reševanje iz stisk. V Poti samouresničenja je JR upal, da bodo večidel brale to njegovo knjigo dame, ki so znane kot dobre bralke. Sicer pa že v

ugotovkih o vzrokih alkoholizma JR Hudolinovo, Kissin in Begleiterjevo

teorijo o nastanku alkoholizma, vse pa z namenom, da bi se zdravljenci

sami morali usposobiti spoznati simptomatiko in se reševati s svojci in

bližnjimi v terapevtski skupini. Ker so razvidne že biološke značilnosti

alkoholne odvisnosti v odtegnitvenem stanju ali abstinenčnem

sindromu, v izgubi spomina ali alkoholni amneziji, v okvarah možganov

kot posledici alkoholizma, ob toleranci do alkohola, v okvari notranjih

organov (želodec, trebušna slinavka ali pankreas, jetra /ciroza/), vnetju

živcev in atrofiji /zmanjšanju/ velikih možganov ter ob duševnih zapletih

(alkoholni bledež oziroma delirij, alkoholna halucinoza, psihoza

Korsakova, težka in patološka pijanost, samomorilnost, božjast ali

epilepsija, disulfiranmske ali tetidisne psihoze, alkoholna demenca,



76

depresije), ob sprevrženosti alkoholikove osebnosti (zlasti bolezenska

ljubosumnost), je tako imenovani socialni rak razviden zlasti tako, da

najeda virusno najprej osnovno celico družbe, torej družino, v smislu

razširjenosti pa tudi narodno življenje.

A za praktika alkohologa sam alkoholizem, zlasti če pride k

zdravniku zdravljenec, spodbujen s prisilo prihoda pravočasno, ni

posebej tako "zapletena" bolezen, da se je bivši alkoholik ne bi mogel otresti, pa ne samo s trenutno, marveč z doživljenjsko abstinenco, zlasti

pa s spremembo življenjskega sloga in v zdravih skupinah. Ne le

alkoholizem, temveč tudi druge narkomanije in bolezni odvisnosti

kažejo v postmoderni dobi, da je potrebno posodobiti zdravstveni sistem

zdravljenja zasvojenosti, ali kot sem zapisal Vladimir Gajšek v knjigi

Nevidni ljudje: » Tradicionalna psihiatrija na Slovenskem in v Evropi ne more uspešno hospitalno odpravljati narkomanije, saj nima za takšno

zdravljenje dovolj subspecialno izvežbanih ali izmojstrenih

psihoterapevtov ali psihiatrov. Narkomanije kot skrajna sila, ki je nastala z odvisnostjo v subkulturni preprodaji in z razpečevanjem trdih in mehkih mamil, so v Sloveniji in Evropi pokazale tudi na množično uporabo in

zlorabo. S sodobnimi prometnimi sredstvi je namreč mogoče pretovoriti

tudi večje količine mamil iz oddaljenih krajev sveta v srce Evrope, kjer pa prevladuje tradicionalno že alkoholna omamljenost in odvisnost po

Dionizovem kultu. Zgolj z aziliranjem, s psihiatrizacijo in uporabo

nevroleptikov bi bilo težko ali skoro nemogoče zdraviti narkomane. « Moč in nemoč šolskih, zdravstvenih, policijskih ali organizirano preganjalnih

in sodnih, pravosodno podloženih, socialnih, tudi ekonomsko tržnih

vodenj in oblasti v dogajanju alkoholizma in drugih zasvojenosti lahko

povečuje stisko in preprečuje samouresničenje. Kajti različne vrste

oblasti že na lokalni ravni v Sloveniji so dovolj sebizadostne in javno

vasezaprte, da lahko izvršujejo tudi na brezpravju izvršljive poteze in

uprizarjajo dogodke razzgodovinjeno. V primeru navedb nekaterih

aktualističnih piscev, od Bojana Baskarja do Toneta Kuzmaniča ali

komunistične sekretarke A. Kornhauserce itd., ki se niso posebej



77

ukvarjali ne s socialno-andragoško metodo niti posredno, kaj šele z

zdravstvenim delom v skupinah, klubih ali društvih, ki se nanašajo na

alkoholizem, je najti Rugljev odmev na določna dnevna dogajanja

onstran Poti samouresničevanja. Na koncu sveta 2. tisočletja je ob milenarističnih domislekih bila uravnana s sabo kvečjemu možnost, da

je virtualno mogoče videti nevidno ali celo misliti nemisljivo, zato so

verjetno navedeni v literaturi Poti samouresničevanja pisci, ki so v alkohologiji in psihiatriji ali v terapevtskih skupnostih tudi posredno

neimenlijivi.

Glavni dolgoletni projekt Poti samouresničevanja, ki običajno

lahko obseda zlasti alkoholno javnost ali "alkoholsko fronto", je ravno po oblasteh na različnih instancah onemogočati sposobne, nadarjene ali

nadpovprečne ter v zanikanju deleža sodelovanj z JR, da vidi odsotnega

oziroma drugega in s tem podaja v strokovnem smislu sekundarni izgled

sveta. Tudi v takih primerih sem Vladimir Gajšek videl glede na

navajanje v dnevnikih ali imensko tistih, ki se s socialno-andragoško

metodo niso niti seznanili, v knjigi Nevidni ljudje posebej verjetno teoretski in zdravljenski apriorno spoznavni suicidni trend: » Ne v

časnikih ne v medijih ni bilo poročil o krizi zaupanja in o medsebojni sumničavosti, saj so bili poklicni revolucionarji do sesutja režima dovolj oblastno neprizanesljivi, da so nadzorovali sleherni odpor in ukrepali.

Tako je izvedela žrtev zadnja, da je postala žrtev in da je potisnjena na obrobje: pritiski na delovno okolje in družino so bili veliki, šele na koncu se je izkazalo, da je končni udarec izbran in natančno določen po

"enkavedejevskih" metodologijah. Pravno obravnavanje je bilo glede na dobro vero in zaupanje sestavljeno iz samih rigoroznih in skrajnih izjem -

pristransko v kaznovanju, politično odvisno v sodstvu, brez

informativnosti. Zato ni bila priznana v totalitarnem režimu nobena in nikakršna etika kot etična drža, ki bi temeljila na zaupanju in rasla iz vere. Vsakdo je lahko postal storivec kaznivega političnega dejanja,

vsakdo je bil v očeh miličništva že vnaprej kriminalec in pred sodstvom kriv" in " Celo najbolj pokvarjena domišljija si v času po zlomu 78

socializmov in po sesutju komunistične diktature ne more pričarati

podobe kriznega nezaupanja, ki je vladalo med ljudmi in s sumničenjem

nad njimi - kjer se je kriza zaupanja ohranila celo v slovenskem

postsocializmu kot revolucijska tradicija, se spet pojavljajo samomori, posebej tudi otroški samomori. « Prekrivanje neznanih z neznanimi se zgrne v kopico posnetkov sveta, vendar ne realnega sveta v človeških

resničnostih, temveč prav mešanico med navedbami o teh, ki v praksi

alkohologije niso sodelovali, v reševanju ljudi iz stiske niso sodelovali

niti v skupinah ter so dejansko odsotni, zato pa za JR zanimivi le po aktualistični odsotnosti socialne psihiatrije ali antipsihiatrije, ker sicer povrhu ni referenc, ki bi jih bilo mogoče izvesti iz navedb odsotnosti.

Kot kaže v boleznih odvisnosti na prvem mestu prav

alkoholizem, je opojnost razširjeno – ne le slovensko – pogubna, ampak

se nadaljuje v novih rodovih, saj se produkcija alkoholov ne zmanjšuje.

V alkoholizem se ne šteje samo alkoholika, ampak tudi njegovo družino,

ki trpi ob bolniku sproti socialno in duševno, večkrat pa je trpinčena

tudi telesno, medtem ko v "javnosti" izgubi ugled, čeprav privajeno.

Alkoholizem kot bolezenski proces kaže z vsemi telesnimi in duševnimi

zapletljaji, da zahteva ustrezno (psiho)terapijo, hkrati in potem tudi

rehabilitacijo. Socialna patologija odkriva z alkoholizmom sicer prikrito

javno neuresničenost zasvojenost, čeprav celo prometna policija

ugotavlja, da je še vedno in vse preveč povzročiteljev prometnih nesreč

voznikov, ki so užili pred vožnjo alkohol. Kultura pitja se sprevrže

sčasoma v dosledno akulturnost.



Edinstveni sistem socialne psihiatrije, antipsihiatrije ali

alkohologije po Hudolinu (JR se je seznanil s slednjim leta 1970) kaže na

odmik od tradicionalne in politično strukturirane ter uradne

tradicionalne psihiatrije, še zlasti pa razliko med socialno-andragoško

metodo in vojaško psihiatrijo, v kateri je JR bil uslužben … JR navaja v

Poti samouresničevanja, da je kot vojaški psihiater že leta 1969 predlagal 79

zvezni vladi boljševiške balkanske zvezne države, da bi radikalno

reorganizirali vojaško psihiatrijo. Že po svojem operativnem značaju je

vojaška psihiatrija sicer v organizaciji vojaško-medicinskega delovanja

posebna oblika socialne psihiatrije, ki se ukvarja največ z okoljnimi

situacijami pri nastanku duševnih ali nevrotskih motenj, skupinskih

pritiskov in skupinskih umanjkljajev, interpersnonalnih odnosov, in

drugih zunanjih vplivov, obenem pa vnaša v svoje delo zdravljenje

notranjih konfliktov v preteklosti ali aktualnosti. Osnovni namen

vojaške psihiatrije je terapevtska učinkovitost, preprečevanje

psiholoških, socialnih in drugih razlogov za vedenjske motnje ali

debiantno obnašanje, pa tudi sprotno odkrivanje in zdravljenje duševnih

bolezni ter nevroz. Zato se vojaška psihiatrija ukvarja z različnimi

oblikami slabe prilagoditve in sindromom neprilagojensti, s

simulacijami, z disciplinskimi prestopki zaradi asocialnega ali

delikventenaga vedenje, zaradi samopoškodb, in samomorilnih

namenov, zaradi odtujitve in neprilagodljivosti bojni pripravljenosti, s

(samo)izolacijo, obenem pa se ukvarja s psihozami in nevrozami,

depresijami in osebnostnimi abnormnostmi, z alkoholizmom in

boleznimi odvisnosti ali z vnašanje drog v vojašnice…JR se je angažiral v

vojaški zdravstveni in vojaško psihiatrični službi kot zadovoljiv kader in potencial, ko je uspeval hitro odkrivati zgodnje primere duševnih

bolezni ali ko je uporabljal nove tehnike za pomoč posamičnikom v

odtujitvi in stiski ali stresnih okoliščinah, pa tudi ob psihičnem zlomu, kar je nedvomno identificiral in ublažil. Kratka individualna

psihoterapija in skupinske psihoterapije so v vojaški psihiatriji

učinkovite in proučljive, sicer pa določno dosegajo tudi regresijo

simptomov v zdravljenju duševnih bolezni. V 26-letnem delovanju v

jugovojski je deloval JR na različnih funkcijah in opravljal različne

dejavnosti, tudi kot poveljnik in politični partijski delegat, kot

predavatelj in strokovni predstojnik, naposled pa kot zdravnik in

psihiater; sicer je JR po vojni najprej opravil enoletno vojaško sanitetno šolo, zatem še štiriletno Šolo za aktivne sanitetne oficirje jugovojske, ki si je prisvojila Škofijske zavode v Šentvidu pri Ljubljani, potem je bil tri leta 80

poveljnik Vojaške šole za bolničarje v Sarajevu, medicino je študiral v

letih 1956 – 1962 v Sarajevu in Ljubljani, po končanem zdravniškem

stažu je bil leto dni načelnik sanitetne službe tankovske divizije v Sisku, v letih 1964 – 1967 pa je specializiral psihiatrijo v Ljubljani kot vojaški

psihiater. S činom sanitetnega podpolkovnika se je JR demobiliziral leta

1970. Za vojaško psihiatrijo jugovojske komunističnega tipa je bilo

značilno, da je bil hierarhično strogo urejena po partijskih funkcijah ali komunističnih dolžnostih, ko so kompartijski sekretarji večidel z

velesrbskimi ali črnogorskimi tipi pravzaprav odločali o vsem. Značilno

za jugoslovansko komunistično psihiatrijo je bilo, da je predstavnike

albanskega naroda, ki so služili vojaški rod, štela običajno vnaprej za

manjvredne ter jih je lahko za zaprtimi vrati psihiatričnih oddelkov v

vojaških bolnišnicah mučila tudi z elektrošoki, sicer pa je prepuščala

"primere" označenih, politično sumljivih, preprosto kot "neprilagojene"

vojaškim sodiščem, ta pa so težko obsodila vsakogar, ki je bil politično

sumljiv ali vojaško socialistično nezanesljiv. Med sarajevske psihiatrične Rugljeve tovariše je primeroma spadal tudi dandanes znani mednarodni

vojni zločinec in psihiater Radovan Karadžić… Vojaška jugopsihiatrija

ni zdravila primeroma sadistov vojaške policije, ki so, kot se je samo

šušljalo, zverinsko mučili zaporniške in druge žrtve ter se izživljali

razčlovečeno nad njimi na različne komunistične načine, tudi ni zdravila

ključavničarskega maršala kot alkoholnega in s spolnostjo obsedenega

doživljenjskega poveljnika, je pa kar avtomatično pošiljala na služenje

vojaškega roka tudi duševne bolnike, težke nevrotike ali takšne

nabornike, ki so imeli bolečine v hrbtenici in sklepih… Sicer je vojaška

jugopsihiatrija delovala v skladu z balkansko gostoljubno permisivnostjo

in z navdušenjem za telovadbo in šport, zlasti za nogomet. Znano je in

dognano, da je bila vojaška psihiatrija po svoji hierarhiziranosti in vrhu le politična psihiatrija, tudi po sovjetskem vzoru in v svetu ni

predstavljala znanstvene ne posebej medicinske avtoritete. Celo več,

surova stvarnost sama na sebi je bila v civilnem življenju slovensko prav

blaga v primerjavi s totalitarnim režimom, s katerim je vladala vojaška

kot državna služba zlasti nad slovensko mladostjo. V jugovojski se je



81

realnost lahko prikazovala iz dneva v dan le posredno človeško,

uniformirano primitivno, potujčeno, slovenstvu odkrenljivo, zategadelj

komaj kaj več kot bolestna, a povsakdanjena fikcija – jugosoldateska je

predstavljala poleg udbe državo v državi, zato ni znano, koliko je mogel

ali smel primeroma tudi JR osebno ali z družino nemoteno potovati v

tujino, kaj šele, da bi se – strokovno - povezoval primeroma z zahodnimi

psihiatri. Prenos kasarništva v psihosocialnem smislu je razviden na

oblastnih ravneh. Torej je tudi v samostojni Republiki Sloveniji

jugonostalgija v svoji posuroveli postsocialistični vlogi le še ostanek

ideološkega ostanka, ki ga ponuja primeroma posebej v obvezni državni

šoli šolskim obveznikom še vedno zaposlena tovarišija, večkrat tudi z

vlizljivimi starši, ki se zavzemajo za čim boljše ocene svojih šoloobveznih otrok po privilegijih ali vistousmerjenosti, ko se realnost spreminja v

fantazmo izgubljene moči, slednja pa se oblastno postavlja vendarle z

vladnim neoliberalizmom znova in znova. Kjer so popolnoma navajeni

le še "iz navade" imenovati zaposlena osebja kot državno uslužbenstvo samo za "tovarišice" ali "tovariše", je zvedena vednost o možnem uspehu ali napredovanju zgolj na posreden doživljaj moči. Ob vojaški psihiatriji

totalitarnega režima so bili ljudje šokirani, ko jih je takšna "fantastična", a ideologizirana realnost zares dosegala, namreč v uniformi. - V

puščavah postkomunistične slovenske družbene stvarnosti je mogoče

tudi o dogodku terorističnega talibanskega napada "11. septembra"

govoriti kot o odmevnem dogodku, ki je neposredno, a zahrbtno

teroristično in organizirano napadel absolutno nedolžne ljudi ter jih

blizu štiri tisoč pobil. Vojaška psihiatrija se po svetu v 3. tisočletju

ukvarja tudi s problematiko teroristične duševnosti.

Šele postmodernizem je po zlomu socializmov pokazal, da so

družbene strukture prepojene z alkoholom manj, kot bi bilo mogoče

sicer pričakovati. Reakcije na odpadlost tako imenovane protestantske

etike, na katero se sklicuje v Webrovem pomenu tudi JR, so pokazale

obenem na odpadlost dotedanjih avtoritet ter na novo prevrednotenje ali

celo na razvredniotenje vrednot. V javnem življenju se je alkoholizem



82

pojavljal le še kot elitno pitje šampanjca z banketnimi zakuskami

mimogrede, na drugi strani pa je bilo na voljo veliko cenenih vin

oziroma čmige, po tretji strani pa so tudi poletni počitniški pivopivci

prispevali k podobi vzradoščeno odebelele opustelosti. Izza strahu pred

zanositvijo se je vsebolj uveljavila poleg genitalne kontracepcije –

kondomi in diafragme – tudi oralna s tabletkami, s čimer se je docela

spremenil moški idol, upadla pa je hkrati očetna avtoriteta.

Jezavost zaradi skupin, ki med bivšimi alkoholiki niso bile in

niso "organizirane" ter zato ne pridejo pod uradni nadzor države, je izražena kvečjemu službeno. Kolikor je virtualnost sodelovanja v skupini

napredujoča tako, da je tudi kibernetizirana doživljajsko, predstavlja

sprva v omami vizije prisvojeno prisotnost. Povsem virtualizirani svet

igre v psihoterapijah se dotika realnega v utajenem, a umanjkljivo

napredujočem strastnem nagnjenju do samouresničitve, ki se giblje

znotraj psihičnega realnega. Zdravljenje se torej v vsakem primeru

splača. Tudi socialno-andragoška metoda in filozofska koncepcija novih,

postmodernih razsežnosti potemtakem ne obstaja kje zunaj aktualizacije

v rehabilitaciji in dvigu, zunaj celostne osebne in družinske, družbene in skupinske realnosti, saj pravzaprav ohranja spektralno in v sebi

zaokroženo trdno jedro same psihične – samouresničljive - realnosti.

Asketsko življenje je v postmoderni dobi postalo ob hedonizmih

in javnomedijski razvrtosti kánon, saj se nova stvarnost kaže posebej le v preseganju bivše osebnostne in družinsko odvisnostne mizerije, navaja k

zdravstvenemu optimizmu in k poudarjeni psihoterapevtski zavesti, kjer

je terapevt v vlogi ustvarjalca, torej ga zaznamuje dejstvo, da noče preiti v lažna razmerja grobega materializma ali v nekakšne poskuse z ljudmi,

ko se odreče tudi psihofarmakološki industriji in njeni siceršnji

prevladujoči moči. Nepopustljiva avtoriteta terapevta je tista, ki

disciplinira neidentične zasvojence ter jih preusmerja skupaj s so

alkoholiki kot s suhimi alkoholiki v zdrav življenjski slog in vztraja pri vsakodnevni jutranji telovadbi, teku, pravilni prehrani in higieni – od



83

osebne do spolne higiene. Prostovoljna vključitev zdravljencev v

socialno-andragoško metodo zdravljenja bolezni odvisnosti in v

"pozabo" sebe prejšnjega predstavlja učenje v strategijah duševnega zdravstva, ki se ne bojuje več za prvenstvo, ampak za vmesno

sodelovanje, ki je primarno vselej v skupinah ter sega navzven tudi v

javne medije, knjige, v časopisne članke, v pisanje utrinkov in dnevnikov

in podobno. V vrhunskem terapevtskem, pedagoškem, skupinskem in

družbeno odzivnem delovanju so tudi odzivi medijsko popularni,

izražajo pa ustrezno karizmo vodenja, torej dar, ki se daruje drugim. V

tem smislu sem zapisal Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje, poglavje Zapiski ob rob: » Nedvomno živimo in životarimo v komercialni džungli, kolikor smo ujeti med ponudbo in porabo, med gmotne razsežnosti

vsakodnevja in večne ali dolgotrajnejše ideale, ko upamo vsak s svojo

nakupno košarico, sicer pa redki vrhnji sloji ali elite živijo v zasebno posebnem udobju in ugodju. Nedvomno je tudi, da je ob strojni civilizaciji in v naraščajočih postavkah vse bolj in bolj informacijske družbe postalo človeško delo predrago. To predrago delo v razvitih državah je tudi razlog za socialno bedo, za tesnobe, za mnogotere nevroze in potrošnjo

psihiatriziranega tipa. Družbene psihopatije so se ob gospodarskih krizah med obema svetovnima vojnama in po 2. svetovni vojni svetovno razširile ne le v množično razporejenih mentalnih slikah, ampak tudi v novih

navadah, razvadah in vedenjskih vzorcih. «



Goljufivo udobje lahkotnega bivanja se je izkazalo za

neživljenjsko, ko so se reveži odvadili igrati ali ko so obrobniki vzeli

stvari preveč zares. Poživinjenost namreč izhaja iz dela - pravimo tudi, da kdo gara ko črna živina in da vleče ko žival. Delo v postmodernem času in ob izteku 2. tisočletja ni več potreba, saj ni delovnega nagona, še zlasti zato ne, ker je delo lahko skrajno zlorabljeno. Delo poživinja, igra učlovečuje - tako bo veljalo v smernih strategijah 3. tisočletja, ko bo svet že urejen dovolj softversko, da bo razdelitev dobrin urejena za preživetje.

Celo več, ob vse pogostejšem in množičnem strojnem delu bo verjetno

spet lahko oseba delala na domu in komunicirala po mislečih strojih



84

izobraženo in omikano z interesnimi, "ključnimi" drugimi osebami po svetu. Kolikor bolj bo človek pozabljal na primoranost garaštva, toliko

bolj bo lahko počel stvari ustvarjalno. Poleg senzualnosti golega obstoja, ki z delom bolj kot verjetno ločuje človeka od narave, se bo uveljavil

softverski in virtualni um. O novih teoretskih diskurzih v smislu

opredelitev, kaj je stiska, kaj zasvojenost glede na obrobništvo, sem

zapisal Vladimir Gajšek v knjigi Nevidni ljudje: » Senzualna plat subjektivnosti je bila v modernih časih usmerjena že v poststrukturalizem, kakor so ga zasnovali povečini francoski teoretiki Michel Foucault,

Jacques Lacan, Jean-Francois Lyotard, Jacques Derrida, Gilles Deleuze, Félix Guattari, Jean Baudrillard, Pierre Bourdieu in drugi. V socialnem pomenu so se neofreudovci in postmoderni sociološko usmerjeni misleci

sklicevali največ na paradigme Maxa Webra, ki so ga dojemali v imploziji teoretskih zasnutkov, da bi redefinirali ne le družbo in socialne procese, ampak tudi stvarnost obrobništva. Namesto marksistične besedne solate

so začeli upoštevati nekatere Nietzschejeve, Proudhonove in druge

razsežnosti. Dotaknili so se pravne teorije, sociologije, psihologije in -

socialne- psihiatrije, da so ob dotiku začutili dih novih obdobij. Posredno so se srečali tudi z marginalnimi skupinami« Gajškovo obravnavanje marginalizacije pove, da se je avtor opredelil za živo in zdravo

prihodnost, čeprav je teoretsko predvidel tudi nekatere kaoidne oblike

zavesti ter vendar v sebi usklajeno reševanje ljudi v stiski. Vednost o

rešitvi iz stiske je strukturirana pozitivno - ko je primeroma J.

Baudrillard v Estetski iluziji in deziluziji menil, bližja ko da je absolutna definicija podobe, njena realistična perfekcija, bolj da se izgublja njena moč iluzije, se je oziral kvečjemu po pozitivnih iluzijah kot po

brezpogojnih simulakrih, s tem pa je posegel v samo oblikovanje in

obliko iluzije kot motene predstave. Med zasvojenostjo in

"odsvojenostjo" se kaže razlika v omenjenem simulakru.

V odružbljanju zdravljenja naj bi bilo vedno na voljo dovolj

zdravstvenega osebja – slovenske ambulantne in bolnišnice čakalnice

verjetno pričajo o nasprotnem. Ker pa je uživanje alkohola kakor



85

kulturno in pri/vzgojeno, se nadaljuje med različnimi sloji in sega od

ubogega brezdomca do univerzitetnega profesorja… JR omenja v Poti

samouresničevanja celo karizmo partizanskega politkomisarja, vodje agitpropa in komparativista Dušana Pirjevca-Ahaca, posebej le naslovno

navajalno predlaga Borisa Anteja Novaka spis Pirjevčeva zapuščina in Andreja Inkreta novorevijaško monografijo Pirjevec v zborniku

Interpretacije. Po pisnem pričevanju Pirjevčeve žene Nedeljke je bivši politkomisar, agitpropovec, nato pa literarni teoretik in profesor

svetovne književnosti Dušan Pirjevec-Ahac bil alkoholik, ki se je po

določni zaužiti količini alkohola nenadoma odločil v družbi, da mora

domov, nakar ga je morala žena nemudoma odpeljati z avtomobilom

domov, ko pa je prispela, je samo odklepala vrata in hitela, Pirjevec za

njo, vse dokler se ni oblečen zgrudil na posteljo in v alkoholni omami

takoj zaspal. Spet drugače poroča o skupnem ali "prijateljskem"

popivanju ali o nehabitualnem pijančevanju pisatelj in dramatik,

profesor statistike Rudi Šeligo, kako sta se s prijateljem Pirjevcem

"zaprla" v sobo, da bi pogovorno ali celo pisno "teoretizirala", toda sta se med pitjem alkohola "zagovorila" ter nista mogla biti zategadelj produktivna. Vladimir Gajšek sem povedal o svojem profesorju

Pirjevcu, kako je Ahac postal po nekaj popitih kozarcih že tudi

"pogumen" – ko je spremil Pirjevca domov primeroma iz gostilne, kjer sta po predavanju diskutirala in je profesor sproti popival, je na poti

domov Pirjevec srečal na ulici dva mlajša tovariša ljudska miličnika,

stopil je k enemu in ga zagrabil za opasač ter ga stresel, češ ali je tovariš pravilno uniformiran – ker so tovariši miličniki vedeli, da imajo v takih

situacijah opraviti z bivšim politkomisarjem, so prenesli tako

"inšpekcijo", in medtem ko je Gajšku gomazelo od strahu in je imel mrščavico pred morebitnimi miličniškimi udarci s pendrekom in

pestmi, je Pirjevec v alkoholni nabodrenosti nastopal tudi kot

"inšpektor" ali spet kot partizanski politkomisar z neomajno močjo nad življenjem in smrtjo, v drznosti, a ne posurovelo pijansko. Kadar se je

profesor Pirjevec napil v družbah, je ponavadi potem, ko se je umaknil,

tudi "zbolel", začel se je potiti in se je počutil šibkega ter je moral počivati 86

oziroma si je iskal krepčila v spanju, pa naj se je tako dogajalo po

izčrpnih in odlično pripravljenih, množično obiskanih predavanjih ali

na literarnih simpozijih, primeroma na gradu Štatenberg. Vse drugače je

preživljal alkoholne eskapade filozof, literarni teoretik in kritik Taras

Kermauner, prijatelj prejšnjega, ki se je v alkoholni omami besedno

ponavadi razživel in deloval razvrto idejno v več smeri, s spodbujeno

mnogovrstno asociativnostjo ter s sokratsko ironijo v refleksijah

pogovorov… Značilno za književnika Vladimira Gajška pa je, da se

nisem nikoli napil, ker alkohola nisem dobro prenašal, pa tudi nisem

videl nikoli staršev v alkoholni omami, saj so doma bolj cenili

brezalkoholne pijače in primeroma med razvedrilnimi igrami šah; znano

je, da si Gajšek nisem kupil "doživljenjsko" niti enkrat piva ali vsaj liter vina oziroma buteljko le zase, je pa v kulturnih, umetniških, filozofskih, novinarskih, pisateljskih, znanstvenih družbah trčil s kozarcem, ker se

tako slovensko spodobi, navzlic dosledni abstinenci. Siceršnje – tudi

nehabitualno – pijančevanje umetnikov in umetniških poklicev se zdi

skrivnost, saj so v grlu steklenice iskali in nahajali navdih, še zlasti, ko se ve, da je popil antični filozof ali umetnik dnevno 3 do 4 litre vina, prav tako Hegel ali Goethe vsakodnevno podobno količino, ko so naročeno

vino merili za domačo rabo ali za sprotno pitje tedensko po vedrih, pitje

pa je predstavljalo dokajšen strošek družinskega proračuna; tudi v času

romantike, ko je bilo primeroma v Ljubljani (pre)več gostiln, kjer so se

združevali frajgajsti in drugi pivci, je bilo vsakodnevno čezmerno pitje

prav v navadi, zato ni nenavadno, da je popival primeroma France

Prešeren. Zoper alkoholizem so govorili in pridigali vneto zlasti

frančiškani, sicer pa je lavantinski škof, blaženi narodni buditelj, pesnik in vzgojitelj Anton Martin Slomšek navdušil svojega mlajšega prijatelja

F. globočnika, da je prevedel knjigo Čujte, čujte, kaj žganje dela, kamor je napisal uvod in daljšo pesnitev o pijančevanju – to je bilo tudi prvo v slovenščini tiskano delo o alkoholizmu. Ko gre za pitje intelektualnih

slojev, je značilno, da se ne vdajo alkoholu primeroma duhovniki ali

redovniki, ki popijejo pri vsaki sveti maši merico mašnega vina, pijejo pa lahko vsakodnevno in dolgoletno.



87

Ljubezen do bližnjika in zdravo sebeljubje kot samozavest z

izraženo samopodobo lahko tudi v postmoderni teoretski in virtualni

priročnosti pripomore, da se človek zna odreči kdaj sebi za drugega in da

drugemu nesebično pomaga. Po svoje "romantično" stališče teoretskega vidika s praktičnim, ki se hoče ali želi zliti s terapevtom ali skupino, kaže na identifikacije življenja z igro, ki jo je treba preigrati virtualno, pomaga pa nam po Berneju in drugih v reševanju problema predstavitve Alkoholika in

soalkoholika, tudi predstavi pomen interpretirane re/prezentacije, ko se ve, da je vživljanje z igro vred in po iluziji za predstavitev v skupini

zdravljencev in za osebnostni dvig pravzaprav nujno. Torej ne gre za

nekakšno popolno iluzijo v preigravanju, ampak za abstinenco in

rehabilitacijo, s tem pa za samouresničitev. Rešilna vloga sebstva, ki hoče iz zagate, nas pripelje z Gajškovimi Nevidnimi ljudmi ali z Rugljevo Potjo samouresničenja iz nujnosti uporabljene psihološke, psihoterapevtske in zdravljenske zavesti v prepustitev in samopozabo, v spreobrnjenje in

osebnostno preobrazbo. Če je še v zasvojenosti ali v psihotičnih stanjih

veljalo, da je subjekt le zabredel v blodnjo in motnjo ali v omamo tako

radikalno, da je celo zaznavno izgubil lastno občutljivost za realnost in ni mogel več občutiti niti pomanjkanja po čistem izkustvu, je moral

zasvojenec stopnje zasvojenosti premagati in se prebuditi v skupini v

zdravo življenje. Kajti kot vse kaže, očiščenje – in pomlajenje zdravljenčeve osebnosti – nikakor v procesu zdravljenja ne razpade na nerazrešljivo

dvojnost, - ko bi imel subjekt na eni strani neposredno doživetje, toda brez refleksije, ali pa bi imel po drugi plati spet refleksijo in refleksivne odzive na račun neposrednosti doživetja. Osebnostna zdravljenčeva katarza je

očiščenje za samouresničitev, kajti katarza je že izkustvo diference, ki je večplastna in razvojna, potemtakem predstavlja najprej izkustvo svoje

lastne razlike, svoje lastne nemožnosti, da se izkusi drugače kot

razlikovanje v konceptu primeroma socialno-andragoške metode. Usoda,

ki da je izbrala zdravljencu terapevta kot karizmatično osebnost, je le

psihoterapevtsko kot tekstualno-teorijska uprizoritev prepoznanega

"paradoksa" samouresničitve, kajti najprej mora biti samouresničen zgledno in kot avtoriteta terapevt ali koterapevt, da lahko uči in zdravi.



88



Analiza vzpostavitve lastnega jaza v družini in civilni družbi je

predstavljala možnost nenadzorovane zasebnosti ter upoštevanje

osebnosti s kategorijo meščanske svobode, medsebojne socialne –

cerkveno pogojene ali krščanske – solidarnosti, pa tudi rešitev zgolj

intelektualnih dilem in dvomov v enakosti pred zakonom. Toda

zasebnost se ne v meščanski ne v proletarsko državni poziciji ni zdela

uresničljiva niti psihološko, ker se je v osebna čustva materinstva in

očetovstva vpletla ne le izobrazba, ampak tudi prizadevnost

pridobitništva in službenost. Tako se je slovenska varčnost v družini

sprevrgla v egoizem, krščanske kreposti in duhovnost so z delom vred

postale le še odsevne v družbenem položaju, hrepenenje pa se je kakor

preusmerilo v razmejitev med privatnim in javnim. Tudi JR ne išče v

druženju več samo privilegijev, ampak se zavzema za socialno druženje

in srečevanja v tvornih skupinah.

Družinski alkoholizem je pogojen s predrugačeno vlogo

zasebnosti. Kakor da se bo družina srečevala na sestankih, na partijih,

žurih, v klubih, v gostilnah in v prostočasnih dejavnostih. V

postindustrijskih družbah so tudi lastnosti družinskega vedenja

kodificirane postindustrijsko: vrednostne sfere meščanskega reda so

razpadle, totalitarna moč se je navzven razsula, funkcionalizem je postal

nezdružljiv z življenjskim slogom. Od Durkheima do Parsonsa je

mogoče sicer sociološko in psihosocialno govoriti o sistemu vrednot, ki

se spreminjajo v tržni menjavi, toda ko je kupna moč bila razporejena

razprodajno, ko se je finančni dohodek srednjega sloja razporedil dovolj

materialno zadostno, se je situacija vendarle začela spreminjati – tudi

"globalno" ali po ameriških vzorih. Nasprotstva kapitalistične

izpostavljenosti družinskega ne le ekonomskega življenja pomenijo na

eni strani družinsko-politične, tudi nove konservativne težnje, na drugi

strani pa obnovo vseh tistih iluzorno predvidljivih energij, ki se ne zlivajo v ljubezen, ampak v "samozavest" oziroma le v samopotrjevanje.

V sociologiji in psihologiji postmoderne družine se kaže propad tistih

zgodovinsko socialnih avantgard, ki so obljubljale diferencirano



89

družbeno skupnost, so pa uredile le najbolj zunanjo podobo družinskega

sožitja. Tako je postmoderno še vedno razvidna mnogoterost razvez in

uničenja družinskih razmer, tako da so na obeh straneh ločeni starši, ob

njih pa so socialno-skrbstveno ali državno obravnavani lastni "biološki"

otroci. Enostarševske družine lahko poznajo kvečjemu "partnerja" ali

"partnerko", ne pa tudi zakonskega moža ali žene – mnogo zadreg je rešenih že v porodnišnici, kadar porodničar govori o "partnerju", ne pa o

"biološkem očetu"… Med družinskimi člani ne bi smeli obstajati

lastninski odnosi, kot da je ekonomsko odvisen tisti, ki zasluži manj

oziroma so najbolj odvisni otroci. V domala eklektični strasti do

ponovitve preteklih družinskih modelov v ponovitvi se je zasnovala tudi

bifejska logika slovenskega "globaliziranega" (neo)kapitalizma tako, da je JR na empirični alkohološki ravni pokazal, Vladimir Gajšek v knjigi

Nevidni ljudje in drugih tekstih, ko je tudi predstavil v javnosti socialno-andragoško metodo, pa teoretično, da je samouresničitev družine in

samouresničenje posamičnika hkrati samoosvoboditev človeštva.

Prisvojitev zavržne bivšosti je zlomljena v zgodovinski eshatologiji

družine, zato so prednosti (post)modernega pojmovanja bolezni

odvisnosti večstranske in pojmovane po mnogoterih privrženo

psihoterapevtskih šolah, pristopih in njihovi pomoči, med drugimi: –

behavioristična (vedenjska) terapija (ko so dejanja dojeta kot rezultat

priučenega vedenja, zato so cilji jasni, samozaupanje v lastne

sposobnosti priporočljivo), – bioenergijska terapija (ločuje različne

značajske tipe, kot so shizoidni, oralni, psihopatski, mazohistični in

rigidni), – družinska terapija (zgrajena na teoriji sistemov), –

eksistencialna terapija (avtentična osebnost naj je notranje trdna, zato

gradi na filozofskih spoznanjih, ko odkriva življenjske probleme in

povzročitelje psihosomatskihbolezni ter nevroz, sovpada tudi z zen-

budističnimi skupinami), – hipnoterapija (usmerjena navznoter poteka

večinoma na nezavedni ravni, v lažji obliki hipnotičnega transa, z

morebitnimi vizualizacijami in pozitivnimi samogovornimi obrazci), –

holistična ali geštaltistična terapija (pozna željo subjekta in njegovega

okolja ter deluje pozitivno in zdravo), – kognitivno-analitična terapija



90

(CAT), likovna terapija (zlasti primerna za otroke ali motene osebe, ki se izražajo risarsko, slikarsko ali z modeliranjem), – nevrolingvistično

programiranje (da se zrušijo stare družinske navade in razvade, znana je

tudi zrcalna tehnika, reševanje konfliktov in problemskih situacij), –

osebnostna psihoterapija (glede na samoizpolnitev sposobnosti, ko je

subjekt tudi sebi samemu terapevt, svetovalna oseba pa pusti klientu, naj

se sam odloči, do kod bo šel za spontanost), – primalna integracija in

primalna terapija (se izvaja individualno in skupinsko, primerna za

zlorabljene), – psihodrama (kot akcijska terapija temelji na podoživetjih

in v igri vlog, tudi zaigrano individualno z blazino ali stolom), –

psihoseksualna terapija (s prepoznavo globljih čustvenih vzrokov pri

spolnih težavah), – skupinska terapija ( temelječa na zaupanju in

medsebojnosti 40 do 200 članov), – terapija človekovih sposobnosti

(humanistični terapevti vključujejo telo in um)), – transakcijska analiza,

– transpersonalna terapija idr. Izza psihoanalize in teoretske

psihoanalize se odkriva praksa psihoterapij na različnih ravneh, ko ne

gre niti več za baudrillardsko ekstazo komunikacije, ampak postajajo

celo psihoterapijepredmet poslovanja s svojimi šolami. Psihoterapije so v

3. tisočletju kakor igra igre s človekovo duševnostjo in njegovo osebo, ko se spreminjajo tradicionalni družinski obrazci ali so domala izginili, se

pa -tudi krščansko, evropsko, slovensko - rehabilitirajo. Z usvojitvijo

psihoterapij je v njihovi novi tradiciji možno razpolagati tudi po

lyotardskem propadu velikih zgodb s subjektiviranjem in

razosebljanjem, gotovo po večidel psihoanalitski teorijski zasnovanosti.



Objektivacija videzov, spekulativnih hipotez o rešitvi ljudi iz

stisk je v primeru JR tvegano dejanje, ki si ni moglo umišljati, da bi se

utegnil socialno-andragoški program izogniti tradicionalni psihiatriji in njuejdežjskim novotarijam, med katerimi je civilna družba vzpostavila

tudi horoskoparstvo, seksualno televizijsko in drugo oglaševalno

ponudbo sproščanja, zlasti pa rešitev iz finančnih, duševnih, zakonskih,

družinskih in osebnih stisk. Socialno-andragoška metoda je pokazala na

diskontinuiteto v zdravljenju alkoholizma in drugih oblik zasvojenosti,



91

zlasti z dolgoletnim zdravstvenim vzdržnim delom ter po terapevtskem

paktu z mnogimi psihoterapevtskimi sredstvi, uveljavljenimi sproti v

skupinah in posamič. Poleg telesne čilosti je pomembna tudi duhovna

vedrina in zdrav življenjski slog, vsem uradno navlečenim stiskam

navkljub, kar odpira vprašanja slovenskim in drugim teoretikom in

praktikom. Kajti zdravljenje zasvojenosti in reševanje ljudi iz stiske

lahko poteka brez psihiatrično označujočega šoka, brez totalnega, a v

sebi komaj še zadostnega razgaljanja, torej vsaj z dvojno kodiranostjo

psihoterapevtskega dela: socialno in psihoterapevtsko, psihocialno in medicinsko, zasebno i n odružbljeno javno v odgovornosti za solidarnost in sočloveškost.



92



V L AD I M I R G A J Š E K

POTA REŠITVE

I. izdaja, 2010



založila in izdala

Intelyway webmedia



za založbo

Vladimir Gajšek



uredil

Vladimir Gajšek



jezikovni pregled

Vladimir Gajšek

Vid Gajšek



opremil in tehnično uredil

Vid Gajšek



ilustrator

Vid Gajšek



© Intelyway webmedia, 2010, Ljubljana



E vladimir.gajsek@intelyway.com

E vid.gajsek@intelyway.com