Copyright © avtorice in avtorji besedil Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=289117952 ISBN 978-961-94142-2-4 (pdf) 2 KO ME NAPIŠE PESEM Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016 Kulturno-umetniško društvo Poiesis Ljubljana, marec 2017 3 Nekaj besed k zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem 12. marec 2016: Poskušam umiriti vznemirjenje in prijavljenim na delavnico čim bolj na kratko in čim bolj jasno razložiti, kako bo delavnica potekala, kakšna so njena izhodišča in kakšni so njeni cilji. Z nekaterimi udeleženkami in udeleženci se poznamo že od prej, z večino se vidimo prvič. So različne starosti in prihajajo z različnih koncev Slovenije, od Štajerske prek Osrednje Slovenije do Primorske. Govorim. Govorim o tem, da je poezija hkrati tehnika in oblika erotizma. Prvo pomeni, da se pisanja pesmi lahko učimo in se v njem izpopolnjujemo. Drugo pomeni, da poezija pripada presežnemu. Tega se ne moremo učiti, saj spada na področje doživljanja. Sprašujem se, ali je to, kar govorim, zanimivo in v kolikšni meri vsaj približno opiše pesništvo. Res je, da je poezija del nas, del našega najglobljega bistva, ki morda prav prek poezije v kar največji meri pride do izraza, res pa je tudi, da obstaja zunaj nas in se razteza prek celotnega planeta in skozi lep del obstanka naše vrste. Vsekakor strašljiva misel, ki me dela negotovega. In sprašujem se, ali se bo na naši delavnici zgodila čarovnija. Ne, tu ne mislim, da bi se zgodile velike pesmi, ki bi zatresle temelje sveta – tega nihče ne more zahtevati od pesnic in pesnikov, in to ne le na tej delavnici. Sprašujem se o tem, ali se bomo uspeli odpreti drug drugemu in spregovoriti ne le o poeziji kot tehniki, temveč tudi o svojih pesniških izkušnjah. Te so marsikdaj pomembnejše od rezultatov na papirju ali na računalniškem ekranu. Govorim o ciljih delavnice. Osnovni cilj je, da bi se vsak udeleženec in vsaka udeleženka v kar največji meri približala lastnemu 4 pesniškemu izrazu. Pravzaprav se niti ne spomnim več, kaj sem takrat, na prvem srečanju, govoril in kaj so govorili drugi. In tudi marsikateri del kasnejših srečanj mi je ušel iz spomina. Toda ostaja neki občutek, prijeten, malo nostalgičen, nekako grenko-sladek … 28. maj 2016: Poskušam umiriti vznemirjenje pred odprtjem zaključnega branja udeleženk in udeležencev pesniške delavnice. Med potekom večera vznemirjenje vse bolj spodriva občutek, da se je čarovnija, za katero sem dobra dva meseca in osem srečanj prej upal, da se bo zgodila, tudi res zgodila. Tu nisem več sam, tu smo skupaj in predstavljamo delo, ki smo ga opravili na delavnici. Del tega dela si lahko bralka in bralec prebereta v pričujočem zborniku. Toda to ne pomeni, da so vse pesmi, zbrane v zborniku, nastale na delavnici ali v času poteka delavnice. Nekatere so starejšega, druge novejšega datuma. Vendar to ni pomembno, in to ne le zato, ker naj bi bila poezija brezčasna. Pomembno ni zato, ker delavnica nikoli ni bila mišljena kot prostor, kjer naj bi se izdelovalo pesmi, ampak kot prostor srečevanja, izmenjave izkušenj, pozornega branja in poslušanja. Torej kot prostor, v katerem naj bi skupaj ustvarili pogoje za pesniško snovanje in mišljenje o pesništvu. Tudi zato se pesnice in pesniki na teh straneh predstavljajo sami, z lastnoročno napisanimi biografijami, medtem ko je bilo moje uredniško delo omejeno na to, da sem iz poslanih tekstov odbral tiste, za katere menim, da v kar največji meri udejanjajo njihove individualne pesniške govorice. Sem imel pri izbiri srečno roko? Spet dvomim in spet sem negotov. Toda z leti sem se naučil, da je negotovost del pesniškega po-klica. Poezija namreč ni tu zato, da bi 5 nam vlivala gotovost, ampak je tu zato, da nam svet in nas same prikaže v drugi, drugačni luči in nas s tem potisne iz znanega v neznano. Kajti nismo le mi tisti, ki pišemo in beremo pesmi, ampak tudi pesmi pišejo in berejo nas. Peter Semolič Lavrica, 14. december 2016 6 ANDREJA B. ČERIN Andreja B. Čerin, rojena 1973, poezijo piše šele nekaj let, čeprav se z njo spogleduje že od nekdaj. Všeč ji je, ker govori v simbolnem jeziku duše, nezavednega in arhetipskega. Pisanje ji pomeni stik z nedoumljivimi notranjimi svetovi, hkrati pa predstavlja način, da ugleda svetlobo v sebi, v drugih in v življenju na splošno. V drugem delu svojega življenja je raziskovalka, ki se ukvarja s preteklostjo, življenjskimi zgodbami in poučevanjem zgodovine. Oba svetova, včasih precej nezdružljiva, skuša ustvarjalno povezati v nekaj smiselnega, pa čeprav povsem samosvojega. Pesmi, krajše članke in zgodbe že nekaj let objavlja na svojem blogu morjevmeni.blogspot.si. 7 Prehod Beli kamni pod mojimi nogami, modrina kipi v mojo dušo, da se razpre kot cvet in se nekje na obzorju neopazno prelije v obilje jesenskega gozda. Misli posedajo na obronkih travnikov, pohajkujejo po ljubljenem polju, dokler se ne zataknejo v hiše na hribu, tam, v tisti rumeni, tam sem bila nekoč doma. Kot avtomobili v daljavi, neslišno, druga za drugo izginjajo neutrudne misli. Sipine notranjega časa se skoraj ustavijo. Je konec začetek ali začetek konec? Opazim, da ura na zvoniku nima kazalcev. 8 Nevihta Sedim v prazni sobi, vključim računalnik. Skozi edino nezagrnjeno okno sije košček neba. Spomnim se lanskega oktobra, kako sva skupaj grizli ljubljanske ulice in za nekaj minut izboljšali najin čas. Odtipkam geslo v računalnik. Kibo, gora v Afriki. Napisati moram priprave, načrtovati dejavnosti, poiskati lanske papirje in še kaj. Zamišljam si, kako bi bilo, če bi to lahko naredili skupaj. Zaslišim govorjenje s hodnika. Nekdo nekaj prenaša. Zakaj smrt najprej vzame najboljše in kako, da nevihta pride tako hitro? Zaprem program, za danes bo dosti. Na zaslonu zagledam planike. Redke, dragocene, rastejo tam gori, visoko, blizu neba. Kjer si zdaj tudi ti. 9 Rdeči čeveljci Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči, kot so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela. »Adijo, spodobnost,« je zašepetala tistega dne. Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu? Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona. Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples, brez konca, brez konca, brez konca. Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi. Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila skozi edino špranjo svetlobe in odšla iz svojega pretihotapljenega življenja. Zastrupljeni rdeči čeveljci, prepovedani in ljubljeni, še vedno vabljivo žarijo. Ona pa pogled odvrne stran. 10 Shouldswille Noč. Tiho je, otroci spijo. Enakomerno dihaš. Tvoji obrisi v soju elektronske ure. 3.58 Torek je. Negibno razmišljam o dnevu pred mano. Otroke bo treba odpeljati v šolo, kaj bo za zajtrk, ali je rutica oprana, ne pozabiti na malico, a bom telovadila prej ali potem, limonin sok z ingverjem, cimet, lep dan bo, sprehod? Dolgo že nisem bila … 5.19 Bolečina. Obrnem se. Kolk. Naročiti se moram pri ortopedu, 3. četrtek v mesecu. Pa iskati tisto za taščo. Nujno. Popoldne je seminar. Spet bom pozno doma. Bi šla vseeno na sprehod? 6.22 Dan je že, skoraj. Srebrno se svetlika na oknu. 11 Vdihnem. Pijem svetlobo, kradem jo, počasi, po kapljicah, da bi ostala v meni ves dan. Obujem superge. Vlak za Shouldsville je danes odpeljal. Ni me na njem. 12 Vrelec Včasih ga začutim ... kot mehko svetlobo, rumeno toploto ... Privre na dan, a nato spet ponikne. So dnevi, ko ni sledu o njem. Nato se spet drobno pojavi. Poiskala ga bom, ta izvir, ki vre nekje v meni. Pogledala bom, kaj ga ovira, da bi postal potok ali celo reka. Korak za korakom bom odstranila vse naplavine, ki jih je nanj prineslo življenje. Nato bom zanj zgradila novo strugo – da se bo lahko razlil iz globočin in postal, kar mu je lastno – sinja reka, ki prinaša obilje. 13 SARA FABJAN Sara Fabjan (1992) prebiva v Grosuplju. Končala je dodiplomski študij psihologije na Univerzi v Ljubljani in trenutno obiskuje magistrski študij kognitivne znanosti. Večinoma piše poezijo in jo sporadično tudi objavlja v literarnih revijah ter na spletnih straneh literarnih revij. Sodelovala je pri projektu Rokerji pojejo pesnike, v katerem je njeno pesem Janez Novak uglasbila skupina Toxine. Od leta 2014 je del uredništva literarne revije Novi zvon, ki jo je avgusta 2016 tudi uradno prevzela kot glavna in odgovorna urednica. 14 Razporejanje časa Trudim se ujeti pravo linijo med znanci in tistimi, ki imajo potencial postati prijatelji. Spim. Vstanem. Se usedem in plačam položnice. Pogovarjam se s potencialnimi prijatelji. Kupujem. Zatrem še zadnje želje, da želim delati z ljudmi. Pustim sanje dojenčkom. Pustim sanje pesnikom. Pozabim smisel na robu in dopustim, da vsako jutro pade čez. 15 vakuum nikogar ni v stanovanju le jaz in ona spi nikogar ki bi potrdil da se je vse to res zgodilo vstopila sem v sobo najprej z levo nogo in se popraskala po lasišču nisem odvrnila pogleda od načina njenega sanjanja med nama: razumevanje nisem človek ki bi ga načrtno spoznal sem nekaj kar po naključju prodre v tvoje telo kot vsakdan in čaka kot pijavka kot HIV dokler se ne navadiš na njegovo prisotnost ne dvigaj rolet saj bo kmalu spet tema še nobena žival ni prišla iz kletke enaka kdo rabi roke če imaš lahko pištole potem sva sedeli tam razgaljeni nisva se več pogovarjali pustite jo saj ne ve da ne sme lajati na pse med nama: kruto sistematično razumevanje 16 Streznitev Par let prej kot si si mislil se sprijazniš z jutranjo kolono tisto ki vozi konstantno 70 km/h z nenadnimi zaviranji pospeševanji za tovornjakom brez pogleda več ne potrebuješ lahko bi si s pomočjo alinej izpisal vse možnosti pomečkal list in ga vrgel stran vsak dan znova ampak se usedeš na klop in ližeš sladoled. Nato se sprijazniš s sodelavci z imeni Majda Marjanca in Jože ki po šihtu pečejo piškote in govorijo o svojih vnukih. Na vratih poslovalnice je napisanih 10 pravil za srečnejše življenje urnik brez počitnic in rojstni dnevi. Spet strmiš v dve objemajoči se ženski v trgovini nasproti izbrali sta svoj prvi porcelanast krožnik ki ga moraš pomivati ročno ne preostane ti drugega kot: crkniti na tej zemlji po kateri hodiš s crocsi in se voziš z volkswagen sharanom. Na koncu te niti tip ki drka na odru ne more več šokirat tako kot višina tvoje urne postavke. Prižge se televizor. 17 Trilogija žalosti Žalost, prvič Danes zapiši z malo začetnico in pusti eno okno zagrnjeno. Drugega odpri, da zamenjaš zrak, ki je bil predihan, uporabljen. Ta hiša bi lepo gorela, ko se enkrat poravnaš z obzorjem, je vse videti mirno. 18 Žalost, drugič Znoj se nabira nad obrvjo. Na vsake 5 minut ga je toliko, da ga moram obrisati z vrhnjim delom dlani. Poteg je hiter in nenaden. Včasih me preseneti. Na mobitelu utripa modra lučka. Nekdo je mislil name pred 15 minutami. Tako lahko se je izgubiti. 19 Žalost, tretjič Na primer: razlog za življenje je tudi odličen razlog za smrt. Živimo iz navade, in tedaj se zavem, da sem prešla v poezijo. Prideš, razrešiš, naročiš kavo, strmiš v dve objemajoči se ženski zunaj na pločniku, ne loči vas niti okno, onidve se še zmeraj objemata in ti ne poslušaš tistega nasproti, ki sedi tam, pripravljen za uporabo. Vedno se vrneš k ženskama in popolnoma nepomembno je, kaj rečeš ob koncu dneva. 20 Manifest s pomanjkljivostmi Nič ni narobe s tabo V bistvu si popolnoma sprejemljiv Še več Mogoče bi mi bil lahko celo všeč V določenem časovnem obdobju Z latenco par mesecev gor ali dol Celo lahko si predstavljam da bi te pripeljala domov (In tega si res nikoli ne morem predstavljati) Jedel bi kosilo Bilo bi ti všeč Meni bi bilo še bolj všeč ker bi se razumel z mojo družino Še bolj kot se razumem jaz Pa je moja in jih najbrž imam rada Saj veš Nisem človek za take zadeve Ti si človek za take zadeve Zato menim da bi definitivno dvignil mojo povprečno raven zadovoljstva z življenjem za kako standardno deviacijo ali dve ali veliko ali ogromno Očitno je jaz ne znam ampak to ni več pomembno Ne vem če sem sprejemljiva dovolj da bi se po par letih preselila skupaj v stanovanje Táko lépo sončno okrašeno barvno tóplo prijetno z razgledom Ampak ne preveč veliko ker najini plači lahko preživita samo trimestne cifre Rekel bi za vedno Jaz ne verjamem v neskončnost Ko bi verjela vsaj v skupno stanovanje Ampak ne morem ne znam To je dólgo To je tako dólgo Nič ni narobe s tabo Ti bom ponavljala 21 BARBARA GALE Barbara Gale se je rodila leta 1982 v Ljubljani. Svoje pesmi je objavljala v reviji Mentor, Liter jezika, Novi zvon, Locutio, v zborniku Noč rokopisnega dialoga, Trubarjeva hiša literature, Pesem.si, Ventilator besed, leta 2015 prišla v ožji izbor za natečaj Mentorjev feferon ter se udeležila literarne šole v Veliki Polani, osvojila nagrado na literarnem natečaju Ko potrtost ustavi svet ... Ukvarja se tudi z ilustracijami za otroke ter abstraktnim slikarstvom. 22 Angel Obrasli so se vrtovi, čez noč koprena mrtvečevih oči in nekoč prazna votlina odmrlih fosilov. Potegnila se je moja roka, docela ožgana od kopriv. Se dotaknila drobnega obraza. Smehljaj ne zbledi. Kar traja in se postavlja na rožnatih stenah. Tam težki površniki kot svilnati modeli se zibajo in zazibljejo tebe v nevidni svet. V sebi gostiš zlati otok, kateri obali je naklonjen, ne veš. Neviden sem ob tebi, pa vendar sem vedno tu. Tudi takrat, ko se listje obrača in zavrača bližnji dotik zemlje. Takrat, ko nebo zadržuje dež, le tokrat. Me ne boš slišal spregovoriti? Moje želje – le dolge besede, daljše od zlatolaskinih las. Tvoje besede – nikdar namenjene meni. Ponujaš jih, a odrivaš mene stran. In končno jih odvržeš, kakor zasušen kos kruha predme. Sem izurjeni berač s prešitimi žepi. Odhodi. Ti so moj prag. In jaz rad razpiram krila. 23 Kamen Ljubkuje me voda, ljubkujejo me ribe. Višina mi je neznanka, srečen sem med školjkami, med polži. Izgubljam se med rečnimi kamni, večjimi od mene, a nisem izgubljen. Tu je moja pot. Kaplje dežja izginjajo na meni, določajo mojo zunanjost. To mi je ljubo. Poljube dobivam od malih ribic, objeme od morskih konjičkov. In valovi me odrivajo, spodrivajo, valijo navzdol, po brzici, po poti. Sonce določa mojo obliko. Ovalen sem kot jajce. Okrogel kot zemlja, večen kot zemlja. Nič me ne uniči. Dušim se v blatu, vdihavam ogljikov monoksid. Utopljen sem, pa živim. 24 Orhideja Na sebi nosiš tanke žuželkine nožice. Čista disharmonija barv se lomi v loku. Korenine poganjaš. Občasno utoneš, v mlačni vodi steklene epruvete. Ničesar ne potrebuješ. Nikoli ne zahtevaš. Samo ležiš. Privabljaš poglede in dotike mimoidočih. Neznanci so to. Tuji obrazi. Vsi so ti tuji. Na tebi se mlečno bela razliva v roza. Ta roza je mali otrok. Vendar najglasnejši med tvojimi atributi. Tvoja rumena sredina objema žuželkine nožice. Počasi, počasi bledijo. Postajajo rjave. Potrpežljivo. Samo ležiš. Nimaš vonja. Ne puščaš sledov. Lepotica. Si lutka v izložbi. Tvoje telo je stekleno. 25 Otrok Nisem prezahteven. Pravzaprav najraje sedim na veliki rumeni žogi ter padam počasi. Na njeno mehko površno obdelano oblogo. Včasih zajočem. Vendar moj jok ne traja dolgo. Skrbno pazijo name. Me skorajda ne izpustijo izpred oči. Ljubijo me. Seveda me ljubijo. Poklanjajo mi igrače. Take, ki govorijo, se smejijo. Vse, samo za moj nasmeh. Najljubša jim je modra barva. Posnetek visokega vala, ki tako naravno in gladko boža rjavi pesek ob obali. Ta isti pesek, ki spolzi skozi moje prste v trenutku. Trudili so se. Da bi vzljubil hladne valove. Meni so se zdeli okrutni. Zato sem zrl v galebe in trepetal skupaj z njimi, ko so se vzpenjali višje in višje nad valove. Veste jaz nisem navaden otrok. Ne znam se obnašati ob tolikih igračah. Pred obraz mi molijo njihove plastične ude in z žagovino zapolnjene praznine. Mirno čakam z zaprtimi očmi ter se bliskovito spremenim v rožnato kurkumo. Na svojem tankem steblu zadovoljno opazujem potek ter pazljivo spremljam vsakršen šum v moji prisotnosti. 26 Ptič Jaz. Sem potujoč oblak. Črn ptič na skalni steni. Lesk v očeh se odbija od ledene površine jezera. Peruti delajo sence pod zmrzaljo. Pa kljun, ki bije luknjo v svetlo kocko. Jaz. Mirno sprejmem ta hladni dan. Opazujem izdih, ki se vpija v ostali zrak. Lahen dež moči moje peruti. A jaz pohlepno odpiram kljun in se nastavljam kapljam. Prestopam se in nestrpno krilim. Skrčim telo in potegnem glavo vase. Oddaljeni glasovi so kakor šepet zaljubljene ptice. Ne opazim, da tonem v spanec. 27 MAJDA KOČAR Majda Kočar se je rodila v Ljubljani, kjer tudi živi. Najbolj jo osrečujejo odnosi. Je mama, prijateljica, hčerka, sestra, učiteljica. Od hobijev, slikarstva, glasbe in pesnjenja, ji je prav poezija najljubša, je njen odnos s samo seboj, ki poglablja vse druge odnose. 28 Sijaj brez telesa V črni škatlici noči te iščem, kaj pa vem, zakaj. Česar se lahko dotaknem, vse, kar okušam, vse, kar poljubljam in objamem, v vsem mi zrasteš, se z zelenimi prsti nevidno zapišeš. Tudi če te ne posejem. Tudi če te ne pogrešam. Tudi če te ne požanjem. Tudi če te ne vidim in ne slišim, mi zreš v oči, molčeča spogledljivka barvitih razkošij, sijaj brez telesa. Z rdečimi bucikami te pripenjam na svojo goloto, da kapljaš po meni. Da me dihaš, povsem svojo. Iz same sebe tvojo. 29 Dihanje S pajčevino te zapisujem. Moja vrnjena pesem, na klopci mi kažeš ozvezdja svojih dlani. Nobena beseda se ne ponovi, nobeno sonce ne ugasne. Visoko drevo, sklonjeno v nebo. Med zeleno tišino te dolgo, dolgo diham. 30 Praznovanje Odpremo nekaj čisto navadnih besed, le za nas tri. Kot dobro vino. Pogovarjamo se počasi, v barvnih odtenkih vode, razredčenost se raztaplja v prozornost svetlobe. Gnetemo testo večera v biti skupaj. Andreja sprašuje, ali naj gre s tabo. Lepo bi bilo, ji praviš. Z lučmi mesta se poigravajo zvezde. Stečeš po kapo, ki jo je pozabila, pšenico pustiš razsuto sredi teme. V žepih zimskih plaščev potresavamo smeh. 31 Nekdo te pozdravlja Nekdo te pozdravlja. Iz Šoštanja. Učil si ga kitaro. Milijon oči te gleda. Hočeš slišati zgodbe sončnih zahodov, bosih plesov? Nekdo te pozdravlja. Sprašuje, če se ga po dvajsetih letih še spominjaš. Čutiš občutljivost vesolja, ki prigovarja? Milijon oči te gleda. Srž spreminjanja. Najdeni delček veka, ki se srka sam vase. Nekdo te pozdravlja. Še vedno si naslonjen na oči kitare, ki se sprehajajo po rdečem nebu Cádiza. 32 Brez odgovora ne sprašuj vesolje ni eno ne sprašuj kako bi bil lahko toplejši od mleka ki teče skoz mlečno cesto ko padaš ko te boli ko ne veš ko preskakuješ zavetje dlani bližino zvezde globoko zlato usedlino večnosti srečanje s svojimi očmi tako globokimi milijone in milijone potovanj ptic rib snežink listov valov milijone utrinkov lastnega srca sladko dvojnost odprtega zapestja žarjenje življenja ritem kamna ki je mogoče le senca luči 33 ki je bila del tebe še preden si bil brez odgovora ... 34 JANA KOLARIČ Jana Kolarič (rojena 1954 v Mariboru) je pesnica, pisateljica in prevajalka. Kot režiserka po poklicu je napisala veliko dramskih tekstov tako za gledališče kot za radio. Bila je urednica dramske zbirke za šolske odre Primadona, h kateri je poleg »režijskih knjig« prispevala tudi naslove: Erazem in potepuh, Ostržek in roparja, Ostržkove morske pustolovščine, Martin Krpan. Njene igre so uprizorili številni amaterski odri v Sloveniji in zamejstvu, Salon Expon pa tudi Drama SNG Ljubljana. Knjižne objave: romani Izpred kongresa (2006), Draga Alina, draga Brina (2008), Zima z ognjenim šalom (2012) – zadnja dva v soavtorstvu, in zbirka kratkih zgodb Lutke iz Ljubimora (2009). Poezija za otroke: Ugibanke male, oblečene v šale, Dobro jutro, lutke, Brodolom v otroški sobi, Koga se strah boji (v soavtorstvu), Muc Pep reši hišo, Transverzala skozi leto. Zelo brane so njene prevedene knjige Kuštravi Slave z mlekarske pristave, Medo je bolan in Vesoljci v gatah. Leta 2008 je bila njena kratka zgodba Barva marsovskih hlač izbrana za predstavnico Slovenije v svetovni antologiji IBBY-ja. Zmagala je na natečaju za ljubezensko pesem Rojanski Krpan iz Trsta 2009 in na Pesniškem vrtiljaku Maribor 2009, dveh radijskih natečajih (za radijsko igro in za pravljico Lahko noč, otroci), na Mentorjevem feferonu za protestno pesem (2012) – Balado o strugarju je uglasbil Matej Krajnc. Leta 2013 je s kratko zgodbo Teta Medeja zmagala na prvem Literary Death Match v Ljubljani. Redno sodeluje na Proznih mnogobojih. V zadnjih letih se najbolj posveča prav protestni poeziji, objavlja jo na portalu pesem.si in na svojem FB-profilu ter z njo nastopa v živo – seveda na protestih. 35 Pred lovom, sonet – dramatični monolog Na lov nas kliče rog. »Še sanjaš, Piter?« priganja v šali druščina me zbrana. Priprave vse so stekle že zarana, prigrizek v torbi imam in piva liter. Pobožam psa, ki zvest mi je in hiter. Krajina vsa je v led in sneg vkovana. Zvečer na mizi bo iz plena hrana in čas sladil bo zvok iz lutnje, citer. Tu, glej, se bliža glavni že arbiter, brkati vodja v noši Katalonca. Napotke da, med nami red vzpostavi. Jelena ruk zasliši se v daljavi. Prameni prvi jutranjega sonca. Divjad brezskrbno skače po planjavi, priboljške išče po zamrzli travi, ne sluti smrti, skorajšnjega konca … 36 Egejska Guernica Gostija bomb. Politikov porazi. Izstradana so ljudstva al' pobita, neznan tu pojem je »življenj zaščita«, brezupen strah se po obrazih plazi … Življenje v žepu, v kovčku vse imetje. In čoln je kot orehova lupina. Kje trdna tla, kje nova domovina, kjer zleknil bi v brezskrbno se zavetje? Igrá mar godba in zvoné zvonovi, ko tonemo potomci Titanika?! Ko temni nas zagrnejo valovi, kdo jokal bo nad našimi grobovi v podvodnih breznih in brez spomenika? Komú motiv egejska bo Guerníca? 37 Dragi Viktor (govori Miro Cmerar), kurje-repati sonet z masko Zelo sem, dragi Viktor, ti hvaležen. Težkó sicer zavračal bi to tolpo, ves čas ne da zanašat' se na Kolpo! Sledil sem ti, zdaj z žico sem omrežen! Krivičnih kritik, vem, si bil deležen. Kako sploh spomnil si se na žiletke? – zamisli dobre so v polit'ki redke! Ukrep je super, in moj cilj dosežen: pozornost vleče, skrije druge kikse … Glede ograj študiram Asterixe, hja, kaj pa naj, če ni še vaške straže … A tisk naš zlobni ves moj trud umaže! Res cenim trdne dedce tvoje baže (veliko bolj kot razne »vikilikse«), tvoj svetli zgled iz godlje pot mi kaže. 38 Tulipani pod snegom, sonet (z masko) Na širni smo planjavi strumno stali. Bili vloženi v iz prsti smo jasli, nato več mesecev smo vztrajno rasli, je sonček grel, vetrovi nas zibali. Smo vedeli, da smo otroci sreče! Dom – polje s tisočerimi obrazi. Edini strah: končati v kakšni vazi, brez družbe bratov, tople in žareče. Kup krasnih fotk! Atrakcija smo kurja! Potem – kar z jasnega – pa dan neurja udaril nas je, ne le mimobežno. Že vsi pokriti smo z odejo snežno. Smrt? – Tih »Pokonci!« kliče iz daljave … In dvignili skoz beli zid smo glave! 39 Potovanje Ne poznate mojega imena. Spremljevalka in opazovalka sem. To naj zadostuje. Bila sem zraven. Takrat, leta 1492, ko je v pristanišču vse vrvelo od dela. Spremljala sem vsak njihov gib. Roke težakov so dvigale težke zaboje in jih nalagale na ladje. Kapitan je nabiral mornarje za posadko. Priprave so bile dolge in naporne. Spraševala sem se, kaj je tisto, kar jih vleče. Zakaj v neznano, tja – na rob sveta? Bila sem skupaj z njimi, ko so ladijski kljuni zajahali valove. Bila sem družabnica in pomočnica. Neskončne tedne smo bivali skupaj na krovu, strmeli v zvezdnato nebo, se borili z morjem, z vetrom in sami s seboj. Čas je valovil. Nekega dne smo pristali. Pljuskanje plitve vode na obali. Kričanje ptičev. Brž ko so začutili trdna tla pod seboj, so zakurili ogenj. Razvili svojo zastavo. Dali svoj pečat Novemu svetu. Nato so začeli raziskovati, primerjati … Vse je bilo tako drugače in vendarle enako. Ptiči so imeli veliko bolj pisano perje, tako kot ljudje – Indijanci, ki so se krasili z njim. Enakomerni valovi. Valovi. Valovi. Valovi. Pred njimi je bil svet, ki ga je bilo treba osvojiti. 40 Ne poznate mojega imena. Opazovalka in pomočnica sem. Slišite ta zvok jeklenih ptičev? Preskočili smo stoletja. Država se spet zapleta v spopade. Motorizirana vojna. Jaz sem tu, da jim dajem ritem. A včasih me je strah … Tudi sama se včasih zalotim pri enakomernih, živce parajočih udarcih. Tok, tok, tok … kot s kladivom po kovini. To so vendar otroci. Pa ne pri igri. Otroci morajo delati v »potilnicah«, suženjskih delavnicah, kjer nastajajo novi proizvodi. Za novo požrešno družbo. Robotizacija. Človek – robot. Novi svet doživlja svoj razcvet. V daljavi je slišati rafale strojnic. Pozabila sem, kako mi je ime. Ne vem več, ali sem glasba ali vojna. 41 IVANKA KOSTANTINO Ivanka Kostantino se je rodila leta 1952 v Ozeljanu. Pisati je začela po upokojitvi, ko je bilo naenkrat dovolj časa. Najraje se izraža v japonskih formah. Njeni haikuji so prevedeni v pet jezikov. Piše tudi kratke zgodbe in pesmi. Če ji je razpisana tema všeč, sodeluje na literarnih natečajih. Objavlja v revijah, zbornikih in antologijah doma in v tujini. 42 Glava v oblakih Sivina traja in traja. Na cvetovih pelargonij pušča pridih otožnosti. Brezvoljno brskam po rižoti. Odtavam v osemdeseta, na Murter, kjer sva v marini z Ano kupovali kornete, jih lizali, se hihitali, z očmi požirali fanta na ribiški barki. Splaknem posodo in jo zložim v pomivalni stroj. Zaženem ekoprogram. Roke obrišem v predpasnik in stopim do vhodnih vrat. Z gredice me opozarja solata, naj jo presadim še danes. Potem zazvoni telefon, tašča na drugi strani je jasna, hoče, da pridem na obisk. Vreča, prenatrpana od moje čistilne vneme, želi v vaški smetnjak. Kakšen dooolgčas. Srkam kavo. Berem Murakamijev Molk. Kako resnično. Sprenevedanja in spretno izrečene laži postajajo svetinje. Dvignem glavo. Odsotno se zazrem v nebo. Svetloba pronica skozi oblake. Nekaj ur pred solsticijem obljublja poletje, tisto pravo, vroče poletje. Klavir že stotič preigrava lestvico in na sosedovi njivi ropota traktor. Bog ve, če On pride na kresovanje. Bo tudi tokrat pravljičnost zdrsela mimo? Odprem pomivalca, spogledujem se s svojo podobo v odblesku porcelana. 43 Tam Detonacije zamenja zavijanje siren. Dim se meša s prašno meglico. Reševalci dvigajo ranjenca. Na cesti ostaja mlaka krvi. Nedaleč stran leži truplo z odtrganimi udi. Od nekod priteče TV-snemalec. Sledi mu poročevalka. Potem krik. Mlada ženska sredi ruševin. Ramena trzajo. Temni lasje se lepijo na lica. 44 Na Rtu Nihče ne ve, kako kratek je bil tvoj izdih. Pol stoletja ni razjasnilo niti izbrisalo tiste noči. *** Hiša se pretvarja, da je sama. V prepih ujeta zavesa plapola na zunanjo stran. Zdi se, da nekomu maha v slovo. Valovi se bučno zaletavajo v rt, kot bi hoteli izlizati jezik kopna, ki sili v Atlantik. Jata galebov, neverjetno podobnih Hitchcockovim Ptičem, se zgrinja proti obali. Na obloženi mizi ugašajo sveče in buldog bije boj s pobesnelo ptico. Drugo ščene se dviga na zadnje tace in prosi za sladki grižljaj. Našli so jo na pragu, tetko samotarko. Sedim pri mizi in odsotno zrem v daljavo. Ethel izvablja jok iz violine. Rose sledi ritmu, med šopi olesenelih trav lovi plesni korak. Baje je z Matildo metala karte in še pred jutrom morala priznati svoj poraz. Sem le jaz slišala Noč? Ječanje lesa, cviljenje tečajev, korake, ki so se oddaljevali in izginili za zaloputnjena vrata. Le jaz, ki sem brskala po podstrešju in prebirala kroniko na porumenelih straneh časopisov. Privid stare gospe je vse bolj prosojen, ko se spoji z oblakom, postaneta okrasto-siv svod. 45 Iz abstraktnega mozaika senc in zveriženih glasov vstaja zla slutnja nepovedanega. Rakovica se pod ostrim kljunom spreminja v prazno lupino. Po sliki The Cape Andree Kowch 46 Špageti zanj Stopiš v špajzo, iz zamrzovalne omare vzameš vrečko lisičk. Nekega dne, z dreves je kapljalo žareče listje, se je vrnil s polno košaro. Sesekljaš rezino pršuta. Čebulo? Nekaj časa oklevaš. Ne, raje ne. Odločiš se za šalotko, manjša je in bolj svojstvenega okusa. Na vročem olju, v kozici z marmorno prevleko, pražiš. Stečeš ven. Veter te prepiha. Lije, kot bi se utrgal oblak. V vrtu nabereš nekaj zelišč. Olupiš strok česna, opereš peteršilj. Sekljaš. Skupaj z gobami daš v posodo. Mešaš. Še malo popra, jušno osnovo, nekaj žlic paradižnikove mezge. Pripravila si jo lansko poletje. 47 Pokusiš. Skuhaš pašto, jo odcediš in preliješ z omako, izboljšano s smetano in ščepcem soli. Postrežeš. On ne more prehvaliti svojih lisičk. Ti, inkarnacija zajca, se lotiš sklede solate. Radič v ustih pušča grenak okus. 48 Sinergija Lovci se spuščajo po strmini. Sledi jim krdelo psov. Glave potiskajo k tlom. Ovohavajo. Neverjetna je podobnost med hrti in drevesi, ki z golimi vejami segajo daleč v nebo. 49 KRISTIAN KOŽELJ Kristian Koželj se je rodil leta 1984 v Celju, kjer tudi živi in ustvarja. Deluje kot gledališki pedagog, igralec, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja s slam poezijo. Svoje pesmi, kratke zgodbe in eseje je objavil v literarnem zborniku Rp Lirikon 21 in literarnih revijah ter spletnih portalih Poiesis, LUD Literatura, Poetikon, Vpogled in Spirala ter hrvaški reviji Poezija. Leta 2015 je sodeloval na mednarodnem festivalu Lirikonfest v Velenju, leta 2016 pa na festivalu Stih u regiji v Zagrebu. Leta 2013 je na literarnem natečaju Založništva tržaškega tiska za kratko zgodbo prejel prvo nagrado, leta 2016 pa je bila njegova pesem Malica nekje čez poldne izbrana za najboljšo protestno pesem leta. Tedaj je postal tudi državni podprvak v slam poeziji. 50 Oče Vedno ko zlezeta preko séde odpre rumen nahrbtnik na skale zloži slivovko meso čaj kruh svežo majico dve majici star pipec potem si vse delita že osemnajst let spodaj gamsi prožijo kamenje veliko pripoveduje čeprav bo kasneje ostala le njegova molčeča podoba še danes poznaš vse zgodbe v nekih drugih sanjah stojiš nad njegovim telesom ubil si ga vsak mora svojega tvoja usta so njegova usta molčeča usta tvoje oči njegove oči tvoja kri njegova kri pomešana z meliščem se zliva v drugačen preko tvoj glas mrtev glas ne moreš se ga spomniti čeprav poznaš vse zgodbe sam zlezeš preko rumen nahrbtnik čemi spodaj zadnje čase zaostaja 51 vedno bolj to ti je jasno tako pač mora biti čas je spodaj gamsi prožijo kamenje vse tiste zgodbe napeta vrv nekaj raztežajev nižje pozabljeni glas se dviga grem! za hip popustiš dovoliš da izzveni varujem! 52 Arhipelag na zadnji poletni večer se s svojo žensko vrneš s koncerta na terasi pijeta rdeče vino se ljubita kar tam sosede zapirajo okna spuščajo rolete zagrinjajo zavese vnukom pojejo preglasne uspavanke potem zaspi na vrtnem kavču iz ratana ko tone šepeta bodi moj otok ko šepeta postajaš tišina plaziš se med njene kodre v njene pore po gladkih tleh podstrešne garsonjere na police med njene albume s krsta prvega obhajila birme maturantskega izleta med udrte tipke starega klavirja s potrganimi strunami otok je oče neodkrit je mati raztrošena je mango rosen in dišeč je ožina do naslednjega otoka vsa voda v njej vsaka kaplja sekstilijon in pol molekul v njej je sled terana na njenih prsih 53 oblizneš ga komaj zaznavno se nasmehne otok je topla mivka dišeče rjuhe kuhinjska miza kavč iz ratana ko se privije k tebi in zašepeta nekaj o prebujanju in zajtrku v postelji uspavanke vedno bolj neslišne 54 Poletje tvoj moški hodi skozi mesto s pesmijo v žepu ponošenih kavbojk tega ne razumeš vsi ki si jih ljubila so imeli v hlačah bankovce kovance ovitke kinderjajčkov ključe od avta svojega ženinega od trisobnega stanovanja od hiše z vrtom bazenom palčki tremi otroki kondome vonj ženskih parfumov neznane številke na računih nočnih barov poljubi te z roko sežeš noter ovije se ti okrog prsta mehka topla nenavadna kot lovka morske zvezde v nalivu jo izvleče komaj zaznavno otožneje te pogleda razpre dlan in jo položi v tvojo nekje umre drevo 55 Lapidis Lacrimae Nekdo je premaknil kamen. Prepričan si v to. Leta že hodiš mimo njega in ves čas je ležal tam. Navadil si se nanj. Še včeraj je bil na svojem mestu ob poti. Nepremičen. Danes napol štrli nad prepadom. Gams? Popotnik? Ga je vzela v roko, z blazinico kazalca nekaj časa gladila njegovo kameno strelo in ga odvrgla? Ker je težek. Enkrat se bo dokončno prevalil. To si že videl. Spodaj na poti bodo ljudje. Oče in dva sinova. Upiralo se ti bo zakričati. Morda jih bo zgrešil. Premaknil še en kamen. In še enega. In še … Balvani bodo trgali borovce. Ravnali vasi. Izmaličili struge rek. Ali pa bo pristal spodaj v jezeru. Sam. Pogreznil se bo v mulj, gledal gor in se spraševal, zakaj se sonce lomi v barve, zakaj je gora vsa zverižena in razlita in zakaj ribe molčijo drugače kot ljudje. 56 Verjemi bil je slavec zamolkla luč v kotu star divan zaprašen nekoč v bordojskem tonu vaza posušenih vrtnic plašč sončnega kralja pripadajoča perika in mušje brčice čopič prepojen z mastiksom ogledalo počeno desno spodaj pet umazanih kosov vate vlažilna krema z aloe vero šminka bordojski odtenek porabljena obrazna maska zlizana od potu zvočnik nad vrati klic na oder kakšen strup je zdravilar pripravil zate danes? 57 ALENKA KVEDER Po začetnih verzih, ki so nastali v najstniškem obdobju, je sledila dolga pavza. Po končanem študiju se je pričelo obdobje obiskovanja gora. Sčasoma so se iz enodnevnih obiskov visokogorja porodili trekingi, ki so se povezovali s spoznavanji drugih dežel, kultur, običajev. Po nekaj daljših tovrstnih potepanjih, ki so bila v osnovi namenjena goram in so bila v manjšem delu popotniško obarvana, je gorovje počasi izgubljalo višino in se je spremenilo le še v pohajkovanje in spoznavanje, hm, verjetno predvsem sebe. Pred dobrim desetletjem, ko sem začutila, da mi kot naravoslovki nekaj manjka, sem se odločila za podiplomski študij družboslovja. Tu so me našle besede, ki so se začele sramežljivo povezovati v neke druge nove pomene. Začela sem s haikuji pa tankami, počasi so nastajale tudi daljše pesmi, ki pa še vedno niso dolge. Leta 2012 sem bila finalistka Pesniškega turnirja, tega leta je izšla tudi moja prva pesniška zbirka Lunini o(d)pilki. V kaj se bo prelilo pisanje, ne vem, vem pa, da me že nekaj let ob pisalni mizi vztrajno čaka postavljeno slikarsko stojalo. 58 Čas je I. v nekem valu si videla obraz je dobil barvo prsti nekega moškega so se oklenili razklenili in omahnili čas ni bil pravi so le ljudje kraji obale so vsako popoldne lezle pod gladino so kodrali vetrovi in v nekem valu si videla obraz 59 II. z južne fasade je odpadel omet se ni skladal z barvo edinega okna bi bilo treba zamenjati navade ne gre kar tako je pljunil mimo tebe je zeblo do kosti so šklepetale šklepetali so zobje vsako noč je nekdo našel stikalo s katerim je ugašal svetlobo v očeh že dolgo te odbija od ograd zvoka nikar si zakričala si odmevala med obzidji je sonce padlo v morje in tudi ta večer so križali nebo brez tebe 60 III. vreščeči repi krožijo pod tričetrtinsko luno je zakril oblak ni luči ni senc ni prahu obrisane kamne si zložila v ime je zazvenelo tuje ko si ga zašepetala prvič drugič je bilo bolje našla si vrata se odpirajo navzven cvileče razumevanje ne pomeni nič 61 IV. drugače je škrtnilo pod gričevjem ne nabrekajo ustnice zmanjkalo je prostora zate so rože lahko tudi brez cvetov cvetovi so se usuli listi ležijo po prazni mizi manjkajo stoli in krožniki in hrana je rekel prinesi nalij in pojdi tam pod goro so škrjančki je trata je mlinček na potoku in paglavci v njem je modrost tesnoba bolečina noče popustiti vrv razrahljaj obesi perilo četudi ni belo je bela žena je bela smrt 62 VI. včeraj te je ujela poletna nevihta je pregnala vse brez dežnikov in brez balonov je zmanjkalo že na začetku tukaj pravijo drugače zadišijo razbeljene ulice so te popeljale v sanje nekega moškega niso zanimali borovci so senca v kateri se da shajati je rekel on ti si nemo prikimala nisi povedala da je danes tisti dan v letu ko je tvoja kri morje 63 VIII. rekel je da ni mogoče bi prižgala plamen je obliznil nebo je naslednja postaja dolgčas kratek čas in nekaj vmes je zapadel sneg beline pa še kar ni in tudi to je rekel da ni senc sonca ki bi presušilo meglo vse je rekel in se motil 64 X. preseglo te je da nihče drug ne sliši tišine ne prebodeš z jezikom s kostjo ostaja celota bele kože diha zvoka želje skrbi napeljuje v neskončno zanko kjer vzporednost pade vase zase in še za koga bo pogoltnilo v odmev v srd ja čas je 65 MARKO SKOK – MEZOPOTAMSKY Marko Skok – Mezopotamsky (1971) je pesnik, prevajalec bosanskih, hrvaških in srbskih avtorjev ter igralec, garderober in inspicient v Šentjakobskem gledališču Ljubljana. Kot pesnik je prvič stopil v javnost leta 1999, potem pa se umaknil v molk vse do leta 2010. Od takrat redno objavlja v številnih literarnih revijah in zbornikih doma in v tujini. 2011 in 2015 je bil polfinalist Pesniškega turnirja, 2014 pa zmagovalec Mentorjevega feferona. Je pobudnik in organizator literarnih večerov Šentjakobsko je poezija. 66 Ne zgibaj barčic, Ljubec! Ne zgibaj barčic, Ljubec! Elegije mrtvih oči zagrinjajo gladino morja, grabijo za nedosegljivim soncem in vse bolj nedostopno obalo. Brez prestanka bledijo mrtve duše angelov in smrtnikov, jekajo zapoznele misli iz razvalin bolečemrtvih jezikov, amputirane zgodbe neutišanega razčlovečenja. Čutiš, kako je prenasičen s soljo in do obisti zamorjen sleherni val? Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ljubec, v beli so vse barve, je mavrični most za Onkraj. Utopi z njimi vso neizmerno žalost, brez pomisleka zasuj še mene. Enaki smo, živi in mrtvi, tu in tam ljudje. Cefraj papir v bele rože, v jate rož. Ne zgibaj barčic, Ljubec! 67 Ko bi ti najraje zadrgnil verz okrog vratu Na vsake kvatre prihrumi dan, ko bi ti najraje zadrgnil verz okrog vratu. Tistega, za katerega si imel dve toni časa, pa nisi nikoli zares potopil oči vanj. Se ti zdi preveč vsakdanji, preveč obrabljen in zlajnan? Si misliš, da je ukraden, da je podtaknjeno kukavičje jajce? Meniš, da je tu le zaradi lepšega, da je nebodigatreba? Si presodil, da je nedokončan, da se ga še ne smeš dotakniti? Si odločil, da je za staro šaro, da naj ga sam odpeljem na smetišče? Naj si ga raje ovijem okrog lastnega vratu?! Boš takrat vdahnil teh nekaj besed in uzrl luč Najinosti? 68 Jutri bo baje deževalo na Provanso (Arles, 1888) Dan mi je spolzel med prsti, Margot, kot nešteta prgišča pšeničnega zrnja v ta pričakujoča, lačna žrela prsti. Sam sem, nikogar več ni na polju, da bi vpijal neobičajno svetlobo trenutka, ko se nekje v dalji, na robu ravnice, sonce neslišno dotakne tal. Brazdovje zapljuska modrikasto kot morje, nebo pa se razpre v zelenkasto nežnost in se okiti z rožnatimi oblaki, videti je kot ogromna olistana, cvetoča krošnja rajskega drevesa. Najina grčava jablana letos ni zacvetela, Margot. Podvizaj se, kmalu te zagrne tema, mi zašepečeš in me očitajoče okrcaš: Le zakaj se nisi prej dvignil iz postelje?! Ma chérie, saj veš, da je danes dan najine poroke, rojstni dan najinega sina in sedem pomladi, odkar vaju ni več. Sleherni trenutek se pogrešanje veča in sleherno vstajanje je muka do skrajnosti. Samo še enkrat, še enkrat se obrnem, za še eno dolžino njive skrajšam samega sebe, samo še enkrat, da odvržem poslednje seme, 69 ker jutri bo baje deževalo na Provanso, na Arles in celo na malo nizozemsko vas, kjer sta izpila strihnin. Bodo med kapljami tvoje in Theove solze, Margot? Bodo med njimi tudi moje? 70 Jeux sans frontières Ponavadi priletijo ponoči, zameglijo si obraze, ko vstopajo na prizorišče, v knjigo prisotnosti se podpišejo z nečitljivimi psevdonimi, glasove si zmaličijo do nemogočih frekvenc in potem se gredo svoje igre (s samo njim znanimi, vedno znova spremenjenimi pravili). Igre brez koordinat časa, igre brez koordinat prostora, igre brez meja. Popolnoma nepomembno je, kdo so: hudodelci brez srca, verneži brez duše, telovadci brez uma, popotniki brez cilja ali pesniki brez poguma. 71 Ko izginejo in jih ne zaznam več, se vprašam: Zakaj jih mora toliko umreti v moji glavi? 72 Vsi verzi so pozabljeni Iz prgišča večnosti k a p l j a gromovita tišina. Vsi verzi so pozabljeni. Tudi tisti o le najinem vzporednem vesolju. Arheologi prihodnosti naju ne bodo niti zaslutili, ko bodo naleteli na s l e d i c e l u l o z n e g a p r a h u . 73 PETRA SKUŠEK Petra Skušek se je rodila leta 1994 v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Je študentka Medicinske fakultete v Ljubljani. Piše poezijo. Obiskovala je delavnice na temo poezije pri priznanih slovenskih pesnikih – pri Petru Semoliču, Maji Vidmar, Urošu Zupanu, Milanu Jesihu, Barbari Korun, Alji Adam in številnih drugih. Svoje pesmi je večkrat tudi javno predstavljala na Mladih rimah, v Literarni hiši Maribor, v Kavarni Union, Kultu 3000 in drugje. 74 Bi šla kdaj skupaj na kakšno kavo/pivo/čaj? Skozi bukov obok vstopim v tišino, proč od mestnega hrupa, kjer samo nevronske povezave glasno šumijo. Igram se skrivalnice, se v loku izogibam krajev, kjer bi te lahko srečala. Ptiči se oglašajo nenavadno ostro, podobno vtikanju niti skozi šivanko, ožemanju limone, puščajo sledi na zemljevidu misli. Vprašanje dopušča izgovore – reče se: Žal sem zelo zaposlen, še bolje: Sem nezainteresiran. S kaligrafskih vejic dreves odpadajo listi v loku spiralne vijačnice, tako se veriži moja zagledanost. Vprašanja zahtevajo, možgani so štirikrat težji od srca, odgovori zahtevajo več, srce je dvanajstkrat težje od mod. Molk je zastonj. Po deblu lezejo mravlje druga za drugo kot moj pogum v čakanju trenutka, ko ti bom pogledala v oči brez rdečice. 75 Starka Pred hišo me pozdravi starka, skoraj je ne bi opazila, ker so se njene sončne pege zlile s šekastim ometom. Nasmehne se, kot da bi pravkar odkrila vso očarljivost življenja, njena vlažna zrkla počasi mežikajo. Na roki nosi prstan, čeprav je dragulj že zdavnaj odpadel in je zdaj le še kovinski okvir, prazna postelja. Pohitim mimo in se spomnim, kako sta babica in dedek premetala cele kupe zemlje, sta želela premakniti svet? Potem sta dolgo stala pred oknom in strmela v prazno. 76 Treba bi bilo pogledati treba bi bilo pogledati kje je daruvar vzamem še en kos čokolade čeprav bi rada samo kakav in ne vsega tega sladkorja odvijem folijo z ušes čokoladnega zajca jih odgriznem tako sem se odvadila da me zapeče ko pogoltnem ko sem bila še v vrtcu sem imela zbirko tatujev od žvečilnih gumijev vsi so jih občudovali in vsem sem jih želela razdeliti pa jih nisem preštela teh majhnih ročic in potem celo noč nisem spala ker nisem imela dovolj sličic sebe sploh nisem štela en dva tri premalo kaj zdaj morda je bil april ravno tako kot danes eliotovsko krut ura je že petnajst do osmih zdrobim se v množico posameznikov v železniškem podhodu eno polovico so pobarvali zeleno drugo rdeče 77 Sprehod Odlomim suho bilko. Zaprasketa, ko jo pomanem med prsti. Na klopci ob jezeru se stiska par srednjih let. Ona miži in se nastavlja sončnim žarkom. On čuva hčerko, ki meče v zrak kupe listja. Želel sem si biti samo na jasnem, kaj je z nama, zavzdihneš. Stegnem roko proti sinici na brogoviti. Koraki škripajo po debelo nasutem pesku. Nekje daleč zacvili pes. Opazujem zasanjano družinico, v tišini odidejo proti domu. Sence so vedno daljše in nad gladino se spleta meglena pajčevina. 78 Čakajoč zaljubljenost Sedim na robu pločnika, veter se mi smuka okrog gležnjev. Dvigam roke, da bi ujela metulja v pokrajini večne zime, rekel si, upam, da se še kaj vidimo, takrat pred petimi leti, v množini, čeprav sva bila sama, rekel si, na koncu ostanejo samo lepe stvari, in me pustil z Didijem in Gogójem. Prste vtikam v giljotino iz strohnelega lesa, zdaj, pet let kasneje, praskam luske rje z vijaka na ograji, zaklicala bi tvoje ime, pa so se mi na jezik prilepile semenke regratove lučke, zaklicala, da bi me opazil med polsencami na asfaltu, ki se prerivajo med žvečilnimi gumiji. Pomislim, kolikokrat so že zakrpali to cesto, in zlijem tvojo odsotnost iz plastenke. 79 Odtenki Košara s sadjem, fikus, okrogla miza s petimi stoli, lončki s flomastri in barvicami. Smaragdna, indigo, ultramarin, koralna, marelična, slonovinasta dajejo pomene trenutkom. Peščena ura, blazine, vrč za kavo ... Sedim na tleh in jem jagode, luč že dolgo sveti s stropa, vse = neskončno in gnoja ni. 80 VESNA ŠARE Pesnica Vesna Šare je trikratna polfinalistka in finalistka Pesniškega turnirja, njene pesmi so v zbornikih doma ( V zavetju besede) in v tujini, v spletni reviji Locutio, v revijah Fontana, Vpogled, Spirala, Novi zvon in Vsesledje, na spletnem portalu pesem.si. Opažene so na številnih natečajih. Predstavlja jih na različnih literarnih dogodkih (Obalne rime). Marca 2015 je pri založbi Amalietti izšla njena prva zbirka pesmi Sedem kotov moje sobe, januarja 2017 pa pri založbi Maus druga zbirka z naslovom Skoraj človek. 81 Nebo I. danes je govorila z njim ki ji je prekrižal nebo ni se bal ne nje ne njenega neba ne besed iz njenih ust še za noč okoli nje mu ni bilo mar tudi ona mu bo prekrižala nebo s črno ali raje z rdečo morda z barvo utopljenke takoj ko najde pravo * dan ko je deževalo nazaj je bil čisto navaden dan nekdo je nabadal svoj poslednji zvok ne slišim je rekel in se razbil polovica mesta je iskala nočne omarice v napačnih sobah v posvojenih čevljih in z nogo čez okvir 82 v njem je vojak najprej obesil puško potem sebe kdo je morilec je vprašal in še naprej reševal križanko naredi človeka iz sebe se je zadrla obleka na lutki sredi založbe in risala pesmi brez lukenj vse je bilo kot običajno le dež je vstajal iz zemlje in padal v nebo 83 Nocoj smem pisati nocoj cvetijo moje pesmi ne vem kdaj bom spet z besedo razprl brst kdaj bom poležaval pod doječim previsom in zalezujoč izvire drl po pobočju ker nocoj smem pisati rečem o zibel in jo premikam v tebi da bi omehčal hladen stisk višav zibel zaženi pravljice s krono princesko in golimi nogami v potoku ker pravljice veš pravljice se končajo v pticah v štirih nogah iste globeli v tišini zlatolistega grma ko zemlja lušči gozdove in škržati najdejo dom sredi vilinskih ramen 84 nocoj smem pisati o očeh z barvo pojemajočih oblakov očeh ki me razgrinjajo po gladkih valovih da premagan vpijam tvoje ime prebrano v kosteh večnega pirata pišem o dnevu ki pada v skledo let in ostaja enak dan ko so zadrhteli velikani se umaknila ozvezdja in pobesneli evnuhi dan ko je labod postal raček in zapel o mami in vodi v njej dan ko so trave poletele na mars ga nasadile in je vesolje zadišalo po šopku zvezd to je bil dan ko sem prvič sedel ob tvojem zvezku in te skoraj prijel za roko nocoj smem pisati 85 Trepetanje vse je trepetalo trepetala je ptica s perutmi navzgor trepetala je reka z zavoji in barvo trepetal je mir s koraki in vesli trepetal je čoln z vodo na vodi trepetali so ljudje peš na deskah kriče v tišini sami še bolj sami modri rumeni črni na soncu skriti trepetala je ograja pod trepetajočim drevesom trepetala sem jaz čisto na dnu so trepetali kamni težki težki težki 86 Nebo pod očetom na tla bom izvrgla snovalce pragozda človeka stiskajo v sok tatove peres in novih besed prežijo z belih strani tiščijo pod prste potlačenih nog skrivalce neba zažigajo dan da klecne v tunele praznih jeklenk našpičenih dog teptalce vrtov sadijo čekane in kamnolome na grede morja da se vrtijo sušena lica otrok zarasla jih bom kot trava 87 globoko v gobec zatlačila črve njihovih rok da bo nebo pod očetom spet sinji obok 88 Luna tvoj obraz je moja ahilova peta nikoli ne vem koliko se ga smem dotakniti da se bo obračal k meni kot moja luna zato ujamem vetrove jih odnesem na širna polja in pustim tam da ne razpihajo tvojega odseva na gladini mojih prstov 89 KARMEN VIDMAR Karmen Vidmar se je rodila v Postojni in živi v Novi Gorici. Izdala je dve pesniški zbirki, prozno delo in pravljice. Bila je finalistka in polfinalistka pesniškega turnirja. Je članica KD Nit (Posočje, Benečija, Rezija), kjer sodeluje na raznih pesniških večerih. Pesmi objavlja v različnih zbornikih in revijah. 90 Staranje soseske iz dneva v dan otroška žoga sameva v zakotju tlakovcev se krči beton nekje vmes je rasel peskovnik ki je izgubljen za okni zdaj vetrovi ne preganjajo plesni zidov le svetloba jih razpoteguje v podobe nadstropja brez železnih vsadkov se nižajo posušene rastline v cvetličnih lončkih so iztisnile vsa cvetenja in so pozabljene vse manj obrazov ostaja in ob prvem zehanju dneva tudi ti čakaš da se odprejo vrata potem molčiš in poslušaš le piskanje lokomotive ki izginja kot slika s praznim ozadjem 91 Nikjer koščka ženske kjer je bil dišeči kruh se krči miza v rokavu hodnika pod zankami pogleda iščeš pot teži imena kljuka razgibava nedotaknjen prostor vrata se ne krčijo več šila te pikajo skozi tanka oblačila zamaje te kot kegelj na balinarski stezi senco svoje roke ki te boža boš vprašal za roko 92 Mimobežno ne vem kaj mi bo prinesel dan ko zjutraj vstanem so to zelena drevesa in ptice ki po prvih plašnih čivkanjih pretegujejo in navdušeno prepevajo in se mi zdijo tako ljubke je to odprto okno in jutranja svetloba ki boža množino las in nje bližina nikoli ne umre bo to črna pesem o pogumu ki skriva toliko krhkosti kjer sij glasu živi to kar je nekoč živelo ali hrapavi dotik knjige ki razkriva zgodbo ki je ne poznam in postaja zelo majhna dokler se ne izgubi kako naj zadržim poletje ko beži mimo mene 93 Memento mori prostor poln smeha in joka okrog samo globina molčečih sten nekaj nedoločenega z vsoto bolečih momentov postanem brez moči še preden se vrata zaprejo me nekaj zadržuje kot bi imel nekdo vse čute na preži in se nepredvidljivo dotika ogledala tisti trenutek nisem vedela zakaj nato je bila resnica vse bolj gladka po poletnih nevihtah je vedno hladno zavijem se v molk in odidem opazujem le še letala in ptice kako vzletijo in odletijo na drugo obalo 94 Nekaj sem morala prihraniti nekateri spomini ne izginejo in ostanejo pripeti na zgodnje otroštvo mislim da sem bila še kot nepopisana tabla v učilnici spominjam se kako nisem razumela materinih besed sosed je umrl jutri bo pogreb nenavadno čudno sem pogledala in si mislila sem narobe razumela rekla sem saj ne moreš umreti toda z odraščanjem sem opustila misel nona ki je bila katoliško usmerjena me je dobronamerno učila o peklu in nebesih ter bogu in angelih ki so za oblaki in nas gledajo neskončno dolgo sem zrla v nebo nič nisem rekla le čakala kdaj se bodo prikazali ja natanko tako je bilo 95 Črna pesem črno je na belem je krokar ki poskakuje v parku je robida ki skriva meglo na klopci gospod v črnem dvigne pogled s papirja on gleda Sarajevo nato cesta gori z velikim plamenom krokarjeva krila ne letijo samo zaidejo nato drevo privabi nevihto skrita v dveh telesih ni smrt črno je pelerina črno je dim pokra * preluknjala sem liste in jih dala v fascikel k drugim lekcijam ozrem se k maketi mestnega naselja prašna je in se seseda čedalje bolj je podobna kamelam ki gledajo iz puščavskega peska zraven v košari v tunele zviti načrti ostajajo preteklost in čas je za nove navdihe mu bo uspelo v resnici je to čuden pomislek 96 Kazalo Nekaj besed k Zborniku pesniške delavnice Poiesis 2016 Ko me napiše pesem 4 Andreja B. Čerin Prehod 8 Nevihta 9 Rdeči čeveljci 10 Shouldswille 11 Vrelec 13 Sara Fabjan Razporejanje časa 15 Vakuum 16 Streznitev 17 Trilogija žalosti 18 Žalost, prvič 18 Žalost, drugič 19 Žalost, tretjič 20 Manifest s pomanjkljivostmi 21 Barbara Gale Angel 23 Kamen 24 Orhideja 25 Otrok 26 Ptič 27 97 Majda Kočar Sijaj brez telesa 29 Dihanje 30 Praznovanje 31 Nekdo te pozdravlja 32 Brez odgovora 33 Jana Kolarič Pred lovom, sonet – dramatični monolog 36 Egejska Guernica 37 Dragi Viktor (govori Miro Cmerar), kurje-repati sonet z masko 38 Tulipani pod snegom, sonet (z masko) 39 Potovanje 40 Ivanka Kostantino Glava v oblakih 43 Tam 44 Na Rtu 45 Špageti zanj 47 Sinergija 49 Kristian Koželj Oče 51 Arhipelag 53 Poletje 55 Lapidis Lacrimae 56 Verjemi bil je slavec 57 98 Alenka Kveder Čas je 59 I. 59 II. 60 III. 61 IV. 62 VI. 63 VIII. 64 X. 65 Marko Skok – Mezopotamsky Ne zgibaj barčic, Ljubec! 67 Ko bi ti najraje zadrgnil verz okrog vratu 68 Jutri bo baje deževalo na Provanso 69 Jeux sans frontières 71 Vsi verzi so pozabljeni 73 Petra Skušek Bi šla kdaj skupaj na kakšno kavo/pivo/čaj? 75 Starka 76 Treba bi bilo pogledati 77 Sprehod 78 Čakajoč zaljubljenost 79 Odtenki 80 Vesna Šare Nebo I. 82 99 Nocoj smem pisati 84 Trepetanje 86 Nebo pod očetom 87 Luna 89 Karmen Vidmar Staranje soseske 91 Nikjer koščka ženske 92 Mimobežno 93 Memento mori 94 Nekaj sem morala prihraniti 95 Črna pesem 96 KO ME NAPIŠE PESEM Zbornik pesniške delavnice Poiesis 2016 Urednik: Peter Semolič Jezikovni pregled: Petra Koršič Fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice: Katja Kuštrin Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Trebinjska 8, 1000 Ljubljana, www.poiesis.si Ljubljana, marec 2017 100