Zaprti park.
Pariš. Jardin du Luxembourg.
Visoko mesec potuje, nad parkom, nad vrhovi brez zvezd; tak duh žaluje nad dragimi grobovi sam.
A čuj: kot tožba tiha v prostorih neizmernih! Kot da preteklost diha, vzbujena v urah večernih tam.
Poznam te, družba tuja v tem parku kraljic otožnih, zaman pomlad ponuja po dnevu sanj vam rožnih v dar.
V oči zavešene vaše žar solne ugaslih sveti, pomladi ne čutite naše,   • med nami in vami stoletij je čar.
»Ljubljanski Zvon" 11. XXV. 1905.                                                                                      41
642
Griša: Intermezzo.
A zdaj, ko mesec kraljuje
nad temnimi vrhovi
ki dneva ponos se razsuje
in sanj zakipe stolpovi,
zdaj
je žalosti zavesa z oči se vam spustila, pozdrava in slovesa za hip vam dovolila je slaj.
Ob uri tej brezčasja je vsaka sanja živa, v trenotek poln soglasja preteklost, bodočnost zliva se skup.
Zdaj kretnjo mrtvega veka bi videl rad pridržano: kako se roka odreka in oko kraljic, udano v brezup . . .
Oton Zupančič.
---------------»¦—«--------------
Intermezzo.
i misliš morda na Sveti križ — misliš dolgo in molčiš — morda tvoja duša trpi, kakor je moja prejšnje dni . . .
Oj, to so bridkosti, to je bol — to boj je duše in krvi, večno nova je ta bolest brez upov in pomoči . . .
Griša.
**+*-