V SPOMIN
Vinko Rakovec
V invalidskih in borčevskih or-ganizacijah, med sorodniki, znanci in prijatclji, je zopet na-stala praznina. Zahrbtna bolezen je za vedno ustavila korak 67-let-nemu Vinku Rakovcu in to prav v času, ko so ga invalidskc organi-zacije in njih člani najbolj potrc-bovali. Preminil je prav v času zagrizenega boja za boljše življenje invalidnih občanov, ki jim jc Vinko Rakovec odmerjal zadnja leta življenja.
Spomnim se ga lcta 1970, ko mi jc pripovcdoval o strahotah v ta-borišču Mathausen, kamor je bil interniran leta 1942, o grozotah »stopnic smrti«, ki bi ga prav go-tovo pogubile kot na tisoče drugih interniranccv, lc skromno znanjc
nemščine mu je rešilo golo življe-nje. Iz taborišča Mathausen jc bil nato preseljen v delovno taborišče Guzcn, od koder je pobegnil in se končno vrnil v pokljuške gozdovc. Po ustanovitvi Prešerriove brigade je bil vključen v cno od njenih enot. Partizanska pot ga je od tod vodila v jurišni bataljon 31. divi-zije, nato v štab 9. kropusa in končno, željeni konec druge sve-tovne vojne je dočakal v Trstu.
Kljub boleznim, ki so ga spremljale ves čas od drugc svc-tovne vojne do danes, je bil vse-stransko aktiven, zlasti po upoko-jitvi. Bil je zelo dejaven na vseh področjih družbenega življenja, tudi v socialistični zvezi, ki ji jc bil zvest desetletja. Največ prostega časa pa je vcndarle namcnil invali-dom. Še do zadnjega jc uspešno vodil invalidsko organizacijo me-sta Ljubljana. Njemu, čeprav tudi invalidu, to ni bilo težko, saj je razumel težave invalidnih ljudi, spopadal se je s krivicami, ki so se godile invalidom, tudi za ceno lastnega zdravja in prostega časa.
Vinko se je, kljub tcžki bolczni, razdajal vsem, ki so cenili njegovo delo in trud. Zato mu hvala.
Jože Čurin
Mira Štempihar
Skoraj neopazno se je sklenil življeniski krog tudi za 88-letno Miro Stempihar, ki je zadnja leta živela v KS Dolomitski odred.
Ena od postaj na bogati življenj-ski poti Mire je bil tudi Stock-holm, prestolnica Svedskc, kjer jc kot tajnica in svetnik za kulturo v jugoslovanskem veleposlaništvu preživela tudi največ svojega, sko-raj devet desetletij življenja.
Delo v našem veleposlaništvu )e potekalo po vsakdanjem naravna-nem urniku vse do usodnega aprila leta 1971, ko so v naše po-
slaništvo vdrli ustaški teroristi, na čelu z zloglasnim Barešičem. Hudo ranjena je bila tudi Mira Sicmpihar, ki je želela posredo-vati, vendar jc bila krogla hi-trcjša...
O zverinskcm divjanju ustaških teroristov v našem veleposlaništvu v Stockholmu se jc leta 1971 vc-liko pisalo in govorilo, pisalo in govorilo se je tudi o junaškem de-janju Mire, za kar je bila odliko-vana z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Zadnja leta je ži-vcla v Ljubljani in čeprav zanjo nekoliko v tujem kraju, jc kaj kmalu spoznala dobre ljudi, ki so skrbeli zanjo, toda posledice iz Stockholma so bile vse bolj bo-leče.
Pred kratkim je bila sklenjena njena življenjska pot, in čc smo pred osmimi leti Miri namenili v našem glasilu dobršen del pro-stora, naj te vrsticc ostanejo njej v spomin od vseh, ki smo jo poz-nali.
Jože Čurin