70 ZGODOVINA ZA VSE izoliranih novogradnjah). Osnovni elementi popisa knjig so naslednji: naslov, format, jezik in področje (iz anali- ze izhaja, da so se žlahtniči zanimali predvsem za me- dicino, pravo, astronomijo in religijo (molitveniki, ka- tekizmi), lokalpatriotizem paje že tedaj prodajal razne "zgodovine"). Knjižni jeziki, ki so bili zastopani v do- mačih knjižnicah, so bili enaki kot drugod po tedanji Evropi - latinščina, nemščina, italijanščina, francoščina in (celo) hebrejščina. Po precej lagodnem prenašanju rubrik iz inventarjev v samostojna poglavja študije, se je pisec odločil za na- pornejše.a dražljivejše iskanje interpretacij in povezav več skupin podatkov. Ostanek razprave je zato name- njen "oživljanju" prej mrtvih in v več rubrik razmeta- nih vpisov. Iz podatkov o posteljnem perilu, zavesah, posteljah in umivalnih kompletih vstaneta oprema in videz spalnic, sob za služinčad in stražo, iz suhoparne- ga naštevanja majoličnega, srebrnega in kositrnega po- sodja pa zadiŠi in zazvenči kuhinja (s tropom rdečelič- nih bunkastih punc, ki v čebru kropa zaklanim kuram pulijo perje, vred). Na posodje avtor naveže zgodovino uporabe jedilnega pribora (tudi pribor se navaja v in- ventarjih) in opiše razvoj norm obnašanja pri jedi. Z vpisi v inventarje je ovekovečena tudi enakopravnost med moškim in ženskim kadilsko-njuhalskim svetom (vsaj v začetku), medtem ko so bile ženske v obravna- vanem obdobju pri kavopivstvu celo precej enakoprav- nejše ("bingeljnova sušica", ki so jo prerokovali moš- kim kot posledico uživanja kofetka, je bila prav gotovo prehuda kazen za užitke ob črni brozgi). Za dišeč epilog omenjenemu poglavju nas Štuhec sez- nani z umivalno in siceršnjo higiensko (ne)kulturo kranj- skega plemstva, kije (skladno s časom in splošno men- taliteta poreformatorske katoliške strogosti) dajalo pred- nost bio-drgnjenju z brisačami (na suho) in intenzivne- mu parfumiranju, kar je bilo po splošnem mnenju veli- ko bolj zdravo od prepogostega umivanja, ki tanjša ko- žo in slabi odpornost. Kakorkoli že - vsi relativno zdravi, relativno bogati ali relativno pametni so slejkoprej končali absolutno mr- tvi in postali središče mrzlične dejavnosti in pogosto tragikomičnih zapletov (pečatenje zapuščine, določa- nje komisarjev, varuhov), katerih nasledek je bil inven- tar, ki mu je sledila bolj ali manj mirna in prijateljska delitev zapuščine. Zadnji dve poglavji se ukvarjata z deželno regulativo (ročini) in prakso vodenja zapuščin- sko-skrbniških zadev, seznanjata pa nas tudi z dolžnost- mi in odnosom zapustnikovih svojcev do teh postop- kov. Med opisom "krsta grofovskega paglavca", koje bilo dete "vključeno v krog tistih, ki jim je neka v svojem času prejkone anonimna smrt na križu tam daleč v odroč- ni rimski provinci prinesla odrešenje" in med smrtjo ne- kega drugega plemenitnika, podrtega "od zamazane ta- ce smrdljivega kmetavza v ravsu zaradi mesnega kraj- cerja" ter "solzami vdove Prešeren" zaradi izgubljenih 50 srebrnih kron in nakita,leži nad sto usod. Pravzaprav je obračun z vsemi temi ljudmi na komaj dvesto straneh skorajda po božje predrzen, čeprav nas v hipu potolaži- jo avtorjevo poštenje, dobro opravljeno delo in prime- ren odnos do gradiva - navsezadnje ubožci niso umrli zaman. Od prve do zadnje strani nas namreč pisec preseneča in priteguje zlasti s svojim bravuroznim stilom, nevsi- ljivo rabo arhivskih citatov (njegovi prevodi so moj- strovine, ki ne zadenejo le bistva, temveč tudi duh in dikcijo časa, v katerem so teksti nastali), mojstrskim obvladovanjem pisnega izražanja ter iskrivo in dobro- namerno ironijo. Štuhčeve knjige prav zaradi teh odlik ne bi smel pre- zreti noben zgodovinar ali arhivist, ki se ukvarja z obrav- navanim obdobjem, toplo pa jo velja priporočiti tudi vsem tistim, ki uživajo ob dobri knjigi - pa čeprav ne popisuje ravno padca komunizma ali martuljške gobar- ske zarote. Aleksander Žižek KAKO SO ŽIVELI... To in ono o meščanstvu v provinci, uredili Tatjana Badovinac in Rolanda Fugger Germadnik, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1995, 80 strani. Zbornik je simpatičen skupek izredno kvalitetnih pris- pevkov, ki gaje izdal Pokrajinski muzej Celje ob od- prtju razstave o življenju celjskega meščanstva v 19. stoletju. In kot je še tako zahteven obiskovalec razstave skozi izhodna vrata odhajal poln navdušenja, lahko tu- di za zbornik ugotovimo nekaj podobnega. Zapisi v njem nas popeljejo na različna področja meščanskega življe- nja. Najprej se na prijeten način seznanimo o razmerju med središči in provinco, nato pa nas živi opisi postavi- jo v meščanski interier, posedejo za jedilno mizo, mar- sikaj novega izzvemo o družabnem življenju ter spoz- namo olikano obnašanje meščanov. Naš sprehod nato nadaljujemo po literarnem in glasbenem ustvarjanju, se ustavimo pred portreti, za konec pa se odpravimo še na nekatera v prejšnjem stoletju priljubljena potovanja. V zanimivo branje nas uvede kratek in jedrnat pris- pevek Vasilija Melika' o spogledovanjih in razmerjih Vasilij Melik, Središča, provinca, meščani, str. 5-9. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 med središči in provinco, ki so vedno bila, so in verjet- no tudi bodo v vsakem prostora še kako zelo aktualna. Pri teh razmerjih je pravzaprav najbolj zanimivo to, da se nemalokatero naselje lahko nahaja kar v obeh vlo- gah. Ugotovitev, da je Slovenija bila vselej področje majhnih naselij ter majhnih mest in trgov, avtor pope- stri z izvrstno izbranimi odlomki iz romana Janka Ker- snika Ciklamen, ki nam prikazujejo žive opise življenja v majhnem trgu s tisoč prebivalci, kljub svoji majhnosti sedežu okrajnega glavarstva. Namreč potrebno je ve- deti, daje tudi v manjših krajih živelo meščanstvo, si- cer nekoliko drugačno kot v večjih mestih, pa vendarle meščanstvo. V mnogih mestih in trgih na Slovenskem pa sta drug ob drugi živeli dve meščanski družbi, ki sta bili strogo ločeni po nacionalnem kriteriju. In ker je pri raziskovanju vsakega naselja najti obilo posebnosti in zanimivosti, so dognanja takšnih raziskav ne le dobro- došla, ampak tudi zelo potrebna in pomembna. Meščanstvo v 19. stoletju paje bilo zelo raznoliko. Predstavljalo je široko paleto različnih družbenih sku- pin, ki so ta status lahko dosegle s premoženjem ali izo- brazbo, povezoval pa jih je skupni kulturni habitus. Meš- čanska kultura se pojavlja kot model identitete, pa tudi kot sredstvo distinkcije. In eden pomembnih sestavnih delov meščanske kulture je prav gotovo stanovanjska kultura, s katero se lahko seznanimo v naslednjem pris- pevku.2 Andrej Studen nas s pomočjo živega opisa av- strijskega pisatelja in esejista Alberta Fuchsa postavi v meščanski interier, ki nam daje splošni vtis prenatrpa- nosti. Meščansko stanovanje je moralo imeti prestižno pohištvo, pa tudi klavir ali vsaj pianino ni smel manjka- ti. Manj premožni meščani pa so se morali zatekati k imitacijam. Za meščanstvo je bil značilen umik v miren in notranji svet privatnosti, pobeg v varno in intimno sfero družinskega življenja. Zato so skupne prostore in večnamenske sobane počasi zamenjali ločeni stanovanj- ski prostori. Hkrati paje meščanska družina stremela tudi za čimbolj vrhunsko prezentacijo svojega bivanja v javnost. Izraz tega so bili reprezentativni saloni za sprejem gostov, ki so služili tako družabnim kot poslov- nim interesom ter so obiskovalcu vidno predstavljali do- seženo blaginjo družine. V meščanski družbi je bil moški določen za delo v javnosti, njegova vloga materialnega vzdrževalca družine pa je le še okrepila njegovo oče- tovsko avtoriteto. Ženski pa je bila določena skrb za otroke in gospodinjstvo, nepomembna pa ni bila tudi njena vloga soproge. Vzgojo, socializacijo in tudi šola- nje meščanskih otrok so že od najzgodnejšega obdobja uravnavali po spolu. Dečke so pripravljali na osvojitev sveta, deklice pa na obveznosti v gospodinjstvu. Za meš- čansko družbo je bila značilna tudi tabuizacija seksual- nosti, kar seje lepo skladalo s prevladujočo dvojno mo- ralo. Marsikateri mladenič se je vnel za guvernanto ali služkinjo ter tako spoznal in doživel tudi prvo ljubezen ali pa si celo pridobil prvih izkušenj v spolnosti. Eden statusnih simbolov meščanstva pa je bila tudi hrana. Meščanstvo je nasproti plemiškim požrtijam 18. stoletja postavilo bolj racionalen model prehranjevanja, plemiški potratnosti seje po robu postavila meščanska skromnost. To je razvidno že iz Vodnikovih kuharskih bukev (1799), kakor tudi iz kuharske knjige Magdalene Pleiweis (1890). Iz slednje nam avtor izredno zanimi- vega prispevka Vladimir Šlibar3 za pokušino predstavi tudi enega od takratnih jedilnikov. Pri izbiri samega je- dilnika paje veliko vlogo imela premožnost meščanske družine. Že na prehodu v 19. stoletje se tudi v naših deželah pojavljajo novosti splošne modernizacije pre- hrane, za katero je značilno povečanje porabe kruha in mesa, obogatitev jedilnika s krompirjem ter pojav luk- suznih artiklov, kot so kava, sladkor (ter z njim poveza- ne sladkarije) in žganje. Ta modernizacija pa ni bila le odraz bliskovitega napredka v agrarnih panogah, am- pak je velik delež pri tem prispevala tudi delokalizacija prehranjevalnih sistemov, ki jo je vzpodbudil prav tako skokovit razvoj transporta in novih tehnologij za kon- zerviranje in predelavo prehrambenih izdelkov. Kljub opozorilom zdravnikov, da je kava nevarna pijača, so iznajdljivi meščani hiteli odpirati kavarne, ki so prina- šale nemalo dobička - obiskovanje kavarn je namreč kmalu postalo statusni simbol. Prav to pa so postale tu- di sladke jedi - sladkarije na mizi so namreč predstav- ljale položaj posameznika v družbi. Novotarije pa so imele tudi svojo žalostno stran. To velja predvsem za vse večje uveljavljanje žganjekuhe, ki je med ljubitelji alkohola hitro postala zelo priljubljena. Skozi različne oblike družabnega življenja nas popelje razprava Janeza Cvirna4. Družabno življenje v provin- cialnem mestecu kot je bilo Celje, je bilo v prvi polovi- ci 19. stoletja še precej pod vplivom prepletanja javno- sti in zasebnosti. Ritem praznovanj in z njim povezano priložnost za veseljačenje ob boljši hrani in pijači so narekovali predvsem cerkveni prazniki, čeprav so bila zelo čislana tudi nekatera bolj posvetna slavja, kot npr. proščenje. Slavja in zabave so se dogajala tudi v okviru cehovskih organizacij. Vse bolj so se začela uveljavlja- ti tudi različna patriotska slavja. V času od enega do drugega praznika pa seje družabno življenje odvijalo v sprejemnih salonih meščanskih hiš ter po gostilnah in kavarnah, kjer so se možje sproščali ob pijači in "rekli kakšno moško". Ta tradicionalna družabnost pa se je pod vplivom gospodarskega in družbenega razvoja - svo- Andrcj Studen, Meščanska stanovanjska kultura, str. 10-18. •* Vladimir Šlibar, "Človek je, kar jé", str. 19-25. 4 Janez Cvirn, Družabno življenje celjskega meščanstva v 19. stoletju, str. 26-33. VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE je pa sta prispevali tudi državna oblast in cerkev - zače- la spreminjati. Postopoma je namreč prihajalo do vse ostrejšega ločevanja med javno in zasebno sfero, med delom in zabavo. Posledica tega je pojav prvih društev, ki so imela nalogo organizirati prijetno preživljanje pro- stega časa. Različnih društev je bilo vse več, vsa pa so veliko pozornosti namenjala prav zabavi, razvedrilu in družabnosti. Ob različnih priložnostih so društva orga- nizirala razne zabave z glasbo in plesom ter si s tem tudi napolnila društveno blagajno. Člani društev so tak- šne zabave radi obiskovali, po drugi strani pa so čutili nekakšno obvezo, da se na njih morajo pojavljati. Še večjo obvezo paje predstavljalo obiskovanje glasbenih koncertov in gledaliških predstav. Pomembno je bilo tudi pogosto pojavljanje na promenadi. Krepitev nacio- nalnih nasprotij od osemdesetih let prejšnega stoletja paje privedla do popolne diferenciacije vsakdanjega in družabnega življenja. Tako so bile nemške in sloven- ske družabne prireditve med sabo ločene z visoko pre- grado, edina pozitivna posledica te ostre delitve paje bila pestrost družabnega življenja. Olikanosti meščanskega življenja pa so učili takratni, tudi že v slovenščino prirejeni bontoni. Nekaj osnov- nih, izredno zanimivih poudarkov o "prefinjenem nači- nu življenja" nam prinaša razprava Rolande Fugger Ger- madnik.5, ki nam na veder način predstavi delčke iz bon- tonov Ivana Vesela, Jožefa Valenčiča in Urbanusa. Ta- kratni bontoni so se praviloma spuščali veliko globje in so pravila obnašanja obdelali bolj celovito in bolj po- drobno, kot dandanašnji. Meddrugim se v njih lahko poučimo o splošnih pravilih obiskovanja, pa tudi o ne- katerih podrobnostih pri tem ne vedno prijetnem dru- žabnem opravilu, kot naprimer katero trkanje na vrata je naznanilo obisk "izvanredno imenitne osebe", kako nenavadno pomembno vlogo je pri obisku imel klobuk, kako se je odvijala procedura zglednega odhoda iz so- be... Veliko pozornosti je meščanska olika namenjala pravilnemu obvladovanju telesa, za kar so veljala še po- sebej natančna pravila. Spodobni so bili naprimer le krat- ki koraki, ki nikakor niso smeli biti daljši od 75 centi- metrov. Veliko pozornosti so razni priročniki posvečali tudi osebni higieni in snažnosti bivalnih prostorov. Ne- posrednega telesnega stika se je bilo treba v družbi, se- veda kolikor se je dalo, nadvse izogibati. Načini roko- vanja, objemanja ali poljubljanja so bili natančno dolo- čeni, različne izvedbe pa so imele natančno določen po- men. Najboljšo priložnost za pregrešnost je ponujal ples, zato so tudi pri tem prijetnem opravilu veljala posebna pravila. Z lepšim spolom pa seje na splošno sploh spo- dobilo ravnati "v rokavicah". Od moškega seje na vsa- kem koraku pričakovalo kavalirskega in ljubeznivega obnašanja do nežnejšega spola, sploh pa seje moški v pogovoru z žensko moral izogibati dvoumnemu govor- jenju. Individualnost postane v času meščanov miselni stan- dard družbe, težnja po osebni sreči pa vsesplošna. Na- cionalizem se v tem času preobleče iz kulturne v poli- tično obleko. Kljub temu, da so bili meščani vedno ob- sojeni na manjšinskost, pa so predvsem v kulturi in zna- nosti ohranili svoj primat. In prav o izrazni moči dveh pomembnih zvrsti meščanske kulture na Slovenskem go- vori prispevek Igorja Grdine6. Ker paje v tem času Slo- venski prostor premogel samo t.i. "podeželske mešča- ne", je tem preostalo le prevzemanje vedenjskih vzor- cev velikih mest. In naš prostor navezanosti na sred- njeevropsko kulturno sfero ni nikoli ušel. Pomembno paje, daje Dunaj v času fin de siècla odkril province - kar je za slovenske umetnike pomenilo uveljavitev v širnem svetu. Pri Slovencih je nekakšen sinonim za kul- turo vseskozi veljala literatura, katere značilnosti (od dobrodušne umirjenosti do sentimentalizma) v pred- marčni dobi označuje pojem bidermajer. Za književne ustvarjalce te dobe paje bilo značilno tudi združevanje zanimanja za zgodovino in literaturo. V revolucionar- nem letu 1848 so bili poleg politikov najbolj glasni prav pesniki. Družbeno razgiban čas meščanov je tedaj na- mreč terjal pesem za trenutno rabo. Pot do literature, ki je zavezana zgolj estetskim vrednotam, je potem bila težka. Ključna problema našega literata sta bila majh- nost in neraslojenost trga, tako daje bil slovenski pisa- telj le popoldanski delavec, amater, kije svoje pisanje dojemal kot narodno dolžnost. Medtem ko je nemški kulturni krog navduševala predvsem nemškost glasbe 19. stoletja in so si nemški literati za svoje ustvarjanje iskali ugodnejše umetniške klime, je med slovenskimi politiki na površje vse bolj prihajala težnja po literar- nem ustvarjanju. S tem pride najprej do razmaha ideo- loških delitev, kasneje pa se jim pridružijo tudi stilne, kar vodi do ustvarjalnega pluralizma. V glasbi je v 19. stoletju prvo mesto zavzemala ope- ra. Na Slovenskem pa so bile težave že z gledališčem, tako da seje krstna predstava prve domače opere pripe- tila šele leta 1892. Vendar paje pri nas 19. stoletje tudi obdobje "uporabne" in "koristne" glasbe, kjer je pred- njačil Benjamin Ipavec z najpopularnejšo slovensko skladbo tistega časa Kdo je mar? (besedilo Jovana Ko- seškega). Nemška Stranje visoko raven svojih glasbe- nih prireditev na Slovenskem zagotavljala predvsem z gostovanji, od konca 80. let pa so tudi Slovenci zelo dvignili raven svojih koncertov, kar je bila predvsem posledica medsebojnega tekmovanja. 5 Rolando Fugger Germadnik, Pri poljubu se ne sme cmokati in sliniti, "marveč tenkoglasno vase ciknili, da se malo sliši, pa dosti čuti", str, 34-42. Igor Grdina, Meščanska kultura med literaturo in glasbo, str. 43-62. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 Naslednji prispevek se loteva zelo specifičnega po- dročja umetnosti. Tatjana Badovinac nas namreč sez- nanja s celjskim portretnim slikarstvom.7 V 19. stoletju je ta zvrst umetnosti doživljala svoj razcvet. Poleg plemstva, so portrete množično začeli naročati tudi pre- možnejši meščani, kajti meščan 19. stoletja je svoj bi- valni prostor zelo rad opremljal tudi z družinskimi por- treti. Izjemno priljubljen je bil miniaturni portret, ki se je v svojem razvoju razdelili v dve smeri: portret fev- dalca je več ali manj idealiziran, kar pomeni nadaljeva- nje tradicije 18. stoletja, medtem ko si je meščan na portretu želel reprezentativno podobo v realnem svetu. V drugi polovici 19. stoletja paje portretno slikarstvo začela izrivati cenejša, enostavnejša in hitrejša portret- na fotografija. Neredko pa so bili prvi fotografi hkrati tudi slikarji. S potovanjem človek opazuje, spoznava in doživlja nov svet. Kako so to počeli v 19. stoletju, nam prikazu- je članek Andreja Studna.8 Veselje do potovanj je v tem času namreč zelo naraščalo in se krepilo. Ljudje so za- čeli potovati tudi za zabavo. Kočije so v 19. stoletju, predvsem v njegovi prvi polovici, igrale vidno vlogo v prometnem sistemu. S kvaliteto in prijetnostjo potova- nja s poštno kočijo je bil povezan cel sistem obcestnih gostiln, poštnih postaj in prometnih počivališč. V tem smislu, predvsem pa v smislu krajšanja razdalj in pove- čanja potovalne hitrosti, pomeni pravo revolucijo po- jav železnice. Da paje bilo lahko potovanje nekoč ena sama velika pustolovščina, nam potrjuje opis poti iz Leipziga do Sirakuz in nazaj, ki jo je peš opravil Jo- hann Gottfried Seume. Potovanja tudi v tem času lahko razdelimo na službena in družinska, na krajša in daljša. Med priljubljenimi cilji popotnikov sta izstopala Italija in Orient. Pa tudi v naše kraje so zahajale številne, tudi zelo slavne osebe. Te so si zelo rade privoščile zdravil- ne vode v po vsej monarhiji znanih in zgledno urejenih zdraviliških centrih. Morje in gorski svet pa sta dolgo časa predstavljala tuj in človeku sovražen svet. Tako se je v Avstriji šele v drugi polovici 19. stoletja začel raz- vijati tudi obmorski turizem. Odklonilen pogled na pla- nine paje človek premagal šele v novejšem času. Dalj- ša počitniška potovanja pa so si lahko privoščili le naj- bogatejši. Zato seje med manj premožnimi meščani uve- ljavila enostavnejša in cenejša oblika počitnic, t.i. po- letna svežina (Sommerfrische). Pomen takšnih počitnic Paje potrebno iskati predvsem v pobegu od delovnega vsakdanjika na podeželje, k naravi. S čudovito razstavo o življenju celjskega meščanstva smo tako dobili vsebinsko in oblikovno izjemno bogat zbornik. Razveseljivo je, da ne predstavlja klasičnega kataloga ali študije k razstavi. Zastavljen je namreč šir- še in se tako lahko nanaša na "dihanje" in življenjski utrip kateregakoli provincialnega mesta na Slovenskem. Bojan Cvelfar BENEŠKO AMSTERDAMSKA NASPROTJA IN SORODNOSTI - ALI O ŽIVLJENJU ELITE 17. STOLETJA Peter Burke: Venice and Amsterdam, A Study of Se- venteenth - Century Elites, Polity Press, Cambridge, 1994, 170strani. V zadnjem času smo imeli tudi slovenski zasvojenci z zgodovino priložnost spoznati nekatera dela znanega angleškega zgodovinarja Petra Burka1, ki je med dru- gim tudi izredno ploden pisec. Pred mano tako leži ena njegovih knjig, kije prvič izšla že pred dvajsetimi leti, vendar je drugi izdaji dodal obsežen popis nove litera- ture in zelo zanimiv uvod, v katerem komentira prvo izdajo in spremembe, ki so se zgodile v času med obe- ma izdajama. Poleg tega paje avtor že pred dvema de- setletjema s to knjigo vnesel v zgodovinopisje narav- nost preroško svež dah, ki seje nato počasi razrastel v močno burjo, kateri se ne more izogniti noben zgodovi- nar, ki se ukvarja z raziskovanjem elit, predvsem pa s kulturno zgodovino. Koncept knjige je namreč tako mo- deren, da je avtor tudi danes ne bi bistveno spreminjal in ji dodajal kaj vsebinsko novega, temveč bi ji dodal le posamezne nove detajle. Edina izjema bi bila ljudska kultura, torej tema, kiji avtor zadnje čase posveča veli- ko pozornost in na katero bom tako kot na vse druge novosti iz uvoda opozoril pozneje. S to knjigo se je Burke lotil primerjalne študije be- neške in amsterdamske elite. Med Benetkami in Am- sterdamom je bilo namreč veliko podobnosti in prav ta- Tatjana Badovinac, Portreti celjskega meščana, str. 63-69. Andrej Sluđen, K zgodovini potovanj in o začetkih turizma pred prvo svetovno vojno, str. 70-78. 1 Peter Burke, Revolucija v francoskem zgodovinopisju. Studia humanitatis, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1993, 167 str. ; Peter Burke, Zgodovina dogodkov in povratek k pripo- vedništvu. Zgodovina za vse, leto 1, St. 2, 1994, str. 70 - 78; Peter Burke. Cultural History and Total History, v: Pot na gr- mado, Historični seminar, Zbirka ZRC, 4, Znanstvenorazisko- valni center SAZU, Ljubljana, 1994. str. 31 - 42. VSE ZA ZGODOVINO