ZAKAJ TAKO?
Žalostna podoba naše veličine
Bila sem na Žalah in žalosti se je pridružila še potrtost, ko sem stopala mimo Plečnikovih mrliških vežic, katerih zidovi so okrušeni, ometodpada, prizidali so barake in lope, kjer sušijo cunje, naslanjajo kolesa, parkirajo avtomobile, kjer zijajo smetnjaki, lajajo psi in se podijo otroci.
Ali res mora biti tako?
Bila sem še dekle, ko so zidali in urejaii Žale. Spominjam se borb in nasprotovanj ob Plečnikovem načrtu. Koliko se je spremenilo v nekaj desetletjih - v času enega človeškega življenja. Danes so v Plečnikovih »kapelicah« stanovanja in poslovni prostori. Ali je to prav? Mar res ne znamo spoštovati naše kulturne dediščine in Plečnikovega prispevka slo-venski kulturi? Boli me tolikšno pomanjkanje spoštovanja, ko se psi podijo tam, kjer so pred pokopom ležali moji najožji svojci, moji starši.
Komunalno podjetje Žale se je preselilo v novo stavbo na Tomačevski ulici, vendar to ne sme biti vzrok, da se uničuje in zanemari delo umetnika-arhitekta, ki ima v svojih delih toliko značilnosti in svojevrstnosti naše kulturne sredine, ki ima tolikšen pomen za Ljubljano med obema vojnama in po drugi vojni, ki ni znan samo pri nas, v naši ožji domovini, temveč tudi daleč prek naših meja.
Mar ni dovolj velika kulturna sramota Navje, naš slovenski Panteon? Drugi narodi bi bili ponosni na takšno kulturno dediščino, negovali bi jo in jo varovaii, ne pa tako kot mi... Le kdo, kateri narod ima na kupu skoraj 90 nagrobnih spomenikov svojih velikih kulturnikoV? Na Navju je 89 spomeni-kov všlikih mož, ki so postavljali temeije našega slovenskega jezika, mi pa dovolimo, da propadajo arhitektonski spomeniki, ki so značilni za vse obdobje naše kulture in narodnostnega prebujenja. Celo same Plečnikove arkade se počasi podirajo.
Jo je madež, skrunitev, kulturna sramota in žalitev arhitekta, profesorja Plečnika. .                 Anamarija Cholewa
Tjq ocvoboflltvv 8