YU ISSN 0022/9296
31. JANUARJA 1981 LETNIK XXI ST. 1 CENA 5 DIN
KATEDRA - LETNIK XX
Prikazati želim stanje v uredništvu Katedre, probleme, s katerimi smo se srečevali, delovne zmage, kako se je Katedra kot študentski časopis vključila v družbena dogajanja, kakšen odnos je imela do nje družba ter kako bo v bodoče. Vse se nanaša na preteklo leto in delno na konec leta 1979.
V uredništvu smo sami študentje. Člani uredništva Kate--dre moramo zelo dobro poznati razmere na univerzi v Mariboru in v širši družbi. Toda spoznavanje traja nekaj let, da je potem mogoče poglobljeno pisanje. Tako je jasno, zakaj veliko študentov začne delati pri Katedri šele skoraj tik pred zaključkom študija, zaradi česar je menjavanje članov uredniškega odbora tako pogosto. Znanje, sposobnost, samoiniciativnost najvažnejše karakteristike, ki poleg delovnih navad omogočajo študentom kvalitetno delo. Biti pri Katedri tudi pomeni porabiti veliko prostega (velikokrat neprostega) časa.
Ni naključje da od dvajsetih ljudi ostanejo včasih le trije, štirje. Takšna startna kadrovska struktura je bila jeseni 1979. Pozneje smo imeli celo leto težave z iskanjem odgovornega urednika, saj sta dva že po dveh mesecih odšla. Ves ta čas smo imeli vršilca dolžnosti odgovornega urednika. Do poletja so prihajale in sodelovale z nami tudi dijakinje srednjih šol. Predvsem so pomagale zbirati informacije za stenski informator, prek katerega smo študente in dijake obveščali o sprotnih političnih, kulturnih in drugih dogodkih, ki jih v časopisu zaradi njihove hitre zastarelosti nismo objavljali.
Kljub entuziazmu posameznikov, ki so ga urejali, se ta informator ni obnesel. Začetek jeseni smo pričakali podobno kot v letu 1979. Preostali smo začeli iskati sodelavce, vendar smo pri večini naleteli na odpor in nezainteresiranost. Toda na Katedro so začele prihajati sveže moči, ko smo se tega najmanj nadejali. Tako smo sedaj v taki kadrovski strukturi, da je za vsako delovno mesto zagotovljen vsaj eden. Prišli so sami, ker jih to delo veseli in se jim odpira možnost za nadaljnji osebni napredek. Katedra bo dobila novega odgovornega in novega glavnega urednika.
Poleg kadrovskih težav nas je v letu 1979 pestila tudi šibka finančna situacija, zaradi česar takrat nismo mogli izdati dveh številk. V osemdesetem letu smo z dogovori na odboru udeleženk družbenega dogovora za financiranje mladinske periodike rešili ta pereči problem. Tudi z menjavo časopisnega papirja in formata smo privarčevali veliko denarja.
Vendar denar ne rešuje vsega, kot je večina mislila in še misli. Univerzitetni konferenci ZSMS Maribor je celo odveč, da Katedri preskrbi dogovorjeno vsoto denarja. Medtem ko smo se mi ubadali z maloštevilnostjo sodelavcev, z nedelavnostjo izdajateljskega sveta, s problemom, da je med naročniki premalo študentov, da se osnovne organizacije ne trudijo, da bi postal časopis medij za širjenje politične akcije, da smo celo leto morali trpeti zastarel statut in zastarele pravilnike, je UK ZSMS s svojo vzvišenostjo nad problemi časopisa prepustila reševa-
nje teh zagat Katedri. In Katedra je bila resnično ves ta čas le naša, saj se vanjo nihče ni vtikal, razen kadar je šlo za kakšno posrano kritiko na račun njenih članov ali vsebine časopisa. Na sestankih predsedstva UK ZSMS smo celo leto kričali o teh problemih. Bilo je veliko sklepov, uresničen pa skoraj nobeden, kar kaže na odnos, kakršnega UK ZSMS ne bi smela imeti. Zanje smo še vedno časopis, namenjen predvsem informiranju. Ni jim jasno, da edino Katedra znotraj ZSMS in ZK na univerzi osvešča in dviguje študentom zavest in ima določen pozitivni vpliv na širši mariborski prostor. Da idejnopolitično delo znotraj UK ZSMS ne živi, ni čudno, saj se predsedstvo UK ZSMS niti ne zaveda vloge, ki jo časopis Katedra odigrava, še več: ne zaveda se velikih možnosti za idejnopolitično akcijo prek tega medija, pa zato s svojem akcijskem planu nikjer ne omenja Katedre razen pri informiranju.
V tem obdobju nismo doživeli niti enega sklepčnega sestanka izdajateljskega sveta, in če je ta imel kakšno vlogo, jo je poosebljal v svojem predsedniku, s katerim smo bili v stalnih stikih. Vendar je predsednik imel navado, da je o kvaliteti Katedre raje govoril drugje kakor na uredništvu.
Tudi ZK na univerzi ni imela s Katedro opravka, le tu pa tam na kakšnem sestanku osnovne organizacije. Pa se zdi, ker nikjer nič pametnega o njej ne povedo, da tudi ZK ni hotela biti izjema.
Tako je naša dvajsetletnica bila obenem tudi dvajsetletnica problemov, ki so očitno v
osemdesetem letu še močneje prodrli na površje. Vendar ni vse tako črno. Uspelo nam je uresničiti zadani delovni plan. V preteklem letu smo izdali deset številk. Vsaka je pomenila delovni uspeh. Vsaka dobra številka nam je bila v spodbudo. Pisali smo vse mogoče. Trudili smo se, da bi z marksistično teorijo prodirali v srž problemov, jih poskušali pojasniti ter poiskali rešitve. Zato smo teoriji posvečali največ pozornosti. Z njo smo preželi razmišljanja, ocene, kritike o naši družbeni stvarnosti. V tem pogledu smo s prvo številko začeli bolj slabo. Razen teoretičnih člankov o fiziki in nekega prevoda ni bilo bolj poglobljenih razmišljajočih tekstov, vendar v vseh drugih tekstih odseva zainteresiranost Katedre, da seže v vsakodnevno dejavnost na univerzi.
Govor je o vprašljivi gradnji študentskega doma Kranju, o politični situaciji na mariborski univerzi, o ocenjevanju pedagoških delavcev, o kulturi na univerzi, zanimiv pa je prikaz dela, življenja in problemov v študentskih domovih. Tudi ekologija je dobila mesto v časopisu.
Naslednja Katedra že priča o tem, da želimo priti pod površje, pod navidezno vsakdanjost dogodkov. Spustili smo se v dialog originalni prevod Frommovega teksta. Soče je napisal kritiko osnutka zakona o usmerjenem izobraževanju. Tudi drugi teksti so dokaz, da je številka dobra.
Praznik 1 .maj smo počastili z izdajo delavske Katedre. Ker boj delavskega razreda za pravice, za humano demokratično brezrazredno družbo ni simbolični boj, temveč družbeno-revolucionarna praksa, prežeta s spoznanji marksistične revolucionarne teorije, smo se odločili za objavo komunističnega manifesta in načel komunizma.
Nato nas je doletela velika nesreča. Umri je Josip Broz Tito, največji sin jugoslovanskih narodov. Kako se mu oddolžiti? Mar tudi le simbolično? Ne, le z delom, z revolucionarnim delom.
Nadaljevati je treba njegovo revolucionarno prakso, pa ne zato, ker je njegova, ampak ker je tudi njegova in za nas edino
pravilna. Njemu smo posvetili dve številki. Bralcem smo želeli prikazati veličino in pomen njegove zapuščine ter pokazati, da je TITO eden od naših največjih tvorcev revolucionarne teorije, ne samo prakse.
Šolsko leto smo zaključili z okroglo mizo, na kateri smo se pogovarjali o kriterijih, s katerimi bi ocenjevali marksistično usmerjenost in utemeljenost pedagoškega procesa, programov in študijskih gradiv. Objavili smo tudi analizo delavskih glasil. Časopis smo popestrili z Obrazi, literarno-likovno prilogo.
Novo šolsko leto smo začeli dokaj pozno, vendar smo zamujeno nadoknadili. Številke so se vrstile skoraj vsakih štirinajst dni. Prva je bila brucovska. Naslovnica govori o tem, kako bodo brucke zaradi odhoda fantov v vojsko samevale.
Poleg informacij za bruce velja omeniti Pečuljičev tekst o prihodnosti univerz. Dvajsetletnica Katedre je bila povod, da smo začeli objavljati Gajškov zgodovinski pregled razmer in dela na Katedri.
Naslednja številka je bila v znamenju dogodkov na UK ZSMS (volilno-programska konferenca), kulturnega dogodka Borštnikovega srečanja, itd. Tu je bilo jasno, kako UK ZSMS le formalno podpira politiko časopisa o objektivnem pisanju, saj se včasih bori ravno za nasprotno, predvsem ko teče beseda o ZSMS na univerzi. Kot odmev na izdajo dveh Srukovih knjižnih del je z njim objavljen intervju. Tudi o namenu in analizi dela na univerzi se govori. Po dolgem času je objavljen tudi tekst, ki govori o dogajanjih v tujini — o iransko-iraškem spopadu.
Z aktualnostjo in pronicljivostjo tudi širše problemske sfere naše družbe smo upravičili izid praznične 29.-novembrske številke.
Teksti govorijo o odmiranju države, izvršni sekretar za kulturo, znanje in raziskovanje Franc Sali je povedal nekaj o svojem delovnem področju, probleme študentskih domov smo pokazali v luči, kot jih vidi uprava, o volil-
ni kampanji v ZDA, spet smo pisali o izzivajoči cerkvi in religiji.
Zadnja novoletna številka ima nekaj dobrih tekstov. Z intervjujem z dr. Ostojem Durjavo smo želeli osvetliti sedanjo ekonomsko situacijo in stabilizacijska prizadevanja. Povedali smo tudi, kako je z ZSMS na univerzi. Da si študenti v študentskih domovih ne prizadevajo dovolj za rešitev problemov bivanja v študentskih domovih, so pokazali z majhno udeležbo pri okrogli mizi, ki smo jo organizirali, da bi pospešili samoupravno reševanje njihovih problemov. O potrošniški miselnosti in družbi govori članek na temeljih knjige E. Fromma: Biti ali imeti. Leto 1968 pa je očitno na nekatere naredilo takšen vtis, da objava teksta o mariborskem letu 1968 ni zgolj slučajna.
Sodelovanja med uredništvi šolskih glasil in nami ni bilo. Razen uredništva glasila VŠOD Kranj ni nihče pokazal pripravljenosti za sodelovanje, razen v obliki izmenjave glasil. Uredništvi Tribune in Katedre sta se v obojestranskem interesu dogovorili za sodelovanje v obliki izmenjave tekstov in izdaji skupne številke na temo stanovanjskega vprašanja.
Tudi v tem letu imamo podoben plan desetih številk, le da bodo te mogoče obsežnejše.
Nadaljevali bomo s pisanjem v okviru dosedanjih tematskih sklopov. S pomočjo revolucionarne teorije bomo poskušali analizirati družbena protislovja in vplivati na razrešitev le teh. Univerza je le košček družbe in dogajanja na njej so le delček družbenih dogajanj.
Univerza in širša družba se prepletata z dialektičnim odnosom posamično-obče. Reševanje nasprotij med njima vodi v višjo kvaliteto. Nekje med njima pa je Katedra in odtod izhaja njena vloga v osvetljevanju odnosov univerza— družba, človek—družba. Koliko bolj se bo vklopila v revolucionarno preobrazbo družbene stvarnosti, toliko bolj bo izpolnjen njen namen.
Zdravko Kravanja
NAMESTO
UVODNIKA
Pravkar prebirate drugo stran prve številke Katedre v sedaj že malce postaranem letu 1981. Tematika, o kateri smo na naslednjih straneh tokrat spregovorili, predstavlja probleme, ki nas niso obiskali šele letos, in kot kaže, nas tudi letos ne bodo zapustili. Mi jih pač hrcamo v rit po svoje — pišemo. Tokrat srpo brcnili v najnovejšo politiko zdravstva, s teoretičnih pozicij pa smo se lotili rahle osvetlitve „birokratskega konja", tudi nismo pozabili povprašati profesorjev marksizma o tem, kako vidijo svoje delo .oziroma svoj predmet v univerzitetnem mozaiku. Pisali smo še o marsičem, kar bo pritegnilo vašo pozornost, vendar naj se reklamira kar samo. Mogoče je odveč poudariti, da vam v tej številki podarjamo poster Karla Магха (po vzoru Večera, ki svojim bralcem redno ponuja kavbojsko ali fantazijsko dre-kanje). To delamo z namenom, da bi vas opozorili, da je ta tip pisal zabavne stvari, ki se jih splača prebrati.
Katedra bo skušala tudi letos po svoje prispevati k nadaljevanju naše socialistične revolucije
na stališčih in interesih, ki jih ima delavski razred že od svojega nastanka do danes in ki jih bo imel tudi jutri.
Vse svoje napore bomo posvetili zlasti podružbljanju Katedre, ki nikakor ne sme postati otok pišočih. To pa ni odvisno samo od sedanje kadrovske zasedbe časopisa, ampak je pogojeno s stopnjo vseh družbenih zavesti, ki nas v naši osnovni poziciji — študentovski — obkrožajo. Cilj Katedre pa je ravno razvijati te zavesti. Svoje bistvo bo Katedra lahko dosegala le s pomočjo svojih bralcev. Pri tej številki je sodelovalo precej profesorjev in želeli bi, da bi tako bilo tudi v bodoče. Pogrešamo pa več njihovega avtonomnega vključevanja.
V nenehni težnji podružblja-nja, ki jo Katedra ima, bi želeli, da naj nekateri ne vztrajajo pri trditvah, da moramo vključevati rubrike za šport, humor, modo ... To so nedvomno nekateri interesi današnjih bralcev, vendar mora Katedra prvenstveno ostati instrument in izhodišče za spoznavanje in spreminjanje družbe, katera nosi v sebi še preveč nasprotij, ki
terjajo napore vseh nas za njihovo odpravljanje. Ne gre le za problem družbenih interesov, ampak tudi za moralni aspekt, ki je v naši družbi še premalo preciziran. Z revolucionarnim delovanjem ga bomo ves čas izpopolnjevali in s tem vzdigovali tudi našo človečnost. Katedra naj ostane prizma družbenih dogajanj in alternativ, toda na kvalitetno rastoči ravni. Katedra je možnost, ki postaja realna in bo realizirana le s pomočjo najširšega kroga svojih bralcev.
Za listi in članki Katedre pa je že prišlo do nekaterih kadrovskih sprememb in dopolnitev — v upanju, da bo to odsevalo tudi v našem delu (glej kolofon). Nasploh so kadrovske spremembe zadnji modni krik (Poljska, Izrael, Amerika...), le škoda, da so tako redke ...
če tudi vi tako mislite, potrkajte na vrata uredništva in izpraznite dušo. Če pa se z nami ne strinjate, se tudi kaj oglasite in nam to povejte in napišite. Vsako kritično in konstruktivno pripombo bomo (častna pionirska) upoštevali.
UREDNIŠTVO
časopis univerzitetne sodobnosti Katedra. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 Maribor. Telefon: (062) 22-004. Številka računa: 51800-678-81846. Izdaja univerzitetna konferenca ZSMS na univerzi v Mariboru. Uredništvo: Zdravko Kravanja (glavni urednik), Martin Bertok (v. d. odgovornega urednika), Ivan Soče (teorija),
Valter Černe (informacije), Iztok Jančar (likovnost in fotografija), Magan Hani (tehnični urednik), Alenka
Filipančič (lektorica).
Tajnica uredništva: Ema Jančar. Distributer: Vlado Hojnik.
NOVOLETNO DARILO MOJE ORGANIZACIJE
NAJ
ŽIVE
POKRA-
JINSKI
KLUBI
Našim vztrajnim bralcem je »aferica« pokrajinskih klubov študentov in njihovih prostorov že znana, saj smo o njej poročali v prejšnji številki KATEDRE.
Kakšen pa je nadaljnji razvoj dogodkov? Negativen ali pozitiven?!
Negativen je v primeru, ko tuji študentje — zamtesovi štipendisti, v prostorih klubov še vedno pridno stanujejo. Le s to dokaj nebistveno razliko, da so dva izmed njih še vselili v ŠD. dva nova pa vselili v klubske prostore. -Tehnična" plat teh vselitev ostaja še vedno enaka. Zamtesovi uslužbenci v Ljubljani zavrtijo telefonsko številko študentskih domov oziroma njihove uprave in povedo o svoji stiski, s tem da uprava nima možnosti postavljanja protiargumentov.
Negativno tudi preprosto zato, ker študentje še vedno NIMAJO svojih prostorov.
In zakaj pozitivno?
Pozitivno zato, ker smo študentje' od uprave iztržili -obljubo-, da bo v nekaj kratkih mesecih Zamtesovim štipendistom zagotovila stanovanja v študentskih sobah, in tako prostore zopet -dovolila« uporabljati študentom.
Študentje bi morali sedaj seveda stati na vratu upravi in poskrbeti za to, da bo svojo obljubo držala! Upravi se namreč s preselitvami nikamor nemudilTopa prav gotovo tudi zato, ker so se prej glasni predstavniki posameznih pokrajinskih klubov skoraj popolnoma umirili in se zadovoljili z »obljubljeno« prihodnostjo!
Veste, kako je? Ne, ne veste! Že od malega se spomnim, še iz časov, ko nisem znal pisati in je to delo v večernih urah namesto mene opravil moj oče, ko je tam nekje sredi zime hodil po svetu neki dedek Mraz in seveda, kar si si lepega želel in napisal, ti je prinesel. Ne vem, če je bilo res vedno tako, ne spominjam se, vendar kar se Janezek nauči, to Janez zna, kar je tudi res. Tudi če volu privežeš kravato in ga posadiš v avto, ostane še vedno vol. Letos nisem dedku Mrazu nič pisal, kajti to leto ni navadno leto. Okarakterizirano je z neko čudno nepoznano besedo stabilizacija, io to v njenem najširšem pomenu. Zato se kot vesten državljan tega nisem upal storiti, globoko v srcu sem si pa vseeno želel, če že ne gre drugače, vsaj neke male pozornosti ali po novem stabilizacijskega novoletnega darila. Kaj bi vam govoril, ne boste mi verjeli, kako sem bil presenečen, ko sem si po novoletnih praznikih ogledal izložbe, da bi si nekje kupil skromen koledarček, da bi v novem letu lahko spremljal datume in obenem vedet, ali bo to leto tudi prestopno, navadno ali nenavadno. Prodajalke za pulti so me tako čudno gledale, odkimavale z glavo in najpogostejši odgovor je bil: »Teh je pa že pred novim letom zmanjkalo.« Ko mi skromnost čisto nič ni pomagala, sem se odločil, da porabim pač kakšen dinar več in si nabavim malo večji, a še vedno uporabnejši koledar, ki se mu je včasih reklo rokovnik, in bi mi obenem rabil tudi kot zvezek ali pa kot vsestransko uporabna beležka. In kaj mislite? Tudi tega ni bilo dobiti. V glavi mi je že vse brnelo, pred očmi so se mi prikazovale različne izvedbe teh malih pripomočkov, ki sem jih bil deležen prejšnja leta ob raznih obiskih po delovnih organizacijah. Prijatelji so mi jih ponujali na ulici: »Na, vzemi, boš kaj zapisal, ti bo prav prišlo!« V glavi se mi je posvetilo, ko da bi prižgal 200-vatno žarnico, in glej, seveda, saj imam v redakciji še rokovnik iz lanskega leta, v katerem je natisnjen tudi letošnji koledar! Kolikor mogoče hitro pridirjam za svojo pisalno mizo, odpiram predale
— in nič. Tega meni namenjenega lanskoletnega darila ni bilo več. Na sodelavčevi mizi je ležal neki črn predmet. Ne bi me zbodlo v oči, če ta trenutek ne bi skozi okno posijalo sonce in tudi ne bi vedel, da na njem karkoli piše, če me ne bi skoraj oslepila zlata svetloba, ki meje zbodla v oči. Veste, da ne lažem, svetloba je bila tako močna, da trenutek nisem nič videl.
Zlato se zelo sveti. Ko od bliže pogledam tole malo črno stvarco in še z utrujenimi očmi preberem tehle 34 lepo oblikovanih zlatih črk in to ponovim še nekajkrat, mi postane ta zapis vse bolj znan, vse bližji in ob ugotovitvi, da je to, na njem zapisano, ime moje organizacije, me je tako hudo stisnilo pri srcu, in postavim si vprašanje,
kako neki so pozabili name? Sklenil sem, da ne bom nikogar nič prosil. Kar mi pripada, mi pač pripada, če se tovariš predsednik tega ne zaveda, bi lahko vedel tovariš sekretar, in če so že pošiljali, s čimer sem se tudi tolažil, se je mogoče v tem velikem direndaju okrog novoletnih pošiljktudi tole moje darilo nekje ustavilo, nekje obstalo in bo verjetno prišlo. Z nikomer se nisem o tem pogovarjal, vendar sem prek pisalnega stroja s težkim srcem in z bolno dušo opazoval, kako si moj sodelavec beleži v to unikatno delo telefonske številke, trenutke sestankov in kakšen samo njemu znan naslov. In vidim, da tale bogata s koledarjem obogatena zadevščina postaja del njega, kako se mu po opravljenem delu prsti nežno pomikajo po platnicah, kako
noht narahlo podrsi po zlatih črkah, se roki počasi približata nosu, globoko zajame sapo, zapre oči in se mu ustnici široko razlezeta v nasmeh, hitro z njo udari ob zgornjo stran roke, in tale čudežna mala stvarca v trenutku izgine v notranjem žepu njegovega suknjiča. Kljub zaprisegi nisem mogel vzdržati, da ne bi ob prvi priliki to svojo novoletno željo sporočil, seveda posredno, svojemu predsedniku. In glej čudo, kako zelo je bil presenečen, opravičil se mi je in jaz njemu tudi, ko mi je povedal, da me to čaka in bom tega deležen takoj, ko pridem na sedež organizacije. In če vam sedaj rečem, da tako pomirjen še nisem nikdar bil, mi tudi ne boste verjeli, naprej pa sploh ne. Ko so se pred mojimi očmi odprla vrata omare, je samo
zasvetilo. Moram reči, da take radosti že dolgo časa nisem doživel, a kaj, ko je to tako kratko trajalo. Seveda sem ponosen na svoj uspeh začel v pisarni takoj prepisovati beležke v ta moj novi fetiš, in zopet mi ne boste verjeli: skozi vrata so prišli kot naročeni moji sodelavci z raznimi oblikami in velikostmi teh v današnjem času toliko redkih pripomočkov. Zopet sem se čutil opeharjenega, imel sem sicer po kvaliteti drugo izvedbo, povedali so mi pa, da se to dobi glede na funkcijo, ugled, položaj in mogoče še kaj in takoj mi je bilo jasno, tako kot je tudi vam. Za spomin sem si pa privoščil lahko samo še sliko, ob kateri bom lahko razmišljal tako kot vi, moji tovariši ZSMS-jevci.
v. č.
NAJPREJ DOMOV POTEM PA K ZDRAVNIKU
Po zakonu o zdravstvenem varstvu si delavci, drugi delovni ljudje in občani zagotavljajo zdravstvene storitve s svobodno menjavo dela z delavci v zdravstvenih organizacijah združenega dela, ki te storitve opravlja, in z združevanjem sredstev v zdravstvenih skupnostih za naloge, ki jih uresničujejo v ali po njej.
Vprašanje zdravstvenega varstva študentov obeh slovenskih univerz je doslej sicer na zakonskih podlagah urejal posebni sklad za zdravstveno varstvo študentov v Ljubljani. Sklad je opravljal svoje naloge na podlagi posebnega samoupravnega sporazuma, ki so ga sklenili: regionalne zdravstvene skupnosti v SR Sloveniji, izobraževalna skupnost Slovenije, univerzitetni konferenci ZSMS v Ljubljani in Mariboru ter obe slovenski univerzi. Sredstva za izvajanje zdravstvenega varstva študentov so združevale regionalne zdravstvene skupnosti ter izobraževalna skupnost Slovenije za študente iz drugih republik in pokrajin ter drugih držav. Sklad je imel tudi upravni odbor, ki je bil delegatsko sestavljen, in sicer po delegatih udeležencev podpisnikov samoupravnega sporazuma. Delavci delovnih skupnosti univerz v Ljubljani in Mariboru so opravljali potrebna dela in naloge za zaposlovanje sklada, ki je potreben za uveljavljanje pravic zdravstvenega varstva študentov. Gotovo je delovanje sklada za zdravstveno varstvo študentov delo pozitivne rezultate pri razvoju in zagotavljanju zdravstvenega varstva. Lahko ugotovimo, da je ta dosedanji zakon o zdravstvenem varstvu zagotavljal študentu posebno družbeno pozornost z vključitvijo študentov v enotni program zdravstvenega varstva. Sklad je tudi v materialnem pogledu osloval racionalno in ni imel denarnih težav, nadaljnjim razvojem samoupravnih odnosov na celotnem področju zdravstvenega varstva v Sloveniji so se pojavile potrebe po drugačnem organiziranju tovrstnega varstva tudi za študente?! Pri tem se na podlagi sprejetega novega zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. list SRS 1/80) v ničemer ne spremenijo njihove individualne pravice oziroma obveznosti. Prej bi smeli trditi, da se povečuje družbena odgovornost in skrb za varstvo te populacije. V 46. členu omenjenega zakona je namreč zapisano, da zdravstveno varstvo študentov šteje med take pravice, ki si jih s solidarnostjo na republiški ravni zagotavljajo vsi delavci in občani v celi republiki. Pri tem so se vse storitve za študente oproščene vsake participacije. Po navedenih zakonskih podlagah so občinske zdravstvene skupnosti s posebnim samoupravnim sporazumom, sklenjenim v okviru zdravstvene skupnosti Slovenije, opredelile kazalce, normative in standarde za-zdravst-veno varstvo vse mladine in s tem tudi študentov, tako tudi medsebojne obveznosti in pravice za izvajanje solidarnostnih nalog na republiški ravni Po mnenju zdravstvene skupnosti prav takšna zakonska in samoupravna opredelitev nakazuje to, da sklad za zdravstveno varstvo študentov izgublja
svoj prvotni pomen. Vključevanje varstva študentov v zakonsko zagotovljen obseg in po njem v združeno-ekonomsko svobodno menjavo dela, ki se uresničuje v zdravstveni skupnosti, kaže na to, da je prostor in mesto za reševanje in urejanje teh vprašanj samo občinska zdravstvena skupnost. Hkrati to govori za takšno organizacijo zdravstvenega varstva študentov, s katerim naj bi imeli ti uporabniki vse možnosti vključevanja v delegatski sistem. Na podlagi takšnih sistemskih podlag naj bi bilo jasno, da v bodoče poseben sklad za zdravstveno varstvo študentov, ki bi deloval izven sistema zdravstvenih skupnosti, ni več potreben.
Opisane ugotovitve naj bi bile v glavnem vzrok, da so predstavniki upravnega odbora??? za zdravstveno varstvo študentov in Zdravstvene skupnosti Slovenije po medsebojnih pogovorih (vemo, da so podpisniki samoupravnega sporazuma štirje) sklenili, da bodo občinskim zdravstvenim skupnostim in zdravstvenim organizacijam združenega dela v SR Sloveniji ter drugim nosilcem nalog na tem področju predlagali in so to tudi uresničili. a na malo drugačen način kot samo predlagali!
Zdravstveno varstvo študentov je potrebno uskladiti s sistemskimi podlagami, opredeljenimi v normativnih aktih na področju zdravstva. Tako prevzemajo občinske zdravstvene skupnosti vse pravice in obveznosti v zvezi za zagotavljanjem varstva študentov s 1.januarjem 1981 invta namen na podlagi dogovorjenih meril vzpostavljajo tudi za te naloge medsebojne solidarnostne odnose. Zato naj se pospešijo napori za uveljavitev nove organiziranosti zdravstvenega varstva študentov, ki bo omogočila ukinitev dosedanjega sklada.
Za leto 1981 in naslednja leta naj bi se pripravil samoupravni sporazum o svobodni menjavi dela s TOZD zdravstveno varstvo študentov pri zdravstvenem domu Ljubljana in s TOZD, ki te storitve zagotavlja študentski populaciji u.Mariboru. Z njim naj bi uredili vsebino, obseg, vrsto, kvaliteto in način uveljavljanja storitev za potrebe študentov, ravno tako tudi merila za oblikovanje delovnih in finančnih načrtov ter medsebojne pravice in obveznosti pri opavljanju storitev. Samoupravni sporazum naj bi sklenili: Organizacije izvajalcev zdravstvenih storitev, vse občinske zdravstvene skupnosti v SR Sloveniji, zdravstvena skupnost Slovenije, obe slovenski univerzi, izobraževalna skupnost Slovenije in UK ZSMS v ljubljani in Mariboru.
Kljub vsem tem spremembam študent ni prikrajšan za svoje dolžnosti in pravice, ampak je kvečjemu pridobil na še eni nalogi, ki sičer ni najbolj hvaležna, pa tudi prijetna ni, kvečjemu predstavlja obremenitev v odnosu do njegovega dela — študija in se bo kot neformalnež srečeval s formalnostmi ob uradniških pultih. In kpliko bo še teh popljuvanih okenc? Koliko vode bo še preteklo, preden bo ta študent seznanjen s spremembami in delom, če o tej spremembi niso bili obveščeni od 31. 12. 1980 bistveni členi delegatsko samoupravno organiziranega sklada za zdravstveno varstvo študentov, tako univerza v Mariboru, UK ZSMS in še nekateri »ostali«, klub temu da bi se na| novi način dela začel uveljavljati že s 1. januarjem 1981.
Dne 9. 12. 1980 je bil na seji upravnega odbora sklada za zdravstveno varstvo študentov v Ljubljani sprejet začasni sklep o nadaljevanju dela brez kakršnih koli sprememb do 31. 8. 1981, ki še ni uradno če ni po
zakonu!!
Študentu tako kot univerzi zagotavlja Republika osnovne življenjske pogoje. Med te osnovne in najbolj socialnih spada gotovo tudi zdravstveno varstvo ali skrb za zdravje študentov. Kdo seje potem v tem trenutku posral na njihove glave? Koliko je to res socialno in humano in kakšen posluh imajo v krogih, ki so pripravili študentu to neljubo presenečenje? Borimo se proti birokraciji, papirništvu, rešiti hočemo našo družbo te nepotrebne spremljevalke, in sedaj se nam v še bolj izraziti obliki vsiljuje prav tam, kjer je najmanj potrebno. Vsakomur se je nemalokdaj zgodila kaka svinjarija, ko je z bolečino v zobu ali pri zvijanju v trebuhu ali še kakšni hujši bolezni moral hoditi od okenca do okenca in s potrdilom, da rabi potrdilo, iskati kake vsemogočne oblike raznovrstnih napotnic do specialnih podpisov, ki so ti odpirali vrata, ampak ponavadi samo do naslednjega podpisa. Kako naj seda| bolan študent iz sosednje republike ali oddaljenega mesta uveljavi to svojo osnovno socialno in najbolj humano pravico do pregleda pri zdravniku? Iz prakse vemo, da je žal ta humani poklic in delo prevečkrat razvrednoteno z raznimi papirčki, za pacienta gotovo nepotrebnimi, če pa že, v drugačni obliki. Iz novoletne prakse zagotavljanja zdravstvenega varstva vemo, da je študent iz Maribora moral z bofno ženo leteti po štampiljko v Beograd. V našem zdravstvenem domu so sicer opravili že predtem zdravstvene usluge, vendar se sprašujemo, ali je lahko vedno tako, ali vedno naletiš np človeka, pripravljenega pomagati, ali pa v formalnost in birokratizem zavito glavo. Torej, študentje, s svojimi zdravstvenimi knjižicami hitite, hitite v domače kraje, čuvajte se bacilov, da ne bi slučajno kdo na poti zbolel, kajti nikdar ne veš, kako se bo zasukalo pero ali samo pogled drugače prijaznih uslužbencev, če boš prišel po štampiljko že bolan in še med malico, ali brez te k stričku dohtarju?
P. s: 22. januarja 1981 je na univerzo v Mariboru prispel dopis, v katerem nekateri na novo razlagajo svojo zavzetost za študentovo zdravstveno zavarovanje. V zadnjih dveh mesecih je bilo v tej zadevi toliko sprememb, da študent sedaj ne ve kaj početi.
Ko je bil po začasnem sklepu o nadaljnjem delovanju zdravstveni sklad o zavarovanju študentov konec decembra ukinjen, so se brihtne glave v ' januarju spet nesamoupravno dogovorile, naj le-ta kar deluje kot še vedno najboljša možna rešitev. Sprašujemo se, kjer je v vsem tem kolesju študent, kdo namesto njega odloča in ali nima pravice ali ni zmožen o tej pomembni socialni zadevi sam odločati. Trenutno sploh ne sodeluje pri oblikovanju novega načina uveljavljanja zdravstvenega varstva, kot sicer najmnožičnejša populacija, ki bi morala biti še namjmočnejše prisotna, saj njo vsa ta zave-davščma najbolj neposredno zadeva.
\/
KAKO UČITI MARKSIZEM
Z izvedbo okrogle mize smo poskušali dobiti zorni kot prof esorjevr ki so na področju teorije in poučevanja marksizma tako rekoč doma. Stanje, ki ima v tem trenutku svojo realno vsebino, so udeleženci nedvomno dovolj plastično prikazali. Žal pa je ostala precej nepokrita tista plat, ki bi naj kazala k izboljšanju kvalitete učnega programa. Govor je bil o seminarskem delu, ki bi ga morali postaviti na prvo mesto in do skrajnih možnosti individualizirati, kar je nedvomno temeljna smernica za prihodnost. Marksistični centri so bili v svoji vlogi in pomenu zelo slabo definirani — celo daleč od tega, da bi jih označili za upravičene (o tej temi bomo govorili in pisali v eni prihodnjih številk).
Opozoriti je treba na izraženo mnenje, da institucionalizirani pedagoški marksizem ne more sam sebi pripisati revolucionarnih silnic, saj je v obstoječem kontekstu zreduciran na predmetnost oziroma reprodukcijo. Študenta torej kaže usmeriti v neposrednost prakse in ustvarjalnega dela, sajjeprav poznavanje in doživljanje realnih situacij temeljna motivacija za to, dasežemo po sicer bogati družbeni teoriji, ki družbeno realnost lahko pomaga spreminjati. Žal pa študent nima premalo stika s teorijo (tudi to!), temveč premalo stika in vloge v praksi. V primerjavi z njo je lahko teorija pojmovana kot potrebno.sredstvo. To pa se nedvomno navezuje na vprašanje statusa študenta nasploh. Ker nima neposredne vloge v proizvodnem ciklusu o njem tudi ne odloča in ne želi odločati dovolj zavzeto. Zadovoljen je s svojo začasno odmaknjenostjo od ekonomsko politične stvarnosti in njenih težav. S tega stališčaje mnogo bolj razumljiva tudi nezainteresiranost in pasivnost današnje povprečne študentarije.
Tudi koncept popravljanja stanja je sedaj nekoliko bolj oster — študentje morajo dobiti neposrednejšo povezanost in vlogo v ostalih neuniverzitetnih sferah in proizvajanju, kjer se lahko srečujejo s problematiko in io občutijo na svoii koži.
V tako usmeritev bi moral siliti že sam pedagoški proces, ki bi — tako zastavljen — zadel v svojo deklarirano vlogo (revolucionarnost). Dokler tega ne bo storil, bo lahko govoril le o revolucijah nasploh, o zgodovini nasploh in o prihodnosti nasploh. Ker mi analize obstoječega stanja, ne more biti niti žive teorije, ki bi ga izboljševala. Na relaciji prakse bi imel študent svojo neizčrpno podlago za spreminjanje stare. Tako pa: kakšna neki naj bo sprememba, če ne poznamo niti tega, kar »hočemo« spremeniti?! Stanju moramo najprej pogledati v oči, se z njim srečati in šele potem bo teorija živo sredstvo za spreminjanje le-tega.
Prva naloga je torej uvajanje nekega široko pojmovanega raziskoval nega dela, ki naj se študentom (z njihovim načelnim pristankom?) zastavi kot temeljna študijska »obveznost. Natakih pozicijah bomo začeli z drugimi očmi gledati tudi osovraženo izpitno situaacijo, ki smo ji študentje sedaj tako lepo prilagojeni.
P. S.: V naslednji številki bomo objavili tudi prispevek tovariša Francija Pivca.
P. P. S.: Zaradi časovne stiske uredništva teksti niso avtorizirani. Vse morebitne pripombe udeležencev okrogle mize bomo objavili v naslednji številki.
Uredništvo
Katedra: Začeli bi z opisom stanja na univerzi in z vlogo, ki jo ima predmet marksizem v tej konstelaciji.
Avtor: Mogoče bi začel z obliko, ki smo jo na pedagoški akademiji kot edini šoli na univerzi v Mariboru, začeli uvajati. Na pobudo marksističnega centra univerze smo ustanovili svoj lastni marksistični center, ki deluje že dve leti. Imamo svoj program, ki ga skušamo izpeljati. Pri sestavi in realizaciji posameznih delov tega programa je prisoten vedno en in isti krog ljudi, in to predvsem ožji krog učiteljev, med študenti pa je zelo malo odziva. Projekcijo — vizijo tega centra smo si postavili tako, da bi center predstavljal neko žarišče snovanj na pedagoški akademiji. Po dveh letih se da ugotoviti, da še nismo dosegli tega, kar smo si zastavili. Vzrokov ne vem. Mislim pa, da center še ni postal središče, ki bi ga ljudje množično iskali, pri katerem bi kot tisto obliko dela, znotraj katerega bi lahko izražali svoj interes, z idejnih vidikov obogatili, razvili...
Katedra: Imate kakšne kadrovske težave, vsaj kar zadeva kvaliteten kader, ki bi center vodil?
Avtor: Tu ste sedaj omenili težavo, kije prisotna. Večina nas, ki delamo v centru, je v takšnem položaju, da moramo dokončati neke nujne obvezne institucionalne naloge, od magisterija do različnih raziskovalnih projektov, da ne rečem, učnih programov, ki jih izvajamo. Kadar pa hočemo
uresničiti neki program, neko temo, je jasno, da se moramo vanjo .poglobiti, kar pa zahteva veliko truda in časa. Tiste točke programa, ki smo jih realizirali, so bile dokaj kvalitetne, žal pa še mnogokrat naletimo na težave. Pri vsem tem opažam eno zanimivost, nezainteresiranost študentov. Eden od vzrokov je verjetno v tem, da ni več neposrednega stika profesor—študent, saj na nivoju univerze samo prihajamo v razred, odpredavamo, odsemina-rimo, s študenti se dobivamo samo prek ZSMS, različnih institucionalnih oblik, sestankov, manj pa neposredno v odmoru ali mimogrede, ko si z njim, kot je to primer v srednji ali osnovni šoli. Ta plat medsebojnih odnosov je pedagoško prav tako pomembna kot učna in samoupravna.
Katedra: Kako ste si zastavili program dela v marksističnem centru na pedagoški akademiji?
Predhodno, v srednji šoli, motiviran študent sam poišče marksistično sredino in se v njej aktivira. Ker tega v večini primerov kljub vsemu ni opaziti, lahko sklepamo, da škripa idejnost že v srednji šoli.
Zanima vas pa še, kakšna je konkretna povezanost visokošolskih profesorjev s srednješolskimi, koliko je tega sodelovanja in ali gre samo za eno kontinuiteto?
Avtor: Program je potekal po, za marksistične študije, štirih temeljnih smernicah:
a)	idejno ovrednotenje učnih programov,
b) širše idejnopolitično izobraževanje učiteljev in študentov,
c) samoupravna aktivizacija in aktualna družbena problematika
d) teoretično poglabljanje v . snov študentov samih.
V okviru pedagoške akademije smo se postavili kot center, ki sedaj uresničuje dane smernice.
Imeli smo veliko medsebojnih stikov, skušali smo najti neke skupne oblike dela, realizacija pa je bila otežkočena. Na koncu se je ustavilo pri tem, da pedagoška akademija v centru ni videla svojega interesa, kar si lahko razlagamo kot neosveščenost šole, lahko pa, da naš program ni bil dovolj globoko in aktualno zastavljen, da bi zajel dejanski tovrstni interes pedagoške akademije.
Pungartnik: Prvič se je marksizem kot smer pojavil na univerzi po prvi svetovni vojni v Nemčiji. Labriola je bil sicer prvi marksist, ki je marksizem predaval kot redni univerzitetni program. Vsi so zelo veliko pričakovali od marksizma, ki da bo zajel študente. V prostoru, ki je namenjen predvsem mišljenju, pa se do danes ni zgodilo nič pretresljivega. Nastala sta t. i. akademski, pozneje pa še pedagoški marksizem. Vidimo, da se znotraj pedagoškega procesa marksizem ni razvijal, da je v pedagoškem procesu šlo le za večje ali manjše redukcije, pa tudi ljudje, ki so začetni stik z marksizmom dobili, ie-tega niso znali podati. Na univerzi niti akademski niti pedagoški marksizem nista ,,ta prava" marksizma.
Katedra: Tudi na naši univerzi govorimo o akademiziranem marksizmu. Študent pa bi le moral najprej začutiti prakso, o kateri marksizem govori, čutiti več odnosov, ki danes vladajo v proizvodnji.
Pungartnik: Mislim, da to ni tako velik problem, hujše je, da študentje ne poznajo svojega lastnega položaja, enako tudi profesorji, ki< do tega spoznanja ne pridejo. Pred kratkim je v neki polemiki zelo znan marksolog trdil, da enostavno ne more revolucije delati, če ne „pozna Магха". Ko sem še študiral, smo se zelo veliko ukvarjali s študijskim procesom. Opredelili smo svoje interese, ki smo jih imeli do profesorjev, do študijskega programa itn. Ta refleksija ni prišla do izraza, saj se je ne vidi v študentskih glasilih niti kje drugje. Pedagoški proces se vzame takšen, kot je, in se ga ne postavlja pod kritiko, razen takrat, ko-nastopijo ekscesi. Gre za eno določeno pomanjkanje prodora študentov do svojih interesov. Skozi to pa lahko vidimo eno stvar: ni bistvo marksizma spoznavanje nekega zunaj študentov obstoječega proletariata, temveč so to pogledi na lastno situacijo, kar pa potem avtomatsko pripelje do nekega drugega gibanja, ki stoji zunaj univerze, ki je močnejše in bolj usodno od univerze, tako da ne bi rekli, da morajo delavci in študentje oz. profesorji spoznavati neko zgodovino delavskega gibanja, delavski razred, njegove interese, temveč najprej priti do svojih lastnih interesov, spoznavanja lastnega položaja, da bi sploh lahko prišli do nekih interesov delavskega gibanja. Nahajamo se v segmentu družbene delitve dela in ta naš segment moramo razgraditi. Ni treba, da ga razbijemo, uničimo, ampak da ga kritično razvrednotimo, analiziramo, da vidimo, kje smo glede
na zgodovinsko os, revolucionarnost.
Katedra: Univerze se preveč posvečajo organizaciji notranjega življenja in so premalo prisotne v širšem družbenem dogajanju.
Pungartnik: Mislim, da to ni res. Na zahodu se vse univerze vedno bolj in korporirajo na nacionalno gospodarstvo. Današnja zahodna družba ne prenese več avtonomne univerze. Ta avtonomija jo razgrajuje. Obstaja sicer neki univerzitetni otok z navideznim akademizmom vendar avtonomija ne obstaja več. Avtonomija tudi politično ni več mogoča, ker vsem tem univerzam od zunaj vsiljujejo rektorje. Rektorji pa so pravzaprav izpostava režima, kot organi države.
Avtor: Problem naše univerze ni v akademizmu in nepovezanosti s širšim družbenim okoljem. Mislim, da univerza je povezana, da se vključuje in da pretežna večina študentov ni tako socialno šibkih, da bi morala skrbeti za svoj sedanji kruh ob študiju, ampak kljub temu jih to ne vodi v neki akademizem. Nasprotno! Problem naše univerze in s tem našega marksizma je izrazit pragmatizem in funkcionalizem v mentaliteti tega študenta in učitelja, torej povezanost s tisto najslabšo zvrstjo naše prakse.
Pungartnik:	Akademizem je
imel neko zelo močno funkcijo, ker je zaščitil univerzo pred pragmatičnimi vplivi. Kdor je recimo hotel študirati, je študiral, da bo dobil neko znanje, ne pa zaradi tega, da bi dobil diplomo, čeprav so vse študirali zaradi diplome. V Mariboru gre za stihijsko povezovanje. Opazujemo, kako hitro študentje izgubljajo motivacijo za družbeno delo, ali pa tudi za študij kompliciranih stvari. Tako se na koncu vse utopi v vinu.
Katedra: Kakšna so merila vrednotenja vašega dela?
Pungartnik: Sistem vrednotenja je povsem neustrezen. Predstavljajte si, da dobite v seminarsko skupino 60 do 70 ljudi. Skupin pa je šest. Sam sebi se zazdim smešen, ko moram potem skupaj s študenti v tridesetih urah, ki so na razpolago, predelati šestdeset različnih seminarskih tem. Pri vsem tem pa so še knjižnice zelo slabo založene, tako da so mnogokrat pripeti, da študentje ne morejo predelati teme, ker ne dobijo literature. O svojem lastnem fondu knjig pa študentje niti ne razmišljajo. Človeka začne ob takšnih pogojih dela preganjati občutek, da študentov načrtno ne usposablja.
Čepič: V prid visoke tehniške šole bi povedala, da smo uspeli z manjšimi seminarskimi skupinami. Takšen način dela se je obnesel, imamo pa tudi težave, saj take množice skupin nimamo kam stlačiti. Študentje pa so s seminarskim delom kljub temu zadovoljni. Na predavanjih pa je ravno obratno, saj ni pravega osebnega kontakta.
Pungartnik:	Samo še ena
intervencija. 2e na začetku, takrat, ko smo razmišljali o delovanju marskističnega centra, smo imeli v mislih en center, ki bi študentom skozi raziskovalno dejavnost, recimo amatersko, sociološko približal problematiko. S tem da bi imelo delo tega centra tudi neki status znotraj študijskega programa, recimo,
da bi nekdo lahko tudi diplomsko naloga zagovarjal pri marksističnem centru, kar smo si tudi predstavljali. Seveda iz tega ni bilo nič, ker takšna ogromna organizacija ne prenese detajlira-nja. Mislili smo si, da se da ta množični proces korigirati z nekim drugim marksističnim centrom, z nekim skupinskim delom z uvajanjem ljudi v samoupravo tistih, ki so se malo pokazali, itn., da se to pač nekako korigira, ker sam pedagoški proces ni zadosten.
Katedra: Marksizem je eden. Ko gre za interpretacijo marksizma kot predavanja, jih je lahko več. Kakšen marksizem pravzaprav hočemo na univerzi, kaj želimo naučiti študente?
Sekolec: Izhajam iz pesimistične ugotovitve, ki pa je kljub temu realna, namreč, da se povprečen človek instinktivno izogiba filozofiji v čisti obliki — v kateremkoli režimu. Pri nas se tako povprečen študent in povprečen učitelj izogibata marksizmu v čisti obliki. Povprečni ne po znanju, ampak povprečni po avantgardnosti, kajti univerza v Jugoslaviji brez dvoma ni središče, kjer se zbirajo najbolj avantgardne zadeve, ampak je zlato povprečje. Taki ljudje ne morejo prebaviti marksizma v čisti obliki, ker je filozofija tako daleč od družbene baze, da jim je čisto odveč. Zaradi tega je edini metodološki izhod ta, da marksizem serviramo korporiran v vse predmete. Tako kot človek ne je rad kvasa samega, čeprav je zelo kvalitetna hrana po vitaminih, ima raje kruh, ker je boljši. To je sicer težko za enega učitelja marksizma, težko razume in ima prav, da zahteva veliko dozo samostojnega kvalitetnega hranjenja z marksizmom.
Naš sistem, tudi pravni, je formuliran tako, da daje vrednost samo diplomi, ne pa znanju. Dogajajo se grozljive stvari, ko na razpisih velja nekdo, ki ima diplomo, drugi, ki zna, nima pa diplome, ne uspe, ali pa ko ljudje tik pred upokojitvijo, dobri delavci, z mrzličnim in obupnim naporom študirajo ob delu tam nekje v enem centru, se borijo za diplomo v strahu za pokojnino, in tako izgubljajo energijo, ki bi jo pri svojem delu še kako potrebovali. In tako lahko v razpisih beremo, da moramo imeti diplomo pravne, ekonomske, ali katere druge smeri, misleč, da smo s tem zagotovili najkvalitetnejši kader. Vprašajmo se, koliko ljudi je danes na odločujočih delovnih mestih, recimo direktorjev, ki sploh nimajo ustrezne diplome. To je evidenten dokaz, kako malo je pomenv bna diploma. Zato bi morali vse sile usmeriti v to, da bomo zunaj univerze vrednotili znanje, ne pa papirja, s tem pa nekako po široki fronti, najširši možni, vpeljali marksizem.
Pungartnik:	Ce	pogledamo
vrednostni sistem, recimo profesorja, ki favorizira kritičen odnos, ne pa znanje. Mislim, da znanje tudi pri najboljših profesorjih slabo odnese, že zaradi tega, ker mora študent izpit tretjič nujno opraviti.
Avtor: Tu se univerza preprosto ravna po pravilu, ki vlada zunaj nje, in se tudi mora, ker je diploma njen materialni produkt, ki je potem kot tak tudi ocenjen.
Rad bi se vrnil na marksizem, konkretno na organizacijske oblike. To je nedvomno pomemben didaktični pogoj za uresničeva-
nje, realizacijo ciljev in smotrov marksističnega izgrajevanja osebnosti.
Moja misel o organizaciji ne gre toliko v organizacijsko didaktično obliko, ampak v način prakse, kot način odnosa in možnosti, da študent svojo prakso doživlja kot marksistično, se pravi, da gre za odnoš med vsebino in metodo. Mi podajamo marksizem kot vsebino, ki pa je sama po sebi zefo napredna. Ta vsebina je marksistična, revolucionarna. Kako to vsebino študent doživi, kako je lahko v nekih povratnih interakcijah sproža, jo zdinamizira, aktualizira, oziroma kako jo učitelj jx>da. Se ta marksizem ne pojavlja kot neka spoznana resnica nad nim?
Če ste recimo moj študent, vam lahko rečem, da je vaša-seminarska naloga zanič, seveda s predpostavko, da sem-objektivno pravičen. Vi pa meni ne morete reči, da so moja predavanja zanič, četudi so, ali celo ne smete in vprašanje je, če ste tudi sposobni skozi vse to vaše dosedanje šolanje reči: „Tovariš profesor, oprostite, vaša predavanja pa niso dobra!" To je sedaj malenkost, ampak samo do trenutka, ko bo študent doživel študij kot enakovredno revolucionarno prakso, kjer bo začutil, da se bo tisto, kar bo povedal tudi uresničilo.
Pungartnik: Tako bo, dokler bo univerza kot taka obstajala in zahtevala določeno stopnjo zelo hudega konformizma, vendar pa mislim, da stvar le ni tako tragična. Do takšnega stanja pride, ko univerza normalno funkcionira, kar pa je zelo redko, ker je univerza skupnost nekih različnih interesov. Poudarjam, da je slaba tista univerza, ki ima kot celota iste interese. Znotraj univerze profesor in študent ne smeta imeti istih interesov, niti istih predstav, izhodišč, morata se skratka ločevati. Sele takrat bo univerza kot družbena ustanova dobro funkcionirala.
Vemo, da je revolucionarnost nekaj drugega.. Revolucionarnost je v bistvu neprijetnost, zato ker ljudi zadeva v bistvo, ker ni nikdar oblečena v lepe obleke, ampak je tudi hudobna. Problem je v tem, da se nahajamo v družbenem trenutku, ko so se študentje dejansko preveč izenačili s konformnim sistemom. Ne pozivam h kakšni stvari, ampak opozarjam na to, da človek definira svoje lastno izhodišče, je usmerjen v nekaj, kar je blizu marksizmu. Ne smemo zamegliti —	marksizem	ni	eksotična,
ampak esencialna stvar. Delno se mora kazati nedostopnega, na neki način vzvišenega..
Problem je v statusu študenta in	njegovem	položaju v
družbenem življenju na univerzi. Ne bi pristal na mnenje, da so učitelji tako strašno zadolženi, in kakorkoli se bodo v takšnem položaju angažirali, ne bodo podrli te bariere.
V Mariboru imamo zelo tehnokratsko usmerjeno univerzo. Mislil sem, da bomo prešli na	neko sodobno	moderno
univerzo, ki se je sposobna spreminjati v vsakem trenutku. Imamo vso hierarhijo, ki obstaja na	katerikoli	naši	univerzi.
Predmetniki se nesmiselno množijo in sedaj odpraviti neki predmet je hujše kot karkoli drugega. To vemo, ker so vsi zainteresirani za svoj lastni predmet, kar pa je strahotno konservativno. Pravim, da mora
KAKO UČITI MARKSIZEM
POGOVOR S TOVARIŠEM FRIŠKOVCEM
CATEDRA: Kako je zastavljen dmet marksizem na višji pravi i?
FRIŠKOVEC: Marksizem bi moral biti vsebovan v vsakem predmetu, v temeljnih in delnih konsekvencah, ker vsaka znanost temelji na neki določeni ideologiji. Koliko je vsebovan v posameznem predmetu, ne vem, kajti na univerzi imamo strogo delitev predmetov in vsak profesor odgovarja za svoj predmet. Sedaj se seveda postavi vprašanje kritičnosti in razvoja vsake znanosti, če ne ostanemo samo pri goli reprodukciji pozitivnega toka obstoja. Tako imamo so-ciloško-politološka znanja samo v temeljih marksistične sociologije in politologije. Politična ekonomija se predava kot poseben predmet, posebej se predava tudi teorija države in prava, torej obči pojmi o državi, o družbeni organizaciji, o pravu, pri čemer so seveda posebni povdarki na ideoloških konsek-nencah in družbenih vzrokih raznih teorij. Pri posameznem predmetu se soočamo z meščansko teorijo pa tudi z raznimi socialističnimi teorijami.
KATEDRA: V kakšni obliki poteka poučevanje marksizma na Višii pravni šoli?
FRIŠKOVEC: Podajanje tega predmeta poteka prek osnovnih predavanj, seminarskih vaj in dopolnitnih seminarjev. Ta
zadnja oblika poučevanja je namenjena tistim, ki se hočejo v teorijo marksizma bolj poglobiti. Študentje si na seminarjih sami izberejo temo, ki jo pbzneje poskušamo z marksističnega vidika pozitivistične šole prava, kot tudi naše normativisti-čne šole, čimbolj kritično obdelati. Imamo pa velik problem, kar zadeva letošnjo generacijo študentov, ki bolj malo hodijo na predavanja in seminarje iz marksizma.
KATEDRA: Ali pri tekočih oblikah dela opažate kakšne pomanjkljivosti?
FRIŠKOVEC: Dobro bi bilo, če bi imeli asistente, neki dopolnilni kader, da bi lahko delali s študenti več, dosegli boljše rezultate. Važno je še nekaj, namreč da se skuša marksistična teorija pri posameznih predmetih povezati s prakso.
KATEDRA: Študentje imajo možnost svoje znanje, ki ga pridobijo iz marksizma, prelivati y prakso samo na šoli oziroma v interesnih dejavnostih. Kakšna je povezava z združenim delom?
FRIŠKOVEC: Imamo obvezno študijsko prakso, ki pa poteka tako, da v tem ljubem združenem delu praktikantom naložijo delo, ki je povsem neustrezno.
KATEDRA: Torej je zagotovljeno premajhno- sodelovanje z združenim delom, s premajhnim ,,pedagoškim posluhom".
FRIŠKOVEC: Prvič je to posluh za pedagoške probleme, drugič se zdi, da je sploh premalo ljudi, ki bi bili voljni to delati. Vzrok je njihova službena preobremenjenost, tako da se sploh nimajo časa s tem ukvarjati, drugič pa po moje tudi ni prevelike afinitete. Obstaja pa tudi 'zaprtost, ki je problem posameznega kolektiva, ki druge nič ne briga.
KATEDRA: Učni načrt vašega predmeta , . . ?
FRIŠKOVEC:	Predavam
temeljne pojme teorije države in prava in pa uvod v marksistično filozofijo. Glede na to, da imamo tudi druge predmete, tudi s sociološko dimenzijo, ustavno pravo, ostane prostor seveda samo za obravnavanje filozofske problematike v marksizmu, seveda s tem, da tega ne podajam zgodovinsko, ker pač menim, da imajo študentje srednješolsko podlago. Ob vsakem problemu pa vseeno skušam podati zgodovinski uvod in sodobno dimenzijo. Ne pa samo sodobno dimenzijo skozi sodobni marksizem.
KATEDRA:	Koliko ima
študent možnosti do samostojnega ustvarjalnega dela? '
FRIŠKOVEC:	Možnosti so
velike. Lahko je sodelovati, lahko so potem tu kakšne diskusije, če so pripravljeni diskutirati. Imamo knjige, seminarje ...
KATEDRA: Kje to poučevanje zgreši v svojem namenu?
FRIŠKOVEC: Pri filozofiji je pač tako, da je zelo abstraktna snov, ki je od začetka malo odbijajoča, ampak čimbolj prodiraš vanjo, raje jo imaš. Mnogo je odvisno od tega, kaj komu leži, kaj je študent prinesel iz srednje šole, največ pa od vsakega posameznika. Nobenemu namreč ne moreš marksizma zabiti v glavo.
KATEDRA: Se kot profesor čutite preobremenjenega?
FRIŠKOVEC: Če bi predaval samo rednim študentom, bi nekako še šlo, lahko bi spremljal delo, dodal nove stvari ... Tukaj pa je še študij ob delu . . .
KATEDRA: Enako bi lahko rekli tudi za študenta, torej gre za protislovje.
F.RIŠKOVEC: Študentje bi lahko bili preobremenjeni, pa niso, saj so povsem pasivni v mladinski organizaciji, samoupravno tudi niso angažirani ... So seveda izjeme.
KATEDRA: Napaka je torej že v srednji šoli.
FRIŠKOVEC: Na vsak načini
KATEDRA: Kakšni so vaši kriteriji ocenjevanja študentovega znanja?
FRIŠKOVEC: Imam zelo različne kriterije. Izpit je eno. Na žalost nimamo rentgena, znanje še moramo preverjati. Študenta
jemljem kot celoto skozi cel semester preko seminarjev, referatov, nalog . . . ocenjujem študentovo aktivnost.
KATEDRA: Ste zadovoljni s študentovo aktivnostjo?
FRIŠKOVEC: Zelo različno. Tisti, ki so aktivni, odnesejo zelo veliko, s temi sem zadovoljen . . .
KATEDRA: Je takih veliko?
FRIŠKOVEC: Ne! Tisti, ki •približno naredijo pogoje, naredijo tudi izpit. Pri nas je osip štiriinštirideset odstotkov.
KATEDRA: Glede na to, da je Višja pravna šola družboslovna, je Stanje precej kritično.
FRIŠKOVEC:	Nil Vedeti
morate, da se jih na to šolo veliko vpiše, ker ne vedo, kam bi šli.
KATEDRA: Kaj pričakujete od usmerjenega izobraževanja?
FRIŠKOVEC: Uspeh bo boljši, pa tudi motiviranost bo večja, kar se bo vsekakor preneslo tudi na znanje. Večina študentov se ne bo učila samo za izpite in diplomo, temveč tudi zase, kar pa je veliko vredno. Danes pa hoče vsak diplomo, znanje pa je zelo malo važno.
KATEDRA: Mislite, da bi kaj pomagalo, če bi poostrili kriterije?
FRIŠKOVEC: Izpit kot tak je zaenkrat še dober, ker pač nimamo .drugih možnosti preverjanja znanja.
KATEDRA: Kakšen je odnos študentov do marksizma, kako sprejemajo ta predmet, kakšni so administrativni ukrepi?
FRIŠKOVEC: Administrativni ukrepi so sorazmerno zelo strogi, ne samo za predavanja, tudi za seminarje, medtem pa, ko tistega, ki predmeta kot takega noče sprejeti, v to tudi ne moreš prisiliti. Tu nekih ukrepov ni, vsaj sam jih ne izvajam.
KATEDRA: Čutijo študentje kakšno odklonilnost do tega predmeta?
FRIŠKOVEC: V začetku, ko še niso .vajeni raznoraznih — izmov, da. Pozneje ob diskusijah, vprašanjih, ki sem jih zelo vesel, pa ta zapora izgine.
KATEDRA: Vaše mnenje je torej, da je marksizem kot predmet koristen!
FRIŠKOVEC: Glejte, pravnik bi moral biti na vsak način v ideološkem samoupravnem sistemu dobro usmerjen.
KATEDRA: Ali ima predmet marksizem vlogo opredeljevanja, idejnega poglabljanja?
FRIŠKOVEC: Predmet sam po sebi ne more nobenemu ideologije dati. Ideologija se pridobiva vse življenje, to je tisti ideološki fundament, ki ga dobiš pri vseh predmetih. Vsi predmeti bi morali študenta spodbujati, ne k razlagi stanja, ampak k ustvarjanju.
univerza obstajati vsaj petdeset let, da postane dobra.
Katedra: Na kakšnem nivoju je izmenjava mnenj in izkušenj med profesorji vaše stroke, se sploh srečujete in kakšni so rezultati?
Čepič: Z ljubljansko univerzo.
Katedra: Ne mislimo tega, ampak tudi sodelovanje v okviru šole s predavatelji drugih predmetov — recimo učitelj marksizma z učiteljem matematike...
Pungartnik: S temi več kot z ostalimi, ker so matematiki
zainteresirani za te stvari, ker so navajeni misliti.
Čepič: Na visoki tehniški šoli v okviru katedre za družbene predmete. Organizacija šole je pa takšna, da se praktično ne srečujemo več.
Katedra: Koliko se srečujete s profesorji iz ostalih fakultet?
Čepič: Srečujemo se v okviru marksističnega centra.
Katedra: Je teh stikov dovolj?
Čepič: Ne! Med seboj smo povezani v glavnem znanci, ki se o problemih pogovarjamo interno.
Katedra: Opozorili bi na dialekt v izpitni situaciji. Mislimo izpit kot zelo slučajno obliko kontrole znanja, trenutno kot edino možno obliko. Alternacija izpitu bi lahko bilo seminarsko delo.
Avtor: V zvezi s tem ste sprožili problem selektivnosti oziroma neselektivnosti naše	šole.
Gotovo je tako, da gre ves proces od začetka skozi različne oblike predavanj in seminarjev v okviru šole in seveda tudi stikov — izletov, ekskurzij... Mislim, da bo proces marksističnega duhovnega, idejnega izgraje-
vanja študenta prišel do veljave takrat, ko bo študent podoživel ta proces kot proces bogatenja njegove osebnosti, spoznavanja nekih starih stvari z novih vidikov. Potem ne rabimo dosti govoriti o Karlu Marxu, ki se je rodil takrat in takrat in je napisal Komunistični manifest leta 1848. Tudi to moramo govoriti, ampak to je samo dopolnjevanje študentovega znanja, šele takrat bo študent doživel univerzo kot marksistično, radikalno revolucionarno.
Katedra: Tisto, čemur pravi študent bistvo, je izpit.
Avtor: Ni pa nujno, da izpit odpade. Izpit je lahko izredno permisivna oblika odnosa in medsebojnega pogovarjanja. Pogoj je le dober učitelj in zelo razvit študent.
Pungartnik: Izpit lahko ukinemo. Mislim, da je izpit prevladujoč način študijske organizacije, ki si jo študentje sami izberejo, in da študentje sami slilijo k izpitu, ker so pač pripravljeni v določenem času absorbirati neko materijo in potem naprej imeti mir. To znanje se izčrpa z izpitom. Druga organizacija življenja študentov bi precej pripomogla k spremembi načina študiranja. Mariborski univerzi se maščuje, da nima tistega tradicionalnega akademskega načina življenja, niti kulturnega niti političnega niti intelektualnega.
Čepič: Pedagoška akademija in višja pravna šola imata samo prvostopenjski študij. Tukaj bi lahko iskali potencial.
Pungartnik:	Naj bi imeli
filozofsko fakulteto?
Čepič: Ne, gre le za to, ker sta dve leti študija na univerzi premalo za tradicionalizacijo študentskega življenja.
Katedra: Omenili ste možnost rešitve, zgraditve nekega obšolskega življenja.
Avtor: Sedaj se spet dotikamo stvari širšega družbenega aspekta, ki ga ugotavljamo kot marksizem, kot revolucionarno idejo in revolucionarno prakso, ki ni zrasla v mladih, torej tudi ne na področju zabavnega ali družbenega študijskega delovnega .družbenega življenja, čeprav so dani pogoji. Stvar je v tem, da je zadnja polovica ali četrtina dvajsetega stoletja v svetovnem merilu, v evropskem pa sploh, izrazito funkcionalizi-rana in pragmatično usmerjena. Tudi pri nas. Važna je bistrost, učinkovitost, ne modrost, ne notranje vživljanje vase in v sočloveka.
Katedra: Predmet marksizem naj bi bil kritika tega stanja.
Avtor: Ja, ampak podajanje je preveč šolsko, akademsko.
Katedra: Kakšen odnos ima lahko tak marksizem do proletarske revolucije?
Avtor: Pedagoški marksizem sploh ni revolucioharni radikalni marksizem, to je marksizem, ki se pojavlja znotraj avtoritarnih pedagoških odnosov, kot razsvetljena, prosvetljena ideja nad človekom. Stvar je v tem, da učitelj večkrat podaja študentu marksizem kot vzvišeno resnico, ki jo študent kot tako tudi sprejme.
Katedra: To resnico pa bolj doživljamo na seminarjih kot na predavanjih in izpitu.
Pungartnik:	Marksizem je
nekaj takega, kar se človeku nujno postavi na pot. Ogromno teh problemov, s katerimi se človek srečuje kot z abstraktnimi problemi, se začne pojavljati čisto konkretno, in takrat jih morajo ljudje enostavno konkretno reševati, če deluje univerza demokratično, naredi za marksizem največ, kar more.
Učitelji lahko navsezadnje veliko napravijo. Zainteresirajo študente, ne da bi na to sploh mislili, jih programirajo za neki študij. Kako na mariborski univerzi to razviti, je pa veliko vprašanje.
Katedra: Kakšna je funkcija marksističnega centra na univerzi?
Pungartnik: Eno funkcijo vidim v uvajanju raziskovanja, ne sicer velikega, ampak raziskovanja med študenti. To je določena stvar, ki je nujna, ki dvigne nivo pedagoškega dela. To smo zaupali marksističnemu centru.
Sekolec: Marksistični center ni sposoben ničesar narediti na podlagi raziskovanja, ker imamo katedre, ker imamo hudiča in pol, kjer bi lahko raziskovali. Raziskovanje na VEKŠ sploh ni znanstveno. Če je že tam slabo, potem marksistični center ne bo naredil nič konkretnega.
Katedra:	Kolikor naj bi
marksistični center dal nekaj za univerzo, za izboljšanje situacije na tej univerzi, tega ne bo storil toliko časa, dokler vanj ne bo vključena študentska populacija.
Pungartnik: Če gre ta študentska populacija raziskovat naj se ukvarja z raziskovanjem lastnega položaja.
W-:-	■
ШШ:	^жат	■
•••"/.• ViftsSl
шршт
MI SMO TAKI
Zanimiva je perspektiva, s katero Taras Kermauner opredeljuje svoj položaj glede na svoje ,,sovražnike." T It ra levica, pravi. Vsekakor, i/ zabitosti literarne desnice, kamor taisti Taras Kermauner skupaj s ,.filozofijo" ..novih filozofov" vsekakor spada, je mogoče videli samo še na levo. 'še huje. da govori o levodes-niči. da ultra levičarje zmerja z nacisti, orjunaši itd. Dezorien-tirani desničar torej!
Drugega o tovarišu Kermaunerju skorajda ne moremo sporočiti. Veseli nas, da je v svoj dnevnik vključil tudi mariborski študentski list Katedra in s lem pomembno prispeval k popularizaciji in ugledu tega (glede na Tarasa Kermaunerja vsekakor levičarskega) lista. Občinstvu v 'sR Srbiji sporočamo, da s lem odpiramo fronto zoper slovensko literarno desnico.
„JIČR l/.MKDl I.KVTH, I D KS N (Ki POREDEN JA MM A!"
Uredništvo
BILANDŽIČ JE UDARIL MIMO
Ob lanskem dnevu republike je v Delu izšla krajša izjava Dušana Bilandžiča z naslovom „študentski protesti so udarili mimo". Njegovo ocenjevanje daje priložnost, da govorimo o dogodkih iz leta 1968 antimitično, ne v prid in ne proti, temveč s stališča poglabljanja in utrjevanja diktature proletariata. Toda če pri Bilandžiču ni mrtizacij, so pa nekatere blage mistifikatorske težnje.
Prva mistifikacija je vsekakor „mladi rod", ki ga je Bilandžič napravil za subjekt dogodkov. 2e v govoru, ki ga je imel Tito po beograjski televiziji v samem toku dogodkov, to je 9. junija 1968, je nakazal družbeno in ekonomsko ozadje celega spleta dogodkov, s čimer se je takrat ukvarjalo vodstvo ZKJ (Druga seja predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ je bila 20. maja: „... na kojoj-smo konkretnije prišli i došli do jedinstvenog gledišča da je situacija toliko sazrela i da se, ako hitno ne preduzmemo odgovara-juče mjere, o kojima smo več raz-govarali, ona može još više pogoršati", je govoril tovariš Tito.) O generacijskem spopadu, torej spopadu rodov kot bistveni opredelitvi, ne moremo govoriti, še zlasti če poznamo konkretne študentske zahteve. Teh pa Bilandžič, zgleda, noče poznati in naseda drugi mistifikaciji, namreč da so bila „gesla" odločilen faktor, da je mogoče študentsko gibanje imeti za to, za kar se je v parolah imelo, ne pa za to, kar je bilo in kar je v skladu s to bitjo
zgodovinsko bilo prisiljeno storiti. In že smo pri tretji mistifikaciji, pri predpostavljeni enovitosti študentskega protesta. V perspektivi razrednega boja je namreč linija, h kateri teži študentovsko gibanje, komunistični program, prav po izraženosti tega programa lahko presojamo težo takega študentovskega gibanja. Stvar zgodovinarja je, da identificira to linijo. Opozarjam pa na odločilne razlike, ki so se takrat kazale že med Beogradom, Zagrebom in Ljubljano. V Zagrebu „komunistično" nastopata Dodan in Veselica, v Ljubljani (za čas cestnih afer in blokovske politike v Študentskem naselju) zapišejo tudi geslo, da podpirajo slovenski izvršni svet(l), iz Maribora pa razpošilja sveže nacionalistične žemljice „stomatolog D. J." O „čistih socialističnih idejah" je mogoče govoriti z isto neutemeljenostjo kakor o tem, da so bila „gesla študentov... ultra levičarska".
Bilandžič mistificira tudi vlogo študentov, in sicer jim očita, kako niso bili sposobni ustvariti ali sprejeti programa deetatizacije (v vseh oblikah), program v tej smeri pa je bila sposobna dati le Zveza komunistov Jugoslavije, v katero so se vključevali tudi najnaprednejši deli študentskih množic. Študentom oporeka avantgardno vlogo in jo od njih kot homogenega gibanja zahteva. Ker pa to ni bilo homogeno gibanje in ker je bila Zveza komunistov eden od osrednjih dejavnikov v njem, program deetatizaci-
je študentov ni ravno obšel. Celo nekaj parol (ko so parole Bilandžiču tako odločilna ^ stvar) o nujnosti, da delavski razred razpolaga z viškom dela in da naj razpolagajo s fondi za izobraževanje, kulturo in druge (danes interesne) sfere tisti, ki jih ustvarjajo.
Velika mistifikacija je tudi dejstvo, da Bilandžič molči o razlogih študentskih protestov. Danes lahko vidimo, da je v problemu „socialnih razlik" bil zajet problem neizgrajenega socialnega sistema, ki bi ustrezal potrebam najširšega družbenega razreda. Delavski amandmaji iz 71. leta so omogočili uzakonitev tega razvoja, ki ga je napovedal v svojem govoru 9. junija tudi tovariš Tito: „Izgleda da su se ljudi malo trgli i da im je sinulo pred očima i glavama shvatajuči šta bi se moglo dogoditi kad radnička klasa ne bi bila toliko svjesna, kad ne bi vidjela teškoče na koje ona sama nailazi, pa preduzela izvjesne korake koji ne bi bili u skladu sa našim odnosima u socijalističkom društvu... Mi smo, drugovi, mnogo puta- govorili da treba voditi brigu o čovjeku. Ali, ja mislim da su nas toliko zasjenile razne investicije i razna trvenja oko toga, da je to zasjenilo i oči i misli, da se zaboravilo na čoveka."
Čeprav leto 1968 ni razrešilo vprašanja federacije in tudi ne deetatizacije, je pa nakazalo nekatere probleme, ki jih ni bilo mogoče rešiti v tistem trenutku, ker za to niso bili ustvarjeni splošni pogoji. Gre za podružbljanje
štipendijske politike, odpravljanje anarhičnega, v tržišče delovne sile usmerjenega študija, uspešnosti študija, socialne varnosti študentov (od izgradnje domov, zdravstvene zaščite, kulturno-re-kreativnih možnosti ipd.), izgradnje univerzitetne samouprave. Počasi so nastali instrumenti, skozi katere so se konflikti začeli razreševati samoupravno. Leto 1968 je lahko izbruhnilo v taki obliki le v odsotnosti samoupravnih poti razreševanja konfliktov. O njem moramo govoriti brez mistifikacij in tudi brez mitiziranja, ker je za študente pomenilo opredelitev njihovih avtentičnih interesov, izhajajočih iz položaja na univerzi in položaja v družbi nasploh (tj., da ne bo pomote, opredelitev do osnovnih revolucionarnih sprememb v naši družbi). Kardelj je v Smereh razvoja zapisal:	„In prav
samoupravna demokracija je najprimernejša za reševanje tovrstnih konfliktov in razlik, ker se v njej — za razliko od večstrankarske demokracije — politika istoveti 'z' dejansko vsebino samoupravnih interesov, ki prihajajo do izraza v posameznih samoupravnih skupnostih interesov."
Bilandžič vlači na dan strašilo študentskega egalitarizma; toda če ga jemljemo v sklopu interesov, izraženih skozi študentsko življenje, ta egalitarizem kliče na pomoč ustanove, ki so zelo daleč od tistega, kar je sposobna napraviti država. Kajti ko študentje govorijo o tem, da
„kolo mercedesa ni kolo zgodovine", kliče na delo samo Zgodovino, ki je lahko Revolucija, lahko juriš na nebo ali kaj drugega. Ko pa so v SR Srbiji ukinili komisije za poreklo imo-vine, so jih nadomestili enostavno z — državo. Dušan Matič je poslal sporočilo študentom: „Najdite svoj novi besednjaki"
Bilandžič, zlovoljen zaradi nedoumljivosti (vedrosti) „gesel" tega gibanja, kjer manipulacije Veselic, „stomatologov D. J." in Polšakov niso prevladale — 90 odstotkov študentske mladine je bilo nepoboljšljivo dobrih, „objektivno" po mističnih poteh zbrati študentovske proteste z državo.
Toda prav znanstveno preučevanje, tj. pogled s strani razreda, ki se uveljavlja kot tvorec in protagonist prihodnjega zgodovinskega razvoja (gre za novo ustavo in zakon o združenem delu, če to gledamo v odnosu na obravnavamo leto), pokaže, da so se napredne študentske zahteve realizirale, in sicer v okviru nadaljnjega uveljavljanja zgodovinskega poslanstva delavskega razreda. Prav ta pogled nam omogoča, da iz tega gibanja, izločimo takef ki so si kovali zasebne politične kapitale. Če je Bilandžič hotel napraviti tako analizo, moramo pripomniti, da je ne more napraviti brez afirmacije socialističnega (komunističnega) deleža v gibanjih leta 1968.
Marjan Pungartnik
8
STRIP V MARKSIZMU—MARKSIZEM У STRIPU
Nimam statističnih »dokazov« o tem, koliko naših državljanov sega po pestri ponudbi stripov, ki so na voljo po vseh kioskih. Brez strahu pa lahko ugotavim, da je to število »visoko«. Tudi socialna struktura bralcev je gotovo precej pestra, m stripi vseh vrst vedrijo urice miru in počitka oziroma prostega časa delavcev, intelektualcem, birokratom . . .
Stripi, o katerih bom skušal kako reči, pa se ne razlikujejo po karakteristikah, ki jih vsak strip ima — tj. slikovno in pismeno obliko sporočanja, ampak stripi, ki se lotevajo poro-
čanja vsebin, kot so: Marksov Kapital, marksizem kot tak, pa še druge zahtevne vsebine, ki so jih ustvarjali Frend, Einstein. . .
Kaj pomeni pravzaprav družbi v naši »stripati« take te-matike?Pravgotovo vsaj dvoje:
1) takih stripov ne bi izdajali, če bi ljudje brali dela, o katerih stripih govorijo (. .. Kapital, Sveta družina, Relativnostna teorija.. .)
2) da tega stanja (da ljudje teh del ne poznajo) ne sprejemamo in ga hočemo odpraviti.
S stripom smo se torej približali »bodočemu marksistu«,
ki, revež, pač zaenkrat o svojem bodočem poslanstvu še ničesar ne ve. Kot način izobraževanja ima tukaj strip svojo vlogo, saj je informiranje po prebranem stripu prav gotovo boljše, kot če »bodoči marksist« stripa ne bi prebral. Kaže, da smemo dati stripom zeleno luč in z njimi preplaviti tržišče. Toda! S stripom samim ne bomo uspeli vidno izobraziti našega proletariata. Treba je storiti še mnogo več. Vprašanje, ki se pri tem vsiljuje: kaj smo počeli doslej, da potrebujemo stripe za reševaje kritične situacije. Gotovo je, da te
»stripomarksoteke« posredno priznavajo kritično stanje, ki ga same ne morejo kaj preveč spremeniti. Nastale pa so gotovo iz dobronamenskosti in imajo na sebi pečat kritike obstoječega stanja. Premakniti tudi hočejo »masico« znanja ki jo ima povprečen državljan na višjo stopničko, in mu v skladu s tem zbudit i občutek potrebe po spoznanju sveta okoli njega samega.
Da »Lunov magnus Marksi« ne bo kaj prida pomagal gnati socialističnih in revolucionarnih koles naše družbe, bi nam prav gotovo lahko potrdili tudi
Američani. V njihovi domovini je namreč taka striparija že zdavnaj v obtoku in za stripe o Marxu, Leninu, Einsteinu, Freudu moraš odšteti 4 dolarje, pa že lahko osvojiš njihove misli. Da bo še malo bolj zabavno, jih ponujajo tudi celemu svetu, tudi_ nam Jugoslovanom, če seve.da imamo tiste štiri dolarje,
Zal bosta v tej splošni devizni nelikvidnosti naš marksizem in duhovna rast naših državljanov malo okrnjena. Nič za to, mogoče nam bodo kot manj razvitim priznali kak popust.
MB
Ovo nas dovodi do drugoa Frojdovog otkrlča koje je revolucionlsalo naiu predstavit o ljudskom umu.
NESVESNO
Kjioe MOGOc£ z MATI 3tA LJUDI A/7ISL-I AKO TO KJE ISKAZUOU •
ooS oe MA*jae. mo-СЦЈОЕ AKO IfVlAUf
zarisu onjo Sto s o
Molt Lično
cvil* Hecc, os
tr miran
3ta su
LOUCM MI9UIUIV
6U P(?eOVLAEWALl 5П7АН I MEZMAMJB... MISU ZNJAL-I PRAVO ГК1АСЕМОЕ STVARI, PRVI
loudi su se ruaSiui sveča sto se kretalo
MChUOVE PRVE IVIISI-I SU SE. OC7KJpSll_E NJA MATPRI-ROOMO KO PRAVI ORAALOAVlMU ? Ko TRESE ZEM-LOU? KO PROSIPA
K ISO 7
U pubertetu seksualnost se vrač« s nastankom flziCka sposobnosti za seksi
ETO KAKO SU, CA 01 IMALI W6KAK-VO OB oaSmoenJobi PRIROPMIM
.. odgovor na to pitanje sada Izravno ovlal o načinu na kojl ae ahvoto grupiranje druitvenlh I klasna borba, ito čini bit ruske zbilje
I2<V1I«1_II_I BOCOVE _
BOGA KISE __________
VATRE, Z£is/tLO^ Sukiča. Oogimou
THE TSAR S WEDDINQ-CAKE
Ml VLADAMO VAMA
IjJšAlbevt
Шлкл«. j«, pokfenut; \az|air>; avtomobil noitovavevs; kamion.
se ovijele. 4»W p«revMm proi+oron\ kanva&vovvv lDrt<Vtow\
C neovtsi o аГостлА
Promortrai na iewjjl mora vidjefi tijtkcit M ‘fVj* Могл brtinovn кло t уптаАгаc kot, St krcJc.
To > A4»rk*i 2.«осК|\аТ.
MedMire^mi se srnjesto. vrortt+i koncept mate tli mevcije.
Žto
Al^hajde da prvo Anali tiramo keitanje eVe-V.trooa.'
Ova je karikatura (oko 1890) prikaz druitvene nepravde. Medutim,
u Rusiji, kako lu Je bil
Lenjln razumlo kroz Магха, bila Je mnogo alolenlja.
DA, POŽRETI Ш ZATEM POPLAKNITI Z MENTOLOM
(kje, kaj, kako, zakaj in po čem)
V enajsti številki Dialogov je Franček Rudolf objavil spis o vrhunskih krivcih v slovenski kulturi. Kakršen koli je ta (že razvpiti) tekst, postavlja pred vsakogar, čigar zavest še ni zasedena z ideološkimi frazami vseh vrst (in v tem okviru se tudi giblje Rudolfov zapis) vprašanje če je ob njem sploh še mogoča kritika.
Obstaja krog slovenskih razumnikov (Kakšna beseda — raz—umnikl), pri katerih je vsaka beseda o politiki in političnih stvareh taka, da iz zmede štrlijo le ekstremni nesmisli, ki jih je potrebno porezati in preostalo zavreči. Ti ekstremni nesmisli so njihova duhovna vsebina. Kam z njimi? Jih zložiti v škatlico in poslati javnemu tožilcu v dokaz, da so Dialogi protisocialistični? Jih podvreči kritiki s stališča mrtvaško resnobnega političnega žargona? Jih razvleči v njihovi lastni logiki in prikazati, kako se obračajo — v tem primeru zoper Frančka Rudolfa samega? Tisti, ki za avstroogrskim-zabavljanjem ne bi znal prebrati pozicije popolnoma izrabljenega, do anahronizma pripeljanega razsvetljenskega frajgajstovstva, anahronističnega v enaki meri kakor ustrezajoči duh avstro-ogrske, bi bil slab bralec. Se biti pesnik izenačuje z biti politično nepismen? V tem Franček Rudolf ni edini, le da se dotika spodnjega roba. Slab bralec je tisti, ki ne vidi, da se pod burkaško (?) frazo prikriva Rudolfova nesposobnost konsekven-tne politične misli. Slab bralec je tisti, ki meni, da jo (politično zavest) Franček Rudolf presega, kajti politična zavest ni nekaj, kar bi se dalo na neki nebogljeni stopnji enostavno preskočiti, politična zavest se poraja kot končni proizvod.
Tisti, ki bi hotel izločiti „žaljive" stavke, pri tem pa pustil osnovna stališča nedotaknjena, bi bil najslabši bralec, ki je nasedel zmoti, da je lepo povedano tudi dobro povedano, nase del je hinavščini, ki izhaja iz popolnoma praznega in formalističnega duha birokracije. Fudolfov članek utegne navdušiti tiste, ki komaj čakajo, da se na kulturo spusti kritika gorjače, in ki nkoli niso dojeli globoke zveze med kulturo in demokracijo ali, da smo določnejši, pogojenosti vsakršnega kulturnega ustvarjanja z zadovoljvanjem temeljnih potreb delavskega razreda. O teh pogojenostih se ne sanja niti Frančku Rudolfu in niti številnim drugim, ki jim je kupleraj osnovni kritični pojem.
Se ne bi vsemu temu izognili, če bi članek zavrnili, lepo očistili, se pogovorili in podobno? Si upamo priznati, da je Rudolfovo pisanje način zelo razširjene in globoko zakoreninjene kritike, da je to del političnega primitivizma vsakdanjega življenja? Naj na tej ravni pričakujemo, da bo deloval „pluralizem šol, smeri in stilov?"
M. Pungartnik
ZNANSTVENOTEHNOLOŠKA IN SOCIALNA REVOLUCIJA
ZNANSTVENOTEHNOLOŠKA REVOLUCIJA JE NOVA STOPNJA V RAZVOJU PRODUKTIVNIH SIL DRUŽBE
Znanstvenotehnološka revolucija je posebna zvrst revolucioniranja produktivnih sil, ki vodi k različnemu tipu proizvodno revolucije in prevrata v produkcijskem načinu. Kot industrijska tako tudi znanstveno tehnična potrjuje s svojimi termini zgodovinsko izhodišče prevrata produktivnih sil. Izhodišče za znanstveno tehnično revolucijo je odtujevanje delovnih informacijskih funkcij producentov. Razbremenitev informacijskih funkcij človeka vodi k revoluciomranju vseh njegovih drugih delovnih funkcij. Človekove informacijske funkcije obsegajo več kot pa intelektualne funkcije. Informacijsko funkcijo opravljajo tudi človekove senzorne funkcije.
Znanstveno tehnična revolucija poteka danes v socialističnem in ravno tako v kapitalističnem družbenem sistemu. Zato marsikje nasedajo teoretični iluziji, da produktivne sile in družbeni odnosi med seboj niso kdove koliko povezani. Očitno je', da moderne produktivne sile niso združljive s preteklimi zgodovinskimi sistemi produkcijskih odnosov, ni pa še tako očitno, da so združljive le z enim, s komunističnim produkcijskim načinom. Po Marxu postane s svetovno komunistično formacijsko skupino razvoj produktivnih sil popolnoma družbeno indiferenten samo glede na odnos družbenega prisvajanja in upravljanja s temi silami. Vsi drugi odnosi, tako kot tudi oblike zavesti, se spreminjajo z razvojem produktivnih sil v komunistični proizvodnji. Produktivne sile same po sebi tako ne producirajo novih odnosov, prisiljujejo pa ljudi, da se drugače družbeno organizirajo, če nočejo izgubiti sadov minulega opredmetenega dela in če hočejo živemu delu ohraniti in omogočiti razvoj.-Produktivne sile izsiljujejo uvajanje novih odnosov prek obstoječega družbenega konteksta, tako kot bodo različni družbeni konteksti izsiljevali, potencirali, izbirali ali zavirali različne družbene možnosti produktivnih sil. Vsesplošni pritiski modernih produktivnih sil, da bi uvedli družbene oblike upravljanja in samoupravljanja, je zakrit v pravilni ugotovitvi, da struktura delovne organizacije lahko zaradi drugih dejavnikov v okvirih iste tehnologije varira. Dolgoročni in sistemski družbenorevolucionarni pritisk modernih produktivnih sil, ki se izraža v empiričnih trditvah, da sodobni tehnološki razvoj zahteva vse bolj teamski sistem vodenja, večje medsebojno zaupanje in odgovornost, da spodbuja večjo avtonomnost pri delovnih procesih, da program socialnih sprememb lažje uresničujejo v skupinah z bolj napredno tehnologijo. Moderna tehnologija ni več naklonjena in prilagojena izključno stari piramidalni shemi upravljanja, čeprav je ne odstranjuje, spreminja pa njeno vsebino. Tehnologija danes vse bolj uveljavlja načelo horizontalne koordinativne, kjer se na isti ravni dogovarjajo med seboj nosilci različnih nalog v proizvodnem procesu. Vse bolj slabi tisti odnos nadrejenosti in podrejenosti, ki izvira iz razlik v izobrazbi. Vprašanje pa je, kako bodo in koliko že so te težnje modernih produktivnih sil v sferi tehnike in proizvodnje pa ne samo materialne — vplivale na spremembe globalnega politično ekonomskega sistema.
IDEJNO TEORETIČNE INTERPRETACIJE ZNANSTVENO TEHNIČNE REVOLUCIJE
Konservativna ideološka interpretacija produktivnih sil z znanstveno tehnične revolucije, predvsem pa njenega jedra — avtomatizacije — trdi, da se razredna družba odpravlja že s tem, da p>ostajajo razlike v standardu vse bolj potrebne, in da se s tem klasični proletarec z vsemi svojimi značilnostmi vse bolj spreminjavintelektualnegadelavca. Potemtakem razredni boj nima več nobene perspektive.
Marx bistva razrednosti ni opredelil glede na to, ali ima delavec več ali manj porabnih dobrin, ali je bolj ali manj umski ali fizični delavec, ampak je bilo bistvo razrednosti v ločitvi delavcev od delovnih pogojev in od rezultatov njihovega dela, da rjp upravljajo s celotnim procesom družbene reprodukcije.
Radikalnejše in bolj kritično razumevanje priznava, da pomeni znanstveno tehnična revolucija, izziv za obstoječi kapitalistični sistem. To zavest je določen ameriški krog znanstvene inteligence izrazil v manifestu »trojne revolucije«.
NARAVOSLOVNO-TEHNIČNA INTELIGENCA IN NJENO IDEJNOPOLITIČNO REVOLUCIONIRANJE
Znanost za Магха ni samo neposredna produktivna sila, ampak tudi revolucionarno družbenopolitična. Dapostanerevolucionarno družbenopolitična, mora v obstoječem družbenem dogajanju odkriti »revolucionarno prevratno stran, ki bo prelomila in prešla staro družbo. Od tukaj dalje je potem znanost, ki jo je produciralo zgodovinsko gibanje, kateremu se je pridružila, z vso zavestjo prenehala biti doktrina, postala je revolucionarna. V današnjih razmerah je tudi naravoslovno tehnična inteligenca prisiljena odkrivati v svojem delu revolucionarno prevratno stran, toliko, kolikor bolj se ji ločujejo cilji m načrtovanje delovnih procesov od njihovih realizacij. Znanost je od vsega začetka v službi ali s/uži vladajočemu razredu, ker si je lahko samo pod takšnimi pogoji zagotovila del presežne vrednosti, ki ji je omogočal tudi delo na tem nivoju in v tem odnosu. Ta povezanost se najbolj očitno kaže v tistih družbenih sistemih, v katerih so se razvile upravljavske nadzorne, koordinatorske funkcije Vladajočega razreda v proizvodnem procesu, ki je že dosegel veliko stopnjo kolektivne organiziranosti. Del teh v bistvu vladajočih funkcij se tako prenese na nosilce znanja, ki se opravljajo in jih opravljajo v imenu vladajočega razreda. Posebej so še nagrajevane s posebnimi privilegiji. Znanost in njeni nosilci se povezave in odvisnosti od
vladajočega razreda niso mogli osvoboditi do nastanka delavskega razreda; komaj v tem trenutku nastopi zgodovinska možnost, po drugi strani pa vladajoči razred bolj kot kateri drugi poprej potrebuje le-to za svoj obstoj, delovanje in razširitev eksistenčnih možnosti, kar obenem ustvarja zavest, da če znanost služi obstoječemu sistemu, služi sebi, svojemu obnavljanju in razširitvi znotraj njega. Tako seje znanstveno tehnična inteligenca zaprla sama vase, postala sama sebi namen in kvečjemu orodje, uporabljala svoje sposobnosti za revolucioniranje materialno tehnične osnove te družbe, ne da bi se kot sloj kdaj resno spopadla s to družbo ali pa se priključila delavskemu gibanju. Zavračalaje kakršnokoli povezovanje s politično aktivnostjo m z interesi delavcev. Njena politizacija seje najprej začelaz etičnim problemom odgovornosti za zlorabo rezultatov njenega dela, kar je pomenilo velik napredek drugače ravnodušne znanstveno tehnične inteligence.
Družbeno znanstvena inteligenca je v nasprotju z naravoslovno tehnično inteligenco, ki je lahko politizirana in družbeno angažirana tako rekoč že avtomatično, saj ji v večji meri to zagotavljaže družbena relevantnost njenih spoznanj. Pri naravoslovno .tehnični'inteligenci je politično družbeno osveščenost zbudila šele instrumentalno praktična uporaba njenih spoznanj, ker je lahko neposredno opazovala družbene posledice svojih spoznanj in dosežkov. Tiste stopnje politizacije zavesti pa naravoslovno tehnična zavest ne more doseči že zaradi posebnosti svojega spoznavnega predmeta, medtem ko lahko družbena znanost in inteligenca veliko prispeva k napredni politizaciji naravoslovno tehnične inteligence, kar vse bolj pospešuje tudi naraščajoča podružbljenost njenega dela.
Gotovo pa je, da je družbenopolitična osveščenost naravoslovno tehnične inteligence odvisna od razredne zavesti delavskega razreda, idejne naravnanosti družbenih znanosti in izobrazbe, sprejete v sistemu izobraževanja.
Tako so potem nastalo družbeno poreklo, izobrazba ter posebne delovne razmere to inteligenco odtrgale od razredne zavesti in prakse delavskega razreda m ji nudile neko prednostno vlogo. Tako zgodovinsko prav humanistično družboslovna inteligenca, zunaj produkcijskega procesa, proizvede teoretično revolucionarno razredno zavest. V današnjih trenutkih pa smo mogoče na pragu obdobja, ko bo pravznanstveno tehnična inteligenca dala svoj prispevek k razvoju revolucionarne družbene zavesti.
OSAMOSVOJITEV ZNANOSTI V ZNANSTVENO TEHNIČNI INTELIGENCI KOT ODTUJITEV V PROIZVODNEM PROCESU
V okvirih razredne družbe je bila znanost vse do nastanka kapitalističnega načina proizvodnje izolirana in odtujena od materialne produkcije in reprodukcije človeškega življenja. Z odnosom kapitala ob znanosti se preoblikuje v osamosvojenost inodtujenost v proizvodnem procesu samem. S tem se je nasprotje med znanostjo in proizvodnjo radikaliziralo, ker se je preneslo v temeljne predpostavke in pogoje za družbeni produkcijski in reprodukcijski proces. Do te prelomnice je obstajalo protislovje med proizvodnjo in znanostjo, ki se je kazalo bolj.v zunanji izoliranosti obeh sfer, nebistveno, zato ker ni vplivalo na same pogoje z produkcijo ter na protislovja in razreševanje teh protislovij med produktivnimi silami in proizvodnimi odnosi. Radikalizacija protislovja med znanostjo in proizvodnjo je ali bo postopoma prežela vsa obstoječa protislovja produkcijskega procesa, kolikor se bo sama znanost opredmetila v vseh proizvodnih pogojih. Ta radikalizacija bo zaostrila razredne proizvodne pogoje, s katerimi delavski razred ne upravlja ne na mikro ne na makro ravni organizacije družbe. Opredmetena znanost se je v znanstveno tehnični inteligenci tako kot tudi v materialnih sredstvih kapitalistične proizvodnje postavila tako, da je odpravila živo, eksistirajočo umnost in vednost v milijonih delavcev. Opredmetenje znanosti je bilo usmerjeno vmaterialna proizvodna sredstva, ne pa v osnovne nosilce proizvodnega procesa, v živo delo. Odnos opredmetene znanosti do razvoja proizvajalčeve osebnosti je protisloven. Odtujitev znanosti in znanja od delavskega razreda in njen razvoj na temelju in s pomočjo te odtujitve je tisti protislovni položaj, ki ga je Marx izrazil z besedami »Celo luč znanosti sije samo na temnem ozadju neznanja.«
■ Opredmetenje znanosti je bilo v materialnih sredstvih kapitalistične proizvodnje za časa Магха neprimerno bolj razvito in očitno, kot njeno opredmetenje v znanstveno tehnični inteligenci, zato tudi Marx ni mogel analizirati njene družbene vloge v razredni družbi m njen razvoj v razmerjih do delavskega razreda.
Sedanje teoretične diskusije o znanstveno tehnični inteligenci v celoti, še posebej o tisti v materialni proizvodnji, se vrtijo okrog vprašanj, ali je še šila kapitala tista, ki gospoduje nad,delom,ali pa postaja sila delavskega razreda v nadaljevanju revolucije tista, ki je usmerjena ali se usmerja proti kapitalu. Za vladajoči razred je življenjsko pomembno, da je znanstveno tehnična inteligenca, ki nadzoruje najbolj bistvene člene v produkcijskem procesu, razredno lojalna ali vsaj indiferentna. Od Marxovih časov ni več po številu pomembno osebje, kvalitativni pomen znanstveno tehnične inteligence se je razširil in poglobil hkrati s spoznavanjem in poznanstvenostjo kapitalistične proizvodnje.
Znanstveno tehnična inteligenca tako zavzame ključne položaje v gospodarskih, političnih, prosvetnih, zdravstvenih in vojaških institucijah.
Tudi njena delna znanstvena izobrazba v proizvodnem procesu postaja vse bolj popolna znanstvena izobrazba. Tako spreminjanje,znanosti v produktivno mezdno silo kapitala lahko postane hkrati njegova negativna sila, in ne samo sredstvo za njegovo ekspanzijo, če ta proces vodi tudi k nastajanju revolucionarne zavesti o popolnem protislovju obstoječega kapitalističnega sistema. Kljub temu daje delavski razred vse bolj izobražen, da ima vse več potrošniških potreb, še vedno ostaja delavski razred. Ko tako, postane
znanstveno tehnična inteligenca inteligenca delavskega razreda in ni več »molčeče orodje kapitala«, se bo uprla razmeram, v katerih je prisiljena svoje delovne, močno ustvarjalne funkcije izražati le kot krepitve gospodstva kapitala tudi nad njim samim. Znanstveno tehnična inteligenca se je že prisiljena boriti proti hierarhični delitvi, razpršitvi in nepomembnosti svojega dela, vendar njeni protesti še pogosto veljajo bolj izgubi njenih nekdanjih socialnih privilegijev kot pa odpravi le-teh. Vidno je, da ponovna pridobitev teh privilegijev postaja za večji del znanstveno tehnične inteligence vse bolj nedosegljiva, kar ustvarja pogoje za radikalizacijo njene zavesti. Spoznavajo to, da morajo napasti obstoječo delitev in organizacijo dela sploh, če hočejo rešiti problem na svojem področju. Kritična družbena zavest naravoslovno tehnične in znanstvene inteligence sploh, bo samostojno vniknila na meji, kjer se bodo njeni posebni pogoji za delo spopadli s splošnimi pogoji za delovanje družbenega kapitalističnega sistema.
V dosedanjem menjavanju družbenoekonomskih formacij nobena nastajajoča in propadajoča formacija ni imela na voljo takšnih produktivnih m destruktivnih sil, da bi si lahko izbojevala zmago ali preprečila poraz natak način, ki bi lahko uničil obe formaciji. Prisvajanje in razvijanje novih produktivnih sil za ceno opuščanja in premagovanja preživelih odnosov je smiselno le ob predpostavki, da to opuščanje ohranja, ne pa popolnoma uničuje produktivne sile in same producente. Destruktivna sredstva, s katerimi razpolaga vladajoči razred preživelega produkcijskega načina, mu dopuščajo prej uničenje kot pa komunizem. Takšna možnost sili delavski razred, da se odloči za socialno politično revolucijo s takšnimi sredstvi in oblikami, ki ne bodo ogrozile materialnih eksistenčnih ravni sodobne civilizacije, ki je edina lahko izhodišče za svetovno komunistično družbo. Njem začetki so sicer lahko lokalni in so lokalni, njena dovršitev jaa je lahko samo univerzalna svetovna, lahko obstaja kot sistem celega sveta ali pa je m. Nadzor in zavestno obvladovanje moči, ki izhaja iz; »svetovno zgodovinskega učinkovanja« individuov, sta možna le s svetovno komunistično revolucijo produkcijskega načina. Nemogoče je graditi komunizem v posamični izolirani deželi, kjer del njenih eksistenčnih predpostavk ostajazunaj nje v delovanju in svetovnem učinkovanju individuov, svetovnem trgu, svetovni materialni odvisnosti zadovoljevanja potreb. »Komunizem je mogoč le kot dejanje vladajočih ljudstev naenkrat in sočasno, kar predstavlja univerzalni razvoj produktivne sile in z njim povezano svetovno občevanje.«
TEORETIČNA IZHODIŠČA MARKSISTIČNE ANALIZE ZNANSTVENO TEHNIČNE REVOLUCIJE
Tehnike kot momenta družbenih produktivnih sil ni mogoče ločevati od celotnega sistema družbenoekonomskih odnosov, tako tudi ne od splošne teorije družbenega razvoja. Iz Marxove teze, da si produktivne sile in pdodukcijski odnosi ustrezajo, ne izhaja, da mora vsaka nova družbenoekonomska formacija začeti ne samo z novimi produktivnimi silami, ampak tudi z novo tehnično podlago proizvodnje. Časovno zgodovina tehnike ni popolnoma vzporedna s periodizacijo družbenoekonomskih formacij. Abstraktna shema logičnega zaporedja formiranja nove družbeno ekonomske formacije: tehnični napredek, ki vodi k tehničnim revolucijam, te pa vodijo k revoluciji tehničnega načina proizvodnje, novi proizvodni odnosi in novi tehnološki način proizvodnje sestavljajo proizvodno revolucijo, ta pa vodi k socialni revoluciji, to je k vladavini novega razreda. V nasprotju s proizvodno revolucijo se tehnična revofucijažezačenja vstari ekonomski formaciji in se nadaljuje v novi. Začetki tehnične ali znanstveno tehnične revolucije ne predstavljajo obvezno zamenjavo starih proizvodnih odnosov. Tehnična revolucija ni samo rezultat tehničnega napredka, ampak tudi odnosov, v katerih poteka tehnični napredek. Sporna je obča trditev, da so tehnične revolucije v vsaki formaciji pred proizvodnimi revolucijami. Na to misel je tudi Lukacs oprl svojo kritiko Buharinovega pojmovanja vloge tehničnih sredstev pri menjavi družbenoekonomskih formacij. Marx je izrecno poudaril, da izhodišče prevrata v kapitalističnem produkcijskem sistemu ne izvira iz delovnega sredstva, amapk iz producentov, iz nove družbene organizacije njihovega dela.
Za učinke znanstveno tehnične revolucije ne morata obstajati dve različni merili, eno, ki naj bi veljalo za učinke v kapitalizmu, in eno za učinke v socializmu. Gotovo je, da bo v obe sistemih potreben izreden napor zavestno organizirane družbene dejavnosti, da bi obvladali in uskladili spremembe. Socialistična družba ima v vsem tem ogromno prednost, saj bo družbena lastnina produkcijskih sredstev omogočila večjo enotnost interesov m akcij tako kot tudi hitrejšo uveljavitev sistemskih rešitev, socialistična družba bo glede na to lahko dala znanstveno tehnični revoluciji drugačne smermice in drugačno vsebino kakor kapitalistična. Družbena narava produktivnih sil v kapitalističnem sistemu sili k odpravi privatno-kapitalisične monopolno-delniške in monojDofno-državne oblike upravljanja, v socialističnem sistemu pa bo izsiljevala nove oblike razvoja družbenega upravljanja s produktivnimi silami in v zvezi s tem globoko preobrazbo vseh družbenih odnosov.
Literatura:
K. Marx: MEID, 1. 2. in 4. zv.
K. Marx: Kapital
A.	Kirn: Marxovo razumevanje znanosti in tehnike R. Rihta: Civolizacija na razkršču
Opombe:
1 — To izhodišče pri ZTR (znanstveno tehnična revolucija) ni omejeno ra neko posebno področje (npr. industrijo in njeno tehnologijo, ampak na znanost in tehnologijo nasploh — ne glede na proizvodno panogo). Časovna opredelitev ZTR je odvisna od meril, s katerimi merimo prevrate v materialnih produktivnih silah, predvsem v produkcijski tehniki. Energetsko, surovinsko, funkcijsko merilo; katere delovne funkcije prenašajo producenti na tehnično delovno sredstvo. Če izhajamo iz marksizma, je zadnje merilo najodločilnejše, ker se v njem nej jsredno izraža povezava med materialnim prevratom v produktivnih sil ih in družbeno delovnim položajem producentov v neposrednem delovnem procesu. Ta povezava posreduje vso nadaljnjo povezanost produktivnih sil s celoto družbenoekonomskih odnosov. Marx je že prikazal, kako je revolucioniranje orodnega stroja in z njim povezane človekove delovne funkcije vodilo k revoluciomranju energetsko pogonskega stroja, kar je spet omogočilo vzvratno revolucioniranje orodnega stroja. Ker je največji del fizičnih delovnih funkcij neločljivo povezan z informacijskimi funkcijami, je človek neglede na tehnično odtujevanje neposrednih delovnih funkcij moral ostajati privesek te odtujitve, ker je vsaj minimalno zadržal svojo informacijsko funkcijo v neposrednem operativnem delovnem procesu.
'2 — Osnovni razred »tovarniških delavcev Marx razdeli na glavne in pomožne. Poleg teh razredov je še osebje, po številu nepomembno, kije zaposleno z nadzorovanjem m stalnim popravljanjem vsega strojnega parka: inženirji, mehaniki, mizarji... ,to je višji, deloma izobraženi deloma rokodelski razred, ki je izven kroga tovarniških delavcev in le-tem samo prideljen. Ta delitev dela je čisto tehnična. Marxovo poudarjanje kvantitativne nepomembnosti tega osebja implicira misel o njegovi kvalitativni pomembnosti. Ta pomembnost temelji na funkcijah, kijih opravljajo vimenu kapitala nad ljudmi, to pa so funkcije nadzora, vzdrževanje kasarniške discipline in tovarniškega režima v celoti. Kapitalistična produkcija je dvojne narave, ker m samo delovni proces, ampak tudi proces večanja kapitala, je videti, da izhajajo te funkcije iz samega delovnega procesa kot Cisto tehnološke nujnost. Nujnosti, ki izhajajo iz samega delovnega procesa. se lahko predstavijo le kot nujnosti enega predpostavljenega sistema; m uveljavljanje tehničnih nujnosti v tem sistemu je hkrati sankcioniranje tega sistema. Tehnični pogoji za neki družbeni odnos ne morejo opravljati drugih lunkcij. ampak zgolj lunkci/e tega odnosa. Ločitev umskih sil produkcijskega procesa od ročnega dela in njih spremembe v sile kapitala, ki gospoduje nad delom, se dovrši v veliki industriji, zgrajeni na osnovi strojnega sistema. Delitev dela je spretna uporaba človekovih moči — torej množi proizvode družbe, njeno moč in njene užitke, toda odjemlje, zmanjšuje sposobnost vsakega individualno vzetega človeka."
»Ml DELAVCI BOMO SAMI ORGANIZIRALI OGROMNO PROIZVODNJO, IZHAJALI BOMO IZ TISTEGA, KAR JE ZE IZGRADIL KAPITALIZEM, OPIRALI SE BOMO NA LASTNE DELAVSKE IZKUŠNJE. USTVARJALI BOMO NAJBOLJ STROGO ŽELEZNO DISCIPLINO, KATERO BO PODPIRALA OBLAST OBOROŽENIH DELAVCEV, DRŽAVNE URADNIKE BOMO OMEJILI NA PREPROSTE IZVRŠEVALCE NAŠIH NALOG. KI NAM BODO ODGOVORNI, ZAMENLJIVI, SKROMNO PLAČANI... TO JE NAŠA PROLETARSKA NALOGA, TO JE TISTO, OD ČESAR SE LAHKO IN MORA ZAČETI V PROLETARSKI REVOLUCIJI.«	LENIN
,DELU CAST IN OBLAST’
prispevek k kritiki odtujene oblasti v predhodnem obdobju komunizma
Skromen pričujoči prispevek ima namen na relativno majhnem prostoru opozoriti na zelo pomembno obliko odtujevanja oblasti v vseh sodobno organiziranih družbah — na birokracijo. Kaj se dogaja s tem produktom razredne družbe v družbi, v kateri ima razredni boj drugačne značilnosti? Razen »prekletstva dediščine« ima birokracija svoj vzrok tudi v samoupravni socialistični družbi, in vsi čutimo njene posledice. V letih zaostrenega razrednega boja, torej v letih stabilizacije in borbe za razvoj samoupravljanja, pogostokrat omenjamo birokracijo, ki ne le da dosti porabi, ampak predstavlja veliko oviro za razvoj socializma s perspektivo komunizma. Za konkretno akcijo so zmeraj premalo fraze, površne ugotovitve, goli optimizem in upanje v spontanost razvoja.
TEZE ZA OPREDELITEV POJMA »BIROKRACIJA«
Beseda birokracijaje sestavljena iz francoske besede bureau, pomeni pisarno ali urad, in grške besede krateo, kar pomeni oblast: torej oblast uradnikov. V slovarjih in leksikonih lahko najdemo še dodatke, kot so: preveliko formaliziranje, vedenje strogo po predpisih, upravljanje iz pisarne ipd. Zraven omenimo še to, da je po nekaterih virih prvič besedo birokracija v pravem pomenu omenil J. J. Rousseau, ko je govoril o problemih politične oblasti v državah, ki so razvijale administrativni aparat do take mere, da je le-ta postal samostojen sistem oblasti. S tem smo končali formalno opredelitev pojma birokracija.
Vzroke za nastanek birokracije lahko iščemo in najdemo edino v analizi zgodovine razrednih bojev. S pojavom viška proizvodov razpada prvotna skupnost; pojavlja se blago, privatna lastnina, delitev dela in kot rezultat delitev družbe na razrede. Ljudje so se razlikovali glede na vlogo v družbeni delitvi dela in glede odnosa do proizvajalnih sredstev, kar je odločilno za udeležbo pri razdelitvi na novo ustvarjene vrednosti. Edino v takih zgodovinskih determinantah se je lahko pojavila država z jasno določenim ciljem: v »interesu družbe« ohraniti obstoječe stanje. Proklami-rani »interesi družbe« so bili še kako daleč od resničnih interesov večine in tako blizu (da so bili identični) interesom vladajočega razreda Torej je nastanek države pogojen z delitvijo družbe na razrede, njena funkcija pa je zagotoviti možnost za uresničitev interesov eksploatatorskega razreda. Aparat oblasti je bil le instrument vladajočega razreda — suženj gospodarja.
Materialističnaanaliza kaže nato, da je vloga državnega aparata (državne birokracije) nenehno rasla in se v določenem trenutku postavila nad družbo in nad vladajoči razred. Navedimo le nekatere vzroke: česte vojne so pogojile številčnejšo in sodobnejšo vojsko, notranji nemiri so zahtevali jačanje policije, za večjo izkoriščenost delavcev, večjo kontrolo in boljšo organizacijo, za prepričevanje profesionalne agitatorje (ideologe) ipd. Razvoj in moč države sta danes dosegli takšen nivo, da govorimo o državnem kapitalizmu ali pa o državnem socializmu. Vmešavanje države v produkcijske odnose in njena moč nas ne smeta preslepiti
— globalni in bistveni državni interesi so pogojeni z interesi vladajočega razreda ali partije kot zastopnika razrednih interesov.
Eno prvih relevant mh analiz državne birokracije je podal meščanski filozof Hegel, ki je v slogu svoje slavnetriade (teza-antiteza) postavil v vzročno-posledično zvezo pojme: država — birokracija — meščanska družba. Birokracija je torej formalni posrednik politične oblasti objektivnega duha države in če bi izostal ta ali drugi element, bi to pripeljalo do uničevanja celotnega sistema. Ko je Karl Marx »postavljal
Hegla na noge« v Kritiki Heglove filozofije državnega prava, piše:
».Državni formalizem', ki je birokracija, je 'država kot formalizem’, Hegel pa je opisal tudi birokracijo kot tak formalizem. Ker pa se ta .državni formalizem’ konstituira kot resnična moč in ker sebe predstavlja kot materialno bistvo, je samo po sebi jasno, da je birokracija sistem praktičnih iluzij ter daje ona 'iluzija' države ... Birokrati so državni jezuiti, državni teologi. (...) Birokracija sebi velja kot poslednji cilj države. Ker birokracija spreminja svoje 'formalne' cilje v svojo vsebino, je povsod v konfliktu z .realnimi’ cilji. Zato je prisiljena formalno prikazovati kot vsebinsko in vsebinsko kot formalno. Cilji države se spreminjajo v cilje birokracije in birokratski cilii se spreminjajo v cilje države. ( . . .) Birokracija je imaginarna država poleg realne države, ona je spiritualizem države«.
Birokracija ima svojo eksistenco samo v državi in njena moč narašča z močjo države. Državne interese razume kot lastne, svoje interese predstavlja kot državne.Vsaka država po definiciji predstavlja odtujeno oblast, birokracija je torej dvakrat odtujena oblast. Država ima sprevržene interese družbe, birokracija pa sprevržene državne interese, torej so interesi birokracije dvakrat sprevrženi interesi družbe. Enako, ideologija birokracije je dvakrat abortirana ideologija razreda, ki ga predstavlja.
Nekateriteoretikibirokracijipripi-sujejo značaj razreda, sloja ali države. Birokracija ni nič od tega in je vse ta Če imamo v mislih le specifično udeležbo na novo ustvarjeni vrednosti, potem določene karakteristike razreda, če upoštevamo le njen položaj v družbeni hierarhiji, jo lahko opredelimo kot socialni sloj, če pa mislimo le na 'politično moč in metodologijo, jo lahko definiramo kot državo ali, še bolj pravilno, kot državo v državi. Pomembno je to, da birokracija nima ambicij po jasni opredelitvi svojega družbenega statusa — vedno se skriva za višjim interesom družbe, države ali razreda in jo skoraj instinktivno zanima le politična oblast.
Zaradi tega lahko o birokraciji govorimo kot o totalnem, globalnem družbeno-ekonomsko-politič-nem fenomenu, za katerega je značilno odtujevanje oblasti.
Pojem birokracija se nanaša predvsem na bistvo (anatomijo,) -tega posebnega družbenega fenomena, termin birokratizem pa na pojavne oblike birokracije (.fiziologijo’).
Da bi čimboljpraktično opredelili pojem birokracije in pripomogli k praktični indentifikaciji, je potrebno še opredeliti osnovne značilnosti birokracije.
Kljub nekaterim razlikam večina avtorjev birokraciji pripisuje naslednje značilnosti:
HIERARHIJA — Za birokrate ne velja »kolikor znaš — toliko veljaš«, njihov moto je »kakršen px)ložaj imaš — toliko veljaš«. Pristop do položaja je formalen (nevsebinski in točno določen), največkrat ga omogoča diploma, zveze, poznanstva ... Na lestvici lahko napreduješ le s pogojem, da napreduje tudi nadrejeni ali se na kakšen drug način sprosti mesto. Hierarhija je tudi pravno potrjena in se podrejeni posameznik težko bori proti njej, ko pa pride na višino vplivnih, mu to seveda niti ne pade na pamet. Poleg hierarhije posameznikov je enako pomembna hierarhija organizacij.
Škodljivost hierarhije je v tem, da slom na ubogljivosti, na neimciativ-nosti, neustvarjalnosti, na čakanju ukazov, navodil in priporočil. Hierarhija določa socialni status, kar ^povzroča morbidne ambicije »postati nekdo« in »imeti nekaj«.
tJŽKOST — Za birokrata je značilno ozko, specialistično znanje, ki mu onemogoča videti celoto.
.Zanima ga le takšno znanje, ki ga lahko vnovči. Interes nadrejenega je, da podrejeni zna manj kot on sam, ker mu to omogoča manipulacijo. Ozkost birokracije ni povezana le s strokovnim znanjem, ampak tudi z ozkostjo splošnega znanja in ozkostjo lastnih interesov.
FORMALIZEM — Birokrata vsebina ne zanima, ker je niti ne more niti noče dojeti. Bistvo se sprevrže v formalno, formalno v bistvo. Bistveni problemi družbenega razvoja so za birokrata le formalni problemi državno-pravne ureditve.
MISTERIOZNOST - Birokrati levo in desno vidijo samo sovražnike, ki jih ogrožajo in jih razglašajo za sovražnike države in družbe. Svojo funkcijo vidijo kot zelo pomembno za zaščito dane ureditve, zaradi tega uvajajo cenzure, »f rizira-jo« vsa obvestila, njihove informacije nosijo označbo »strogo zaupno«. Te informacije so kvantitativno in kvalitativno različne, glede hierarhičnega mesta, ki ga prejemnik zavzema.
BREZOSEBNOST — Birokrat se boji identifikacije, nenehno se skriva za inštitucijo, ki jo predstavlja. Vedno govori, da dela za »višje interese.«, praktično pa dela za lastne. Če kdo napade birokrata, bo obtožen zaradi napada na inštitucijo. Birokrat približno takole meri čas: »ko sem jaz bil tam pa tam.« ali »v času mojega mandata ...« Zaradi misterioznosti, ki jo širi okrog svojega dela, in brezosebnosti je zelo težko ugotavljati odgovornost; vse napake in pomanjkljivosti se pripisujejo objektivnim okoliščinam.
RAZMNOŽEVANJE — Birokracija se razmnožuje po geometrijskem zaporedju s čimer opravičuje svoj obstoj, saj nenehno širjenje daje vtis potrebnosti in pomembnosti. En birokrat ne more obstati, čim več jih je, tem večji vpliv imajo. Papirji naraščajo v gozdove, informacije v dezinformacije, smisel v nesmisel.
Birokracija se neverjetno hitro širi, od državnih vrhov do najmanjše organizacije. V izbirokratizirani družbi lahko birokratizem postane dominanten način obnašanja. Zaradi tega nekateri teoretiki birokratizem Obravnavajo v glavnem kot psiho-socialni fenomen, s čimer želijo prikriti družbeno bistvo birokracije.
SOCIALIZEM IN DRŽAVA
Zgodovinsko dejstvo je, da so se proletarske revolucije začele v nerazvitih agrarnih državah, iz česar lahko sklepamo vsaj troje: 1. nizka stopnjarazvitostiproizvajalnihsred-stev, 2. slabo organiziran in maloštevilen delavski razred in 3. zelo močna in organizirana avantgarda proletariata. Tadejstvatakoj injicira-jo vprašanje, kako je sploh lahko prišlo do proletarske revolucije v takih razmeršh. Del odgovora nam ponuja nerazvitost kapitalističnega sistema, važnejši od tega pa je proces združevanja »naravnih zaveznikov« proletariata (kmetov, intelektualcev, študentov, male buržoa-zije), ki so se združili z jasnim ciljem: ekspropriacija ekspropria-torjev. Zgodovinsko vlogo je vsekakor odigralaavant garda proletariata (najbolj razredno osveščen del delavskega razreda in njegovih zaveznikov), ki je v kritičnem trenutku organizirala borbo in prevzela oblast. Nastala je nova oblika družbene ureditve — država proletarcev ali državni sofcializem.
V situaciji, ko je proletarski zmagi grozila nevarnost kontrarevolucije (prisotnost še vedno močnega razrednega sovražnika, možnost zunanje intervencije), je postalo nujno organizirati državo z voinim in policijskim aparatom. Nerazvitost je pogojevala centralizem in vmešavanje države v produkcijske odnose. Če k temu dodamo še nujnost vključitve v mednarodno skupnost, v kateri prevladuje kapitalizem, nam postaja jasna potreba in opravičlji-vost organiziranja socialistične dr-- žave.
Neorganiziranost, malošte-vilnost, neznanje, neizkušenost ... so narekovali revolucionarnim množicam, da upravljanje z državo prepustijo za določen čas svoji avantgardi. Čas trajanja odločanja »v imenu« se ne more vnaprej dotočiti — pomembno je, da je čim krajši. Cilj proletarske revolucije nikakor ni lastna država, taje le oblikadiktatu-re proletariata, ki omogoča nemoteno nadaljevanje revolucije. V tem obdobju se proletariat usposablja za neposredno upravljanje, za dokončen prevzem oblasti, za popolno demokracijo. Ta proces demokratizacije oblasti, uveljavljanje neposrednega odločanja, je bistvo odmiranja države.
Država in socializem se izključujeta. Hibrid državnega Socializma je opravičljiv le v začetni etapi, če pa se vloga države na daljše obdobje veča, se taka družba vse bolj oddaljuje od socializma. Taka država se postavlja nad družbo, določa interese delavskega razreda v njegovem imenu in jih realizira v njegovem imenu. Pojavlja se novi eksploatatorski donos,.le da je mesto kapitalista zavzela država. Za delavski razred bistvene spremembe ni, saj z njegovim delom gospodari nekdo nad njim, od svojega bistva je enako odtujen kot v kapitalizmu. Državna (partijska) birokracija dobiva neslutene razmere: poleg politične ima tudi ekonomsko moč, ne razpolaga samo z novo ustvarjeno vrednostjo (z nacionalnim dohodkom), ampak nadzoruje vse vitalne točke družbenega življenja. (Orvvelova utopija — 1884 — niti ni tako nemogoča utopija.) Briljantno analizo državnega socializma na primeru Sovjetske zveze, ki še v celoti ni presegla stalinistične kontrarevolucije, je podal Vranicki v knjigi Marksizem in socializem.
Proletariat nima ambicij postaviti se kot dominanten razred in prava proletarska avantgarda nima ambicij postaviti se nad delavski razred. Proletariat svojo osvoboditev doseže edino z lastno ukinitvijo in socialistična država lahko razvija socializem le z lastnim odmiranjem.
Narodnoosvobodilni boj in zmaga nad fašizmgm sta bila obenem proletarskarevolucija. Nef>osredno po uspešno končani revoluciji seje še enkrat uresničila vizija klasikov marksizma o organizaciji proletarske države. Kljub močnim ostankom razrednega sovražnika, kljub gospodarski nerazvitosti, kljub ne-gdtovi politični situaciji v. svetu, kljub razredni neosveščenosti je trajalo samo pet let do konstituiranja prvega delavskega sveta, kar je pomenilo začetek samoupravljanja. Neverjetno hitro, z vidika razvoja družbe, je prišlo do decentralizacije oblasti, do delegatskega sistema, do zakona o združenem delu, do najbolj demokratične ustave in končno do ustavnih sprememb o kolektivnem vodenju. Brez dvoma so vse te spremembe zgodovinskega pomena in jih lahko analiziramo z različnih vidikov, mi pa se usmerimo le na enega: proces odmiranja države.
Omenili smo že, da je delavski razred (statično gledano) v začetni fazi državnega socializma v enakem položaju, kot je bil pred revolucionarnim prevratom: ni lastnik proizvajalnih sredstev, presežna vrednost se odtujuje in centralizira pri državi. Bele s tega zornega kota1 lahko razumemo pomen uresničitve parole »tovarne delavcem!«, šele takrat delavci neposredno upravljajo z proizvajalnimi sredstvi in šele takrat postanejo lastniki lastnega minulega (opredmetenega) dela. To je hkrati pogoj, da delavski razred postane lastnik rezultatov živega dela, novo ustvarjene vrednosti. To so zgodovinski koraki v procesu osvoboditve dela in uresničitvi komunističnega cilja — »združenje svobodnih delavcev«. Samoupravljanje lahko enostavno prevedemo kot debirokrati-zacijo, kot »vračanje« oblasti. Reali-
zacija ideje enega največjih proletarskih vodij v zgodovini o kolektivnem vodenju je tudi proces debiro-• kratizacije in močan udarec tendencam »profesionalizacije revolucionarjev.«
r
»Proces odmiranja države ni odvisen samo od subjektivne volje vodilnih socialističnih sil, ampak je lahko samo organski plod nastajanja, razvijanja in dozorevanja socialističnih odnosov in rastoče družbenoekonomske moči socializma nasploh, plod socialističnega urejanja cele vrste protislovij predhodne dobe. Zato je zaletavanje naprej, k izmišljenim konstrukcijam, lahko prav tako škodljivo kakor konservativno zadrževanje pri preživelih oblikah. « (Program ZKJ) in še naprej:
»Socialistična država torej je in mora biti država posebnega tipa, država, ki odmira. Njena družbena vloga in njena oiganizacija morata biti taki, da bo potekal ta proces lačko čimbolj neodvisno od subjektivne volje konkretnih nosilcev njene vloge m skladno z ekonomsko krepitvijo socializma in z afirmacijo socialističnih odnosov. Organska oblika, v kateri se protislovja socialističnega razvoja morejo in morajo urejati postopoma, z evolucijo, je razvoj demokratizma in družbenega samoupravljanja na vseh področjih družbenega življenja.«
SAMOUPRAVNI SOCIALIZEM IN BIROKRACIJA
Če drži dejstvo, da je birokracija pogojena z obstojem države, in ugotoviteav, da država v primeru jugoslovanskega samoupravnega socializma odmira, bi bilo logično pričakovati tudi odmiranje birokracije. Pa vendar »zgodovina nasploh in še posebej zgodovina revolucije kaže, da je birokracija zmeraj ... bolj 'zvita', kot si to predstavljajo najboljše partije, najbolj zavestne avantgarde najbolj naprednih razredov.« (Lenin)
Zvitost birokracije se kaže v njenem nenehnem širjenju kljub formalnemu odmiranju države. Kako je to mogoče?
Kot je zapisano v programu jugoslovanskih komunistov, so zahtevki po takojšnji »smrti« države enako nevarni kot težnje po njenem jačenju. V obeh primerih gre za zaostrovanje notranjih nasprotij, slabljenje obrambnih sposobnosti družbe pred razrednimi sovražniki vseh vrst, kar dejansko pomeni zaviranje razvoja samoupravnih odnosov. Torej je zelo napačno, če si pod pojmom birokracija predstavljamo celotno državno ali partijsko administracijo in še bolj napačno bi bilo misliti, da bi na tem nivoju razvoja proizvajalnih sil in odnosov lahko ali lažje živeli brez države. Najbolj napačno pa je misliti, da ta administracija ne dela napak, da v njej niso prisotni birokratski elementi, m da se problem birokracije da rešiti s dekretom.
Glavna napaka dosedanjega obravnavanja problema birokracije je v tem, da smo jo skoraj izključno povezovali z obstojem politične države; torej smo govorili o državni birokraciji. Marksizem pa zahteva radikalnost — začnimo od osnove.
Temelj družbe ni država, ampak človek, temelj za človeka pa je človek sam. Enako, temelj ekonomskega sistema ni državni budžet, tako kot temelj samoupravnega sistema ni zvezna skupščina. Človek je lahko človek ali ne-človek, seveda glede na svoje družbeno in ne fiziološko bistvo. Človek je svoboden človek, humano, kreativno in socialno bitje ali, kakor danes radi rečemo, »celovita osebnost«.
Tisto, kar osvobaja, je lahko samo delo, in tisti, ki osvobajajo, so lahko le delavci, delavski razred.
Diskusija o jasni opredelitvi, kdo je pri nas delavski razred, presega okvir tega prispevka ter se zaradi tega zadovoljimo z načelno definicijo, da za delavski razred lahko štejemo vse delavce, ki posredno ali neposredno ustvar|a|o presežno
vrednost in ki so se s svojimi dejanji (ne besedami) jasno opredelili za komunistično gibanje in vključili v izgraditev komunizma. Povzemimo: v našem primeru začeti od temelja pomeni začeti od temeljne organizacije združenega dela, v kateri delavci svobodno združujejo svoje delo in s pomočjo družbenih proizvajalnih sredstev ustvarjajo dohodek in z njim razpolagajo, če potemtakem razumemo dohodek kot vrednostno izražen družbeni in posamični cilj in rezultat dela, se postavlja bistveno vprašanje, kdo dejansko in v kakšni meri z njim razpolaga. V sistemu administrativnega določanja cen delavci v temeljni organizaciji ne morejo bistveno vplivati na njegovo velikost, saj dohodek predstavlja zmnožek cen in količine blaga po odštetju stroškov prenesene vrednosti (amortizacija, materialni stroški). Tako vmešavanje države v produkcijske odnose ima več slabih kot dobrih lastnosti, z našega vidika je pomembno le to, da so delavci odtujeni od pravice razpolaganja z dohodkom.
V zadnjem obdobju prihaja do liberalizacije cen, kar ne pomeni nič drugega kot »vračanje« pravice delovnim ljudem v temeljni organizaciji, da ustvarjajo in razpolagajo z dohodkom. Če komu damo pravico, je samo po sebi umevno, da obstajajo objektivne in subjektivne možnosti, da se ta pravica tudi realizira. Objektivne možnosti so dane po samoupravnem sistemu subjektivne pa so odvisne oc sposobnosti samoupravljavcev. V nobenem primeru jih ne moremo strogo ločevati, gre za dialektično vplivnost subjektivnega in objektivnega. Pri analizi možnosti pa ne moremo brez ločitve tistih, ki ustvarjajo in razvijajo te možnosti, in tistih, ki jih zavirajo. V zadnjem primeru gre brez dvoma za birokratsko obnašanje v temeljni organizaciji združenega dela. Nosilce pogojno imenujmo birokrate ozd-ovce. Birokracija v organizacijah združenega dela ni pogojena ie z obstojem države, ampak predvsem z delitvijo dela na umsko in fizično, na poslovodno in izvajalsko.
Takšna delitev zahteva podrobno organizacijo (ki še vedno temelji na kapitalistični organizaciji dela), kar spet povzroča nadzor, vodenje, upravljanje itd. (S tem v zvezi lahko obravnavamo problem tehnokracije, ampak o tem kdaj drugič.) Ta »vrstabirokracije« se vneto trudi, da tistim, s katerimi svobodno menjava delo (»neposredni proizvajalci«), onemogoči da neposredno upravljajo s svojim živim in minulim delom na dosti načinov: nerazumljive priprave poslovnih odločitev, neinf ormtranost, z organizacijo dela itd. itd.
če smo že ugotovili, da odmira-njedržavealidebirokratizacijaninič drugega kot usposabljanje delavskega razreda za neposredno vladanje, ne moremo in ne smemo mimo vloge avantgarde tega razreda, ki je zgodovinsko odgovorna za pospeševanje tega procesa. Zveza komunistov je zagotovo lahko ponosna na dosežene rezultate na vseh področjih družbenega razvoja. Njena osnovna značilnost je, da ni bila samo »avant«, bila je zmeraj »znotraj« delavskega razreda Zaradi tega se ni nikoli postavljala nad delavski razred, nad njegovo interese, bila je in ostala delavska |oartija z jasnim in nikoli omajanim ciljem komunistične družbe. Zveza komunistov bo skoraj dvomilijonska organizacija in je pri takem številu povsem jasno, da so v njen posamezniki z lastim interesom, lastnimi pogledi na določene probleme itn. Delovanje partijske organizacije v konkretnem okolju je še kako odvisno od strukture članstva in vodje organizacije. V takem kontekstu je treba obravnavati pojav birokracije v zvezi komunistov.
Fenomen partijske birokracije ozko povezujemo s teorijo o spontanosti revolucije. Ker se misel o spontanosti revolucije niti m razvila do takšne mere, da bi dobila značaj teorije, je bolj pravilno govoriti O praksi spontanosti revolucije. Se-
veda, če odmislimo povezavo z liberalizmom ali anarho-liberaliz-mom, v kar se misel o spontanem razvoju nujno sprevrže.
Že klasiki marksizma so izrazili bojazen obstoja in širjenja »profesionalnih revolucionarjev«, ki se postopoma odtujujejo od revolucionarne baze. Najbrž sta dva vzroka za obnašanje članov zveze komunistov v duhu ideje o spontanosti revolucije: neznanje in kom-formizem. Kot neznanje razumemo razredno neosveščenost, nepoznavanje revolucionarne teorije in prakse ali pa napačno razumevanje le-te. Ta faktor je posebej pomemben, če imamo v mislih vodilne (profesionalne in neprofesionalne) člane partijske organizacije. Za njih nikakor ni dovolj, da poznajo abecedo marksizma, program in kongresne dokumente. Ti ne predstavljajo posebno oviro, saj se kmalu pokaže njihova duhovna nagost in jih zdravo okolje izloči. Nevarni škodljivci pa so (na srečo maloštevilni) tisti, ki politično funkcijo razumejo kot privatno stvar, kot možnost za uspeh, preprosto, kot vsako drugo službo. Oni čuvajo stolčke (socialni status), ne konfrontirajo se, bistvo razrednega boja zamegljujejo s vzporednimi akcijami, vlogo zveze komunistov zreducirajo na tekoča opravila, organizirajo in reorganizirajo, čitajo in pišejo informacije, sestankujejo. Njihova avantgardnost sestoji iz vodenja sestankov in čuvanja obsto-jočega.
Še eno obliko birokracije moramo omeniti: samoupravno birokracijo. Skoraj da ni delovne organizacije, krajevne skupnosti in vseh višjih organizacijskih oblik, ki ne bi imele profesionalnega referenta ali celega aparata, ki se izključno ukvarja s problematiko samoupravnega odločanja. Dela in naloge so dokaj različne glede strokovnosti in vplivnosti. Da so ti le podaljšana roka odtujene oblasti, ni treba posebej dokazovati. V uvodu smo našteli najpomembnejše splošne karakteristike birokracije, sedaj pa si podrobneje oglejmo interese naše birokracije.
Ne brez razloga smo besedo interes postavili v množino, kljub temu da birokracija ima en sam globalni interes: obdržati ekonom-sko-politično oblast v svojih rokah. Iz tega osnovnega interesa jjh lahko izpeljemo več ali pa, kar je bolj smotrno, analiziramo metode, s katerimi birokracija dosega parcialne interese in osnovni cilj. če birokracija želi obdržati oblast, je prisiljena tiste, ki ji lahko oblast odvzamejo, razglasiti za neumne, in nesposobne in še več, truditi 'Se mora, da takšni tudi postanejo. Teh načinov, s katerimi birokracija uresničuje svoja kontrarevolucionarna dejanja, je več.
Razredno neosveženost delavskega razreda birokracija doseže z načrtnim izogibanjem od vseh oblik marksističnega izobraževanja, ki proletariatu pomeni orožje, za uspešen boj in je brez njega iluzorno pričakovati nadaljnjo uspešno graditev socializma. Marksistična literatura, postaja navadno blago, ki ima svojo tržno ceno, ki jo lahko plača malokateri delavec. Druge, bolj masovne oblike marksističnega izobraževanja počasi, vendar gotovo odmirajo. Takemu trendu, žal, sledijo številne organizacije zveze komunistov.
Problem informiranja smo birokratsko rešili z uvajanjem nesmiselnega števila informativnih medijev. Tu je posebej treba omeniti t. im. »delavska glasila«, ki s svojim konceptom in uredniško politiko ostajajo na liniji birokratizma.
Zelo blizu tej liniji so zasnovani izobraževalni programi srednjih, višjih in visokih šol, saj za kvalitetno izobraževanje štejejohitrovključitev svojih diplomantov v obstoječo družbeno delitev dela.
Tudi s profesionalizacijo vseh pomembnejših družbenih funkcij birokracija doseže svoj interes.
To so le nekatera »torišča« uresmčevanjainteresovbirokracije. Vse jih pa lahko zreduciramo na skupni imenovalec: boj proti samoupravljanju kol edinem dejavniku, ki zagotavlja razvoj socializma s perspektivo komunizma.
Boj zoper birokracijo je boj za samoupravljanje
Že večkrat smo ugotovili, da je birokracija produkt politične države in da so njene korenine v samoupravnem socializmu eksistenčno povezane z začasnim obstojem m predhodno vlogo države. Tendenca birokratizacije bo obstajala tako dolgo, dokler bo obstajala država kot institucija bolj ali manj odtujene oblasti. Čim manj bo vmešavanje države v proizvodne odnose m čim večji bo vpliv neposrednih proizva-talcev, bolj bo pojemal birokratizem.
»V dobi prehoda iz kapitalizma v socializem nastopajo tendence birokratizma kot resen družbeni •aktor in |e boj proti birokratizmu odločilnega pomena. (...) Proti vsem pojavom te vrste sta potrebna nenehna budnost in vztrajen boj komunistov še toliko bolj, ker
postajajo nosilci takšnih tendenc tudi nekateri komunisti. Najpomembnejše sredstvo v tem boju mora biti razvijanje socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja, to se pravi razvijanje najrazličnejših oblik družbene kontrole delovnih ljudi, pa tudi kontrole s • pomočjo določenih institucij družbenih javnih služb, kontrole, ki bo onemogočila samovoljnost v upravi in neodgovorno trošenje družbenih skladov katerega koli družbenega ali državnega organa. Obenem se komunisti morajo dosledno boriti proti pojavom materialnih privilegijev, neupravičene ekonomske neenakosti, zlorabe oblasti in vodilnih položajev, klikarstva .. Razvijanje socialističnega demokratizma in odkrite ter odgovorne kritike v vseh demokratičnih organih, upravljanja m družbenih organizacijah sodi med zelo pomembne instrumente boja proti birokratizmu.« (Program ZKJ)
Velike in odgovorne naloge se postavljajo pred revolucionarno gibanje tudi po končanem oboroženem delu revolucije. Poleg vseh objektivnih nasprotij, ki jih je treba premagati, je treba »spreminjati človeka«, da postane resničen subjekt revolucije, »celovita osebnost«, ki mora biti in je izraz, cilj in pogoj socialistične revolucije.
To pa seveda ne gre brez velikih težav: premagati je treba celo vrsto zaviralnih faktorjev, ki izhajajo iz ekonomske in politične nerazvitosti, ideološke zaostalosti, konservatiz-ma, strahu, nezaupanja itd. Iz »gnilobe starega« je treba začeti in izgrajevati novo ekonomijo, novo politiko, novega človeka.
Ampak danes nismo na začetku — smo toliko daleč, da so osnovni problemi že premagani, in toliko blizu, da nikakor ne smemo zadovoljni čakafi na rezultate spontanega razvoja. S tem želimo povedati, da so objektivni pogoji za razvoj samoupravljanja že dani skozi institucije svobodnegazdruženegadela in delegatskega sistema, kot neposredne oblike upravljanja, ter da so subjektivne sile še vedno toliko nerazvite, da predstavljajo objektivno oviro za polno uveljavitev samoupravljanja.
Že prej smo zapisali, da je »družbeni človek« cilj in tudi pogoj razvoja socialistične družbe s per- , spektivo komunizma. Komunizem (in sama pot v komunizem) je dosegljiv edino, če je izpolnjen ta pogoj, vse druge variante o »komunizmu elite« ali o »komunizmu večine« so antikomunistične.
Povsem jasno je, da se nekaterim sploh ne mudi, ker jim je sedaj preveč lepo in si lepšega, iz svojega zornega kota, niti ne morejo predstavljati. Niso nevarni tisti, ki javno nastopajo z željo, 'da kolo zgodovine (»ki melje in drobi«) obrnejo nazaj ali ustavijo, bolj nevarni so zahrbtni hinavci, ki se jim je posrečilo vriniti se v revolucionarne vrste. Najbolj nevarna je družbena tendenca zapostavljanja razvoja (ustvarjanja pogojev za razvoj) »celovite osebnosti«. Organizacija dela (pri nas danes) temelji na družbeni delitvi dela na umsko in fizično, torej na »parcialni osebnosti«. Združeno delo od šolskih institucij zahteva (o, kakšna ironija) usposabljanje specialistov (ozkih strokovnjakov), torej — proizvodnjo pare lal mh osebnost i«. Ta »parcialne osebnosti« se ne zaposlujejo samo v organizacijah združenega dela, ampak tudi v družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah in vseh drugih oblikah združevanja dela Parcialne osebnosti, parcialni interesi, parcialni problemi in nikdar celota.
»Kompletiranje« osebnosti je postala skoraj privatna stvar vsakega posameznika, v katero se včasih (ne)uspešno vmešava družba ali tej družbi tuji elementi (razne oblike odtujene zavesti). Torej si upamo trditi, da je v boju za samoupravljanje v tem trenutku življenjskega pomena boj za samoupravnega človeka, alias »celovito osebnost«, ker bo lahko edino razredno osveščen, usposobljen in organiziran delavski razred pripravljen za dokončen prevzem oblasti.
Kdo in na kakšen način se bori proti takemu delavskemu razredu? Sistem družbene reprodukcije (x>-gojuje obstoječo delitev dela in natančno opredeljuje proizvodno vlogo delavca kot primarno. Vključitev v proces odločanja je formalno, ker se brez delavca lahko odloča, ne more pa se proizvajati. Izobraževanje delavcev ob delu (ne za diplomo) je nekaj, česar naš sistem ne pozna in za kar so vodilni najmanj zainteresirani. Zato pa poznamo »knjižnice« v pisarnah direktorjev, nešteto seminarjev in tečajev za poslovodne organe. Delavska glasila so najmanj delavska, najpogosteje so oglasne deske strokovnih služb, vodij samoupravnih organov, športnih referentov itd.
Skoraj smešno je prebrati v uvodnih členih zakona o usmerje-
nem izobraževanju, da bodo šole oblikovale »celovite osebnosti« ob sočasnem ozkem strokovnem usmerjanju. Skoraj žaljivo za proletarsko družbo je, da se problematika razredne osveščenosti zreducira, na problem enega ali dveh predmetov. Posebej nerazumljivo je, da so poklicne šole, ki jim žal edinim pravimo »delavske«, v tako inferiornem položaju — še najmanj pripravljajo ljudi za »življenje in delo«.
Glede na takšno situacijo bi organizacije zveze komunistov in zveze socialistične mladine morale imeti bistveno drugačno vlogo kot jo imajo danes. O tem smo že dosti pisali v Katedri in ni smiselno ponavljati in dokazovati, da je njihova osnovna naloga idejnopolitično izobraževanje mladih. Tudi višji organi zveze komunistov premalo skrbijo za svoje idejnopolitično poslanstvo usposabljanja delavskega razreda. Ža največji uspeh komunistov se šteje reševanje določenih organizacijskih problemov, problematiko marksističnega (samo)izobraževanja pa mislijo, da so rešili š formiranjem nekega centra ali središča.
Vse to in še veliko drugih stvari pomaga in omogoča birokraciji, da bo še dolgo časa držala oblast v s/oj ih rokah in otežkočala uspešen boj za samoupravljanje. V naporih, da delu damo ne samo čast, ampak predvsem oblast, se moramo odločno spoprijeti z vsemi tendencami odtujevanja oblasti. Že skrajni čas jč, da vidimo, da je osnovno področje boja za razvoj socializma boj za samoupravnega človeka, čas je že, da komunisti naženejo iz svojih vrst vse tiste, ki trdijo, da »hudiču rep ne moremo izpuliti«, vse tiste f inkcionarje, ki so to samo zato, ker jim se splača in vse tiste ki verujejo v socializem. Že skrajni
čas je, da delavci naženejo iz tovarn vse tiste, ki jim onemogočajo realizi rat i ustavne i n zakonske pravice razpolaganja z lastnimi delom, da naženejo birokratske urednike delavskih časopisov in da jih delajo sami. Neosveščen in neizobražen proletariat tega nikoli ne bo uresničil, kar je želel Lenin in kar smo zapisali v nadnaslovu. Knjige na to temo, v katerih piše dosti več in dosti bolj pametno kot v tem prispevku:
— Marx: Kritika Hegelove filozofije državnog prava, V. Masleša, Sarajevo 1960, in Osamnaesti brimer. . .Kultura, Beograd, 1949 (Vse v izbranih delih Marx—Engels)
— Program Zveze komunistov Jugoslavije, Komunist, Ljubljana 1977
— Lenin: Izbrana dela (Neposredne naloge sovjetske oblasti, Kaj delati? Država in revolucija)
Perovič: Birokratijai socijalizam, ISC, Beograd 1974
Djordjevič: Ogled o birokratiji i birokratizmu: Kultura, - Beograd 1962
P. S.: Zavedamo se, da so v tekstu določene pomanjkljivosti, ki so nastale predvsem zaradi časovne in prostorske stiske. Nekatere stvari so obdelane dokaj površno, nekatere se ponavljajo, kar je pač stvar kriterijev avtorja. Spričo pomembnosti problema, katerega reševanje bo vse bolj odločilnega pomena za razvoj samoupravnega socializma, avtor v soglasju z uredništvom Katedre vabi vse pametne bralce, da nam pošljejo svoja razmišljanja na to temo.
,DELU
CAST1.
in£
<
J
M O
m
m
i
ШЖЖШ
SE PRED NEURJEM
V politiki in kulturnem življenju je Katedra skrbela za idejno vzgojo vsekakor manj kakor kakšna nadrejena skrbnica in se je vse bolj pod razvojnim okriljem celotne družbe spreminjala v politični Studenski list. Razširjala je svoja področja, visokošolski zavodi v Mariboru pa so že neubranljivo hiteli nasproti univerzi, ki ni mogla biti zgolj in le ideja, marveč že tudi mestni, čeprav ekonomski, pravni, tehniški, agronomski ali pedagoški utrip. 1972. leto je potekalo tedaj še v rednem sodelovanju, nadaljevalo pa se je v 1973. leto z dokaj resnimi projekti, katerih težišče je slonelo na osnutkih, kakšna naj bo, in z razlogom, katera bo nova, mariborska, v glavnem pa jasno, slovenska univerza pri nas. Vsi smo vedeli, da pri mariborski univerzi nrkdar ni šlo in ne more iti le za premenjavo napisnih tabel, tedaj za nekakšno samosvojo specifiko ali željo zaradi želje, narobe, zavzemali smo se za razvoi tistega znanstvenega socializma ki omogoča tudi v obdravski prestolnici severovzhodne Slovenije temeljitejšo preobrazbo v znanostih in kulturi, pa tudi v samoupravnem proizvodnem delu.
Še zmerom je izdajala Katedro, študentski list, stalna skupščina študentske skupnosti VŽM, urejal pa je naš študentski list po odhodu Jožeta Zagožna še naprej glavni in odgovorni urednik Davorin Kračun, toda sodelovanje z uredništvom in delo v njem je potekalo docela nebirokratsko in neformalno, saj so uredništvo sestavljali: M. Lampe, J. Mikluž, M. Vraničar, J. Vitežnik, M. Pestiček, S. Gerič, E. Pukšič, L. Petrovič, L. Senger, M. Hochstatter in moja malenkost. Nekdanji občasni literati, ki so presahnili ali pa so se usmerili v »resnejši« poklic, so gotovo ob nadebudnih ambicijah in po znanem reklu »cilj posvečuje sredstvo« lahko prebrali k svojim umotvorom takšen epgram: »Če bi bil osel Pegaz krilati/če bi Muze bile vlačuge,/ tedaj bi vsi novi literati namesto peres — prijeli za pluge.«. Lepo pa se je razvijalo študentsko kulturno življenje, E. Pukšič, ki zdaj ureja oddajo o zamejskih (avstrijskih) Slovencih na Radiu Maribor, je tedaj še pisal Teorija in praksa, o KUDu Študent in o nastopajoči skupim Berigal na I. Gimnaziji. Danes so dijaki I. Gimnazije prav tako aktivni, če ne bolj, saj imajo Tespisov voz in se gledališko zanimivo trudijo, da Kadi se llion. V tistih časih sem navduševal današnjega prevajalca L. Petroviča za esejistiko, sam pa je bil jsmerjen v študije družboslovnih kulturnih tokov, prevedel je za Katedro Drtego y Gasseta Socializacija človeka, pa tudi vrsto drugih reči. Sam sem 'ad sodeloval še v Periskopu, saj je uredništvo Katedre bivalo v kletnih, -podmorskih« prostorih; pisal sem Človečanske pravice, Bebec in gospodinjska šola, Slovenski narod 1918: »Doji te mama Slovenija, / tvoje mleko je kri...«. Idejna zašiljenost in smeh, oboje nas je zanimalo, nas azigralo, naš pičilo nas je celo v vročekrvnih razgovorih, kako bo žez bodočo mariborsko univerzo. Škoda, daje večina nekdanjih urednikov stala ob strani n puščala skupne visokošolske napore vnemar, prav tako pa so bili vase ratopljeni »angažirani« literati; nemara pa je bilo koristno, da se je začelo obdobje vse novejših in sodobnejših tokov znotraj znanstvene in kulturne avantgarde.
Tako je o arhitekturi visokega šolstva spregovorilo nekaj arhitektov, prav tako o domu družbenih organizacij. Ne navsezadnje sem hotel predstaviti urbanistične možnosti za nastanek univerzitetnega, sicer razprostranjenega »središča« na temelju že obstoječih visokih šol, ki stoje še danes, če izvzamem novo PA, kjer stoje, tako sem napisal članek o arhitekturi visokošolskega sistema, v katerem je o VEKŠ spregovoril ing. arh. Pečenko, o podobi VTŠ ing. arh. S. Lovše, o Domu družbenopolitičnih organizacij pa ing. arh. Branko Kocmut, s tem da smo poskrbeli še za ustrezne fotografije teh visokih šol in doma družbenopolitičnih organizacij. Slavko Gerič se je zanimal še zmerom, če ne kar intenzivneje, za politično akcijo, in členil je možnosti, ki bi jih lahko izraziteje izrabil Center za marksistične študije. Igor Plohl pa je pisal Izvenšolska dejavnost študentov
— šola samouprave. Peter Ostrovrh je napisal uvodnik Civilizacija, kjer je ugotavljal ekonomske in politične trende pri obravnavi zahodnoevropskega gospodarstva, jx>litike in miselnih modelov. D. Kračun je poročal Med prokfamiranimi in uresničenimi koncepti — zapis s posvetovanja o jugoslovanskih študentskih glasilih na Ohridu, J. Zagožen pa Alienacija kot jedro človeškosti, kjer omenja Магха, Gajo Petroviča in mnogo psihologije, M. Lampe pa Osip na naših visokih šolah, F. Pivec Ideje sodobne in vsake univerze. Organizacija univerze . . .A. Grizolda je zanimala Vloga umetnosti in humanizma v družbi in med mladimi, sam pa sem poročal o Štatenbergu 1972 in o temi pisateljskega srečanja Kritika in njen izvor. Naše časnikarstvo se je vse bolj odmikalo od zgolj kakšnih impresij ali zaznavnih predmetov, resno smo preučevali podatke, zanimala nas je znanost, pa še družboslovne vede povrh, skratka, odrekli smo se drastičnim dramatizacijam ali obvestilom »iz prve roke«, vse rajši smo dohodke in stvari verificirali, raziskovali smo sociološke, politične in politološke, komunikološke in komunikacijske celovitejše načine sporočanja Poudarek Katedre je bil na vsebinskih opredelitvah, malokdo se je še utegnil gnati zavoljo kakšnih vnaprej pripravljenih in nanagloma sprejetih formalnosti. Kritično pa je bilo tudi študentstvo, še posebej do svojega množičnega obveščanja.
V pogovoru z direktorjem PA o konceptih bodoče univerze v Mariboru
— z dr. Vladimirom Bračičem smo objavili tudi intervju Realizirali bomo princip široke demokratičnosti. J. Vitežnik je ves navdušen pisal Test naše prisotnosti: »Univerza! Lepa beseda, ali ne? Pa ste se sploh vprašali, če zaslužimo, da imenujemo Maribor univerzitetno mesto...«, seveda je
mladec pisal ZA univerzo v Mariboru. Naše študentsko, samoupravno novinarstvo ni bilo nič kaj službeno, to se pravi, nismo hoteli poročati in razmišljati zgolj službeno in po pravilih, ki bi skrepenela znotraj študijskega inznanstvenegaali kulturnega razvoja. Ne kakšna dogma nekakšnadirektiva nam nista bili blizu, odprli smo marveč javno mnenje v Katedri z odprtimi kartami. To je bila svoboda, ne pa abstraktna fraza bodisi o (nad) razrednosti ali o prostoviseči inteligenci. Tako smo prišli v praktičnem novinarskem življenju večkrat v konfrontacije z razvojnimi visokošolskimi in družbenimi načrti, odpirali smo vprašanja tolerantno in dialoško v skupnost in javnost.
Študentsko časnikarstvo smo imeli za družbenopolitično in javno delo. To pa prinaša večkrat več odgovornosti kakor slave, več dela kot prijateljev, več ažurne pripravljenosti in sprebistrekov ko mirnega tihožitja in »sigura; štva«. Še zmerom nas je 1972 zanimal krog naših zamejcev, pa sem napisal po besedah pisatelja Janka Messnerja »Nemec ostane Nemec«; ob Borštnikovem živahnem srečanju pasem razmišljal, kaj je drama, kaj mimesis, kaj katharsis s poslanico Drage kolegice, dragi kolegi. Namuzljivi ali nasmejani odg. in gl. urednik Kračun se je zanimal za organizacijske zadeve, v Kate-drinem uredništvu smo večkrat polemizirali o mladostnem poletu, ki naj se ne bi zagnal frf otovo kakor vešča v sijajne ideje; namesto tega panaj bi vsak po svojih močeh prispeval k boljšemu položaju v znanstvenih, izobraževalnih, kulturnih zadevah. Že 1972. leta smo pač govorili tudi o pomanjkanju mesa, o stabilizaciji, o neposredni proizvodnji. Nismo pa opustili tudi tistih reči, ki so nas resno priklepale na čvrsta tla. Dragemu pesniškemu tovarišu Cenetu Vijjotniku sem prav v Katedri napisal nekrolog, uvodoma z njegovo pesmijo Prijateljem. Slovenski kulturni prostor je že postal policentričen.
To se je pokazalo 1973. leta. Ifigenija Zagoričnik, hči našega znanega pesnika Francija, je objavila pesem Bleda. V medsebojnem, povezovanju različnih, a skupnih interesov smo videli, kako poteka bodisi idejno vzgojno delo bodisi strokovna izučenost, zato je D. Zbašnik postavil članek-vpra-šanje: Izobraževati — zakaj? Spet sem se zavzemal za socialistično in demokratično, pa tudi študijsko področje pri preučevanju klasikov marksizma, smoter se je glasil: marksistično izobraževanje. Pri tem je bilo še kako pomembno, da smo utrdili politično vlogo Katedre kot mladinskega in študentskega tiska. O Leninu sem napisal že prav krleževsko vroč sestavek Logični sanjač. Spodbudni Tone Čeh je sprejel novičarsko vlogo in je pisal pridno obvestila z VAŠ, VTŠ, VEKŠ, PA, VPŠ, o študentskih skupščinah Časnikarstvo v študentskem listu se ni moglo sprijazniti zgolj s kvazifilo-zofijami, marveč smo zahtevali zlasti tudi znanje, saj ni šlo za kakšno kriptografijo; naučili smo se tistih k-jev: kdo, kaj, kdaj, kje, kako, zakaj, kako dolgo, koliko stane, s čigavimi močmi...?, a pisali seve nismo po šablonah in vnaprej pripravljenih obrazcih. F. Pivca, našega filozofa, je zanimala Kibernetizacija družbe, sam pa sem prispeval Marksizem in študij, kjer sem med drugim izrecno upošteval program ZKJ, sprejet na VII. kongresu ZKJ, pa tudi našo študijsko .specifiko.
1973. leta smo odprli tudi intenzivnejšo možnost kulturnega animi-ranja. Esej Smeh in slikarstvo, kjer sem razmejil nekatere poglede na sodobno likovno tvornost, je doživel lep odziv, še zlasti odlomki Božanska perspektiva in perspektiva skozi sarkazem, 2. Analiza: slovenski utopični Disneyland, 3. Vendar proti masovni kulturi. Ivan Oman pa je pisal Kič, šund ..., se pravi, zanimalo gaje sociološko kritično delo. Esej Smeh in slikarstvo je govoril o Jerajevih likovninah in o sodobnem zrenju na semiotične (znakovne) funkcije v umetnosti; Jeraj, ki je bil pripravil vUmetnostni galeriji retrospektivo, je razstavljal s .svojim tipično jedkim, naturno zaokroženim slikarskim prijemom vrsto geometrično in barvno čistih platen in grafik — nekateri pa so dojemali to in takšno umetnost kot kubistični vic. In če smo svojčas pisali o Gustavu Gnamušu, o Bogdanu Čobalu ali o Maksimu Sedeju st., je bilo prav, da pokažemo na Jerajevo, rekel bi travmatično slikarstvo. Kasneje se je akad. slikar Zmago Jeraj zvečine posvetil fotografiji, vendar ne morda reportažnemu posnetku, vseprej ekološki fotografski kritiki. Povezal se je s tistim delom umetniškega umetelstva, kjer ni več ne poetike ne poezije, so pa dodatki, se pravi garniranje. V »Stabilizacija književnosti — poezija« sem se upravičeno vpraševal:« Ali lepe duše še doživljajo katarzo, ko berejo leposlovje?...«. Mirč Pestiček seje tedaj oglasil s spodbudnim člankom Socialistična osebnost, S. Gerič pa je zastavil pero v Poskus opredelitve statusa študentov, medtem ko je Tone Cerjak poudarjal Življenjski položaj študentov. Ob smrti likovnega pedagoga in umetnika Maksa Kavčiča smo objavili Človeku v spomin! Ivan Oman je med drugim objavil krajšo prozo Akvareli.
Ce je 1973. leto vedelo, kako bomo zastavili vse svoje moči za okrepitev znanstvene in kulturne vloge v razvoju našega samoupravnega socializma, pa ni šlo vse kar po loju in samo od sebe. Objavljali smo aforizme: Vsaka krogla več je kos kruha manj . . . Karieristi hodijo z nogami stolčkov . . . Bodočnosti se ne da kupiti na kredit . . . Maja '73 je dr. Aleksandra Kornhauser izjavila — katedrina naslovnica, naslov: »V Mariboru univerza bo, to je sedaj vsem jasno ...«. F. Pivec je napisal zavzeto Rojstvo univerze.
B.	Reichenberg, ki je postal likovni urednik, pa je objavil Povzetek študije skupine za prostorski razvoj univerze pri FAGG v Ljubljani: Urbanistična skica nove univerze v Mariboru; mnogi so tedaj bili urbanistično prepričani, da bo univerza domovala v sedanji šoli za oblačilno in frizersko stroko. Mariborska univerza pa ni postala niti zdaj vseučiliščno središče, ki bi bilo
osrediščeno le na določen predel mesta, prav tako kot ne poznamo pri nas mesta starostnikov, tudi soseske in nekdanje mestne industrijske četrti pa primestja so se spremenila v socialno političnem, ekonomskem, gradbenem ali arhitekturnem, v urbanem pogledu; imamo fja več ali manj razvit nakupovalni center, ki ga prepredajo gostinski lokali. Tako sem se ubadal s Predmetno inkvizicijo, kjer sem obravnaval destrukcijo in emancipacijo. Žarko Golobje pisal o naših akcijskih filmih Akcija ali simbol, E. Pukšič Tisk naj bo odraz samoupravne družbe. V tem letu, nič čudnega, je bila kritična zavest naravnana predvsem v duha in materialnost, ne pa posebej le v ideologijo ali zgolj v produkcijo. Zato je stekla spod mojega peresa Kritična teorija — posebna praksa samoodtujitve, kjer sem nanizal problematiko funkcionalizma, antropologije itd., omenil sem K. Samuelsona, B. Mali-novskega, Maxa Webra, Marxovo Sveto družino ... Odmev Pisma Pred-sedstvaZKJ in tovariša Tita, odmev na nekatere birokratične in karizmatične avtoritete, odmev na nacionalno prenapete zagovornike slovanstva-slo-venstva (kot unitarizma) ali slovenstva zase in v sebi (šovinizem) se je odbijal od trdno zasidranih samoupravnih skal; tako sem poslal javno pismo Zvezi sindikatov Slovenije, občinskemu odboru sindikatov delavcev družbenih dejavnosti Maribor in Kulturni skupnosti Maribor, kjer sem se zavzemal izraziteje za socialno in zgodovinsko utrjeno vlogo umetnosti in kulture. Objavil sem tudi poemo SUTJESKA, naš prijatelj Milan Kajč pa je objavil prozo Iz taborišča. Šurek je objavil humoresko Genialnost za vse, Muhec pa satiro Kako postaneš pesnik. V julijskih Obrazih 73. je objavil France Breznik monodramo Res je smešno, T. Lorenčič, bratsko imenovan Feliks, pesmi, prav tako Milan Osrajnik in J. Kocmut; Bojan Kavčič, en izmed starih urednikov, je objavil prozo Termiti; tudi nadebudni B. Čerpes je objavljal pesmi, skratka, prepletanje generacij na demokratični ravni objavljanja nas je sililo k izostritvi kvalitete. Vsakdo, ki je v Katedri resnično želel prispevati svoj publicistični, časnikarski ali literarno umetniški delež, je lahko sodeloval kot enak med enakimi. V tem sTno videli proces Katedrinega podružbljanja znotraj uredništva in v politični javnosti.
1973. leto je ob koncu prineslo premik, oziroma novih moči, tu so imena: Milan Kerkez, D. Zbašnik, S. Gerič, M. Lampe, J. Vitežnik, M. Pestiček, A. Grizold ... tehnični urednik, grafično zmerom ažurni »dežurni« delavec Marjan Hani, fotografija: Ferdo Rakuša; pridejo tudi D. Pišek, I. Kramberger, Jani Siranko, Mik Rebernik, likovnost urejajo Sonja Mihevc, Janez Rotman in Jasna Zbašnik. Irena Knehtl je objayila Visoko šolstvo na Norveškem, zanimalo pa jo je tudi meddržavno sodelovanje v znanostih in kulturi. Ivan Trop se je zdaj spraševal Kako daleč je od demokracije do anarhije. Nadaljeval sem s Kritično teorijo, toda tokrat sem jx>udaril Razvoj marksistične msili. Marksizem se je seveda uveljavljal tako, da je začel prodirati v pore družbenega življenja, ljudje so se začeli temeljiteje učiti ABC komunizma. Družbeno življenje se je s Katedro in sploh z razvojem študijskih dejavnosti preusmerilo predvsem v socialistično ozaveščeno javnost, v kritično preverjanje obstoječih možnosti za razvoj in sodelovanje med študentstvom in mestom. Ob Borštnikovem srečanju '73 sem zapisal: »Zato želimo boljši status gledališke umetnosti, večjo socialno in kulturno vlogo, ureditev tehničnih in kulturnih možnosti v celotnem slovenskem gledališču Resda je v Mariboru vse kazalo, da bomo poleg ekonomske, tehnične, pedagoške, pravne, agronomske misli in takšnih študijev dobili sočasno še možnost zaštudij filozovije. Premaloje bilo, če je kdo od zagrenjencev tarnal, češ da smo le obdravsko, industrijsko mesto, pa še obmejno mesto povrh, kakor da nimamo za sabo vsega slovenskega zaledja. Katedrina okroglamiza je govorila prav zato o vsebinskih vprašanjih organiziranosti mladih. Niti aplikativno niti formalistično in funkcionalno nismo mogli pristati na načelo kakšne »odrinjenosti« in kakor daje mladina nekaj posebnega v naši družbi, narobe, organizacijo mladinskega in študentskega gibanja smo pojmovali kot skupno socialistično usmeritev. Tako smo objavili tovariša Edvarda Kardelja Mladinska organizacija, odlomek iz referata. Jasno je, da je v takšnih pogojih mogel nastati tudi članek Humanisti dobre volje. V nadaljevanju Razvoj marksistične misli sem usmeril vso energijo na kratko in jasno pisanje od II. Internacionale 1889. leta v Parizu do Ljenjina Plehanova in drugih, spregovoril pa sem tudi o novoveški marksistični filozofiji, kier so se uveljavili — tudi pri nas, čeravno le delno —: A. Gramsci, G. Lukšcs, E Bloch, H. Marcuse, Klara Zetkin, pa tudi od sodobnikov E. Fromm, R. Barthes, R. Garaudy, Cornu, Lucien Goldmann, Sartre, Cl. L. Staruss, Merlau Ponty, A. Schaff. Priporočali smo takšno branje in študij ravnp zategadelj, da bi ne bile ekonomija, pravo, pedagogija, agronomija, tehnika ... zunaj družboslovne in politične smeri, zunaj širše izobrazbene izgradnje, skratka kje zunaj novoveških miselnih struktur. Plašnice so nam bile vsekakor tuje. J. Siranko je pisal Razprave o novi ustavi na naših šolah. Nismo zašli tja, kjer bi se širila Diškutantska mrzlica. Vedeli smo, daje študentsko novinarstvo priljubljeno v javnosti zaradi politične zavzetosti za odpravo napak povsod tam, kjer so se še valili ostanki nekdanjih sinekurcev. Študentstvo doslej namreč ni priznalo sinekure. Samoupravni tisk Katedre je s tem nemalokrat tudi razburjal duhove, poudarjal pa je revolucionarno tradicijo.
(Se nadaljuje)
•	Vladimir Gajšek