UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Spoznaj zmote, da ubereš pot boljše bodočnosti! Vzdihi o našem težavnem položaju so prve reakcije na poziiv: aktivizirajte se tudi vi učitelji pripravniki. Doslej smo nosili našo bol molče, danes jo odkrivamo. Molčali smo, ker smo vajeni »reda«, ker smo zaupali »smotreni« in »pravični« urejenosti našega življenjskega položaia. Pa tudi zato, ker so nas tako učili od otroške dobe tja do zadnjega tromesečja v petem letniku učiteljišča. Vedno je bilo dovolj dela s prisvajanjem spominske snovi, dovolj domačih nalog in premalo časa ter še manj prilik in zanimanja za naše resnično duševno doživljanje: za naše probleme, borbe in razvoj. V svoji vestnosti so profesorji videli zahteve učnega načrta in snovi ter dijaka, ki se tej snovi upira, ali na ji podleže in postane živa izdaja šolskih knjig. Tako *o se nekateri; dijaki učiteljiščniki stalno borili s snovjo, drugi pa jo radi nujnosti, priti sigurneje do učiteljskega kruha, tlačili siloma v možgane. Spominski centri v naših glavah so bili preobremenjeni, ostala področja duševnega dela so pa imela trajne počitnice. In tako ni čudno, da jih ta ali oni tovariš odkrije v sebi šele, ko kot reven učitelj pripravnik razmišlja o tem in onem. Da nii dobro imeti preveč svojih misli in pobud, korakov k napredku in ljubezni do čiste resnice, so nam pa veleli ob odhodu z učiteljišča, ko se je reklo: »Skrbite, da boste dobro čuvali košček svojega kruha«. Tedaj še namreč ni bilo tako očito, da se bo košček spremenil v drobtinico, o kateri ugibamo, s katere mize je padla. Poslovili pa smo se od profesorjev in učiteljišča in šli svojo pot dalje. Čutili smo: »Sonca še ne bo, a oddaljila se je od nas vsaj ena 'najtežjih megel.« In potem — mi smo mirno trpeli v brezposelnosti. Učiteljska organizacija — ki nam sedaj nudi čvrsto oporo in možno*ti pravilnega znajdenja v razmerah današnjih dni ter podpira naša stremljenja k dvigu vrednot našega pokiica do čim večje zavednosti — je bila tedaj od nas odmaknjena. Vedeli smo za njo, videli tu in tam stanovski list — a to je bilo za naše resnične potrebe mnogo, mnogo premalo. Šele po letih brezposelnosti — ko je ta ali oni tovariš in tovarišica že pristal na to ali ono smer prosvetnega dela kot predpogoj »hitre« nastavitvc, ko ga jc že več ali manj zajel in uporabil stranski tok odločujočih činiteljev — se je javila stanovska organizacija s svojimi moralnimi zahtevami. Da je bil vstop manj spontan in optimističen, je z ozirom na navedeno umljivo. Da je ta ali oni vstop odklonil, bo z ozirom na razvoj Tazmer trenutno pojmljivo. In vendar so ogromne možnosti, ko organizacija lahko dviga že učiteljiščnike k vživljanju v vrednostne strani učiteljskega poklica. Predpogoj vsemu je umevajoč kontakt organizacije z učiteljiščniki. Formalnosti pravil in slične naj ne bodo ovire k napredku, amnak le nujno ogrodje. V ospredju naj ne bodo zahteve in pričakovanja oraanizacije, ampak potrebe in problemi učiteljiščnikov. Organizacija naj jim nudi tudi možnosti polnega uveljavlanja in vživljanja v našo skupnost že sedaj, ko še kot dijaki sede pod katedrom. Če žrtvujjemo za pevski zbor, za podporni fond, za delo našega pokreta, žrtvujmo še za učiteljiščnike. Vsaj učiteljiščniki v zadnjih dveh ali treh Ietnikih naj prejemajo brezplačno ali po znižani ceni naš stanovski lilst. Otvori naj se rubrika »Glas učiteljskega naraščaja«, ali pa naj ima »Učit. tovariš« mesečno prilogo z is-tim naslovom. Tu naj se objavljajo samo prispevkt učiteljiščnikov. V Ljubljani in Mariboru naj se pri učiteljskih društvih osnuje »odsek učiteljiščnikov«. Omenjeni učiteljski društvi naj svoj delokrog poglobita in razširita v toliko, da bosta s pomočjo žive zveze z učiteljiščniki aktivno sodelovali za čim boljšo kvaliteto našega naraščaja. Tovarišice! Tovariši! Tudi vi ste posedali dolga leta po šolskih klopeh. Tudi vi ste do življali v njih to in ono neprijetnost, ki bi lahko izostala. Obiskovale so vas stalne zahteve in potrebe učnega načrta za učiteljišče ter često pomanjkanje toplote vzgojiteljev, ki bi naj razpršili vaše notranje težave in dvignili k življenju vaše pristne naravne sile in zmožnosti. Oglasite se k objektiVnemu prikazu tega problema, da bomo bodočim tovarišicam in tovarišem, ki so dijaki učiteljišča, olajšali in osvetlil} korak do učiteljskega poklica, a zase ubrali pravilnejšo pot v vsem našem delu. Naj bo naša rubrika odsev našega resničnega življenja, ne zlaganega in hlinjenega, ne zakritega v skrite boleče kotičke naše duše, ampak sproščenega v vseh naših silah za delo k spoznanju resnice kot osnove k boljši bodočnosti. §jv.