DIJAKOV NA GIMNAZIJI STR. 7 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. novembra 2005 • Leto XV, št. 32, cena: 50 Ft Monošter, 4. november RAZSTAVA – DUHOVNI AZIL ZA GLEDALCE Z besedami, ki so zapisane v naslovu, je likovni kritik Milan Pirker ocenil razstavo del 4. mednarodne likovne kolonije v Monoštru. Pri tem je poudaril: »Evropa brez meja je na teh prostorih nastala in eksisti­rala že mnogo prej kot sta se Madžarska in Slovenija vklju­čili v Evropsko unijo. Sedaj, ko se je to zgodilo tudi formalno, se pravilnost in, če hočete, vizionarstvo organizatorjev te in podobnih prireditev po­trjuje in dobiva potrditev tudi v širšem kontekstu. Povezanost in prepletenost narodov, ljudi, njihovih ekonomskih in du­hovnih potreb in interesov je bila značilna za panonski ba­zen že stoletja. Zanimivo pa je, da sta kultura in umetnost to resnično povezanost začutili pred politiko in jo v ustreznih oblikah, kot je tudi mednarod­na likovna kolonija v Monoš­tru, institucionalizirali.« Na letošnji koloniji je ustvarjalo devet umetnikov iz Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske. Pod čopiči so nastale nove po­dobe pokrajine, nastali so zapi­si duhovnega stanja in idej, in sicer kot adekvatni zapisi časa in prostora. Tržačanka Jasna Merkú nas je prevzela z ne­žnimi barvami in motivi, nje­na kolegica Katarina Kalc pa je v Monošter prinesla ščepec mediterana, poigravala se je z vodo (valovi) in svetlobo. Makedonskega slikarja (živi v Sloveniji) Goca Kalajdžiskega prepoznamo po njemu značil­ni izraziti barvitosti. Prostran-stvo step in ravnic najdemo na slikah Prekmurca Endreja Göntérja, ki je prej temne in ve­likokrat črne barve zamenjal za žarče, rjavo-rdeče. Slikar János Simon je nanesel na ploskev slike zemeljske barve. Končna podoba deluja kot neoimpresio­nistična slika. Akrili na papirju Györgya Csute spominjajo na skrivnostne formule, liki na sli­kah Andrása Győrfija nosijo slikarjeve poteze samoironične­ga gledanja samega sebe. Rudi Benetik iz Avstrije je iz fragmen­tov sestavil kolaž novega slikar­skega sveta. Akademski kipar Ferenc Király je izbral les. Kip z naslovom „Dotik” nosi polno čutnosti in erotike. Razstavljena je tudi slika mlade monoštrske gimnazijke Kate Karácsony, ki se od začetka udeležuje kolonij, da bi dobila čimveč izkušenj. Kot je na otvoritvi podaril Fe­renc Gerič, glavni organizator kolonije in ravnatelj Galerije­muzeja v Lendavi, so umetniki imeli na koloniji odlične pogoje za ustvarjanje. Zanje so poskr­beli Slovenska zveza in osebje Kulturnega in informativnega centra s finančno pomočjo slo­venskega kulturnega ministr­stva ter mestne občine Monoš­ter. Razstavo je odprl Andrej Gerenčer, veleposlanik Repu­blike Slovenije v Budimpešti. Pa še to. Na otvoritvi katere­koli prejšnje likovne razstave v Monoštru še nikoli ni bilo tako veliko ljudi, kot je bilo na otvoritvi del 4. mednarodne li­kovne kolonije. M. Sukič 2 SLOVENŠČINA V PORABJU NI TUJI JEZIK! AMEN. (Še zadnji poskus poduka Suzani Guoth) Tokrat bom poskušala biti kratka in jasna, kajti gospa Guoth, ki bi srčno želela po­magati pri prenovi porab­skega šolstva, nekam težko razume slovenščino v mo­jih »pojasnilih« (in še kje). Njen napadalen članek me je skoraj nasmejal, je pa v njem še marsikaj, iz česar sklepam, da se omenjena gospa ne zna strokovno braniti. Ja, jaz o solati, ona o krompirju. In tako v nedo­gled. Sicer pa jaz nikogar ne napadam, želim le poučiti nepoučene, da ne bodo tro­šili energije v prazno. Torej, na kratko: •Jasno je, da se ne ukvar­jate z mojimi strokovnimi pripombami, saj vse do pike in vejice držijo, in nimate ar­gumentov proti. Zato pa na­tresete kup stvari, ki jih jaz nikjer in nikdar nisem zapi­sala. Pomilovanja vredno. •Moja pojasnila se nanaša­jo le na vaše članke v zvezi z dvojezičnim poukom, kar sem jasno zapisala. Vaši diplomi nimata s po­učevanjem slovenščine kot narodnostne materinšči­ne v porabskih šolah prav nobene zveze! Nihče ju noče revidirati in v ome­njenem kontekstu nikogar ne zanimata!!! Sicer pa že stara ljudska modrost pravi, da je »last­na hvala, cena mala«. Ab­solutno niste kompetent­na oseba (če se izrazim v vašem besednjaku) za dajanje nasvetov na področju pouka narod­nostne materinščine, saj ste poučevali DVA TUJA JEZIKA. SLOVENŠČINA V PORABJU PA NI TUJI JE­ZIK, IN DOKLER SE BODO PORABSKI SLOVENCI ČU­TILI SLOVENCE, TO NE BO!!! Kljub vašim odkri­tim prizadevanjem, da bi to postala. Če vi še vedno ne dojamete velikanske razlike med poukom tuje­ga jezika in narodnostne materinščine, je res bolje, da ne delate zmede ali pa vsaj preberite kakšen socio­lingvistični priročnik in si malo razjasnite uvod­ne pojme oziroma vam le Bog lahko pomaga. •Na vaše insinuacije v zve­zi z mojimi kompetencami na Madžarskem moram prav tako ostro odgovoriti: za to, s čimer se strokovno ukvarjam, me je imenova­lo, v skladu z meddržavnim sporazumom in soglasjem madžarske strani, slovensko šolsko ministrstvo. Torej? S kakšno in čigavo pravico pa se vi vmešavate v stvari, za katere vas nihče ni po­oblastil? Ali vas je? • Manipuliranje z nekimi ugotovitvami v moji knjigi je prav tako demagogija; knji­ga je izšla pred desetimi leti; v njej so eseji, ki so na­stali v času, ko sem prišla v Porabje, popisujejo torej »najdeno katastrofalno stanje«. In ker se hvalite, da ste slovenščino porab­ske učitelje na visoki šoli poučevali tudi vi, ste mi zdaj pojasnili del ozadja. • Le od kod ste vzeli idejo, da me moje delo ne veseli??? To so smešne in primitivne ugotovitve, ob katerih se kar sami poglejte v ogleda­lo. Prav tako sem tolerantna do vsakega, ki je toleranten do mene, in to prav vsi, ki me poznajo, dobro vedo. In za konec: kot prava slovenska patriotka vas svarim in rotim: ne delajte Slovencem in slovenščini v Porabju škode, če jim že koristi ne morete! Sloven-ščina v Porabju ni in ne bo tuji jezik! Amen. Le še prijazno povabilo vsem bralcem Porabja: o tej vroči temi – slovenščini v Porabju namreč – naj še kdo kaj napiše, saj, vsaj upam, to ni problem le dveh ljudi. Valerija Perger Nej ka bi si mislili, ka sam ge ta, štera vam raztomači, ka je kultura. Dobro vejm, ka vsi nosimo v sebi kulturo, eden človek se na tau, drugi pa na kaj drugo bole razmej. Pa itak. Največkrat, gda čüje­mo rejč kultura, te mislimo na knjige, na gledališče, na petje, na ples pa na vse kaj takšega. Ne mislimo tau, da mi sami nosimo dosta takšo v sebi, ka je kultura. Pa če tau čüjemo, ka kul­turen človek, te največkrat mislimo na tiste, ki so vi­soko šolarivani. Tak misli­mo, ka povejmo doktorge ali fiškališke so automa­tično kulturni samo zatok, ka oni šaule majo. No vej pa tau bi bilau normalno. Samo ka je nej vsigdar tak. Večkrat človek mora pri­znati, ka je skromen, nej šaulani človek pri kakšoj stvari bole kulturen, kak od šteroga mi tau čakamo pa mislimo. Ka je – ka vse je – kultura Ka je pa te kultura, bi stoj je so prijazni, čütiti je od Večkrat – na žalost – so nas leko pito. Leko je, povejmo, njij nikšo velko poštenje doj gledali, doj gledajo. Pa s kem se človek spravla, do drugoga. Pa tau so nej te leko batrivno vöpovej­kak žive, kak dela, vse tau samo reči. Gda smo v edno mo, ka smo porabski lüdje kultura. Eške je najbola in-ves prišli, smo si steli edno ranč tak kulturni – če nej timno delo, seks tü kultura. hirešnjo cerkev pogledniti, bola – kak stokoli, steri nas Kultura je, kak djejmo, kak depa malo smo mogli čaka-kaulak vzemajo. Kak se pa živemo, kakše stanovanje ti, ka se je meša ranč te na oblačimo? Moram povedati, mamo, kak svojo slüžbo, konec približavala. Pa te so ka kulturno pa lepau. Eške domanjo delo opravlamo, se vrata oprla, orgle so eške se spominam na tiste caj­kak zemlau obdelamo pa lepau špilale, lüdje so pa šli te, gda je gvantanje buma eške dosta-dosta vse. vö iz cerkve. Pa te sam nika velko delo bilau. Naši lüdje Od edne fajte kulture bi rada takšoga lejpoga doživela, so gvant šparali, so ga za­pisala. Tau je pa, kak se ob-vidla, ka je po mojem srč-plačali, tak ka je zaplada na lačimo. Tüj nistarni včasin na kultura. Kak so vöprišli zapladi bila. Doma delati je na modo (divat) mislijo. No, na vrata, eden drugomi so dobro bilau vse. Liki svetaš­vej pa, ki si tau leko dopü-rokau dali. Tak ženske kak nji gvant je svetašnji gvant sti, je vredi. Samo včasin je moški. Pozdravlali so se. Pa bio. Lüdje, če so se ženili, so buma moda takša, ka bi tisti kakoli je tam ja velko s ma-si tisto obleko žmetno spra­cot nej nase djala za šenki stvo, lüdje so pošteno bili vili, zatok so go pa eden nej, nej ka bi trde gezerke gor naravnjeni. Nej so meli cejli žitek šparali, pa so go plačala za nji. gvant iz angleškoga štau-samo na velke svetke – bo- Lejpo se oblačiti, ravnati, je fa, liki iz skromnoga, depa žič, vüzem – nase djali. Tau nej samo pitanje pejnazov. čistoga, vöspeglanoga. Tak gnesden mladina več ranč Tau sam vidla v Romuniji, mislim, s tejm so dali pošte-ne vörva. gda sam pred nistarnimi nje cerkvi pa eden drugomi. Gnes se buma naši lüdje lejtami tam ojdla. Gde smo Tau je kultura. sploj lepau ravnajo. Depa bili, je sploj srmačka po-Kak pa pri nas stojimo na nika so si iz generacije v krajina, depa lejpa. Lüd-taum tali? generacijo zamerkali. Tau je pa ka »petek ne zmejšajo vküp s svetkom«. Veselje je videti, kak se lepau narav­najo, gda k meši dejo. Tak ženske kak moški, kak deca. Pa te če kamakoli dejo, po­vejmo naši upokojenci na naše prireditve, na naša srečanja, se človek veseli, kelko lepau gor naravnjeni lüdi vidi. Dobro pa vejmo, ka je tak, ka se etakšoga ipa eden človek dvakrat leko ve­seli. Človek se veseli, ka ma lejpo obleko, pa te nikak vögleda. Drgauč se človek veseli, ka je drugomi člove­ki s tejm poštenje dau. Ali je povejmo cerkvi, kakšoj prireditvi poštenje dau, ka je nej z blatnimi črevlami, z moždjenim gvantom se tam nut postavo. No vidite, tau je tü kultura. Pa ranč nej tak nazaj valaun. Tau se zvüna vidi pa te človeki düšo obogati. Irena Barber Porabje, 10. novembra 2005 3 Izšel je zbornik PREKMURSKA NAREČNA SLOVSTVENA USTVARJALNOST Ustanova dr. Šiftarjeva funda-Dialektizmi v Starešinstvu in skupin pri ohranjanju po-stov tega slovstva, potrebno knjige za duhovni in narodni cija je izdala zbornik z med-zvačinstvu Štefana Sijarta; dr. rabskega narečja; dr. Andreja je spodbuditi raziskave v dvig te, takrat tako osamelo narodnega znanstvenega Jožef Smej Jezik knjige molit-Haberl-Zemljič Regionalna za-tujih arhivih in med prek-živeče veje slovenskega na­srečanja Prekmurska nareč-vene 1783 Mikloša Küzmiča v vest v Radgonskem kotu pred murskimi izseljenci; raz-roda, »pa tudi vsem nam na slovstvena ustvarjalnost. primerjavi z jezikom rokopi-ozadjem globalizacije; Marija iskovati dela ne le starejših mlajšim, nekakšen zgled, ki Zbornik prinaša razprave z sa Iascke; dr. Robert Hajszan Bajzek-Lukács Prekmurščina v piscev, temveč tudi sodobnih v demokratični Sloveniji ter mednarodnega znanstvenega Jezikovne interference med slovarjih;dr.FrancNovakOSlo-prekmurskih in porabskih Porabju na Madžarskem in varju stare knjiž­ne prekmuršči­ne avtorja Vilka Novaka. V zaključnem delu so objav­ljena izhodišča za mednarodni simpozij Prek­murska nareč­na slovstvena ustvarjalnost, ki jih je na­pisal pokojni akademik, dr. Jože Pogačnik; Franc Kuzmič je pripravil tekst Študijska pot Po sledeh kulturne srečanja, ki je potekalo 14. in narodi in narodnostmi v pa-dediščine;Franci 15. junija 2003 v Murski Sobo-nonskem prostoru. Just in dr. Marija ti. Glavni urednik Jože Vugri-Poglavje Prekmursko narečno Stanonik pa po­nec, tehnični urednik Franc slovstvo: Franci Just Verzne, ki-ročila o I. in II. Mesarič, obseg 437 strani. tične in pesemske oblike prek-skupini: Jezik in Uvodni razpravi sta pripravila murskega na rečnega slovstva; Slovstvo ter III. dr. Jernej Zupančič: Geopoli-dr. Franc Zadravec Narečno skupini Narodo­tične in kulturnozgodovinske v prozi Miška Kranjca; Fran-pisje in družbe­razsežnosti ozemlja med Muro cka Premk Drago Kuhar, pre-no okolje. in Rabo. Prekmursko narečje, kmurski pesnik in njegova Zbornik je prvi regionalna zavest in narodna vizija slovenske reformacij-večji projekt, te­pripadnost; in akademik, dr. ske ustvarjalnosti; dr. Mihael meljno delo, ki Anton Vratuša: Živeti z mejo. Kuzmič Poezija prekmurskih na enem mestu Uvodne besede v tematske sezoncev po Evropi med 1. in prinaša kar 30 sklope: dr. Zinka Zorko Jezik; 2. svetovno vojno; dr. István razprav s področja prekmur-avtorjev, ki pišejo v narečju, v Radgonskem kotu v Avstriji Franci Just Slovstvo in dr. Ma-Lukács Martjanska pesmarica skega nadnarečnega jezika, ter nadaljevati raziskovanje še govorimo svoj slovenski je­rija Stanonik Narodopisje in – vir za identifikacijo Andrije prekmurskega nadnarečnega literarnih in jezikovnih sti-zik, nekateri pa celo še pišejo družbeno okolje. Knezajića; Franc Kuzmič Prek-slovstva, prekmurske slovstve-kov prekmurskega prostora v svojem narečju. Knjiga Nekaj avtorjev in njihovih murski in porabski narečni ne folklore, slovarskih prek-z vsemi literarno kulturnimi je neke vrste spomenik obe­razprav iz poglavja Prekmur-tiski v obdobju samostojne murskih del, prikaz uporabe prostori, s katerimi je bila ta ma Küzmičema (Štefan in ski jezik: dr. Zinka Zorko Prek-Slovenije. Poglavje Narodopis-narečnega jezika v medijih, naša ustvrjalnost tako ali Mikloš), Kardošu, Košiču, mursko narečje med Muro in je in družbeno okolje: Marija ter bibliografijo prekmurskih drugače povezana. Delo to-Ivanociju, Kleklu, Krancu, Rabo na vseh jezikovnih rav-Kozar – Mukič Porabske pesmi in porabskih tiskov v novej-rej še zdaleč ni zaključeno Dragu Kuharju in mnogim ninah primerjalno z današ-v Štrekljevi zbirki; dr. Andrej šem obdobju demokratičnih in ga bo potrebno nadalje-drugim, tudi mlajšim, še njim nadnarečnim knjižnim Hozjan Historično o novo-sprememb v Sloveniji. vati,« ocenjuje urednik zbor-živečim besednim ustvarjal­jezikom; dr. Marko Jesenšek odkritem prekmurskem za-»Knjiga preko prispevkov, nika Jože Vugrinec. cem,« pouadrja Jože Vugrinec. Zgodovinska dinamika pre-pisu iz 1680 in o natisnjenem objavljenih v njej, nakazu-Zbornik Prekmurska nareč-Zbornik je izšel v nakladi 800 kmurskega jezika; dr. Marti-nekrologu za Rozo Rebeko, je, v katere smeri raziskova-na slovstvena ustvarjalnost je izvodov in zaključuje prvi, na Orožen Cerkvena pesem grofico Nádasdy, iz leta 1717; ti prekmursko narečno slov-neke vrste spomenik vsem, ki uvodni del razprav o prek­kot načrtno oblikovana lepos-Marijana Sukič Vloga sloven-stvo in skupaj z njim tudi so v času, ko je bilo Prekmurje murski narečni slovstveni lovna zvrst knjižne prekmur-skih medijev (časopis Porabje, prekmursko narečje. Potreb-odrezano od Slovenije, pisali v ustvarjalnosti. ščine; dr. Mihaela Koletnik Radio Monošter) ter kulturnih ne so kritične obdelave tek-starinskem narečju slovenske eR Porabje, 10. novembra 2005 4 Feri Lainšček TOUVAJ Milivoj M. Roš: Kako sem videl svet izpod mize/Kak san vido svejt spod stola Drobna knjižica pokaže nov nom naslednji dan „betežni”, avtorski pogled Milivoja M. ali pa - kako lahko človeku, ki Roša. Postavil se je v perspek-je sicer fizično majhen, rečejo, tivo otroškega opazovalca, da je največji daleč naokoli. In razmišljajočega fantiča, ki da je za mnoge nekaj narobe, svet odraslih opazuje, pre-če kdo gleda na svet drugače mleva in premerja spod mize, kot večina drugih ljudi. v zavetju lastne domišljije in Seveda je marsikateri pro­domiselnosti pa si oblikuje blem ali pojav za odrasle neka nova spoznanja. nekaj samoumevnega, toda Poudariti je treba, da Roš po-Rošev avtorski poseg nam nuja izvirno pripovedovalsko znano vsakdanjost zaokroži skušnjo s takšno avtorsko po-na novo, zato je knjiga polna zicijo, ki sicer ni nova sama takih prisrčnih spraševanj in po sebi. Namreč - fantič spod ugotovitev. mize je polnokrven, pravi Milivoj Roš je knjigo enain­otrok s svojim spoznavnim re-dvajsetih črtic zasnoval pred­pertoarjem, otroško iskrenimi vsem za mlade, izšla pa je reakcijami in sposobnostmi. „dvojezično”, v knjižni sloven-Se pravi, da Rošev prvoosebni ščini ter govorici porabskih pripovedovalec ni nekakšen (in prekmurskih) Slovencev. „pomanjšani” odrasel, ki bi v Temelj knjige so Roševe ob­infantilni obliki ponujal vele-jave v listu Porabje, časopisu modrosti odraslega ter jih kot Slovencev na Madžarskem. pedagoški bumerang vračal Posebna dragocenost je doda­mlademu bralcu. Izpostaviti na zgoščenka z zvočnimi po­velja tudi Rošev humor, za-snetki črtic, tako da nam za­bavne monologe fantiča ter živijo tudi v govorni podobi. njegove dialoge z odraslimi, Robert Titan Felix v spremni pri katerih išče odgovore ali besedi opozarja, med drugim, preverja tisto, kar je opazil, da je knjižica del obsežnejše slišal in videl med tem, ko se je založniške dejavnosti za Po­igral pod mizo. Recimo, kako rabje, kar je, dodajmo, še ena to, da so možakarji po dobri pohvala več. družbi in nazdravljanju z vi-Peter Kuhar Ocena iz literarne revije Mentor, oktober 2005 Pojbič je mislo, ka v njegvoj vesi nega nikoga, ka bi nej gda kaj vkradno. Mama je na njivaj kradnola krunče pa repo, oče je kradno bicikline pa držence, sestre so po štrikaj kradnole gvant, bratje pa vse, kaj jim je prišlo v roké. Sousedge so kradnoli staro železo, soused Brajko pa avtone. Glij njegvo imetje je pokazalo, ka je bijo tisti, šteri je največ kradno, najbole bogati tö. Pojbič je znau, ka de gnouk mogo on tö začnoti kradnoti. Rej­san ka ga je nišče o toum nej podučo, pa je terjo tö nej, naj tou napravi. Kraja je bila neka takšoga, o šteroj se v vesi nej gučalo. Bilou je v toum neka tajnovitoga, muk je nej bijo potrejben za­tou, ka bi bilou tou neka sramotnoga, niti nej zatou, ka bi bilou kaznivo, liki zatou, ka nej bi zvedeli tisti, šteri so touvaje gonili. Tou pa so bili policaji. Pomalek je pojbič tö gor prišo, ka je bilou največ takšoga, ka bi se splačalo vkradnoti, v bouti. Ta sta z materdjov šla gnouk na mejsec, gda je poštaš prineso pejneze. Küpila sta sou, cuker pa oli, na vsejm drugom pa sta si samo napasla oči. Mama ma je znala povedati, ka se skriva v enij glažekaj pa kaštülaj, no samo bilou je tam ešče več takšoga, o šterom je nej mejla pojma. Te je ponavadi zabrundivala, ka je tam nutra neka takšoga, ka sr­macke ne nücajo. Pojbič joj je vörvo, samo vleklo ga je pa li. Želo si je, ka bi se ma gnouk razkrilo tou, ka je nej za siromake. Zatou se je tö odloučo, ka de gnouk, gda de začno kradnoti, vzeu neka takšoga. Dugo se je pripravlo pa si je furt, gda sta šla v bouto, vöpogled­no kakšo stalažo s takšim tajnovitim blagom. Tou, ka je bilou tam, ma je bilou bole sladko od čokoladija pa dosti boukše od špileraja. Zatou je tüdik znau, ka se čas, gda de zadosti batriven, vse bole približavle. Čüto je, da de segno po nečim takšim, za koj se splača razkejrati. Gvüšno tüdik zavolo toga se ma je zgou­dilo samo od sebe pa naleki. Okrougla škatülica ma je sama šla za rokav, tisti trenutki, gda sta šla z materdjov v vrsti mimo tüčne blagajničarke, pa so ga rejsan opijanili. Bila je tou velka zmaga, kumaj se je premago, ka je nej kavülo od sreče, gda sta prišla vö z boute. »Mazalo za cipele,« ma je pravo brat, gda ma je pokazo, ka ma. »Tou tüj leko odaš samo Brajkoni, on si edini s tejm maže cipele.« »Te pa si je že rajši sam namažem,« je odgovoro pojbič. Fajn se ma je vidlo, ka de meo tak zbiksane cipele kak Brajko. »Ti si samo namaži,« je pravo brat. »Samo, če pridejo policaji, pa do iskali tistoga, šteri je vkradno biks za cipele, te znaš, ka nedo meli težkoga dela.« Pojbič je vtihno pa si potisno kaštülico nazaj v rokav. Melo ga je, ka bi go lüčo v krplive za ižo. No, te si je vseeno premislo, pa jo je skrijo na padlaši. Bila je njegvo velko blago, pa velka tajnost, štero je odo na skrivma šlatat pa prdišat. Mazalo v njej se je v tistom časi, dokejč je gore prišo, ka je nej več nevarna, pa ka si leko namaže cipele, že posišilo. Gnesden je pojbič moški, šteri se té svoje težave rad spoumni. Té dneve mi je pokazo okrouglo škatülico s posüšenim biksom za cipele, štero ma pospravleno v ladlini s svojimi dokumenti, pa mi je fejst na maudri pravo, ka je zvün toga nej v žitki nikdar nika vkradno. RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 10. novembra 2005 5 »DOČAS DE BÍLO MOJE SRCÉ, DE BÍLO ZA SLOVENSKO REJČ IN KULTURO… ...tau mi je zapisano v srcé,« pravi na porabsko rejč obrnjeno predsednik Zveze kulturnih drüštev v občini (járás) Litija v Sloveniji gospaud Jože Gorenc 15. ok­tobra, po prireditvi Srečanje slovenski pevski zborov v gledališči v Monoštri. »Moje korenjé je vöpognalo v taborišči (koncentrációs tá­bor), taum sam se naraudo. Mama mi je furt gončala, me prosila, naj v sv ojom življenji vsikdar delam na tejm, ka se slovenska rejč pa slovenska pesem ohrani, gora ostane. Vej smo pa v taborišči nej smeli gončati slovensko.« Z vesi Vače v občini Litija smo pozdravili dva zbora, moškoga pa mejšanoga. Do tejva zbora, toga dalečnoga kraja, smo prišli prejk Jožeta Gorenca, s sterim sva se spo­znala lanjsko leto na eni pri­reditvi v Turnišči na domačiji Kovač pa taum obečala eden drügomi, ka mo vküper de­lali. Etak so se letos februara na tradicionalni prireditvi „Naši dosežki” ob dnevi slo­venske kulture leko oprvim čüle porabske pesmi od go­rejnjisenički ljudski pevcov v Litiji, stere vodi domanja pevka Vera Gašpar. Svetešnji pozdrav pa gunč je mejla du­goletna članica predsedstva Zveze Erika Glanz. Drügo paut so pa pozvani bili pevci gorejnjoseničkoga pevskoga zbora na piknik v Vače, gde se je prejk stau pevcov, pevk leko srečalo, vküper spejva­lo, se padašivalo. Zatau smo iskali takšen program, gde vseveč naši domanj lidi leko spozna falaček njive bogate kulture v spejvanji. Pred­sednik Jože Gorenc nam je o kulturnom deli svoje krajine etak gounčo: „Naša občina (járás) ma ples­ne, gledališke skupine, gos­lare pa 14 pevski zborov, tau so moški, ženski, mejšani, mladinski pa mlašeči zbori. Zatau je fejs znana, ijrašnja o spejvanji. Zbori majo po pet koncertov na leto, ni­sterni eške več. Redno smo na pridreditvaj vse krajov naše občine. V kraji Litija, gde sam doma, pa spejvam v zbori tü, žive samo gezero lidi pa itak ma štiri zbore. Veseli pa ponosni smo, ka je na reviji „Mariborske pesmi” MePZ Sv. Nikolaja iz Litije leko vzeo prejk prvo mesto. Ves Vače je pa eden najstarej­ši kraj v našoj občini. V tau vesi je najšo vaško situlo do-mačin Janez Grilc 1882. leta, ka znamanöja, ka töj lidgé živejo že od davnik. Vekši tau pevk, pevcev v Vačah ne pozna nautlin, nej so vönav­čeni pevci. S tejm, ka se tej lidgé navčijo pesem na pa-met, je tau vrejdno vse poš­tenjé. Njim je tau velki tröjd, zakoj smo njim fejs hvaležni. Za nji je tau velka motivacija, če majo nastope, ka ji žené k tomi deli, naj majo volo oditi na vaje. Mislim, ka njim té danešnji nastop v Monoštri pá da mauč, volo za delo ta­dale, vej se pa pripravlajo na stauletni jubilej zborovskoga spejvanja, steroga do svetili drügo leto.” • Mam pa občutek, ka vi sami s svojo energijo, lübez­nijo do slovenske pesmi, do slovenske rejči eške dosta pevcov vcuj potegnete, njim davate vse vekšo volo, naj ta stauletna tradicija tadale rasté, ka nej? „Ge pravim tak, lidi trbej po­slöjšati. Sam nikdar si nej zavolé čeden, pameten, sam nikdar ne vejš zavolé dosta. Dobro je, če se tak pona­šaš, ka si furt malo zadržan pa pistiš drüge lidi, ka svoje ideje, mišlenja, želja odkrito vö leko povejo. Etak tej lidgé ovak gledajo na té, drügi od­nos majo do tébe. Ges pravim tak, maš dvej vüji pa en ge­zik. Se pravi gnauk večkrat poslöjšaj, kak gončiš.” Klara Fodor Porabje, 10. novembra 2005 6 BREZI POVEZAVE TEŽKO VKÜP DELAMO Pismo iz Sobote KONEC DOBER, VSE NAOUPAK Zdaj je že vejn pet-šest lejt, ka se je prvin čülo, ka cestna po­vezava baude med Gornjim Senikom pa Verico. Začnili so plane delati pa s tejmi vret so se težave tö začnile. Najbola za volo zeleni organizacij pa za volo narodnoga parka. Zdaj eden čas je vse tijo bilau. Leko ka ranč nede s te pauti nikanej, sam si zmišlavo. taum naravno zaščitanom okolji živem o in so zeleni dostakrat bola prauti, kak bi pomagali. Če je stoj gledo pa što članke v časopisi Vas Népe, tisti tak zna, od koga je guč. Zdaj je tak, ka plane mamo. Finančno podporo čakamo eške za tau cesto pa za dva plana, za gradbenoga pa finančnoga, tistoga, v šte­ Dapa nej je tak, zato ka 9. novembra biu eden djilejš, kama so vsi porabski župa­ni in drugi taši lidgé, šteri leko pomagajo, pozvani bili za volo te cestne povezave. Župana iz Gorenjega Senika Martina Ropoša sam pito, naj malo tapuvej, kak stoji zdaj ta cesta. • Kak stoji zdaj ta paut? »Dovoljenje smo dobili na mejnem območji, se pravi, kak je prvin tisti stari mejni pas bijo. Tau je blizu Čöpa­nec, tak ka s stau mejtarsko povezavo bi leko povezali tisti tau tö. Ovak bi pa dvej vesi, širše pa Őrség pa Porabje, po­vezala ta cesta. Zdaj pa, kak delamo razvojne načrte za Gorenji Senik, se tau poguča­vamo, ka bi ta cesta prejk vesi leko tavö v Austrijo pelala.« • Če je tau tak potrejbno, zaka te tau tak težko dé? »Dobro pitanje. Gnesden se tau dogaja, ka vsakši prizna, ka je tau rejsan važno, dapa gda bi finančno trbelo podpi­rati plan, tisto že bola žmet­neje de. Drügo pa tau, ka v rom de notri, kelko de košto te cejli projekt.« • Zdaj te že leko povejmo, samo pejnazge falijo pa se leko dela cesta, nej? »Zato nej cejlak. Ta cesta mora biti državna cesta, zato ka tau cesto zgraditi, kasneje vredi meti pa vzdrževati, dvej občini nejmata pejnaze. Zdaj tau eške malo vse spi, tau škemo zdaj s tejm sestankom malo prebüditi. Gda se je tau začnilo, je tak bilau, ka cest­no podjetje tau prevzeme, zato ka državne ceste oni majo prejk. Vidimo, ka tau zdaj vse stogi in niške neške pri tejm pomagati. Mi smo v zadnjom časi malo delali na tejm, če rejsan so nekateri ze­leni v časopisi povedali, ka se nika nej zgodilo. Dosta vse se godi, samo mi vse nemo jim na naus obešavali. Zdaj, gda smo že prauto konca leta, se pripravlajo vsepovsedik dru­goletni proračuni, sva si z veričkim županom tak misli­la, ka zdaj bi trbelo malo dre­gati, če škemo, naj kleta nika baude s tauga.« Lidge smo čüdna stvar. Nejsam povedo nika nouvoga, geli bar? Kak bi pa nej bili čüdni, vej smo pa zato lidge, nej? Čüd­ni smo zatoga volo, ka se sami sebi čüdivamo, kak smo čüdni. Najbole normalno za vsikšoga človeka je, ka je malo čüden. Če je stoj nej bar tak malo čü­den, njemi pravimo: - Vej pa té je nej normalen! Istino vam gučim. Če stoj v Mer­ki nema svojga psihiatra, svojga padara za pamet, vsi obračajo glavou za njim pa si šuktivajo: -Vej pa té je nej normalen! Sploj ne odi k psihiatri, k svojomi padari za pamet. V tejm svojom ravnanji, tisto ka je čüdno, je normalno, smo lidge najbole naprej valaun na toum svejti. Na, moram prajti, ka na našoj Zemli. Leko ka na toum svej­ti tam nin na kakšnoj zvejzdi gestejo eške bole čüdni, kak pa smo mi. Dapa kak vövidi, nas žmetno stoj zgrabi. Zato pa so inda gučali, ka je stvar čedna, človek pa nouri. Dapa ge neškem filozofejrati. Rad bi samo nika več od toga pra­vo, ka lidge vejmo vöobrnoti pa vözosükati vse tisto, ka se nam ne vidi pa ka nam je nej najbole žmano. Samo če doma poglednem, ne morem, ka bi mi nej v oči spadnila moja tašča Regina, trno čedna ženska. Una je gé najvekši majster za delati iz čüdnoga normalno, za nare­diti iz vcejlak naoupačnoga najbole moudro pa velko isti­no. Tak je bilou nej dugo nazaj tö. Pri sousedi so se trno lagvo svadili. Tak so se korili eden z drugim, ka so po lufti lejtali ta­lejri, laboške, piskri, posance, • Sto do pri tejm vama leko pomagali? »Vse politike smo poiskali, zato ka etašoga reda pred volitvami radi obečavajo. Poiskali smo eške pristojno ministrstvo, državno cestno podjetje, narodni park, na­dva tevena, stouci, pejgla, glaži pa falati postele. Vsi smo vedli, ka je od Regine najboukša pa­daškinja Rozina, trno moudra ženska, že palik nej njala pri meri svojga moža Ferkoja. Tak je bilou kak vsigdar, ka je Ferko prišo trno zmantrani iz slüžbe. Delo je štirinajset vör vküper. Nika drugo je nej pro-so pa je nika nej škeu, samo naj ga pistijo spati. Dapa Ro­zina, trno moudra ženska, je škela, naj njoj vküp naredi dr­ženco, ka se je spotrla tam na špici. Bole je škeu Ferko spati, bole njemi je pod nous držala tisto prekleto drženco, kak je tou vedo na drugi den poveda­ti soused Ferko. -Dapa nej me je njala pri meri! Li pa li je tadale škela, naj jo vzemem v roke. Na, pa sam jo vzeu v roke. Dapa tak včasin sam jo prejk spotro, tisto drženco. Po tistom sam se na posteli samo vkraj od nje obrno, ka mo zdaj dun leko spau pa ka si spočinem. V njoj pa je začalo vreti kak v pekli. Nakli je včesnila talejr, ka me je vse viška lüčilo. Ta­dale pa ste vidli pa čüli, ka se je godilo, -je zaspano zejvo sousrd Ferko. Ge sam njemi vörvo, ka je ranč tak bilou. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je mejla vcejlak ovakšno istino na lampaj. -Té preprokleti pidjanec! Več kak pou dneva je piu kouli s padašami. Po tistom pride domou pa vse vküper spotere. Té je nej za drugo, kak za psihiatra! - je fudala kouli sebe. -Moja padaški­nja Rozina pa njemi drvori pri lampaj pa pri riti. ravni park Őrség-Raab-Go­ričko in naše poslance. Zato naj malo vsakši nekaj čütenje ma, ka ta cesta pomeni, nej samo za nas, šteri tü živemo, liki za drüge tö. Zato smo za te keden djilejš vküppozvali, naj vidjo, kak je važna nam Prilika je palik nanesla, ka sam se zgučavo s Ferkonom. Mantralo me je, naj njemi povejm, kak si ge brodim od njega pa njegve Rozine. -Soused Ferko, vej se pa raz­pitaj, če se vsikši keden skur ne vničita s tou tvojo Rozi­no, -sam njemi pravo naraji pa vcejlak tiüma, ka naj ne bi niške drugi čiü. -Si ti vcejlak zmejšani ali ka ti je!? Ge brezi moje Ro­zine ne morem živeti, ge bi nej mogo tadale živeti brezi najinoga bitja pa štükanja pa lüčanja talejrov, tevenov pa posenc es pa ta. Tou je za naja najbole normalno na toum svejti, - se mi je čüdivo, ka gučim takše norije. - Name moja Rozina najbole raz­mej, ka ge nücam v žitki, ge pa najbole vejm, kak trbej z njouv. Ti rejsan nika ne raz­mejš, müva se mava radiva pa se trno lübiva. Rejsan nika ne razmejm. Večer so znouva skozi okno lejtali ta­lejri pa vse drugo, ka sta vzela v roke. Rejsan krepka, glasna pa draga lübezen. Dapa moja tašča Regina, trno čedna žen­ska, tö nika ne razmej. -Boug moj, kak je Ferko znou­va pijan! Té mi mojo Rozino na nikoj spravi, -si je bro­dila na glas in že odišla ta k sousedi, ka se gore vzeme za svojo padaškinjo Rozino, trno moudro žensko. Dapa brž je prišla nazaj. -Tejvadva sta vcejlak čüdni­va. Pravita, ka si tak kaže­ta, kak se radiva mata. Na, tak je s tejm pri nas pa pri naši sousedaj pa eške na dosta drugi mestaj na toum svejti. Miki ta cesta. Po djilejši napravi­mo eno izjavo, štero vsakši podpiše, sto je tam bijo. V tejm de pisalo, ka bi ta cestna povezava pomenila trenutno in dolgoročno.« K. Holec Porabje, 10. novembra 2005 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­ čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠI PONDEJLEK PO NEDELI Po nedeli pride pondejlek. Zato pa se zove, ka je pone­dejlek, ka je tou tisti den po nedeli. Nedela pa je zato, ka se na té den nika ne dela. Tau tö znamenüje, ka se v pondejlek že dela. Ja, dragi moj Dnevnik, na tou sam gore prišla zavolo naše te­tice Marjete, ka je po dugi lejtaj prišla k nam s Švedske. Rejsan lejpi konec tedna je za nami. Dosta veseloga pa lejpoga se nam je zgodilo. Pa kelko vsega sam zvedla nouvoga od indašnji časov. Našiva ata pa mama pa te­tica pravijo, ka je inda lepše bilou, kak pa je gnes. Ge ne vejm, če je tou istina. Dapa če je poslüšam, si dam valati, ka je tou rejsan. Ali vse gnouk mine, dragi moj Dnevnik. Pa je tak mi­noula lejpa slika od naše tetice Marjete tö. Na gnešnji den se je vcejlak vömenila. Že brž po tistom, gda smo prišli iz šoule. -Tak, mlajši! Po obedi se dete včit, po tistom pa se zgučimo, ka de sto delo, -nam je zapovejdala kak kakši generališ. -Na, pa poglednimo, ka vse ste se že navčili, -je bila pri nas eške prva, kak smo knige gor oprli. Spitavala nas je vsefele, mi pa smo jo samo z debelim gledali. Sestra Zana je tü pa tam kaj vejdla povedati na njena pitanja, ge pa brat Andi pa nika. Vej je pa Zana tou malo, ka je vejdla ši, vej pa vi nika ne vejte, vej pa vi nika ne poumnite. Ka de z vas, gda te velki. Mi smo v šouli mogli vse zna­ti, pa smo znali tö. Zato, ka smo se včili. Ja, ja, ma njoust je nej lejpa navada, -je majütala z glavo es pa ta. -Ge sam se včila, delala, pa včila, pa delala, pa znouva včila. Zato pa sam nika naprajla v žitki, -je vejn že desetič povedala, kak je una nika naprajla v svojom žitki. Dun smo zgotouvili vse, ka je trbelo naprajti za šoulo. Brat Andi se je že škeu špilati s sou­sedom Tonijom. Tetica Marje­ta je brž stoupila med njiva. -Vej si pa že prevelki za špilanje. Delati trbej, nej je vsikši den svetek pa nedela. Meni je zatoga volo gratalo v žitki, pa sam nika na­prajla v žitki, -je znouva gratala kak kakši korat, ka se nafudavle pred drugimi. Mama pa ata sta nej na tou njeno komandejranje nika prajla. Ata je gledo teve, mama pa pila kafej s sousedico. Kak če bi nej bila s toga sveta. Zato je Zana prajla, ka mama pa ata tö nika ne delata. -Ne gledaj ato pa mamo! Njiva sta že dosta delala pa sta že davnik zgotouvi­la šoulo. Na, ti Zana boš šla okapat gradec, Andi de zepro posoudo od obeda, ti malička pa boš mami pa ati spucala cipele, -je na konci pokazala eške na mene. -Tak, zdaj pa delat! Žitek je nej svetek, ka te vedli. Ge tou dobro vejm, ka sam Moj mali brat Andi ne guči dosta. Zdaj pa se je dun zgla­so. Pri toum njenom zadnjom guči jo je samo pogledno. Po tistom se je doj vseu na kauč pri našom ati. Noge je dau na mali sto ranč tak kak un. Zdaj je skur kak filozof začno gučati pomalek, kak se gible megla pri našom potoki. -Čüj, tetica Marjeta, -je na­redo prvo pauzo. -Kak tou, ka si si nikak nej mogla najti moža, če pa si si tak lejpi žitek vküper spravila? Naša mama pravi, ka te je nieden nej škeu meti, ka si prej preveč modrijasta, -je preklau noge eno na drugo, naša mama pa je mejla čeda­le bole rdeče vüje. -Tadale je za mene nej nikšna sreča, če človek žive v ednoj sobi z malo künjo. Na, za tebe je sreča leko tou, ka je ta mala soba pa eške menjša künja na Švedskom. Dapa meni je eti doma najlepše. Naš mali filozof je enjo gu­čati. Gratala je tiüča, ka se je vsikšomi vsela na rame. -Tak, zdaj pa se dem špilat s pajdašom Tonijom. Na te­veni tak ali ovak nega nika vrejdnoga. Tak nekak se je zgotouvo delovni den naše tetice Mar-jete. Do večera je bila skur vcejlak tiüma. Kuman kes­no po večerdji se je začnila zgučavati z mamo pa atom. Pogučavali so se, če je inda rejsan bilou lepše, kak pa je gnes. Ja, dragi moj Dnevnik, nej sam vejdla, ka mam takš­noga brata. Leko tetica guči, Zana, je tetico premalo. -Ja, moji dosta vidla, -je znouva gra-takšnom lepše bilou? mlaj-tüvala korat. starejša pa vekša. Dapa Porabje, 10. novembra 2005 bilou si nika v žitki dun vküper ka ške. Tak, kak je gučo moj za Marjeto sprajla. Ge vejm, kak je tou Andi, si je v njeni lejtaj nej na toum svejti, ka sam ga niške vüpo. Gda je potom JAVNI POZIV Republika Slovenija, Urad vlade RS za Slovencev v zamejstvu in po svetu razpisuje Javni poziv za sofinanciranje programov in projektov Slovencev v zamejstvu v letu 2006. Namen javnega poziva je spodbujanje dejavnosti, ki med slovenskimi rojaki, ki živijo v zamej­stvu, omogočajo: • utrjevanje in ohranjanje narodne, jezikovne ter kulturne identitete • medsebojno povezovanje •ohranjanje vezi z Republiko Slovenijo • vzdrževanje struktur in dejavnosti avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Namen javnega poziva je tudi vzpodbujati dejavnosti s tega področja v Republiki Sloveniji. Na javni poziv se lahko prijavijo tako pravne (organizacije, društva ter njihove zveze itd.) kot fizične osebe (posamezniki) iz Republike Slovenije in tujine. Poziv se prične 21.10.2005 in zaključi s porabo razpoložljivih sredstev oz. najkasneje 25.9.2006. Posebna komisija za odpiranje bo odpirala vloge po vrstnem redu prispetja. Posebna komisija za odpiranje bo pričela s prvim odpiranjem vlog dne 5.12.2005. Naslednja od­piranja bodo praviloma enkrat na dva meseca. Dokumentacijo javnega poziva (obrazec za pripravo vloge, pogoji in merila za dodeljevanje sredstev ter vzorec pogodbe) zainteresirani lahko dvignejo v tajništvu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Železna cesta 14, 1000 Ljubljana, tel. 01 478 22 91 (vsak dan med 9. in 14. uro) in vseh diplomatsko-konzularnih predstavništvih Republike Slovenije v času uradnih ur. Dokumentacija javnega poziva je na razpolago tudi na spletni strani Urada za Slovence v zamej­ stvu in po svetu: http://www.uszs.gov.si/. Vsi prauškardje (vsevtjüpar 45 vernikov) iz Slovenske vesi, Vara­ša, s Traušča pa z Židova se trnok lopau zahvalimo Zvezi Sloven­cov na Vogrskom zatau, ka ste nam vöplačali pautno ceringo za avtobus, s sterim smo se 18. septembra brezplačno leko pelali v Vasvár. Posaba se zavalimo Vajdinoma (Neguša) Katina, ka je na svojo ceringo dala naredti na prauško valaun nauvo zastavo. Mislim, ka nam je vrejdno bilau pomagati. Prosimo Vas, drugo leto tö mislite na nas, pa nas pomagajte, če leko. Baug naj Vam staukrat plati za Vašo pomauč! Organizatorka Micka Melcer iz Slovenske vesi Rdeči lampaš Policaj je etognauk nika po ednom velkom varaši zaplejto pa na večer se je k ednoj takšoj hiši pritepo, gde je rdeči lampaš goro. Tak vejte, ka tau znamenü­je. No, on zdaj cinga na vrataj, gospa, ki vodi tau kučo, vöpride pa ma etak pravi: »Gospaud po­licaj, staupite nut k nam.« Policaj skuma z glavauv, depa samo stoji pred vratami. Zdaj gospa malo čaka pa ga znau­vič zove, naj staupi nut, naj ga nede tak sram. Policaj se pa itak ne gene. Zdaj ga gospa pita, zakoj neške k njim nut staupiti. Policaj pa etak pravi: »Samo eden trenutek, čakam, ka de vaš lam­paš zeleno svejto, zatok ka pri rdečom nej slobaudno prejk titi.« Gde človeka ne poznajo Hirešnja Lujza je etognauk na policijo prišla, tam je ednoga policaja pitala: »Gospaud poli­caj, ka naj napravim? Etognauk sam v ednoj kompaniji bila, tam mi je eden moški tak pravo, ka sam ge edna velka ujdla.« Policaj zdaj etak pravi: »Gospa, ne ojdta v takšo kompanijo, gde vas poznajo.« Že deseto Vdardjeni Alfonz si je etognauk vövzeo eden den dopusta pa je te že od zranka mau v ogradca kopo lüknje. Že deseto lüknjo je kopo, gda je mimo njega išo sau­sed pa ga pito, ka zlodja dela. Alfonz pa: »Samo njaj, moj pes mi je zgino pa ga škem pokopati.« Saused pa: »Pa te zakoj telko lükenj kopaš?« »Zakoj, zakoj! Zatok ka se mi je do tejga mau vsakša na malo pršikala.« V kmici Policaj je etognauk v slüžbi biu pa večer, gda je že fejst kmica bila, je srečo ednoga človeka, šteri se je na kaulaj pelo, kaula pa je vlejko eden konj. Policaj ga je stavo, pa ga pito, zakoj nejma na kaulaj posvejta. Of pa etak: »Zakoj bi pa emo, vej je pa konj slejpi.« I.B. Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Jože Kološa-Kološ Jože Kološa-Kološ se je na­rodiu 1920 v Soboti in mrou leta 1998 v Kopri. Biu je fo­tograf umetnik iz Prekmurja, pravi mojster fotografi­je. Če gledamo edno od dvej njegvi monografij, leko vidimo, ka je prvi študijski fotograf­ski kejp napravo pri šestnajsti lejtaj, leta 1936. Od te dale je Kološ neprestanoma na pouti po njegovi Soboti pa po Prekmurji. Zavo­lo njega so nam ostale fotografije časa, ka je davnik premino, ka ga je povozila moderniza­cija. Dapa ne ide samo za kejpe, ka bi nam tou kazali. V nji leko spoznamo majstra Kološo, ka se zgučav­le s sveklino, s sencami, s ka­rakterom lidi ali krajine in v dialogi s samim seuv, gda iške tisti pravi čas, gda de stisno na gombo aparata. Po tistom je v svojom laboratoriji zgotouvo mojstrovine, nabralo se jih je za cejlo velko sobo. Kološ pa je s časom biu vse bole kritičen. Isko je nouve in nouve pripovejsti, je predejvo na foto paper, dokeč je nej pra­vo: Tou je vredi, drugo je za smetke. In je tak za istino na­pravo tö, brezi milosti. Pri skur štirideseti lejtaj se je z ženo Piriko odselo v Koper. Njegva Sobota, ka jo je emo tak rad, njemi je bila slaba mati. V Kopri je napravo, začo delati vcejlak nouve fotografije, njeg­vo majstrstvo je dobilo nouve dimenzije. Kakoli, ka si je v Ko­pri napravo nouvi doum, je nej mogo živeti brezi svoje Sobote. Zato je normalno, ka je skur vse svoje fotografije pa eške kaj drugoga zapüsto svojomi varaši. Občina Murska Sobota je vse njegove reči dala v skrb tistim, ka se na tou razmejo. Tak je zdaj Kološova umetni­ška erbija v Muzeji Murska Sobota. Dapa pokojni Kološ in njegva Pirika sta se s prejd­njimi na občini pogodila, ka Kološ dobi v muzeji svojo spo­minsko sobo tö. Tak de njegvo velko blago leko vidlo vse več lidi. Ali, kak vse vövidi njemi je njegva draga Sobota znou­va lagva mati. Nika eške vö ne vidi, ka bi se kaj takšnoga zgodilo. Čegli pozvani iz sobo­škoga muzeja cejli čas prosijo občino Sobota, naj spuni obe­čanje, so nouvi prejdnji v njej glüpi na obej vüji. Leko, ka de se najšo kakši drugi varaš, ste­ri de vedo, ka se dela s takšnim blagom, kakšno nam je zapü­sto velki majster na fotoapara­ti Jože Kološa-Kološ. Na žalost je tou tö pripovejst iz soboškoga muzeja. Miki Roš ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.