U č i 1 a. (Spisal J. Lapajue.) (Dalje in Konec.) Kako ohraniti učila. Lepa in zadostna zbirka učil stane mnogo novcev, pa tudi ninogo truda. Učitelj, ki je sam nabiral učila, bode' tudi cenil in vedel, koliko so vredna, ker ve, koliko se je trudil, ko jih je nabiral. Dogodi se pa tudi, da pride nov učitelj na šolo, kjer najde veliko zbirko učil, pa ne ve ceniti njih vrednosti in je zelo zanemari. Zanemarja pa jo morebiti ne ravno iz malomarnosti, uiarveč iz nevednosti, ker ne ve, kako je s tern ali unim učilom ravnati, da ga ,,zob časa" prehitro ne pregloda. Prvi pogoj in najboljše sredstvo, da se učila dobro ohranijo, je posebna soba za učila. Ali, koliko malo je šol, ki itnajo za učila posebno sobo?! Zato naj pa učitelj ima učila v svoji pisarni. A take šole tudi lehko po Slovenskem na prste seštejemo, da bi v njih bila pisarna za šolskega voditelja. Na vsak način pa morajo biti za shrambo velike omare, ki naj bodo razpostavijene v šolski sobi ali v bližini šolske sobe, po hodnikih, v veži itd. Kako je treba učila hraniti in varovati, o tem govori precej obširno knjižica Hofer-jeva — nConservierung der Lehrmittel". (Pichler v Beču.) Kako kupovati in napravljati učila. Ker je uže toliko obilo učil, ker tovarnarji, knjigarji kar tekmujejo v tej stroki, zato se človek pri nakupovanji učil nikakor ne sme prenagliti. Predno si učitelj za trdno napravi kako učilo, prepriča naj se, koliko je učilo za praktično uporabo vredno in koliko stane in ali je rabljivo za to ali to šolo. V ta naraen naj si pa učitelj naroči blago samo na ogled. Ako mu ugaja vse, kar more od dobrega učila zahtevati, pridrži ga. Ako ni zanj, pošlje ga nazaj. Povrnitev in naročitev dandanes itak ne stane veliko, ko je poštnina po ceni. A naročuje naj s.e samo pri avstrijskih knjigotržcih, kajti pri blagu, ki dojde iz inozemstva, treba je še visoko carino plačevati. Kakor smo pa uže večkrat poudarjali, učitelju ni treba ravno kupovati mnogo učil; vsaj jih lehko dobi pri raznoterih šolskih prijateljih in sploh tudi pri drugih ljudeh, n. pr. od vrtnarjev cvetic, grmovja, od semenskih trgovcev semena, od raesarjev razne živalske dele: rogovje, parklje, črepine, možgane, srce (kar dene v špirit), od gozdarjev lesovje, gobe. Učiteljice ročnih del bodo dobile od gospa obrazce za kačkanje, zaznauiovaoje, vrezovanje. Rokodelci in fabrikanti bodo dali razne tehnologiške izdelke, n. pr. usnjarji razno usnije, krznarji kože, tkalci tkanine; ključavničarji in kleparji razno železje, cink, kositar, baker. Pri trgovcih učitelj lehko to in ono nabere, pti lekarjih kemikalije itd. Kakor sem pa že ornenil, dobe se po svetu šolski prijatelji, ki dajo učila brezplačno in sicer so ti prijatelji (po zapisniku v Lehr- und Lehrmittelmagazin) ti-le: 1. C. kr. rudarsko vodstvo v Idriji (cinober) (tudi v Pfibramu, Schwarz na Tirolskem in dr.). 2. A. G. Mich. Junger, c. kr. rudniški oskrbnik v Klavsen-u (Tirolsko) daje rudnine. 3. C. kr. generahia direkcija avstrijskih železnic na Dunaji (galvaniške elemente). 4. Kneza Saluia fužine Blansko (Moravsko). 5. Firnia Kuha & C. v Beču obrazec, ki predstavlja izdelovanje peres) iu še več drugih prijateljev, ki pa dajejo učila uajveč le za višje šole (meščanske, realke itd.). O stalnih razstavah učil. 0 tej točki je pisec te razprave že razložil svoje mnenje dvakrat v nUčiteljskem Tovarišu". V predlanskem nUč. Tovarišu" je opisoval stalno razstavo učil v Gradci, v lanskem je njegov govor o tej stvari, ki ga je imel pri občnem zboru nSlovenskega učiteljskega društva" v Ljubljani. Opozorovaje na te spise, poudarjam samo to še, da Graška učilska razstava kaj lepo napreduje. Graški razstavi je došlo že tisoč pošiljatev; ona je brojila konec 1887. 1. uže 5048 objektov, ki so vkupno do 10.000 gld. vredni. Raznih slik in pisnih predstav je 2109, aparatov 258, naravoslovnih zbirk 258, modelov, strojev 88, uteži, orodja 62 kosov, pisnega in risarskega materijala je 200 komadov. Šolskega pohištva 90 kosov, telovadskega orodja 52 kosov, načrtov in kalupov od šolskih poslopij je 52, a knjižnica šteje 1842. del. Poleg tega je prevzel odbor te razstave še po pokojnem učitelju Kmetiču muzej pisarskega orodja. Da je mogel vse to izpeljati, dobival je razne podpore od šolskih prijateljev, zlasti pa od naučnega ministerstva, deželnega zbora, deželnega šolskega sveta, od hranilnice in Graškega mesta. Da bi Slovencem taka stalna razstava učil zelo koristila, lehko uže iz tega razvidirao, ko v zvezi z učiteljišči po Slovenskem ni še posebnih zbirk učil, kakeršne bi morale biti v smislu organizacijskega štatuta teh učilnic. Da bode nam slovenskim učiteljem v resaici misliti na osnovanje stalne učilske razstave, kažejo nain nemški učitelji jasno. Ti n. pr. niso več zadovoljni, da lmajo v Gradci tako lepo zbirko; snujejo še celo po deželi tako zvane lokalue muzeje, ki skoro da niso druzega, kakor zbirke učil, ki ugajajo raznim šolskim svrham, pa tudi privatnim učenjaškim namenom. Taki lokalni rnuzeji so v Celji, Fiirstenfeldu in dr. V Ljubljani bi se v deželnem muzeji Rudolfinum menda dobili še prostori za tako razstavo, in ni dvomiti, da bi jih kranjski deželui odbor v ta hvalovredni namen ne dal brezplačno. Naj bi te vrstice nekoliko potnogle, da se v Ljubljani ustanovi taka nova naprava, ki bi bila na korist slovenskemn šolstvu in na čast slovenskemu, osobito Ljubljanskemu učiteljstvu.