Vse je hitelo tjä na kvar discipline in inšpekcijski častnik jc imel 
dokaj posla. Vojaki so'nejevoljno in stoprav ostavili vodnjak, ko ni 
bilo nobene kapljice vode več v njem. Obtičalo pa je nekoliko kosi-
tarnih kotličkov in čutdrčic v blatu na dnu vodnjaka v spomin 
krutega roparstva. 
Ne korakamo več dolgo časa. Kmalu smo blizu leno tekoče 
reke Vrbas. Tu se ustavimo ter ušatorimo poleg vasice »Magla-
jani«. A žalostno novico čujcmo. Provijantna kolona je še za jedno 
uro zadaj in se le počasi dalje pomika, mi pa nimamo drugega pri 
sebi, kakor malo kruha suhorja. (Dalje prihodnjič.) 
Belokranjsko kolo 
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. 
Spisal J. Navratil. 
II. Poljansko kolo. 
a. 
Kolo v Starem Trgu. 
(Dalje.) 
redno pa pojdcmo tega »kola« gledat in poslušat, poučuje 
nas vč. gospod župnik takd: 
»Napevi so pesmicam taki, kakor sploh naši »Vlahi« 
okoli Metlike pojd; vender pa ima vsaka pesem nekaj drugačnega, 
kar pa tujec težko razloči. Takd se mladež vrti in poje; stari pa 
okoli stojč, gledajo in tobak (»duhan«) pušijo«. 
Čudno pa, da se je baš početek (v prvih dveh vrsticah izneveril 
»ndrodni mčri«, vender v naslednji pesmi, malo menj nego pri Ko-
betu. Da vidimol (Zapisal je te pesmi letos Jure Koče iz Trga, 
a ne »na kitice«, nego zdržema t. j. po vrsti, kot da jc nevezana 
beseda. Na kitice itd. razdelil jih je vč. g. župnik Režek sam.) 

Zbiraj se, zbiraj lepi /.bor 
Vseh mladih d i vojak! a) 
Ajde, kolo! da skočimo,3) 
Da to trato povalimo! 
Kolo v »Trgu«. 
I. 
Zbiraj se zbiraj, lepi zbor 
Vseh mladih junakov! 
Ajde, kolo! da skočimo, 
Da to trato povalimo! 
Zbiraj se, zbiraj lepi zbor 
Vseh mladih snašic! 
Ajde, kolo! da skočimo. 
Da to trato povalimo 
Po župnikovem razjasni Iu treba prvi dve vrstici v vsaki kitici 
čitati takö: 
—v u — 
Zbiraj se | zbiraj | lepi zbor 
—V — U — U 
useh j mladih ] divo j jftk, 
—u u u — v 
useh mladih | junÄ | köv, 
—v —u UU 
useh j mladih | sndšic | •') 
V 2. in 4. vrsti so pravilni narodni osmčrci: 
— v —o — u — u 
ajde I kolo | da sko | čimo itd. 
Tudi v Trgu (kakor v Metliki, pa i pri Hrvatih in Srbih) pri-
hajajo za pravim »kolom« na vrsto druge pesmi, ki se popevajo v 
kolu, dasi se ne tičejo kola čisto nič; n. pr.: 
2.r>) 
V našem polji zlata jablan, 
Daj Bog, daj nam dobro leto, 
Daj Marija, daj nam Bog. 
Pod jablan k o zlata miza, 
Daj Bog, daj nam itd. 
Jokol' (okol') mize zlati stoli, 
Na njih sedi Bog, Marija,a) 
Daj Bog, daj nam itd. 
V rokah ima zlato kropcl,') 
Hiti se vb zlato jablan, 
Doli pado tri jabuka: 
Prvo palo v naše polje; 
Naše polje obrodilo, 
Daj Bog, daj nam itd. 
Drugo palo v nase gore, *) 
Naše gore obrodile. 
Daj Bog, daj nam itd. 
') »Stari Trg« zovejo na kratko tudi »Trg«. 
-) Po D. Neman.: »Čak.-kroat. Studien. Wien, 1884 1. Fortsetz., str. 47 (2, b) naglaša 
se čakavski gen. pl. divöjak (=s srb. jugozap. djfevojilka); v Metliškem kolu pa divojk. 
s) Prim. Vuk. I (1841); 176: »Skoči, kolo, da skočimo!« Tako u početku igre 
3krat prvič in drugič v pesmi Risanski (Risan, Risano v Dalm.). 
') V tej vrstici pogrešamo jednega zloga. Kamo sreče, da se sme (ako bi se 
smelo) govoriti in pisati: »sinašic« ; ali po besedah župnikovih res vsi izgovarjajo: 
»snašic«, a ne: »sinašic«! tedaj: »snaha«, »dem. »snašica« (a ne: sinaha, sinašica). 
Tako uči tudi slavni Miklošič: »Lexic. psi. gr.-lat.« 867. II.) 
s) V naslednjih pesmih naglašene so samo dne besede, katere je blagovolil na-
glašati vč. g. župnik Režek. Neznačeno »mdro« pogodi vsak vcŠčrik lahko sam. 
'•) Zdaj popevajo ne gledčč na mero takö: 
»Na njih sedijo Bog, Marija, sv. Peter.« 
:) Krepelo ali krepelica. 
s) Vinske gore (= viudgrade). 

Tretje palo v naše selo, 
Naše selo zdravo oj veseli; 
Daj Bog, daj nam dobro leto 
Daj Marija, daj nam Bog, 
Kt za kdlo,») 
Naj gre z nami v kdlo, 
Ki ni zd to, 
Naj od strrfni gleda. 
Da si, da si mdja, 
Imela bi .drriga' ; 
Nisem, nisem tvoja, 
Ni bratca (»braca«) tvojega; 
Več sem. več sem svojega2) 
,Milega drdgoga', 
Koj me, koj me ljubi. 
Popustit' me neče.3) 
Kraj bunara4) 
Deteljina trava. 
Na travi jc bicli list papira, 
Na papiru črne slave6) piše, 
Črne slave in so žalovite, 
Aalovite i Rogu so mile. 
[Težke ti so divojačke kletve j: 
Kodarfi) zdahne, 
List in trava sahne; 
Kod T) zakune, 
Do neba se čujc; 
Kod *•) zaplaka "), 
Vsa se zemlja strese. 
Bolj' bi bilo, cerkvo razgraditi, 
Neg(o) divojko na vero ljubiti; 
Cerkva bi se zopet zagradila,l0) 
Oj divojka vere ne dobila, 
Niti vere, uit (i) poštenja svojega.11) 
Koj zna bolje, 
Rodilo mu polje, 
Koj (i) zna više, 
Naj si s perom piše. 
5-
O naslednji pesmici, ki se poje zdaj tudi v kolu, piše vč. gosp. 
župnik Režek takö: »Ta pesmica se mi zdi tujka; ne diši nič po 
»Poljanski« srbščini; bržkone jc odkod drugod sem prinesena«. — 
»Tujka« znači namreč tukaj takozvano »kranjšČino«. Vender se je 
vteplo vdnjo nekoliko belokranjskih oblik: n. pr.: »sproletčla« (nm.: 
J) T. j.: Koji (je) za kolo. Po 1). Neman.: »Čak.-kroat Studien«, I. Forts. 
1884; 4 (i): »kölo, g. kila«. 
-) Namesto: svöga. 
H) Ali pa: »Ostavit' me neče«. 
4) Bunar (bundra), turška beseda, = studenec, vodnjak. 
;) Namesto: »črne slove (bolje: »cma slova«). Nekaterim Hrvatom, sosedom našim, 
znači »slova« (f.) pisme ali Črko (Buchstal»e), mor<la zarad razločka, zato ker književno 
»slovo (n.) znači tudi nsl. »besedo«, a ta pojem pripada i tu bolje od önega. 
"), :) in s) Namesto pravilnega: »kadar«. Hrvati popevajo: »Kada«, »kad«; 
takd sem to lepo ndrodno hrvatsko pesmico slišal (mutatis mutandis) prvič popdvati 
1. 1867. tudi v Metliki. 
»Zaplače« — veli Hrvat. 
10) Namesto: hrv. »sagradila«. 
J1) Bolje: »Niti vere, nit* poštenja svoga« (sloven.: svoj'ga). 

priletela); »niso bila to zidarja« (nm.: nista bila itd.1) Na primer samo 
prve štiri vrstice! 
Ena ptfč'ca sproletčla In to pesmico zapčla 
Iz (te*) dežele štajarske, Od Marije žiUostne itd. 
C. 
Kolo v Predgradu. 
Na drobno in mično je popisal to kolo in ndrodne igre oziroma 
pesmi, ki se popevajo v kolu itd. Jure Rdde iz istega Predgrada. Tudi 
on je pisal pesmi med drugim popisom zdržema; na granese ali 
vrstice razdelil sem jih stoprav jaz, ker mi je vč. g. župnik Režek 
blagovolil poslati tudi tega svedoka rokopis, po katerem skoraj lahko 
pogodiš, s kake narodnosti ljudmi je občeval ta svedok. Tukaj samo 
še toliko, da bödem, držeč se .matice', pripovedoval po svoje v 
književnem jeziku, opozarjaje gredoč na njene jezikovne posebnosti, 
narodne pesmi pa včrno ponavljal po rokopisu, a potrebne popravke 
opravičeval z vzroki v opazkah, kakor pri poprejšnjih pesmih. 
Najpoprej, kadar so se zbirali za v kolo — piše naš svedok — 
šli so — nekoliko dečdkov in dcklčt — na sred vasi ... na 
trdto, in kadar so se na tisti trati zbrali vsi vkup,8) stopilo jc ne-
koliko dečak o v in dekl čt na to stran trdte, nekoliko pa na öno 
stran, in so začeli prvi proti drugim popčvati *) a drugi odpevati jim 
tako (o stari, ki nam jc nekoliko že znana z Metliškega »püngrta«,) samo 
da se ondi igra in popeva po »kolu«, tu pa že pred »kolom«: 
i. 
Most. 
1. Jeli trd1) ta vaš most? »Brojeli broj, bronjke broj«.») 
2. Včra je trd 'se,:) ko kost. 
') Dvojino (dual) izgubili so namreč Beli Kranjci do malega; (tedaj ne še 
p o vse, kakor Čitaš pri Vrazu V. 51). 
'-') Ta nepotrebna nemčizna pokvarila je pesmi t tuli odkdzano ji mčro. 
3) On piše »ukup«. 
4) Naš svedok piše: »popevat' ali pet'«. Po tej razlagi sodimo, da je v sve do-
kovem kraji prvi glagol (popčvati) navadnejši od drugega (pčti). Pis. 
Zarad m<Sre bolje: »trden«, kakor čitaš o Metliškem »mostu«. Primeri oba: 
»most« — »mostu« tudi za rad nepravilne mere. Zarinil se jc v oba tudi tisti: »žilier«. 
(Oüdno!) , 
'Se ('se) =r vse. V matici povsod samo • »se« (za oba pomen: se in vse). 
Čuden, nerazumljiv pripevek, kakor Metliški: »Hindr, handr žumbr«. . . . 
v pesmi: »Reščlca« na 339. strrini. 

Ali gremo žiher čez vaš most ?') 
Brojeli itd 
,Ziher' greste čez naš most 
Brojeli itd. 
Saj je trd . . ,kako' kost 
Brojeli itd. 
Iz česa ste ga delali? 
Brojeli itd. 
Iz ,tc' repe ribane, 
Iz ,teh* rakovih koSčic. 
Brojeli itd. 
Vi ste kume 5 . . kani 
Brojeli itd. 
Vi ste na vrh glave grintavi. 
Poti očima plesnivi 
Brojeli itd. 
Potčm so sc bližali 6ni tčm — drug drugemu 
.zdraviti' (pozdravljati), nato pa zopet popčvati:2) 
in se začeli 
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 
'Seli lijepih, mladih djevojak!: 
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 
'Seh lipih junakov!5) 
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 
*Seh lipih ,sna§icahl! 
'Se selo je Juretu na ruko 
Tako ti Boga, Djuro mlad! 
2. 
IColo. 
,Kam' (kak?) bi ja grade <lohajal 
Od tvoj'ga grada do moj'ga! 
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor! 
Koj(i)4) jc za kolo, 
Naj gre .... h kolo5) 
Koj(i) ni za kolo, 
Nek' od strdni gleda! 
Potlej »so začeli« dečaki streljati (s pištolami) in vriskati, a de-
kleta popevati »vsakovrstne«0) pesmi; n. pr.: 
3-
Igraj kolo, igraj kolo 
Dvajset ,ji* dva igra! 
U tem kolu lipi Jure igra! 
Lipi Jure sladka usta ima; 
Da me hoče, da me hoče 
Da poljubi & njima! 
(Nato dečdki): 
Igraj kolo, igraj kolo 
Dvajset ,ji' dva igra! 
U tem kolu lipa Kala igra! 
Lipa Kata lipa usta ima; 
Da me hoče, da me hoče 
Da poljubi § njima! 
>) »Ali smemo čez va£ most«? — popevalo se je morda iz prvine; s pokvarjeno 
govorico, pokvarila se je tudi prvotna mčra, ki je zdaj za dva zloga predolga. 
2) V matici takö: »Potem so Ali aden proti drugemu in »sose« začeli, skup zdravit, 
in so začeli popevat ali pet«. 
Število »adenc (= öden, jžden) rabi in sklanja nas svedok tako, kakor Mctličani: 
urinega (= enega, jednega)«. — 
:l) Beseda »junak« rabi Poljancem samo še v ndroduih pesmih; tudi »dečdk« 
moral se je umekniti tujemu »fantu«. 
4) To je: v matici »koj«. (V Trgu popevajo: *kl« brez glagola »je«). 
'•>) Bolje: »Naj gre z nami v kolo«. (Prim. III. I'redgrajsko pesem na 494. str ). 
Pis. 
6) »Usako vršne« (tudi: »usakc vrsue«) piSe naS svedok. — Pis 

Tako se jc popčvalo za vsakega dečaka in za vsako deklč, ko-
likor jih jc bilo v kolu, dokler niso prišli na vrsto vsi (po imeni). 
Po drugih »raznovrstnih« pesmih zapčli so pa zopet v kolu: 
4-
Skoči kolo, da skočimo,') 
Da se malo z veselimo, 
Da si drage izbiramo! 
Pri tčm so začeli skakati vsi »okoli na okoli«,2) dečdki pa 
zmčrom »iz pi.štol streljali«. Dečiiki so si kupili tudi »po — par včder 
vina«, in pili potem v kolu, a ž njimi vred tudi dekleta. 
Ali vsak dcčdk ne sme v kolo (n. pr. dokler ne na vrši kakih 
18 let); tako i dekleta ne. Tudi iz druge vasi niso smeli dečdki v 
kolo, zato ker so se prčcej . . . stepli, dekleta so pa smele, naj so 
bile prav iz druge vasi, če so bile ,kaj' lepe in izvrstne, a drugače 
nc. Drugi dečdki, kateri so bili iz druge vasi, morali (»mogli«) so pa 
le od strani gledati; takd tudi domači dečdki in dekleta, kateriniso 
bili za to,4) n. pr, kateri so bili še premladi, pa tudi (»tisti«), kateri 
so bili že prestari (»prestare že«). Mlajši dečdki in dečki so pa mlade 
deklice (»dekleta«) in »stare« preč — na stran ,vlekli4 od kola, tako 
daß) so se morali (»mogli«) nekateri krat smejati vsi vkup (»ukup«). 
Imeli so tudi kletarja, kateri jim (»jima« sie!) je v kolu (»notri 
u koli«) vino točil in jim (»jima«) dajal piti; takd tudi kakemu iz-
vrstnemu možaku, kateri je gledal od strani (»ostrani«). 
Če je lepo vreme, tudi do II. ure ,zvečer' kolo igrajo pri luči, 
ki jo postavijo v kolo (na sredino), a zraven nje lodrico vina, s ka-
terim se krepčajo. 
Tudi kakšna stara babica in star dedec sta od strani gledala 
(»gledali«) to izvrstno kolo, rekši, kako lepo znajo njih hčere in sinovi 
kolo igrati. *) 
Popevali (»peli«) so v ,kolu4 tudi tako: 
') Povse tako pri Vuku 3krat n. n. m. 
-) Naš svedok primerja to skakanje štajerskemu plesu; pa kdor ni videl takega 
,kola' sam, temu je to težko dopovedati z besedami. 
3 Naš svedok piše — razven jednega slučaja — zmčrom belokranjski: »kteric, a 
ne : »kateri«. Tako i „nekteri", a ne „nekateri". 
4) Izv. belokranjski: z&-to („zatu" čita se v našeg? svedoka rokopisu). — Pis. 
&) V pesmih piše naš svedok povsod „da41; tu pa in dalje . . . samostalno pri-
povedujoč : „de". VeČina Belih Kranjcev govori s Hrvati in Srbi vred: da. 
*) V matici: . . . „kaku de lejpo znajo njili hčeri in sinovi . . . kolo igrat!" — 

V našem polju zlatna jablan, 
Daj Bog, daj Marija dobro leto, 
Daj nam ga Bog! ') 
Pod jablankom zlata miza, 
Okol' mize zlati stoli,5) 
Na njih sedu Bog, Marija, 
Bog, Marija, sveti Petar, 
V rokah drži zlatno kloper,3) 
Shitijo se vu jablanko, 
Doli padu tri jabuka: 
Prvo palo v naše selo, 
Marija Boga rodila, 
Ke ga8) rodila, povila, 
Z belim ga »robom« pregrnja. 
Marija Boga rodila,9) 
Ke ga rodila, povila, 
(V) pisano zibko polaga. 
Ke ga rodila, povila, 
S pisanim pasom prepasala, 
(S) svetim ga križem prekrižala10) 
I mi ga deni na glavo, 
I mi ga nesu predeleČ, 
Prcdclcč na goro visoko, 
Na gori raven široka, 
Na ravni drevce zeleno, 
Naše selo 'se veselo, 
Drugo palo v žitno polje, 
Žitno polje obrodilo, 
'Saka latka dva vaganka, 
Rastavica *) po kuplčnik. *) 
Tretje palo (v) vinske gore, 
Viuske gore obrodile, 
Stara trta tovor vina, 
Grebenica po lodrico, 
I prevezoc*) po vedrce.:) 
6. 
Po (d) drevcem stoji zlatni stol, 
Na njega sedu (sie!) Marija, 
Sinka Jezusa zibljejo (sie!) 
Tutaj, nunaj, Jezus gospod, 
Jezus gospud, Marijin sin! 
Lipo to (»tu«) zlato jabuko 
Jezusi v roke dajejo. 
Rumeno sunce ,gori gre1 (sic!) 
Gori ga zovu Marija 
Prcblaženo sveto telo, 
Da bi nam bilo ,šafano' 
Usmilenoga Jezusa: 
Pojte simo, 'se lipe tičice1 
'Se tičice grlice, 
») Ta pripevek se pondvlja za vsako vrsto. 
*) „Okol' mize zlati stolci" (na Viuici). „Slovan 1887; str. 379. „Stolec" (Sessel, 
Stuhl) pravijo (mm.) s Hrvati >n Srbi vred i Beli Kranjci okoli Metlike in v mestu, — a 
„Orni Kranjci": „stol", ki pa znači Hrvatom mizo (Tisch). 
3) Po predevku namesto: „kropel". 
•») T. j. rdzstavica (= 3 ali 4 snopi skupaj, na Vinici. „Slovan" 1887; str. 379). 
Po Murku: razširiva ali raztrivka, aneinander gestellte Garben. Prim, tudi pri Murku in 
Cig. pod besedo: ,,Mandel(n)" petnajst snopov itd. 
6) V Metliki popevajo pa .kresnice': „Vsaki snopek po ,kopljčnik', Rrizstavica tri, 
Četiri. („Kres" 1886; str. 352); a na Vinici: „Vsaki snopek po merico, Rdzstavica tri, četiri". 
(„Slovan" ondu). 
Ä) Nrn.: „prevezac" (= prevezec); tako tudi malo dalje v „binkoštnem kolu 
bratoc" nm.: bratac (= bratec). Dodajem, da piše uaš svedok a, t in o jako točno. 
:) „Vsaka trta po vedarce" čitamo v „Slovanu" 1887 ; str. 379 v nrirodni pesmi 
z Vinice. — Pis. 
*) „Kega" (kot i l>esedo) napisal je naš svedok trikrat zapored namesto: „kč 
ga" ; t. j. kjčr (kd^r) ga rodila, [tam ga] povila. „Tudi Metličanu je „kč" kjč in kjdr. 
Večina Belih Kr. rabi s Hrvati in Srbi vred vprašal no obliko sploh tudi za oziral no. 
To se ponavlja za vsako 2. vrstico. 
10) V matici: . . . „križem prekrižem". — Menda „lapsus calami"? 

Grlica znala ,najlepšej' peti : 
Tutaj, nunaj, Jezus gospod, 
(Jezus gospo<l),') Marijin sin. 
Koja bo znala ,najlepšej4 peti, 
Ta bo Jezusa zibala. 
Ise govoro Marija: 
Ti boš z mano putovala; 
Ti boš Jezusi pestema 
Marija Boga rodila, 
Ker ga*) rodila, povila. 
Po našega drugega svedoka besedah popevali so — ali kakor 
od. 5. vrste svojega rokopisa dalje, on rajši piše književno — »peli« 
so te dve (»dvoj«) pesmi dečdki in dekleta o »veliki noči«, kadar so 
,kolo igrali4. 
Povedati mi je tudi po pravici, da njemu ne rabi nikdar beseda 
»dečaki«, nego samo beseda »fanti«, »fantji«, ali pa tudi navadna knji-
ževna oblika tej tujki: »fantje«, pa tudi »fantja«, dasi mi piše vč. 
gosp. župnik Režek, da pravijo v njegovi župniji (kamor spada tudi 
Predgrad) sploh: »fant«, pl. »fanti« (a ne: »fantje«). 
»Od kraja do konca ali »od konca do kraja (kakor ti je drago, 
oboje je närodno in pravilno) rabi on i za »deklice« — samo na-
vadno književno lice: »dekleta«, ki mu ga nismo kratili, premda nam 
»deklice« bolj ugajajo od »deklet«, pa samo zato, ker so deklice po 
resnici in po slovnici vedno .ženskega* spola; »dekleta« pa — dasi 
tudi .ženske glave' — po slovenski slovnici nekakega »srednjega 
spola«, ki ga ni na vsem voljnem svetu. Zato ni čuda, da pravijo ne-
kateri Slovenci namesto: lepo dekle in »lepa dekleta« — rajši po pri-
rodnem spolu: »lepa deklč«, »lepe dekleta«.3) 
Pa poslušajmo rajši, kako so popevali v Predgradu v kolu ,0 
binkoštih*. (Začetek nam je že znan, ali nas pa vsaj spomina prve 
pesmi, zapisane v Trgu oziroma v Predgradu.) 
') V matici izpuščeno. Prim. zgoraj . . . ,Jezus gospud, Marijin sin.4' 
2) Tu je tudi v malici napisano takö: ,,ker ga" (= kj^r ga), a ne: „kega". Baš 
ta nedosledna pisava kaže pa (gledč na „kega" v prvih vrsticah te pesmi), da se ni v 
zadnji ne sme misliti na naš navadni „kdr" (quia), niti na „kega" (4. skl) iz „ki" 
(<|uem), pa ni na „koga" (tjuum eum), dasi je ta b (v „kö") po belokranjski govoriti 
bliže zamolklemu <• nego glasu o. — Pis. 
a) Isto velja o besedi: ,deklič4, ki je po slovnici celö moškega spola; a po-
kojna mati mi je tudi vedno govorila po pri rodnem spolu: „lepa vrstna deklič"; 
„lepe vrstne dekliči . . ., a ne lep deklič", „lepi dekliči" itd. — Pa zakaj ne takö? — 
Zato, ker je pri rod a jačja od slovnice in od . . . „železne doslednosti". To sem izkusil 
tudi že . . . sam pri sebi. — Pis. 
7• 
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 
'Seh lipih, mladih djevojak 
I 'seh lipih junakov: 
Prvo kolo djevojačko, 
Drugo kolo 'se junačko, 
Tretje kolo 'se snaŠinsko. 

Gledala ga z kima gospa! A Anice doma ,nej\ 
Ne glej') kolo (sic!), rimski} gospa! Anica prošla prek morja 
Ja ne morem2) od žalosti, Žlahtnega »g van t a« kupovat, 
Dje moj dragi druge ljubi. 'Se žlahtnega skerletnega. 
— — — — — — — — Iše brat bratu govori: 
— — — — — — — — Prodaj ti meni beli grad 
Drugoj kupi zlat prstcnac; 'Se iz drobnega kamenca, 
Meni ncče svinčenoga! 'Se iz žutega bisera, 
Iše :|) brat bratcu (»bracu«) govori: Kam ,l) bi »ja« (k) gradu dohajal 
Ženi ti mene, bratoc moj! Od moj'ga grada do moj'ga 
»Jast« bi te ženil rad, prerad, Iše brat bratu govori: 
Al' te nemam dobro ke,4) S toga ne more niftta bit'. 
Ko te neču ko Ane, '") 
Okrepivši se s sladko vinsko kapljo, oglasili so se zopet (»spet«) 
dcčdki takd: z uprav srbskim početkom, ki se nahaja v Vukovih 
knjigah: »Srps. n. pjesme« takö često. Povse pravilna je tudi narodna 
mera prvih devetih .desetercev' (trohajev): 
— u| — u| — u|— — u 
»Mili Bože, čuda velikoga, 8) 
Kc '•>) izbije mali velikoga. 
Tak6 se završuje zanimljivo poljansko kolo v Predgradu. 
(Dalje prihodnjič.) 
»), -) V matici: „ne glej", „nemorem" — po hrvatskem (in srbskem) ,pravopisu'. 
8) Tudi Metličan veli „iše" nm. „še". 
Kjč (kde\ Prim poprejšnjo opazko. „Pastroviči" obično govorč „ge" mjesto 
dje Vuk: „Srps. n. pjes." I. (1841) str. 78. op. 45. 
*) To je: Ko te nečejo (druge) nego Ana (Anica). — Pis. 
u) „Kam" tii — kamor. 
T) Pravilno bi bilo: „Od svoj'ga grada do svoj'ga." 
") Istotako pri Vuku u. pr. 1. (1841); str. 470 v pesmi iz Kisna. Menda samö 
po zmoti zapisal je naš svedok: „Čude velikoga". 
») „Ke" tu = kö. 
Revež. 
Obraz z 1 — kega pogörja. 
Spisal dr. Ivan Tavčar 
dkar sem ga poznal, bil je revež! Če je še otroče v tanki 
srdjčici boječe — kakor prepelica iz žita — prilezel na vas 
od očetove koče, stoječe önikraj vode v brčgu, ne da bi z 
nami igral, pač pa, da bi zdaleč gledal, kako smo igrali drugi otro-
čaji — nastal je takoj hrup in planili smo za njim, da je bliskoma