X Dr. Joža Glonar: -f Nestor Memnonovič Petrovskij. X Verjemite, gospa, še če je bilo, ga preverim, da ni bilo, kakor so tistega, ki so mu vrhan voz sena odpeljali iz želodca. Pričakujem torej z vso gotovostjo najprej Vaše brzojavke in potem Vas same! Vedno pa Vam je in v vsaki stvari prevdano na razpolago Vaš stari Vlado G. Dr. Joža Glonar: f Nestor Memnonovič Petrovskij. (Poglavje iz ruskosf o venskih stikov.) eta 190^JgJ^lija se je v spominsko knjigo ljubljan* ske licejke vpisal «Nestor Petrovskij, priv. docent iz^Kazani». Pred njim so se vpisali A. Metlinskij, A. Trojanskij, E. Fortunatov (1862), N. Popov, O. Bodjanskij (1864), A. Duvernois (1866), A. Hilfeiv ding (1867), V. Lamanskij (1868), V. Stasov, V. Ka* čanovskij (1880), P. Bezsonov (1881), I. Palmov (1883), P. Syrku (1900), B. M. Ljapunov (1901), G. Iljinskij (1903), za njim pa P. Zabolotskij (1905), A. Iacimirskij (1908) in S. Kulbakin (1912). Toje dolga, toda ne popolna vrsta učenih Rusov, ki__soJih znan-^ stveni interesi irudržavne «komandirovke» gnale na zapad v teku zadnjih sto let in ki so se pri tem bliže seznanili z nami in našim svetom. Na vsakem izmed njih lahko opažamo prikazen, ki ji doslej ni ušel noben inteligentnejši tujec, ki se je bliže seznanil s slovenstvom in njegovimi težnjami: čim globlje se je seznanil ž njim, tem gorkeje ga je vzljubil. Na nobenem se to dejstvo ne pozna tako jasno, in redki so, ki so med Rusi toliko storili za spoznavanje slovenstva, ko ravno Petrovskij. Lani, 6. febr. (st. št.) ~ je umrl kot profesor slavistike na kazanski univerzi, še ne pet* deset let star. Njegovo življenjsko delo je končano; spodobi se — ne, naša dolžnost je! — da se ga spomnimo.1 Življenjski poklic in smer znanstvenega delovanja Petrovskega izhajja popolnoma naravno iz miljeja, v katerem se je narodil in vzrastel. Njegov oče Memnon Petrovič je bil znamenit slavist, učenec V. I. Grigoroviča in po njegovem odhodu v Odeso sam 1 Podatke o njegovem življenju in znanstvenem delovanju med vojno sem posnel iz rusko pisanega nekrologa M. Popruženka, ki ga je prinesel «Slavjanski kalendar za 1922. godina. Izdava Slavjanskoto družestvo v Blgarija», na str. 63. do 66. •¦¦ • , — 226 — X Dr. Joža Glonar: f Nestor Memnonovič Petrovskij. x naslednik njegov na profesorski stolici za slavistiko na vseučilišču v Kazani. Potoval je mnogo po zapadu, bival dalje časa v Pragi, prestavil na rusko Havličkove «Tirolske elegije«, Jagičevo zgodo= vino srbohrvaške književnosti in mnogo pisal o novejši bolgarski literaturi in narodni poeziji južnih Slovanov. Znana je njegova antologija ruskih prevodov iz slovanskih pesnikov. Žena ga je na potovanjih navadno spremljala in si tako daleč osvojila češčino, da je prevedla Božene Nemcove «Babico». Slavistiko je mladi Petrovskij študiral najprej pri V. I. Grigoroviču (1815—1876), zna* menitem ruskem slavistu, ki je v letih 1844—1847 potoval po slo* vanskih krajih in bil prvi slavist, ki je prišel v Turčijo. On je dal slavističnim študijam Petrovskega odločilno barvo in smer. Ko je Grigorovič odšel v Odeso na novoustanovljeno univerzo, je Petrovskij nadaljeval študije pri svojem očetu, kateremu je po njegovi smrti sledil na vseučiliški stolici. Petrovskij je bil brez dvoma eden najodličnejših mlajših ruskih slavistov; imel je fin umetniški okus, oster kritičen pogled in solidno znanstveno metodo. Bolj ko petrefakti slovanske pre? teklosti ga je zanimalo gibanje kulturnih sil med slovanstvom v preteklosti in sedanjosti. Na Kopitarju, o katerem je napisal debelo knjigo, ga niso toliko zanimali znanstveni rezultati Kopi? tarjevega raziskovanja slovanske preteklosti, kolikor dejstvo, da je Kopitar ž njimi ustvarjal zanesljive temelje za slovanski pre* /c^ porod. Da je lahko okvir svojega dela raztegnil tako široko, k temu ga je usposobila njegova razsežna učenost, podrobno znanje gradiva in pa redka spretnost, s katero je znal gradivo oživljati in prodreti v njega bistvo. Kake so po njegovem naloge slavistike, te pri slovanskih narodih izrazito nacijonalne znanosti, izhaja posredno iz uvoda njegove ocene Jagičeve «Zgodovine slovanske filologije», v katerem govori Petrovskij principijelno o Jagičevi definiciji obsega slavistike. «Težko bo kdo zanikaval, da vežejo razmah slavistike v prvi polovici XIX. stoletja tesne vezi s kul* turnim in političnim preporodom slovanskih plemen, da je bila ob enem njega fakt in faktor; skoro vsa slovanska literatura, znanstvena kakor lepa, je v vseh mogočih varijantah govorila o narodnosti in svojo narodno individualnost so morali dokazovati % z raziskovanjem svojega jezika, slovstva in zgodovine. Pobuda za take študije je izhajala iz političnih razlogov, ki so jih študije same s svoje strani zopet podpirale na ta način, da so jim dajale argumente. Vsled tega je bila slavistika v prvi polovici XIX. sto* letja — ko se je ustanavljala — samo del onega obširnega procesa, — 227 — 15* i X Dr. Joža Glonar: j- Nestor Memnonovič Petrovskij. x ki ga imenujemo slovanski preporod. Danes govorimo o roman* tičnem zanosu slavistov iz početka preteklega stoletja s prezir* ljivim nasmehom, ker jih ocenjujemo s stališča čiste znanosti in pri tem deloma pozabljamo razmere, v katerih so živeli, in ne vpoštevamo dejstva, da je bila v onih časih tudi še tako prazna, naravnost slaba — z našega stališča — zgodovinska ali narodo* ' pisna razprava ravno tako rodoljubna zasluga, kakor katerasibodi slaba pesem z rodoljubno — in ne samo rodoljubno — vsebino, kakor vsaka naivna povest; vse so bile važne zaradi tega, ker so učile občinstvo citati v njegovem jeziku in o njegovem narodu. S tega stališča moramo ocenjevati slavistiko v času preporoda, ki je v mnogočem tako zelo naivna in v vsem tako zelo zaslužna.» , To je čas, ko se je pri nas izraz «slavist» istovetil s poznejšo besedo «rodoljub». Na ta položaj slavistike v njenih prvih deset* let jih se je Jagič, pravi Petrovskij, premalo oziral. Kakor tukaj, tako kaže Petrovskij drugod še bolj jasno, da znanost zanj ni «čista», kaka olimpijska majesteta, ampak da mu je ne samo izraz in pojav kulturnega življenja, ampak tudi njega mogočno gibalo. Beseda «kabinetni» ali «cehovski» učenjak je pri njem le redko na rahlo prikrit očitek. Enaki glasovi zvenijo tudi iz drugih njegovih ocen. O zborniku «Die osteuropaischen Literaturen und die slavischen Sprachen», ki je izšel v seriji «Die Kultur der Gegenwart», pravi, da je v njem najbolj posrečen Murkov spis o literaturah in duševnem življenju južnih Slovanov. Pac pa se obrača proti paralelnemu in sinhro* nističnemu obravnavanju njihovih literatur, ki ga Murko skuša podpreti z dokazi, dasi sam obravnava n. pr. novo bolgarsko knji* ževnost posebe. Petrovskij pravi, da v splošnih pregledih literatur ni mogoče obravnavati samo z ozirom na eno svetovno idejo, ki se kedaj kaže v kaki literaturi. Lahko je sicer vodilni motiv literar* nega stremljenja, toda ob njem se oglašajo tudi drugi glasovi, ki zvene iz preteklosti ali pa kažejo v bodočnost, kjer se bodo šele prav razvili. Zdi se mu, da bi za sliko razvoja duševnega življenja, kolikor se je kazalo v literaturi južnih Slovanov, bilo boljše, če bi se te literature obravnavale v sledečem redu: 1.) bolgarska, 2.) srb* ska, 3.) hrvaška, 4.) slovenska. Niti skupno obravnavanje srbske in hrvaške literature se mu ne zdi praktično. Vidi se na vsem tem, da ga motijo zahteve, ki so pravilne za monografično obdelavo, in da ne vidi vsled tega, da je za sintetično slikanje treba «rdeče niti» in velikih vodilnih idej. Najbolj pa pogreša v knjigi opis duševnega življenja Slovakov: «ta bi izobraženstvu Evrope na* zorno pokazal, kaj se godi prav v sredi kulturnega sveta, pod eno — 228 — X Dr. Joža Glonar: f Nestor Memnonovič Petrovskij. X najliberalnejših ustav. Vzdihi slovaškega naroda iz teženj nje? govih jetnikov ne prihajajo do ušes njegovih sosedov; pri pre* gledu «Današnje kulture«, ki je natisnjen izven mej Magvar* orszaga, je bilo popolnoma mogoče na primeren način opisati po* ložaj Slovakov in prisiliti izobraženstvo Evrope, da se seznani z današnjim divjaštvom. Ne preostane nam drugega ko želja, da se vsaj v drugi izdaji ta vrzel izpolni.» — Slične misli je razvijal v oceni knjige Zabolotskega o ruskem vplivu v literaturi srbskega preporoda, ki je izšla kot prvi zvezek «Skic ruskega vpliva v slo* vanskih literaturah novih časov» (1908). Tam pravi: «Tema, ki jo je načel Zablotskij v svojem delu, je neizmerno zanimiva ne samo za strokovnjake, ampak tudi za širše občinstvo, vsaj za oni njegov del, ki mu za izobrazbo ne zadošča samo današnja deka? dentsko*pornografska literatura. Če se taki narodi, kakršni so Francozi in Nemci, zanimajo za Tolstega, Turgenjeva, Dostojev* skega, jih študirajo, ^posnemajo, potem je popolnoma naravno, da pričakujemo isto od narodov z mlajšo kulturo, namreč slovan* skih.» Sicer je že P. Kulakovskij — znana je njegova knjiga o ilirizmu — zamislil na sploh delo, ki bi v celoti obravnavalo ruski vpliv pri južnih Slovanih, toda do tega ni prišel, da bi ga izvršil, zato pa je Zabolotskij zamislil grandijozen načrt, po katerem je nameraval opisati ruski vpliv pri vseh Slovanih v času njih narod? nega preporoda. Tako delo bi ne bilo važno samo za pojasnitev razvoja posameznih slovanskih literatur, ampak tudi za karakte* ristiko ruske. Taka raziskava je važna tudi baš sedaj — v času preporoda Rusije — ker za narodno samozavest in za napredek Rusije nikakor ni brez pomena, če se pokaže, v kaki meri je bila Rusija udeležena pri splošnem kulturnem napredku sveta. V oceni češke gramatike, ki jo je za Ruse napisal Sirotinin i (1910), piše: «Pritožbe, ki se iz ozkega kroga ruskih slavistov po* gosto čujejo, da namreč ruska izobražena javnost ne kaže ni* kakega zanimanja za slovanstvo, so popolnoma upravičene, toda nekoliko enostranske, ker krivda za to dejstvo ne pada samo na javnost: peščica ljudi, ki bi se hotela seznaniti s slovanstvom, bi na vsak način zadela na resno oviro, pomanjkanje ruskih knjig, ki bi dajale verno sliko sočasnega življenja južnih in zapadnih Slovanov, njih zgodovine, realij, jezika in kulture. Leta 1889. je A. N. Pypin pravilno omenil: «... naša slavistika je od svojih početkov pa do danes bila skoro izključno ali filologija, ali arheo* logija. Dovolj je, če pregledamo ... dolge vrste del naših slavi* stov... pa bomo videli, da govorijo v ogromni večini o čisti filo* logi ji, zgodovini in slovstvu po večini starejših stoletij, kakor da — 229 — X Dr. Joža Glonar: -j- Nestor Memnonovič Petrovskij. X ¦ f - nas pri slovanstvu pred vsem zanima njegova starost. Slovanstva novejših dob se skoro niti ne dotaknejo učene preiskave, s ka* terimi se tako vestno pečajo razni specijalisti... Zaman iščeš knjigo, ki bi povedala kaj n. pr. o Češki v drugi polovici XIX. sto* letja, o današnjem položaju Srbije itd.» Odkar so bile te vrstice napisane, so se razmere nekoliko poboljšale, dasi samo v eni smeri; kdor hoče študirati slovanske jezike, ima sedaj že nekaj bolj ali manj zadovoljivih pomočkov na razpolago. To so pred vsem besednjaki, ki jih je izdalo slovansko dobrodelno društvo in ki imajo tudi nekaj slovnice. Pravega pomočka za študij kakega slovanskega jezika pa Rusi dotlej niso imeli in zato je treba knjigo Sirotinimi toplo pozdraviti. Zato želi temu popularizatorju slo? vanstva med Čehi mnogo uspeha. Kako se je Sirotinin sam učil slovanskih jezikov, pripoveduje Petrovskij z besedami iz uvoda njegove knjige. Po končanih slavističnih študijah na univerzi je vzel v roke hrvaško prevedeno «Pot na mesec« Julesa Vernea in: % »Prebral sem eno stran, dve — pa nisem niti besede razumel. r Že sem hotel knjigo odložiti, ko pogledam: v sredi med samimi * tujimi besedami se sveti dvoje, troje svetlih točk. Prečitam še ^o-vZ * enkrat, in še enkrat, in svetle točke se širijo, po petem ali šestem * čitanju mi je bilo vse razumljivo.« K temu pristavlja Petrovskij: '^X^^^! «Očividno pouk v slavistiki na naših šolah ni ravno na najvišji *-*-&' ^ stopnji, če absolviran slavist na koncu svojih študij na celi strani ~ hrvaškega teksta ne najde ne ene znane besede vkljub temu, da je " baš knjižna štokavščina oni jezik, ki se ga Rus nauči lažje ko kateregakoli drugega slovanskega.« V svojem znanstvenem delu, v številnih ocenah in originalih, večkrat zelo obsežnih raziskavah, je dajal praktične zglede, kako si predstavlja delovanje ruskega slavista. Pred vsem je značilno - zanj, da ima nenavadno malo spisov, ki bi govorili o specifično ruskih predmetih, n. pr. samo članek o metriki ruskih bylin in recenzijo knjige Varnekeja o ruskem gledališču v XVII. in XVIII. stoletju. Enako je zanj značilno, da je prevedel na rusko opis . ruske narodne godbe španskega jezuita Arteage iz 1. 1895., delo Burvja in Zlatarskega o stari bolgarski kronologiji, Flajšhansovo češko pisano knjigo o Husu in da je zbral in na novo izdal sijajne prevode svojega očeta iz slovanskih pesnikov, ki jih je opremil z dragocenimi opombami. Zato pa ga mnogo bolj zanimajo osebe, ki v svojem delovanju oklepajo več slovanskih plemen. Zato piše prispevke «K zgodo* vini legend o sv. Cirilu in Metodu«, «k zgodovini razodetja sv. Me? todija Patarskega v zapadnoslovanskih literaturah«, ali pa h «kro? — 230 — ${ Ivan Albreht: Novela. 5< nologiji pridig Grigorija Camblaka», ki na koncu XIV. in v za* četku XV. stoletja s svojim literarnim delovanjem spaja južne in vzhodne Slovane. Zato s takim veseljem poroča o priobčenih ko* respondencah velikih slavistov in njih znancev (Dobrovskega, Ce* lakovskega, Grimma), o publikaciji Šajafikove avtobijografije in o novem poskusu slavistične bibliografije pri Rusih. Zato mu je korespondenca grofa N. P. Rumjanceva dobrodošel povod, da go* vori o začetkih ruske slavistike. Z veseljem poroča o dveh ob* širnih ruskih publikacijah, Florinskega in Niederla, iz katerih se rusko občinstvo lahko pouči o današnjih slovanskih narodih. (Konec prihodnjič.) »•*¦¦¦*•¦»¦**»*»»¦*¦*¦*+»*¦***«>»¦*.••*•*•••••*****••**•*.*,•., ¦ •¦¦•*¦•••***¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦•¦¦•»*¦*¦*¦¦¦¦¦¦¦¦• »*•*¦*¦¦¦¦(•»¦»*¦*¦¦¦»¦»*• •*•¦»¦¦«»¦¦¦¦*»»*¦*¦ Ivan Albreht: Novela. iadar me je povabil prijatelj profesor Dolinar na čaj, sem bil vselej iskreno veselTn sem se redno drage volje odzival njegovemu vabilu. Družba, ki se je shajala pri njem, je bila vedra in prijazna, dovolj izbrana in taka, da ni bilo človeku dolgčas, obenem pa brez tiste narejene umerjenosti, ki sili k marijo* netstvu. Profesor Dolinar sam je bil še mlad, prijeten mož precej široke naobrazbe in prijaznega značaja, ki vsaj izven šolskega poslopja ni kazal nobene onih zoprnih potez, ki navadno sprem* ljajo njegov stan. V svojo privatno zabavo se je mnogo pečal s telepatijo, hipnotizmom, špiritizmom in podobnimi nepojasnjenimi znanostmi, o katerih je težko reči odločilno besedo. Pri vsej nje* govi nehlinjeni odkritosti pa človek vendar ni mogel nikoli reči, kam izrazito meri njegovo naziranje. Enako je bilo nemogoče z m gotovostjo ločiti v njegovem mnenju pristnost od okraskov. Ta okoliščina je odevala ves njegov značaj z neko posebno kopreno nejasnosti in zagonetnosti, ki pa nikakor ni odbijala, ampak vsled ostalih simpatičnih potez v značaju naravnost vabila. Zlasti ženski svet je cenil profesorja Dolinar j a in je vedno iskal njegove družbe. Sicer je gotovo in jasno, da je k temu v obili meri pripomogel njegov lepi stas, pravilni obraz in pod močnimi črnimi obrvmi za* ' gonetno zroče črne oči, vendar sem prepričan, da so imele v sploš* nem še več veljave preje navedene lastnosti. Bodisi že kakorkoli: gospa Dolinarjeva je imela svojega moža tako rada, kakor malo* katera svojega. Bila je pri njem kakor magnetna igla pri kompasu in v skoro nerazumljivi udanosti je čutila vsak njegov drhtljaj, vsak še tako skriven gibljaj njegove duše. Gotovo tega ni doumela, — 231 — X Dr. Joža Glonar: j- Nestor Memnonovič Petrovskij. K «Poznam ga, k nam hodi na dom. Semkaj je prišel, da bi go* voril z menoj, pa ni mogel, ker sem iskala jagnje.» «Kaj ti hoče?» Vukosava je umikala oči in molčala. «Mene hoče .. .,» je počasi povedala. «Tebe —? In jaz, mislita, nimam besede pri tem?» «Imaš, gospodar, ali jaz je ne potrebujem.« «Kaj je to?» je preteče siknil. «To, da mu nočem biti žena. Tudi oče mi pravi, da je Vašo slabič in bi me ne mogel varovati in braniti. Ni junak. .. kaj bi z ženo? Tako pravi oče.» «Dobro ti pravi!» «A ravno včeraj je dejal njegov oče, da se pride poklonit in te prosit dovoljenja za najino poroko.» «In ti — ali ga hočeš?» «Ni... junak —!» «Ni! In ničigar žena ne boš! Jaz, samo jaz sam sem junak zate! Moja boš!» ((Gospodar —!» je povzdignila oči in roke. «Mila si mojemu srcu, povedal sem ti in že dolgo veš, da je resnica. Zapisana ti je na licu in v očeh, ne moreš je utajiti.» ((Gospodar moj —,» je dejala vsa rdeča; oči so se ji spet nižale, v drobnem smehljaju so se ji iz rdečih ust zabliskali beli, močni zobje. «Da, rada me imaš,» je rekel prav nežno in spustil puško na tla. (Dalje prihodnjič.) Dr. Joža Glonar: f Nestor Memnonovič Petrovskij. j V Petrovskem je našel svojega bijografa naš Kopitar. L. 1906. je v Kazani izdal o njem obsežno knjigo, v katere uvodu pravi: «Herojični časi slovanske Biologije so že davno minili; epigoni nje polubogov lahko samo še z občudovanjem gledajo na junaške čine Dobrovskega, Kopitarja in Šafafika in v preučevanju njih de* lovanja iščejo tolažbe, ki jim pomaga pozabiti vsiljujoče se čustvo zavisti do njih dela. Duševno vstajenje slovanstva je končano; da lahko zavzamemo pravo stališče do današnjega življenja posa* meznih vej našega plemena, moramo na vsak način preštudirati oni proces, ki je znan pod naslovom «slovanskega preporoda«, v vseh njegovih podrobnostih in pojasniti enako zunanje vplive na slovanski svet kakor delovanje njegovih notranjih činiteljev. Med temi imajo centralen, vseslovanski pomen osebnosti prej imeno* vanih velikih mojstrov dobe preporoda, ki so ravnali delovanje manj vidnih delavcev. Dobrovskv, patrijarh slavistike, ima že dva bijografa, I. A. Snegireva in B. Brandla; pred nedavnim je bil pojasnjen tudi njegov specijalni pomen v češkem slovstvu. De* lovanje Šafafika, opisano v ne ravno avtoritativni knjigi B. Brandla, so mnogi ocenjevali 1. 1895., ob stoletnici rojstva ve* likega učenjaka. Uloga Kopitarja, tega zveznega člena med Do* brovskvm in Šafarikom, v zgodovini slovenskega preporoda pa je še popolnoma nepojasnjena. Kmalu po njegovi smrti je v tisku izšel biblijografski pregled njegovih spisov, delo ne ravno nežna* nega literata Legis*Gliickseliga, obljubljeno nadaljevanje tega dela pa takrat ni izšlo; mogoče je bila to bijografija Kopitarja, ki jo je šele pol stoletja kesneje priobčil Jagič. Netočnosti prvega teh dveh člankov in nezanesljivost mnogih podatkov v zvezi s ten* dencijozno panegirično barvo drugega delajo iz obeh malo zane* sljiva pomočka za spoznavanje Kopitarjeve osebnosti; velika pa* negiričnost je tudi slabost kratkega življenjepisa dunajskega sla* vista v znanem Wurzbachovem leksikonu. Edina knjiga, v kateri bi človek pričakoval vsaj nekoliko popolno osvetlitev osebnosti Kopitarja, je «Kopitarjeva spomenica«, ki jo je Slovenska Matica - izdala ob stoletnici njegovega rojstva; tukaj pa najdemo samo par podrobnosti, ki so dobrodošle za življenjepis, toda nikake celotne ocene del velikega učenjaka. Prašanje pomena Kopitarje* vega delovanja tudi ni nikakor napredovalo v kratkem opisu nje* govega življenja in dela, ki ga je prinesel Marnov «Jezičnik» (XVIII.). Par bijografskih podrobnosti se dobi v članku Djordja Rajkoviča (Srpska zora, 1879), ki pa tudi ne more podati popolne ocene dunajskega slavista, ker ni ravno obsežen in ker ocenjuje Kopitarjevo delo samo s srbskega stališča. Tako lahko smelo — 304 — X Dr. Joža Glonar: -j- Nestor Memnonovič Petrovskij. X rečemo, da je vse, kar se je doslej pisalo o njem panegiričnega ali odklanjajočega, brez pravega temelja, brez živega razmerja do njegovega delovanja. Pravilno oceno njegovega pomena so onemogočala razna dejstva, med katerimi je igral nemalo vlogo skrajno nestrpni in naduti osebni značaj dunajskega slavista, ki se je v začetku njegovega delovanja kazal in pozneje silno razvil. Ko je dosegel evropsko slavo z raziskovanji slovanske preteklosti, je umrl Kopitar, duševno popolnoma osamljen, v času, ko je sla* vistika imela že mnogo učenjakov, ki bi bili lahko ocenili njegovo delo. V tridesetih in štiridesetih letih XIX. stoletja je bila središče slavističnih študij Praga, kjer Kopitar kot zagrizen sovražnik učenih rodoljubov, ki so tako vneto branili od njega osumljene «novejše spomenike stare češčine», ni bil prav nič priljubljen. V znanstvu avtoritativni besedi Pražanov so se obešale vse mo* goče apokrifne bajke in govorice o sodobnikih, med drugimi tudi o_Kopitarju; zato ni čudno, da n. pr. ruski učenjaki, ki so bili v zvezah s praškimi, niso ljubili «dunajskega Mefistofela», ki ga niti od blizu niso poznali. Grehi Kopitarja nad njegovimi tovariši — posebno zadnja leta — se res ne dado oprostiti, toda stojezična govorica, posebno praška, je včasih proti njemu presegla vse meje; strašna ironija usode se sliši v sumu, da je dunajski slavist sam napisal ruske glose v Hezihiju, v sumu, ki je nastal med praškimi učenjaki (spomnimo se samo na Mater verborum!). Negativne sodbe o Kopitarju so nastale pod vplivom njegovega delovanja v zadnjih letih življenja, ki je zaslonilo njegove zasluge iz prejšnjih let. Z druge strani pa so pretirane pohvale prihajale včasih od ljudi, ki ali niso mogli popolnoma oceniti delovanja uče* nega slavista, kakor n. pr. Čop, ali pa so gledali slavistiko skozi Kopitarjeva očala, kakor Jakob Grimm in Miklošič.. .Delovanje , teh polubogov slavistike je bilo tako, da je enemu preiskovavcu današnje dobe nemogoče kritično obseči vse delovanje katerega že koli izmed njih; pokazati celotno sliko Dobrovskega, Kopitarja, Šafafika bo mogoče šele s skupnim naporom epigonov; vsak izmed njih lahko postavi nekoliko kažipotov v nadi, da bodo lahko kazali smer življenjepiscu tega ali onega izmed navedenih učenjakov.« Petrovskij je opazil, da se da življenje Kopitarja razdeliti na ' dve dobi; v prvi je Kopitar učen publicist in populanzator slovan? stva v vseh njegovih pojavih, v drugi pa je strog učenjak, popol* noma zatopljen v bolj specijalna znanstvena prašanja. Mejo med obema dobama tvori konec 1. 1817. in začetek 1. 1818. Takrat so začeli izhajati dunajski «Jahrbiicher der Literatur», iz katerih je skušal Kopitar narediti centralno slavistično glasilo, zaključen je — 305 — 20 X Dr. Joža Glonar: -j- Nestor Memnonovič Petrovskij. x bil v rokopisu «Srbski slovar« in pojavil se je «Kraljedvorski ro* kopis»; istega leta je bil osnovan «Muzej kraljestva češkega», ki je Prago naredil za središče slavističnih študij. Knjiga Petrovskega obsega samo to prvo dobo in ima sledečih pet obširnih poglavij: I. življenjepisni podatki (str. 1—83), II. Kopitarjeva slovnica (str. 84—236), III. žurnalistično delovanje pred dobo «Jahrbucher der Literatur* (str. 237—494), IV. Kopitarjevo razmerje do srbo* hrvaške literature (str. 495—734) in V. pomen prvih let literarno* znanstvenega delovanja Kopitarja (str. 735—751). Drugi del, ki bi obsegal dobo od 1. 1818.—1844. irTki bi bil moral biti mnogo obsež* nejši ko že tako obsežni prvi, ni izšel. Pač pa je izšlo še dvoje mo* nografij o Kopitarju. L. 1911. je izdal Petrovskij razpravo «Ko* pitar in Jnstitutiones' Dobrovskega», v kateri raziskuje, kolik je Kopitarjev delež pri tem delu. L. 1912. pa je izšla 76 strani velike osmerke obsegajoča podrobna in kritična biblijografija Kopitar* jevih spisov, s katero je Petrovskij neizmerno olajšal delo svo* jeniu bodočemu nasledniku in ki jo je lahko sestavil samo on. Vojna je nasilno pretrgala ruske stike z ostalim slovanskim svetom. To se vidi na delu Petrovskega, ki je sedaj začel pisati zgodovino svojega učitelja Grigoroviča. Zanimanje zanj je imel že od svojega očeta, ki je o tem znamenitem možu tudi mnogo pisal. Ob stoletnici Grigorovičevega rojstva (1915) sta s Popružen* kom sklenila izdati njegova zbrana dela. Najprej sta sestavila po* droben biblijografski pregled njegovih spisov, ki ga je natisnila petrograjska akademija. L. 1917. je Petrovskij izdal knjigo o po* tovanju Grigoroviča po evropski Turčiji, v kateri je dodobra osvetlil pomen tega učenjaka za tedanjo dobo in za poznejšo smer ruske slavistike. Istega leta je v Kazani izdal celo knjigo ofici* jalnih poročil, ki jih je Grigorovič pisal iz raznih krajev na svojem potovanju. Načrt izdaje del Grigoroviča, sklenjen s Popruženkom, pa ni uspel. Popruženko je sicer izdal svoj del, Grigorovičeve spise za časa njegove profesure v Odesi, Petrovskij svojega dela ni več mogel izvršiti. «... ne vvderžal tjažkich ušlo vi j žizni - i sošel v mogilu» — pravi kratko o njem njegov bijograf. Ž njim je legel v grob eden najagilnejših ruskih učenjakov, ki so med Rusi skušali ustvarjati nove temelje «slavjanstvu», ki bi bilo osnovano na pravem poznanju današnjih slovanskih narodov. Krog de* lavcev se je vedno bolj širil — toda prišel je nenaden konec. Kedaj se bo to delo nadaljevalo in ali se sploh bo, je danes težko reči, prej bi bila upravičena bojazen, da bo ruska inteligenca v teh prašanjih zopet zapadla starim fantastičnim ideologijam. »mi*«***««******¦+¦¦»¦¦»»»+*»*»«»«¦¦¦¦»»¦»¦¦**«»¦*»***¦¦¦•»»¦¦***¦*»»**»»#*»¦»¦»¦»*¦*¦»¦#*»¦*¦** ¦*»**»«****»¦¦¦»»¦¦¦¦¦***********¦*********¦¦¦¦¦¦¦«*¦*¦¦*¦¦ 306 —