GEOLOGIJA 33, 289-298 (1990), Ljubljana
UDK 551.791:556.32(497.12) = 863
Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne
vode
Influence of geological events on surficial and underground waters during
the Pleistocene
Ljubo Žlebnik
Geološki zavod Ljubljana, Dimičeva 14, 61000 Ljubljana
Kratka vsebina
Menjavanje hladnih in toplih obdobij v pleistocenu je močno vplivalo na
podzemne vode v kraških in prodnih vodonosnikih v Sloveniji. Velika znižanja
gladine Jadranskega morja v hladnih obdobjih so povzročila postopno poglablja-
nje podzemnih vodnih tokov na Primorskem krasu globoko pod sedanjo morsko
gladino. V dolini reke Save se je v hladnih obdobjih gladina podzemne vode
v prodnih naplavinah zaradi močnega rečnega nasipanja dvignila in delno sprala
v prejšnjih toplih obdobjih odložene in že nekoliko sprijete prodne plasti. V toplih
obdobjih se je gladina zaradi rečne erozije znižala, proces sprijemanja proda pa se
je nadaljeval. V geoloških profilih v dolini Save je bilo ugotovljeno veliko število
dobro sprijetih prodnih plasti, med katere so vložene zelo porozne in slabo sprijete
plasti. To kaže na številne močne klimatske spremembe v pleistocenskem obdobju.
Abstract
Alternation of the cool and warm periods during the Pleistocene strongly
affected the underground waters in the karstic and gravel aquifers of Slovenia.
Great lowering of the Adriatic sea level during cool periods caused gradual
deepening of the groundwater flows of the Slovenian littoral karst region deep
below the present sea level. In the Sava river walley the groundwater level in
gravel deposits has risen because of strong river unloading. Simultaneously the
gravel beds modestly cemented during the warm periods were partly washed out.
During the warm periods the river erosion lowered the groundwater level whereas
the process of the gravel cementation continued. In the Sava river walley there are
numerous well cemented gravel beds intercalated with very porous and poorly
cemented layers indicating a number of strong climatic changes in the course of
the Pleistocene period.
Splošni pregled geoloških dogajanj v pleistocenu
V pleistocenu je bilo geološko preoblikovanje površja Zemlje zelo hitro in močno
zaradi velikih tektonskih premikanj in pospešenih morfoloških procesov, pogojenih
s pogostnimi velikimi klimatskimi spremembami. V hladnih poledenitvenih obdobjih
so se razvili v severni Evropi in Ameriki kot tudi v Alpah in drugih visokih gorovjih
290	Ljubo Žlebnik
obsežni ledeni pokrovi, s katerih so segali tudi v nižje predele številni dolinski
ledeniki. V vmesnih toplejših, medledenih in medstadialnih obdobjih so ledeniki
skoraj povsem izginili ali pa so se močno zmanjšali. Prevladuje prepričanje, da je bilo
potrebno za nastanek 2,5 km debelega skandinaskega ledenega pokrova 15.000 let
hladne klime. Manjši in tanjši ledeniki, npr. do 400 m debeli ledeni pokrov na
severnem Škotskem, se je v Loch Lomond hladnem obdobju pred približno 10.500 leti
razvil v 1000 letih. Razvoj ledenikov v Alpah je ozko povezan z močno znižano mejo
večnega snega. Pri nas je bila le-ta v zadnji poledenitveni dobi na višini okrog 1500 m,
na kar sklepamo po morenah krniških ledenikov. Na osnovi opazovanj ledeniških
moren, fluvioglacialnih prodnih zasipov oziroma teras ter jezerskih in barjanskih
sedimentov sta Penck in Brückner (1909) razdelila pleistocensko obdobje na štiri
ledene dobe: giinz, mindel, riss in würm ter na tri medledene dobe. Holocen prišteva
večina raziskovalcev kvartarja v zadnjo medledeno dobo.
Leta 1930 je Eberl dodal še eno starejšo ledeno dobo - donau, nato pa Schäfer
(1953) še biber ledeno dobo. To je klasični alpski model razdelitve pleistocenskega
obdobja, ki se je močno uveljavil tako v srednji Evropi kot drugod po svetu. Tudi
v severni Evropi so geologi sprva ugotovili glacialne sedimente štirih ledenih dob in
interglacialne plasti treh medledenih dob. Kasnejše raziskave so pokazale, da so
ponekod ohranjeni sedimenti še starejših ledenih in medledenih dob.
V Sloveniji je večina geologov in geografov privzela Penckovo in Brückner-
jevo razdelitev pleistocena, čeprav so Ampferer (1917), za njim pa tudi Rako ve c
(1956) in Ilešič (1935) zagovarjali povsem drugo teorijo. Velik del mlajšega prod-
nega zasipa so uvrstili v zadnjo medledeno dobo, konglomeratne zasipe pa v starejši
pleistocen oziroma celo v predkvartarno dobo. V članku iz 1. 1971 sem uvrstil
(Žlebnik, 1971) pleistocenske morenske in fluvioglacialne zasipe v štiri različne
litostratigrafske enote (starejši, srednji in mlajši konglomeratni zasip ter prodni
zasip) in jim pripisal giinško, mindelsko, riško in würmsko starost. Pri razvrstitvi
zasipov sem se opiral na njihovo višinsko lego v terasah, na sprijetost proda,
skraselost površja teras ter debelino preperinskega pokrova. Kronostratigrafsko teh
zasipov nisem mogel razvrstiti. V času, ko sem raziskoval te zasipe, pri nas še niso
bile poznane metode določanja absolutne starosti na osnovi vsebnosti raznih izoto-
pov kot tudi ne druge modernejše metode, ki jih danes geologi uporabljajo pri
raziskavah pleistocenskih plasti, kot npr. paleomagnetizem.
Po letu 1950 so začeli Američani raziskovati usedline na dnu globokih oceanov.
Na osnovi podatkov iz analiz o razmerju izotopov in v lupinah foraminifere
Globorotalia so Emiliani (1955) in kasneje Shackleton in Op dyke (1973) ter
Van Donk (1976) v globokomorskih jedrih z oznakami V 28-238 ter V 28-179
ugotovili, da je bilo v zadnjih 900.000 letih devet velikih poledenitev in odgovarjajoče
število toplejših medledenih dob. Vse te dobe so označili s številkami 1-22. Klimatska
nihanja, čeprav ne tako izrazita, pa so se začela že znatno prej, v zgornjem pliocenu
(si. 1).
Z izotopskimi analizami sedimentov v globokomorskih jedrih (^^C, K/Ar) in
raziskavami paleomagnetizma (sprememb lege zemeljskega magnetnega pola) so
geokronološko dokaj zanesljivo opredelili posamezne ledene in medledene dobe.
Predloženo je bilo, da bi jedro V 28-238 privzeli kot stratotip za srednji in zgornji
pleistocen. Iz razpredelnice Wieganka (1979, si. 2) je razvidno, da se je začela
poledenitev, ki po alpskem modelu odgovarja günzu, pred približno 900.000 leti.
Tako giinška ledena doba kot tudi kasnejše - mindelska, riška in würmska - so imele
2-4 hladna obdobja (poledenitve) in vmesne toplejše dobe.
Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne vode	291
SI. 1. Stratigrafska razdelitev pleistocena in zgornjega pliocena na osnovi podatkov globoko-
morskih vrtin in podatkov na kopnem (po Nikiforova, Kind & Krasnov, 1984)
Fig. 1. Stratigraphie classification of the Pleistocene and Upper Pliocene, based on the deep-sea
boreholes and continental data (after Nikiforova, Kind & Krasnov, 1984)
292	Ljubo Žlebnik
SI. 2. Stratigrafska in geokronološka korelacija pleistocenskih obdobij na osnovi podatkov
globokomorskih vrtin in podatkov na kopnem (po Wiegank, 1979)
Fig. 2. Stratigraphie and geochronologic correlation of the Pleistocene periods, based on the
deep-sea boreholes and continental data (after Wiegank, 1979)
Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne vode	293
Večina raziskovalcev pleistocena meni, da so se pleistocenske ohladitve klime
začele pred 1,6 milijona leti. Nekateri ruski avtorji (Nikiforova et al., 1984)
uvrščajo globokomorske plasti, ki so mlajše od 800.000 let, v pleistocen, starejše,
nekako do 1,6 milijona let pa v eopleistocen. Večje poledenitve so se po teh avtorjih
začele šele v pleistocenu pred približno 800.000 leti. Giinški ledeni dobi torej
pripisujejo starost 800.000 let, medtem ko Wiegank (1979) pripisuje začetku giinške
ledene dobe starost 900.000 let. Bov^en (1978) je razdelil pleistocensko obdobje
v zgodnji pleistocen od 1,61-0,7 milijona let, srednji pleistocen od 0,7-0,128 milijona
let in v zgornji pleistocen od 0,128-0,010 milijona let.
Zadnjo medledeno in ledeno dobo je zelo natančno razčlenil Wo il ar d (1982) na
osnovi podrobnih palinoloških analiz jeder več vrtin v barju Grande Pile v južnih
Vogezih. Kronostratigrafsko je različne plasti razvrstil predvsem na osnovi analiz
izotopa i^C. Iz diagrama (si 3), ki ga je sam tudi izdelal, je razvidno, da je zadnja
ledena doba, ki jo vzporejamo z würmom, bila med leti 70.000-10.000. Vmes je bilo
več kratkih, nekoliko toplejših obdobij. Predzadnja ledena doba (riss) se je končala
pred 127.000 leti, med leti 127.000-70.000 pa je bilo toplo medledeno obdobje, čeprav
je bilo vmes nekaj kratkih hladnih sunkov. W o i 1 a r d je predložil plasti na tem mestu
kot stratotip za mlajši pleistocen.
Iz zgoraj navedenih uvodnih podatkov izhaja, da doslej znane štiri prodne in
konglomeratne zasipe vzdolž Save ne moremo zanesljivo razvrstiti niti stratigrafsko
niti geokronološko. Verjetno bo podrobnejši geološki pregled, ki ga bo potrebno
čimprej opraviti, pokazal, da je teh zasipov oziroma teras znatno več in da niso samo
štirje. Š i f r e r (1981) je ugotovil vzdolž toka reke Save šest do «^edem fluvioglacialnih
teras, ki jih je reka odložila v poledenitvenih obdobjih. Vzporejanje oziroma njihova
povezava z ustreznimi morenami v Radovljiški kotlini pa verjetno ne bo mogoča,
kajti zaporedne poledenitve so odstranile večji del sledov starejših lodenih dob.
Brunnacker (1979) je v dolini Rena našel devet prodnih teras, ki kažejo na vsaj
sedem hladnih obdobij. Najstarejša terasa s fluvioglacialnim prodom kaže magnetno
reverzijo in spada torej v Matuyama paleomagnetno obdobje. Stara je več kot 700.000
let, medtem ko kažejo mlajše terase normalni magnetizem in spadajo v Brunhes
paleomagnetno obdobje. Najstarejšo teraso bi bilo torej mogoče uvrstiti v giinško
ledeno dobo.
Nad to teraso v dolini Rena ni več nobenih teras. To kaže, da se je večje nasipanje
proda začelo šele z giinško ledeno dobo. Razvrstitev drugih, mlajših teras po alpskem
modelu ne bo možna, dokler ne bo ugotovljena starost posameznih zasipov. Vse to pa
še bolj zapleta dejstvo, da so nekateri prodni zasipi nastali v medledenih dobah.
V najnovejšem času je bilo opravljenih več poskusov kronostratigrafske razvrstitve
teras na Gorenjskem s pomočjo analiz izostopa ^"Be v preperini teras. Dokončni
podatki analiz še niso znani, prehodni podatki pa kažejo, da so nekatere višje terase
stare več kot 400.000 let. Tudi pri nas Sava verjetno pred giinško ledeno dobo ni
nanašala večjih količin proda, kajti šele s prvo veliko ohladitvijo in pojavom ledeni-
kov je reka dobila v morenskih nasipih dovolj materiala, da ga je prenašala vzdolž
struge nizvodno od jezika ledenika v Radovljiški kotlini. Iz te dobe se je v najvišjih
terasah vzdolž Save ohranil že popolnoma sprijet in delno peperei prod. Vse nižje
terase so mlajše in pripadajo mlajšim poledenitvam. Nekatere so verjetno nastale
tudi v medledenih dobah. Na Kranjsko-Sorškem in Ljubljanskem polju so se posa-
mezni prodni zasipi zaradi grezanja nalagali eden na drugega, tako da je najgloblje
ležeči zasip najstarejši. Koliko je bilo pri nas poledenitev in z njimi povezanih
fluvioglacialnih prodnih zasipov, bodo pokazale nadaljnje podrobnejše raziskave
294	Ljubo Žlebnik
teras vzdolž Save. Dokler teh podatkov ni, je najbolj umestno, da obdržimo strati-
grafsko razčlenitev na tri konglomeratne in en prodni zasip ter njihovo uvrstitev
v giinz, mindel, ris in würm.
SI. 3. Stratigrafska in geokronološka korelacija klimatskih nihanj za mlajši pleistocen (po
Woilard, 1982)
Fig. 3. Stratigraphie and geochronologic correlation of the climatic oscillations for the Late
Pleistocene (after Woilard, 1982)
Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne vode	295
Vpliv menjave toplih in hladnih obdobij
na hidrogeološke razmere v pleistocenu
V	pliocenski dobi je bilo podnebje precej toplejše kot v pleistocenu, vendar so se
tudi takrat menjavala toplejša obdobja z nekoliko hladnejšimi. Pri morfološkem
oblikovanju površja sta prevladovali erozija in uravnavanje, kajti Alpe in obrobje sta
se v glavnem dvigala, le vmesne tektonske udorine so se v primerjavi z okoliškim
dvigajočim se ozemljem grezale ali pa so zastajale. Površje je bilo poraščeno z gozdom
do velikih višin, hudourniško nanašanje je bilo neznatno, zato reke niso imele
materiala, ki bi ga prenašale in odlagale. Vsa vodna sila je bila usmerjena v zarezova-
nje in uravnavanje površja. Vzdolž rečnega toka ni bilo prodnih zasipov, kjer bi se
zbirale večje količine podzemnih voda. Tudi v hribinah so se zbirale le majhne
količine podzemnih voda. Zaradi močne erozije površinskih vodotokov in uravnave
površja je bila vrhnja preperela in prepustna plast, kjer se je zbirala podzemna voda,
sproti odnesena. V nepreperelih hribinah pa se ne morejo akumulirati večje količine
podzemnih voda zaradi njihove male poroznosti in prepustnosti. V obsežnih apnenče-
vih masivih, ki sestavljajo kras, se je s stalnim vrezovanjem rek zniževala tudi
erozijska baza površinskih in podzemnih kraških voda. Zaradi tega so prvotni
površinski tokovi postopoma izginjali v globino in si tam s spiranjem razpok ustvar-
jali podzemne poti. Višje ležeči kanali in razpoke, po katerih se je nekoč prej
pretakala podzemna voda, so se postopoma v veliki meri zapolnjevali z glino.
Občasne visoke vode, ki so preplavile te kanale, so namreč prenašale velike količine
melja in gline in ga odlagale na mestih, kjer je bil tok zaradi naravnih ovir upočas-
njen.
S prvo poledenitvijo pri nas, verjetno v gtinški ledeni dobi pred približno 900.000
leti, je bil proces zarezovanja rek in uravnavanja površja prekinjen. Ledeniki so
začeli prenašati velike količine preperelih in odkrušenih kamenin iz višjih predelov
Alp v doline in jih odlagati v morenske nasipe. Iz čelnih moren so ledeniške reke
poleti odnašale ogromne količine grušča in ga odlagale vzdolž toka. Tudi pritoki rek
zunaj poledenelega ozemlja so v rečne doline nanašali ogromne količine grušča.
Pobočja gora so bila namreč skoraj povsem gola, preperevanje pa je bilo zelo močno.
Zaradi istočasne obremenitve Alp s skoraj strnjenim ledenim pokrovom se je dviga-
nje gora ustavilo ali pa so se začele celo pogrezati. Vsi ti procesi so omogočili
zasipanje obsežnih ravninskih predelov zunaj poledenelega ozemlja. To je bilo še
posebno intenzivno v Ljubljanski kotlini, ki se je zaradi tektonskih procesov še
dodatno pogrezala. V poroznih prodnih zasipih so se zbrale velike količine podzem-
nih voda, ki so se stalno obnavljale iz rek in padavin. Gladina podzemnih voda je bila
plitvo pod površino, kajti tudi rečne struge so bile plitve. Po mrtvih rečnih rokavih so
se pretakale studenčnice, ki so se napajale iz plitvo ležečih podzemnih voda.
V	kraških apnenčevih in dolomitnih masivih zunaj poledenitve se je padanje
gladine podzemnih voda ustavilo. To velja za porečji Save in Soče, kajti obe reki sta
svoji strugi prenehali poglabljati. V Primorju se je padanje gladine podzemnih voda
v skraselih apnenčevih masivih nadaljevalo, kajti gladina Jadranskega morja se je
med poledenitvami znižala za več kot 50 m. Kraške podzemne vode so si poiskale poti
skozi kanale in razpoke pod sedanjo morsko gladino. Ob višanju morske gladine
v naslednjem toplem medledenem obdobju se je dvignila gladina sladke vode v skra-
selih apnenčevih masivih nad gladino morja ter zapolnila izpraznjene više ležeče
kanale in razpoke. S tem pa se je močno povečala količina akumulirane podzemne
vode. Iztoki kraških podzemnih voda so marsikje ostali pod morsko gladino, pojavile
so se vrulje.
296	Ljubo Žlebnik
Nasprotno temu je gladina podzemnih voda v porečjih Save in Soče začela v topli
medledeni dobi zaradi vrezovanja rek padati tako v prodnih zasipih kot tudi v apnen-
čevih in dolomitnih masivih na pobočjih rečnih dolin.
Na vznožju Alp so se razmere po umiku ledenikov povsem spremenile. V ledeni-
ških kotanjah za čelnimi morenami so nastala velika jezera. Iz jezer so iztekale
jezernice, ki niso nosile s seboj skoraj nobenega materiala, zato so se začele zarezo-
vati v lastne prodne naplavine in svoje struge poglabljati. Ta pojav je opazen
v moderni dobi, ko so na naših rekah za jezovi nastala številna umetna jezera. Rečno
erozijo je še pospešilo dviganje Alp in obrobja, ko je izginil ledeni pokrov in je prišlo
do razbremenitve gorovja.
V	zvezi z naglim zarezovanjem rek se je zniževala gladina podzemne vode
v dolinskih rečnih naplavinah in v dolomitnih in apnenčevih bregovih dolin. Pretežno
anenčeve prodne naplavine, ki so zaradi znižanja gladine podzemne vode postale
suhe, so se začele sprijemati v konglomerat. Proces sprijemanja je še pospešila znatno
toplejša klima.
Za medledenim obdobjem je zopet nastopila ledena doba. V rečnih dolinah se je
začelo ponovno nasipanje proda, dvigala se je rečna struga, s tem pa tudi gladina
podzemne vode v prodnih naplavinah ter v dolomitnih in apnenčevih masivih na
pobočjih dolin. Pretakajoča se podzemna voda je spirala in raztapljala v konglomerat
sprijeti prod posebno tam, kjer je bil slabše sprijet in s tem močno povečala njegovo
poroznost in prepustnost v vodoravni smeri. Tako so nastale cone zelo poroznega
konglomerata, ki jih med seboj ločujejo plasti dobro sprijetega, skoraj neprepustnega
konglomerata.
Tudi v apnenčevih in dolomitnih masivih na pobočjih dolin si je pretakajoča
podzemna voda zopet poiskala više ležeče, v medledenih dobah opuščene in z glino
delno zapolnjene razpoke in kanale ter jih začela spirati. Obenem se je podzemna
voda pretakala tudi skozi globlje ležeče razpoke, ki si jih je izdelala v medledenih
dobah.
V	kraških masivih v Primorju se je gladina kraških podzemnih voda zaradi
močnega padca morske gladine zopet močno znižala in si ponovno poiskala globlje
ležeče kanale in razpoke, ki so bile v medledenih dobah delno zapolnjene z glino.
Vsi zgoraj opisani procesi so se v pleistocenu stalno odvijali vzporedno s klimat-
skimi spremembami. Končni rezultat teh procesov so obsežne akumulacije podzem-
nih voda v dolinskih prodnih konglomeratnih naplavinah ter v apnenčevih in dolo-
mitnih masivih na pobočjih rečnih dolin in v Primorju. Pretežni del teh akumulacij je
torej nastal zaradi geoloških procesov, ki so se odvijali vzporedno s pogostnimi
močnimi klimatskimi spremembami v tem obdodbju. V Sloveniji je torej pripisati
sorazmerno velike količine podzemnih voda (ok. 38mVs pretoka pri nizkem vodnem
stanju) skoraj izključno geološkim procesom, ki so se dogajali v pleistocenu.
Poznavanje procesov, ki so se dogajali v pleistocenu, je pomembno tudi pri
raziskavah podzemnih voda. Na Ljubljanskem ter Kranjsko-Sorškem polju so se
odložile fluvioglacialne prodne naplavine v več zaporednih poledenitvenih obdobjih
ena na drugo. Med seboj jih ločijo plasti fosilne zemlje, ki so nastale v medledenih
obdobjih. Spodaj ležeče plasti proda, ki so bile podvržene več zaporednim obdobjem
sprijemanja v medledenih dobah in spiranju s podzemnimi vodami v ledenih dobah,
imajo povsem drugačne hidrogeološke lastnosti (poroznost, prepustnost) kot više
ležeče mlajše plasti. Iz tega izhaja, da so tod vodonosniki zelo heterogeni predvsem
v navpični, nekoliko manj pa v vodoravni smeri. Ta podatek je zelo pomemben pri
vseh hidrogeoloških računih in ocenah.
Vpliv geoloških dogajanj v pleistocenu na površinske in podzemne vode	297
V skraselih apnenčevih masivih je globina skraselosti močno odvisna od procesov,
ki so se odvijali v pleistocenu. V Primorju sega znatno pod gladino morja zaradi
močnega znižanja morske gladine v poledenitvenih obdobjih. Apnenčevi masivi na
bregovih rečnih dolin Save in Soče so skraseli precej nad sedanjo gladino podzemnih
voda zaradi znatno višjega dolinskega dna v starejših poledenitvenih obdobjih.
V zvezi s tem je nastalo več con pretakanja kraških podzemnih voda. Više ležeči,
pretežni del leta suhi kanali in razpoke se ob deževjih najprej napolnijo, tako da
večina padavinske vode odteče skozi to najvišjo skraselo cono. Ta voda se tudi
najmočneje skali in zaradi spiranja glin v razpokah onesnaži in ni pitna. Skozi globlje
ležeče kanale in razpoke se pretok v tolikšni meri ne poveča, zato se tudi voda le
malenkostno skali in jo je mogoče uporabljati kot pitno vodo. V novejšem času je bilo
na kraških izvirih izdelanih več zajetij, iz katerih so dobili znatno kvalitetnejšo
kraško podzemno vodo v globlje ležečih kanalih in razpokah. Ta voda se tudi ob
deževjih le neznatno onesnaži.
Na Primorskem krasu je bilo možno v Brestovici zajeti velike količine kraške
podzemne vode, kajti apnenec je skrasel znatno globlje kot je gladina morja. Pri tem
so se zaradi globoke skraselosti in sorazmerno velike poroznosti (ki je nastajala
v pleistocenu) v podzemlju akumulirale velike količine sladke podzemne vode, katero
je mogoče tudi črpati brez nevarnosti vdora slane vode v podzemlje.
Vsi navedeni podatki kažejo na velik pomen poznavanja pleistocenskih procesov
in njihovega vpliva na podzemne vode. Pravilno je mogoče razumeti in oceniti
hidrogeološke razmere v prodnih zasipih rečnih dolin in v apnenčevih masivih na
krasu le, če poznamo dogajanja, ki so se odvijala v pleistocenu. Zato bi morali tudi
hidrogeologi podrobno poznati stratigrafijo pleistocena. Morali bi razumeti dogaja-
nja, ki so jih povzročale močne klimatske spremembe in z njimi povezano zaporedje
nasipanja rečnih dolin, erozije, sprijemanja proda in nato spiranja, padanja gladine
podzemnih voda v apnencih in dolomitnih masivih, poglabljanja kanalov in razpok,
ponovnega dviganja gladine in ponovnega preplavljanja više ležečih opuščenih kana-
lov in razpok. Šele na osnovi tega znanja lahko hidrogeolog pravilno tolmači po-
datke, ki jih dobi s hidrogeološkimi raziskavami in na osnovi tega poda pravilne
sklepe.
Literatura
Ampferer, O. 1917, Über die Saveterassen in Oberkrain, Jb. geol. R. R. A., 67, Wien.
Bowen, D. Q. 1978, Quaternary geology, Pergamon Press, Oxford.
Brunnacker, K. 1979, Classification and stratigraphy of the Quaternary terraces of the
lower Rhine area. Quaternary glaciations in the northern hemisphere, Praga.
Eberl, В. 1930, Die Eiszeitenfolge in nördlichen Alpen-vorlande, Augsburg.
Emiliani, C. 1955, Pleistocene temperatures, J. GeoL, No 63, Chicago.
Flint, R. F. 1971, Glacial and Pleistocene Geology, New York.
Ilešič, S. 1935, Terase na gorenjski ravnini. Geogr. vestnik, XI., Ljubljana.
Kukla, G. J. 1970, Correlation between loesses and deep sea sediments, GeoL Foren
Stockholm Förb.
Kuščer, D. 1955, Prispevek h glacialni geologiji radovljiške kotline, Geologija 3, Ljub-
ljana.
Nikiforova, K. V., Kind. N. N. & Krasnov, I. I. 1984, Chronostratigraphic Scale of
the Upper Pliocene and Qnatemary. Proceedings of the 27 th International Geological Congres,
Moskva.
Penck, A. & Brückner, E. 1909, Die Alpen in Eiszeit alter, Leipzig.
Rakovec, J. 1956, Razvoj pleistocena na Slovenskem. Zbornik. Prvi jugosl. geol. kongres,
Ljubljana.
298_Ljubo Žlebnik
Schafer, J. 1953, Die donaueiszeitlichen Ablagerungen in Lech und Wertach, Geol.
Bavarica, 19, München.
Shackleton, N. J. & Opdyke, N. D. 1973, Oxygen isotope and paleomagnetic strati-
graphy of Equatorial Pacific core V28-238; oxygen isotope temperatures and ice volumes on
a 10® year and 10® year scale, Quat. Res., 3, Washington.
Sis sons, J. B. 1979, The Loch Lomond Stadial in the British isles. Nature, vol. 280,
London.
Šifrer, M. 1981, Nova dognanja v razvoju reliefa na Gorenjskem, 12. zborovanje slov.
geografov, Kranj-Bled.
Van Donk, J. 1976,record of the Atlantic Ocean for the entire Pleistocene Epoch, Geol.
Soc. Amer. Memoir 145, Boulder.
Wiegank, F. 1979, Paleomagnetic dating and correlation of quaternary deposits in the
GDR. Quaternary glaciations in the northern hemisphere, Praga.
Woilard, G. 1982, Palynology and radiocarbon datings at Grande Pile (NE France).
Quaternary glaciations in the northern hemisphere, Praga.
Žlebnik, L. 1971, Pleistocen Kranjskega, Sorskega in Ljubljanskega polja. Geologija 14,
Ljubljana.
Žlebnik, L. 1975, Hidrogeološke razmere na Sorskem polju, Geologija 18, Ljubljana.
Žlebnik, L. 1981, Hidrogeološki pogoji za gradnjo elektrarne Mavčiče, Geologija 24,
Ljubljana.