ali posvečlia molitve. G, Dr. Jfozefa Snajderja . Z dovoljenjem visoko častitljiviga Ljubljan¬ ski g a Skofijstva. V Ljubljani, 1854. Založba in na prodaj pri Matiju Gerbcrju. U v o d Ulliiako me vender veseli, draga Evzebija! ker si terdno sklenila, svojimu zveličarju z nar veči zvestobo služiti poleg njegovih besed: „Bodi zvesta do smerti, in dal ti bom krono življenja!“ (llaz. 2,10.) Ali odrešeniku nebe- škimu služiti je preblažena umetnost, in zato¬ rej bi skoraj uganil tvojo željo, kaj več po- zvediti od lepe umetnosti molitve, in tudi jaz že dolgo preserčno hrepenim, v ti preimenitni reči svoje misli ti razodeti; tedaj pa, dobro vede, de ti je moj namen ljub in drag, popri¬ mem pero in spišem tele bukvice. Najni du¬ hovni pogovori bodo pač koristniši memo pra¬ znih vsakdanjih pomenkov od počutja in vre¬ mena, od glediša in plesiša, od jedi in pijač, od noš in družb, od blaga in zakladov. Še celo politika, čeravno da po vsili mestih silo očem, ušesam in rokam opraviti, je manj ime¬ nitna, kakor molitev, in — morde bi se naše slabo stanje kaj popravilo, ko bi se mi bolj z molitvijo, kakor z dolgočasnimi časniki ukvar¬ jali. Oh •— v tej zadevi je po svetu hudd ? 4 prav hudo; sicer šteje naša sv. cerkev okoli 160 milijonov katoličanov, ali — z britkostjo ti povem — malo, malo kolen se uklanja, malo rok se povzdiguje; od tod pa tudi vse nadloge, ktere se v sedajnih žalostnih časih nad nas vsipljejo. Veliko razjasnjencov, veliko Iučni- kov se oglaša in se trudi, de je človeka skoraj kar groza, po njihovim terjenji bi mogla nova modrost že svetiti kakor opoldan¬ sko solnce, ali — zmeraj bolj tarna prihaja, in saj tudi drugač ne more biti, ker so se ti mo- drovači od tistiga odločili, kteri je edini reči mogel: „Jaz sim luč sveta“. (Jan. 9, 5.j Ka¬ morkoli se oko ozre, povsod razdjanje, in česarkoli se utegne prekanjena hudobnost zmi— šiiti škodljiviga, vse spravi na dan v razšir¬ jenje pekienskiga kraljestva; in zares, ko bi ne vedil, de je cerkev na skali zidana in de je vrata peklenske premagati ne morejo, res bi skoraj mislil, de ji že poslednja ura bije. Naš rod ni več keršansk, luč sv. vere, plamen goreče ljubezni je že ugasnil, ali pa že pojema v veliko veliko ljudeh; zato pa kraljuje trojedini malik, kakor ga sv. Janez popisuje (I. Jan. 2 , J 6. j: slastnost, lakomnost denarja in pa lakomnost časti, kterih združeno bitje je samogoltnost; temu maliku daruje novo nejeverstvo vsaki dan na mnogo altarjih. Previdnost božja pa, ka¬ kor se vidi, hoče dopustiti, de si razdivjani glave ob steni razbijajo, morde bo za njimi dereča druhal spoznala, kako se ta reč konča; narpred pa se jih mora veliko v brezen po¬ grezniti , in potem bi morde njih nasledniki utegnili spoznati, kam de to razjasnjenje pri¬ pel j a. Vender, draga Evzebija! saj mende že opaziš, de me je pravični šerd nekoliko od 5 •najniga praviga pomenka speljal, pa sim ti le povedati hotel, de se molitev in verna ljube¬ zen nasprotno vjemate, in de se žalostni stan sveta premenil ne bo, dokler bo svet molitev zaničeval. O moli tedaj serčno, in mnogo in stanovitno, morde te bodo začeli posnemati, morde se še premislijo tisti, ki so se od zve¬ ličarja utegnili, ali vender bolj iz slabosti, ka¬ kor iz hudobnosti, morde se ti nameri, de še kje kako tlečo iskrico v velik plamen razpišeš. Blagor ti, če tako le majhen kamenčik prine¬ seš za zveršitev sv. cerkve, neprecenljivo je draga tudi le ena sama duša, če se premisli njena neskončna odkupnina. En tak kamen¬ čik bi toraj tudi jaz prinesel s temi bukvicami od molitve, in zatoraj me besede ne straše, de se morajo, če se hoče kaj zidati, popred stroški prevdariti, ali je že spravljen potrebni denar ali še ne, in de mora kralj, če se hoče s sovražnikam vojskovati, poprej premisliti, ali bo mogel z desetimi tavženti mož dvajset tavžent jih premagati (Luk. 14, 28 — 32.); meni ni ne visoko pohištvo zidati, ne dvajset tavžent mož premagati, takošne stavbe, in takošne zmage prepustim pervakam našiga rodu, ktere Bog časi pokliče, ter jim reče: „Glej, postavim te dansi nad ljudstva in kra¬ ljestva, de izruješ in podereš, pokončaš in raztreseš, sozidaš in posadiš.Naredim te dansi terdno mesto, železen steber in jeklen zid . . . .“ (Jer. 1, 10. 18.) Jaz hočem le tisto povelje dopolniti, ktero mi je bilo na dan mojiga posvečenja zročeno, kot mašnik namreč sv. Evangeli oznanovati, — vsim, kteri ga hočejo in nočejo poslušati. — Ne zajemljem ne iz lastne zakladnice, le pripovedujem, kar 6 sim slišal; saj smo vsi le učenci, in en sam je nas vsili učenik. (Mat. 523, 10.) In tedaj pribežim k tebi, o nebeški zveličar! „Ti sam imaš besede večniga življenja®, (J. 6, 69.) „pred tvojimi nogami hočem sedeti in tvoje besede poslušati.® (Luk. 10,39.) — „Gospod! uči nas moliti.® (Luk. 11, 1.) Podeli mojim besedam tudi moč, de, kakor iz serca izvirajo, zopet v serce pridejo. Dolžnost molitve. 1. De moramo Boga hvaliti , ker je lep. Kaj pač meniš, Evzebija! ko bi kteri divjak iz daljnih krajev od kaciga poslanca sv. Evangelija v Evropo pripeljan bil, in bi tu zagledal velikansko mesto v vsi njegovi lepoti, in trume ljudi, kteri so se v obertnijah in umetnostih tolikanj izurili — ali bi verjel svo¬ jim očem? Ali bi se mu ne zdelo vse, kakor lepe sanje? In ko bi se sčasama prepričal, de ga njegove oči ne varajo, ali bi pač zamogel svoje začudenje z besedami dopovedati? Kako se vender vsi tej lepoti čudi divji prebivavec tamotnih gojzdov, kteri je na svojim malini otoku le revne koče in neotesane rojake vidil! Mi Evropejci sicer, kteri slednji dan toliko lepiga lahko vidimo, se vsem tem krasotam manj čudimo, vender — memo njih tudi kar ne gremo. Ali — če pridemo na prostoren vert, in dobimo tukaj senčnate drevorede, in zelene tratine, in šumeče slapove in ribovite kernine, in prenapolnjeno cvetličnico, in bi se nad nami dvigovalo bistro sinje nebo, in in bi pihljale čiste, hladne .pomladanske sa- 8 pice, — ali bi nas ne razveseljevala — lepa natora? In če pridemo na visoko goro, kako nas zradujejo prostrane cveleče poljane! Vsi liribje navokrog, — kakor pred našimi nogami stoje skaloviti velikani, v dalji mogočnih gla¬ varjev snežne kope, v dolu pa prijetno mesto, in čudovita zelenota po travnikih ter okoli in okoli verhovi cerkvenih zvonikov po mnogo¬ številnih vaseh! O Evzebija! to je lepo. Lepši pa še je ugled morja; pripovedujejo nam¬ reč, de popotniki, ki še nikoli morja popred vidili niso, in ko ga pervikrat s kake višine ugledajo, sterme tje po neizmernim morskim planu, občudenja zavzeti, —in dolgo jih mora voz čakati, preden se zbude iz svojiga zamak¬ njenja, in ko voz že tudi dalje derči, so ne- prenehama njih oči obernjene na morje in njih nema tihota dovolj razodeva, kaj de se v nji¬ hovim sercu godi. Kar ti pravim, je resnica in ne zmišljija, ker je tudi meni onako pri sercu bilo, ko sim se bil pred nekoliko leti v neko prijazno primorsko mestce napotil; tu stoji na holmu tikama morja farna cerkev, pred vhodam je velik prostor, in odtod se vidi na tri strani slavnoznana Adrija; večkrat sim tukaj sam in z druzimi bival, in moje oči so se radigovale po neprezretni morski ravnini do ondi, kjer se z nebam v daljni dalji stika; nisiin ne vidil še le pervikrat morja, pa vidil sim ga tukaj brez mnogoštevilnih ladij, ktere se ponosno zibljejo po teržaškim pristanu, in tako sim pozabil malenkaste opravke tukajšne, zbujalo pa se je obilo misel na unkraj v mo¬ jim sercu, ktero so krepko dvigovale v ne¬ znane nadzemeljske višine. O Evzebija! od¬ pusti mi, ali morje je le lepo! čuda lepo! Ali 9 nisi še nikoli cula unih radostnih soglasij, tistih stvaritev mogočnih v kraljestvu glasovja? Nisi nikoli svojiga ušesa nastavljala sladkim me¬ lodijam milih pesem, obilnih izvirkov občutlji¬ vih sere? Nič se ne gane, in vender se vse giblje, in še dolgo potem, ko že glasi in pesmi umolknejo, se človek čuti z vesel jeniga, in na¬ slednji pogovori so porok veliciga cenjenja storjenih del. Ali ko bi prišla v visoke pro¬ storne sobane, in bi visele po stenah silo lepe slike, zgolj dela nar bolj slutili slikarjev, ali bi ne bila v zadregi, ktero de bi narpred ogle¬ dovala? Ali ko bi vidila za verstjo nar umetniši marmeljske kipe, kterim so sloviti umetniki življenje vdihnili, ali bi ne obstala spoštljivo in dleto občudovala, ktero je mertvi marmelj tolikanj živo olikalo? Ali — če bistre glave nauke naše sv. vere v vedniško celoto zdru¬ žijo in luč premišljije v viši tamote keršanskih skrivnost, kolikor mogoče, ponesd; če zvedeni zdravniki zagrinjalo, ktero notranje človeškiga trupla zakriva, in, čeravno samo nekoliko, od- gernejo, in imenitne reči v blagor terpečiga človeštva znajdejo; če bistroumni vladniki in .zmagavni vojvodi vse skozi pretreseno kra¬ ljestvo obderžujejo, in vse sovražne napade z močno roko odbijajo; ali se more tacim mo¬ žem zaslužena čast kratiti? Morde pa bi me utegnila, Evzebija, vprašati, kam de s svojim govoram, in morde tudi napeljevano misčl mo¬ jih obilo vprašanj uganiti? — Čuj tedaj besede "pisma: „Nevidno njegovo je od stvarjenja sveta v vstvarjenih rečeh spoznati in viditi“ (Rim. 11, 20 .) in: „Kteri je uho vsadil, kaj ta bi ne slišal, ali ki je oko vstvaril, kaj on bi ne vidil? £t (Ps. 93, 9.) Če so stvari toli- 1«* 10 kanj lepe, kako lep mora le njih stvarnik biti! Če natoro občudujemo, koliko bolj bi mogli se njeniga začetnika občudovati? Ce ljudi zavoljo njih umetnosti in vede hvalimo, ali ni mar za¬ četnik njih vednosti nar veči hvale vreden? Kako so tedaj tisti natorni prijatli milovati, kteri morde vse svoje življenje Veliko in Lepo premišljujejo, in se vender redko ali pa nikoli nar Lepšiga in narVečiga ne spom¬ nijo! In vender, kakoršnekoli bukve beremo, pre¬ cej po njihovim spisatelji poprašujemo! OEv- zebija! lep, neskončno lep je naš Bog! Tedaj ga hvalimo, tedaj bodi njegovo hvaljenje naše pervo in nar blažniši opravilo na zemlji! „Strah, komur strah, čast, komur čast!“ pravi Apostelj. (Rimlj. 13, 7 .) „0 globočina bo¬ gastva modrosti in spoznanja božjiga! Kako nerazumljive so tvoje sodbe, in kake nezved- Ijive tvoje pota! Zakaj kdo je misel Gospo¬ dovo spoznal? ali kdo je njegov svetovavec bil?“ (llimlj. 11, 33-34.) Zatorej je David tolikanj rad harpe prebiral in Večnimu svoje lepe pesmi prepeval, kakor: ^Hvalite Gospoda z nebes, hvalite ga po višavah! Hvalite ga vsi njegovi angeli, hvalite ga vse njegove tru¬ me! Hvalite ga solnce in luna, hvalite ga, ve svetle zvezde! Hvalite ga nebesa nebes in vse vode, ktere so nad nebesi! .... Hvalite Gospoda na zemlji vi zmaji, in vse globočine, oginj, toča, sneg in led, in vihar, ki njegovo besedo sporočujete! ve gore in vsi griči, ve drevesa in ve cedre! ve zverine in vse živali, ve kače, in ve perutaste ptice! vi kralji zemlje in vse ljudstva, vi knezi in vsi sodniki na zemlji! mladenči in device, stari in mladi, hva¬ lite Gospodovo ime!“ (4? s -148,1—4, 7—13.) li In mladenči v razbeljeni peči, ali niso tudi oni posamezno vse stvari klicah v hvalo Go¬ spodovo? (Dan. 3, 52 —90.} če na kleriga človeka naletimo, kteri se še v nar veči na- torne lepote ozreti ne mara, tedaj sodimo, de mu ali pooutka manjka za lepoto, ali pa de skerb in britkost zjeda njegovo serce, ali pa de je v velike opravke zamišljen. Ali bi pač za božjo neskončno lepoto prav nič ne ma¬ rali? Ali si je to misliti, ker nas je on ravno zato vstvari!, de bi ga enkrat vekomaj vživali? In kadar se nas žalost in bolečina loti, se sicer lahko razume, kako de nas tudi nar imenitniši stvar celo nič ne mika; glede Boga pa ne sme to obveljati, in ne priporoča ne zastonj Apostelj molitve v takošnih okolišinah. (Jak. 5, 13.) Kakošni bi neki utegnili biti tisti resni opravki, kteri bi nas smeli od hvale božje uderževati, dokler je še res , „de je le eno potrebno ? ££ (Luk. 10, 42.) OEvzebija! kako je vender lepo, pridružiti se blaženim, kteri Gospodu hvalo prepevajo slednjikrat in serčno! Ko bi po vesoljnim svetu vsi pobožni po cer¬ kvah in hišah ponoči in podnevi Neskončniga hvalili — milijonoglasna družba! — kakošno veličastno blaženo opravilo! In če premislimo brez števila zveličanih v nebesih, kteri vedno kličejo: „Svet, svet, svet Gospod, Bog vojski- nih trum, vsa zemlja je polna njegove slave!" (Jez. 6, 3.) ali bi nam bilo mogoče neobčutljivim biti? Resnično ne moremo ne zaiti, če izvoljene posnemamo; mi romarji po nadiožni dolini —,,vi¬ dimo le v zerkalu čudovito." (I. Kor. 13, 12.) in zatoraj si moremo božjo lepoto le domišljati; o zatoraj se oklenimo povišanih bratov, kteri „od obličja do obličja" gledajo, in "zapojmo ž njimi: 12 Vredno je jagnje, ktero je bilo umorjeno, de sprejme mogočnost in božjo čast in modrost in krepost, in čast in hvalo ter slavo!“ (Raz. 5, 12.); pojmo tudi mi „pesem Mojzesovo in jagnjetovo: Velike in čudopolne so tvoje dela, liospod, vsigamogočni Bog; pravične in res¬ nične so tvoje pota, kralj večnosti! Kdo bi se te ne bal, o Gospod! in tvojiga imena ne slavil.? (Raz. 15, 3—4.)' 2. Kako zemlja vsigamogočnont božjo , in tedaj njegovo hvalevrednost oznanuje. Evzebija! če si kdaj v kako kraljevo sobo stopila, kaj ne de — močno si se za¬ vzela? Lepe vložene tla, krasne preproge po stenah, drage slike, velikanske zerkala, dične zagrinjala, olikano pohišje, lepe posode in bli- šeči svetilniki — ob kratkim, med toliko le¬ skam in toliko lepoto je moglo tvojimu sercu le prijetno biti. Ce pa nasprotno prideš v malo kočico ubožniga kmeta — le nar potreb- niši in nar bolj domače pohišje, — kakošen razloček! Ne primerjam ne tega, de bi ali uboštvo zasramoval ali nevošljivost obujal, ali pa de bi bogatinca zavoljo njegoviga veselja do čedniga stanovanja grajal; saj je nase pravo bogastvo čednost, so pa tudi pozemelj- ske dobrote darovi nebeškiga Očeta, in za- morejo, če se le dobro obračajo, tudi v njegovo povikšanje pripomoči; s to nasproto sim ti le hotel pokazati, dokle so se ljudje v umetno¬ stih in vedah že povzdignili. Ali če se spre¬ hajaš po velicih ulicah, in vidiš po versti bo¬ gato založene štacune, in v njih toliko draziga blaga, in ti potem na misel pride selo divjakov 13 z vso obilno revšino in nesnažnostjo. — Kaj ne de — ti si misliš, kako so se Evropejci vender povzdignili! To tajiti, bi bilo brezumno! In vender — in tu sem sega moj govor — in vender smo mi ljudje tolikanj slabotni pri vsi svoji domišljevani mogočnosti, še pajka ne, čigar umetno splet neusmiljeno ometamo, še červa ne, kteriga brez prizanesenja v prahu steremo, ne morejo naše mogočne roke sosta- viti. Pač zamoremo iz pripravljenih rastlin, in druzih stvari lepe reči napravljati, če imamo čas in pripravo; ali de bi rastline sami si vstvarjali, iz ničesar, — in ko bi tudi nar slabši bile, — tega nikakor ne moremo. In tedaj sim, o Evzebija, neko vekši misel pridobil, misel namreč od božje vsigamogočnosli; zo- brazi si živo vse dolge in dolge gorovja z njih visocimi v oblake kipečimi verhovi, široke, silovite, po celih deželah derečereke, nadalje iz malo zern izrastle cveteče poljane, pri¬ jazne nograde, prepolno drevje, brezštevilne cvetice, po zelenih travnikih, po prostranih vertih, vse živali po suhim, in vse ptice pod nebam, vse ribe morja, gledaj v duhu vesoljne zemlje z vsim, kar se na nji giblje in leze, in pomisli, de je vsigamogočni Bog vse to stvaril, ali ne boš polna hvale božje svojih kolen pripognila, in glasno klicala plamečiga serca: Hvala hod’ Bogu! vse stvari ga zdaj častite stvarnika, dobrotnika in očeta ga sla¬ vite! Ali ko se spomniš, kako je Bog svojini ljubim mnogokrat moč podelil čudeže delati, liako so pred njih mogočno besedo vsaktere bolezni begale, kako so grobje svoje trohneče trupla nazaj dajali; kako je vesoljna natora, kakor bi je nikdar ne tlačilo greha preklet- 14 stvo, ljudem se uklanjala in jim stregla; ali ne boš molila s kraljevim pevcani: „Slavljen bodi Gospod, Bog Izraelski, kteri dela velike čudeže sam!“ (Ps. 82.) Zatorej pa je bila že od nekdaj nar priserčniši radost svetili duš, brati v odpertih bukvah natore od vsigamo- gočnosti božje, njih telo je bivalo tukaj, in njih duh je plaval po nebesnih višinah; vstvar- jene bitja so bile zanje Jakobove lestvice, po kterih so se povzdigovali k Nestvarjenimu, soglasovaje s trikratnim „Sveto“ srečnih Se- ralinov; mi vsakdanjiki ne dohajamo orloviga plavanja njih gorečih misel, in njih notranje življenje, njih /branje v Bogu se nam zdi čudna vganka. So pa trenutki v življenji, o kterih se glas Gospodov tudi za nas dovolj naglas čuje. Ko je ladija vervi odvezala, in na visoko morje vesla, ko popotniki s pokrovja nič druziga ne vidijo, kakor nebo in morje, jih je skoraj strah, in zdi se, kakor bi se ne¬ hote bali /divjanja morskih valov, čeravno je vse tiho in mirno; in če se pozneje res černi oblaki naproti derve, in se solnce v čudno tmino zakrije, če valovje pljuska in se peni, in viharji tulijo, in strele švigajo in grom bobni, in se barka premetava z visočin morskiga gorovja v zijavne prepade; tedaj tudi nar po- gumnišim serce upada, in tudi tisti molijo, ki sicer le preklinjajo, zakaj, „čulijo vsi bližavo tistiga, kteri zbira vode morja kakor v me¬ hurji« (P s . 32, 7.), kteri v sv. pismu pravi: „S svojo ograjo sim ga obdal in mu zastavil duri in pah, ter rekel: Do tle pridi in ne dle, in tukaj /vračaj napeto valovje/ 4 (Job. 38, 10—11.) Tacih misel je bil danski kralj Ka- nut, ko so ga njegovi prilizovavci zapovednika 15 zemlje in morja zvali; sede namreč na breg ti¬ sama morja, in zapove valovam ustaviti se, ko pa ti le vanj pljuskajo, in ga vsiga premočijo, je učil svoje prilizovavce tistiga moliti, kterimu je natora pokorna. Drugač sicer je ravnal tisti perziški trinog, kteri je velel morje z razbe¬ ljenimi verigami tepsti, ker mu je v vojski naga¬ jalo ; o presmešna ošabnost! — Kako se je moglo le goditi, o času občniga potopa, ko seje voda iz vsili krajevstekala, in se odperle posode ogrom¬ nih oblakov, in so vesoljno zemljo preplovile in nar viši gore pokrivale; mislimo se v strahovito, žalostno dogodbo, in tukaj zaslišijo tudi gluhe ušesa vsigamogočnost božjo, in jasno je, za¬ kaj je hvalivna molitev naravnost potrebna. Ali če se v kteri hiši oginj vname, in plamen kar okoli sebe šviga, in se vije po strehah in tramovih in ognjeni žar daleč okrog podnebje rudeči, in če so vse gasivnice, naj jih še tako naglo, tako pripravno porabijo, zavoljo silo- vitiga viharja zastonj, in ko ljudje vidijo, de je vse njih blago in premoženje, sad mnogo- Ietniga truda, divjiga ognja plen, in se morajo srečne šteti, če svoje življenje rešijo, in ko oginj sosednje pohištva požiga in če se tako v malo času vasi ali tergi, ali mestni oddelki v prah in pepel premene, — kako je vender to pripravno, nam našo slaboto dokazovati, kako nas na uniga obrača, kteri je nekdaj Sodomo in Gomoro z žveplam posul, in v spo¬ minek grozne kazni gnjilo morje tje postavil? Ali če se hiše majejo, kakor bi se na morskih Iadijah zibali, in se zidovje uterguje o hudim potresu, in kako lepo mesto v malo urah le razvaline kaže, kdo bi se ne spomnil pisanih besed: „On gore prestavlja, in ktere je v 16 svojini serdu obernil, ne vedo; on pretrese zemljo z njeniga mesta, in nje stebri zbobne!“ (Job. 9, .5—6.) Kdo bere žalostno osodo Liz¬ bone 1755 in Karaka 1812, in bi ga groza ne prešinila? in če premislimo, de jevKaraku le — 12000 ljudi mertvih bilo, ali ne obču¬ timo visociga pomena besed: „Stebri nebes se majejo, in se stresnejo o njegovim migljeji ! ;k (Job. 26, 11.J in ne rečemo ondi, de smo kakor majhni mravljinci, kterih se na enkrat po sto lahko pohodi? Zgodovina sveta opisuje svoje liste z djanjem mož, ktere velike ime¬ nuje, ker so mnogo ropali in mnogo morili, lles časti je vreden vojak, kteri se v pra¬ vični vojski za pravice svojiga kralja bije, in če Gospod njegovimu orožju zmago podeli in se mu pogodi, de protečiga sovražnika pre¬ maga in pokonča, ter notranje razpertije porav¬ na, ni nobeno plačilo doveij veliko za njegove zasluge. Če pa kdo iz neoberzdaniga pože¬ lenja po samosilnim prisvojevanji mirne sosed¬ nje ljudstva z vojsko napada, kako je pač majhen! Se ve de ga svet slavi, kteri le po¬ verili sodi, zavoljo kervavih zmag, in prido¬ bljenih terdnjav, in neizmerniga ropa, in pri¬ svojenih dežel, in slavljeni se guglje na ver- toglavni visočini, ter se misli blizo nebes, ali previdnost že pripravlja njegov pad, de bi svojo slabost občutil, in ko bi tudi vse svoje žive dni na svojih kervavih vencih počival, nazadnje pride le košeni mož z ostro koso, in tisti, kterimu je zemlja premajhna bila, glej ga, kako se ne gane ne v ozki raki! Od Ale¬ ksandra Macedonskiga sporočuje pisanje: „Veliko bojev je vodil, terdnjav premagal in kraljev pomoril, zemlja je moičala pred njim, 17 spravil si je bil silovito moč in mnogoštevilno yojsko, .... pripravil je bil dežele, ljudstva in kralje pod svojo oblast, in plačevati so mu mogli . . . .“ (1. Mak. 1,2—5.) in kmalo po¬ tem se bere: „In Aleksander je 12 let vla¬ dal, in je umeri .' K (d. Mak. 1, 8.) In od tistiga Antijoha, čigar železna roka je Jude tolikanj tlačila, kteri se je zvernivši se z voza hudo bil ranil, opomni sv. pismo tako lepo: „On, kteri je od veči kakor človeške ošabnosti napihnjen menil, de zamore valovam morja, zapovedovati in nar viši hribe pretehtovati, leži tedaj na zemlji, in ga morajo nositi, — očitno sam po sebi spričevaje božjo vsigamo- gočnost, in zgodilo se je, de so iz trupla hu¬ dobneža červi kakor iz vira gomzeli, in nje¬ govo meso, ko je še živel, med vednimi bolečinami .... se lušilo od kosi/. Njega, kteri si je malo popred še domišljeval, de do¬ sega zvezde neba, ne more nihče več zavoljo grozniga gnjilobniga smradu prenašati.^ (2. Mak. 9, 8—10.} In tisti asirski kralj, kteri je pred Jeruzalemam v eni sami noči 185000 mož zgubil — (Jez. 37, 36.) — v o Evzebija! bali in poklekniva ter moliva: „0e mi njega zahvalimo, dokle shaja naša moč? zakaj on je vsigamogočen čez vse svoje dela, Gospod je strašan in neznano velik, njegova mogočnost je čudopolna. Slavite Gospoda, kolikor ga mo¬ rete, povikšujte ga, on je vender le še vekši, zakaj njegovo veličastvo je čudovito. Hvalite Gospoda, povikšujte ga, kolikor ga morete, zakaj on je veči, kakor vse hvaljenje. Povik¬ šujte ga in nategnite vse svoje moči, pa nikar se preveč ne trudite, zakaj dosegli ga ne boste. Kdo ga vidi, tako de bi ga mogel popisati? 18 In kdo ga more tolikanj poveličevati, kakor je on od vekomaj ?“ (Prid. 43, 30—35.) S. Kako nebesa vsigamogočnost boijo in za- toraj tudi njegovo /ivalevrednost razodevajo. Ko bi kterimu učencu, in če je tudi že več let v šolo hodil, kako zgodovino modro- slovja ali pa kake bukve od viši matematike v roke dali, bi sicer po teh bukvah prebiral in semtertje kaj razumel, sicer pa svojo ne¬ zmožnost za toliko učenost naravnost spoznal. Take skrivnostne bukve so pisane v vidnim svetu, in v natori; zakaj marsiktero plat lahko v njih preberemo in razumemo, in misli ter nameni nebeškiga stvarnika se nam nekoliko razkri¬ jejo, ali veči del teh bukev je za nas v pre¬ veliko skrivnostno tmino zakrit, enake so bukvam razodenja, ktere so zapečatene s sedmemi pe¬ čati, in jih zamore le jagnje odpreti. In če je to gola resnica, čeravno samo našo zemljo pre¬ mislimo, kaj pa še le potem, če svoje oči po¬ vzdignemo, in neizmerno nebo s svojimi mislimi preletimo. Po pravici toraj je že modri Salo¬ mon govoril: „Spoznaval sim, de človek vsih del božjih, ki se pod solncam gode, pretuhtati ne more; kolikor bolj se trudi in preiskuje, toliko manj najde, in ko bi modri tudi rekel, de ve, nazadnje bi se le ne zavedil!“ (Prid. 8, 37.) In tedaj ti je razumljivo, draga Ev- zebija, kako je David tako lepo pel: „Nebesa pripovedujejo slavo božjo, in obnebje oznanuje delo njegovih rok; dan dnevu besedo vznaša, in noč noči vedo sporočuje. Ni ga jezika, ni jih besed, kterih glas bi se ne slišal', po vesoljni zemlji se zlega njih don, in do koncov sveta 19 njih besedah' 4 (Ps. 18, 2—5.) Gospod! kdo si ti, in kdo sim jest? je bila nar ljubši molitev' sv. Frančiška Asiškiga. Gospod! kdo si ti, in kdo sim jaz? moramo tudi mi klicati, premi- šljevaje čuda nebeške ter pregledovaje, čerav¬ no samo tisto, kar vidimo in vemo. Gospod! kdo si ti? — moramo še serčnejši klicati, spreletovaje neizmerno zvezdno trumo, od ktere toliko, kot nič ne vemo! Poglej le, Ev- zebija! podnevno svetložareče solnce, — si li kdaj premerila njegovo velikost? Misli si skor več kakor poldrug milijon zemelj in potem še le se ti dozdeva velikost solnca. In une ne¬ beške luči, ktere naravnost zvezde imenuje, ali niso zgolj solnca, ktere se nam le zavoljo svoje neizmerne dalje majhne zde? Kako mo¬ gočen , kako neskončno mogočen tedaj mora biti naš Hog, kteri je „nebesa razgernil kakor šotor“ (Ps. 103, 2.); on zapove solncu, in ono ne vzhaja, in kakor bi jih zapečatil, zaklene zvezde. (Job. 9, 7.) In truma solne! Pred sošteješ pesek na bregu in kaplje v morji kakor pa une leskeče lučice, — le po¬ glej rimsko cesto, in — saj misel obnemaga, — in naverh pa še vse nevidne zvezdice!! Zdaj pa daljava! Zvezda, ki se ji pravi Ne¬ ptun, je čez 700 milijonov milj od naše zemlje preč, tako de bi soparnik, kteri bi vsaki dan 200 milj prederdral, v deset tavžent letih do nje še ne prišel, in če ti povem, de je neka druga zvezda saj 4 bilijone milj od naše zemlje, ali ne padeš nehote na kolena in na glas ne slaviš vsigamogočnosti stvarnikove? Zdaj v pa red, kteri vlada po zvezdnim prostoru! Če premi¬ slimo, de imajo zvezde brez dvombe vsaka svoje planete ali spremljavke, kakor jih ima soince, in de se vsi li brezštevilni solnčni krogi okoli Eniga srednjiga solnca sučejo po nepre¬ makljivih tirih, — ali, Evzebija, mene misli premagajo, vid se mi kali’ v tej vertoglavni visočini. Na nebu je vsigamogočnost božja zarisana z velikanskimi čerkami; te čerke pa so zvezde, in te čerke vsi lahko bero, tudi tisti, kteri že slepe, če jih le hočejo; pa žali— bože, veliko jih noče brati, in ko bi kak modrijansk razjasnjenec s širokoustnimi bese¬ dami „bika ££ in „voznika ££ in „dvojčke ££ , in „Ori- jona“ in „krono £ ‘ kazal, tudi kaj priprav- niga ti dopovedaval od solnčniga in luniniga mraknjenja, in od planetov, zraven bi pa vse njegove besede po natornim božanstvu dišale, — o zapusti ga v spotama, in misli si: revež je, uma greša! Če pa tudi verni kristjan svojo glavo povzdigne, pa mu je le mar za velikosti in daljave, in sicer za zvezdoslovne znanosti, pa mu ne pride na misel stvarnik svitiih nebesnih krogov, tedaj si misli: Njegovo tuh¬ tanje je neslana jed. — Stal je sv. Avguštin s svojo materjo Moniko pri oknu, pred oknam je bil vert neke hiše blizo Osti je, in pomen¬ kovala sta se od neskončne radosti zveličanih duhov, in sta prešla zaporedama vse telesno, nebez celo, s kteriga soince in luna in zvezde na zemljo svetijo. (Spov. 9, 10.) — in sta se povzdignila na perutah premišljevanja k nar veči lepoti in sta bila srečna — vanjo zamaknjena — o zamisli se tudi ti, — Evze- bija! v ogledovanje Večniga; vžitek, kteriga podeli svetla luč, — za zlato se ne proda! Ko drugi po glediših slute plesavke s cveticami posipljejo ali pa se sprehajajo po šumnih pi- rih, kjer čednost pokopujejo', ali pa dragi čas 2i s praznimi pomenki tratijo, ali pa brezskerbno na mehkih blazinah spe, zvoli ti boljši del, pomudi se nekoliko pri oknu, nema tihota okoli tebe je porodnica nar lepših misel, ozri se k leskečimu ozvezdju, kjer je toliko lučic v hiši nebeškiga Očeta, pridruži se brezštevilni mno¬ žici izvoljenih, kteri se radujejo in se vesele v večni domovini, ter moli: „Slavimo Gospoda, novo pesem pojmo svojimu Bogu. Slava ti, Gospod! Ti si velik in veličasten v svoji kre¬ posti in nikdo te ne more premagati; tebi služi vsa tvoja stvaritev; zakaj ti si rekel, in je bila, poslal si svojiga Duha, in vstvarjena je bila in nihče se ne ustavi tvojimu glasu .“ ("Judita 16, 15—17.) „Kralju večnosti, Ne- umerjočimu, Nevidnimu, Edinimu Bogu bodi čast in hvala vekomaj!“ (1. Tim. 1, 17.) In ko bi utegnila v kterih bukvah brati, de se hvalivna molitev opera na napačno misel od Boga, kakor bi namreč naše hvale poželel, ali de je prazna nuja, neskončniga slaviti in de prezveličani ne mara za naše hvaljenje, in kakor se vsi ugovori zovejo, ktere si zmi- šljajo sovražniki molitve, in tudi druge z ra- lilomilimi besedami preslepiti skušajo, v kraj s tacimi bukvami, in moli ukljub njih spisate- ljem: O vi neizrekljivi zdihljeji mojiga serca! O ti neskončni Bog! Res! sam v sebi si zve¬ ličan, in ne potrebuješ naše hvale, ali mi je potrebujemo, saj si ti neskončno lep, saj si podelil našimu sercu občutje za lepo, in te¬ daj slušamo le nezaterti notranji nagon, če se nad tvojo neizrekljivo lepoto radujemo, in toraj je ravno tako malo prederzno, če lepo imenujemo, kar je lepo, kakor prederzno, če kaj res imenujemo, kar je res; in če ti od 22 nas hvalnic terjaš, bi bila preklinjavska topost, ko bi te med hvale lakomne ljudi šteli; pač pa mi ne smemo svoje časti iskati, ker smo le stvari, obdarjeni s stotero nepopolnamastmi, ti pa si vladar sveta, od tebe pride vse, nate naj se in se mora vse potegovati, Gospodi tvoje ime hočem povikševati, — dokler se mi moj jezik maje — tebi hočem čast in hvalo dajati — dokler mi moje serce bije — in če bom enkrat nem in brez glasu — tedaj te ho¬ čem z zdihljeji slaviti! — 4. De moramo Boga hvaliti , ker našimu telesu tolikanj dobriga skače. Kaj ne, draga Evzebija! de si od potreb¬ nosti hvalne molitve prav prepričana? Jaz vsaj menim, de premišljevanje vsigamogočnosti božje popolnama zadosti v dokaz njene po¬ trebe, in de bi tisti, kterim sc ta dokaz do¬ volj jasen ne zdi, tudi potem se ne prepričali, ko bi jim zaporedama vse lastnosti božje, kolikor jih moremo s svojim slabotnim urnam spoznati, prav obširno razložil. Žalibog, de so med nami marsikteri, kteri spred dreves gojzda ne vidijo, pa ne zato, ker jim vida manjka, am¬ pak zato, ker ga viditi nočejo. Prav ljubo pa bi mi vender bilo, ko bi žar svoje hvale v svetleji plam vnetila in v ta namen tudi vsi- gavednost, večnost, vsigavpričnost in svetost božjo premišljevala. Sicer bi se utegnilo ugo¬ varjati: Kaj bo slepec nebo pregledaval inkert poveril zemlje hodil? in uni stari modrijan tudi ni ravno napačno ravnal, ko je vprašan od bitja božjiga, si več dni odloga sprosil za tuhtanje, in, ko so ti dnevi pretekli, še ravno 23 toliko dni nadalje odložil svoj odgovor, de bi bil prav umevno dokazal nesprevidljivost božjo; ven¬ der če se pravi v zadevi spreobernjenja: Boljši kasno kakor nikoli ne! zatoraj naj velja tudi pri spoznanji: Boljši nekaj, kakor nič! Potem boš pa tudi sprevidila, kako dober je ven- der Gospod, ker se tolikanj poniža, ter sprej¬ me naše pičle poklone; v tem je ves enaklju- beznjivimu očetu, kteri svojiga sinka, čeravno mu že stariga kaj pripoveduje, vender pazljivo posluša, de bi mu s svojo vnemarnostjo Jju- biga veselja ne kratil. Zraven pa bo to pre¬ mišljevanje prav pripomoglo v toliko veči do¬ kaz potrebnosti hvalne molitve; zakaj očitno se v tej zadevi ne ravna samo po vrednosti daru, ampak tudi po imenitnosti darivca. Neskonč- niga Boga pač si lahko mislimo ali samiga na sebi, ali pa v njegovi dotiki s svetam; in če se nam obzerama njegove lepote hvaljenje ko jasna potrebnost našiga duha razodeva; tedaj bo premišljevanje, od kolikanj velicih in raz¬ vidnih dokazov njegove očetovske ljubezni naše preteklo življenje spričuje, naglas govo¬ rilo za serčno hvaljenje nar bolj dobrotljiviga Boga. To resnico bolj dokazovati, bi bilo sko¬ raj nepotrebno, ker so tudi tisti, ki so se popol- nama Bogu odpovedali, besedo hvaležnost še vender prihranili v besednjaku svojiga življe¬ nja; vsaj se strahovito razserde, ko bi jim kdo sprejete dobrote z nehvaležnostjo povračevati hotel, in saj šega med svetam tudi veli, de se človek vsaj po vnanjim hvaležniga skaže, in nehvaležnost je tako rekoč gnjusoba med svetam ! Ali — pa morde si že sama posku¬ sila, draga mi Evzebija! de taki ljudje za svoje obnašanje proti Bogu drugači mero ra- 24 bi jo, in ne de bi kaj hvale in kaj bogoljubnih besedic proti nebesain kterikrat poslali, temue bi se radi — ko bi le mogoče bilo — od njih ne- priličnosti in nespodobnosti prav učeno in na tanko prepričali. In zatorej bi skoraj dobro bilo, tudi od te reči kaj obširniši govoriti, zlasti, ker bi pobožnim ljubo utegnilo biti, de se neizmerna množica milost božjih če tudi le po malim ob¬ risa, ker zamore njih hvaležnost — potem le priserčniši in gorkeji prihajati: „Ali jih ni bilo deset ozdravljenih? je vprašal Gospod gob očišeniga Samarijana, kteri se sam poverne, Gospodu se zahvalit — kje pa je unih deset?“ (Luk. 17, 17.) Mi sicer gob očišeni nismo bili, pa zalo prejmemo marskteri drugi dar; vse, kar svojo lastnino zovemo, je dar z ne¬ bes, tako, de tudi tukaj besede veljajo: „Ali veš kej, česar bi prejel ne bii?“ (I.Kor. 4, 7.) Glej, Evzebija, naše telo, — zakaj to je nar bolj očito, — kako je živ spominek vsigamo- gočnosti, modrosti in dobrotljivosti božje! Že veliko učenih se je nad njegovo sostavo in njegovim življenjem modrovalo, pa ga komaj več poznajo, kakor nekoliko poveršniga! Ko- likanj drag tedaj je dar, ker je tako težko, zagrinjalo razmakniti, ki njegovo bitje krije! Gospod in le on je telo vstvaril v maternim telesu, in on ga razvija do popolne zrelote! Ali ne zasluži to predrago darilo našiga nar večiga cenjenja? Že njegova pokončna stava — kakošna prednost pred živali jo! Ko namreč v zemljo gleda, za ktero je odmenjena, sme človek gledati v nebo; zakaj tam je dežela njegoviga stanovitniga domovanja. Poglej oko, in stermi nad njegovo čudopolno sostavo, ž njim lahko prebiraš po lepih bukvah stvarje- 25 uja, kolikorkral in, dokler hočeš, prelepa natora — pred tvojimi očmi radostno razlaga svoje zaklade. Ali si kdaj to dobroto po vrednosti cenila! Misli se zaperto v podzemeljskim hramu, — ali bi ne štela slednjiga trenutka, kdaj de bodo ključi zarožljali, in boš zopet prišla pod milo nebo v podnevno svetlobo? In ko bi bila obsojena, vse življenje vtamni noči prebivati? Vedi, de to je žalostna osoda ubogih slepcov, marsikteri med njimi so še mladi in bodo mo¬ rebiti še mnogo iet terpeti mogli — ti pa imaš zdravo oko. Kakošno preserčno veselje je vender Bartimeja prevzelo, ko mu je bil Go¬ spod svetlobo očesa zopet podelil! (Mark. 10, 46—52.) In kdo si more misliti oveseljenje od poroda slepiga, kteri je vsled čudopolniga ozdravljenja pervikrat čez mnogo let spregle¬ dal? (jan. 9, 7.) Evzebija, ti nisi bila nikoli slepa, tvoje oko se do današnjiga dne na brez števila lepotah raduje, — ali je morde dar manj ceniti, ker se slednji dan deli?—Mno¬ go jih sicer vidi — ali le nar bolj bližnje reči, in njih oko zamore s pomočjo kake umetne priprave v dalji česar gledati, in tudi potem še reči vse v megli vidijo; ti pa imaš morde sokolovo oko, — o povej narav¬ nost — ali si kdaj Boga zato zahvalila? Ozdravljeni Bartimej „je šel za Gospodam po potu“ (Mark. 10, 52.), in kolikanj je slepec sprejeto dobroto čislal, pokaže izpraševanje pred farizejskim zboram. (Jan. 9,13—14.) Mi smo kristjanje, in vsaj za temi možmi zaosta¬ jati nočemo ! Poglej nesrečne gluhomutce, kte- rih število ni ravno majhno, in misli se v njih stan, pogodilo se je sicer znajdljivi ljubezni resničnih ljudomilov, zaklade vednosti, — zlasti " 2 26 verskih reči — tudi njim priobčiti, ali — koliko jih je srečnih, de so tega poduka deležni! Večina jih živi, de se Bogu smili, in kako zaboli vender serce, če se na kteriga gluhomutca, kteri se že koncu svojih dni bliža, in od Boga le toliko ve, kolikor se mu je moglo z nekoliko znamnji dopove¬ dati! In naj le učenci gluhomutasti čudovito napredujejo in se urijo v verskih in vsakterih vednostih, — jaz sim prepričan , de ne greš nikakor ž njimi menjat; — veliko je zaslu- ženje pobožniga de 1’ Epče-a, ali jezikov ni mogel omajati, ušes ne razmašiti; nar boljši je Gospod podučil gluhomutca, potaknil'je namreč svoje perste v njegovo uho in pomo¬ čil s slino njegov jezik, in potem se je ozerl v nebo, ter naglas zgovoril pomenl jivo „efeta!^ (Mark. 7, 33—34.) Bil pa je Gospod zapo¬ vedal, de se naj nikar ne razglasi to čudo, pa kolikor je ljudstvu branil, toliko manj jo slušalo, toliko bolj se je čudilo, rekoč: ,,’Vse dobro stori! gluhim daje v slišati in mutastim govoriti!“ (v. 36—37.) Če se je ljudstvo tako obnašalo, ktero je prav za prav ie gledalo, kako se je le presrečni obnašal, kterimu je bila taka nenavadna milost podeljena! Ti, draga moja Evzebija! si brez primere sreč- niši, kakor gluhomutec, tebi je Gospod že v začetku podelil dar sluha in vida, ter jezika, de se brez opovere z drugim svetam lahko pomenkvaš in mu vzajemno svoje misli razo- devlješ. Tudi pa vem, de ne boš terdila, de imaš pravico do obeh teh darov, ravno zato pa je tvoja nar veči dolžnost, Očeta v nebe¬ sih zavoljo njegove ljubezni zahvaiovati. Sv„- Avgušlin tako dobro opomni, de se mu, če— 27 ravno je čudo pomnoženja malo kruhov zares yeliko, cveteče polje, ko iz malo zern toliko žita zraste, ravno tako čudo zdi; uno je ne¬ navadno, zatorej se veči zdi; to je navadno in zatoraj prezerano. Ravno to velja od ozdravljenj Gospodovih; neznano umetna na¬ prava ušesa, skrivnostni dar jezika, — zato se komaj zmenimo, in le uno: odpri se (efeta) se nam čudopolno zdi; o zakaj je naša raz¬ soja vender tako vegasta? — Neprecenljiva dražčica je zdravje, po njem hrepene naše nar serčniši želje, ko bolni na postelji zdihujemo, in o mnogih prilikah med letam je zdravje obsega ustmenih in pismenih vogli. In čeravno napak hodi, kteri terpljenje naravnost nesrečo imenuje, ktere se je treba na vso moč braniti, je ven¬ der hrepenenje po terdnim zdravji, neglede na to, ker nas za zverševanje naših stanovnih dolžnost pripravne stori, že zavoljo tega vz- rastlo na keršanskim polji, ker ono, čeravno se tega ne zavemo, prelepe dobe pred greham spominja, ko je -bila beseda „terpljenje“ še ne¬ znana , ker ono, čeravno se nam ni dozdevalo, glasno spričuje, de Bog ni ne terpljenja, ne smerti začetnik. In vender, — kdo bi mislil, — še le ta krat, ko groznih muk in bolečin sto¬ kamo, takrat še le vemo zdravje cenili; če smo zdravi, še nanj ne mislimo ne, in Oče v nebe¬ sih, ker v telesnim kolobarjenji nič podreti noče, on nam ni nič mar, in tako životarimo vse žive dni, kakor mene, de mora res vse tako hiti. Zatoraj je prav modra naredba previd¬ nosti, de se kjerkoli bolniki dobe; ta žalostni Ugled je pač pripraven našo hvalo obuditi, in resnično, ko vidimo semtertje ljudi tavati, ktere hi skoraj žive merliče imenovali, če se neko- 2 * 28 liko sprehodimo po bolnišnicah, kjer so vsa— kteri bolniki, tedaj spoznavamo na eni plati revšino ljudi, in zatorej njih nespametno neči- murnost, na eni pa vrednost zdravja, in vsled tega potrebnost hvalne molitve. O Evzebija! kličiva s kraljevim psalmopevcam: „Hvali, duša moja! Gospoda in vse, kar je v meni, njegovo presveto ime! Hvali, duša moja! Go¬ spoda, in ne pozabi vsih njegovih dobrot*, (ps. 102, 1—2.) „Zahvalim se ti, o Gospod! iz vsiga svojiga serca; zakaj ti si slišal be¬ sede mojih ust, pred obličjem angelov ti ho¬ čem hvalo prepevati, molil bom proti tvojimu svetimu tempeljnu, in povikševal tvoje ime zavoljo tvojiga usmiljenja in tvoje resnice; zakaj' poveličal si čez vse svoje ime ... Tebe, Gospod! naj hvalijo vsi kralji zemlje, ker so čuli vse besede tvojih ust, in prepevajo naj od potov Gospodovih; zakaj velika je slava Gospo¬ dova.* (ps. 136, 1—2, 4 — 5.) „Povikševati te hočem, Bog, kralj moj! in večno slaviti tvoje ime, de, večno in neprenehama, vsaki dan te hočem slaviti in tvoje ime hvaliti ve¬ komaj, de, zmeraj in vekomaj. Velik je Go¬ spod in hvale vreden, in njegove velikosti konca ni. Rod za rodam bo slavil tvoje dela, in tvojo mogočnost oznanoval.* (ps. 144, 1—4.) „Hvalo Gospodovo naj besedujejo moje usta, in vse meso naj povikšuje njegovo presveto ime zmeraj in vekomaj!* (ps. 144, 21.) 5. Nadalje. _ Kako se vender človeku milo stori, če je k jedi povabljen in vidi, kako nekteri, po zgledu pobožniga hišniga očeta, roke po- 29 vzdignejo ter molijo, nekteri, kterih Bog je tre¬ buh, berke sučejo, nos prav imenitno višejo, in zasmehovaje modrujejo: Molitev pred jedjo je stara šara, in dandanašnji pri olikanih lju¬ deh nič več ni navadna! O draga Evzebija! resnično, taciga topiga modrovanja začetnik, ■— kdo je? Tako nesramne nehvaležnosti rodi¬ telj zamore biti le peklenski duh; in serd in jeza mora človeka zgrabiti o tacim širokoust- nim modrovanji in pri mizi s tacim se prijazno pomenkovati, je gotovo težko! Če se ubogimu na cesti krajcar poda, o kako je vender ve¬ sel, bojazljivo pogleduje dobrotnika, veseliga lica mu hvali in dolgo ne neha, nebeškiga blagoslova nad-nj sklicavati in to vse zavoljo eniga uboziga krajcarja. In Bog deli dobrot brez mere in števila, ali od zahvale se ljudem nič ni mar zmeniti. Mislimo si kaciga 25 let stariga mladenča, to znese blizo 9000 dni, ko bi bil iz blagodarne roke nebeškiga Očeta vsaki dan le za en krajcar kruha prejel, koliko bi bil že vender prejel! In mi, ki dan na dan ne enkrat samo, ampak večkrat, in ne kruha samo, ampak še marsikaj druziga dobriga iz božje zakladnice prejemamo, tega nikdar nič ne pomislimo, kakor bi Bog nam kaj dolžan bil. In ta nehvaležnost je toliko bolj žalostna, kolikor blagodarniši je Gospod, in kolikor vredniši so njegove dari. Omizje po velicih hišah velikrat precej na dan velja, veliko služabnikov urno teka sem ter tje, in jed za jedjo se nanaša, pa olikana gospoda vstane in gre od mize, kakor neumno živinče od spraznjenih jasel. Resnično tem nepored- nim otrokam bi bilo skoraj v njih prebrihtanje privošiti, de bi jih nuja in revšina nekoliko pošeškala. Bili so že časi, ko bi bili ljudje 30 po sto cekinov šteli za majhno kosilo, ko bi bilo le dobiti; in v vojski se je že prigodilo, de so ljudje konjsko meso in podgane in pre¬ perelo seno drago kupovali in jedli, stare čevlje glodali in žaganje požerali. Zavoljo pomankanja vode so kvas mesili s kervijo, perst in človeško meso jedli, po pokopališih razgrebali in od ineriičev kosove rezali. Kaj ne de, Evzebija! tebe pač ne mika, med raz¬ svetljence se šteti, ti se ravnaš po stari, od zgleda Gospodoviga in vsih pobožnih posve¬ čeni keršanski šegi, in Boga za njegove da¬ rove zahvališ. Ne daj se zasmehovanju in norčevanju teh po imenu kristjanov zapeljati, kteri pravijo, de so si jedi za zlato kupili, de¬ nar pa trudama si zaslužili. Oh, — ti osle- pljenci so prav enaki tistima kmetu v koledarji za zdaj in vekomaj, kteri je na njivi stal s svojo matiko, ter prežal na vzhajanje sadu. Imeniten gospod, ki se je šel lepo poletinsko jutro sprehajat, se je hotel kaj ž njim pome¬ niti, zatoraj mu je rekel: Dansi je lepo vre¬ me. Kmet odgovori: Lepo. Nato pravi gospod: Lepa pšenica! Kmet zopet osorno za verne: Lepa! Tedaj pravi nadalje gospod: Ljubi Bog vas je dobro poblagoslovil; in sirovi kmetavs jo zarobi nazaj: Dobro poblagoslovil, saj sim njivo dvakrat gnojil, zadene svojo matiko čez ra¬ jno in odide. Vem, predraga Evzebija! kako te to preklinjevanje grozi, in se ti studi; ali koliko ljudi je enakih temu kmetu, z dvakratnim gno¬ jenjem! — Kdo pa neki pripomore kmetu, de ima njivo in gnoj? Kdo ga uči njivo obdelo¬ vati, orati in druge dela opravljati? Kdo daje žitnim zernam čudovito moč, de iz njih tako okleno klasje vzhaja? Kdo da svetlobo gor- 31 kiga solnca in lilad krepivniga dežja, de sad lepo raste in dobro obrodi? To bi se z majh¬ nimi premembanii dokaj veliki in majhni go¬ spodi opominjalo, od ktere se lahko reče: Jedo in pijo radi, ne plačajo pa neradi, to je, tistima radi ne plačajo, od kteriga pride živež in pri¬ hodki in veselje in vse drugo. Storimo še eno stopinjo nadalje: očitno nam s samim ži¬ vežem ni ustreženo, potrebujemo namreč tudi obleke, — odkar smo po pervih starših gre¬ šili, ne moremo brež nje biti, — in od kod pa jo dobivamo? „In Gospod Bog K , pravi sv. pismo (I. bukv. Mojz. 3, 21.), „je naredil Adamu in Evi obleko iz kož, in ju je vanjo oblekel.“ In tole usmiljeno delo še vedno do- polnuje; komaj namreč ugledamo male deteta luč sveta, nam že preskerbi ljubeznjivo mater, ki nas v pelnice zavije, in ko rastemo, nam skerbni oče potrebno obleko napravlja , in potem stopimo po božjim in modrim napelje¬ vanji v stan, kteri nam v tej zadevi potrebno dodeluje. Ozrimo se nekoliko v mislih po krogu zemlje! O koliko oblačilne priprave nam daje natora? In koliko rok ima opraviti ž njenim predelovanjem za obleko? Poglej le, Euzebija, v naše prostorne, kaj založene štacune, — koliko blaga! kako umetno delo! kakošen na¬ predek v umetnostih! premisli veliko število rokodelcov obojniga spola, ki za naše pokri¬ valo, obuvalo in drugo obleko skerbe! Kako daleč so se ljudje tudi v tej zadevi pomak¬ nili. Ali moremo vse to prezerati? Ali bi naše serce ne skipelo zahvale proti nebe— škimu Očetu, čigar desnica je tolikanj blago- darna, čigar ljubezen tolikanj znajdljiva? Več¬ krat vidimo po ulicah uboge, kteri imajo kar 32 nekaj cunj na sebi, tudi ti naj Gospoda hva- ijo; zakaj tudi cunje so nezaslužen dar; kaj pa se bo tirjalo od nas, ki imamo obleke obilo? Vsaki pogled v perilno ali oblačilno shrambo bi mogel tudi pogled proti nebesam biti! Ali mar nimam prav, Evzebija? Oh, te resnice so tolikanj umevne in domače, in vender jih hoče malo malo ljudi umeti; pač se nam na¬ vadno ali spodobno zdi, de se nam ubogi, kte- rimu kako suknjo podarimo, lepo zahvali; za¬ kaj smo vender tako nedoslednji v razsojevanji! — Neprecenljiva dobrota, ktero iz rok nebe- škiga očeta prejemamo, je gotovo tudi stano¬ vanje, ktero nam slednji dan odkazuje. Ko bi mi romarji bili na samotnih potili,' in bi nas, preden bi do kakošne hiše prišli, tamna noč prehitela s svojim černim krilam, in de bi mraza po vsih udih kar dergetali, in bi se dež kar scurkama in neprenehama vlival, kako bi pogrešali domačiga ognjiša in varniga podstrešja! Ali bi mogel dar res samo takrat kaj vreden biti, ko ga moramo pogrešati? Ozriva se zdaj nekoliko po hišah revšine; dobe se po mestih družine, ki so po mokrotnih, ozkih, tamnih luknjah kar natlačene, in groza prešine duhovna nehote, kteri po višjim povelji v zakotje revšine stopijo, de se sami prepričajo, ali so tisti, ki so se za podporo oglasili, tudi res je vredni; o draga Evzebija! kako je Bog milostivo za nas sker- bel, ker imamo lepe prostorne, z vsim po¬ trebnim preskerbljene sobe, in ko po ulicah zunaj merzla burja silovito buči in vihra, nam je gorka peč prijazna varhinja zoper pozim- sko nadlogo, in veliko let že tako prijetno živimo; ali bi blagi delitelj teh dobrot pravnic ne smel nadjati se naše hvaležnosti? In kaj je še le od tistih reči, ki so vlastniki krasnih palač, kteri se gospodarje imenujejo kraljevih dvoran, v kterih je vse dobiti, karkoli utegne serce razveseliti? Resnično, če ti na Boga ne mislijo, kteri jih tako obilno obdaruje, še slabši so kakor nar bolj divje zverine, ktere se, kakor resnične dogodbe pripovedujejo, svo¬ jim dobrotnikam tudi hvaležne skažejo. In kako se mora naša hvaležnost še vnemati, če pomislimo, de nas ljubi Bog tudi z denarjem preskerbljuje! Sicer se bo tukaj ugovarjalo, de so sedanji časi žalostni, de ne bo povsod mirii, in de se bo moglo zavoljo pomanjkanja zaslužka kar poginiti; — nekoliko je res tako, če se sodi po vnanjim; sodi pa le odkrito- serčno, ali gre nam prav za prav tudi le en krajcar? Gospodarimo pa lahko čez več kakor čez en sam krajcar. In kako — ko bi bilo naše premoženje veliko, ko bi imeli zaklade, od kterih bi redama obresti dobivali, in bi se redkokrat ali pa nikoli ne spomnili Očeta v nebesih, kteri naše lotitve podpera, ali bi se pač zavoljo svojiga obnašanja mogli zagovar¬ jati? Večkrat se vidijo po uiicah medle podobe laziti, matere, z otrokam v naročji, z otrokam pri sebi, — vesele so, če tudi samo pol kraj¬ carja dobe, in ljudje, kteri imajo toliko in to¬ liko denarja — oni se ne zmislijo na Boga, od kteriga imajo vender vse — o Evzebija, kako se mi milo pri sercu stori, kar jokal bi se nad človeško slepoto! — Ko je solnce v morje zatonilo, ko je noč svoj plajš po trudni zemlji razgernila, tedaj počivajo trudni udje Po mehkih posteljah, in lahko spanje okrep- ®uje uboziga pozemeljskiga romarja, in ko 34 zopet solnce za gorami vzhaja, tedaj se čuti okrepčaniga z novo močjo, in pogumno se zo¬ pet dela loti — kolikošna je zopet ta dobrota! ali mili Bog! res zvečer hodimo redovno spat ia zjutraj zopet vstajamo, in le redko, ali pa le hitama se spomnimo ljubiga Boga, kteri nam ponočni pokoj dodeluje — in če hočemo vred¬ nost te dobrote spoznati, usedimo se k postelji ubogih bolnikov, — prehudih bolečin še oči ne zatisnejo, noč se jim zdi dolgodavna več¬ nost, in slednji trenutek štejejo, kdaj de bo zo¬ pet zgodnje jutro napočilo, od kteriga nadepolno polajšanja svojih muk pričakujejo; mipavživamo sladak pokoj, in zbudivši se čutimo prav okrep¬ čane — ali nam je morde nebeški Oče dobroto toskazovati dolžan? ali prav ravnamo, če brez misli vstanemo, in se spotama, ne de bi se poprej kaj k njemu ozerli, dela lotimo? In vender se ta šega bolj in bolj privaja, in domača prihaja v tej nikdar ne prehva¬ ljeni dobi razsvetljenja, ko že zavoljo pre¬ več svetlobe čedalje bolj tarna nastaja, — oh, Gospod pač ni zastonj rekel: „Na njih sadu jih boste spoznali ! £{ Ali naj zdaj še druzih počitkov opomnim, kterili smo po delu tolikanj deležni, kakor sprehodov po lepocvetečih trav¬ nikih, po rodovitnim polji, po senčnatih stezah, kjer nam na obeh straneh in z verlia debelo rumeno grozdje oči raduje, po sinji plani je¬ zera, po lepo nasajenih vertih med polnim drevjem, — pač res — natora še vedno zdi¬ huje pod prekletstvam perviga greha, ali ven¬ der ima še toliko lepiga in prijetniga, de se mora vsako serce razveseliti. O Evzebija! ali te ne gane neizrekljiva blagodarnost na- šiga Očeta v nebesih? Povzdigniva toraj roke 35 in reciva mu ljubezni unetiga serca: Gospod! dobro sprevidimo, de smo berači, in de dan dan, celo uro za uro na tvoje duriterkamo; ne odpojaš nas, kakor je pri' ljudeh navada, brez mere in števila nam deliš dari, in kdo bi jih hotel sprejemati brez ponižniga spozna¬ nja, de niso zaslužene, de sami iz sebe ni¬ mamo nič, de vse vse le od tebe dobimo? O Gospod! ko bi kaj imeli, kar bi smeli svojo lastnino zvati, radi bi ti dali v svojo priserčno zahvalo, ali tvoj je vesoljni svet, in vse, kar se na njem dobi! Kaj tedaj — vsaj klicati hočemo: „Aleluja! Hvalite Gospoda v njego¬ vih svetnikih, hvalite ga v terdnosti njegove moči! Hvalite ga v njegovih krepostih! Hva¬ lite ga po njegovi mnogoteri velikosti! Hvalite ga s trobentanjem, s citrami in s harpami! Hvalite ga z bobni in s kori!-Vse, kar sope, naj hvali Gospoda! Aleluja!" (Ps. 150.) 6. De moramo Boga hvaliti, ker na Šimu duhu tolikanj dobriga skazuje. Evzebija! ali nisi še nikoli vidila, kako se je bolnik , kteriga je po dolgim ozdravljanji že zdravnik v nemar spustil, s smertjo boriti začel? Ko led merzle noge, s smertnim potam oblito čelo, vderti senci, globoke, mertvaške oči, zabuhle lica, bledi obraz, oplavele ust¬ nice, odperte usta, težavno sopenje — in čez nekoliko časa — merlič — položen na pare, ki ne vidi in ne sliši, ne čuti in ne govori, se ne gane in že trohneti začne!! Ali nam ne razloži ta žalostni ugled natanko apostoljskih besed: „Truplo brez duha je mertvo?^ (Jak. 2, 36.) Morde mi boš zavernila: Nauk. 36 od bivanja neciga duha v človeškim truplu obsega sploh znano resnico, drago vsakimu pobožnimu kristjanu, ktero pa rogovileži se¬ danjih časov taje, zatorej pa ne potrebuje tako izdaljne vpeljave. Pa te vpeljave bi izdaljne ne imenovala, ko bi pomislila, de je med Re¬ diti" in „si zapomniti" velik razloček, in de se terdnost zapomnjenja mnogotero ravna po časnih in krajskih okolišinali. Ne more ti biti neznano, de se ktera na tanko spoznana res¬ nica dansi našiga serca nič ne prime, jutri pa nas zveličansko prešine in greje; de nas tukaj mlačne pusti, tamkaj pa s svetim plamenam navda? Ravno tako je pri ogledovanji kake lepe slike posebno veljavno, de se prava sve¬ tloba nanjo napelje, sicer se umetnosti pravo cenjenje mnogokrat krati. In potem, saj tudi moj namen ni, pri sami misli, de imamo v sebi duha, obstati; prevažni trenutek, v kterim se pozemeljski tir človeka konča, mi je ljuba pri¬ lika, de bom vso versto minulih let preletel, in brezštevilne dobrote, ktere je dobrotljivi Oče v nebesih tedaj na uni svet poklicanimu duhu podelil, vredno scenil po moči. O kakošna množica iskrenih misel mi vstaja! Prijatel na¬ rave, kteri je visoko zvečer splezal na visoko goro, se ne more zradovati nad okolično le¬ poto, dokler ima noč svoje černo zagrinjalo po zemlji razprosterto; komaj pa je željno pričako¬ vana jutrenja zora svoj zlatorumeni žar razlila po okrajini, se preč vsi mu stvarjenju pravo lice po- verne, in pred očmi zamaknjeniga gledavca je sprostert nar krasniši prizor, in dolgo se ne uma¬ kne s prijetniga kraja, kteri mu rajskiga tolikanj razkazuje; — ravno taka se prigodi pobožnimu kristjanu, kteri se iz posvetniga rojenja umakne 37 \ tihotno samoto, ter človeškimu duhu pode¬ ljene darove natanko premišljevati začne. Ve¬ ličastno je popisovanje stvarjenja perviga elovekoviga duha v svetim pismu: „Naredimo človeka", pravi Gospod Bog, „po svoji podobi in enakosti, de bo gospodoval čez ribe morja, in ptice pod nebam, in čez vse živali, čez vso zemljo, in vso golazen, ki se giblje po zemlji". (I. Mojz. 1, 26.) „In Gospod Bog je naredil člove¬ ka iz ila zemlje, in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja, in tako je postal človek živo bitje". (I. M. 2 , 7.) Ko se v popisovanji poprejšnjiga stvarjenja zmerej bere: Bodi luč! Bodi sterdina sredi vode, zberi se voda, ki je pod nebam, na enim kraji, in pokaži se suho! Zemlja poganjaj travo, ktera zeleni, in seme dela in rodne drevesa, ktere sad obrode po svoji natori! Naj bodo luči po obzoru neba itd.; se tukaj na enkrat bere: Naredimo človeka! Očitno je s to premenjeno izreko visoka čast prihodnjiga človeka zaznamovana; in po pra¬ vici — saj je dvojnato bitje; živa sostava duha in natore, in ko je po svojim telesu ud neizmer- niga natorniga sveta, se šteje po svojim boljšim delu v družbo čistih duhov, in se sme njih verstnika imenovati. O previsoka čast! O vz¬ višena prednost! In duhove vstvarjati še Bog ni nehal, kakor je pisano: „Moj Oče do zdaj dela in tudi jaz delam". (Jan. 5, 17.) Po¬ misli toraj, Evzebija, kako je Bog tudi tebi podaril neumerjočiga duha; si pač kdaj veli¬ kost te dobrote v sercu pretehtovala? Ali bi naj ne klicala kipečiga čutila hvaležnosti s kraljevim pevcam: Kaj je človek, de se ga ti spomniš, človeški otrok, de ga ti obiskuješ? Malo le si ga ponižal pod angele, kronal ga 38 s slavo in častjo, postavil ga čez dela svojih rok, in njegovim nogam vse podvergel. Gospod naš Bog, kako čudovito je po vsi zemlji tvoje iine!“ (Ps. 8, 5 —10.) Z vstvarjenjem na¬ šiga duha se je pa ljubeznjiva skerbnost našiga nebeškiga Očeta za nas ljudi še le pričela, ž njim se je začela neprezreta versta vsih tistih dobrot, ktere neprenehama iz njegovih milih rok prejemamo; resnično, pred bi se dal pesek ob morji in listje po gojzdu prešteti, in zvezde na nebu, kakor dušne dari od zgo¬ raj podeljene. Spal je naš duh v zgodnjih dneh našiga detinstva, živeli smo, pa se ne zavedili; le mnogotero stanovitno bujenje gla¬ sov okoli nas živečih človeških duhov je nas v zavednost predramilo. Ko bi kteri starši le za ohranjenje telesniga življenja svojih otrok skerbeli, njih duha pa prav nič ne dramili in budili, bi njih duh neprenehama spal, zrastli bi enaki živalim, ki se ne zavedo, in prelepi dar jezika — še ne poznali bi ga ne. Z nami pa je Bog drugač naredil, dal nam je skerb- niga očeta, hitavno mater, prijazno sta nas budila, in spregledali smo, in zavedili smo se, ter opazili okoli sebe nov svet, novo življenje; tako se je sprevernila družina v spervotno podučanje, in starši so bili naši pervi učeniki. Se ve de se svoje perve dobe svojiga življenja malokrat ali pa nikoli ne zmislimo, ali zato, ker je že davno minila, ali pa zato, ker smo se odsihmal v vedi visoko povzdignili; vender kar nam je bilo takrat drago, bi ne smelo zdaj se zametovati, in česar si takrat zavoljo pomanjkanja preudarljivosti v serce vtisniti nismo mogli, bi se moglo zdaj čeravno le ka- ciga ubežniga spomina vredno zdeti. Sčasama 39 smo veči prihajali, zapustili smo domačo šolo, t er jeli hoditi v občinsko. Kakošna dobrota! Ni se dolgo ne, odkar so se v naši ljubi domo¬ vini ljudske šole napravile, in še zdaj marsi- ktere dežele te lepe naprave pogrešajo; ni čuda toraj, če so unim prebivavcam nar na- vadniši vednosti neznane. Naš stan pa je bil veliko prijetniši, dobili smo učenike, ki so nas z ljubeznijo sprejeli in vsaki dan podučevali, in sicer po več ur na dan skozi mnogo let, stroške za naše podučanje je zakladala ali deržava ali pa srenja, od naš niso nič druziga hotli razun pridne hoje v šolo, in stanovitniga irujenja, celo bukve, in kar je bilo sicer kaj potrebniga, smo zastonj dobili, če smo svojo ubožnost dokazali. Zdaj se skoraj posmehu¬ jemo modrosti, ki smo jo zadobili v ljudskih šolah; in če je tudi ta posmeh spričevanje našiga napredka , vender je gola resnica, de smo v ljudski šoli podlago zastavili za tisto zidovje, čigar nadstropja smo kasneje zverševali; de je pa podlaga poglavitni del pri hiši, ni treba mende dokazovati. Zapustivšim ljudske šole so se nam razstavile razne pota, slednjimu po poklicu, kteriga smo že sami v sebi spoznali, ali kteriga so nam drugi odka- zovali. V velikim hiševanji so vsaktere dru- žinčeta in čez vse gospoduje hišni gospodar. Tako je tudi svet veliko hiševanje božje, in mi smo vsi njegova družina, in vsaki mora na njem kaj opravljati; so namreč deželni pogla¬ varji, duhovni, uradniki vsakoršni, zdravniki, pravdarji, vojaki, rokodelci, tergovci, kmetje, učeniki, delavci, mornarji itd. Vsakimu je v zvesto spolnovanje njegovih opravil mnogo Cediti treba, in kdo mu da priložnost in pri- 40 pomočke, de si potrebnih vednost pridobi, ali ne mar uni, kteriga sv. pismo „Boga vednosti K imenuje? Hišni učenik, kteri domače otroke prav z mladiga pa do večili let uči, in tako podlago njih prihodnje sreče zastavi, ostane vender, čeravno njegoviga truda nič več ne potrebujejo, v vedno dražim spominu pri vsih domačinih, in že odrašeni rejenci njegovi, ko so že celo hišni očetje postali, se radostno spomnijo stariga učenika, in o večkratnih pri¬ ložnostih mu dobroserčno skažejo svojo veliko zahvalo. Ali bi pač Oče v nebesih, rednik vsih ljudi, enake zahvale po pravici pričako¬ vati ne smel? Ali pa prav ravnamo, če se vedno učimo, in nikdar na tistiga ne misli¬ mo, kteri nam je dal zmožnost in priložnost učiti se? Še veči se pokaže naš dolg, ki ga bi mogli Bogu poverniti, če pomislimo veli¬ kanske napredke v vedah in umetnostih, zlasti sedanje čase; vse seje povzdignilo, de skoraj verjeti ni; kar se starim našim prednikam še sanjalo ni, — doveršilo seje zdaj, vender zadosti, — v sebi čutim plam goreče molitve, moli z menoj, Evzebija! — Gospod, nebeški Oče! pač je, kar vemo, primerjeno s tistim, kar ne vemo, kakor kapljica proti neskončnimu morju, kakor pešeno zerno proti neizmerni pu~ šavi, in če zraven še pomislimo, koliko truda je bilo treba in koliko draziga časa, de smo si kaj vednost nabrali, in kako de zavoljo slabote svojigaduha naučeno kmalo zopet po¬ zabimo, ali pa vsled kake bolezni vse prido¬ bljeno kar zgubiti zamoremo, je pač smešna nečimurnost, zalogo svojih vednost povsod raz¬ kladati, pa ravno tako bi se ti gnjusilo, ko bi čez svoje pridobljeno znanje zametovaje liotli 41 razsojevati; saj vender ne moremo nič pravice dokazati do tvojih darov, saj so vsi prosto¬ voljne delitve tvojih milostivih rok, saj nam toliko podariš, kolikor nam je v sedanjim stanu treba; zatoraj pa, sprejmi, o Gospod, našo priserčno zahvalo, ne samo z jezikam, tudi s sercam ti jo zrekujemo. Gospod, vekomaj bodi hvaljeno tvoje ime! 7. Nadalje. In ko bi mi tudi kako neznano lepo sliko zrisali, de bi v vsaki umetniški razstavi vsili sprevedenih oči nase obračala, in bi se na¬ zadnje prav drago prodala; ko bi tudi v naši delavnici kaki marmeljnast kip se naredil, či- • gar hvala bi se po vsih časnikih Evrope pre¬ pevala in gnala, in ko bi vere ne imeli, kaj bi nam vse to pomagalo? In ko bi Odisejo in Ilijado in vse druge latinske in gerške pisa¬ telje iz glave znali, in bi jezike vsili ljudstev govorili; ko bi nam vsaki grič in vsaki poto¬ čiš, vsaka vasica in vsaki morski zaliv po naši zemlji znani bili, in ko bi mogli vse dogodbe preteklih vekov tako natanko in gotovo pove¬ dati, kakor bi bili sami priče bili, in ko bi vere ne imeli, čemu bi nam bilo? In ko bi nar težji matematiške naloge iz glave tako na¬ tanko in naglo zračunili, de bi vse številarje na papirji osramotili, in ko bi vedili velikost, daljavo in natoro vsih znanih in neznanih zvezd tako gotovo, kakor bi bili kdaj nalaš zato prehodili vse neizmerno podnebje, in ko bi vse zakonike starih in zdanjih časov tako popol- nama znali, de bi vsako pravdo natanko raz¬ soditi mogli, in zagrinjalo, ktero notranje člo- 42 veškiga trupla tudi sprevedenimu zakriva, bi se nam odgernilo, de bi bili tako srečni, vse moči, ktere je Bog natori vstvaril, tako popol- nama razkrojiti, de bi mogli vsako bolezen v malo času gotovo ozdraviti, pa — ko bi vere ne imeli, bi vse to prazno in nič vredno ne bilo. Tele moje besede, vem, de bodo množico domišljevavcov sedajniga časa, ko bi na te verstice naleteli, kar razserdile in kakor kav- rani, prepojeni iz svojiga gnejzda kriče sfer- fetajo, bodo tudi naši modrijani iz večernih dežel marsiktero pušico strupeniga zasmehovanja in razkačene jeze name spustili; jaz — se teh pušic ne bojim, zavarvan s škitam apostoljskih besed: „Brez vere ni mogoče Bogu dopasti!“ • CHebr. 11, 6.) In resnično, ko bi se naša ladija, od silovite vihre na skrite skale trešena, razrušila, in bi mi popadali v kipeče valovje, de bi se potopilo v globoki prepad, in bi se prikazal neviden kaki rešnik in bi nam ponudil kako desko, in mi bi se branili poprijeti se je, ali bi bilo to dobrimu angelu ljubo? In ko bi mi več mescov hirali na svoji postelji, ter bi nas grozne bolečine kar pekle, in mi bi se terdo- vratno zdravila branili, ktero bi nam, če ne zdravja povernilo , saj bolečine nekoliko po¬ tolažilo, ali bi ne bil zdravnik razžaljen? Ali pa mi bi zdihovali po ljubi domovini deleč de¬ leč od nje v ptujih krajih, brez vesti od svo¬ jih ljubih, v tamotni ječi, roke in noge v tež¬ ke verige vkovane, in kaki mil knez bi porabil ktero praznično priliko in bi zgovoril sladko besedo, „odpušenje“, mi pa bi presiine pre¬ vzetnosti milostno darilo zametovali, ali bi se to dobrotniku dobro zdelo; tako tedaj, ko bi ljudje zavoljo zadolženja perviga človeka in 43 brezštevilnih lastnih pregreh od Boga odlo¬ čeni, ne povzeli zopet vezi' ljubezni, čeravno bi jih Bog sam zato nagovarjal, ko bi ne hotii stopiti zopet, de bi se združili ž njim, na pot, kteriga jim je sam blagovolil pokazati, kakošna gerda nezahvala bi bila ta prevzetna terdovratnost! Recimo toraj s popolnim pre¬ pričanjem, de je veroznanstvo kraljica vsili vednost, saj je „vednost zveličanja 41 (Luk.); in kaj more za nas zgubljene kaj bolj važniga in mikavniga biti, kakor nauk od zveličanja? Se ve, de si naše učene glave na vso moč prizadevljejo, dokazati, de je človeštvo zdravo, de v sebi vse premore, in ima, česar potre¬ buje, de je prederzna laž, de bi bil Bog kdaj ljudem govoril, in bi bila njegova beseda po Aposteljnu do nas prišla! Vender — terditve niso dokazi, pač utegnejo s svojim modrim besedovanjem marsiktero plitvo glavo preno- riti, kristjan pa gleda skozi to prazno vodeno dokazovanje na dno in si misli: Kdor res¬ nice iše in greh ljubi, in molitve ne ljubi, ne bo resnice najdel. Saj mende veš, Evzebija, kam de moje besede segajo; opomniti sim te hotel nepopisljive sreče, de si otrok katoliške cerkve, in tedaj v posesti tiste vere, ktero je pred osemnajst sto leti tisti nenavadni učenik oznanoval, po čigar svetim imenu se mi kristjane imenujemo. Pač je ob- eutivši svojo čast in vikši poslanstvo zgovoril tiste pomenljive besede: „Le eden je vaš učenik!“ (Mat. 23, 8.) On je neusušijivi stu¬ denec, iz kteriga ven in ven potoki izvirajo. On je svetlo solnce, ktero na vse strani svoje žarke razpošilja; zakaj vsi tisti, kteri so v vekov toku po široki zemlji oznanovavci sv. 44 Evangelija postali, so bili njegovi učenci in če je Bog od Salomona rekel: „de ni bil nobeden pred njim tako moder in nobeden za njim tako moder ne bo“ (III. b. kralj 3, 12.), tedaj veljajo te be¬ sede po neskončno veči pravici od tistiga Edi- niga, čigar časti in imenitnosti njegova človeška natora ne obsega. On je že v raji perva človeka k zavednosti obudil, in ju pervih verskih resnic podučal. Radi so pervi starši njegov lepi nauk poslušali, in ko je bil greh storjen in sta se iz raja pregnana grešnika v družino pomno¬ žila, se je pervo razodetje, pomnoženo z na- depolno prerokbo od prihodnjiga premagavca peklenske kače, na njune otroke zaneslo, — drag dar, kteriga je rod od roda podedoval, ljudstvo od ljudstva prejemalo. In ko so bili ta očetovski delež vsled presilne razujzda- nosti ljudje močno pokvarili, in ga nekoliko samo, ali pa vsiga pozabili; ko je černa tarna paganstva po zemlji bila razprosterta, in so ljudstva po tami in po smertnih sencah tavale, je zopet poprejšnji učenik v raji posamezne "ljudi iz občniga pogubljenja potegoval, ter s! v malo pravičnih prijetno stanovanje napravil. Med te blage učence prevzvišeniga učenika se brez dvoma šteje Noe, drugi očak člove- škiga rodu, in za njim Abraham, ki je bil zvoljen — očak veliciga ljudstva, de bi se po njem resnica ohranila in odrešenje priprav¬ ljalo. Zmed tega ljudstva je bil veliki prerok iz starodavnih časov, kteri je Izraelsko ljud¬ stvo iz Egipta peljal, in ko 'je šel na Sinajsko goro, po kamnite table, je zopet uni veliki učenik, od kteriga govorimo, s svojim perstam nanje zapisal božje postave. Ko se je nazad¬ nje približevala dopolnitev časa, ko bi moglo 45 solnce vzhajati po dolgi noči, tisto solnce, od kteriga so čuvaji v tej noči, preroki starih časov govorili, se je zgodilo čudo, ktero vsaki člo- Veški um neskončno presega; Jehova, čigar ime se bere na slednjim listu stariga zakona, se je včlovečil, in se rodil iz deviške matere — družban je postal našiga človeškiga rodu. Zapustil je svetlobo Očetovo, pri kterim je bil pred vstvarjenjem sveta, in njega je veselilo med nami ljudmi biti in nas zveličanskih potov učiti. Ko je bil Konstantin Veliki imenitnimu pušavniku Antoniju pismo pisal, v kterim se je njegovi molitvi priporočal, so se čudili pu~ šavniki, kako je vender mogočni cesar pri¬ ljuden, de še celo na Egiptovske pušavnike misli. Antoniju se je njih čudenje prileglo, ter mu je neko vekši misel pridružil; obernil jih je namreč na brez primere veči priljud¬ nost in ponižnost neskončniga Boga, kteri je nam ubogim ljudem v prelepi list svetiga pisma poslati blagovolil. Če se je slavljenimu pu¬ šavniku Antoniju sv. pismo že tolikošna do¬ brota zdela, kako je li mogel razsojevati čisto resnico, de je spisatelj uniga sv. pisma sam na zemljo prišel in ko človek človeku govoril! In ravno v tem obstoji prednost kristjana, ker je bil njegov učenik včiovečen Bog, in če še zraven pomisli, kako žalostni de so bili dnevi pozemeljskiga življenja odrešenikoviga, kako je brez posestva, brez domačije, sploh pre¬ ganjan bil od farizejske hudobnosti in preka¬ njenosti, ter vedno zasramovan, in je Palestino od kraja do konca vso prehodil, de je ljudem ponujal drago resnico, in kako je nazadnje svoje britko življenje z grozovito smertjo sklenil, ter po neizrekljivih bolečinah umeri 46 pred svetam kakor razbojnik, in je resnico svojiga nauka s svojo kervijo zapečatil, vender nikoli prav po vrednim velike sreče cenil ne bo, de je bil zrejen v šoli prevzvišeniga, mnogo- skušeniga učenika. Tudi ti, Evzebija, si bila tako srečna, ter si zgodaj, prav zgodaj po¬ sestnica postala tistih resnic, ktere je včlovečeni Bog prinesel z nebes. „Jaz“, pravi poveljnik Klavdi Lizija v Jeruzalemu zapertimu Pavlu, „sim rimsko deržavljanstvo z veliko denarjem sl pridobil", nakar, mu Pavl odgovori, de ga ima on že, odkar živi. (Ap. dj. ati, 28.) Tako so tudi mnogoteri, še le v sivi starosti, morde še le na smertni postelji, po dolgoletnim iska¬ nji, po hudih bojih samih seboj in ž njih oko¬ lico, deržavljani postali nebeškiga kraljestva na zemlji, tebi pa je bila ta deržavljanska pravica dodeljena v tistim slovesnim trenutku, ko si bila kot še le rojeno dete zopet porojena v vodi in v sv. Duhu; tedaj ti je bila, de s cerkvijo govorim, vera vlita, od zgoraj pa tista moč podeljena, vse resnično verovati, kar bi se ti po zailobljeni pameti povedalo, nar bolj pa te je ljuba mati, memogrede, kolikor seje dalo, in so pripustili tvoji otročji zaumeni, pervotnih resnic naše svete vere podučevala, in ko je bilo v domači šoli stalo vloženo za zidanje duhovniga življenja, so gospod učenik v občinski šoli lepo in imenitno delo nadalje¬ vali in v pridigah in keršanskih naukih si sli¬ šala besede življenja. Ni bilo ne treba, kakor se v misijonskih deželah prav velikrat zgodi, morde več let kteriga oznanovavca sv. Evan¬ gelija čakati; kolikorkrat le si liotia, si lahko slišala resnico; treba je bilo le pazljivih ušes in učljiviga serca; pač je velika— ta dobrota, 47 ' in vender morebiti redkokrat nanjo misliš, in si morde le malokrat se zahvalila Gospodu za dar zveličanske vere; popravi toraj, in pribiti, kar si iz mladostne preširnosti morde dozdaj zamudila in zgovori tudi ti lepe besede: „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se ve¬ seli v Bogu, mojim zveličarji . . . zakaj velike reči mi je storil, on, ki je mogočen in sveto njegovo ime!“ (Luk. 1, 46. 47.49.) In tvojo molitev priporočaj in poterjaj djanje, saj je tista zalivala nar lepši, ktera ni samo na jezi¬ ku, ampak ktero serce občuti, in djanje spričuje: „Cujte“, pravi Apostelj, „stojte terdni v veri, ravnajte možato, in bodite močni 1 '*. (I. Kor. 16, 13.) Te besede veljajo tudi za naše ne¬ znano žalostne čase. „Preljubi!“ tako se bere v serčnim nagovoru na Dunaji zbranih Av- strijanskih škofov, do svojili vernih, „prišli so preimenitni časi nad svet, in tamnejši in straš- nejši kod kdaj se napravlja osoda prihodnosti. Kova pečat se zdi razpečatena na bukvah prigodeb sveta, nova posoda jeze božje raz¬ lita čez zemljo. Kamorkoli se oko ozre, po¬ vsod vidi le podobe nesreče in pokončanja. Huda vojska, punt, prekucije, razpertije, sovraštvo in boj ljudstva med ljudstvam, in še veči boj, kreg in pretep med duhovi kakor pa na boriših. Zakaj solnce spoznanja je v mnogo ljudeh zatonilo in v strahotni tamini, ktero kot luč slave, imajo duhovi tamin veči posest kakor kdaj nad otroci neverstva. Skrivnost hudobije, ktera nikdar ne počiva , je huji kot kdaj. Kič več ne prevpito pozabljenje Boga in topo brezbošlvo, ktero je slednji čas kra¬ ljevalo, ampak zavedno sovraštvo proti Bogu, hoj na vso moč in vojska zoper njega in nje- goviga maziljenca, to je geslo prekucijskih 48 duhov in lažnjivih prerokov sedanjiga časa. Ko poleg Aposteljna hudiči v Boga verujejo, in se pred njim tresejo, ker se njegovi vsiga- vprični oblasti tudi škripaje utegniti ne mo¬ rejo, se ti zapeljivci še više gonijo k več ko hudičevimu preklinjevanju, ter razglasujejo vero v Boga in njegovo kraljestvo kot vir vsiga hudiga, kot nar veči opovero pozemelj- skiga blagra, ki se mora silama pokončati!“ „Vera“, tako se ustijo nadalje, „se mora iz človeške družbe prepoditi in mora iz sere človeških zginiti. Prekucija sploh zamori vso vero, ker upanje nebeškiga zveličanja s pro¬ stostjo in srečo tukaj na zemlji popolnama zatere in nepotrebno stori. Zatorej se mi oze- ramo po verskih bojih, in naponih, po vsta- novljanji novih srenj itd., le toliko, kolikor se v verski prostosti razume prostost (brez vse) od vse vere. Mi nočemo prostosti vere, am¬ pak potrebnost nejevere". Lepe so te besede, Evzebija, izvirati so mogle le iz vernih, za blagor svojih ovčic očetovsko skerbnih sere, tedaj — še enkrat: Čuj, stoj terdna v veri, ravnaj možato in bodi močna. 8. Nadalje. Gospod govori v sv. Evangelii od mo- driga moža, kteri je svojo hišo na skalo so- zidal; ulila se je ploha, je pridjal, prišle so vode, pihali so vetrovi in se v tisto hišo uperli, pa ni padla; zakaj bila je na skalo sozidana. In preč potem govori od neumniga moža, kteri je svojo hišo na pesek sozidal, ulila se je ploha, prišle so vode, vetrovi so pihali in se uperli v tisto hišo, in je padla, in njena po- 49 dertija je bila velika. (Mat. 7, 24 — J27.) jVarpred hoče s temi besedami veliciga raz¬ ločka opomniti, kteri je med možem, ki nje¬ gove besede sliši in jih spolni, in pa možem, ki jih sliši, pa ne spolni; ali te prilike so tudi v družili obzirih prav podučne in obude mar- siktere misli. Tako se mi zdi, de je kakor una na pesek zidana hiša — napačno modroslovje, in kakor una na skalo zidana — sv. vera, in tedaj bi bilo natanko dokazano, de modrost sveta nič gotoviga nima, modrost božja pa popolnama prepričanje podeli. Pač so se obna¬ šali učeni vsih in zatoraj tudi nar starejih ča¬ sov tako, kakor bi bili resnico v nje nar lep¬ šim svitu vidili, pač so znali pri ljudstvu ve¬ liko češenje zadobiti zavoljo svoje prevelike vede, pač so zasmehovaje in zasramovaje go¬ vorili od vsih tistih, ki niso po njih smislih in sostavah mislili in ravnali; ali bili so le tre¬ nutki pijanosti, v treznosti so pametniši drugač sodili, tedaj jih je obšlo stiskovavno občutilo od negotovosti njih znanja, občutili so slabost sami sebi prepušene pameti v spoznavanji res¬ nice, in tedaj tudi potrebo, de bi se moglo božje bitje samo razodeti in neznano razjas¬ niti. Tako je sam modri Ciceron rekel od vprašanja, ali je kaj bogov? (zakaj od vere v ediniga Boga ni pri Rimljanih nobeniga sledu): „Resnično, velika nejedinost, ktera celo med naj bistroumnišimi preiskovavci v nar imenitniših vprašanjih gospoduje, mora celo tistiga, kteri meni gotovo vediti, k dvomljenju prisiliti* 4 . In. tako je na koncu predkeršanske dobe podoba modroslovske slabosti brati v besedah Pilato¬ vih: „Kaj je resnica?“ (J. 18, 38.) Sicer je pervi pomen teh besed: kaj resnica! kar O 50 je občutkam prijetno, to je res, vse drugo je megla in pajčevina; ali — morde nevede in nehote — je Pilat rekel: Ljudje, sami sebi prepušeni, išejo tukaj doli zastonj resnice, vse je le dozdevanje in nič gotoviga ne. — Če dobivamo o kteri zadevi, ktera nam je posebno mar, le negotove sporočila, kako nas skerbi in muči! Kako se vender trudimo, de bi pravo pozvedili! Po tem, Evzebija, si utegneš pa misliti srečo tistiga, kteri od modrovanja k veri, to je iz mraka k luči, od dozdevanja k gotovosti prestopi. To neizrečeno milost nam je podelil naš včlovečeni učenik, po njem nam je Bog govoril, in kar so si modroslovci že¬ leli, se je zgodilo: Bog sam se je razodel člo¬ veštvu, in to je najdlo resnico. Dokler je on na zemlji bival, je sam učil, in kdor je njemu verjel, ni zašel; ko je trenutek prišel njegove vernitve k nebeškimu Očetu, je zročil svoj nauk Aposteljnam, in jim je slovesno obljubil, pri njih biti do konca sveta. S tem je bilo natanko povedano, de naj imajo Aposteljni in njih nasledniki zmeraj in povsod v eno združeni ali kot občinstvo dar nezmotljivosti. In tedaj je med nami oblastnija od Boga postavljena, obdarjena ž njegovo modrostjo, kteri se mo¬ ramo z veseljem uklanjati. Ona je sidro, ktero našo ladijo obderžuje, de je ne premetava vsaka sapica kriviga nauka; ona je svetilnik v prijaznim pristanu, na kteriga morajo vsi, kteri iz dalje po morji priplavajo, zvesto gledati. In ni ji bilo prizaneseno cerkvi božji, hudo se je mogla bojevati skozi mnogo vekov, in kako je taminski poglavar, lažnjivi sovražnik preč od začetka brezštevilne vojskne trume proti nji napeljeval, uči zgodovina krivover;. 51 kako pa de je cerkev v slednjim boji, in če¬ ravno se je mogla z vso silo boriti, zmagala, je pa tudi znano. Evzebija! ali te ne veseli, ud biti take cerkve, pod njenimi perutami poči¬ vati, z žarki njeniga solnča se razsvetljevati? In mar ne zasluži tisti nar priserčniši hvale tvoje, kteri te je v taki stan postavil, kjer za- rnoreš o nar imenitniših zadevah zdajnosti in prihodnosti v svojo tolažbo vse gotovo po- zvediti? In kaj, ali ne boš popolnama svojiga serca pred Bogam razkrila, zlasti če pomisliš, kako v pravim pomenu besede splošna deržava, deržava, ktera bi mogla po vesoljni zemlji se sprosterati; kraljestva tega sveta sčasama pe¬ šajo, in nazadnje zginejo, — kraljestvo Je¬ zusa Kristusa bo dan sodbe preterpelo in vekomaj obstalo! Kaj so namreč nebesa, ka¬ kor ravno kraljestvo razodetih skrivnost, kra¬ ljestvo večne resnice? Kaj so nebesa, kakor kraljestvo poplačene zvestobe, večne ljubezni? Ali nič veliciga se ne doverši, de bi se na opovere ne zadevalo, to obvelja tudi od kra¬ ljestva Jezusoviga, in res — Gospod prav razločno govori od „neciga satanoviga kra¬ ljestva" (Mat. 13, 36.), „od oblasti teme". (Luk. 32, 53.) Tudi kraljestvo satanovo je že dokaj staro, toliko, namreč, kolikor svet; napravili so ga tisti angeli, kteri so svojo prostotno skušnjo nesrečno zveršili, se zoper Boga uperli; pač ga ni reda v tem kraljestvu, ampak le grozna zmešnjava — in kako bi bilo drugači mogoče? saj so anggli od Boga se odločili, od občniga središa vsih stvarjenih 78 bitij, — ali v tem so vsi edini, de morajo pod svojo oblast spraviti, kar le morejo, in vse človeštvo v svoje kraljestvo speljati, in od tod una prekucijska plodarna, ktera se je od za¬ četka našiga rodu pa do današnjiga dne ne- pretergama napenjala, in se bo trudila do sod- njiga dne, de bi kratila kraljestvo Jezusovo, in ga, ko mogoče, kar pokončala. Kraljestvo luči je resnica — kraljestvo tame je laž, saj se pravi Satanu „oče laži" (J- 8, 44.): kra¬ ljestvo luči je ljubezen, — kraljestvo tame je greh, saj je Satan „grešnik od začetka" ime¬ novan. (4. Jan. 3, 8.) Satan se luči ogiblje, in merzel ko led, močno želi, de bi bili ljudje enako poniglavi in ledeni, zato se pa nepre- nehama po svetu klati, kakor rjoveč lev, in iše, koga bi požerl. (I. Petr. o, 8.) In to zalazvanje je pričel že v raji, in že tam je imel „morivec od začetka" opraviti (Jan. 8, 14.); in neizrečeno revšino je nakopal nad naše perve starše, in nad nas vse, in kolikor bolj so ljudje glasu božjimu, vesti svoji nam¬ reč, nezvesti postajali, toliko bolj so zahajali pod njegovo oblast, in tako je prihrumelo iz tamniga brezna mnogoglavato paganstvo z vsimi svojimi ostudnostmi; celo nad Svetnika svetnikov se je upal: „Vse to tebi dam, ako predme padeš in me moliš". (Mat. 4, 9.j In ko je njiva cerkve božje zmeraj lepši in krep- keji prihajala, glej ga, preč je zraven, in zaseje ljulike med pšenico (Mat. 13, £Ž5.), sklicavai je viharje nanjo in uimo, obudil je stotero krivih naukov, je spridil dobre nrave, napravil nar grozovitniši preganjanja, in — kaj velja od našiga časa? Ravno zato, ker raz- glasuje Satana kot sanjarijo babjeverstva, je 79 nar bolj v njegovi oblasti, naš čas, ali naša doba je tanina, merzla, pozimska noč, in ne pravi se mu zastonj v JEvangelii „vojvoda tega sveta“ (Man. 12 , 31.); zakaj veliko jih ima, in sicer zvestili podložnikov in ven in ven še družili nabira. Ali se bodo časi zboljšali? To vč Gospod, mi nočemo nič od tega reči; toliko pa je gotovo, de bo proti koncu sveta neskončno žalostno, tedaj bo po božji nemi¬ losti peklenski vojvoda svoje nar umetniši delo zveršil, — pekel bo porodil in izvergel tistiga zmaja, ki mu bo ime Antikrist, očitno se bo prikazal človek greha, sin pogubljenja, kteri se bo speri in povzdignil čez vse, karkoli je božjiga ali svetiga, tako de se bo v tempelj živiga lloga vstopil, in se sam Boga sklical, prikazal se bo tisti hudobnež, kteriga bo Go¬ spod Jezus usmertil z diham svojih ust in ga uničil s svetlobo svojiga prihoda, čigar prihod se bo s Satanovo pomočjo zgodil z mnogo¬ tero silo, z znamnji in krivimi čudeži, in z marsikakošnim zapeljevanjem v hudobnost za tiste, kteri se bodo pogubili, zato, ker se niso navzeli ljubezni resnice, de bi bili zveličani. (II. Tes. 2 , 3. 4. 8. 9. 10.) Naposled pride sodbe dan, tedaj bo kralj svetlosti svoje trume spregledoval, kar bo svetlo, bo prišlo v kra¬ ljestvo svetlobe, kar bo tarna, v kraljestvo tame, obe kraljestvi ste večne, in obe storite kraljestvo božje; kaj je namreč pekel? Večna ječa v božjim kraljestvu! — Ako sim ti, draga Evzebija, kraljestvo svetlobe in kra¬ ljestvo tame obširno popisal, nisim brez na¬ mena tega storil; zakaj zdaj še le boš umela srečo, iz tamotniga v svetlo kraljestvo pre¬ stavljena biti, sprevidila boš pomembo tistiga 80 slovesniga časa, ko so te, — kar porojeno dete — v cerkev nesli, de bi bila zopet poro¬ jena iz vode in iz sv. Duha; takrat ti je du¬ hovnik trikrat v obraz dihnil ter rekel: Beži, nečisti duh, in prepusti prostor sv. Duhu, Ne- beškimu, in kmalo potem je molil: „Zarotim te, nečisti duh, de izideš in odideš od tega služabnika božjiga; to ti zapove, prekleti za- verženec, tisti, kteri je po morji hodil, in po- topljajočimu Petru desnico podal; spoznaj toraj, prekleti vrag, svojo sodbo, in skazi čast ži- vimu in pravimu Bogu, skazi čast Jezusu Kri¬ stusu, njegovimu Sinu in sv. Duhu, in beži od tega služabnika božjiga; zakaj njega je Bog in naš Gospod Jezus Kristus k svoji posve¬ čujoči milosti, k svojimu blagoslovu, k vodi kersta blagovolil poklicati. Nazadnje pa — o zvekšani, večno pomljivi trenutek! — nazad¬ nje vzame sveto vodo, in jo zlije po tvoji glavi, rekoč: Kerstim te v imenu Očeta, in Sina in sv. Duha! — Ali pač veš, kolikošne milosti si takrat zadobila? Ne rečem sicer ne, de je tvoje telo pred kerstam bilo v oblasti hudob- niga duha, kakor se je to z marsikterimi ne¬ srečneži o času Gospodovim in še pozneje zgodilo; ali — in to si zapomni — bila si družnica tamotniga kraljestva, božje dopade- nje ni bilo s teboj, in v tacim dušnim stanu bi ne bila nikoli šla v nebeško kraljestvo; milostivi Bog pa ti je skazal svoje usmiljenje, odpustil ti je dolg perviga tvojiga očeta, ko je bil tudi tvoj dolg, in zopet se ti je smeh¬ ljalo milo njegovo očetovsko obličje! Vzel te je zopet v svoje otroštvo, in dal ti je popol- nama pravico do zveličanja posmerti; postala si ud svete katoliške cerkve, si zadobila ključe 8i do vsih milost, ktere ona deli; postala si druž- nica nebeškiga kraljestva na zemlji, de bi enkrat kot deležnica božja in sodeležnica Jezu- Kristova prišla gori v večni dom, v nemin¬ ljivo veselje. Tako si se, opravljena z lepo obleko nedolžnosti, in obdarjena z zasluženjem. Kristusovim, svetila, pomilostena pred veliko veliko ljudmi! Lepa je jutrenja zarija, ko se razlije po višavah in dobravah; lepe je žareče solnce, ko svoje svetle žarke na vse plati razpošilja, in novo življenje v vsih stvareh obuja; lepe so cvetice po polji, in celo Salo¬ mon v vsim svojim svitu ni bil tako lepo na¬ pravljen, kakor ktera nježna rožica; lepe so o jasnih nočeh svetle zvezdice, ki prijazno migljajo po krogu nebesnim, in stvarnikovo neskončnost glasno oznanujejo; vender — lepši, neskončno lepši je bil tvoj duh, ko si prišla iz vode prerojenja. In — od tistiga perviga lepiga dne tvojiga življenja je že veliko dni minilo, ali si že kdaj premislila darove, kteri so ti bili podeljeni, in si se kterikrat Bogu zanje zahvalila? Naman iz Sirije se je opral v Jordanu, in je bil čist, ali povernil se je tudi k preroku, in mu je ponudil daril, — ia veliko nagnjusniši bolezen ti je odvzel odre¬ šenik, kaj si mu dala zato? — Pač se vsako leto tvoj rojstni dan poverne, ta dan, pa še več vošil prejmeš na svojiga godu dan, od domačih, od svojih prijatlov in znancov,"opol¬ dne jih morde povabiš na kako bolje kosilo in na tvoje zdravje se pije, prerojenja pa, sve- tiga kersta, pri kterim si svoje ime zadobila, o tega se nikdo ne spomni! — ln tedaj je res le lupina ostala, jedro je zginilo! — O zasadi vender kmalo v le prazne,- puhle be- 4« a2 sede in šege praviga keršanskiga duha; ne zamerim ti ne, če se ta dan veseliš, ali veseli se v Gospodu; spomni se tistiga snežnobeliga oblačila, ktero ti je bilo podano, in reci Go¬ spodu, de spoznaš velikost njegovih darov; spomni se goreče sveče, ktero so ti dali, in povej Gospodu, de hočeš nje plamen netiti in ž njo — kot modra devica, ženinu naproti iti. IS. Nadalje. Kaj ne, Evzebija! vročen je bil tisti tre¬ nutek, ko je mali David pastirsko palico v roki in pet kamničkov v torbi šel nad velikana Golijata, ki je z orjaškim mečem v roki v' jeklenim, oklepu ves tičal, in boj bi se bil pač nesrečno^ končal, ko bi ne bil Gospod Davidu pomagal. Ta dogodba je vedno pred menoj, kadar pregledujem blažene može, ktere je Gospod zmed mnogo druzih izvolil perve po¬ slance sv. blagovesti. Tamna noč nagnjusniga nejeverstva je bila sprosterta po vsi zemlji, prav okleno je bilo zapleteno to žalostno verstvo z deržavljanstvam neizmerniga rimskiga ce¬ sarstva, in tudi vne rimske deržave je imelo malikovavstvo svoje na videz nepremagljive terdnjave, treba se je bilo bojevati za življenje in smert, in v to je bilo odvoljenih dvanajst mož nizkiga rodu, kterim je bilo zraven tudi naročeno, popred izvoljeno, zdaj pa zaver- ženo ljudstvo vabiti, de naj prestopi v milostno novo zavezo, ali pa vojskovati se ž njim v njegovi starozakonski oključbi, in ti možje so ravno tisti, kteri večkratnih govorov Gospo¬ dovih od njegove smerti na križi razumeli niso, kterim je Gospod rekel: „Še veliko vam imam 83 povedati; tode zdaj ne morete nositi“ (Jan. 16, 12 .), kteri so še na dan vnebohoda Gospo- doviga po času vstanovljenja pozemeljskiga kraljestva Mesijeviga popraševaii (dj. ap. 1, 6.), kteri so na vertu o vjetji Gospodovim prestrašeni zbežali (Mat. 26, 250, kteri so se po njegovim odhodu k Očetu v hišo za¬ klenili, — ker so se Judov bali; ali so bili pač ti možje kot taki zares zmožni, doveršiti preveliko nalogo? Pri Bogu ni nič nemogoče, je angel Gabriel rekel Marii. (Luk. 1, 37.) Vstal je nanaglama z neba šum, kakor priha- jočiga silniga piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli, in so se jim prikazali razde¬ ljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih sleherniga. In so bili napolnjeni vsi s sv. Du¬ ham, in so jeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati, in ukljub zavzeti množici, ktera se je posmehovala in rekla: Pijani so sladkiga vina, vstane Peter z enajsterimi, povzdigne svoj glas, in govori ljudem od neskončne nečasti, ktero so skazali Maziljencu (dj. ap. pogl. 2.); in ko so bili pozneji po povelji vikšiga zbora tepeni, so veseli od¬ šli spred vikših sodnikov, ker so bili vredni spoznani, zavoljo imena Jezusoviga krivico terpeti (dj. ap. 5, 40.), in potem so se raz¬ šli po vsim svetu, oznanovat povsod evangeli resnice in nauk zveličanja, ali skazovala se jim je le nehvala, so preterpeli nadlog brez mere in števila, in so umerli nazadnje po nar grozovitniših mukah! Kako je vender sv. Duh tolikanj jih spremenil! Bila je perva birma na pervi keršanski binkoštni praznik! Ti veliki milostni darovi so se pa tudi kasneje vsakimu vernimu, kolikor jih je potreboval,’ delili. 5 Bo- 84 dite trezni in čujte“, piše Ap. Peter I. 5, 8—9.; „zakaj vaš sovražnik, hudič, oprezva kakor rjoveč lev, in iše, koga bi požerl, — njemu se ustavljajte, — terdni v veri“. Ta terdnost v veri, od ktere sv. Peter govori, je bila zmeraj vsim potrebna; zakaj svet je zmeraj poln hudobije. Ako jo hočeš prav po¬ znati, Evzebija! beri le bukve modrosti in dobila boš popis, ki ga ni, resnično! njemu ena- ciga; ondi namreč govore preklinjevavci: „Kra- tek in nadležen je čas našiga življenja, in za nobeniga se ne ve, de bi bil iz pekla nazaj prišel; zakaj iz nič smo se porodili, in potem bomo, kakor bi ne bili bili; ker sapa v našim nosu je kakor dim, in govorjenje kot iskra v omajanje našiga serca. Ko ta ugasne, je naše truplo pepel, in duh se bo razpulitil kakor rahel zrak, naše življenje zgine kakor sled oblaka, in se porazgubi kakor megla, ktero so razpodili žarki solnca, in njegova gorkota jo potlačila. In naše ime se bo sčasama po¬ zabilo, in nikdo se ne bo spomnil naših del; zakaj kakor memogredoča senca je naš čas, in po naši smerti ni povernjenja; zakaj pečat je natisnjena, in nobeden nazaj ne pride. Ba- lite toraj, in vživajmo dobrote, ki jih še ima¬ mo , in rabimo stvari hitro, dokler smo še mladi. Polniti se hočemo z vinam in z mazili, in ne zamudimo cveta časa; s cveticami se hočemo venčati, preden ovenejo, in noben trav¬ nik ne bodi, ki bi odšel našimu rajanju. No¬ beden zmed nas ne bodi nedeležen našiga razuzdanja, povsod hočemo sled zapustiti svo- jiga veselja, zakaj to je naš del, to naša osoda. Zaterajmo ubožniga pravičnika, in vdovi ne prizanašajmo, in ne spoštujmo mnogo- 85 letniga starca sivih las. Naša moč pa bodi postava pravice, kar je namreč slabiga, ni za nič; goljufajmo toraj pravičniga, — ni nam za nobeno rabo — in nasprotnik je naših del, on nam očita pregreške zoper postavo, in nam raznaša pregrehe našiga vedenja. On se hvali s posestjo spoznanja božjiga, in se sirni božji— ga imenuje, on presojuje naše misli, in jih na dan spravlja, že njegov ugled nam težko de, zakaj njegovo življenje je drugačnje, kakor druzih, in njegove pota so različne od družili; on nas misli preširnike, in ogiblje se naših potov, kakor nečistih reči, — on povikšuje konec pravičnih in se hvali, de ima Očeta Boga. — Poglejmo toraj, če so njegove be¬ sede resnične, in poskusimo, kaj se mu bo zgodilo, in vidili bomo, kakošen bo njegov konec. — Z zasramovanjem in mučenjem ga hočemo skušati, de bomo vidili njegovo po¬ hlevnost, in spoznali njegovo poterpežljivost, v nar sramotniši smert ga hočemo obsoditi, saj bo pomoč prišla po njegovih besedah". (Mod. S2, i—520.) Tako je govorjenje hudob¬ nih, kterih na zemlji kar mergoli. Ali ne spoznaš v tem popisu našiga časa? Oh, kako je naš čas ves v megli in celo v tami, vojnikov 'iz peklenskiga žrela je brez števila, grozovito napadajo luči kraljestvo, in kervav boj nepre- nehama terpi! Ali ne živi nar vikši bitje, pravijo naši previsoko ferfrajoči orli, ki pre- derzno za lučjo letajo in v solnce gledajo, ali nam ni dalo to bitje „iskre božje" — pameti — in glasu vesti? čemu tedaj so nam cerkve, in vere, zakramentje in duhovni, razodetja in službe božje, nauki in samostani? Proč s to šaro, ktera je le za prosto ljudstvo, de ga 86 kroti in berzda! proč s temi sramotnimi spo¬ nami božjiga, svobodniga, človeškiga duha! Aii ni vse stvarjenje zakrament ljubezni, ve¬ soljna natora prirojeno večno bistvo božje in ravno zato nar čistejši služba božja, nar jas- niši ogledovanje Boga? Ali ni vera: „Od ve¬ komaj je Bog in natora v njem in jaz v natori svobodno misleče bitje“ ali ni to prekrasna, de! nar lepši vera? Ali niso gromovi pridigarji božji, strele njegovi poslanci, liribje njegovi duhovni, in vesoljni svet njegov tempelj? Ali ne vidiš, vpraša Kar svojiga Imanuela v pi¬ smih, ktere brati je kaj podučilo, kako veli¬ častno šumi ferfetanje mladih duhov? Oni hočejo le luči, in čertijo tarod, oni spoznajo splošno škodljivost vsiga postavniga in zgodo- vinskiga v verstvu in zgodovini, to postavno jim je kot zarašen sovražnik vse prostosti, vsiga napredka. Ti spačeni otroci neje- verstva skor po vsirn slovstvu gospodujejo, tu imaš, pravi Kar Imanuelu, kteriga peija v veliko bravno društvo, tu imaš kar na zbira¬ nje časnikov, skrivnih spisov, venarskih, kraj- carskih listin, bukvarskih zapisnikov, in pre- tresovanj; nikar se ne prenagli, ampak zložno vse preglej, saj je pridno to bčelno ali trotno ljudstvo, to ljudstvo učeniga sveta! Kakošna versta povest, romanov, novel, žalostnih, ve¬ selih in vsakterih iger, jedilnih bukev in sone¬ tov, občnih, narodnih spisov in domačih bukev, zmerjavnih, lažnjivih, goljufivih spisov, očit¬ nih in skrivnih poskušinj zavdanja zoper mla¬ dost, nedolžnost, vero in resnico! Posveti z Diogenovo svetilko po vsirn tem neizmernim somnji slovstvenih dražčic in bukvarskih do- bičkarij, — o kako malo keršanskiga boš tu- 87 kaj dobil! — pa toliko več Ijubiga se proda tukaj, kako mora človek za ves svet občutiti veselje in bolečino, kako mora za ves svet živeti, — od svetlobe in napredovanja, od svobode in osvobojenja, od Ijudskiga osre- čenja in od tvarnic, od zateranja presoj, in od ljubeznjivih zdihljejev, od razdjanja cer¬ kev, in rovarij, v vsakterih vezilih in oblikah, nar bolj ceno in v krasnih iztisih, v brezkonč¬ nih izdatkih in pripravnih dopisih, z brezbož¬ nimi in pobožnimi, z milobnimi in terpkimi, s prekanljivimi in preširnimi rečmi, predgovori in priporočbami! Kar pa je nar žalostniši — ves ta strup, vsa ta sprida se po dvakrat, trikrat natisne, se na enkrat poproda, ima na milijone bravcov vsakterih baž, in slednje starosti in vsaciga stanu, se udomači in obvelja, kamor¬ koli se zaleze, po mestnjanskih in vikših hišah, v knjižnici moža, v bukvami torbici olikane gospe, po milnatih mizah zalih gospodičin, na polici upapolnih sinkov, po uradnih pisarnah in po očitnih knjižnicah, po vsili zaključnih in očitnih družbah, društvih in osobnih bukvar- nicah. Opomni pa tej nespregledni kobilični trumi izobraženiga prenapetiga in napol oli— kaniga ljudstva, od enih samih, prav keršan- skih pobožnih bukvic, — o kako ti merda in nos više, in se posmehuje, in otresa, kakor bi ktero čmerno gospo z jelenovcam pod nos kadil. In ko bi šla ti, ljuba moja Ev- zebija! nekoliko na spregled po kavarnah in kerčmah , po večernih zborih in pisar¬ nah, o kako globoko bi te v sercu zabolelo, zavoljo pregrozne malovernosti in verske vnemarnosti! Oh — povsod se gibljejo po nar mnogoverstniših zadevah ljudje, pri kterih bi le ponosno paganstvo med nekoliko keršan- 88 skimi vnanjimi oblikami osledila. Saj ves, kako se je pred 60 leti na Francoskim go¬ dilo, ko so bili vso vero zaterli, nejevero pa zapovedali, in z vernimi prav ravnali kakor starorimski trinogi in grozovitniki, povem ti: naš sedanji rod bi utegnil vse te strahote zo¬ pet na noge sklicati; hudobne volje mu ne manjka, samo mogoče ni kaj taciga. — Ven- der, obernimo se od teh žalostnih prikazin, in tedaj vprašam: Ali je lahko v tacim zraku živeti, de bi človeka nagnjus tega neverstva ne okužil? Kako je toraj neprecenljiva milost Gospodova, ktera nam je oklep in orožje po¬ delila za sveti boj za vero, ktero so nam naši očetje zročili! Zavernem te na tisti lepi dan tvojiga življenja, ko so te, maliga otročiča, v cerkev peljali, in so prečastiti škof tvoje čelo pomazali s sveto krizmo, ter rekli: Zaznamo¬ vani te z znamnjem križa, in poterdim te s kri¬ zmo zveličanja v imenu Očeta in Sina in sv. Duha! V tem prevzvišenim trenutku je prišel sv. Duh nad te, sicer ne v podobi gorečiga jezika, ali vender s svojimi milostnimi darovi, ko so te postavili viteza z udarcam na lice, de se boš bojevala v kraljestvu božjim zoper silo hudobe do poslednjiga izdiha. Povej mi odkritoserčno — ali si se kdaj tega lepiga dne spomnila, čeravno se je že tolikrat pover- nil? Ali ni nezagovorljiva preširnost, na Go¬ spoda pozabiti, kteri ti je zročil orožje zma¬ ge? Že tako zgodaj je skerbel za tvoj blagor, in nobene zahvalne besede še ni začul iz tvo¬ jih ust! „Preljubi!