263
Dobrovoljni poduki.
Dober lek za družinske hišne rane.
Besede, s kterimi gospodar ali gospodinja zapoveduje svoji družini, so trojne baze, so namreč: mlačne, zdravilne in strupene.
Mlačne ali mrzle so tiste, ktere sicer ne škodujejo, pa tudi le malo pomagajo. Take besede izvirajo od človeka, ki sam prav malo ali nič ne stori od tega, kar drugim veleva. Prazno je pa sleherno svarilo od njega, kdor sam sebe nič ne popravlja; kdor drugim zapoveduje, sam pa ne stori.
Zdravilne pa bodo besede tvojih ukazov, ako storiš sam, kar le moreš. Kadar misliš drugim ukazovati, zberi najprej skupaj vse svoje besede; pretehtaj jih: ali so vse dobre; kar je dobrih, deni jih skupaj v lonček in jih zabeli s strdjo dišečih cvetlic, pa jih nekoliko pokuhaj pri ognji ljubezni; potem še le jih začni deliti med svojo družino, pa boš vidil, kako jih bode rada sprejemala od tebe. Kdor hoče dobro srečo in vesele dni vživati, naj poskusi to mazilo. Če tudi se večkrat pokaži, nikar ne obupaj! Vredno je tega truda, da se Človek izuči, če tudi težko; kmali bo zmanjkovca in stradavca od hiše zapodil, namesti nju pa obilnost dobil.
To pa moram še sporočiti. Kdor hoče prav dobro tako mazilo napraviti, da bo zares pomagalo, mora po-pred napuh in lenobo od hiše spoditi, da ti ne nagajata. Napuh in lenoba sta največa sovražnika človeške sreče; ako le enega teh dveh sovražnikov v kotu svoje hiše mirno pustiš, ti bo gotovo naredil, da ne boš mogel dobrega mazila skuhati za svojo družino. Napuh in lenoba na vseh očitnih potih pa tudi na skrivnih kotih ljudem nagajata; prava copernika sta.
Besede ukazovanja pa, če so na vinski pijači ali na žganji kuhane, so ti silno strupene; čem močnejša
je pijača, tem bolj strupena je. Sleherni, kdor take besede okusi, se jih začne ogibati; kdor pa je prisiljen take besede sprejemati, je gotovo na svojem srcu ranjen. Čez vse najbolj strupene pa so besede ukazov, če se z morskimi penami zalivajo. Al — poreče kdo — saj morskih pen pa nimamo. Da, da! vsak človek jih ima zadosti, pa odkod? Sleherni človek ima v svojem srcu neko čudovito morje, po kterem pogostoma buče viharji jeze, zavida, napuha in druzih hudobnih strasti. Kri po žilah zavre, da se težko pomiri, in kdor ni zmožen do časa, da viharje ukroti, temu bo nemirno to morje zmirej više kipelo, da bojo valovi hude jeze itd. čez bregove njegovih ust pljuskali. To so tiste pene, na kterih besede tvojih ukazov postanejo silno strupene. Treba je tedaj, da se človek privadi zapovedovati morju in krotiti viharje, ki buče po njem. Kdor to zmore, tak napravi najbolje mazilo za svojo družino.
Vščipnil me bo morebiti kdo, da modrujem. Dobro! Ce sem v prilikah govoril, naj bo to znamenje, da tudi človek v kmečkem jopiču more kakošno povedati z resno besedo. Veselilo me bo starčka, ako nisem prazne slame mlatil, to je, da kak mlad gospodar ali kaka mlada gospodinja poskusi moj dobrovoljni svet.
Na Jesenicah.                                Anton Pazlar.