Tine
Gostilničar in cigan
Bila je zima in mraz in je cigana zeblo, da je šklepetal z zobmi in se tresel kot šiba na vodi. Zaželel si je malo okrepčila. Posebno v slast bi mu šla pečena klobasa. Ciganov žep pa je bil prazen, samo luknja je bila v njem.
Gre cigan v gostilno: »Birtaš, dajte mi klobaso, clajte. Zebe me in ("lenarja nimam.«
Pravi gostilničar: >Dobiš. cigan, klobaso brez tlenarja, a povedati boš moral kakšna je. Pazi dobro: če jo pohvališ, dobiš eno zaušnico, če jo pogra.jaš pa dve zaušnici.«
Rlobasa diši cigann, zaušnica pa kar nic. »E, pa dobro. bo že kako. daj sem klobaso.«
Je cigan klobaso, je in j-o poje.
»No cigan, kakšna je klobasa?;<
' »E,   birtaš,  majhna   je   bila   klobasa,   majhna   in   ne   morem  povedati, kakšna je. Daj še eno, potem bom pa že povedal.«
Da gostilničar  še eno klobaso in se pripravlja,  da priloži  še klofuto.
Poje cigan še drugo klobaso, pa ga vpra.ša gostiluičar:
»No, cigo, kakšna je klobasa?«
Cigan pa: »Ej, birtaš, ni dobra, ni slaba. Takšna, kot je bila prva, jv tudi druga in takšne so najbrž vse. Pa livala lepa in zbogom.«
Tako se je cigan nasitil in se rešil klofut.
94