Mjisi 19
V torek 5. Himovca

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
V kakšnim jezik« se bodo Slovcn-cam postave dajale?
Izmed raznih narodov naše velike Austrie ga ni bilo nobeniga, ki bi ga bilo vladarslvo glede na jezik njegov in sploh na narodnost tako vnemar pustilo, kakor Slovence, kterih jezik se že v deželnih učilnicah ni častil, v višji šole, v urade in pisarnice pa nikoli ni pripustil, dobivši edino pribežališč v revni bajtici oratarja in v cerkvi, iz kterih se vendar vkljub tolikimu trudu njegovih sovražnikov pregnati ni dal.
Žalostni nasledki tega, bi lahko rekel, za-povedaniga zapušanja in zanemarenja lepiga materniga jezika so slednimu dobro znani; z toliko živejšim veseljem so torej Slovenci pozdravili izhajoče sonce svobode, zakaj ono jim je vernilo prirojene pravice ljudske in z njimi tudi pravice jezika, in v resnični popolni izpeljavi izrečene enakosti pravic vseh narodov so smeli Slovenci pričakovati krasni razcvet svojiga jezika, blaženost in zadovoljnost stanovavcov, zlasti kmetijskiga stanu, in prihodno veličino in mogočnost razne narodnosti obsegajoče deržave, ktere ud je tudi Slovenija.
Perva želja tedej poldrugiga miljona Slovencov, kakor tudi vseh njih slavjanskih bratov, kterih osoda popred ni mnogo srečnejši bila, je mogla biti, de bi sc izrečeno vodilo: enakopravnost vseh narodnost, kmalo v življenje vpeljalo in resnica postalo; želeti so mogli, de se zanaprej ne bodo več dajale deržavne službe ali uradi ljudem, ki deželniga jezika popolnama ne znajo, kakor se je popred zoper očitne zapovedi godilo; de se ne bodo več uradne pisma v nerazumljivim ptujim jeziku izročevale, de se ne bode pri sodnih oblastih zoper §. 359. I. d. kaznovavnilt postav samo po nemško ali taljansko izpraševalo in odgovore zapisavalo, de se nc bodo prihodnič razglasi, sodne oznanila, ukazi in nar svetejši pravice človeka, svobode, življenje in premoženje obsegajoče postave samo in edino v nemškim in italjanskim jeziku razglasovale, de ne bode več sodni hlapec edini prestavljavec in oznanovavec postav— z eno besedo oni so mogli in smeli želeti, de se njih jezik, jezik ljudstva, berž ko bo mogoče v očitno (javno) življenje vpelje.
To je bila, se lahko reče, ena nar važni-ših želja slovenskiga naroda, in če prav si nihče skrival ni velikih težav, preden bi se ta reč popolno dognala, se je saj upati smelo, de se bodo z vsemi sredstvi in pomočki potrebne priprave delati in zaderžki odpravljati kmalo počeli. •— In vendar bo že koj pol leta preteklo, več tednov so že poslanci naši, ki narodove želje poznajo alibi jih saj poznati mogli, na deržavnim zboru shrani, — mi pa še ne vidimo nobene želje v resnici izpolnene, in tudi nobene nar manjši priprave k njihnim prihod-nim izpolnenji, ni ga zaslišati glasu iz der-žavniga zbora, ki bi vtegnil našimu lepimu jeziku zasluženo pravico in čast zadobiti* Ne vemo, ako se slovenšina v učilnice vpelje, ne vidimo k temu nikakoršnih priprav, po uradih in sodnih oblastih edino gospodujeta nemški in laški jezik, in deržavne službe se še zmiram Izročujejo ljudem, ki jezika našiga ne umejo in umeti ne marajo, z eno besedo, na Slovence, kakor se kaže, se še vedno gleda, kakor na ne-važni pridavek, ki ima na zadnje na versto priti.
Pričakujemo ledaj od naših poslancov na deržavnim zboru, dc bodo po odločbi zastran kmetijskih zadev, postavodajavni zbor in ministre tudi drugih želja našiga naroda opomnili. Zlasti pak želimo, de naj se hitro slovenšina vpelja v šole in pisarnice, zraven pa vse postave, kijih bode deržavni zbor dal, hipa vse poprejšne postave, kolikor bodo še veljavnost svojo obderžale, v slovenskim jeziku ne le prestavljene, temoč z močjo izvirniga spisa obdane, za vse Slovence v posebnim uradnim ali deržavnim listu razglasijo. Zakaj le po tem bo enakost vsili narodov za res in ne le na papirju spoznana in v djanji spoštovana, le tako bodo Slovenci eno in toisto postavo imeli, in se bode mešarii in pomotam, ki se morajo zgoditi iz posebniga, zraven tudi dražjiga, trojniga prestavljanja postav v Gradci, v Ljubljani in v Terstu, ki uradnikam pri pre-mestovanji in sploh vsem deržavljanam škod-vajo, zamoglo konec storiti. Te postave bi se, ako se bode Austria po narodnostih v nove dežele (Provinzen) razdelila, kterih vsaka bo za domače reči lastno središno odgovorno oblast (Centralbeliorden) imela, po laki slovenski oblasti v Ljubljani Slovencam razglasovale in na znanje dajale. Ako bi pa tudi Austria zvezna deržava (Foderativstaat) ne postala, ampak se celo cesarstvo v male okolice (departements), kakor je na Francozkim, razdelilo, ktere bi vse neposredno pod Dunajsko vlado stale, (kar bi deželam vso kri popilo, na Dunaj pa vedno proletariat in ž njim punte redilo in množilo); vendar Slovencov pravica še zmiram ostane, slovenske postave imeti, brez de bi bilo treba kaki „Urte.\t" po nemškim iskati. Posebni ukazi v deželi, razglasi in oklici posamesnih nižjih gosposk bi se mogli po lastnih prcstavljavcih v Ljubljani proti posloveniti in na deželne potroške v slovenskim politiškiin časopisu oznanovati. To priporočimo slovenskim poslancam, zakaj pravica, Slovencov kaj taciga tirjati, je očitna, želje so pa tako naravne in so se že povsod oglasile tako, de bi smešno bilo, velike priprave v njih dokaz in izpričanje ravnati, neizmerne prošnje spisovati in po vaseh podpisov nabirati.	H. P.
Francozki glas o avstrijanski armadi na Laškim.
Francozki časopis „Democratie pacifupie" podasostavek z nadpisam „od slavjanskih pre-magavcov na Laškim." Imenitno je za nas Slavjane vsaktero razodetje očitniga mnenja med zahodnimi narodi. Samo tam zamoremo pravičnost pričakovati, po kteri bomo pri nar bližših sosedih in sopernikih (Nebenbuhler) svojih zastonj zdihovali. Morebiti se pozneje od Francozov nauče Nemci, Slavjane ceniti. Za to stavimo tu imenovani sostavek, brez dc bi nektere pomote v njem zagovarjali.
Slavjani Radeckiga belobradniga, ki so ravno zdaj Lahe za Austrio dobili, se ne smejo primerjati Nemcam Friedricha rud e-čobradca. Naj jc rekel predsednik Gagern kar koli je tel, očitavši filosofu Ruge, de, ako si pogubo Auslrijancov na Laškim želi, Nemško izda, vendar je armada Radeckiga komej več nemška, kakor nje vodja sam; ta armada, desiravno 100,000 mož, med kterimi se ne šteje manj ko 40,000 Hervatov, 25,000 Če-
hov inRusinov, 15,000 Madžarov (in Slovakov), več tavžent Romanov in Istrijanov, ta armada ni prišla iz nemške zemlje in korenine.
Armada austrijanska je sploh slavjanska, zakaj v nji je slavjanski živel mnogo veči, kakor vsi drugi skupej; ona je slavjanska, zakaj slavjanski vojvoda jo vodi. —
Hervali želijo kakor drugi evropejski narodi, postali ud velike evropejske rodovine, in spoznani biti od imenitnih udov te rodovine za narod svobodni in samostalni. Hervaško, ki je bilo del francozkiga cesarstva z Italio vred, je občutilo tako živo, kakor ta dežela, odbitje naše poslednje revolucije in jo je pozdravilo ko začetek nove dobe. Ker je sovražnik vsak-tere neravnosti in malo spoštuje bogatijo, zaver že Jugoslavjan gospoda, ki je njegovimu narodnimu imenu dal pomen sužnika, in zasra-muje meslnjana, ki ne zna braniti z krepko roko zadoblcno bogatstvo. On je rekel k gospodu Madžaru: „Zemljo, ktero povzameš, si nam vkradel!" In z zasramovavnim posmeham vstopi v štacuno laškiga kupca, si izbere kar mu je po godu, rekoč: „Naš kralj za me plača". Ve se, de je vdanost Jugoslavjanov bolj na videz, kakor v resnici. Zvesti podložniki cesarja, dokler njih korist in prid varoval bode, postanejo njegovi gospodarji, in terdi sodniki, kakor hitro svoje interese od njihovih odloči. Cesarji dunajski so naj šli v llervatih prelori-ane, pri kterih jc cesar in cesarstvo samo vojaško imetje (?). Pesmenik, ki je rekel, de je Austria v taboru Radeckiga bila, je prav rekel. In to je tako resnično, dc ko bi ltadecky na mesto 70 le 40 let imel, mu nič ložeje ne bilo, kakor z to armado celo moč na se potegniti. Vendar bi manjkalo Radeckimu k obderžanji svoje moči ene poglavitne reči: njegovo ime jc polsko in konec na sky neljubo zapoje v ušesu Jugoslavjana, prijatla enakosti, ki nevidi v stari polski šlahti (plemstvu) kakor podobo sovraženiga madžarstva. Hervali, globoko navdani z duliarn patriarhalnim, morajo imeti vodja ne le iz svojiga plemena, ampak takiga, ki se je med njimi rodil, ki je med njimi živel, njih predsodke in strasti deli, njih spominke in narodne pesmi zna, ki je mlad, ognen, krepak, pesmenik, govornik, vojak, ki je vedno gotov, bojevati se, pisati, govoriti v prid tih, ki ga častijo in spoštujejo za svojiga tovarša. Taki vodja je polni maršal Jožef Jelačič, hervaški ban in diktator trojniga jugoslavjanskiga kraljestva.
Jelačič ni prišel ko zmagavec v Milan; ali bojeval je v vojski, v očeh Hervatov ljubši, kakor je laška vojska; mislimo tu boje, ki jih je na turških mejah proti Mozleminam imel.
Zmage Radeckiga nc prineso dobička sta-rimu maršalu, kteri z pervo polovico tega sto-letja vgasne, ali prinesti dobiček Slavjanam sploh in Jelačiču zlasti.
Globoka učenost, ktero ima v historii Jelačič, vera, ki stavlja v prihodnost svojiga nareda, ste ga prepričale, de Austria ne sme poginiti, ampak de mora preoberniti se s slav-janskim vtokam. Očitno je rekel na Dunaju, de hoče imeti Austrio veliko , močno in svobodno, in de derži za sovražnika Austrie vsak-teriga, kdor koli bi ji hotel z odceplenjem ka-kiga dela moč kratiti. Zato je vkazal vdariti svojim Hervatam na stranske Ogre in Lahe vred, in jim je tako vbranil, de se oba naroda nista vgovorila Austrio razlergati.
Zna biti, de ne bo dolgo, de vidimo vodja Jugoslavjanov potegniti v nemške dežele au-strijanskiga cesarstva, če ne za drugo, de bi poslancam jugoslavjanskim pristop do dunaj-skiga zbora zadobil: to bi bila nar manjši reč, ki bi se rešenikam cesarstva privoljila. Pa bi izpeljal Zagrebški diktator, premagavec Ma-džarstva, v samim krilu deržavniga zbora odločno bitvo zoper Nemstvo.
Potlej bo pokosilo Nemstvo, koliko ga bodo stale zmage Radeckove na Laškim.
Ravno dopisujem ta sostavek, ko najdem v švajcarskim časopisu ,,1'Helvetie" pismo pisano od Slavjana, ki nam pokaže, de se ne motimo o duhu, Slavjane oživljajočim, in o njih pravim mislenji zastran Austrie in Nemcov.
Spisatel, izpričavši, kakor mi, de nemške vojašne kar viditi ni v austrijanski armadi na Laškim, in priloživši, de jugoslavjanski polki niso prelivali kervi svoje za interese, ki bi jim bili ptuji in sovražni, to je za nemške interese, tako le naprej govori:
»Odstopite le, Nemci! zgovorni in oddaljeni gledavci, ki se hočete venčati iz vaše Pavel-ske veže v Frankfurtu z venci za Slavjane pripravljenimi. Slavjani ne bodo nikdar pripustili, de bi njih vladar postal podložnik zgo-vorniga frankfurtskiga zbora, tega sbirališa, ki vedno in enako sramoti in piha na vse, kar se zove Slavjan.
Ta lastna nemška krivičnost mora pred ali potlej kaznovana biti. Dela prigodbe bodo govorile dan na dan z veči očitostjo."
Pisavec tega pisma se na zadnje ojstro pritoži, de je francozko novinarstvo zlo iz-pačilo gibanje Slavjanov, in de v tem druziga ni kakor odglas revniga izlivanja žolča gnus-niga nemškiga liberalisma. Kar nas zadene, mislimo, de v tem ne zaslužimo očitanja tega, kakor tudi uniga ne, kakor de bi se bili trudili znižati Jelačiča bana, to veliko in do-morodno osebnost slavjansko.
Nikoli nismo govorili od Slavjanov drugači, kakor s spoštovanjem, z kterim nas na-polnuje to mlado in nadepolno pleme; branili smo ga in ga bomo proti krivičnim pretensiam Madžarstva in Nemstva branili; tako dalječ pa ne pojdemo, de bi želeli, de bi Slavjani svobodni bili, zlomivši svobodo naših laških bratov.	(Pražk. nov.)
„Kar kralj Matjaž spi, na sveti več pravice ni".
Tako pravijo Slovenci, kadar se jim krivica godi. Veselili smo se, de nam bo zdaj zarja pravice prisvetila, ker se vsim narodam svoboda obetuje; pa mende bomo kolj še dolgo čakali tistiga Matjaža, ki nas bo mnogo stoletne krivice rešil. Svetli cesar, naš mili Ferdinand so po vstavi ali konštituciji vsim narodam svojiga cesarstva zagotovili njih narodnost ino jezik, po tem so tudi nam Slovencam podelili ravno tiste pravice na Slovenskim, kakor jih Nemci na nemškim, Madžari na madžarskim vživajo. Mi imamo pravico terjati za nas: slovenske šole, slovenske pisarnice ali kanclije, slovenske zbore, ino slovenske postave, ker to Nemci tudi imajo. Pa glejte! ravno to nam Nemci kratijo. Nemci hočejo, de bi pri nas še zanaprej nemšina gospodovala. Zato so vGradci pri štajerskim zboru sklenili, de se na štajerskim zboru sme samo po nemško govoriti. Celo Celjsko, skoraj celo Marpurško, ino en kos Graškiga okrožja okoli Radgone (Radkersburg) je vse slovensko, pa slovenski poslanci nimajo pravice pri zboru slovensko govoriti! Kaj Slovenci ne plačujejo davkov z Nemci vredi? Alj njihovi sinovi ne branijo čversto deželo ino cesarja? Zakaj bi pa tu morali biti od vzadej! Pravica je luba Rogu ino ludem, le na pravici terdno stoji vsaka osnova. Dozdaj so Nemci nam vsakih petdeset let, kakor sami pravijo, toliko zemlje odvzeli ino rojakov po-nemčili, kar se eno uro hoda daleč pride; naši tergi, naše inesta so že tudi na pol ponemčane,
zraven tega še pa terdijo, de vsi tisti Slovenci k Nemcam spadajo, kateri kaj nemškiga razumejo; zanaprej bi bilo to še hujši. Nar hujši je pa to za kmeta, ako Slovenci na zboru po slovensko govoriti ne smejo. Po ustavi pošiljajo tudi kmetji svoje poslance na zbor. Ker se pa tam samo nemšina govori, so prisiljeni same Nemce ali vsaj take može voliti, ki nemško znajo, med temi je pa dosti nemškutarjov, katerih kmetje od iskrenih Slovencov razločiti ne vejo, zatorej do vsili vkup nobeniga zaupanja nimajo. Ako si pa kmeta zvolijo, kakor so jih na več krajih za dunajski deržavni zbor si zvolili, bo pa sedel tam in molčal, kader bi imel govoriti, kakor molčijo ravno tisti kmečki poslanci na dunajskim zboru, ter pustijo druge za se govoriti. Tako Slovencu nova svoboda malo pomaga, ki vse pravice Nemci le za se obderžijo. Kjer se kolj oglasimo nas povsod prekosijo. Zato smo prosili svetliga cesarja, de bi vsim Slovencam na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim ino Primorskim dovolili zediniti se, ino svoj posebni slovenski zbor imeti, komur bi se Nemci nebi vtikali. Tako bi tudi mi pod našim milim cesarjam bili ravno tistih dobrot deležni, kakor Nemci, ter cesarska beseda bi se dopolnila, de imajo vsi narodi v austrijan-skim cesarstvu enake pravice. Pa Nemci so se zbali, de nebi mogli dalej z nami gospodovati, zato so hitro sklenili: Štajerska je ne-razdruživo vojvodstvo, to se pravi, de Slovenci se ne smejo od Nemcov ločiti. Alj pa ne vejo, de mi tudi nekdaj k nemški štajerski spadali nismo? Marpurško okrožje z Radgonoj se je pod imenam »slovenska stran" od Štajerske ločilo; Celjsko okrožje je še pozneje k Štajerski priteknjeno bilo. Zakaj bi se mi nebi z svojimi rojaki sklenili, de nebi tako raztreseni bili? Kaj ne ostanemo vsi pod našim cesarjam? Sej mi nemškim Štajercam tudi ne branimo, ako se z nemškimi Korošci zedinijo, temuč še želimo jim, ker bi bili po tem močnejši. Pa naj za sebe napravijo, kakor hočejo; mi svojimu cesarju hočemo vselej zvesti ostati, z Vemci želimo v prijaznosti živeti, v svoji deželi pa nočemo terpeti, de bi nam kdo pravice krajšal.	(Celj. slov. nov.)
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj.
Deržavni zbor je v seji dne 31. Velkiga Serpana zastran kmetijskih zadev nasledne sklepe storil:
(Po predlogu Laserja) 1. Podložnost in razmera gosposkniga varstva z vsemi za te zadeve danimi postavami se odpravi (jenja) (enoglasno);
2)	Zemljiša se imajo oteti dolžnost (bremen); vsi razločki med gosposknimi ali grašin-skimi in kmetijskimi zemljiši se odpravijo (enoglasno) ;
3)	Vse iz podložnosli izvirajoče, na pod-Iožniškim zemljišu lepeče dolžnosti, poslužbe in odrajtvila vsake verste, kakor tudi vse iz gosposkne verhne lasti, iz deselinske-, varstvene-, fogtijske in vinogradske pravice, iz vasne gosposke izhajajoče, od zemljiških posestnikov ali od oseb doslej terjane opravljanja v pridelkih, v delu in v dnarjih zraven vseh pri premembi posestnikov med živimi in po smerti plačevanih davkov se od zdaj naprej odpravijo (enoglasno);
(Po predlogu Kaučiča) 4. Za nektere teh odpravljenih dolžnost se ima odškodovanje storiti, za nektere ne (enoglasno);
(Po Laserju) 5. Za vse iz osebne vezi podložništva, iz gosposkniga varstva, iz go-sposnkne sodne oblasti in iz vasniga gospod-stva izvirajoče pravice in prijemke se ne more nobeniga odškodovanja terjati, — nasproti pa imajo nehati tudi iz njih izvirajoče dolžnosti;
6) Za take poslužbe, davke v pridelkih in v dnarjih, ki jih je posestnik kakiga zemljiša, kakor tak (sam na sebi) grajšaku, de-setnjaku ali fogtijskimu gospodu za opravljati
imel, se ima berž ko berž primerno odškodovanje odločiti.
7)	Pravice drevarenja in pašnje, kakor tudi služnosti med gosposkami in njenimi do-zdajnimi podložniki se imajo z povračilam — pravica vasnih gosposk cvetlice iskati in pasti, kakor tudi pašnja po ledinah in sterniših zastonj — odpraviti;
8)	Iz poslancov vsili dežela napravljen odbor (komisija) ima načert postave spisati in deržavnimu zboru predložiti, ki ima obseči odločbe:
a)	čez odškodvano odpravljenje vseh vzajemnih prijemkov in odrajtvil, ki so na emfi-tevtiške ali drugačne pri razdelitvi lastnin storjene pogodbe operti;
b)	čez odpravljenje drugih zemljišnih dolžnost, ki bi znabiti v §. 3 ne bile imenovane;
c)	čez način odpravljenja ali vravnanja v 7 imenovanih pravic;
d)	čez merilo in visokost dolžniga odškodovanja, in čez matico (fond), ki se ima iz pomočkov vsaktere dežele posebej napraviti, iz ktere same se ima za dotično (betreffend) deželo prerajtani odškodovavni znesik z deržavnim posredovanjem izplačati;
e)	čez vprašanje, ali se ima za davke in odrajtvila po §§. 2, 3 in 8 b odpravljene, ali ne v 5 in 6 imenovane kakšno in katero odškodovanje storiti.
9. Gosposkne oblasti imajo sodništvo in politiško uradovanje začasno do vpeljanja der-žavnih oblast na deržavne potroške naprej opravljati.
V seji 1. Kimovca je bilo še sklenjeno (po Zimerjovim od Lacelja popravljenim predlogu): Prisilenje pivo (Rier) in žganje pri grajšaku kupovati ima nehati z vsemi ž njim zvezanimi dolžnostmi.
K. 1. Kimovca. Med neštevilnimi dunajskimi časopisi ga niimenitnišiga za Slavjane, kakor „allgemeine slavisehe Zeitung", ki od zdaj za na prej 5 krat v tedni na svitlo pride. Izvirni sostavki, zagovarjanje federativne ustave za Austrio, mnogoverstni dopisi iz vsili slavjanskih dežela, serčna in možka beseda, s ktero vse Slavjane brani, so mu kmalo veliko veljavo zadobili, in dobro bi bilo, de bi se ta časopis tudi v naši slovenski deželi razširil namest puhlih nemških časopisov, ki z vednim gerde-njem in grajanjem Slavjanov nektere slovenske bravce tako dalječ pripravijo, de še sami začnejo z Nemci v en rog trobiti in svojo lastno kri sramotiti, de se Rogu vsmili. —
Ceski poslanci bodo v narodnih vprašanjih vedno celo Slavjanstvo serčno branili, njih se oklepajo tudi pametni Polaki, ker sprevidijo, de za Slavjane, kterim iz vseh kotov sovražnik, bi djal, zobe kaže, druge pomoči ni, kakor de se vsi terdno sklenejo kot en sam mož; Rog daj, de bi tudi naši poslanci v takih rečeh, ki se narodnosti tičejo, brez obotavljanja z svojimi brati potegnili. Za Slavjane v Austrii ni sreče, kakor v zvezni (federativni) deržavi, v deržavi raznih, samostalnih in le po cesarski rodovini in po središni vladi za splohne reči vezanih narodov; kdor pa misli, de se morajo dežele (Provinzen) podreti, de bi se nikoli več vzdigniti in odtergati ne skušale, se močno moti, ter si namesto krepke deržave, polne razniga življenja želi veliko pušavo, veliko stoječo, torej gnilo vodo; po centralizacii bode narodna moč, narodna zavest vsakiga naroda opešala; poglavitne deželne mesta (Ljub-lana, Gradec, Praga itd.) bodo hirale, karkoli si bode kaj upalo, bode na Dunaj sililo in lezlo, tam se bode veliko siromaštvo nabiralo, ki bo poglavitno mesto, od kteriga bodo druge mesta in dežele kakor na nitkah visele, zdaj pa zdaj stresalo, in vse to in še drugo bi storilo, de bi bilo joj! Zatorej bojte se centralizacije! Tudi za to se je bojte Slovenci, ker je Dunaj nemško mesto; nemško središe ne more nigdar Slavjanam koristiti. Kdor ni federalist v Austrii, ne more pravi Slavjan biti, če se še tako per-dušava, de je.
Slovenske dežele.
Oznanilo. V sredo 6. d. Kimovca se bode v tukajšnim narodnim gledišu igralo veselo igro „Županova Micka" drugikrat, in pa: »Goljufan stare" pervikrat. To se domorodcam vljudno na znanje da.
Odbor slovenskiga društva v Ljubljani.
* Kakor zvemo iz Dunaja, bi smeli pričakovati, de se bode v Ljubljani jugoslavjansko vseučiliše vstanovilo, ker bodo tudi češki poslanci, zlasti pa g. Palacky g. Dr. Kaučiča podpirali; tudi dalmatinski slavjanski poslanci so svojo podporo obljubili. Bog daj srečo; ali to vseučiliše bodi v resnici slavjansko, ne pa (strah nas je misliti) morebiti sedež in sre-diše nemške propagande!
Iz okolice lotmer ške (Luttenberg) 30. Velks. Bne 28. t. m. se je bilo zbralo nekoliko slovenskih djakov (študentov), kteri so se pri priliki jedne novomeše pri sv. križu sošli, v Cezanjovcih (Cesendorf) in so sklenili, v bližnji terg Lotmerk iti, da bi tam prebivajočiga za slovenstvo vnetega domorodca Dr. zdr. Pre-Ioga častno pozdravili. Idejo lepo tiho v terg, pred njimi nese eden trobojno zastavo slaven-sko, ino jih pelja proti stanovališu Dr. P. v sredi plača, gde se vsi vstavijo. Grejo trije gor v pervi kat (Stock) njega v imenu vsih pozdravit. Častiti domorodec odpre okno, jim se zahvali, in ravno pri obedu sedeči, prikaže kupico vina rekoč: „na zdravje vsih vernih Slovencov" in oni odgovorijo z jednoglasnim trikratnim „Živili". In glej! čudo veliko! iz vsih hramov, kteri so pred kakor razvaline prazni bili, je planila slekla, divja truma nem-škutarskih mestjanov, zaprošenih (gedungen) hlapcov, mojsterskih poslov (Gesellen) in drugega inarčesa (clo pse so nad nje gonili) rodo kričeč: Živio-Eseln hinaus! hinaus! todtschla-gen die Hund! ter nje naglo obkolijo z raznim orožjem prevideni, hrambe proste v slepi raz-jarenosti ko divje zveri pretepati in z kamenjem po tergi tirati jamejo; zastavnika pa na pol mertviga pustijo. Gosp. Dr. P. se je njihovi stekli jezi z nevarnostjo življenja zognil. Skočil je spervegakata v dvor ino je na skrivnem odišel. V hram so vderli, vse sprevergli, ino ga po vsih koteh iskali. Gotovo bi ga bili do smerti martrali, ako bi ga dobili. —
Glejte Slovenci, to se godi, ino sme zgoditi v čisto slovenski zemlji, v slovenskem tergu — Slovencom?!! Gde je ustava?! gde jednakost vsake narodnosti?! — Zakrij si Slava lice nad takim pogerdenjem tebi služeče in za te živeče mladosti! solzami si oblij obraz nad takim posramotenjem zastave tvoje slavne! kako dolgo boš terpela ti slavna mati naša, tako preganjanje vernih tebi sinov? In vi Slovenci? dokler vaši serčni junački sinovi Kinskoviga regimenta v Talianskem kerv prelivajo, da vašo slavo pomnožijo, vi vaše domače sinove kteri se trudijo, vam ptuji jarem rasbiti, kteri so pozvani, vaši prihodni izreditelji, in uče-niki biti, kterim je prihodna sreča in odrešenje vaše lepe domovine v roke djana, vi Slovenci jih pustite preganjati, in to z mirno vestjo? Gda bodete popravili to sramoto? Ne-dajte da bi moj glas bil glas kričečega v pu-šavi? Ako nečete biti zgubleni, izdramte se, bodite pravi Slovenci, bodite složni, ino — ak je božje volje bit če bolje. —	Mihalovski.
V Radgoni 2. Kimovca 1848. Tu Vam pošlem za naše brate Horvate 5 gold. srebra. — Zerno uo zerna pogača, kamen do kamena palača. — V Slovenii se bere, kako da bi Magjari hteli pri Radgoni prek po Štajerskem na Horvate vdariti; neki grof Czapari je ravno pri nas trobil, da bode 60000 Magjarov z 40 topovi pri Radgoni prek nad Ptuj na Horvate marširalo, ali kdo ne vidi, da je to ma-gjarsko bahanje. V Radgoni je vse proti Ma-gjarom, zalo se pri nas magjarske kukovice ptice redko vidijo. — Vogerski Slovenci do-
bro znajo, kaj Magjari nameravajo, in bodo berž kakor se Horvati pokažejo, z njimi po-tegnuli. — lz Lotmerga od 28. p. m. gnusno prigodbo čujem, kjekteri nazočnik bode Vam vse bolj zvesto popisal. — Resnica je, da Slavjan vsigdar zadosti sovražnikov ima, in kde v en čisto slovenski kraj se le nekoliko Nemcov vgnjezdi, se Slevenci okoli in okoli ne smejo več kakor Slovenci oglasiti. — Lot-meržani! naj živi sloboda mnenja — naj živi jednakost, bralinstvo in sloboda! ako pa tega ne razumite, velja od vas, kar slavni nemški pesnik popeva: Doch der schrecklichste der Schreken Ist der Mensch in seinem Wahn! K.
Glas iz Gorenskiga. Hvala, serčnahvala slovenskimu družtvu v Ljubljani vsem častitim gospodam, kateri se za Slovenijo našo mater tako krepko poganjajo, katera je bila v pre tečenih časih od svojih lastnih otrok nehva ležno v nemar pušena, alj bolj za prav od nemške more tlačena, vendar Rog, kateri meje stavi, je zbudil duha Slovenije, de bi nje lasten jezik zopet v spomin poklical, de bi jo v nje lastnim in gladkim jeziku govorečo, nje sestre in sosednje sebi enako gospo spoznale in čislale. Zatorej dragi sinovi Slovenije! goreči za slavo svoje Matere ne pustite nikar de bi tak zbujen slovenski duh zopet zadremal ali vgasnil, marveč spodbadajte, oživ-Ijajte ga združeni v duhu in ljubezni, de postane velik plamen k ogrejenju vsih njenih otrok, de bo ona vesela nad njim svojo glavo med sestrami in sosedami ponosno povzdignila; sosebno pa vi možaki in gospodje pev-skiga duha, ne mudite ji pletati slavni venec iz kraznih in lepo dišečih cvetlic. — p—
Hervaška in slavonska dežela.
Iz Zagreba 29. V. S. Pred učeranjem je bil lukej odbor gradiškiga regimenta, ki je svetlimu banu poročil narnovejši odločbe tega polka, namreč de od zdaj ne prizna gospodarja nad seboj razun Cara in Jelačiča bana, in de naj jih na ravnost, brez odloga proti Madžaram pelje. —
Opravljajoči odbor v Zagrebu je sklenil, de mora vsaki madžaron, ki se nazaj v domovino poverne, naslednji reverz (zavezo) pri podžupanu podpisati: Jaz N. N. se zavežem >4 terdo in pošteno besedo, prisežem Bogu in domovini, de ne bodeni ničesar ne s besedo ne z djanjem počel, kar bi mojimu narodu in domovini in njenim poglavarstvu prolivno ali ne varno bilo, ampak obljubim, de se hočem v vsem in povsod kod pošten in zvest domovine sin obnašati. In ako bi to prisego in obljubo svojo prelomil, naj me domovina po obstoječih urednih in izrednih postavah, kot preloinnika svoje poštene besede in tlačitelja svete Bogu in domovini položene zakletbe pred sodbo stavi in obsodi. —Po banski naredbi 1. Kimovca je vstanovljena vsakdanja pošta za pisma iz Zagreba na Zagorje, Bogateč, prek poličanske postaje železne ceste in po nji do Dunaja.
Časopis austrijanskiga Lloj da prinese novico iz Reke dne 31. Velks., de je tisti dan banski komisar, podžupan Hunjevac z 1000 graničari in serežani v Reko prišel, mesto brez vsiga vpiranja od strani inestnjanov prevzel, madžarsko poglavarstvo pregnal, in mestno gosposko poterdil. V lepim razglasu je stano-vavce v imenu celiga hervaško-slavonskiga naroda pozdravil, in skerbniga banoviga varstva zagotovil.
Po ravno tistim časopisu bi bili Teržaški Slavjani 35,000 gold. Hervatam poslali. —
Iz Oseka 25. p. m. Pred sinočnem so v Vukovaru županijski jetniki majhni straži vlekli, pometali raz sebe okove in pobegnili; ali graničari, ki so en dan pred sem prišli, so jo v-rezali za njimi, njih 11 vbijejo, nekoliko pa polove.
Včeraj je dobil naš podžupan od bana štafeto de naj za 5. prih. m. shod napove v
Verovitico, kjer bo ban deržal restauracio (po-novlenje uradnikov); ali on noče napovedati.
(Slav. Jug.)
Dalmaeia.
Veste, kdo je v Dalmacii proti združenju tega kraljestva z Hervaškim in Slavonskim? Nekoliko poitaljančenih Dalmatincov, ki kakor pravi izdajavci domovine spoznati nočejo, de je v tem zjedinjenji edino rešenje te toliko zatirane in vbogc dežele. Tacih odpadnikov je komej eden na jezero in 999 jih želi se z brati svojimi skleniti tode žalostno je, de uni izdajavci imajo moč v rokah, ker so uradniki.
(Serb. Beog. nov.)
Ceska dežela.
Deželno poglavarstvo je svoje misli zastran nove osnove učilnic očitno razodelo, podamo tu iz njegoviga razodenja nasledne ver-ste: „Ako se ima enakost pravic obeh jezikov popolnama doseči, ni po mislih deželniga poglavarstva zadosti, de bi se češke ljudske šole napravile. Je treba k temu tudi čeških gimnazij, čeških mestnih in obertnijskih šol z češko tehniko in z visokimi šolami (useučiliši). Čeh mora ravno tako kakor Nemec imeti priložnost, de bi materni jezik svoj v vseh šolah omikati zamogel.
Narodno straža v Pragi vnovič spisuje in zbira, do zadniga dne Velkiga serpana je bilo že 7 kompanij sostavljenih, petjih je zvolilo češko, dve pa nemško velevanje (komando).
Ogerska dežela.
Ravno zdaj je prišel glas v Beligrad, de se je Bela Cerkva, ktero Serbli 19 dne zavoljo pomanjkanja strelniga prahu dobiti niso mogli, narodni armadi predala (podala). V Pančevu so zasledili nekako zakletbo, ktero so ondotni Nemci v zavezi z belocerkvanskimi, veršačkimi in zeinunskimi Nemci, proti Serbam spledli.	(Serbsk. Beogr. nov.)
Viomliartlsko-lienesko kraljestvo.
Po zadnih novicah iz Milana dne 28. p. m. je maršal Radecky od generala d'Aspre sporočilo prejel, de se je Garibalditova derhal na Švajcarskih mejah nekaj razkropila, nekaj po-lovila.—Maršal sprejema dan na dan sardin-skiga ministra, s kterim se pogovori zastran miru godijo. Maršal Radecky si je že serca prostiga ljudstva v Milani priklonil, ker je zdaj lepi red, in ker tudi starimu uradništvu (bureaucratie) peruti striže, nove mlade uradnike postavlja in pa število uradov ali der-žavnih služb, koliko je moč, zmanjšuje. Tudi davke je ponižal. •— Buski Car je mende fran-cozki vladi napovedal, de hoče svojiga poročnika iz Pariza poklicati, kakor hitro bi fran-cozka armada v laško deželo stopila.
Zapisnik darov za nase brate Hrovate.
28 stražnikov nkademijskiga kar-
dela v Ljubljani.....7	gold. 20 kr.
Gosp. Matija Majer, kaplan na
Koroškim........15	„ — „
„ Podgorski.......2	„ — „
Graška Slovenja......20	„ — „
Gosp. Ur. Muršeč v Gradcu . . 20	„ — „
„ J- K.........1	„ — „
n L- P.........5	„ „
„ Korl Obreza iz Verbnikc . 20	„ — „ „ Jožef Blaznik v Ljubljani .10	„ — „ „ Dr. Pfefferer v Ljubljani . 20	„ — „ Pod napisani „Kamen h kamni palača, zerno k zerni pogača" 4	„ — „ Domorodci v Št. Andreji na Koroškim po gosp. Otorepcu . .62	„ — „
I. I. v Ljubljani......5	„ — „
I. I. v Liubljani......5	„ — „
I. od K. v Ljubljani.....5	„ — „
Gosp. Juro Matic Špor 1 cekin v zlatu
Gosp. Dr. Struppi v Ljubjjan . .10	„ — „ „ Matija Vertovc v Št. Vidu
nad Vipavo.......25	„ — „
236	„ 20 „
in l cekin.
V Ljubljani 1. Kimovca 1848.
Slovensko	društvo.
I e ii o I i t i n k fi d e 1.
Cernogorci.
Vojskni obraz iz življenja južnih »Slavenov.
(Po ruskim Bulgarina.)
Ivo so se v letu 1807 Turki z Rusio vojskovali, so njih keršanski podložniki veliko hudiga prestati mogli; posebno pa so na južne Slavene celo torilo svojiga čerta razlili. Memo drugih je bil paša Skadarski na-se vzel, Čer-nogorce ojstro pokoriti, ker so z javnimi zahvalnimi molitvami zmage ruskiga orla obhajati se perderznili. Neštevilne kardela roparskih Albanezov in divjih Turkov, gladnim volkam enakih, so se pripodile na meje Čeme gore Je na vgodno priložnost prcžaje, de bi majhno deželico napadli, in svojo maševavnost z kervjo vgasiti zamogli, zraven pa še z ropanjem, razbojem in inorenjem lep plen odnesli.
Iz hribov in prepadov Černegore se majhna steza v široko planjavo vije, ktera je na eni strani z Skadarskim zalivam, na drugi z gostimi gorami omejena. Potok naravno mejo dela med Černogoro in turškimi deželami, in v svojim teku imenovano stezo križa; dve stermi pečini pa, z germovjem in drevjem obrašeni, visite derzno visoko čez kraj, kjer potok izvira, in na to vižo nekaki hram napravite, v kteriga le malokrat kakšen žark sonca zaide
Sonce se je že za hribe zakrivalo, kterih verhovi od njegovih zadnjih žarkov po-ljubljeni so se dalječ tje blišali. Iz daljine se je zaslišalo beketanje donni gredočih čed, in doneče petje ratarjev, kteri so trudni, pa vunder veseli iz polja v pokojne sela hiteli. Sčasama pa so vsi glasovi obmolknili; tiho je krog in krog postalo, kakor v černim grobu temni mrak je razpel svoje perutnice čez molčeči kraj.
Na obeh straneh steze sta se dva Černo-gorca skrivala, v dolge plajše zavita.I Ko je še svitlo bilo, sta neprenehama v planjavo oči opirala; ko se je pa mračiti jelo, sta tenko na vsesa vlekla in na vsaki še tako majhni šum skerbno slušala. Potlej se je vsak na kraj nasprot stermeče pečine splazil, in pologlasno sta ta le pogovor med seboj začela:
„Si le ti, Jurko?«
„Jez sim; in to si ti, Janko? Dobro, de si se dal spoznati; zakaj že sim mislil, ko je majhni šum na moje ušesa vdaril, naravnost eno kroglo zapoditi."
„Ni svetovati! Bolji je pred pozvati; jez sam sini bil, ko sim skoz germovje lezil."
„Mene le jezi," spet povzame Janko, „de mi smodnik na ponvi zastonj moker postane. Že dva dni in dve noči tu prežim, in ni mi še dano blo, le enga samiga Turčina zasmo-diti."
»Mislim, de jih ne bo več mikalo, po kosilu, kteriga smo jim predvčerajšnim za pozdrav napravili, v naših gorah vasvati. Mi bi jih sami mogli poiskati; in res, meni bi bilo težko, še delj časa brez dela tii živeti, krogle bi mi serce potlačile (zadušile). O de bi bil jez le serdar ali poglavar! Jez bi kolo (svetvavstvo) vkup poklical, in v tem obstal, na ravnost Škadarja se lotiti, mošee (turške cerkve) požgati, in vse pokončati."
„Prav imaš! To bi bla obed; tode vladika je prepovedal. Spomni se besed, ktere je k nam govoril: „Otroci! varujte svojo žlahtno slovensko kri; kapljica od nje je več vredna, kakor deset turških glav. Bojujte se hrabro, pa le takrat, kadar sovražnika pokončati za-morete; alj ognite se ga, kadar močnejši vas raztreti hoče, enako skali, ki se od hriba od-terga in razdjavno na tla telebi!" in njegove besede so zmiraj resnične. Saj tudi v Ska-darju ni veliko za dobiti; visoko in terdno je njegovo ozidje in na osipih veliko strelaštva."
„Tako je res; vladika nam jc scer prepovedal, z sovražnikam se sprijeti, in svetoval; le iz skrila nanj strelati; ai 011 nam dobro hoče. Po očetovsko za nas skerbi; de bi naše življenje varval, svoje lastno ne varje. Pa vunder — naj reče kdo kar hoče, ni polovico tako lepo, verjemi mi, bratec! deset turkov vstreliti, kakor enimu samiinu glavo odsekati. Stene naše hiše doma kinči 80 Turških glav, in vse so ali z jataganam ali z janžaram odrezane. Moj oče je padel v bitvi pri Kru-ševcu, v kteri je prevzetni Meliniet paša z 30000 Turki življenje pustil, ker 11111 je na misel padlo, naše svobodne gore podjarmiti. Pač sta zato dva mojih stricov 20 turških glav v znamnje donni prinesla, de je njegova smert osvetjena; in pašetovo glavo jc tretji stric ljudstvu podaril, ktero jc ono v Cetin-skim samostanu shranilo. Meni samimu pa še ni bilo pripušeno, kakor se spodobi, očeta smert osveiiti; njega kervava srajca še ni v
grob zakopana v znamnje doprinešene osvete (maše vanj a), še prisega ni storjena, ktero so mi mati naložili. O kako hrepenim že po srečni dobi, ko bom mogel v sovražne verste planiti, in s kervjo naših roparjev smert očeta maše-vati, in če tudi padem!"
„Prav tako, brate! Sovražnike naše vere in svobode pokončati, to je zmiraj poglavitna reč; na kakšno vižo pa se to zgodi, na tem je tudi veliko ležeče. Per ti priči 1111" lih ne kaj na misel pride, na kar se ne morem brez smeha spomniti: Predvčerejšnini je bilo, ko sim, trop Turkov za petami, mojo kapico na skaljad (pečino, skalni rog) nataknil, sam pa za drugo skalo se skril. Od mojih krogel zadet se je Turk za Turkam v prah zvalil, uni so se pa zastonj prizadevali, mojo kapico skale izsterliti, in ko jo je zadnič vunder eden zadel, so velik hrup veselja zagnali. Alj sluh! Meni se zdi, kakor de bi zdolej v vodi slišal pluskati."
,,Prav imaš; nekdo čez potok
brale ,"
pravi Jurko. „Nastavi ušesa, Janko! jez bom doli zlezil, in če sovražnika najdeni, tebi znamnje dal; ti pa potlej k našim teci, streli, in šum (hrup) zaženi; zame pa nikdar ne skerbi. Živlga me ne bodo imeli; in nalaš se pa tudi ne bom v smert podal!"
Ko je te besede izustil, se doli spusti, in počasi leze, skerbno kamnja in germovja se oklepajoč. Preden je pa še iz skrite gošave stopil, zapazi človeka, kteri je ravno na breg stopil, se vstavil in povsod se oziraje plašno slušal. Ker ga pa zavolj temnote po noši ni mogel spoznati, je zaklical Jurko, zmiraj se še skrivaje:
„Kdo pride?"
„Slaven iz Sarajeva," je bil odgovor ptujca.
„Kaj te sem prinese?"
„I)elo keršanske ljubezni."
„0d kod prideš, in h komu greš ?"
„0d našiga deželaka, vodja rodnih bra-tov, čigar ime le vladiku samimu razodeti smem. Pelji me k njemu."
Jurko stopi zdaj iz germovja. se bliža Kotoranu, in mu roko poda rekoč:
„Bog ti pomagaj , de dobro delo dokončaš! Pojdi, hočem te do naših pervili straž peljati;" potlej se oberne na stran, kjer je Janko prežal, in mu zavpije: „Vstani, Janko, slišiš?"
„Slišim!" je bil kratki odgovor.
„Vstani tako dolgo samo, de jez spet nazaj pridem. Janko, na ušesa vleči in pazi na nar manjši šum, ker se lahko zgodi, de kdo Koterana nasledje. Ti pa prijatel!" pravi Jurko in se k Kotoranu oberne, „daj mi svojo puško, sablo in pištolo; ozka je steza, po kteri bova šla, noč je černa ko grob, in midva eden druziga ne poznava, še preden bo polnoči, boš vse pošteno in častno nazaj prejel in še blagoslov metropolita zraven. To terja šega, zato se nikar ne jezi in ne brani."
„Ne vem, zakaj bi se jezil," odgovori na to Kotoran, „vzemi jih. Le sovražnik se mo-jiga orožja ne sme dotakniti; prijatlu pak zaupljivo izročim tudi branijoče orožje. Vender podvizaj se. Jez sim se ves zmočil, in zato me zebe."
(Dalje sledi.)
Primeri junaštva slavjansfeiga. Kihola Zrinski.
Belgrad je zmagal vse sile Murata in Mu-hameda druziga, ali ni mogel obderžati se proti velikimu Solimanu, ki ga je osvojil dne 29. Velikiga Serpana leta 1531, desiravno z težko muko, zakaj več kot dvajsetkrat se je va-nj zagnal. Ta car je bolj kot vsak drug sterl ogersko moč, kteri je narhujši vdar pri Mo-liaču zadal. Po nesrečnim tamošnim (ondot-nim) boju so se razšli Turčini po celim kraljestvu, pleneči in paleči ga.
Soliman postavi na ogerski prestol Jvana Zapolja. Na svojo starost se je pa zopet sperl z Ogri, ter jim obsede terdno mesto Siget v 200,000 vojniki. Velitcl Sigeta je bil ISikola Zrinski, čigar rodovina se je bila iz Dalmacie preselila na Hervaško; vikši vodja turške vojske pa je bil, pod nadgledstvam (nadzoram) samiga Solimana, veliki vezir Mehmed Soko-lovič. Glej tu dva Slavjana, eniga proti drugimi!, in oba se bijeta za ptuj narod! — Turni so bili že izgubili sedam in trideset dni pod Sigctam, so izgubili mnogo vodjev; ali mesta si niso osvojili. Soliman poskuša pod-kuplenje, ker s silo nič opraviti ni mogel. O11 obeča Zrinskimu; de ga bode storil vladarja cele Hirie, in de mu da Hervaško za nasledilo lastnino, samo de 11111 Siget preda. Zrinski vse odverže. Ali njegova krepost je imela
priti v veliko veči, v nartežji skušnjavo. Lovec Zrinskoviga sina je padel Turkam v roke. Oni vzamejo s njega gerb (\Vappen) Zrin-skove rodovine, ga pokažejo Nikoln, se zlažejo, de so mu samiga sina vlovili, in se za-groze, de ga pred mestam na kol nataknejo, ako ga on z predajo mesta ne odkupi. V Ni-kolu se strese očetovo serce, ali tudi to bolečino 011 preboli, in zaverže turško predloženje (Antrag). Vidilo se je očeta, ki je dal na smert otroka svojiga za korist domovine, ali dati ga na tako in tolikajn dolgo smert, kakor je grozni kol, kolikor se spomniti vem, je brez primera (Beispiel) v zgodovini; to je več kakor darovati svoje premoženje, svoje živlenje domovini.
Soliman vmerje jeze, de je to malo me-slice zamoglo toliko časa zaderžati njegovo silovito vojsko, in slavo mu omračiti. Vezir Sokolovič, zatajivši njega smert vojšakam, je berž zavkazal, de se s vso močjo vdari na Siget. Bil je osmi dan Kimovca 1570. Turei so bili že pred dvema dnema zapalili zvunajno mesto, ali ogenj se prime in sega čedalje bolj v notranje, in malo de ni ves Siget postal en kup pepela. Nepremagljivi Zrinski tudi takrat ni pomislil na predajo, ampak je sklenil pre-dreti skozi celo turško vojsko (armado), ali pa slavno poginiti. Obleče na se nar bogatejši oblačilo, na vrat obesi mestne ključe ter z junaškim govoram ohrabrivši svojih šest sto vojšakov, ž njimi pade skozi velike vrata na sovražno vojsko. Tudi žene, po vojaško oblečene, so se bojevale zraven svojih mož. Po narvročejšim boju so poginili vsi, poginil tudi Zrinski. Samo štiri njegovih ostanejo živi, de bi zamogli svojim povedati nevmerjoče delo.
Nikolu Zrinskimu in tovaršam njegovim gre taista slava, kakor Leonidu z njegovimi Špar-tanci.	(Podunavka.)
Juziiia serežanov.
(Iz česk. nar. novin.)
V Zagrebu dne 22. Velkiserp. Včeraj smo imeli posebno veselico na loci blizo Zagreba. Nekoliko domorodnih gospodičen iz Zagreba je pripravilo zalim Serežanam juži-110, to je gostijo, gotovo za to, de bi imeli kakšno kratkočasnico, ker jim še ni dopušeno v vojsko iti in jim začenja dolg čas biti. Že od dalječ smo slišali hrup in strel, preden smo do mesta se približali, kjer so Serežani svoje gostje imeli. Tam jih je sedelo okoli štirdeset v krogu na travniku, noge križoma po turško, v sredi so imeli čisto umito, gladko desko, na ktero so si pečenko devali. Sedeli so okoli deske v popolni svoji obleki in z orožjem, vsak je potegnil svoj handžar, je odsekal v zraku kos pečeniga janca in ostanek je podal sosedu, in tako je šlo dalje. Vino so pili iz buč, z kterimi so iz škafa zajemali, ki so ga jim gospe skerbno napolnovale. Med tem se jc neprenehama pelo, in ko je zdaj pa zdaj nekteri izmed njih kako zdravico napil, so ga sprejeli stoterni Živio! in pokanje z pištolami, ktere so samo iz opasa potegnili in v zrak sprožili, se je razlegalo okoli in okoli. Na zdravje svitliga bana se je mogel dati peloton.
Komej so nas zagledali, je vstal eden in je k nam prišel, nas pozdravit in sprejet. Trije smo bili, tudi neki Polak. Serežan nam je podal roko, in komaj je na Polaku spoznal, de ne govori kakor on, ga je berž poprašal, zakaj de ti Slovaki derže z Madžari? Slovaki ne derže z Madžari, mu ta odgovori, ali jaz nisem Slovak, ampak Polak. — No prav, je rekel Serežan, to je vse eno, Polak je tudi naš brat; in berž je začel pripovedovati, kako de se oni ne bojujejo le za se, ampak za vse narode slavjanske, in de bodo to tudi samimu cesarju odkritoserčno povedali. Dalej je pravil, de bi si le to želel, de bi se enkrat vsi Slavjani na enim polju sošli, de bi vidili kakšna neštevilna množica de nas je. Mogli smo se čuditi nad tem ognenim junakam; kaj bi bil pa še g. Loliner počel! Nemcani se sploh ne priležejo naši Serežani, kakor nam, oni na njih vidijo vedno nekaj tolovajskiga, tako nam je p. r. neki Štajerc, ki je z nami do Varaz-dina šel, poln skrivnost razodel, de ga mraz spreleti, če le rudeč plajš zagleda.
In vendar je Serežan, če prav mu v boju enakiga ni, v mirnih časih prav krotak; on ti vse pokaže, kar ima na sebi, samo če mu tudi ti vse pokažeš, kar če viditi, in če mu nič ne grajaš, kar je njegoviga; tako p. r. se je ne davno nekdo Serežanu posmehoval, de njegova puška ni vredna dveh krajcarjov — ali slabo sta se ločila. Zapustili smo Serežansko soiree z pozdravljenjeni, in še dalječ za nami so se oglašali njih mnogoverstni „živio". Jan Lauibl.