Stevilka 25-26
LJUBLJANA, LETNIK XXX, 5. junij 1981
cena 7 din
tribna
in dolgoročne
uvodnik
Ce jugoslovanski delavski razred še ne more vladati družbeni produkciji, j« jugoslovanska birokracija že ne more več. Toda njena lastna zgodovinska nesposobnost, izpetost vseh njenih revolucionarnih historičnih potenc na eni in šibkost delavskega razreda na drugi strani, sta dovolila drugi frakciji kapitala — tehnokraciji — da je v tem razmerju sil vsilila svojo lastno koncepcijo. To je dosegla s forsiranjem lažne dileme. Socialni mir ali družbeni napredek, thafs the question now? !
Ta koncepcija je zlagoma a kljub temu sorazmerno hitro prodrla. Najprej skozi časopisje; naš kritični spopad z žurnalistom Ilijo Popitom je bil pravzaprav spopad s pričetkom prodiranja te koncepcije in novačenjem zanjo. Potem pa se je stvar vrnila spet tja, kjer se je dejansko tudi začelo, in v zadnjih poročilih z zasedanja Slovenskega Izvršnega sveta in njegovih komitejev najdemo to koncepcijo veliko jasneje izraženo. Napačno bi bilo zato protagoniste te koncepcije družbenega razvoja iskati med žurnallsti, katerih misli so zgolj vladajoče misli in katerih kritike vredno početje je zgolj njihova zaplankana žurnalistična zavest, ki kar sama ponuja arzenal za svojo lastno razstrelitev. Pa vendar je takšno razstreljevanje zelo lagodno, nenevarno početie, pravi bengalski ogenj. Veliko nevarneje, predvsem pa veliko zahtevneie je za žurnalistovim početjem najti tiste zgodovinske tendence, ki sučejo tudi žurnalistovo pero. Kar bomo zato skušali storiti tu je, da bomo v družbenem razvoju,kije kritičen in tipieen za Slovenijo in Jugoslavijo, dokazali notranjo vzročno zvezo, da bi torej v skladu s* svojim nazorom razložili nekatere politične dogodke kot učinke vzrokov, ki so v zadnji instaiici ekonomski.
Splošni pogoji, tok in rezultati družbenega razvoja in položaj delavskega razreda v tem razvoju dokazujejo, da
se delavski razred v svojem zgodovinskem boju vedno znova srečuje z že preseženim, da je lahko vedno ziiova vržen na začetke svojega boja. Razmerje sil, ki ga kroji nepomirljivo »votislovje med kapitalom in delom, vsiljuje delavskemu razredu kompromise, ki so nujni, na drugi strani pa ga vključuje v gibanja. ki niso njegova. To je toliko lažje v razmerah, kjer se vse zgodovinske tendence, tudi tendence raznih frakcij kapitala, na zunaj deklarirajo za marksistične, oziroma govorijo skozi marksizem (proti marksizmu). Tako danes pri nas ni koncepcije srednjeročnega ali dolgoročnega razvoja, ki ne bi svojih argumentov podajala kot marksistične ,,napotke" ali ,,recepte", ki se pri tem ne bi sklicevala na marksizem in ,,zgodovinske cilje delavskega razreda", ali bolje ,,nadaljnji razvoj socialističnega samoupravljanja^.V tem konglomeratu sil in nasprotujočih si tendenc, seveda ni moč računati, da se bo proletarska tendenca pokazala v ,,čisti", neomadeževani obliki, za katero bo vnaprej jasno kam vodi. Ne, proletarska zgodovinska tendenca, komunizeiii, je stalno prepletanje strategije in taktike, umikov in napadov, kompromisov in odstopanj in vsega, kar osvobaja zametke novega v starem.
Razmerje sil je potrebno vedno znova določati, sprejete ukrepe vedno znova preverjati. Predvsem pa velja kritično distanco ohraniti do tistih ukrepov, za katere se zdi, da ciljajo le na prvi, najbolj otipljivi ,,uspeh'k; potem pa se ljudje še čudijo, da so oddaljenejše posledice tako usmerjenih dejanj popolnoma drugačne in večinoma prav nasprotne. Hkrati pa se je ob tem vedno potrebno vprašati tudi, koliko niso ti ukrepi pravzaprav v funkciji teh drugačnih in nasprotnih posledic.
Cela vrsta ukrepov od štipendijske politike in sporazuma o uresničevanju pravic do porodniškega dopusta,   ki   smo  jim   namenjali  posebne   številke   in
uvodnike, pa do ,,posebnega" načina obravnavanja ,,dela" in ,,delavcev", s čimer smo se spoprijeli vvulgarn ekonomiji, z gotovostjo napovedujejo pravzaprav pov-sem določene posledice. To lahko podkrepimo z nekaj primeri, katerih notranja vzročna zveza je tako nazorna, da so vsak zase in vsi skupaj le koncentrirana tendenca, ki se depresiji zoperstavlja s svojo koncepcijo. In ta največkrat ni delavska, najmanj v prvih, otipljivih ,,uspehih", še manj v oddaljenejših posledicah. Ali pa?
Kaj dokazujeta oba že omenjena samoupravna sporazuma: o štipendijski politiki in o uresničevanju pravic do porodniškega dopusta? ? Če je bilo ob novem sporazumu o štipendijski politiki naknadno doseženo vsaj to, da nihče ni mogel dobiti manj štipendije kot pred sprejemom novega sporazuma, in je bilo potem doseženo določeno nominalno zvišanje štipendij, pa je poleg tega otipljivega ,,uspeha" tu še oddaljenejša posledica. Za to se zdi, da je bila osnovni namen pripravljanja novega samoupravnega sporazuma: doseženoje namreč globalno zmanjševanje sredstev za štipendije! To pa tako, da je ukinjen dodatek 200 točk za sprotnost študija in s tem zmanjšana osnova za določanje štipendij za — nove štipendiste, ki jih sklicevanje na že pridobljene pravice ne zadeva. Ker nas tu zanima le generalna tendenca, ki gre v postopno zmanjševanje vseh ,,socialnih izdatkov", se v druga razmerja in natančnejše določanje realne vrednosti štipendij tu ne bomo spuščali. O uresničevanju pravic do porodniškega dopusta smo pisali v zadnji številki zato naj tu povemo le, da je osnovna intenca tega, tudi pravno spornega samoupravnega sporazuma, enaka ali ista kot nantera, ki je vodila sestavljalce sporazuma o štipendiranju — generalno zmanjševanje sredstev ob bolj razvejani notranji diferenciaciji med višino ,,socialnih prejemkov, kar dodatno razvija in deli, tudi politično'
iqedsn iajcI
eoipeisod
socialno upravičence in delavce sploh. Enaka intenca obeh samoupravnih sporazumov ni naključna. Je sestavni del politike, ki se je očitno in popolnoma odkrito razgalila recimo na eni zadnjih sej Republiškega komiteja za trg in splošne gospodarske zadeve. Tako jo povzemajo vDelu:
,,Na cene pritiska tudi, če je gospodarska rast nižja, kot smo načrtovali. V tujini namreč ob takšnih primerih preveč zaposlene pošljejo na cesto, pri nas pa delajo še naprej, a ker manj naredijo, je strošek za izdelke večji. Večja pa mora biti po tem tudi cena."l
Preveč zaposlene v tujini pošljejo na cesto? V tujini? De te fabula narratur! Od kod je moč to sklepati?
,?Število obravnavanih zadev v letu 1980 se je v primerjavi z letom 1979 dvignilo za več kot 1 /3. Razlog za ta porast očitno ni v manjši discipliniranosti delavcev ampak v zaostritvi delovne discipline, ki je očitno pogojena s stabilizacijskimi ukrepi in manjšo fluktuacijo delavcev, zaradi česar je mogoče delovno disciplino poostriti. Sodišča so potrdila odločitve samoupravnih organov v večjem številu kot v prejšnjem letu. Število spremenjenih odločitev je bilo minimalno, ker so sodišča ocenjevala le zakonitost izrečenih ukrepov in so ukrep spremenila le v primeru, ko je v očitnem nesorazmerju s težo storjene kršitve, to je praktično le v primeru, ko je šlo za akano delavca. Odločitve so bile raZveljavljene v približno 20 % primerov, kar je precej manj kot v prejšnjem letu. Vzrok za zelo povečan odstotek potrjenih zadev je v tem, da je kvaliteta dela disciplinskih komisij in tudi delavskih svetov. ki odločajo kot pritožbeni organ v postopku za varstvo pravic, znatno boljša. Samoupravni splošni akti vsebujejo mnogo manj nepravilnosti kot v prejšnjih letih, pa tudi postopki pri organih samoupravljanja so praviloma vedno bolj. natančni, pri čemer organi upoštcvajo doslednje tudi določbe svojih samoupravnih splošnih aktov, ki urejajo disciplinsko odgovornost delavcev."2
Citirani odstavek Poročila o delu sodišč združenega dela v letu 1980 dokazuje, da se je v času enega leta zelo povečalo število obravnavanih zadev o prenehanju delovnega razmerja in, da so bile odločitve samoupravnih organov, torej odločitve o tem, da mora delavec prenehati delovno razmerie, razveljavljene v precej manjšem številu. Vzrok, kakor ugotavlja Pororilo, ni v manjši disciplinirasti delavcev, torej v ,,slabšem" delu delavcev, kakor se sicer skuša vedno znova dokazovati, ampak v zaostritvi delovne discipline, za kar Poročilo išče vzroke v spremenjenih družbenih razmerah — ,,stabilizacijski ukrepi". Poleg tega pa omenja tudi boljšo kvaliteto dela disciplinskih komisij in delavskih svetov. čeprav dve strani pred tem pravi:
,,Pri razreševanju teh spornih razmerij so sodišča vselej moraia uporabljati poleg zakona tudi samoupravne splošne akte temeljnih organizacij in tu se še vedno kažejo pomanjkljivosti glede samoupravne normativne dejavnosti."3
Tam ,,znatno boljša kvaliteta" tu še vedno ,,kaže pomanjkljivosti"? !• Kakorkoli že, primerjave, ki jih vlečejo odgovorni tovariši na Republiškem komiteju za trg in splošne gospodarske zadeve, očitno že nekaj rasa ne drže več. To, da delavci pri nas ,,delajo še naprej", namreč ni več čisto res. Da se je povečalo in se stalno povečuje število delavcev, ki morajo zapustiti in prenehati delovno razmerje, je jasno že od leta 1980, torei od tedaj, ko zaenkrat nimamo še primerov, ko bi naenkrat odpustili več delavcev, četudi je primer Cimosa moč primerjati s tem. Res pa je tudi, da je mogoče enak cilj doseči tudi drugače. Prav to drugo pot pa se ponuja kot rešitev pri nas. Razprave, ki se nanašajo na spremembe in dopolnitve zakona o delovnih razmerjih to dokazujejo:
V 167.  členu oziroma predlagani dopolnitvi tega člena, po kateri deiavcu,  ki mu je dokončno izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi samovoljne zapustitve dela, preneha delovno razmerje z dnem, ko je prenehal delati v temeljni organizaciji, bi bilo potrebno dodati še:,, . . . ali ko pri svojem delu ni     več     dosegal     povprečnih     delovnih     rezultatov    zaradi malomarnosti, šikaniranja ipd."4 akaniranje, nagajanje, sitnarjenje, spletkarjenje; akana, fr. nagajanje, sitnarjenje; Stanko Bunc, Slovar tujk, str. 422;
Zopet ni več zgolj ,,slabo" delo delavca to, s katerim se opravičuje vse poskuse povečanja rezervne industrijske armade dela pri nas. Namesto slabega teoretiziranja, ki je v ,,delu" odkriio tudi njegove ,,slabe" in ,,dobre" strani, imamo sedaj odločno politirno zahtevo. Delavce, ki ,,nagajajo", sitnarijo ali spletkarijo" naj se pošlje na cesto! V času, ko je položaj delavskega razreda izredno težak, ko so se realne plače zmanjšale za cca 15%, ko galopirajora inflacija iztiska sredstva za reprodukcijo delovne sile s še večjo intenzivnostjo, ko rastejo cene osnovnih življenjskih potrebščin in se nasilno, s poverano stopnjo eksploatacije, niža vrednost delovne sile, ko o delavskem samoupravljaniu pravzaprav n% moremo govoriti, kajti delavski razred ne obvladuje pogoiev družbene produkcije in reprodukcije, v teh razmerih je dovolj razlogov za ,,nagajanje, sitnarjenje in spletkarjenje ,,delavcev, kakor lahko s točno določene pozicije v družbeni delitvi dela zgleda in se interpretira boj delavstva za izboljšanje svojega položaja. Predlog skupščinskega Odbora je naperjen prav proti temu boju;
Za njegovo onemogočenje ne izbira sredstev in eno glavnih mu ponuja depresija sama, ki je v enotnost delavskega razreda zabila klin naraščajoče nezaposlenosti, socialnih razlik in nacionalističnega šovmizma. Ta klin prodira vedno globlje. Povezanost med globalnim zmanjševanjem socialnih prejemkov in manjšo enotnostjo delavstva je tu več kot očitna. Na eni strani omogoča dodatno zajemanje akumulacije na račun slabšanja položaja delavskega razreda, na drugi strani pa je prav s poudarjanjem ,,neupravičenih4' socialnih preiemkov in nujnostjo ,,selektivne" socialne politike, postala očitna tudi tendenca, ki cilja notranje razbiti enotnost delavskega razreda, kar je spodbujano tudi z različnimi višinami prejemkov in katere prvi rezultat je, da se je delavstvo obrnilo proti tistim, ki spadajo v najnižjo kategorijo upravičencev in nanje stresa svoje nezadovoljstvo nad lastnim položajem. V njihovih očeh so zanj krivi prav ti iz najnižjih kategorij socialnih upravičencev. Nameri je tako zadoščeno in rigorozna pravno formalna ureditev s področja delovnih razmerij bo na tako razrahljanem področju omogočala hitre odločitve nekaterih. Nekatera področja, ki so bila poprej kompromisno izpuščena, recimo vprašanje štrajkov iz določil Zakona o združenem delu, so pri tem ne le potisnjena v ozadje, ampak tako urejanje zadev ponuja zelo zgledne precedense. ^Šikaniranje" recimo, to lahko postane sinonim za organiziranje in izpeljavo štrajka ali celo za sodelovanje pri njem. Odločitev pristojnih tako ne povzroča dolgih in zapletenih postopkov. Namera in dejanje sta očitna — šikaniranje.
Ta ironiziran, pa prekleto pomemben primer dokazuje, kako bo na tem področju potrebno boj pričeti znova. Postavlja pa tudi vprašanje, do kod je kompromise moč uvrstiti v taktične umike, kje pa gre že za revizijo strategije in tiste oddaljenejše posledice, ki imajo prav nasprotne učinke od tistih s katerimi se sprva deklarirajo.
NAJ ŽIVI DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE!
Uredništvo
OPOMBE:
1.  Cene so precej višje kot smo pričakovali, Delo, 23. maja, str. 16;
2.  Poročilo o delu sodišč združenega dela v SR Sloveniji v letu 1980 in informacija o nekaterih družbenih pojavih in odnosih, ki so jih zaznala pri svojem delu, Ljubljana, aprila 1981, str. 9;,
3.  ibidem, str. 7;
4.  Mnenje  k  predlogu  za  izdajo  zakona  o spremembah   in dopolnitvah zakona  o  delovnih  razmerjih  s tezami, Skupščina SRS, Zbor občin, Odbor za družbenopolitični sistem in komunalni sistem, ESA 701, 17. 4. 1981, str. 2.
JOSIP BROZ TITO
:PRILOG KRITIGI STALJINIZMA
Časopis za kritiko znanosti št. 39-40, Ljubljana 1980
Nedavno je izšla nova številka Časopisa za kritiko znanosti (v nadaljnjem tekstu ČKZ), posvečena Titovi kritiki stalinizma. Z na-slovom Josip Broz Tito: H kritiki stalinizma prinaša na skoraj 400 straneh izbor Titovih govorov, razgovorov tn intervjujev iz let 1948
— 1959, v katerih se načenja vprašanje stalinizma.
Uredništvo je številko izdalo — tako je zapisano v uvodni besedi
—  kot prispevek k spoznavanju in ponovnemu odkrivanju aktual-nosti Titove teoretske misli, hkrati pa tudi k spoznavanju dolo-čenega zgodovinskega obdobja razvoja jugoslovanske revolucije, v katerega je ta misel temeljno vpeta. Iz uvodne besede lahko skle-pamo, da je bila obravnavana številka ČKZ pripravljena ob Titovi smrti, dejstvo, da je izšla takorekoč   ob prvi obletnici te smrti, pa njene aktualnosti ne zmanjšuje, marveč jo prej še povečuje. Pole-mična ost, ki jo je čutiti v uvodni besedi in ki jo uredništvo uperja protr revizijam zgodovine jugoslovanske revolucije, se zdaj obrača tudi proti aktualnemu trenutku te revolucije.
I.
Izbor Titovih tekstov o stalinizmu, ki ga imamo pred seboj, je najprej politično aktualen. Glavni momenti te politične aktualnosti bi bili naslednji: 1. V letu, ki je minulo, se je toliko in tako govo-rilo o Titu, da smo se v določenih pogledih morali znajti v gozdu nedoločenosti, v katerem se vse težje orientira. Vsi zatrjujejo, da so ,,na Titovi poti", hkrati pa se vse manj ve, kaj je ta ,,Titova pot". Kjerkoli pač že smo ali bi utegnili biti, vse se samoumevno legi-timira kot ,,Titova pot". ,,Titova pot" postaja deviza občega konsenza, cena, ki se jo za to plačuje, pa je izguba iz zavesti tistega, kar je za to pot razredno-zgodovinsko specifično — in ne le iz zavesti. ,,Tito" postaja moneta resnice, toda ko resnica postane moneta, ki lahko potuje \z rok v roke, mora priti do tega, da se ne ve več, zakaj je resnica (kako se je oblikovala), do tega, da preneha biti resnica.
To, kar smo se navadili imenovati »Titova pot" je specifičen, konkretno zgodovinsko določen koncept socialistične revolucije, ft-.-^.^s-; razvoja socializma = boja za komunizem. Toda ta koncept nam ni *'-•'--¦••'¦' dan sam na sebi, niti se ga ne ohranja pri življenju z golim priseganjem nanj. Na ,,Titovi poti" nismo že s tem, da smo se preprosto znašli na geografskem in zgodovinskem terenu, na katerem je deloval Tito, niti samo s tem, da pristajamo na to, kar je bilo pod njegovim vodstvom tu storjenega in priborjenega, temveč s tem, da se sami naprej borimo za to, za kar se jena čelu jugoslovanske komunistične partije in delavskega razreda boril on, samo toliko \n tako, kolikor in kakor se borimo za socializem in komunizem. Boj za socializem in komunizem pa ni noč, v kateri so vse krave črne, niti dan, v katerem je vse resnično. Resnico si je treba vedno znova priboriti, resnica ,,Tita/J pa so potrebe in zahteve, naloge in perspektive konkretnega zgodovinskega momenta našega boja za socializem in komunizem.
če smo zdaj vsi vedno in povsod ter v enaki meri, smeri in na enak način ,,na Titovi poti", je to ne le opozorilo, da nam postaja Titov koncept vse nejasnejši, temveč tudi, da je koncepcija smeri razvoja socializma pri nas v krizi. Pot iz te krize kaže temeljna postavka jugoslovanskega ,,modela" socializma/boja za komunizem: delavsko samoupravljanje, tj.: stalen boj za vodilno in odločujočo vlogo delavskega razreda v procesu družbene produkcije in reprodukcije. Da bi bil ta boj dejanski in uspešen, je potrebno nenehno oblikovanje revolucioname razredne zavesti, dinamično jedro tega oblikovanja pa je prisvajanje zgodovine svetovnega in domačega delavskega gibanja in revolucije. Menimo, da je pričujoči izbor Titovih tekstov \z enega prelomnih obdobij naše povojne zgodovine ne nepomemben prispevek k tem in takim prizadevanjem, kot prisvajanje zgodovine jugoslovanske revolucije pa hkrati jasno opredeljen poseg v aktualne razredne boje.
Druga tendenca, ki ji nasprotuje takšno predstavljanje (in prisvajanje) Titovega revolucionarnega dela, kakršnega imamo v obravnavani številki ČKZ, in ki je na naši sedanji družbeni sceni ni mogoče zanemarjati, je tendenca iracionalizacije. V danem primeru je njeno razpoznavno geslo ,,imeti Tita v srcu". Mtsli se morda, da se bo na ta način Tita približalo mladini in množicam, za katere se misli, da so neuke in da težje dojemajo, v resnici pa se streže okusu in interesom malomeščanstva. Namesto da bi se predstavnike zgodovinsko propadlega razreda povleklo na pot revolucije, se revolucijo spravlja s poti in priravnava poziciji matomeščanstva, ki se že dolgo ozaveda v miselnih formah iracionalizma. »Misliti s srcem" naj bi veljalo. V resnici pa velja: ne misliti. Zato tudi ne gre za podžiganje revolucionarne strasti, ker revolucionarna strast ni slepa, ker revolucionarna strast ne more živeti brez kritičnega spoznavanja in spoznanja. Kritična misel in revolucionarna strast, s tem pa revolucionarna praksa se tako v konsekvenci razmehčajo v pogreto kašo srca.
V situaciji, kakršna je, je treba ,,imeti Tita" tudi in predvsem ,,v glavi". Teksti H kritiki stalinizma prinašajo nekaj revolucije v glavo, tako pa nekaj glave v revolucijo (ki še zdaleč ni ,,končana").
Tretja tendenca, ki se ji obravnavana številka ČKZ postavlja nasproti, je revidiranje Titovih tekstov. Ko gre za to, da se namesto govorjenja o Titu pusti govoriti Tita (njegove tekste) in da se poskuša spostaviti racionalen odnos do njegovega dela, pa se lahko zgodi, da je njegovo delo, kakor ga dobimo na razpolago, presejano, prirejeno, okleščeno in tudi ,,popravljeno". Zasluga pričujočega ČKZ je, da nas na tako postopanje ne le opozarja, temveč revizijo Titovih tekstov tudi dokumentira. Ta revizija nas oropa nekaterih ključnih delov določenih Titovih del — ki niso bistveni in neobhodni samo za razumevanje Titove misli, pač pa nič manj za razumevanje odločilnih momentov naše povojne zgodovine — na drugih mestih pa oktroira interpretacijo, ki je nasprotna temeljni vsebini in intenci danih Titovih tekstov. Nasprotno nam dokumentiranje teh posegov, ki ga prinaša ČKZ, omogoča resen študij dane problematike. Pohvale vredno je, da so izbrani Titovi teksti objavljeni v celoti in v izvirniku, pripomba pa velja izboru. Vanj bi bilo treba vključiti vsaj še Titov govor v Ljudski skupščini ob uvedbi delavskega samoupravljanja. Odgovori na pitanja pretstavnika omladinske štambe Hrvatske pa v danem kontekstu nimajo kaj iskati.
2. Obravnavana številka ČKZ pa rii aktualna samo kot objava Titovih tekstov, temveč tudi, povsem konkretno, kot objava Titovih tekstov o stalinizmu. Po eni strani so objavljeni teksti Titove marksistične analize in komunistične kritike stalinizma udarec prostodušnemu kulturniškemu govoričenju o stalinizmu in neostalinizma neobvezujočemu inteligentskemu uganjevanju in dozdevanju, kaj da stalinizem je, hkrati pa neodgovornemu psovanju vsakogar, ki si upa ugovarjati pretenzijam kulturnikov po še večji oblasti, kot jo že imajo, ter stoji in se zavzema za interese in vodilno vlogo delavskega razreda v naši družbi, za neostalinista. Pri tem pa to kulturniško posiljevanje t.i. javnega mnenja s svojimi prividi, navdihi in čutenji ustvarja ugodne pogoje in krepi stalinizacijske tendence v družbenem življenju. Po drugi strani bo predstavitev Titove analize in kritike stalinizma v pomoč pri odkrivanju stalinizacijskih oziroma neostalinističnih tendenc in nevarnosti v jugoslovanski družbi ter pri komunističnem {= edinem dejanskem in resničnem) boju proti njim.
II.
Izbor Titovih tekstov o stalinizmu, ki ga prinaša ČKZ št. 39—40, je politično aktualen zato, ker je teoretsko aktualen. K tej teoretski aktualnosti Titove kritike stalinizma pa se moramo približati po ovinku, historično, preko njene praktične zgodovine.
Titove kritike stalinizma ni mogoče ločevati od kritike stalinizma, ki se jesicer razvila v vrstah jugoslovanskih komunistov, jugoslovanske komunistične kritike stalinizma pa spet ni mogoče izvzemati iz celote zgodovinskih bojev KPJ in ZKJ. Obravnavati jo je treba v sklopu naše partijske zgodovine in s tem zgodovine našega delavskega gibanja (ki je spet povezano, del svetovnega delavskega gibanja). V tem pogledu Titovo kritiko stalinizma določajo že izkušnje boja jugoslovanskih komunistov, preden je on sam bistveneje posegel vanj, še v večji meri pa revolucionarna praksa v obdobju, ko je že bil na čelu KPJ, ni pa še prišlo do preloma s Stalinom, tj. s sovjetskim državnopartijskim vodstvom in z mednarodno komunistično organizacijo, ki je služila le še interesom zmagovite staMnske frakcije.
Najprej je treba zavrniti mnenje, po katerem naj bi bila KPJ/ZKJ po svojem poreklu in izhodišču stalinistična. To preprosto ne drži. Komunistično krilo našega delavskega gibanja se je oblikovalo ter organizacijsko in idejno osamosvajalo v spoprijemu z domačo socialno demokracijo oziroma z vodstvi socialnodemokratskih strank na jugoslovanskih tieh. Socialno demokratski veljaki so v revolucionarni situaciji po I. svetovni vojhi in zmagi oktobrske revolucije dušili revolucionarno gibanje množic ter preprečevali, da bi vzgibane delavske in kmečke množice uveljavile in realizirale svoje socialne in nacionalne interese. V diferenciaciji v delavskem gibanju so se revolucionarne sile na eni strani odločno odrekale socialnodemokratske dediščine, po drugi pa prav tako odločno naslonile ter prevzemale izkušnje sovjetske revolucije in sovjetske komunistične partije. Boj proti oportunizmu desnice v socialni demokraciji in, po ustanovitvi komunistične partije, tudi v KPJ, je bil tako boj za boljševizacijo politične organizacije razredno zavednega proletariata. Boljševizacija oz^m leninizacija KPJ - in to v takratnem času - pa nikakor ni isto kot^ njena stalinizacija. Nasprotno: t.i. boljševizacija je bila oblikovanje revolucioname delavske partije, medtem ko je stalinizacija odmiranje in zatiranje revolucionarnega boja proletariata. (Tu ni mesto za prikaz radikalnega nasprotja med Leninom in Stalinom)
Zato ne preseneča, da se elementi tega, kar bi lahko imenovali stalinizacija KPJ (oz. kar je k njej peljalo), oblikujejo po dveh velikih       udarcih       kontrarevolucije       po      jugoslovanskem
razrednozavednem delavskem gibanju: po obznani in zakonu o zaščiti države (december 1920 in avgust 1921) ter po uvedbi šestojanurske diktature (1929) (Obadva ta napada jugoslovanske buržoazije sta bila povezana z upadom revolucionarnega gibanja v svetovnih razmerah). In v prvem in v drugem primeru, toda v drugem močneje in izraziteje (obdobje šestojanuarske diktature sovpada s spostavitvijo in konsolidacijo stalinske diktature v Sovjetski zvezi in kominterni), nastopa premeščanje partijskega vodstva v tujino, s tem ločevanje vodstva od partijskega članstva in izgubljanje vezi partije z delavskimi množicami, angažiranje v razrednem boju proletariata se vse bolj nadomešča s frakcijskimi boji v partijskem vodstvu, razsodnik v njih pa postaja kominterna. Bolj kot je partijsko vodstvo živelo zaprto samo vase, odprto samo navzgor — k ,,svetovni komunistični centrali", in se izčrpavalo v frakcijskih bojih, grupaških in osebnih spopadih, bolj kot je izgubljalo stik z interesi in bojem delavskih množic ter z družbeno dejanskostjo v jugoslovanskih deželah z vsemi njihovimi zgodovinskimi specifičnostmi, bolj so bili njegovi sklepi formalni in neživljenjski, boju jugoslovanskega proletariata niso bili v pomoč in mu niso odpirali dejanskih revolucionarnih perspektiv, temveč so, nasprotno, revolucionarnemu boju povzročali resne težave, ga hromili. Izhodišče partijskega dela so postajafi dokumenti kominterne, v Moskvi skrojene šablone, ne pa konstelacija razrednih sil in konkretna družbena dejanskost, v kateri je delal, živel in se boril delavski razred jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Toda medtem ko je CK KPJ sredi leta 1930 ostat tudi brez ene same stalne in zanesljive zveze z domovino, ko med partijskimi organizacijami in posameznimi vodstvi ,,na terenu", v Jugoslaviji, in CK dolgo časa ni bilo skoraj nobene povezave, razredni boj pri nas seveda ni miroval. Bolj kot je bilo vrhovno partijsko vodstvo od tega boja odtrgano, zaposleno samo s seboj, bolj kot mu /e samo od zunaj dekretiralo, bolj so se morala tista vodstva partijskih organizacij, ki so delovala v domovini (že če so hotela preživ&i), nasloniti na široko partijsko članstvo ter na dejanske interese in potrebe širokih delavskih množic in njihovega boja. In na tem nivoju, na katerem so partijska vodstva življenjsko povezana s članstvom in partija z življenjem in bojem delavskega razreda ter kmečkih množic in zatiranih nacionalnosti, se oblikuje revolucionama praksa, ki ne le ni ujeta v diktat t.i. ,,svetovnega centra socializma", temveč dejanskemu in resničnefnu revolucionarnemu boju vnanje, vsiljene sheme in zahteve zavrača, odmetuje, razgrajuje, ruši. Ta praksa je zgodovinski nosilec tega, kar lahko, gledano vnazaj, imenujemo destalinizacijski proces v jugoslovanskem komunističnem gibanju.
Če naj zdaj očrtamo tiste dogodke in procese v protislovnem zgodovinskem (zgodovinsko protislovnem) boju jugoslovanskih komunistov, ki so predzgodovina velikegaprelomasStalinom(tj. s tem, kar Stalin pooseblja) 1948, je treba najprej omeniti nastop proletarskega jedra v zagrebški partijski organizaciji v letih 1927—28 in njegovo obračunavanje s frakcionaštvom v partiji. Uspešen zaključek tega boja, v katerem je pomembno vlogo odigral Josip Broz, je 8. partijska konferenca februarja 1928 v Zagrebu.
Naslednja velika streznitev je šestojanuarska diktatura, ki so jo v Moskvi povsem napačno ocenili kot revolucionarno krizo. kot ,,predrevolucionarno situacijo", ter preko KPJ pozvali Ijudstvo k oboroženi vstaji. Ta diktatura ni prinesla samo personalne diskontinuitete v zgodovini KPJ (veliki del kadrov je padel v represiji režima), temveč tudi in predvsem diskontinuiteto v notranjepartijskem življenju.
Če se po eni strani z odhodom vodstva KPJ v tujino in značilnostmi partijskega dela v emigraciji okrepijo stalinizacijske tendence, se po drugi strani močno uveljavijo tendence, ki so onim prvim nasprotne. Partijska organizacija v Jugoslaviji se je ob prvih znakih krize diktature in naraščanja revolucionarnega razpoloženja Vfnnožicah začela obnavljati. V tem ko se je vsebolj povezovala z vsakdanjim razrednim bojem množic, s# je partija na delu, v konkretni revolucionarni praksi postopoma osvobajala revolucionarskega shematizma, dogmatizma in sektaštva. Dejanski pogoji, v katerih so živeli delavski razred, delovne množice in zatirane nacionalnosti stare Jugoslavije, so postali izhodišče, merilo ter temeljni in odločilni korektiv politike in taktike KPJ. Toda to je samo en moment diskontinuitete, ta diskontinuiteta pa je tako zgodovinsko pomembna prav zato, ker je to le en njen moment.
Prelom v politični praksi se namreč dopolnjuje s prelomom v teoretskem delu partije. Ne gre le za to, da so številni partijski kadri med prestajanjem kazni v režimskih zaporih in kaznilnicah študirali, da so se v državnem represivnem aparatu oblikovali centri revolucionarnega boja, temveč za to, kaj, kako in kdaj so študirali. Jugoslovanski komunisti so se lotili organiziranega temeljitega in temeljnega marksističnega študija v času, ko je bila v Sovjetski zvezi ter preko kominterne v svetovnem komunističnem gibanju revolucionarna teorija — marksizem, že likvidirana. Ta podvig jugoslovanskih komunistov pada v čas, ko so študij izvirnih temeljnih del klasikov marksizma (Lenina nič manj kot Marxa in Engelsa) ter njihovega teoretskega zaledja (predvsem nemške klasične filozofije) že pregnali in izrinili različni kratki kurzi, premlevanja in prepričevanja ter izbori t.i. ,,glavnih misli", presejani skozi sito scalinsko-velikoruskih državnopartijskih interesov, marksizem sam pa bil sprostituiran v njihovo deklo. Samo Gramscijeve študije v fašističnem arestu bi se morda lahko primerjalo s crvenim univerzitetima jugoslovanskih komunistov. Brez pretiravanja se lahko reče, da je bilo to teoretsko usposabljanje eden temeljnih pogojev za uspešno pripravo in izpeljavo socialistične revolucije. Kot je rekel Lenin: ni je revolucionarne prakse brez revolucionarne teorije.
V obdobju, ki je sledilo, do začetka II. svetovne vojne, so destalinizacijske tendence delovale predvsem v angažiranju KPJ v Ijudsko frontnem gibanju (kar je med drugim zahtevalo novo in
stalinistični nasprotno koncipiranje rešitve nacionalnega in kmečkega vprašanja), odločilen preobrat pa je bila vrnitev partijskega vodstva v domovino. Tako jejsilo naposled mogoče, pa tudi nujno, da se je partija povsem obrnila k problemom jugoslovanske družbene dejavnost in revolucionarnega boja v njenih pogojih. Najpomembneje pri tem je, da se je angažirala v razrednih bojih na domačih tleh ter naslonila na svoj delavski razred (tj. delavski razred, čigar partija je) in njemu odgovarjala, ne pa kakšnim višjim in vrhovnim instancam, ki bi bile samemu revolucionarnemu gibanju nadrejene. KPJ se je tedaj tudi finančno osamosvojila, s tem pa oblikovala lastno partijsko tehniko, tisk, partijske šole, tečaje, posvete in konference, ki so zdaj delovale na domačih tleh. V tem preobratu je implicirano tudi novo pojmovanje proletarskega internacionalizma, nasprotno stalinski koncepciji. Po tem novem pojmovanju proletarski intemacionalizem kake komunistične partije ni v tem, da deluje kot sekcija kominterne = kot transmisijski mehanizem politike politbiroja VKP (b), pač pa v organiziranju in vodenju revolucionarnega boja v lastni družbi, angažiranje in organiziranje sil te družbe za njen revolucionarni prevrat.
Razcep KPJ s stalinizmom je bil dokončno utemeljen v NOB in jugoslovanski socialistični revoiuciji. Razhajanje s Sovjetsko zvezo, tj. z modelom družbenopolitične prakse, kakršnega je Sovjetska zveza vzpostaviia v svojih mejah in diktirala navzven, je prestajalo biti samo bolj aii manj ,,implicitno" postajalo je vse bolj odprto, s tem pa tudi vse bolj reflektirano. Socialistična revolucija v Jugoslaviji, ki jo je koncipirala, pripravila, organizirala in vodila KPJ, se je odvijala v specifičnih zgodovinskih pogojih, v katerih ni bilo mogoče kar kopirati in aplicirati izkušenj in rešitev prejšnjih revolucij. Nasprotno: vsak shematizem in dogmatizem bi revolucijo onemogočal, peljal k njenemu neuspehu in porazu, vsak dejanski revolucionarni boj, vsak uspeh in uspevanje revolucije pa je premagovalo shematizem in dogmatizem, v katerega so lastno in mednarodno komunistično delavsko gibanje uklenili stalinisti.
Boj KPJ v tem obdobju ni bil revolucionaren zaradi svoje originalnosti, bil je originalen zaradi svoje revolucionarnosti. Zato so jugoslovanski komunisti trčili ob nasprotovanje Sovjetske zveze v vseh točkah, v katerih se je izražala ta originalnost, tj. v vseh bistvenih momentih koncipiranja in izvajanja socialistične revolucije v specifični konkretni zgodovinski situaciji tedanje okupirane Jugoslavije. Če je KPJ hotela izvesti revolucijo, je morala zadeti na nasprotne rnterese stalinske Sovjetske zveze, in če je stalinska Sovjetska zveza hotela uveljavljati svoje interese, je morala nasprotovati revolucionamemu boju jugoslovanskih komunistov. (Pripomniti je treba, da so se nasprotja in razhajanja morala potiskati v ozadje zaradi interesov skupnega boja antihitlerjevske koalicžje). Bistvo jugoslovanske socialistične revolucije je specifična povezava narodnoosvobodilnega boja in razrednega boja, razredne in nacionalne osvoboditve. Jugoslovanska socialistična revolucija se jeodviiala v formi narodnoosvobodilnega boja; narodnoosvobodilni boj je vseskozi imel proletarsko razredno vsebino in perspektivo. Prav to je napadala tedanja Moskva.
Razredna diferenciacija v začetku okupacije in vojne na jugoslovanskih tleh se je izvedla in dovršila, pa tudi poočevidila $ formiranje partizanske vojske na eni strani in kvislinških — četniških, ustaških, belogardejskih idr. vojaških enot na drugi. Moskva si je, v dogovoai z britansko (in kraljevo izgnansko) vlado, prizadevala pomiriti četnike in partizane, jih pod poveljstvom Draže Mihajloviča združiti v skupnem boju proti okupatorju, ter na tej poziciji vztrajala tudi še potem, ko so poskusi partizanskega vrhovnega štaba, da bi dosegli sporazum s četniki, propadla in so četniki odkrito stopili na stran okupatorja. Zgodovinsko gledano je to poskus podreditve proletarskega gibanja in revolycije buržoaziji, v konsekvenci pa brisanje proletarske revolucije. (Stalinovo razumevanje socialistične revolucije je vseskozi menjševistično; Leninovega koncepta permanentne revolucije Stalin ni nikdar razumel.)
Ko se je s formiranjem proletarskih brigad jasno pokazal razredni značaj NOB, so iz Moskve zahtevali od KPJ, naj ,.preizpraša pravilnost svoje politike". Partizanskemu gibanju so očitali, da je — komunistično! CK KPJ je moral to zahtevo zavrniti. Od vsega začetka NOB si je KPJ prizadevala formirati organe ncve oblasti, hkrati pa zagotoviti vodilno vlogo KPJ v njih. Iz faze, v kateri se je poudarjal začasen značaj teh organov, je zelo kmalu prešla na stališče, da so ti organi temelj nove državne organizacije, ki se razvija v procesu boja proti okupatorju in silam stare družbene ureditve ter ima vse osnovne značilnosti diktature proletariata (l.in II. zasedanje AVNOJ). Sklepe II. zasedanja AVNOJ so v Moskvi imenovali ,,nož v hrbet Sovjetski zvezi", pač na liniji že prejšnjih instrukcij in zahtev, naj se v NOB ne postavlja vprašanja prihodn|e družbene in državne ureditve (predvsem vprašanja ukinitve monarhije), čej da naj bi bila to stvar ,,druge etape" boja, ki da nastopa šele po osvoboditvi dežele izpod okupatorja. Ta delitev na ,,dve etapi" spet ni nič drugega kot izčrtavanje proletarskega razrednega jedra NOB.
Stalinska Sovjetska zveza je svoj odnos do jugoslovanske revolucijc določala z vidika svojih državnih interesov. Daleč od tega, da bi v praksi priznavala pravico narodovdo samoodločbe, je stopala v tajna pogajanja z vladami zahodnih sil (par let pred tem pa s hrtlerjansko Nemčijo). To je zelo oteževalo že tako težak mednarodni položaj NOB. Na drugi strani je odklanjala materialno pomoč NOB (samo z dobrimi nasveti se ni skoparilo), hkrati pa jo je ponujala četnikom ter se pogajala s pobeglo kraljevsko vlado v Londonu. (Sklepe II. zasedanja AVNOJ je Moskva priznala šele, ko se je prepričala, da so naleteli na ugoden odmev v Veliki Britaniji in v ZDA; pomoč NOB je poslala šele leta '44 — in treba jo je bilo plačati.)
Kardelj je mnogo kasneje dejai, da je bil ,,Stalin brezobziren do revolucionarnih gibanj, ki jih je bil pripravljen gladko žrtvovati svojim interesom v protihitlerjevski koaliciji. Tako je bilo tudi po vojni. Vsa sredstva je uporabil, da bi bile socialistične države poslušno orodje njegove politike. Skorajda bi rekel, da se je bal revolucij in revolucionarnih gibanj. Zanj je ideja revolucije v novih pogojih pomenila širjenje socialističnega tabora. Na vsak samostojen revolucionarni pojav je bil Ijubosumen in nezaupljiv."
Ne le zmaga socialistične revolucije v Jugoslaviji, temveč tudi ohranitev samostojnosti našega revolucionarnega gibanja ter pridobitev priznanja, ugleda in pozicije na svetovni politični sceni, vse to je bil boleč udarec stalinskemu režimu. In ker se v pfvih letih po II. svetovni vojni v Sovjetski zvezi ni nič bistveno spremenilo, na zunanjepolitični sceni pa je sovjetsko vodstvo nadaljevalo s skrivno diplomacijo, kjer pač ni moglo direktno spostaviti hegemonije, na drugi strani pa se nova Jugoslavija ni bila pripravljena odreči svobodi in neodvisnosti, ki si ju je priborila sama v težkem in dolgem boju, je moralo priti med obema državama in partijama do odločilnega spoprijema. To se je zgodilo 1948.
To, kar poenostavljeno imenujemo spor in prelom s Stalinom, je kulminacija razlik in razhajanj med jugoslovanskim komunističnim gibanjem ter notrarjo in zunanjo politiko sovjetskega državnopartijskega vodstva po zmagi in utrditvi oblasti stalinske frakcije v VKP(b). Te razlike so se oblikovale v protislovnem razvojnem procesu jugoslovanskega komunističnega gibanja, da bi se izčistile v pripravljanju, vodenju in zmagi socialistične revolucije.
Leto 1948 je zato obramba pridobitev in sankcioniranje legitimnosti naše socialistične revolucije, kot uspešna obramba pa hkrati nadaljnji razvoj te revolucije. Samo kot nadaljnji razvoj, samo kot napredovanje revolucije je lahko bila obramba pred napadom stalinističnega aparata uspešna. Revolucijo se lahko brani samo na revolucionaren način. Obramba revolucije pred zunanjim napadom stalinizma je morala to revolucijo samo očistiti stalinizma, kolikor in kakor je bila z njim obremenjena. Za uspešno opravljanje tega posla pa je bila (in je) ne le potrebna, temveč tudi nujna jasna zavest, spoznanje in stalno spoznavanje, kaj je stalinizem. To spoznavanje, odločna analiza in kritika stalinizma, teoretsko spoznanje tega zgodovinskega pojava je tista bistvena novost, ki jo v proces jugoslovanske destalinizacije prinese leto '48 in leta, ki so mu sledila.
To spoznavanje reprezentativno predstavljajo Titovi teksti, zbrani v pričujoči številki ČKZ.
III.
Titovi teksti, zbrani v dani številki ČKZ, so odgovor na gonjo, ki jo je sprožila Sovjetska zveza proti socialistični Jugoslaviji, potem ko je naše partijsko vodstvo zavrnilo obtožbe in zahteve znane resolucije informbiroja. Ekonomske in politične ukrepe proti Jugo-slaviji je dopolnjevala ter imela v celotni gonji primarno vlogo ideološka kampanja proti jugoslovanskemu načinu izgradnje socializma.
Iz danih tekstov lahko razberemo, da jugoslovanski komunisti na. te napade niso takoj odgovorili, in vidimo, da se je ostrina in moč teh odgovorov postopoma razvijala, da bi dobili v Titovem referatu na VI. kongresu KPJ/ZKJ svojo najpopolnejšo obliko. Prve nauke je treba potegniti iz tega razvoja in iz načina, kako se je na gonjo odgovarjalo.
Tito pravi: ,,Na začetku smo bili ogorčeni, zdaj pa se ne nervi-ramo, ker vidimo, s kom imamo opraviti - borimo pa se in borili se bomo vztrajno." Napadi informbiroja sami, obtožbe, klevetanje, so bili tako očitno nasilno skonstruirani, tako očitno skregani z zgodovino, z dejstvi in z resnico, da bi jih bilo nesmiselno pobijati. Toda problem, stvar sama tudi ni bila v teh obtožbah, marvečv tistem, od česar^o hotele odvrniti pozornost, kar so hotele skriti. Zaradi te stvari same — namreč problema socializma v sodobnem svetu — so jugoslovanski komunisti tudi stopili v boj.
Sovjetske račune je prekrižalo že to, da sojugoslovanski komu-nisti sploh stopili v boj, da so si drznili ugovarjati in se upreti Stalinu, ki je mislil, da je dovolj, da migne z mezincem, pa bo Tita in njegove tovariše odneslo. Pobil pa jih je način, kako je KPJ stopila v boj. Jugoslovanski komunisti niso sprejeli boja na terenu, ki ga je vsiljeval informbiro. Niso pobijali laži, temveč so poskušali pokazati, zakaj morajo informbirojevci lagati. Niso se dali ujeti metodam, ki so jih stalinisti izdelali v čistkah 30. let. Pokazali pa so, kje so in kaj so dejanska, resnična vprašanja: ,,Pred takimi stvarmi se je odveč in nesmiselno braniti, temveč jih je treba najostreje obsoditi kot antimarksistične in antileninistične po-stopke, ki povzročajo ogromno škodo naprednim gjbanjem v svetu."
Pomembno je, da Tito in njegovi sodelavci pri tem od vsega začetka jasno vidijo, da njihov boj proti informbirojevskim pri-tiskom nima zgolj lokalnega pomena, pač pa da je centralnega pomena za razvoj socializma v sodobnem svetu. Na drugi strani pa, da. se nikdar ne nagibajo v antisovjetizem v tem pomenu, da bi se odpovedali oktobrski revoluciji in njeni dediščini ter da ne bi razlikovali med razpoloženjem, interesi in željami sovjetskega ljudstva in sovjetskega državnopartijskega vodstva. Pretresljivo je, ko Tito opisiije, kako je jugoslovanske delegacije na obiskih v deželah socialističnega tabora pred sporom z informbirojem ter po normalizaciji odnosov z njimi po njem sprejemalo ljudstvo teh dežel. Tedanjim napadom sovjetskega vodstva in njegovih satelitov pa je oponesel: ,,Tako sta psovala, žalila in klevetala mlado sqvjetsko republiko in njene voditelje v prvih letih revolucije razla-ščena ruska buržoazija in mednarodna reakcija". Titu je jasno, da e boj jugoslovanskih komunistov nadaljevanje dela oktobrske sopialjstiOng fevolucijejii) Leininpve koijiunistične partije, ter 4.a je r
ta boj največji prispevek zgodovini socializma in boja za komuni-zem po oktobrski revoluciji.
Tito opozarja, da sega spopad med sovjetskim državnopartijskim vodstvom in politiko KPJ precej pred leto 1948, da začenja že med vojno, da je bilo že tedaj njemu in mnogim drugim , jaaio za kaj gre", da je on sam 1935 videl v Sovjetski zvezi ,,določene stvari, ki niso v redu". Po eni strani razlaga, zakaj teh problemov niso načenjali prej, kako je svojčas, ko je bila le ena dežela, v kateri je zmagala socialistična revolucija (čeprav, kot vemo, zmaga ni na začetku, temveč na koncu revolucije) in v kateri je veljalo izgraditi socializem, revolucionarna dolžnost nalagala, da se ne propagira proti njej. Po drugj strani pa prizna, da so bile tu tudi iluzije o Sovjetski zvezi, ki so se rušile le polagoma: ,,Iluzije o ZSSR so se rušile postopoma, ta proces pa sta pospeševala sama Sovjetska zveza in informbiro s svojimi psovkami in klevetanjem vsega tistega, na kar so bili naši narodi najbolj ponosni." Čeprav so torej jugoslovanski komunisti imeli predstavo o naravi Sovjetske zveze, so se po napadu informbiroja 1948 vendar šč ,,dolgo vpraševali, kako je to in za kaj gre", kot pravi Tito v govoru v Stolicah 1949. Potrebno je bilo jasno spoznanje kaj je nastaio v Sovjetski zvezi oziroma iz Sovjetske zveze, kakšna je in zakaj je takšna, kakršna je, potrebno je bilo temeljito analizirati nastali položaj ter zakaj in kako je nastal. ,,Konec koncev, ko smo vnazaj anaiizirali cel razvoj naših odftosov v ZSSR in deželami ljudske demokracije, smo prišli do jasne konstatacije, od kod in zakaj je do vsega tega prišlo." Šele ta in takšna analiza, kakršno je izsilila tedanja situacijaje prinesla radikalno, se pravi komunistično spoznanje stvari, s tem pa hkrati nakazala, kako je treba delovati. Revolucionarna dolžnost zdaj ni več zahtevala propagande Sovjetske zveze, temveč komunistično, iz marksistične analize izšlo kritiko sodobne Sovjetske zveze, tega, kar je 30 let po oktobrski revoluciji nastalo v njej in iz nje. Šele takšna kritika je odpirala perspektive in omogočala nadaljnji razvoj socializma v sodobnem svetu.
Najprej, ,,posebno so se mu odprle oči, ko se je postavilo vpra-šanje zunanje politike Sovjetske zveze in odnosov med državami". Resnica zunanje politike Sovjetske zveze se razkriva v odnosu Sovjetske zveze do socialističnih držav in do socialističnih in sploh progresivnih gibanj v svetu, to paje vprašanje možnosti in oblik bcrja za socializem in izgradnje socializma v sodobnem svetu. ,,Voditelji ZSSR," pravi Tito v razgovoru z nekdanjimi italijan-skimi partizani, ,,danes nimajo pravilnega pogleda na nadaljnji razvoj socializma v drugih deželah sveta, ker stopajo po liniji brez-pogojnega podrejanja majhnih socialističnih dežel neki veliki socialistični deželi, to pa je zavora nadaljnjega razvoja socializma v svetu, ker tu ne gre samo za politično podiejanje, temveč tudi za ekonomsko podrejanje, kar pomeni izkoriščanje." ,,Odnos do socialistične dežele mora biti drugačen", je rečeno ob dnigi prilož-nosti, ,,ne pa odnos tistega, ki ukazuje, do podrejenih. V principu marksizmaleninizma je, da socializem pomeni v prvi vrsti enako-pravnost ne le med Ijudmi, temveč tudi med socialističnimi država-mi, malimi in velikimi. Če te enakopravnosti ne bomo gojili od samega začetka na teh principih, potem tak socializem ne more nikdar doseči tistega cilja, proti kateremu gremo, in kasneje se lahko, hočeš nočeš, sprevrže v imperializem". Oziroma, kot je rečeno nekoliko kasneje: ,,Njim pa niso potrebni zavezniki, temveč podrejeni. Oni so to postavili na popolnoma napačen temelj, ker niso socialistični voditelji, ker cel njihov kurs ni socialističen, temveč imperialističen."%
Alternativa takšni politiki, ki se jo kritizira kot imperialistično in hegemonistično, primerja pa z zunanjo politiko ruskega carizma, je, najprej, nevmešavanje v notranje zadeve socialističnih dežel: ,,Ni potrebe, da se Sovjetska zveza vmešava v notranje zadsve dežel,ki grade socializem, kajti to samo škodi. Po eni strani je namreč nujno potrebno ,,zaupanje vsakega naroda in delavskega razreda v vsaki deželi posebej v njihovo lastno moč, kajti oni sami so sposobni in imajo pravico, da se sami borijo za svojo osvoboditev, za svojo boljšo prihodno , ne pa da čakajo da jih pride kdo osvobodit." KPJ ob dani problematiki odnosov med socialističnimi deželami dosledno zastopa temeljno programsko zahtevo Mancove proletar-ske internacionale (ki jo potem ponovi ob vprašanju izgradnje socializma v vsaki posamezni deželi), da je osvoboditev delavskega razreda lahko samo stvar tega razreda samega. To seveda hkrati zahteva priznanje pravice do lastne poti v socializem, do tega, da se na temelju marksizma v vsaki posamezni deželi poišče tiste metode in forme za preobrazbo te dežele in družbe sploh ki lahko dajo najhitreje in najboljše rezultate, pač glede na celokupen zgodo-vinski razvoj dane dežele ter njene obstoječe specifičnosti, tako ekonomske in kulturne, kot nacionalne, politične itd.
Po drugi strani je v takšnem stališču vsebovano dosledno zavra-čanje ,4zvažanja socializma", vnašanje socializma v kako deželo od zunaj, osreče"inja kakega naroda s socializmom. Takšno prakso je Moša Pijade v polemiki proti informbirojevskemu ponarejanju zgodo\fine NOB v Jugoslaviji duhovito označil, ko je oroenil določene voditelje določenih vzhodnoevropskih dežel, Jci so v svojih stanovanjih v Moskvi po radiu poslušali vesti o ,,osvoboditvi svojih dežel" (potem pa bili prepeljani v osvobojene prestolnice, da bi prevzeli vladne funkcije). Tito je v tem vprašanju oster in nedvoumen: socializriia in svobode ni mogoče prinesti na bajone-tih. ,,Na bajonetih se ni nikdar pravično razširjala kaka napredna ideja in prinašala preobrazba družbe, temveč samo zasužnjevanje. ,,Če bi rdeča armada napadla kakšno socialistično deželo," je dejal tedaj Tito, ,,bi bil to konec socializma v sv&tu."
S tem je povezanq. ^udi novo pojmovanj? pipletarskega intemar , ciopaH^ma, ^ki,.??. tXiic ,gpy2Lipa v: tJ\^sČJ^qm f^^y:^ i^Samo,-,
svojemu narodu/ljudstvu moreš in moraš služiti, če hočeš biti resničen internacionalist; kdor ne služi svojemu narodu/ljudstvu, kdor ne sliši glasu svojega naroda/ljudstva, kdor noče živeti v prvi vrsti za svoj narod/ljudstvo in mu oblikovati srečno življenje, se ne more imenovati internacionalist, ker lahko še toliko manj želi dobro in srečo drugim narodom/ljudstvom."
Enakopravnosti med socialističnimi deželami na političnem nivoju seveda ne more biti brez ekonomske enakopravnosti med njimi. Način, kako je Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni dajala Jugpslaviji materialno in strokovno pomoč, je bil nesprejemljiv: ,,Nam so potrebni sovjetski inštruktorji in specialisti, niso nam pa potrebni sovjetski komandirji," je dejal v tej zvezi Tito. Skupna jugoslovansko-sovjetska podjetja so bila ,,bolj kolonialnega značaja kot pa zasnovana na enakopravnosti." Hegemonizem v zunanji politiki nosi v sebi ,izkoriščevalske apetite". Na VI. kongresu KPJ/ZKJ je Tito vprašal: »Kaj ni /Sovjetska zveza/ napravila iz nekoč neodvisnih vzhodnih držav, kot so Čehoslovaška, Poljska, Madžarska, Romunija, Bolgarija in tako dalje navadnih kolonij v srcu Evrope? Da niti ne govorimo o zasužnjevanju baltiških dežel še pred vojno."
Takšna internacionalna politika se kaže navznoter v nacionalni politiki ZSSR. T. i. teoriji o vodilni vlogi Sovjetske zveze v svetu odgovarja na notranjem planu ,,teorija" o vodilni naciji v Sovjetski zvezi.
,,Praksa vodilne nacije v ZSSR, to je ruske, je pripeljala do strahovitih posledic za neruske nacije. Nekatere od njih, ki so bile nekoč, to je preden so jih zasužnjili carski generali, ne le etnično kompaktne, temveč tudi samostojne kot države, so danes popol-noma izbrisane s površja zemlje, in to na najpodlejši način, ki bi mu iahko celo Hitler zavidal". Takšna praksa ima značilnosti genocida. ,,Kje je Nemška republika v Povolžju, v kateri je živel eden najsposobnejših narodov? V sibirskih tajgah! Kje je Tatarska republika s Krima? Ni je, v Sibiriji je, izginila je v tajgah in močvir-jih! Kje so Cečeni s Kavkaza? Ni jih, pregnani so s tistih gričev, kjer so se stoletja kot svoboden narod borili za svojo svobodo, izginili so v Sibiriji, pogoltnila jih je ogromna sibirska tajga in morajo tam postopoma umirati, ker jim tudi podnebje ne odgo-varja. Kje so tisoči in desettisoči Estoncev, Letoncev in Litvancev? Ni jih, vsak dan jih vodijo v Sibirijo, da bi tam pod najtežjimi pogoji delali in izginili s površja zemlje." ,,Teorija vodilne nacije v mnogonacionalni državi je izraz dejanskega podrejanja, nacional-nega zatiranja in ekonomskega izkoriščanja drugih nacij te dežele s strani vodilne nacije."
Takšna praksa, navznoter in navzven, nima seveda ,,ničesar skupnega z marksističnim in leninističnim pojmovanjem enako-pravnosti in suverenosti majhnih narodov, pravilnega gledanja na reševanje nacionalnega vprašanja. pravico vsakega naroda, da sam svobodno odloča o svoji svobodi, prostovoljnosti odiočanja vsakega naroda, ali se bo in kdaj združil s kakim drugim narodom ali odcepil. ko bi to ne bilo v njegovem interesu."
Ce so se, kot pravi Tito, jugoslovanskim komunistom odprle oči najprej in posebej ob zunanji politiki Sovjetske zveze, je morala analiza te problematike pripeljati do analize vzrokov te in takšne zunanje politike. torej do analize sovjetske družbene dejanskosti same: ,,Kje se nahajajo vzroki takšne nesocialistične zunanje politike ZSSR? Nahajajo se v sovjetski dejanskosti, v celokupni notranji strukturi te dežele. ekonomski, politični, kulturni." Preden pa prikažemo Titovo analizo ,,notranje strukture" Sovjet-ske zveze, velja opozoriti na nek drug bistven moment spora med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.
Ta spor ima ,,globoko idejno vsebino". V tem ko se KPJ spopri-me z informbirojem striktno s pozicij marksizma-leninizma, je njen boj proti stalinistični ideološki kampanji hkrati boj za marksizem-leninizem, da bi pa to mogli, so morali marksizem-leninizem ne le obraniti pred revizionizmom, temveč ga tudi naprej razvijati. Sovjetski družbeni dejavnosti se je lahko prišlo do dna samo z marksizmom-lenip; liiom, toda ne s takšnim marksizmom-lenini-zmom, karkšen je vladal v stalinski Sovjetski zvezi.
Tito je na ta moment nenehno opozarjal. Poudarjal je, da je »zasluga naše partije prav v tem, da je pokazala, da gre v vsem tem sedinjem zadržanju proti nam v resnici za teoretsko izkrivljanje in revizionizem", ter dejal, da je ponosen, ker je gpneralni sekietar ,,komunistične partije, ki je v tem času, ko so krenili v revizioni-zem, visoko dvigniia zastavo obrambe marksizma-leninizma pred revizionizmom." Če so Sovjeti in njihovi pomagači, jzdali piincipe marksizma-leninizma in krenili po drugi poti," je bilo stališče KPJ naslednje: ,,zgraditi socializem, dosledno ostati zvest znanosti Manca-Engelsa-Lenina, ne odstopiti niti za korak od te znanosti ter ne dovoliti nikomur, da se ukvarja z revizionizmom te znanosti in jo v praksi izkrivlja."
Ob tem ni treba spet poudarjati, da so jugoslovanski komunisti dokazovali v praksi resničnost spoznanja, da revolucionarne prakse ne more biti brez revolucionarne teorije, izgradnje socializma/boja za komunizem ne brez marksizma-leninizma in boja zanj. Bistve-nega pomena je, da se niso zapletli v enega temeljnih, elementarnih nesporazumov tistih t.i. kritikov stalinizma, ki menijo, da je stalini-zem dogmatizem. Stalinizem kot ideologija ni dogmatizacija marksizma-leninizma, temveč je revizija marksizma-leninizma. Ni dogmatizem, pač pa je revizionizem. Dogmatizem je le toliko, kolikor dogmatizira svoje revizionistične operacije.
Tito opozarja, da ideološka revizija marksizma-leninizma izvira iz ,,revizionizma socialističnih principov v praksi", da je ta revizio-nizem ideologija sodobne nesocialistične, nerevolucionarne, proti-revolucioname družbene prakse v Sovjetski zvezi. Posebej prikaže,
do kakšne idejne konfuzije je pripeljala potreba ,,teoretskega" opravičevanja dane politične in ekonomske prakse na področju ekonomske in politične teorije.
V ekonomski teoriji je bil Stalin prisiljen razglasiti revizijo Marxovega Kapitala, objaviti, da so temeljne kategorije Marxove kritike politične ekonomije zastarele. Tito dobro vidi, da služi izločenje tistih kategorij, s katerimi je Marx analiziral in prikazal izkoriščanje -delavcev v kapitalistični družbi, maskiranju izkorišča-nja delavskega razreda v stalinski Sovjetski zvezi. O aktualnosti   \ Marxovega Kapitala (tudi še) v procesu graditve socializma Tito ne   ; dvomi. Takb lahko tudi pokaže, v kakšni neprijetni situaciji so se znašli Stalin in njegovi dvorni ideologi: ali se odpovedati Marxu ali pa iluziji, da je to, kar pri njih vlada, socializem.
,,Iz tistega, kar Stalin govori, se vendarle vidi, kakSne misli mučijo tam ljudi: ali naj se spremeni Marxove ekonomske zakone, to je izmisli nove kategorije za produkcijska razmerja v ZSSR, to pa pomeni javno odreči se znanosti Marxa in Engdsa; ali v ZSSR še naprej obstojajo kapitalistični elementi v produkcijskih razmerjih ali se razvijajo državnokapitalistični elementi v produkciji in blagovni menjavi, in je potem treba najti vzroke. Tega Stalin noče priznati in zato podaja svojo konfuzno in niti malo socialistično razlago ter, kot ponavadi, čisto farizejsko." Edina rešitev, možna s stalinistične pozicije, je revizija marksizma oziroma, kot se je znal izraziti Marx, skurbanje teorije. Druga kardinalna točka revizije marksizma—leninizma v Sovjetski zvezi, ki jo posebej omenja Tito, je ,,teorija o nujnosti krepitve države in državnega aparata, kot tudi funkcij države, predvsem v gospodarstvu, pa tudi na ostalih področjih življenja. Nasproti znanosti marksizina-leniniznia torej — krepitev in ne odmiranje države. Se lahko najde bolj tipičen primer revizije Manca, Engelsa in Lenina"? Tito ironizira Stalinovo razlago, da naj bi bila ta ,,teorija" razvijanje marksistično4eninisti-čnega pojmovanja države, ter sklicujoč se na klasike marksizma pojasni, za kaj gre: ,,Razume se, da je Stalinova revizionistična teorija o nujnosti krepitve države rezultat notranjih protislovij, ki so nastala na temelju razvoja ne v smeri socializma, temveč po poti državnega kapitalizma. Potemtakem želi Stalin krepiti državo navznoter, da bi obdržal v podrejenosti mezdne delavce ter sistem eksploatacije sploh, navzven pa, da bi izvajal svojo imperialistično politiko. Tu je treba seveda dodati - tudi da bi podrejal in zatiral različne neruske nacionalnosti."
JJuzije o Sovjetski zvezi so se, po Titovih besedah rušile posto-poma. ,,Mislili smo," pravi o tej deželi, ,,da je, kljub vsem sla-bostim, za katere smo vedeli, vseeno socialistična, ker nam dotlej ni prišlo niti na pamet, da bi njene notranje slabosti podvrgli kritiki in poiskali vzroke teh slabosti." Analiza diužbenih razmenj v stalinski Sovjetski zvezi je zato dokončna deziluzija in osvoboditcv.
Ko govori o birokratizmu in državnem kapitalizmu v Sovjetski zvezi, se lahko zdi, da jugoslovanska kritika stalinizma ne prinaSa ničesar novega. In če bi ne povedala ničesar drugega, v resnici ne bi prinašala ničesar novega v zgodovino marksistične analize stali-nizma in s tem v zgodovino marksizma4eninizina sploh. V tem primeru bi ponavljala in variirala trockistične, nekateie sodalno-demokratske, levokomunistične in anarhistične kritike porevohidj-ske Sovjetske zveze. Nobena teh kritik se ne dokoptje do razred-nega substrata, do razredne baze stalinske Sovjetske zveze. Zgodo-vinski pomen jugoslovanske kritike pa je prav v tem, da je prva razredna kritika stalinizma v organiziranem komunističnem gibanju.
T ito in njegovi sodelavci so zgodovinskomaterialistično analizi-rali družbeno bazo staiinizma tri desetletja prej, kot so ndcateri modni bolj ali manj marksistični teoretiki (npr. Althusser) to podjetje postavili kot formalen, obči postulat. Vprašanja dmžbene baze stalinizma niso postavili abstraktno, temveč konkretno, tj. kot vp-ašanje položaja delavskega razreda v Sovjetski zvezi, kot vprašanje mesta in vloge delavskega razreda v procesu produkcije in reprodukcije sovjetske družbe. Šele ko je bilo vprašanje postavijeno tako, je bilo moč spoznati, kaj je s socializmom v Sovjetski zvezi.
,,ZSSR je v svojem notranjem razvoju že zdavnaj stopila s poti socialističnega razvoja na pot državnega kapitalizma z birokratskim sistemom, kakršnega se doslej ne spominjamo. Birokratizem je v ZSSR postal samemu sebi cilj. Vse bdj in bolj se spreminja v eksploatatorsko silo, ki se je postavila nad diužbo, ki ne le zavira vsak nadaljnji razvoj revolucije in revolucionarnc misli, temveč postopoma likvidira pridobitve oktobrske revoludje in dobiva vse bdj kontrarevolucionarni značaj." Ta ugotovitev bi lahko izzvenela kot fraza, če ne bi bilo postavljeno vprsSanje: JKakSen je v Sovjetski zvezi odnos do delavcev? " (V tekstu na stiani 146 sledijo tri pike, ob katerih podvomimo, da gre le za ^^skrajiavo tistih dek>v teksta, ki niso T. i.)
)TKo sem že omenil odnos do delavcev", nadaljige Tito, poglej-mo, kakšne nečloveške metode se uporablja nasproti delavcem v Sovjetski zvezi. Na dolgoletno prisilno delo in konccntracijska taborišča obsojajo ljudi, ki nimajo dovolj zavesti, ki so, recimo, napravili ta prekršek, da so odSli iz kake tovarne ali zamudili na delo, takšnc razglaJajo za sovražnike. Ne vpraia se, ali jc to storjeno zavestno, hote, ali sc je nehote pripetflo, da je kdo zamudil. Z eno besedo, tam poskušajo prevzgojiti Ijudi na poKcgski način, z najbolj drakonskimi ukrepi. To ni socialistična metoda in nima s socializmom ničesar skupnega. Potem, tovariši in tovariiice, kako izgledajo ti delavci danes, trideset in več let po veliki dctobrski revoluciji? So taki, ki so tudi v opankah iz ličja, so taki, so tudi razcapani, ki izgledajo, ko pridejo v fabriko, žalostno, kot v kaki kapitalistični deželi v začetku prvotne akumulactje. Kje pa je tisto, kar so delavcem obljubljaii in kar bi lahko dali, če bi delali
drugače? Toda ne, oni so krenili po drugj pOti. Niso krenili po poti
ustvarjanja  resničnega  socializma,  temveč   po  ooti  državnega
kapitalizma najslabše vrste, opirajoč se ne na delavce, spodaj,
.marveč na svoj NKVD in na svoje oborožene sile. Nastaja kasta, ki
zdaj jaha na plečih milijonskih množic teh narodov."
- [ Na VI. kongresu KPJ/ZKJ je ta podoba kompleksnejša in
*poglobljena:    ,,Petintrideset    let    po    oktobrski   revoluciji   in
štiriindvajset let po kolektivizaciji vasi dobivajo kolhozi državne
nipravnike, kolhozniki pa bežijo s kolhozov. Peintrideset let po
joktobrski revoluciji delavci delajo po fabrikah in podjetjih kot
'"šužnji, podvrženi samovolji direktorja-birokrata. Kje so pridobitve
"velike oktobrske revolucije za delavce?   Direktorji imajo pravico,
da delavce za prekrške obsojajo na prisilno delo. Mar ni to mnogo
slabši položaj delavcev, kot pa v kapitalističnih deželah najbolj
nazadnjaškega tipa?   Voditelji ZSSR blebetajo že o prehodu v
komunizem, v fabrikah pa delajo mezdni  delavci brez pravice
upravljanja in s plačami, ki ne zadostujejo za minimalni — da niti
ne rečemo kulturni — življenjski standard.
Oni govorijo, da je socializem že izgrajen in da se gre v komunizem, milijoni sovjetskih državljanov pa žde v taboriščih smrti in ^prisilnega dela, milijoni ljudi neruskih nacij nimajo svojih pravic, razseljujejo jih po sibirskih tajgah in tam uničujejo. Govorijo o prehodu v komunizem, veliko kmetov pa podpira svoje bajte s koli, da se ne zrušijo, in hodi v opankah iz ličja. Invalidi iz osvobodilne vojne prosjačijo po ulicah. 0 tem bi vam lahko prečitali pismo nekega invalida, ki mi ga je poslal malo pred špopadom leta 1948, o neznosnem stanju in neskrbi za invalide v ZSSR. Kakšna ironija in kakšni pojmi o komunizmu! Če je to tam komunizem, potem se lahko reče, da je to stalinsko-birokratski komunizem."
,,Frazarjenju in žongliranju z marksističnimi termini" postavlja
Tito nasproti sovjetsko prakso. ,,Ta kaže, da v ZSSRnilikvidirana
eksploatacija delavcev, ker oni ne upravljajo s produkcijo, temveč
so samo mezdni delavci, slabo nagrajevani; rie sodelujejo pri razde-
-4jevanju preseženega dela, temveč to vse jemlje državna birokracija
^V obliki ogromnih plač in nagrad. Praksa kaže, da je tam v gospo-
darstvu zelo malo socialističnih form, da pa se vse bolj razvijajo
^^ržavnokapitalistične forme in dobivajo vse pošastnejšo obliko
-i^državnokapitalističnega birokratskega sistema.
"L-*  Kakšna ironija, ko Stalin pravi: ,Posebna vloga sovjetske oblasti
*^aip pojasnjuje z dvema okoliščinama: prvič, s tem, da naj bi sovjet-
¦^ska oblast likvidirala vsako eksploatacijo, ne pa zamenjala eno
*formo eksploatacije z drugo formo, kot je bilo to y prejšnjih revo-
tlucijah."Značilno je to ,naj bi likvidirala vsako eksploatacijo', ker
' je zares ostalo samo pri tem — ker je Stalin zamenjal eno formo
^eksploatapije z drugo, birokratsko-državnokapitalistično eksploata-
cijo delavcev. Engels pravi: ,Z razlikami v delitvi pa nastopajo tudi
razredne razlike. Družba se razdeli na privilegirane in zapostavljene,
izkoriščevalske in izkoriščane, vladajoče in zatirane razrede.' Mar
sovjetska dejanskost ne kaže dovolj jasno elementov, na katere
opozarja Engels? Mar se te Engelsove besede ne morejo prav tako
uporabiti za vsemogočno birokratsko kasto v ZSSR, ki posnema ¦
smetano mezdnega dela ter se na ta način preobrača v vladajočega
izkoriščevalca ogromne množice delavcev ZSSR, ki jim nihče na
svetu, niti sam Stalin, ne more dati značaja svobodnih producen-
tov, ker so sredstva za produkcijo v rokah birokratskega državnega
aparata, ne pa njih, delavcev."
Ta ocena je diametralno nasprotna kakršnikoli obsodbi stalini-zma kot kulta osebnosti, tj. uradni spvjetski razlagi, sprejeti na XX. kongresu KP SZ tri leta po Stalinovi smrti (to razlago skušajo vtisniti Titovemu delu revizionistični posegi, dokumentirani v pričujoči številki ČKZ). Če je bila KPJ po normalizaciji stikov s Sovjetsko zvezo, potem ko je Hruščev javno priznal napake Sovjetov v odnosu do Jugoslavije, pripravljena ,,pozabiti, kar je
gistične, v zadnji instanci nemarksistične teorije o kultu osebnosti. V kriznem letu 1956 je Tito v zvezi s to interpretacijo stalinizma dejal: ,,Mi smo od samega začetka govorili, da tu ne gre le za kult osebnosti, temveč za metode ali prakso, ki je omogočila obliko-vanje kulta osebnosti, govorili smo, da so tu korenine, da je treba po tem neprestano in vztrajno tolči, to pa je najtežje. Kje so te korenine? V birokratskem aparatu, v načinu vodenja, v ignoriranju vloge in teženj d;lovnih množic." Hruščev sam pa je v spominih zapisal, kako je njegova razlaga, ko je prišel prvič v Beograd, nalete-la na smeh jugoslovanskih komunistov.
VI.
Spopad z informbirojem je moral imeti in je tudi imel velik in bistven vpliv na nadaljnji razvoj jugoslovanske družbe.
Temeljni premik v notranji ureditvi in politiki je bilo uvajanje delavskega samoupravljanja. Razredna analiza družbenih razmerij v stalinski Sovjetski zvezi je morala pokazati, da je edina dejanska in resnična alternativa stalinizmu delavško samoupravljanje. Delavsko samoupravljanje kot revolucionaren proces in diktatura proleta-riata.
Predaja tovarn v upravljanje delavcem, ki jo TitD imenuje epohalno zgodovmsko dejanje, je jedro praktičnega premagovanja stalinizma v jugoslovanski dužbeni dejanskosti. To odpravljanje stalinizma pa vsebuje kompleks različnih ukrepov. In ko Tito nakaže, kako se je Jugoslavija, ,,odkar je prišla ta vražja resolucija", začela otresati ,,teh njihovih metod, ki so se postopoma tudi pri nas dokaj vsadila v ^ašem notranjem življenju", omenia decentrali-zacijo, ,,niz zelo ostrih ukrepov proti oblikovanju birokracije", zmanjševanje državnega aparata, odmiranje državnih funkcij, v prvi vrsti v gospodarstvu, kar hkrati spostavlja socialistično demokracijo v produkciji, s tem pa v celotni družbi, reševanje nacionalnega vprašanja, ki naj zagotovi enakopravnost in razvoj vseh narodov in narodnosti, kar vključuje sistem pomoči razvitejših republik manj razvitim, razbremenjevanje izobraževanja, predvsem partijskega, ruskih šablon, idr. V političnem sistemu je ena bistvenih sprememb vloga KPJ, ki se tedaj preimeftuje v ZKJ. V nasprotju s Sovjetsko zvezo, kjer je partija postavljena ,,v položaj pomožnega žandarja birokratskega upravljanja", kjer ni ,,nič drugega kot navaden privesek NKVD", ,,navaden birokratski aparat za podrejanje in zatiranje ljudstva", postane najpomembnejša vloga ZKJ ,,idejno-vzgojnega značaja." Če se gleda stvari v celoti, gre za izdelavo koncepta demokratičnega socializma, pri čemer je ta demokrati-čnost postavljena razredno konkretno. Preden gre za to, da se gleda na človeka (Tito protestira proti stalinizmu lastnemu fetišizmu razvoja materialne baze: ,,Gledaš samo tovarno, ne vidiš pa člo-veka!"), še gleda na človeka-delavca, skrbi za uveljavljanje vodilne in odločujoče vloge delavskega razreda v procesu graditve sociali-zma. Pri tem ne gre za to, da bi delavski razred služil socializmu (kar je olepševalni izraz za novo formo eksploatacije delavcev), temveč socializem delavskemu razredu. To pomeni oblikovanje takšnih družbenih razmerij, v katerih je uveljavljanje dominantne pozicije delavskega razreda v celotni družbeni produkciji in repro-dukciji mogoče in dejansko. V tej točki ne more biti kompro-misov. ,,Revolucija ne trpi polovičarstva", pravi Tito, ,,mi želimo izgraditi socializem, ne pa kakega bastarda družbene socialistične ureditve."
To je izrečeno v polemiki proti buržoaznemu razumevanju — ne le razumevanju, tudi poskusom vplivanja na smer družbenega razvoja v skladu s takim razumevanjem — demokratizacije družbe-nega življenja, ki je bila sprožena po spopadu zinformbirojem.(V tem konktekstu se pokaže, kako umestna je bila uvrstitev Titove kritike Djilasa - govbra na 3. izrednem plenumu CK ZKJ — v dani izbor Titovih tekstov, čeprav neposredno ne govori o stalini-
konec koncev buržoaznega obračuna z njim). Gre za ,,teorijice o svobodi tega ali onega", kot jih imenuje Tito, za zahteve po presa-janju buržoaznih form demokracije v našo družbeno dejanskost. To Tito odločno zavrača in argumentira, da je ,,v formah zahodne demokracije neizogibna tudi družbena forma sploh."
Jasno je da ni socializma brez d;mokracije, da ni socializma brez svobode. Toda jasno mora biti tudi, da ni demokracije brez socializma, da ni svobode brez socializma. Socializma pa ni brez dominantne vloge delavskega razreda v družbi prehoda iz kapitali-zma v komunizem (in samo to je socializem). Ko delavski razred izgubi to dominantno vlogo, ko začne njegov družbenipoložaj slabiti, tj. ko se demontira in ruši diktatura proletariata (kar se je zgodilo pod Stalinom v Sovjetski zvezi), je konec in prehoda in socializma. Dobimo to, kar Tito imenuje bastard družbene ureditve.
Nosilci demokracije in svobode ne morejo biti malomeščanski inteligenti, t.i. svobodomisleci (,,različni kavarniški diskutanti, politikanti, ljiidje okrog raznih uredništev, neki književniki itd "), temveč je to lahko le delavski razred. Djilas (in toliko drugih za njim) ,,niti z besedo ne omenja delavskega razreda, kot da ga ni." ,,Pri njem ni razreda, ni razrednega sovražnika, zdaj smo vsi enaki. Njegov primer pa kaže prav to, kako nevaren je razredni sovraž-nik."
V nasprotju z ideološkim odpisanjem delavskega razreda in njegove zgodovinske vloge, kar naj bi bila destalinizacija, iz Titove analize in kritike stalinizma nedvoumno izhaja, da je dejanska in resnična destalinizacija mogoča samo v smeri krepitve družbenega položaja in vloge dclavskega razreda in delovnih množic. S tem pa je povedano, da revolucija še nizaključena in darazredni boj še ni končan.
Na planu jugoslovanske zunanje politike se je v spopadu z informbirojem na eni strani začela oblikovati koncepcija politike neuvrščenosti (,,Mi smo vedno bili proti tretjemu bloku, ker smo proti vsakemu bloku," je odgovarjal na sovjetske kritike Tito.), na drugi strani pa posebej koncepcija in praksa enakopravnega sodelo-vanja med socialističnimi deželami, komunističnimi partijami in sploh naprednimi gibanji, ki zavrača vsak hegemonizem in vmeša-vanje v notranje zadeve drugih.
Naj zaključimo ta prikaz s Titovo refleksijo svetovnega pomena našega spopada s stalinizmom: ,,Pomen spopada med Jugoslavijo in ZSSR prehaja preko meja obeh dežel. Vtem ko je branila interese naše socialistične dežele, ki se skladajo s postavkami znanstvenega marksizma, se je naša partija postavila v obrambo tega nauka, v obrambo principov socializma pred sovjetskimi revizionisti, pred poskusi, da bi to znanost zamenjali, bolje rečeno, da bi s to revolu-cionarno znanostjo zamaskirali svoje imperialistične in kontra-revolucionarne teorijo in prakso. S tem je naša partija omogočila nadaljnji razvoj revolucionarne misli v svetu vobče.
Naša partija je s tem pred cel svet postavila vprašanje form in pogojev nadaljnjega gibanja socialistične družbe, vprašanje objek-tivnih zakonov razvoja socializma v današnjih novih pogojih v svetu, prav tako pa tudi specifičnih pogojev vsake dežele posebej. Postavila je in v praksi pokazala možnost razvoja socializma tudi v majhni, celo tudi zaostali deželi. Pokazala je tudi v praksi eflkas-nost humanih metod v procesu družbene preobrazbe in drugo.
Zasluga naše partije je v tem, da z živim vzorom vsakdanje prakse v graditvi socializma v naši deželi in z doseženimi uspehi kaže   perspektivo   delovnemu   človeštvu,   ki   so jo   zamračili
oo
Aleksandra Kollontaj:
delavska opozicija
Kaj je treba razumeti pod ,,delavsko opozicijo"? Je treba njeno eksistenco pozdraviti v interesu naše partije in svetovne revolucije delavcev, ali je nasprotno škodljiv, ,,politično nevaren" pojav, ki razkraja partijo, kot je nedavno v nekem govoru med diskusijo o sindikatih dejal tovariš Trockij?
Da bi odgovorili na ta vprašanja, ki zaposlujejo in vzrjemirjajo mnoge naše tovariše, delavce in delavke, je treba najpoprej razjasni-ti naslednje: Kdo spada v delavsko opozicijo in kako je nastala? Kaj povzroča mnenjske razlike med vodilnimi tovariši naših partij-skih centrov in delavsko opozicijo?
Zelo značilno je — in na to je treba opozoriti naše centre —, da spada k opoziciji napredni del razredno organiziranih proletarcev, komunistov. Opozicija sestoji skoraj izključno iz sindikalistov.kot kažejo tudi podpisi privržencev opozicije pod tezami o vlogi sindi-katov. Kdo so ti sindikalisti? Delavci, tisti del napredneavantgarde ruskega proletariata, ki je na svojih plečih nosil vse breme revolu-cionarnega boja, ki se ni razpršil po sovjetskih institucijah in pri tem izgubil zvezo z delavskimi množicami, temveč je ostal z njimi povezan. Biti sindikalist, obdržati trdno, živo zvezo s svojim sindi-katom, to pa pomeni tudi z delavci svoje produkcijske panoge, to v teh viharnih letih, ko se je center družbenega in političnega življe-nja prenesel preko meja sindikata, ni bila lahka in preprosta stvar. Peneči valovi revolucije so zajeii najboljše, močne in aktivne elemente industrijskega proletariata ter jih odnesli daleč stran od sindikatov, pogoltniii ene na fronti, druge v sovjetskih institucijah, spet druge naplavili za mizami z zelenim pisarniškim prtom, pred ogromnimi kupi ,,odpremne pošte", ,,planov stroskov" in ,,predlo-gov".
Sindikati so izgubljali Ijudi. In samo delavci, ki so bili najmočne-je prežeti s proletarskim razrednim duhom, resnični cvet vstajajo-čega revolucionarnega razreda, ki se ga ni dalo korumpirati z ,,oblastjo", površno nečimrnostjo, lovom za ,,sovjetsko kariero" ali s sovjetskim birokratizmom, so ostaliswtranje povezani z množi-cami, delavci, s prav tistimi ,,spodnjimi sloji", iz katerih so sami izšli in katerih organske zveze z njimi niso razdrle niti nobene ,,visoke" sovjetske službe. Brž ko se je vojaški poiožaj na fronti izboljšal in ko je nihalo življenja zanihalo na stran gospodarske izgradnje, so ti tipični proletarci, proletarci iz krvi in mesa, izstopa-joči in trdovratni zastopniki svojega razreda, pohiteli odvreči svoje vojaške in usnjene suknjiče ter dati fascikle z«odpremnoin došlo pošto" v predale, da bi sledili nememu klicu svojih razrednih bratov, tovarniških delavcev, milijonov ruskih proletarcev, ki so tudi v delavski sovjetski Rusiji žJveli sramotno bedno življenje pri-silnega dela . .. S svojim razrednim občutkom so ti na čelu ,,delav-ske opozicije" stoječi tovariši doumeli, da nekaj ni v redu. Da smo v treh letih revolucije sicer izgradili sovjetski aparat in utrdili princip republike delavcev in kmetov, da pa sarr. delavski razred, kot razred, kot enotna, ne v sebi razpršena sociarna enotnost, z enotnimi, enakimi razrednimi potrebami, nalogami in interesi ter torej tudi enako, konsekventno, kratko in jedrnato fofmulirano politiko, igra v sovjetski republiki vedno manjšo vlogo, da daje ukrepom svoje lastne vlade vse manj svoj lastni pečat, da v vse manjši meri določa politiko in ima na delo in mišljenje centralnih oblastnih organov vse manjši vpliv. Kdo pa bi govoril v prvem obdobju revolucije o ,,vrhovih" in ,,nižjih ravneh?" Množice, namreč delavske množice in vodilni centri partije so tvorili enotno celoto. Tiste potrebe, ki sta jih priklicala življenje in boj na nižjih ravneh, so bile precizno izražene, jasno in znanstveno utemeljeno formulirane v vodilnih centrih partije. Nasproti postavljanja vodil-nih vrhov in nižjih ravni ni bilo in tudi ni moglo biti. Danes imamo to nasprotipostavljanje, in nobena agitacija in nobeni ,ustraše-valni" ukrepi ne morejo izriniti iz zavesti širokih množic obliko-
vanja tipičnega novega ,,družbenega sloja" sovjetskih in partijskih vrhov.
Sindikalisti, ki tvorijo jedro delavske opozicije, so to doumeli, pravilneje: začutili s svojim zdravim razrednim instinktom. Prvo, kar so storili, je bilo, da so se povezali z nižjimi ravnmi, da so se obrnili k svojemu razrednemu organu, sindikatom, organu, ki je v teh treh letih najmanj podlegel razkrajajočemu vplivu križajočih se, tujih, neproletarskih interesov /interesov kmetov in buržoaznih elementov, ki so se prilagodili sovjetskemu sistemu/, ki pokvarjajo naše sovjetske institucije in našo politiko speljujejo z nedvoumne razredne usmeritve v močvirje ,,pripravljenosti na prilagajanje . .."
Tako sestoji delavska opozicija predvsem iz proletarcev, poveza-nih z delovno mizo in jaškom, iz srčike delavskega razreda. Omembe vredno pri delavski opoziciji je, da v njenih vrstah ni kakšne velike, izstopajoče postave, da v njej ni tega, kar smo navajeni imenovati ,,vodja". Kot vsako zdravo, neizbežno gibanje z razrednim značajem je izšla iz širokih delavskih množic, in formira-la se je na vseh koncih sovjetske Rusije, kamor govorice o kaki opoziciji gotovo še niso mogle prodreti, ter takoj pognala globoke korenine.
,,Pri nas nismo nič vedeli o tem, da so v Moskvi mnenjske razli-ke in diskusije o vlogi sindikatov", je dejal delegat iz Sibirije na kongresu rudarjev, ,,vznemirjajo nas pa že ista vprašanja, pred katerimi stojite tudi vi." Za delavsko opozicijo stojijo proletarske množice, ali natančneje: delavska opozicija je tisti del našega industrijskega proletariata, ki ga označuje trdna razredna poveza-nost, razredna zavest in razredna disciplina, ki meni, da se velike ustvarjalne moči proletariata pri izgradnji komunističnega gospo-darstva ne sme zamenjati s formalnim jzveskom o diktaturi delav-skega razreda.
Kolikor više se vzpenjamo po lestvi sovjetskih in partijskih ,,služb", toliko manj privržencev opozicije najdemo. Kolikor glob-Ije prodiramo v množice, toliko večji odmev nahaja program delav-ske opozicije. To je značilno, to je vredno pozornosti, to morajo vodilni centri naše partije upoštevati. Če se množice oddaljijo od ,,vrhov", če se oblikuje razmak, prepad med vodilnimi centri in množicami, pomeni, da v vrhovih ni vse najbolje, posebej tedaj ne, če množice ne molčijo, temveč mislijo, nastopijo, se postavijo v bran in zagovarjajo svoja ,,gesla". Vodilni vrhovi lahko odvrnejo množico z ravne poti zgodovine, ki pelje k zmagi komunizma, le tedaj, ko množica molči, se podreja, ko pasivno in zaupljivo sledi vodje.
Tako je bilo 1914 ob začetku svetovne vojne, ko so delavci verjeli vodjem in odločili: ,,Pot zgodovine poznajo bolje od nas. Naš instinktivni protest proti vojni nas vara, molčati moramo, ta občutek zatreti in poslušati one gori." Ko pa se množica razburi, ko misli, kritizira, ko trdovratno glasuje proti svojim Ijubljenim voditeljem — pri čemer mora zatreti občutek osebne simpatije nasproti njim —, postane resno. In tedaj je naloga partije, da ne zamolčuje razlik, da ne obklada opozicije zneutemeljenimivzdevki, ki ničesar ne povedo, temveč da se resno poglobi v vprašanje, kje je vzrok mnenjskim razlikam, kaj hoče delavski razred, nosilec komu-nizma in njegov edini ustvarjalec . ..
Delavska opozicija je torej napredni del proletariata, ki ni pre-trgal zveze s sindikalno organiziranirni delavskimi množicami in se ni raztepel po sovjetskih institucijah.
Prevedeni tekst je prvi del brošure A.M. Kollontajeve ,,Rabočaja opozicija", ki je izšla pred 60 leti v Moskvi. Ta prevod delavske opozicije seveda ne more zadostno predstaviti, lahko pa ob dblet-nici vsaj malo prispeva, da ne pozabimo zgodovine komunističnega delavskega gibanja.
SOUATTERSTVO
(Nadaljevanje s prejšnje števjlke)
DANSKA
Sredi šestdesetih let sta obstajaii na Danskem le dve osamljeni zasedbi. S študentskimi gibanji konec desetletja pa so začele skupine ,,slum-stormerjev" (jurišne skupine iz predmestij) zasedati prazne privatne hiše v Koebenhavnu v protest proti stanovanjskim špekulantom. Kasneje se je gibanje razširilo na druga mesta, kot Aalborg, Aarhus in Randers. Na Danskem ni bilo nikoli veliko brezdomcev, squatterstvo pa je bilo vkijučeno v druga gibanja, npr. eko-loška in urbana.
Na bivšem parkirišču v Noerrebru, četrti v.
centru   Koebenhavna,  so že pred leti zgradili
zabaviščni park.
Večim poskusom, da bi ga podrli, seje upira-lo tisoče prebivalcev in simpatizerjev. Ceprav je policija navsezadnje spomladi leta 1980 zma-gala, so se nemiri nadaljevali več dni; za barika-de so uporabili osem avtobusov, policaji pa so aretirali na stotine Ijudi.
Na Danskem so od leta 1966 dalje z mno-gimi parlamentarnimi zakoni nekontrolirano odpravljali omejitve za posestnike, zaradi česar so se najemnine drastično dvignile. Le redko upoštevajo zakon, ki omogoča državnim orga-nom zaseči stanovanje, če je prazno več kot štiri tedne, vendarle pa zakon sili lastnike stano-vanj, da jih čimprej oddajo.
Policija na Danskem lahko izsdi squatterje brez odtočb« sodišča, zadostuje že zahteva lastnika; zato so se zasedanja vedno lotevale organizirane skupine, ki so večkrat zapored zasedie isto hišo, dokler se jih ni policija naveli-čata metati iz nje. Po zakonu sicer squatterje lahko sretirajo in zaprejo, toda po nekaj aretaci-jah se to redkeje dogaja zaradi gesla, ki je po-staio priljubljeno v ,,squatterskih krogih": ,,Če si brez doma, pojdi v ječo."
Od leta 1971 so se skupine squatterjev pospešeno povezovale s sorodnimi skupinami, leta 1977 pa so se združile v zveze. Povezale pa so se tudi z združenji najemnikov. V zgodnjih sedemdesetih letih so večinoma zasedali starejše hiše, kasneje pa tudi nova stanovanja v protest proti visokim najemninam. Sodišča so nekoliko obzirnejša kot v Britaniji.
Maja 1978 je v največji danski bolnišnici v Aarhusu nezaposlena mladina zasedla več kot 30 stanovanj za bolničarke, od katerih so bila nekatera prazna več kot dve leti. Uprava bolniš nice je primer predala sodtšču, to pa je odlo-čilo, da squatterji lahko ostanejo, dokler bolni-čarke ne bodo potrebovale stanovanj.
Koebenhaven je tudi prizorišče Christanie, najbolj razvpitega primerka danskega squatter-stva v samem centru mesta, le nekaj minut hoda od poslopij delničarske borze in danske vtade. To nasetje na pribJižno 22 ha je zraslo iz bivSih mornariških kasarn, ki so jih leta 1970opustili, kmalu nato pa so jih zasedli squatterji. Obsega pribiižno 175 zgradb, od velikih kasarniikih btokov in dvoran, kjer je prostora za stotine Ijudi, do majhnih koč. Squatterji so postopoma raziirili svoje ozemlje tudi na oba bregova jezera, ki je btlo svoj čas del utrdbe.
Stavbe so prebarvali ter na steptanih vežba-liščth zasadili drevje in poseiali travo. Večino zgradfo so skrbno popravili z rabljenimi mate-riali, zgradili pa so tudi nekaj novih staoovanj.
Naselje je pravi raj za umetnike, živahno so se razcvetele delavnice, kjer ustvarjajo restavra-torji pohištva, kovači, veiika gledališka skupina, odprii so restavracije, pekarno in številne točil-nice. ,,Svobodno mesto" ima tudi svojo pošto, otroiki vrtec, botnišnico in javno kopai&če. Eno redkih pravil prepoveduje avtomobile — prebivalstvo Christanie namreč pešači ali pa vozi koio.
Stalnih prebivalcev je okrog 1000,poleti pa ie enknt več. Januarja 1976 je koebenhavenska sodna uprava poskušala dobiti podrobne po-datke o prebivalcih Christanie. Od 562, ki so daii podatke, jih okrog 200 ni bilo Dancev, potovica od teh je bila iz drugih skandinavskih deiel, bilo je okrog 90 družin z entm staršem, in deset otrok, ki so pobegnili od doma. Samo okrog 50 Ijudi je biio zaposlenih s polnim deiov-
nim časom izven Christanie, večina pa je prido-bivala sredstva za preživljanje znotraj ,,Svobod-nega mesta". Že s tem so prepričljivo razkrin-kali določbe zahodne družbe, saj so dokazali, da lahko skupnost, kakršna je Christania, živi kot (relativno) neodvisen svet.
Prebivalci Christanie ne volijo stalnih vodij, zavzemajo se za decentralizirano strukturo oblasti. Naselje je razdeljeno na območja, ki se sama ukvarjajo z lokalnimi problemi in kon-flikti. Zadeve, ki se tičejo vse Christanie, pa rešujejo na odprtem srečanju celotne skupnosti, odločitve pa sprejemajo le, če so sprejete so-glasno oz. se z njimi strinja velika večina. Raz-lične delovne skupine se ukvarjajo s posamez-nimi aspekti življenja v skupnosti, npr. z infor-miranjem, čiščenjem, gojenjem dreves, požarno zaščito, organizacijo festivalov itd.
Christania je postala na Danskem tako znana, da se ob vikendih zaustavljajo pred na-seljem vagoni turistov in izbruhajo potnike, ki hočejo videti, ,,kako živijo hipiji." Vtis, ki mnoge od njih odvrne, je precej varljiv, kajti prvi, ki pozdravijo obiskovalce, so navadno pre-kupčevalci z drogami. Nenadzorovano življenje in svoboda obnašanja privabita narkomane, alkoholike in kriminalce; težave, ki so jih povzročali, so že nekajkratogrozile boij ustvar-jalne vidike skupnosti. Probleme so poskušali reševati na različne načine, oktobra 1979 pa se je v Veliki dvorani v Christanii zbralo 3000 Ijudi, ki so ustanovili Ljudsko gibanje proti trdim drogam.
Iz naselja so izgnali prekupčevalce s trdimi drogami, zasvoiene pa so za najmanj šest me-secev poslali na deželo, v posebna naselja, ki so jih zgradtli v ta namen. Vse, ki so ugovarjali, so izključili. Gibanje se je kasneje razširilo še na druge dete Danske.
Javnost je sprva sovražno reagirala na Chri-stanio, deloma tudi zato, ker je bilo težko izvedeti, kaj se tam sploh dogaja. Sčasoma pa je podpora narasla. Leta 1976 je danska TV po-slala v nasdje svojega uslužbenca z družino za teden dni. Oddaja, ki jo je posnel v tem času, je precej vplivala na spremembo prvotnega javnega mnenja, saj je prikazovala, kako je družino postopoma prevzel novi način življenja. Tradi-cionalna politična levica je poskušala razvredno-titi Christanio kot ,,ubežnika", ,,dezerterja iz razrednega boja," toda sčasoma je bilo vse težje podcenjevati dosežke Svobodnega mesta.
Danske oblasti so se glede Christanie razdeli-le na dva tabora. Vlada se je strinjala, da naselje ostane še tri teta (1973-1976) kot ,,začasni družbeni eksperiment," saj je morala priznati, da so mnogi begunci iz modernega življenja in problemov tam našli edino zatočtšče. 1- aprila 1976 pa je pogodba potekla in Christanii je grozila nasilna izselitev. V obrambne namene so prebivalci ustanovili ,,mavrično vojsko", ki se je tako imenovala zaradi različnih barv ki simboli-zirajo različne človeške aktivnc»ti. V centru mesta je demonstriralo 30.000 Ijudi.
Razvlečeni sodni postopki so odiožili izseli-tev za dve leti in ko je Christania dokončno izgubita pravdo, so izdelali dovršeno obrambno strategijjp, ki )e temeljila na odrtosti in nenasil-nosti. Ce bi jih oblasti poskušale izsditi, so imeli pripravljen takle scenarij:
—  zvoniii   bi z vsemi cerkvenimi zvonovi  in vključili vse sirene,
—  zapleteno   telefonsko  omrežje   bi   razširilo alarm po vsej deželi v nekaj minutah,
—  demonstrarrtje  bi   btokirati vse mostove v mestu,
—   legali   bi   na  tračnic«  in  tako zaustavljali vlake,
—   na letališčih bi po vzletnih stezah igrali nogo-met,
—   na ulicah bi prižgali kresove,
—   piratske radijske postaje bi prekinile redne radijske programe,
—  ustavili bi promet po vsem mestu,
—  vse  taksije   bt   po radiu takoj  poklicali  v Christanio.
Ta koordinirani plan je btvši šef Obrambne akademije   NATA  v   Rimu  ocenil   na Radiu Danska kot ,,solidnega, nenavadno inteligent-nega in strateško dobro premišljenega."
Ko se je vlada soočila z naraičajočo družbe-no podporo Christanii, je morala pristati na njen nadalfnji obstoj, dokler ne bi izdelaJi urba-nističnih načrtov za to področje.
V času pisanja (poleti 1980), se zdi, da bo Christania ostala za nedoločen čas, toda prebi-vaici se bojijo, da jim bo vlada vsitila pogoje in omejitve, ki jo bodo dokončno uničili.
PORTUGALSKA
Na Portugalskem je bilo squatterstvo po-membna komponenta političnega dogajanja po padcu fašističnega režima 25. aprila 1974. V enem letu po udaru je bilo samo na področju Lizbone zasedenih 5000 hiš. Leta 1976 so ocenjevali, da je v vsej državi okrog 80.000 squatterjev. Z besedami portugalskega sociolo-
,,Ceprav se je zasedanje stanovanj začelo precej spontano in sprva neorganizirano, so kmalu ustanovili komisije naseljencev, da bi strukturirali gibanje in kontrolirali zasedbe, jih braniii in se bojevali proti oportunizmu.
Gibanje se je razširilo tudi na zasedanje praznih stavb v privatni lasti. Ponekod so sku-pine najemnikov sklenile, da ne bodo več plače-vale stanovanj zaradi špekulantskih najemnin. Hiš niso zapustili niti, ko so oblasti izdale odloke za izselitev, odločno pa so se postavili po robu tudi policijskim in vojaškim poskusom intervencije in včasih jim je celo uspelo ostati. Začasna vlada je priznala, da so stanovanjski pogoji delavskega razreda zelo slabi, toda za-sedbe je obravnavala kot nezakonita dejanja. Septembra 1974 je bil izdan dekret, ki je dajal posestnikom štiri mesece časa, da prijavijo prazne hiše. Večina lastnikov se je zakonu izognila.
Kljub vojaški in policijski represiji se je gibanje še naprej krepilo. V začetku leta 1975 je zadobilo nacionalno razsežnost. Nekatere organizacije revolucionarne levice so ga podprle in prevzele odgovornost za zasedbe poslopij, kjer so nameravale ustanoviti javne bolnišnice, kulturne centre, otroške jasli itd. Nasprotno pa so velike politične stranke, vključno s socialisti-čno in komunistično partijo, gibanje obsodile, češ da gre za ,,anarhistično" in ,,avanturisti-čno" početje."
Portugalski squatterji so leta 1975 zasedali zgradbe za stanovanjske in za skupne namene, npr. hotele za zbirališča, velika poslopja pa so preurejali v zabavne centre za otroke.
Stavbe, ki so jih imeli squatterji za stano-vanja, so bile navadno večje kot npr. v Britaniji in so jih zavzemali množično za ves kolektiv. Trg Oiivais v Lizboni je npr. zavzeia skupina petstotih Ijudi, ki so jih organizirale leve sku-pine.
V tej razburljivi ,,po-revolucijski" atmosferi je bil, razumljivo, eden prvih korakov razlašča-nja privatne lastnine. Posledica tega je bilo množično zasedanje praznih hiš \n velikih površin zemlje, ki so bile v lasti premožnih posestnikov, ter nadaljnje borbe za stanovanja. V Setubalu se je npr. skupina najemnikov povezala in sklenila plačevati le polovično ceno najemnine. V tovarnah so dobili tako močno podporo, da so se morale obtasti ukloniti.
Nekateri squatterji so si priskrbdi dovoljenja za zasedbo. Morali so najti lastnika, si od davčnega urada priskrbeti oceno vrednosti sta-novanja in pristati na plačevanje najemnine, ki je temeljila na tej oceni. Take postopke so koor-dinirala krajevna združenja. Druga plat medalje je pa ta, da so squatterjem, ki tega niso storili, spomladi 1976 zagrozili z izselitvijo. Portugal-ske oblasti so tako uporabile isto taktiko kot britanske in španske, namreč delitev squatter]ev na ,,zakonite" \n ,,nezakonite".
Končno pa je večina bojev zvodenela, ko je vlada postopoma znova vzpostavila privatno-lastniške pravice in prepovedala tako squatter-stvo kot tudi zasedanje tovarn.
ITALIJA
Italija je ena tistih evropskth dežei, kjer je, podobno kot v Veliki Britaniji ali na Nizozem-skem, squatterstvo v zadnjem desetletju zelo raziirjeno. Italijanska poticija ima pooblastila, da squatterje takoj izseli, zato se le-ti lotevajo zasedbv velikem obsegu, največkrat tako, da velike skupine zasedejo prazne stanovanjske bioke, pogosto pa jih vsaj prve dni podpira velika množica simpatizer)ev. V Italiji je državni stanovanjski sklad zelo skromen in ie pogosteje kot v drugih deželah gradijo namesto poceni bivališč draga luksuzna stanovenja, ki navadno ostanejo prazna več mesecev ali ceio tet, preden se najdep stanovalci, ki si lahko privoščijo tolikirto najemnino.
Vsakdanjik squatterskega boja v Rimu opisu-jejo takote /28. april 1971):
,rZeto zgodaj zjutraj zavzame nekaj družin nasiednji stanovanjski biok. Nihče §e ne ve, če p-ipadajo stanovanja državnemu uradu ali ne. Ljudje se začnejo organizirati, se razporejati po stopniščih, medtem pa prihajajo nove družine. Popoldne zavlada naokrog praznično razpolo-ženje. Na nekem balkonu namestijo gramofon in zvočnike, na vse druge pa se nagnetejo Ijudje, ki se razgtedujeto, ali pa prihajajo na obtsk k prijateljem, ki so zavzeti stanovanje.
Na prvem zborovanju se zbere kakJnih sto sauatterjev. Soglasni so: ,Če so stano-van|a prtvatna, potem naj jih državni urad kupi
in nam jih oddaja.' Pojavijo se prvi policaji. Nihče se ne meni zanje. Delavci iz drugih četrti se prihajajo pogovarjat o svojih težavah. Oblju-bijo, da bodo tudi sami storili isto in bodrijo vseljence, naj se ne vdajo. Okrog osmih so vsi bloki (okrog 400 stanovanj) na Via Angeli zasedeni. Kerše vedno prihajajo nove družine, začno zasedati tudi sosednje bloke. Prihajajo s ponvami, žimnicami, kuhalniki. Hočejo ostati."
V  eni najbolj razvpitih zasedb, junija 1971, je 70 družin zasedlo stanovanja na Via Tibaldi v Milanu. Teden bojev z oblastmi se je končal z demonstracijami v podporo squatterjem, ki se jih je udeležilo 30.000 Ijudi. Državni urad je vse nasilno vseljene slednjič preselil.
Zaradi obsežne organizacije, ki je potrebna za uspešno akcijo, se v Italiji zasedbe najpogo-steje pojavljajo v največjih mestih: Milanu, To-rinu, Rimu in Neaplju. Leta 1974 so ugotovili, da je samo v Rimu 3000 družin squatterjev. Zasedbe pa so se pojavljale tudi v manjših mestih, npr. v Palermu, Livornu, Salernu, Bo-logni, Firencah in Benetkah Nek italijanski časnikar je leta 1976 ocenjeval, da so si tega leta prebivalci Italije na tak način priskrbeli več kot 70,000 domov. Squatterstvo v zadnjem času tudi ne vzbuja več takšne pozornosti v italijanskem časopisju, ker je postalo tako običajno, zlasti v večjih mestih da nikakor ne sodi več med ,,novice."
Italijanska komunistična partija skuša pre-prečevati zasedbe, squatterje pa imenuje celo ,,sovražnike delavskega razreda." Zasedanje različnih objektov kot decentralizirana dejav-nost nasprotuje partijski strategiji revolucije in jo celo ogroža. Nasprotno pa anarhistične in revolucionarne leve skupine kot Lotta Continua in Avanguardia Operaia uporabljajo squatter-stvo kot taktiko.
Novejši trend gibanja je zasedanje razpadajo-čih stavb in stanovanj v stanovanjskih predelih mest. Deloma te stavbe preurejajo v krajevne centre, kavarne in alternativne trgovine, ki med drugim delujejo s finančno podporo izvenparla-mentarnih političnih skupin.
Te pobude so se še bolj okrepile z razcvetom ,,svobodnega" radijskega oddajanja, ki sejeraz-širilo po odločitvi italijanskega ustavnega sodišča junija 1976, da odpravi državni mono-pol nad radijskim in TV oddajanjem. Naslednje leto je bilo v Italiji ustanovljenih najmanj 1200 radijskih in 60 TV postaj, organizirale pa so jih večinoma politične skupine.
Naslednja pomembna značilnost italijanske-ga squatterstva je močna povezava s krajevnimi tovarnami. V tovarnah navadno organizacijsko pripravljajo zasedbe in že vnaprej zasnujejo taktiko spoprijema s policijo. Včasih so stano-vanja po nasilni izselitvi zasedali znova toliko . časa, da je policija obupala.
V   Milanu  in Torinu npr. so bili squatterji navadno delavci — imigranti z družinami, ki so se priselili z ubožnegi italijanskega juga, da bi našli delo.
V  Palermu so se leta 1973 gradbeni delavci, potem ko so zgradili stanovanjski biok, z druži-nami vseiili vanj.
Poteg sindikaiistov, imigrantov in poirtičnih partij se z zasedanjem ukvarjajo tudi ženska gibanja. Hitro razvijajoče ze Gibanje italijanskih žensk ustanavlja feministične centre v več mestih prav z zasedanjem. V Mitanu je maja 1976 50 žensk ustanovilo Skupnost Teresa Batista v zapuščenem ,,palazzu" v centru mesta. Ženske so novinarjem povedate: ,,Stavbo, ki nam jo mestne oblasti zdaj odrekajo, smo zasedle, ker nimamo zagotovtjenega stalnega dela, ker slabo zaslužimo, in ker nas nezaposle-nost najbolj prizadeva." Poudarile so, da lastni-ki stanovanj navadno nočejo oddajati stanovanj skupinam žensk, češ da hočejo živeti skupaj samo zato, da bi odprle bordel.
Že več let zasedeno Casa delle Donne (Hišo Žensk) v Rimu so preuredile deloma v stano vanje za ženske, deloma pa v organizacijski center za ženska gibanja.
V   poznib sedemdesetih letih je zasedanje praznih stavb upadlo. Podobno kot v Nemčiji je ,,teroristično" nasilje potisnilo takšne poskuse na rob in jih otežilo ali pa celo onemogočilo.
DRUGE RAZVITE DEŽELE
V  ZDA je bilo v zachjih letih malo primerov zasedb.  Kot v nekaterih drugih deželah, k)er lahko policija takoj posreduje, je šlo večinoma bolj za taktične poteze, ki so javnost opožorile na stanovanjsk« razmere določenega dela prebi-valstva, kot pa za učinkovit in trajen način pri-dobivanja stanovanj. V letih 1969-70 pa )e v New Yorku vendarle vzniknil val zasedb, ki je bit posledica tega, da so privatne stanovanjske btoke odslej zasegale mestne oblasti, če lastniki dalj časa niso plačevali mestnih davkov.
V  New Yorku je polno razpadajočih blokov v  privatni  lasti.   Lastniki so ugotovili, da sc stavbe predrage za vzdrževanje in da jih je ne-smiseino obnavtjati, vendar so še naprej pobirali najemnine in davke od stanovalcev, niso pa jih sami  plačevali  oblastem  v upanju, da bodo zaslužili več, kot so bile vredne zgradbe, še preden bi jih mestna uprava zasegta. Ko so sta-novalci  za to izvedeli, so prenehali plačevati najemnine, vsa dotlej prazna stanovanja pa so zasedli squatterji. V te ^propadlo" newyorške bloke so se večinoma vseljevali črnci in Porto-ričani.  Nekaj jih je ostaio več let,  n. pr. na Manhattanu, kjer je 80 družin tako živelo pet let.
V  KANADt je od 2. svetovne vojne do leta 1971 hitro rastoči Vancouver pometel z baraka-mi v pristaniikem deiu mesta, v katerih je živetoJ
11
20.000 squatterjev. Del teh brezdomcev je na bližnjem otoku Hornby ustanovil novo skup-nost. Hiše so s\ zgradili \z neizčrpnih zalog naplavljenega lesa, ki so ga zbrali na obali.
V AVST RALIJI je zakon o squatterstvu podoben britanskemu. V North Fitzroyu na področju Melbourna so v letih 1975 in 1976 nekaj zasedb organizirale ženske skupine. V Canabem so leta 1974 zasedli zapuščene kasar-ne, squatterji v Sydneyu pa so se vselili ob podpori tamkajšnjih gradbenih delavcev.
Njihova sindikalna združenja so presegla običajno omejenost na boje za izboljšanje delovnih pogojev in zvišanje mezd, saj so po-segla v vsako rušenje ali gradnjo in ju vedno preprečila, če so ocenila, da gre za uničevanje okolja. Prav ti gradbeni delavci pa so tudi podpirali squatterje leta 1973 in 1974 na Victoria Street v okraju VVoolioomoolloo v Sydneyu.
oAU-
uŽ'yztrajnim bojem so razkrinkali tudi veliko k^^pcijo, zveze rriafije s špekutanti ter široko razpredeno podkupovanje in prekupčevanje.
jj^je je označiti ,,nadstrešne" squatterje v HL$JG-KONGU,: ki jih je bilo leta 1972 okrog 50.000. Obiasti imajo za squatterje vse, ki neza-ktyE\i,tp naseljujejo kakršnokoli zgradbo na K|9B^ki zemlji, vključno s prebivalci pločnikov (iszy?eti so le tisti, ki spijo poleti na ulicah), tis^gii, ki prebivajo v jamah in tunelih, na stre-h^rn naseljenifhi na privatnem zemljišču, ,,poroprskimi" squatterji na zapuščenih ali odsjiiženih ladjah. Leta 1975 jih je bilo skoraj 27J5.OOO.
<."(?
Pij '^-------------------------------------------------------------------—-----------
Znano nam je sicer, da tudi v Vzhodni Evropi obstajajo skupinske akcije, toda ali bi lahko tam sploh kakršnokoli zasedbo lastnine imenovali squatterstvo?
Zahod so dosegle govorice, da je nekaj zasedb na Poljskem. Za ZSSR sovjetske oblasti vztrajno zanikajo obstoj squatterstva, zagotovo pa ga je nekaj v Jugoslaviji.
V Ljubljani je večina squatterjev migrantov z juga, ki zasedajo prazna stanovanja v družbeni lastni. Pretežno izhajajo iz nižjih slojev in niso kolektivno organizirani.
Pozimi 1977-78 se je tu odvijala precej razvpita zasedba. Skupina 25 mladih Ijudi, v glavnem študentov, je zasedla veliko hišo v centru Ljubljane. Po kritičnih obsodbah preko raznih medijev, ki so poskušale diskreditirati akcijo s tem, da so jo obtoževale kraje lastnine ter izzivanja ,,anarhije v družbi", so se squatterji čez 14 dni izselili.
V Vzhodnem Berlinu je t.i. ,,posestniški" program podoben načrtu ,,Velikega London-skega sveta". Krajevni sveti brezplačno pre-pustijo skupinam mladih iz Vzhodnega Berlina prazna in razpadajoča poslopja pod pogojem, da jih kasneje prenovijo. Takšni programi po-menijo korak bliže k boljši izrabi razpoložljivih virov in jih lahko obravnavamo kot uradno verzijo squatterstva.
POVZETEK
Skupen vsem različicam squatterstva po svetu je neprestan boj. Vsaka dežefa ima sicer svoje tradicije, zakone, politični in družbeni sistem in stopnjo ekonomskega razvoja, vendar pa vseeno lahko začrtamo nekaj skupnih potez in smiselnih posplošitev.
Za vsa mesta razvitega sveta so značilna podobna dogajanja: gradnja avtocest skozi delavske četrti, preseljevanje Ijudi iz tradicional-nih skupnosti v odtujujoča, izolirajoča in hitro rastoča naselja, gradnja ogromnih objektov za urade. V protest in z zahtevo po ustreznih biva-
liščih in socialnih olajšavah so se v zadnjih de-setih letih dramatično razmahnile rieposredne akcije na tako različnih izhodiščih kot so nu-klearna energija, pravice homoseksualcev in vi-soke najemnine. Podobno so si morale tudi sile oblasti izmišljati nove strategije za učinkovito uporabo ,,grožnje."
Ne gre pa le za podobnost bojev po vsem svetu, pač pa večinoma tudi za istega sovražni-ka. V petdesetih letih so britanski gradbeni in-vestitorji izdelalt izjemno brutafno in učinko* vito tehniko izžemanja ogromnih profitov z gradnjo uradniških poslopij. Ustavila jih nista ne propadajoča britanska ekonomija niti javno ogorčenje zaradi uničevanja okolja; enostavno so si poiskali nova področja — najprej v drugih evropskih dežeiah, npr. na Nizozemskem, pred kratkim pa še v Avstraliji in Južni Ameriki.
Squatterjem se je precej težko organizirati že na nacionalni ravni, še težje pa na mednarodni, vendar pa so gibanja squatterjev iz različnih de-žel že vzpostavila nekaj vezi.
Nizozemski, britanski in švedski squatterji so že večkrat pokazali vzajemno solidarnost na demonstracijah pred ambasadami. Squatterji iz Christania so obkrožili Evropo ter prikazovali filme in diapozitive, kasneje pa, ko je Svobod-nemu mestu grozila izselitev, so pripadniki giba-nja drugih dežel delaii v njihovo podporo.
Za reklamo pa so poskrbeii tudi množični mediji. Na naraščajoče gibanje v Zahodni Nem-čiji je npr. deloma vplivalo prikazovanje nizo-zemskih squatterjev na TV ob eni njihovih zmag nad oblastmi. Neformaine vezi, kot npr. med-sebčjni obiski squatterskih aktivistov, so prav tako pomemben vir informacij in novih zamisli.
Ta kratki oris squatterstva po svetu je razkril izrazite razlike med različnimi gibanji tudi zno-traj posameznih dežel. Na Nizozemskem, Dan-skem, v ZRN prevladujejo v gibanju miadi z izrazitimi političnimi nagibi in z načinom življe-nja, kakršnega zaenkrat omogoča le squatter-stvo. Squatterji v Franciji in Jugoslaviji so po-gosto migrantje, soočeni s skromnimi možnost-mi, da si priskrbijo stanovanje, spet drugi, kot npr. v ZDA, pa so začeli s squatterstvom skoraj po pomoti. Squatterji na Portugalskem so stali na čelu revolucionarnega gibanja, ki ga je imela VVestern Alliance za grožnjo, squatterje v Italiji pa zavrača Komunistična partija kot lahko-miseln odklon.
Ena osnovnih značitnosti kapitalističnega sis-tema je privatna lastnina zemlje. Le-ta pa posta-¦ ja tudi vse pomemmbnejši vir bogastva v kapi-talističnih deželah (delež je npr. v Britaniji v šestdesetih letih narasel od 20 % na 26 %).
Težnja squatterjev povsod po svetu je, da bi z bojem priskrbeli vsakomur primerno bivališče ali kos zemlje, to pa je nujno privedlo do razkri-vanja nevzdržnih stanovanjskih pogojev in kapi-talističnega načina delitve stanovanj. Razlike med dobrimiin slabimi stanovanji v Londonu, Milanu, Buenos Airesu ali pa v Lagosu so ogromne in popolnoma prekrijejo zahtevo, da stanovanj ne bi delili na osnovi privatne lastnine in ekonomske moči, ampak po potrebah. Squatterstvo samo po sebi tega ne počne — saj niti ne more — ker je poljubno in posamično — pomeni pa korak bliže k znosnejšim življenj-skim pogojem za najrevnejše sloje. Squatterstvo ]e samo začasna rešitev, toda kot komponenta progresivnih sprememb bo še naprej po-membno.
dPRAVlClLO
Avtor in uredništvo se opravičujeta za neljubo pomanjkljivost, ki je nastala pri objavi teksta
ZNANOSTIN TEHNOLOGIJA V NOVEM SOCIALNO EKONOMSKEM KONTE KSTU v letošnjih številkah 7-10, 11-12
in 13-14. V uvodu k prvemu nadaljevanju je izpadla informacija, da je bil prevod narejen v okviru
projekta ,,I>olgoročni razvoj Slovenije" pri Zavodu za družbeno planiranje Skupščine SRS.
Uredništvo
Marko   Uršič,  DELO, pošilja za objavo v TRIBUNI (odgovor Dušanu Turku):
ZNANSTVENA FANTASTIKA POSTAJA RESNIČNOST
V prejšnji številki Tribune (22. 5. 1981) mi Dušan Turk pripi-suje ,družbeno bit kranjskcga malomeščana', ne da bi mojo bit empirično poznal, ampak sodeč po članku z naslovom JLnanstvena fantastika postaja resničnost', ki sem gaobjavil vDelu dne 6- maja letos. Preveč energije in časopisnega prostom bi bilo potrebno, da bi svojemu kritično mislečemu stanovskemukolegu (in hkrati bralcem Tribune) dokazal, da je v zmoti Poleg tega je na Sloven-skem v javnih polemikah postalo že nekakšno pravilo, da si sprte strani druga drugi dokazujejo svojo pamet, premetenost, nepred-nost in poduhovljenost. Iz teh raztogov priznavam in tudi sam javno razglašam skupaj z Dušanom Turkom, da sem tako v svoji družbeni kot individualni biti pristni kranjski malomeščan, celo to, da sem ,branilec interesov kapitala', ki .zaradi svojega ideološkega izhodišča ne sme(m) razumeti zgodovinskega procesa akumulacije kapitala v njegovi totalnosti'. Sklepam, da mi to razumevanfe pre-poveduje rnoja mesečna plača, ki je pod slovenskim povprečjem, ali pa diploma profesorja filozofije, kije prej ovira kot prednost pri iskanju ideološko neobremenjene prvletarske zaposlitve: Z Dušanom Turkom pa se ne strinjam v tem, ko pravi, da jadikujem in se sprašujem, kakšna bo v bodočnosti vloga slovenske znanosti, ter da me skrbi ,samobitnost domačega^nacionalnega kapitala in negativna plačilna bilanca s tujino'. Te stntKi me spjoh ne skrbijo, glede njih sem zelo optimističen, še manj pa naj bi zaradi njih jadikoval Zadnjič sem resnično jadikoval pred kakimi desetimi leti, ko sem kot bruc v Nietzschejevi knjigi ,,Tako je rekel Zara-tustra " prebral, da je bog mrtev.
S tovariškimi pozdravi Marko Uršič

izzivr
J. J. SERVAN -SCHREIBERJA
Marksizem se ne zanima v prvi vrsti za to, kar je, teir>->ei za to, kar nastaja.
J.B.S. Haldane
Znanstveno tebnološka revolucija tvori diafektično kontinuiteto z industrijsko revolucijo 18. stoletja. Eden od pomembnejših aspektov znanstveno-tehnolo-ške revolucije (odslej ZTR) je avtomatizacija produk-cijskih procesov, ki je avtonomno, od človeka neod-visno delovanje blagovne produkcije postavila v infor-macijski ali kibernetski tehnologiji.
Informacijska tehnologija, bodisi da gre za njeno uporabo v posamičnem delovnem aktu, proizvodnem prooesu v okviru ene same produkcijske enote, bodtsi v vodtnju produkcijskega procesa v celoti postvarja ozi-roma materializira funkcijo nadzora in upravljanja v tehničnih sredstvih.
Prenos delovne proizvodne funkcije nadzora in upravljanja na tehnična sredstva predstavlja zaključek prenosa §tirih temeljnih skupin delovnih proizvodnih funkcij na tehnična sredstva. (1) Kvantitativne razlike, ki se kažejo v razsežnosti uporabe znanosti pri vseh teh prenosih, so pripeljale do kvalitativnega skoka v od-nosu znanost — produkcija; z nastopom informacijske tehnoiogije se je znanost v produkcijskem procesu, -aztopila".
Vsled tega se samobitna narava procesa blagovne odukcije vse bolj prikazuje kot osamosvojenost in emogočnost njene generične produktivne sile — zna->sti. To dejstvo je lastno (kot vse kaže) informati-*-ani obliki blagovne produkcije ne glede na njeno ?ološko krinko, saj v obliki posebno grobih ideolo-nov nastopa tudi (predvsem) v deželah t.i. realnega icializma. Tako nekateri sovjetski teoretiki že povsem ikrito vzpostavljajo znanost kot temeljno osamosvo-to silo produkcije. Tudi pri nas je v nekaterih for-ulacijah novega petletnega načrta družbenega razvoja ¦niknilo podobno pojmovanje, čeprav je zaradi za-talosti razvoja produkcijskih sredstev <zaenkrat) še v olj embrionalni fazi.
Kot ideološka komuflaža teh objektivno-zgodovin-o potekajočih prestrukturiranj v odnosu znanost-odukcija prva postaja vsemogočna panaceja vsakega Tial social" v tej ideološki osamosvojenosti znanosti .1 družbene totalnosti nastaja teza,, ,,da tehnologija ma po sebi nima državne pripadnosti in ni vezana gansko na noben družben sistem, pač pa je njegov jmemben instrument. (2)" Ta teza je resnična le v liko, v kolikor blagovna produkcija sama postaja, in univerzalen (torej brez državnih meja) produkcijski ičin, lažna pa je v toliko, v kolikor je znanost na ta odukcijski način vezana, oziroma z njim pogojena ne ot instrument, ampak kot konstitutivni del.
Tej ideološki iluziji je v svojem tretiranju sodobne faze razvoja blagovne produkcije zapadel tudi fran-coski žurnalist in znani pisec uspešnic J.J. Servan — Schreiber.
Predmet analize J.J. Servana-Schreiberja (odslej SS) predstavlja v grobem:
— tendenca po premeščanju kapitala v produkcijske razdelke z največjo profitno mero, kar sovpada z veli-kimi kapitalskimi vtaganji v informacijsko tehnologijo
— tendenca kapitala, da širi tržišče z oplajanjem tretjega sveta, kar sovpada z novim programom dežel članic OPEC.
Te kapitalu inherentne tendence, ki jih poganja srce znanosti, postanejo po ideološkem sprevrženju triumf ,,osamosvojene znanosti", po drugi strani pa ,,prosvet-Ijena" strategija šejka Vamanija in druščine OPEC.
Nezmožnost proniknjenja v drobovje btagovne pro-dukcije vodi pri SS v znano klinično sliko brezglavega utopizma (3) in pridigarstva: utopije, ki je v glavi se-stavljena in dejansko že obstoječa stvarnost, pridiga-nja, ki je le do moralnih ali kakršnih drugih norm po-vzdignjena ,,volja" kapitala. Kljub voluminoznosti zadnjega literarnega podviga SS lahko njegovo stališče predočimo v dveh tezah ozrroma v eni sami:
— presežna vrednost, ki se akumulira v produkcij-skih panogah z največjo profitno mero, kar sovpada s tistimi produkcijskimi panogami, kjer je delež informa-cijske tehnologije največji (kar zopet geografsko sovpa-da z Japonsko).
— na, bi oplajala tretji svet, saj ,,to kar se od tretje-ga sveta zahteva je .,. da bi kar najbolj obogatel m bi lahko za ves ostali svet in tudi sam zase postal velik trg(4)".
Ti zgodovinski procesi že dalj časa potekajo in SS ni niti njihov prerok niti odkritelj, pač pa povsem odkrit apologet, Zgodovinska utemeljenost teh pro-cesov je v tem, da povsem nehotno, vendar po notranji nuji razvoja blagovne produkcije omogočajo ostvaritev dejanske preobrazbe in ukinjanja nje same v svetovnem merilu.
Revolucionarna stran teh procesov, ki leži onkraj avtomatizmov blagovne produkcije, SS-ju okameni v samodejno preobrazbo le-te, prehod iz kraljestva nuj-nosti v kraljestvo svobode, po SS-ju, torej ustoliči kra-Ijestvo svobode tako, da dokončno prizna vsemogoč-nost kraljestva nujnosti.
Kljub vsemu se je potrebno zavedati, da so vpra-šanja, ki si jih zastavlja SS ne le pomembna, ampak bistvena — ne zaradi globine in prodornosti njegovih odgovorov nanje ampak zaradi njihove plitkosti in ideološkosti ter zato zaslužijo ne le analizo temveč predvsem ostro kritiko.
Senzacionalen sprejem, ki ga je doživela njegova zadnja knjiga je pripisati predvsem dejstvu, da so mnogi poklicani in redki izvoljeni našli v njej kateki-aem tehnokratizma, ki jim na nivoju apologetske teori-je kuje njihov družbeni presto! v zvezde.
IZ2IVPRVI:
V Radikalnem manifestu(5) jeSS postavil svoj poli-tični program, program ,,revolucionarnega refor-tnizma", s katerim se je hotel spoprijeti s protislovji todobnega kapitalizma. SS pravilno ugotavlja, da bla-govna produkcija uklepa človeka v spone zakona o produkciji presežne vrednosti, da ,,produkt človeških rok vlada nad njim samim", oziroma kot trdi sam, ,,da je človek suženj ekonomije in da ga je treba te sužnosti osvoboditi"(6). Le pot, po kateri naj bi ta osvoboditev potekala je res precej samosvoja, da ne uporabim moč-nejšega izraza. SS se zavzema za reforme, ki naj bi jih
vedla država, zakaj ,,ni je bolj revolucionarne stvari
it je resni reformizem'"(7) Ta non plus ultra revolucionarna zadevščina naj bi
jnela seveda na močnejši vlogi države, kot pa jo ima
po SS ta že sedaj. Država je po SS neka pogruntavšči-na, nekakšen ..contrat social", skozi katerega se uskla-jujejo interesi, saj bi se bilo ,,neprevidno zanašati na naravno približevanje posameznih interesov."(8)
Pravgotovo ,,neprevidno": Zaradi te ,,neprevid-nosti" — s strani vladajočega razreda — razredni boji, ki jih producirajo nasprotja blagovne produkcije, vedno znova vzpostavljajo državo kot poslednjo inšta-nco njihove obče družbene posvetitve. Država je torej vedno znova sproducirana, ne more biti niti vzpostav-Ijena niti razpuščena, lahko kvečjemu preneha obsta-jati takrat, ko prenehajo obstajati vzroki, ki jo produ-cirajo.
Po SS je država zares pravi idealni instrument vse-občega usklajevanja interesov, ki so jo ,,človeške skup-nosti izumile že pred davnim časom . . . (in) ki naj uspešno rešuje probleme takšnega obsega. Samo druž-bi, ki je o njej sanjal Marx se posreči, da shaja brez nje."(9) Takšna interpretacija marksistične teorije o državi je seveda znana. Marx in z njim Lenin nista ,,sanjala" o brezdržavju, nista tudi trdila, da je nekoč bila država, zdaj pa je ne bo več, ali da je nekoč ni bilo, zdaj pa je. Pokazala sta le zgodovinske pogoje, ki državo producirajo. Ko teh pogojev ni več, tudi država izgine. Razvoj blagovne produkcije same vodi k ukinja-nju teh pogojev. Zanimiva je tudi tale interpretacija ukinjevanja pogojev produciranja države:" Socialistič-na, ali bolj natančno, komunistična ideologija sestoji torej v trditvi, da bi to nasprotje (med delavci in delo-dajalci-op. avtorja) prešlo v trenutku, ko bi država po-stala lastnik proizvajalnih sredstev po poti ekspropri-acijeali pa nacionalizacije."(IO)
Torej s tem, ko bi država, ali bolj natančno vlada-joči razred postal lastnik proizvajalnih sredstev ali še bolj natančno, s tem ko bi stvari bile kot so, bi takšne tudi ostale. S tem, ko proizvajalna sredstva pridejo v roke države, pogoji za njeno odmrtje še niso vzpostav-Ijeni. To se zgodi šele v trenutku, ko produkcijska sredstva postanejo last producentov samih. To je Arhi-medova točka socializma ,,ali bolj natančno" komuni-zma.
IZZIV DRUGI:
Vloga države, kot jov svoji utopiji vzpostavlja SS, je dejansko že uresničena. Poglejmo si še, kakšna je eko-nomska doktrina, ki jo v svojih delih razvija SS.
Čeprav trdi, da naj bi ,,politika radikalov torej spre-meniia vse vrednote, ki jih ekonomski liberalizem vsi-Ijuje človeku" (II) po drugi strani ugotavlja, da sta ,,svobodna konkurenca in pa resnična gospodarska tve-ganja nujno potrebna"(12). Ti obrati niso novi, SS bi rad blagovno produkcijo brez blagovne produkcije, kar lahko vzpostavi kvečjemu skozi utopični program lo-čevanja politične \n ekonomske oblasti, s tem, da ne zahteva ukinitve privatne lastnine ampak zgolj njenega delovanja, in s tem, ko zahteva ponovno porazdelitev družbenihsil (13).
Zanimivo je, da SS pravilno ugotavlja najsplošnejše zakonitosti blagovne produkcije, vendar pa njegova analiza nikakor ne poseže tako globoko, da bi mogel ugotoviti, kakšni so pogoji njenega preseganja in do-končnega ukinjenja. Zato vedno znova na mesto bla-govne produkcije postavfja zopet njo samo, le da v drugačni preobleki, z večjo ,,demokratizacijo življe-nja" in večjimi intervencijami države v gospodarstvo. Ti svoji koncepciji, ki jih je SS postavil že v Ameri-škem izzivanju predvsem pa v Radikalnem manifestu je do kraja razvil v svoji viziji informacijske družbe v Sve-tovnem izzivanju.
SS skoraj natanko sledi stališčem, ki jih izraža krog ameriške tehnične inteligence v manifestu ,,Trojne revolucije"(14), ko ugotavlja, da je sedanja oblika ka-pitalističnega produkcijskega sistema preživela, ne po-splošuje pa te ugotovitve na kapitalistični sistem sploh. Sedanjo obliko naj bi po njihovem nadomestil demo-kratični državni kapitalizem. Vendar, medtem ko ti avtorji izhajajo iz neustreznosti industrijskega produk-cijskega sistema v obdobju, ,,kibernetske revolucije", izhaja SS iz dejstva, da kapitalizem oziroma zakon o produkciji presežne vrednosti subsumira človeka pod logiko ekonomskih zakonitosti, namesto da bi si člo-vek sam podredil produkcijo. Plafon, ki ga nikdar ne prebije je pač dejstvo, da prehod v ,,kraljestvo svobo-de" vzpostavlja tudi povsem novo obliko produkcije, bistveno drugačno od blagovno- kapitalske oblike. S tem, ko Schreiber odkriva novo zgolj v prevrednotenju starega in ne v njegovi radikalni ukinitvi, nehotno po-staja tudi njegov medli apologet. IZZIVTRETJI:
V Svetovnem izzivu SS ugotavlja, da sta danes v ,,svetovni ekonomiji dve ključni sili — energija in ka-pital"(15) pri čemer je energija predstavljena kot pri-marna. SS-ju je torej sodobna oblika blagovne produk-cije razpadla v pretakanje kapitala in pa pretakanje energije, oziroma njenega najbolj neprečiščenega opredmetenja — nafte; kapital in energija nastopata kot samostojna pogoja in produkta svetovne ekono-mije. Vendar pa je takšen zgolj videz, energija še zdaleč ni na istem nivoju kot kapital. Res je, da je energija nekako od začetka 20. stoletja postala osnov-no in poenotujoče blago na katerem se vzpostavlja svetovna ekonomija, vendar s tem še vedno ostaja bla-go, mobilis in mobile; le v tem smislu bi lahko bila resnična trditev SS, da je ,,nafta osnova potrošniške družbe"(1S).
Dejstvo, da je energija osnovno in poenotujoče bla-go je po drugi strani tudi vir ekstraprofitov pri pro-dukciji tega blaga, zato je ,,za ves svet kapljica nafte vredna toliko kot kaplja krvi" (17).
Ta vloga energije v blagovni produkciji in pa geo-grafska porazdelitev njenih osnovnih surovinskih virov (predvsem nafte) skozi protislovja, ki jih v svetovnem merilu ustvarja blagovna produkcija določata ceno tega blaga. Rast cene osnovnega energijsko surovin-skega vira seveda pospešuje prizadevanja, da bi se ce-lotna produkcija vzpostavila na drugačni, vsesplošno dosegljivi in količinsko neomejeni osnovi.
Del teh prizadevanj je bil doslej usmerjen predvsem v raziskovanje možnosti uporabe jedrske fuzije in pa alternativnih energij kot osnovo procesa družbene pro-dukcije, zlasti po tem, ko se je izkazalo, da jedrska energija tega mesta ne more zasesti.
Vendar pa kljub intenzivnim raziskovanjem postaja vse bolj očitno, da nadomestne surovinske osnove v produkciji energije ustvarjajo več protislovij kot jih rešujejo. V tem dejstvu je treba iskati razlago za težnjo kapitala, da vzpostavi svoj lastni proces reprodukcije na povsem drugačnih osnovah; oziroma kot je trdil
bivši energijski minister ZDA J. Schlesinger, ,,da se (mora) celotna industrija vzpostaviti na drugačnih tehnoloških in industrijskih osnovah"(18). Te ,,dru-gačne tehnološke in industrijske osnove" je SS odkril v informacijski tehnologiji, kjer je po njegovem ,,infor-macija prevzela vlogo, ki jo je včasih imela ener-gija"(19). Medtem, ko jejndustrijska družba hlastala v eksponentnem zaletu naravne resurse, (naj bi) infor-macijska družba . . . ustvarjala materialne dobrine in razvijala človeške sposobnosti v eksponentnem tem-pu."(20).
Ta mehanični quid pro quo nned energijo in infor-macijo je po SS soteriološki izhod iz krize sodobnega kapitalizma, vendar tako kot je v prvi vrsti mehaničen je v drugi nesmiseln, saj energija in informacija niti naravoslovno niti družbeno nista substanci, ki bi lahko enakopravno vstopali v quid pro quo.
IZZIV ČETRTI:
Informacija je po SS poleg snovi in energije ,,ena od osnovnih sestavin narave"(21). To sicer v grobem drži vendar pa se je potrebno zelo natančno zavedati bist-venih razlik med energijo (oziroma snovjo) in infor-macijo. Medtem ko energija predstavlja določeno no-tranjo lastnost obstoječega, je informacija vedno opre-detjena skozi naprej postavljen kot. Informacija torej popolnoma zavisi od referenčnega sistema, ki jo anali-zira, oziroma dešifrira.
Opomba: tudi energija je odvisna od referenčnega sistema, vendar pa le v njenih relativnih odnosih, infor-macija zavisi od referenčnega sistema absolutno.
V naravi poznamo dva velika sistema procesiranja informacij: prvi je biosintetična mašinerija celice, drugi je živčni sistem višje razvitih živali. Glede na gotovost znanstvenih spoznanj o obeh sistemih se bomo tu omejili le na prvega (drugi še vedno ostaja skrivnost, vendar zaradi tega ne tudi čudo, kot bi reket Goethe).
Referenčni sistem procesiranja biološke informacije v zadnji inštanci ostaja evolucija, vendar ne v smislu kot ga zagovarja SS, češ, da se je ,,v selekcijskem boju ohranila le vrsta bolj bogata na informacije" (22). Ne, evolucija ostaja v splošnem le referenčni sistem, v okvi-ru katerega je biološka informacija nasploh smiselna, oziroma sploh je.
Biosintetična mašinerija celice je primer par exce-llence, da informacija in energija ne moreta vstopati v quid pro quo odnos, ampak lahko vstopata le v hierar-hične funkcionalne povezanosti (23). Nadaljnja analiza odnosa energija-informacija presega okvir tega sestavka in bo izšla v poglobljeni obliki na drugem mestu. Do-volj je, da navedem le zaključek: naravoslovje ugo-tavlja, da zamenjevalni odnos med energijo in informa-cijo ni mogoč.
Ako govorimo o informacijskitehnologijioziromao informatizaciji družbe, potem, kot smo že ugotovili, govorimo o opredmetenju upravno-nadzorne proiz-vodne funkcije v tehničnih sredstvih. Upravno nadzor-na proizvc -« funkcija ni zamenljiva z ostalimi tremi proizvodninn funkcijami, od katerih se prvi dve vežeta na pretok energije v produkciji, tretja pa na znanost (glej opombo 1) in njeno vlogo v produkciji. Tudi s stališča družboslovja energija in informacija nista so-izmerljivi količini, razen v kolikor ne nastopata v čutno-nadčutni obliki blaga.
Iz konteksta nazorov SS ni razvidno kakšen kon-kreten quid pro quo med energijo in informacijo ima v mislih. Neposredna zamenjava na nivoju konstituent narave je nemogoča, na nivoju proizvodnih funkcij tudi,  ostaja torej le še enakost menjalnih vrednosti
,!,«
TRENUTEK LEVEGA
znotraj okvira blagovne produkcije. Da takšna za-menjava le-te ne presega je jasno že po definiciji. V čem je potemtakem njen tour de force? Namesto enega blaga postavlja v gorišče drugo, vendar pa to ne spremeni zakonov gibanja, spremeni le trajektorije drugih blag. SS stoji na statišču, da zamenjava enega osnovnega blaga z drugim lahko odpravi krizo blagov-ne produkcije, vendar; ta kriza se lahko odpravi le z ukinitvijo btagovne produkcije same, substitucijapa še nikdar ni bila negacija.
IZZIV PETI
Zanimivo je, kako SS rešuje problem brezposel-nosti, ki nujno spremlja informatizacijo družbe.
Legitimna se mu zdi tale trditev: ,,ne da infor-macijska družba zapira delovna mesta, temveč jih odpira" (24), to naj bi bilo pravilo, ki po njegovem ne velja le za primer Japonske, tfamveč je ,,absolutno pra-vilo veljavno za vse" (25). Informatizacija tako posta-ne «,po definiciji izvor novih delovnih mest" (26), ki ,,jih ustvarja v veliko večjem obsegu, kot jih ukinja" (27).
Na kak skrivnosten način se pravzaprav dogaja ta čudež v Svetovnem izzivu kar noče in noče postati jasno. Izzivalno je postavljena le trditev, da večina od-puščenih delavcev vzstopa v produkcijo soft vvare, ozi-rpma v druge produkcijske panoge. Res, dokler infor-matizacija ostaja v mejah embrionalnega zametka, dokler torej ostaja v okviru stare strukture neizrazit element toliko časa bo njena protislovja vedno mo-goče ,,izvažati", bodisi v prostoru, bodisi v času. (ne-kaj podobnega se danes že dogaja, ko razviti kapita-lizem" izvaža" krizo v tretji svet).
Protislovja informatizacije se razgalijo (oziroma bi se razgalila) brž ko ta postane dominanten element v i produkciji. Ne glede na to, kako bi jo hoteli obrniti, bi postala prvi gejzir armade brezposelnih in ni je mo-drosti, ki bi to armado lahko vrnila v proces družbene reprodukcije skozi proizvodnjo soft vvare (neinformati-ziranih produkcijskih panog ne bi bilo več), četudi bi ta še ostala prosta vpliva informatizacije (kar pa je ^malo verjetno (28).
SS lahko torej trdi, da informatizacija ni izvor armade brezpoaelnih in dokler ta ostaja ,,recesiv8fi" karakter sodobnega produkcijskega procesa, torej dokler lahko svoja protislovja reiuje onkraj sebe. V trenutku pa, ko trči sama vase začne producirati neomejeno množico dobrin na eni in neomejeno armado brezposelnih na drugi strani.
Informatizirana produkcija tako postane ,,po defi-niciji" izvor armade brezposelnih, dejstvo, da na Ja-ponskem (kjer je informatizacija razvita v največji možni meri" zaposlenih" je namreč kar 47000 robo-tov) do tega izbruha brezposelnosti še ni prišlo, gre na rovaš odtekanja odvečne delovne sile v manj razvite produkcijske panoge, ne pa, kot trdi SS, v sled preliva delovne sile v produkcijo soft vvare. Univerzalizacija informatizirane produkcije, ki jo Keidauren (29) zago-varja kot panacejo ne le za japonsko družbo, ampak kar v planetarnem merilu, bi tako postala rak, ki bi -razgalil protislovja blagovne produkcije do kosti. To pa je prevratna stran procesa informatizacije, ki ga SS ne vidi, oziroma noče videti.
V   informatizirani   produkciji  tako  ,,ni  potrebno imeti brezposetnosti" (30) le dokler ta ostaja podrejen konstitutivni element produkcije, kar je ravno na noge postavljeno ,,prevratno" stališče SS.
IZZIVŠESTI:
Kljub vsemu se mi zdi, da zadnji literarni podvig SS le predstavlja izziv kritični teoriji, čeprav ta izziv med ,,izzivanjem" samim nikjer ni ekspliciran. Gre za delov-no teorijo presežne vrednosti v informatizirani produk-ciji.
Z vprašanjem se je spoprijel že A. Kirn (31), ki v skladu z Marxovo delovno teorijo presežne vrednosti ugotavlja, da je le živo delo, ne pa opredmeteno minu-lo delo vir presežne vrednosti, kar navaja kot polemič no trditev zoper Habemnasov sklep, da je postal znan-stveno-tehnični napredek neodvisni vir presežne vred-nosti.
V  informatizirani produkciji, ki je zadnji rezultat ZTR, človek tako kot sicervveliki industriji izkorišča brezplačno ,,produkt svojega minutega, že opredme-tenega dela"  (23).  Ker je to izkoriščanje analogno brezplačnemu izkoriščanju naravnih sil, ne more biti neodvisen vir presežne vrednosti. Po drugi strani pa je padanje deleža živega dela v :nformatizirani produkciji na nič v zvezi z rastočo stopnjo eksploatacije dela.
Prav tako očitno absurdna trditev pa je, da potenci-rana produktivnost človeškega dela lahko izčrpa pre-sežno vrednost iz tistih nekaj enostavnih delovnih ope-racij, ki v delovnem procesu še niso ali ne morejo biti avtomatizirane. Izvor presežne vrednosti bi moral potemtakem biti popolnoma ločen iz neposrednega procesa produkcije, če je le informatizacija že univer-zalna. Tako se mi zdi dokaj sprejemljiva Habermasova trditev, da znanstveno delo postaja neodvisem, dodal bi celo, edini vir presežne vrednosti. Ta ugotovitev pa bi bila nepopolna v kolikor ne bi predpostavlja la še slede-čega obrata; s tem, da znanost v informatizirani pro-dukciji postaja edini vir presežne vrednosti, se v na glavo postavljeni, Se vedno blagovno-kapitalski obliki uresničuje Marxova trditev, da bo znanost postala mera občega dela. S tem bi postali znotraj stare družbe razviti vsi materialni pogoji za nastop novih višjih pro-izvodnih odnosov.
Rudi Podgornik
Opombe:
(1)  A. Kirn: Marxovo razumevanje znanosti in tehni-ke, str. 203-204. Ostale tri tomeljne skupine de-tovnih proizvodnih funkcij so še: energetske po-gonske funkcije, energetske transportne funkcije, tehnološke funkcije.
(2)  J. S. Servan-Schreiber: Ameriško izzivanje, 1969, predgovor dr. Stojana Pretnarja, str. 8
(3)  predvsem v Le manifeste radical, 1970.
(4)  J. J. Servan-Schreiber: La Sfida Mondiale, 1980,
str. 356
(5)   J. J. Servan-Schroiber: La manifeste radical, 1970.
(6)    ibid. str. 18
(7)   ibid. str. 62
(8)    J. J. Servan-Schreiber: Ameriško izzlvanje, str. 180 9    ibid. str. 180
(10)  J. J. Servan-Schreiber:   Le manifest radical, str. 119
(11)  ibid. str. 90
(12)  ibid. str. 79
(13)  ibidstr. 75
(14)  njihova   stališča   podrobneje  analizira   A.   Kirn: Marxovo   razumevanje   znanosti   in tahnika, str. 315-318
(15)  J. J. Servan-Schreiber: La Sflda Mondialo, str. 12
(16)  ibid.str. 5
(17)  ibid. str. 52
(18)  ibid.str. 54
(19)  ibid. str. 269
(20)  ibid. str. 355
(21)  ibid. str. 276
(22)  ibid. str. 276
(23)  takšno staliSče zastopa v svoj! taoriji kiperclklov M.   Eigen,  poleg njega pa tudi   I.  Prigogine,  L. Gatlin idr.
(24)  ibid. str. 103
(25)  ibid. str. 203
(26)  ibid. str. 258
(27)  ibid. str. 292
(28)  posabno v luči taorlje v samoreproducirajofiih M avtomatih J. von Naumanna
(29)  Nacionalno združenja japonskih induttrij
(30)  ibid str. 261
(31)  A.  Klrn: Marxovo razumavanje znanosti in tahnl-ke, str. 246-240
(32)  K. Marx: Kapital I, ttr. 409.
stabilizacija po birokratski poti
Tribuni pogosto očitajo ,,teoretiziranje'\ premalo konkretnosti, da ni informativna, da ni več študentski časopis, pa vse do nalepk ,,ultralevičarstva", kar naj bi dokazovale parole: Naj živi proletar-ska revolucija!, Za delavsko samoupravljanje! In druge. Sprašujejo kaj Tribuna sploh hoče s tem ,,svqjiirT razrednim bojem, naj že enkrat pokaže, kdo spada v dslavski razred in kdo je tmržuj. Ce tega ne more, potem razrednega boja ni. Ti razglaševalci razrednega miru priznavajo pomanjkljivosti,ki so objektivne (npr. formulacija ,,ekonomske zakonitosti") in napa.ce, ki so subjektivne narave. Njihov recept je enostaven: subjektivne napake bomo odpravljali s povečevanjem osebne odgovornosti, objektivne pomanjkljivosti pa je treba presegati z razvojem materialne baze. Tu pa seveda ni govora o značaju blagovne produkcije - na delu so samo ekononi-zakonitosti. Na ta način se lotevajo tudi stabilizacije, ki je nujna zaradi zaostrenih pogojev gospodarjenja. To je stabilizacija, i hoče ohraniti obstoječi produkcijski način. Prav v kritiki tega čina produkcije je bistvo ,,teoretiziranja" v Tribuni in boj za preseganje teh ekonomskih zakonitosti je razredni boj,ki je vsebo-že v samem načinu produkcije. Eden izmed filozofskih teme-napada kritikov tega koncepta Tribune je v razumevanju in osu do konkretnosti. Namen tega prispevka je pokazati politi-le posledice (politično uporabnost) prikazovanja konkretnosti, ršnega hočejo ti kritiki.
Pred sedemnajstimi leti je Univerza v Ljubljani začela uvajati lesno vzgojo za študente svojih zavodov. Ne da bi se spuščal v pomen telesne vzgoje za študente, je jasno, da so obstoječe športne površine študentom več kot potrebne. Eden redkih tovrstnih objektov, ki so namenjeni študentom, je telovadnica v študentskem naselju. Namenjena je predvsem študentom v naselju in za vse telesne vzgoje fakultet v bližini naselja. Od dograditve do letošnjega leta je 37 % stroškov vzdrževanja krila neposredno Izobraževalna Skupnost Slovenije'(ISS). ostalih 63% pa so bile najemnine za telovadnico za ure telesne vzgoje na fakultetah. Račune za najem-nino prostorov (ne samo te telovadnice, temveč za vse najemnine 'telovadnic za obvezno telesno vzgojo na VDO) je poravnala ISS. iSkratka, ISS je financirala celotno telovadnico z dotacijami. V lletošnjem letu so se spremenila merila ISS, tako da bi ta financirala lobvezno telesno vzgojo na VDO po glavi študenta. Kako naj bi to lonkretno izgledalo, kaže naslednji dopis Univerze E. Kardelja na ISS:
25.5. 1981
1Z0BRAŽEVALNA SKUPNOST SL OVENIJE UUBLJANA
Aškerčeva 9
ZADEVA: Financiranje najemnin telovadnic za obvezno telesno vzgojo na univerzi
V prilogi vam pošiljamo številčni pregled stanja na področju obvezne telesne vzgoje študentov na visokošolskih delovnih organi-zacijah Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani v šolskem letu 1980/81.
Iz priložene razpredelnice B je razvidno število študentov po
»sameznih VDO-jih, število skupin in to posebej za dvorano v
tudenskem  centru,   bazenu  Tivoli  in  ostalih  telovadnicah.  Na
inovi števila skupin in povprečnega števila študentov v skupinah
razvidno, da je najetje prostorov za obvezno telesno vzgojo v
em obsegu pravilno v skladu z normativi Izobraževalne skupno-
i Slovenije (25-30 študentov v skupini) še več, izredno stabiliza-
ijsko, saj povprečje na univerzi znaša 42 študentov v skupini.
prečno število študentov v skupini je na nekaterih VDO-jih
edno visoko. Tam vodita telesno vzgojo po dva učitelja. Zato
vprečje v skupinah ne daje povsem absolutne vrednosti.
Iz tabele A kolone 6 je razvidno, da je potrebno 2.831.715 din
:a obstoječi obseg obvezne telesne vzgoje v spomladanskem se-
nestru, preračunano na celo 1981. leto. vendar brez podražitev v
:senskih mesecih.
Do letošnjega leta je Izobraževalna skupnost Siovenije za najem-ine telovadnic, za obvezno telesno vzgojo na VDO, poravnavala^ ičune, ki jih je za vse VDO najemala univerza. V letu 1980je bilo najemnine    telovadnic    porabljeno    na    univerzi    približno 3.530.000 din.
Na osnovi meril Izobraževalne skupnosti Slovenije v 1981. letu. ta za pokrivanje stroškov najemnin visokošolskim delovnim ganizacijam, ki nimajo svojih telovadnic (na univerzi vse VDO), ila na slušatelja 150 din. Ugotavljamo, da bodo VDO dobile od otrebnih 2.831.715 din samo 1 318.800 din. Pri menjavi sistema ranciranja je po novih merilih izpadlo 1.51 2.915 din. Iz tabele A kolone 9 je razvidno, koliko sredstevje potrebnih za isamezno VDO na študenta. Višina sredstev je zelo različna. igojena pa je med drugim s slučajno lokacijo VDO. Pedagoški ademiji, ki koristi najbližjo telovadnico osnovne šole Prule. kjer cena izredno nizka. bodo sredstva po merilih ostala. Za študentc letniškib akademij. kjer se koordinirajo učni programi treh zavo-i» in so zato skupineštudentov pri telesni vzgoji inanjše. pa je (dstev premalo m se tudi v bodoče ne bo dalo dosti vcč storiti. udenti Ekonomske fakultete koristijo najprikladnejšc prostore [C Ježica v Savljah. Poraba študentovega časa od VDO do telo-dnice je izredno racionalna, vendar so stroški dokaj visoki. Povprečna višina sredstev na slušatelja na univerzi v višini 22.05 din ne more biti merilo za vse VDO. Upoštevati je potrebno ecifičnost vsake VDO posebej.
Na osnovi povedanega predlagamo. da merila Izobraževalne upnosti Slovenije. ki določajo na študenta 150 din za pokrivanje ieninin telovadnic pri obvezni telesni vzgoji še enkrat pregledate spremenite tako. da bo telesna vzgoja študentov potekala na iverzi nemoteno.
Izpadlih 1.512.915 din predstavlja enako količino sredstev, kot % letošnjih potrebnih sredstev za telovadnico v naselju! Torej je do na ISS enostavno pozabil na to telovadnico. tem bi se lahko konkretnost in informativnost Tribune po nju naših kritikov končala. Lahko bi še srdito in radikalno i: kdo je kriv9 ! - povseni v njihovem slilu. Poglejmo zadevo 3 globje. Eden osnovnih problemov našega gopsodarstva je a akumulacijska sposobnost. Ukrepi za stabilizacijo našega darstva po srednjeročnem planu SRS zahtevajo krepke spre-mbe v delitvi presežne vrednosti (glej prve številke Tribune v
letu 1981!), predvsem pa zahteva zmanjšanje vseh vrst porabe, od osebne do splošne. To se že nekaj časa kaže v zmanjševanju OD, skrčena so sredstva za kulturo, šolstvo itd. Primer finaneiranja obvezne telesne vzgoje povsem jasno razgalja stabilizacijske metode birokracije. Pri vsem skupaj ni tako važno, da je določen del sredstev izpadel. Gre predvsem za spremembo načina financiranja - po glavi študenta. Izpadla sredstva so administrativna pomota in rnalo verjetno je, da j primanjkljaj ne bo pokrit. Že kratek pogled na razpredelnfco pokaže, da je delitev sredstev po glavi študenta povsem birokratski ukrep. ki s svobodno menjavo dela nima nič skupnega - še manj kot dosedanji sistem dotacij. Ta sprememba je v prvi vrsti ,,stabilizacijska". Proračun ,,po glavi študenta" je inožno oblikovati vsako leto z določenim indeksom, ki ne more podivjati tako kot cene (najemnine) - torej podoben princip, kot pri štipendijski politiki. V kolikor bi se v naslednjih letih število študentov zmanjšalo, na kar kažejo sedanji trendi, bi ostalo ISS več sredstev za druge namene. Ne mislim ugotavljati, kje bi bila ta sredstva najbolj potrebna. Važno je predvsem, kako je bila ta odločitev sprejeta. kdo je pri tem odločal. Jasno je, da takšna odločitev ne more biti poslcdica samoupravnega dogovarjanja, pa čeprav je sprejeta v samoupravni interesni skupnosti. Ta odločitev je birokratska in politična. kar kaže na politično moč odločanja birokracije v samoupravnih institucijah. Tega in tudi drugih pri-nierov ne more /anikati niti birokratska politika. Nasprotno - ko pridejo na dan. jih učinkovito porabi zase. Pod krinko družbenosti in nadrazrednosti svojili interesov in politike jih rešuje po svoje kot posamične probleme. Vsaka taka konkretnost. ločena od celote, postanc posledica neodgovornosti posameznika, ki jih je treba zamenjati. če se ljudje preveč razburijo. Kadar so ti problemi preveč očitno povezani med sabo, pridejo na pomoč objektivne zakonitosti. predvsem ekonomske - kot je primer pri zmanjševanju realnih OD delaveev. Za to svojo politično igro potrebuje birokra-cija problčme. ločene od celote. Zato ji je teorija. ki pri posame/-nostih abstrahira posebnosti in združuje splošno, iievarna. Kajii taka teorija pokaže konkretne dogodke v povezavi s celoto. totali-teto. S tein pa razredni boj ne samo dokaže, temveč ga prenaša na področje. kjer je birokracija najbolj občutljiva - na politiko. To ponieni krepitcv samoupravljanja kot oblike diktature proletariata, kar onemogoča birokratski način odločanja. In ravno to je bistve-no rezati korenine birokratskemu odločanju, ne pa boj proti imaginarnim birokratom, ki se lahko spremeni v stalinistične čistke. Razredni boj pri nas ne poteka med proletarcem Janezom in birokratom Pavlom. temveč poteka znotraj produkcijskega načina, v sistemu odločanja in kot pravi Kardelj, da tudi ta družba ni prosta konfliktov in protislovnosti, pri čemer konflikti in proti-slovnosti niso nekaj, kar bi bilo zunaj Ijudi ali zgolj med ljudmi, temveč gre za pluralizem tendenc. ki se porajajo v procesu družbe-ne biti; te tendence pa niso polarizirane med svojimi individualnimi nosilci, ne gre za jasno začrtane fronte med skupinami posamezni-kov, temveč je prenekaterikrat razmejitvena črta čez sredo glave in srca posameznika.
NAJ ŽIVI PROLETARSKAREVOLUCIJA!
Tomaž Krašovec
oddaj i
o
samoupr
avi
učencev na rob
Pričakujoče razmišljanje je bilo spodbujeno s televizijsko oddajo, ki je bila v znamenju dneva mladosti posvečena samo-upravi učencev na naših šolah. Spodbujamo, pravim, zato, ker je bila ta oddaja hote ali nehote dejanski ali ponesrečen dokaz, kako daleč smo od stanja, v katerem bi lahko zares govorili o udejanje-nem samoupravnem položaju učencev in seveda iudi učiteljev kot delavcev na vseh naših šolah.
Glede na to, da se že v osnovni šoli učenci pripravljajo za samo-upravljanje irrda je tudi predmet DMV sestavni del te priprave, da se v srednjih uveljavlja na teoretični ravni predmet samoupravljanja s temelji marksizma, je bilo moje začudenje nad stanjem zavesti nastopajočih na TV ekranu in besedujočih o samoupravi učencev še tembolj utemeljeno. Zakaj? Skozi celotno oddajo je namreč prosevala temeljna in trajno pričujoča nezadostna vednost o tem, kaj samouprava učencev na šolah dejansko je,oz. kaj naj bo: bilo pa je precej besedovanja o tem, kaj ni, čeprav nikoli ni prišla jasno do veljave misel, kaj dijaška samouprava v našem družbenoekonom-skem iii posebej šolskem sistemu je.
K temu je seve verjetno mnogo prispevala usmerjevalka raz-prave, ki na vsem začetku oddaje ni uspela omogočiti jasne oprede-Utve bistva, na osnovi katerega sploh nastaja samoupravni druž-beno-ekonomski in politični odnos, kaj dejansko tvori njegovo vsebino in kaj^jtfliko. Vsebinatega odnosa je vsekakor delo. Ker je oddaja iskala zgolj verbalen odgovor o tem, kako se na neki šoli dijaško samoupravljajo, smo lahko slišali vse drugo, le tega ne, da je delovni odnos osnova samoupravi učencev na šoli, temelj in pogoj v katerem stojita tako učitelj kot učenec v medsebojni zvezi in so-pogojenosti. Delovno mesto v šolski klopi (laboratoriju, šolski delavnici) in seve delovno mesto učitelja. Za ta delovna mesta tako učencev kot učiteljev je združeno delo v svobodni menjavi dela zagotovilo sredstva, pri čemer so učenci skupaj z učitelji soodgo-vorni za uresničitev učno-vzgojnega programa, oz. delovnega načrta šole.
Zaradi tega skupnega dela (učenj^, usposabljanja in poučevanja) morajo razumljivo biti delavci — učitelji in učenci - v takšnem družbeno samoupravnem odnosu, ki enim in drugim omogoča vplivanje in, še več, soodločanje o pogojih in rezultatih dela. V tem smislu se delovno mesto učenca in učitelja v ničemer ne loči od kateregakoli delovnega mesta in delavca v naši družbi.
Medtem ko učitelji kot delavci svoj družbeno-ekonomski položaj in s tem samoupravni odnos urejajo v delovni skupnosti, ga učenci med seboj in z učitelji urejajo prek samoupravne organizi-ranosti v razredni in šolski skupnosti ueencev; oz. skupno z učitelji v organih upravljanja šole (svetu šole).
Na ravni razrednih ali oddelčnih skupnosti rešujejo učenci vpra-šanja, ki nastajajo, iz pravice do vplivanja na pogoje in rezultate učenja (dela). Tu gre za celo vrsto vprašanj, ki zadevajo pogoje prihajanja v šolo, usklajevanja urnikov šole z voznimi redi promet-nih organizacij, zagotavljanja toplega prostora učencem,ki prihaja-jo v šolo predčasno (kadar se vozijo skupaj z delavci), zagotavljanja malic, kosil itd.) Nadalje gre za tiste pogoje dela, pod katerimi se preverja znanje. Znano je namreč, da v mnogih šolah pedagoškega dela še vedno ne načrtujejo. Preverjanje znanja ni sprotno, kriteriji preverjanja niso objektivizirani, saj zavise nemalokrat od povsem subjektivnega razpoloženja učitelja, zlasti pa niso (zaradi kampanj-skega učenja) enakomerno razporejene obremenitve učencev, ki včasih v enem samem dnevu pišejo po dve ali celo tri šolske naloge, eno tiho vajo in so vrhu tega še spraševani za ustno oceno. V takih pogojih dela učenci niso stimulirani za redno in stalno učenje, niso enakomerno obremenjeni z obveznostmi in zato tudi učnovzgojni uspeh (realizacija programa) ne more biti kvalitetna in družbeno sprejemljiva. Z eno besedo, razredne skupnosti kot subjekti dijaške samouprave lahko v dogovom z učitelji uskladijo interese enih, in drugjh za doseganje skupnega in družbenega interesa.
S tem v zvezi pa je lesno povezano tudi vprašanje nagrajevanja po delu učencev. Kar je računsko izražen dohodek delavca-učitelja za delo z učenci njegov osebni dohodek, to je za učenca ocena, ki jo prejme za svoje delo in je izražena v razponu od ena do pet. Tu na tem področju je največ nesoglasij in to po krivdi tako učiteljev. kot učencev — dejansko pa zaradj neuresničene samouprave na tem področju. Nesoglasja nastajajo (in se marsikje spreminjajo že v fizične grožnje) zato, ker se z ocenami manipulira, kar pomeni isto, kot če se manipulira z osebnim dohodkom delavcev v tovarni. Namesto da bi se v dnevnike vpisovale čiste ocene, se nemalokrat in nemalokje vpisujejo z najrazličnejšimi hieroglifi, znaki itd., kar zamegljuje jasnost in govori zoper spoštovanje javnosti ocen (nagrad) kar vodi v skrajni konsekvenci do zelo grdih obraču-navanj. Učitelji zlasti na višjih in visokih šolah se marsikje še vedno obnašajo kot turški paše v manipuliranju z izpitnimi roki in drugimi obveznostmi do študentov, kar prav tako povzroča napeto-sti med učitelji in učenci. Kriva je odsotnost samoupravnega spora-
zumevanja in dogovarjanja o pogojih in za obe strani zavezujočih normah.
Zavestno izigravanje pravic učencev (ki so ustavnopravno in zakonsko ter z izvedbenimi predpisi določene) nevgrajenost le-teh v samoupravno zakonodajo šole povzroča anarhoidne in včasih kar brutalne nastope učencev nasproti učiteljem. Učitelji pa nemalo krat, namesto da bi spremenili svoj odnos do samoupravljanja, zlasti do samoupravnih pravic učencev, zahtevajo povečano avtori-tativnost s strani vodstva šole, učiteljskega zbora, pri čemer zelo rado prihaja namesto do odpravljanja pravih vzrokov, do še večjega pedagoškega birokratizma in redukcije medčloveških odnosov zgolj na odnos do stroke - torej do tehnokratskega zaostrovanja.
Če povzamemo: v oblikah dijaške samouprave - razredni in šolski skupnosti učencev — sooblikujejo učenci kot živi subjekti pogoje svojega skupnega dela in se skupaj z učitelji, in v skupnem interesu vseh in vsakogar, ki je vključen v pedagoški proces kot družbeni delovni proces dogovarjajo o medsebojnih obveznostih
Poleg teh temeljnih oblik (razredne in šolske skupnosti) pa obstajajo še takozvane razširjene oblike dijaške samouprave v svo-bodfiih dejavnostih učencev, povezanih v krožke, društva in organi-zacije učencev na šoli. V teh krožkih, društvih in društvenh sekci-jah, kot tudi v organizacijah učencev: RK, ZT, i dr. pa imajo učenci pravico do popolne samoupravnosti. Tu tudi sami upravljajo z lastnim delom pridobljena sredstva, izbirajo programejih uresni-čujejo. Medtem ko je uspešna samouprava učencev odvisna zlasti od pravilne (nevsiljive, pa vendar smotrno zastavljene in stalne vloge mentorja razrednika na ravni oddelčne skupnosti in stalna mentorska vloga ravnatelja, oz. od učitelskega zbora in ob soglasju učencev izbranega mentorja) se mentorstvo v strokovnih dejavno-stih učencev omejuje predvsem na strokovno pomoč. Vse te oblike skupaj tvorijo samoupravo učencev, njih gibalo pa je tako kot socialistična zveza v družbi — ZSMS oz. njeno -idejno politično delo, in seve tudi delo drugih subjektivnih dejavnikov na šoli: ZS, ZK.
Razumljivo je, da se bo samoupravnost vseh oblik neprestano krepila le ob stalni spodbudi zavestnih socialističnih sil med mladino in učitelji na eni ter vgrajevanju celotnedejavnosti učencev v delovni načrt šole, tako da naloge na področju dijaške samo-uprave in njenih razširjenih oblik v krožkih, klubih, društvih in organizacijah učencev postanejo sestavni (integralni) del celovitosti življenja in dela šole ter kraja. S tem hkrati pa postaja samouprav-
ljanie kot teorija in praksa, zlasti pa kot dejanska praksa, ne le sholastična teorija, ki se ji v brk smeje nesocialistična, nesamo-upravna, pedagoško formalistična, birokratska in iz družbe tudi v šole in v odno". na šoli prenešena tehno-birokratska praksa, ki spreminja stroKO in učitelja v cilj, učenca pa v sredstvo učitelja za pridobivanje plače — v objekt malomeščanske samovolje in manipulacije.
Samouprava učencev je po nepisanem pravilu razvita tam, kjer je razVito samoupravljanje v šoli kot celoti in obratno, kjer samo-uprave v šoli kot celoti ni, tam tudi na področju dijaške samo-uprave raste — plevel.
Plevel pa je tisto, kar edino raste samo od sebe. Le od zavestnih socialističnih sil (ZK in ZSMS) je v največji meri odvisno, v kolikšni meri bo družbenoekonomski odnos kot samoupravni odnos, s katerim se določajo vsi drugi odnosi, v naši družbi postal iz možnosti dejanska stvarnost.
Samoupravna pravica kot rečeno izvira iz vzajemnega dela učenca in učitelja v učno-vzgojnem procesu. Temeljne pravice in dolžnosti so torej tiste pravice in dolžnosti učenca od katerih (ne)uresničevanja zavisi (ne)uspeh učenca, ki je hkrati tudi (ne)uspeh učitelja in obratno. Zato v ožjem smislu lahko govorimo najprej o pravici učenca do samoupravljanja na delovnem mestu. Da bodo učuici motivirani za delo je razumljivo, da morajo po-znati na začetku šolskega leta obseg in naravo svojih delovnih obveznosti: predmetne programe, delovni načrt razreda (oddelka) in delovni načrt šole v katerega so tudi sami vgradili prograro dela razredne in šolske skupnosti učencev, programe klubov, društev in sekcij ter organizacij učencev, ker le ti tvorijo skupaj s temeljnim učnovzgojnim programom v delovnem načrtu šole integralno celoto.
Uresničevanje programa spremljajo in usklajujejo učenci skupaj s svojimi razredniki (kot mentorji razrednih skupnosti) na ravni oddelka, ter vodstvom šole na ravni šole, oz. mentorji posameznih interesnih dejavnosti z mentorji teh dejavnosti.
Mladinska organizacija našolije v tem smislu tisti parlament mladine, v katerem nastajajo pobude, nredlogi za akcijo pa tudi idejno politične ocene po izvršenih ali neizvršenih akcijah. Z akcija-mi skupnosti ustvarjajo tudi materialno osnovo svoje dejavnosti. Zato »obstaja vrsta možnosti, ki jih učenci posameznih šol bolj ali manj vešče realizirajo. Sredstva za mentorsko pomoč v društvih,
klubih in organizacijah učencev zagotavlja združeno delo — šola na osnovi svobodne menjave dela. Dopolnilna pa ustvarjajo učenci z oddelčnimi akcijami (v jeseni lahko tudi s pobiranjem ktnečkih pridelkov, pozimi s kulturnimi prireditvami, ki so jih pripravili v društvih, z očiščevalnimi in pogozdovalnimi akcijami, zbiranjem papirja, steklenic, železa itd. s prirejanjem zabavnih prireditev in z delom v proizvodnji.
Tako zbrana sredstva upravlja oddelčna skupnost in jih namenja po demokratičnem samoupravnem dogovoru za določene od njih samih, aii šolske skupnosti določene namene.
Pedagoški, družbeno vzgojni značaj in pomen razvijanja samo-uprave učencev skozi najrazličnejše oblike organizirane akcije in samodejavnost učencev je neprecenijiv. Prek interesnih derjavnosti se učenci s svojimi delegati vključujejo tudi v dejavnost občinskih strokovnih zvez in po polnoletnih dijakih tudi v delegatske skup-ščine občin in samoupravne interesne skupnosti. Tako spoznavajo in sovplivajo tudi na razmere v občini in postajajo po obojestranski komunikaciji odgovorni in osveščeni občani ter samoupravljalci.
Stalno ponavljajoči se refren o ,^iezainteresiranostiučencev" za naš lastni položaj in vlogo v učno vzgojnem prcx;esu ter življenju in delu šole in družbe govori bofj v prid podmeni, da v obstoječih odnosih ti avtentični interesi (le kdo ni zainteresiran za to, da bi v življenju uspel in se ustvarjalno potrdil!) ne prebijajo do poine veljave. Ko se bodo razredne in šobke skupnosti vključile v razreše-vanje poklicno vzgojnih in usmerjevalnih socialnih štipendijski strokovnih in vseh tistih vprašanj, ki zadevajo njihovo prihodnos torej življenjske interese mladih, bo refren o ,,nezainteresiranost kaj hitro odpadel. Na mnogih šolah tudi že izginja. Prav bi bilo, aa bi izginil povsod. Tedaj bosta tudi maiKsistična teorija in samo-upravljanje postala ne le šolski predmet zaradi predmeta, marveč' tudi živa potreba aktualnega dne in perspektive.
To kratko razmišljanje o samoupravi učencev na naših šolah ni moglo in tudi ni hotelo zajeti vseh vidikov dijaške samouprave kot integralnega dela učno vzgojnega procesa kot teorije in prakse v življenju in delu naših (zlasti srednjih) šol. Hotelo je zgolj opozoriti kolikšna škoda (družbena) nastaja, če se jo zanemarja. Še več: brez zadržka lahko zapišemo, da kjer in koder jo predvsem v praksi ne uresničujemo ne dosegamo bistvenega smotra naše šole — usposab-ljati mlade ljudi za ustvarjalno samoupravno življenje v proizvodnji in družbi.
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPlS izdaja ZK ZSMS, UUBLJANA Trg osvoboditve 1/11, soba 86
UREDNIŠTVO: Mitja MARUŠKO - glavni urednik; Bojan KORSIKA -tl odgovorni urednik; Bojan KORSIKA, Igor BAVČAR - teorija; Rudj; PODGORNIK, Dušgn TURK                                                           - mater-^
poetifca; Mojca DOBNIKAR - tajnica; Marjetka SUStfRSid - lektorica;* Danilo ANTONI - likovna in tehnična oprema; Matjaž HRIBAR - distri^ bucija, Franc MILOŠIČ — posebne natoge. Stalni sodelavci: Ivo GULIč;* Miha KOVAČ, Jože NOVAK, Tomaž KRASOVEC
IZDAJATELJSKI SVET: Bojan KLENOVŠEK, Primož HAINZ, Mh« ŠETINC, Silvin LESNIK, Samo HRIBAR, Tomaž KRAŠOVEC, Jože. PETROVČIČ (predsednik), Igor BAVČAR, Bojan KORSIKA, Fre— MILOŠIČ, Mitja MARUŠKO.
URADNE  URE so vsak dan od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. DEŽURSTVA posameznih uredništev: ponedeljek — materpoetika, torek -univerza, sreda — prodaja in likovna oprema, četrtek — naravoslovje, petek — teorija; glavni  in odgovorni  urednik — vsak delovnik. Redni JAVNfe; SESTANKI uredništva so vsak četrtek ob 10. uri. Rokopisov ne vračamo ii^ pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma urednt^vu ne smejo presegati ? c strani (pol avtoske pole). Celoletna naročnina j«t*9 dijake 50 din, zaor 100 din. Številka žiro računa: 50101-678-47303, z obveznim pripisom:    . TRIBUNO. TlSK: Tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Priprava za tfe* : IBM Dnevnik. Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem skte" 5t. 421-1 /70 z dne 22. januarja 1973.
NAJ ŽIVI PROLETARSKAREVOLUCUA!
likovna KHTTIKA
m OFKMATlIVNll
slikarstva
15
V večini primerov sodobne slovenske likovne ritike je vprašanje po slikarski produkciji oženo na usklajevanje vizualne sestave formu-itivnih polj z že vnaprej določenim pojmovnim jstavom, ki je izdelan na temelju drugih izvirov formacij, kot pa jih predstavljajo pozitivne vrednosti slikarskih del. S tem se je slikarstvo znašlo v poziciji zgolj navidezno razjasnjene vizualizacije, saj tovrstna umetnostna kritika lejansko le manipulira z že vnaprej determiniia-limi diferencami vizualnega, kar seveda pomeni edukcijo specifičnega znamenjskega sestava na Irugo obliko"intelektualizacije, s čimer povsem leupravičeno navaja na odvečnost slikarske odukcije v sistemu komunikacij. Z izogjba-iem dejanskemu vzpostavljanju polja opazo-vanja, ki je za vpraševanje po posameznih inter-pretativnih poljih slikarskih del odločujoče, je ikrati ^aktivirana mašinerija, ki sodobni slikarski jrodukciji zmanjšuje upravičeno vlogo pri defi-liranju kontinuitete in variabilnosti družbe. Gre temeljno spregledovanje narave slikarskega jostopka kot produkcije mreže označevalcev, larave, po kateri se sočasno uravnavajomentai-ne predstave in njihovo zaznamovanje le tako, da predstavlja osinišljevanje perceptivnega pro-cesa - na temelju hkratnega razbiranja in razvrščanja vizualnih enot — formuliranje zveze znamenj, ki nikakor ni identificirano s bterokoli drugo obliko projekcije mišljenja, ampak je določljivo le na ravni, ko dejansko postane berljiva njegova lastna in posebna siste-matika. Prav tako kot slikarska aktivnost ni hosilec osmišljenosti perceptivnega procesa, ampak je postopek, ki na poseben način nepre-stano evocira le projekcijo njegove klasifikacij-ske sheme, mora tudi interpretacija slediti - in pstajati na - pozicijo, v kateri se perceptivni proces kaže kot nerazkrit in kot nekaj, kar se Sele ponuja osmišljevanju, saj lahko edino tako zares upošteva posebno, avtonomno in hkrati razumljivo pozicijo slikarstva ter njegov opera-tivni karakter.
Neupoštevajoč originalne kategorije vizual-nih znamenj in njene specifične družbene funkcije je likovna kritika spričo očitnega rutin-skega opazovanja in izmikanja pred kritičnirn iazbiranjem principov vizualizacije, po katerih se uravnava družbeno operativni mehanizem predočbenih asociacij — izmikanje, ki ga števil-ne mistifikacije razstavne politike in propagan-e dopuščajo, podpirajo in stopnjujejo ->benem na poseben način izgubifa možnost angažirane pripadnosti stalno gibljivim družbe-nim enotam in njeni celoti, ki jih slikarska dela vkomplementarnem odnosu z ostalimi mate-rialnimi in duhovnirhi aktivnostmi neprestano razgrinjajo in definirajo. Aposteriorno opraviče-vanje neobvezujočih in neproblematičnih teore-tičnih dosežkov oziroma apriorno pripisovanje določenega sistema idej, izdelanega na povsem irugem temelju, kot pa jih predstavljajo slikar-ska dela, reproducira uporabnike slikarstva, ki so na poseben način izgubili možnost akcepti-ranja in angažiranosti v avantgardni slikarski situaciji.
Avantgardna slikarska situacija namreč pomeni dogodek, v katerem se slikarska govo-rica najbolj razločno sooča s svojo posebno arti-r:ialno lastnostjo, saj z nasprotovanjem izdelavi iob preko aparature razjasnjene vizualizacije, že prepoznani klasiflkacijski shemi in pred-postavljeni koherentnosti podob očitno zanika raisel, da bi bila slikarska aktivnost nosilka osmišljenosti družbene strukture in razvidno potrjuje, da je postopek, ki jo na poseben način neprestano Šele evocira, analogno z diferencia-cijsko projekcijo vanjo. Neskladnost postavk perceptivnega procesa in že predstavljenega principa vizualizacije na ta način terja aktualiza-principa, hkrati pa realizacijo novih pravil lombiniranja znamenj, ki so podvržena radikali-aciji analize tako izpostavljenega perceptivnega piocesa.
Takšna vloga slikarski govorici ustreza, saj se tavno z njenim operativnim karakterjem - ta razkrivajoč distanco med postavkami perceptiv-nega procesa in predhodnih principov vizualiza-dje zamejuje in onemogoča angažiranost razvid-ne klasifikacijske sheme percepcije - potrja njen poseben, določen družbeno kritični značaj. Opazovanje slikarskih del, kateremu je interpretacija predpostavljena, oziroma misel-nost, k^l vzpostavlja slikarsko delo le kot parcial-
no utelešenje absolutnih pojmov, pa povsem nasprotno zastopata nesprejemljivo stališče, po katerem se zgodovina in družba odvijata samo znotraj vnaprej zgrajenih pojmovnih okvirjev, kar za slikarska dela pomeni njihovo totalno formalizacijo in s tem odvečnost v sklopi-družbenih pojavov. Misel o recipročni aknv-nosti slikarstva na družbo je v teh pojmovanjih izkJjučena, s čimer je sJikarstvo pojmovano zgolj kot orodje določenih družbenih skupin — ki ena za drugo tretirajo umetnost kot blago in ki operativnost slikarskih del pojmujejo izključ-no s tržnega ne pa z družbeno transformacij-skega vidika — in njihove vnaprej določene taksonomije. To pa seveda nadalje pomeni povsem neupravičeno zmanjševanje vlog in pozicij, ki jih slikarstvo zadobi s svojim stalnim nastajanjem ter hkratno zanikanje preverjanja vizualne izkušnje, v katerem celotni zgodovinski vizualni kodeks dejansko šele postaja dostopen. Slikarska produkcija je upravičena z nerazja-snjenostjo družbe, s postavljanjem vprašanj o tem, kar je v družbi nerazjasnjenega.
Načelno je vsaka produkcija novega slikar-skega modela aktivnost, ki v skladu z vizualno izkušnjo izgrajuje določ-eno pravilo prenovlje-nega kombiniranja elementov percepcijskega polja, po katerem se na temelju vizualne dife-renciacije uravnava operativni mehanizern predočbenih asociacij. Omenjeno pravilo v celoti deluje znotraj perceptivnega procesa kot eden izmed njegovih pojavov, ki je sam po sebi pomensko nepresvetljen, in predstavlja preko vzpostavljanja sheme opravil in vstopov posa-meznih elementov percepcijskega polja struk-turo, ki šele evocira projekcijo njegovega pred-stavljanja in osmišljevanja. Dojemljivost ni isto-vetna z opredeljenostjo.
Pravilo kombiniranja torej nastopa kot dejav-nik povezovanja različnih vizualnih elementov v enoto, ki ni razjasnjena vnaprej in ni dostopna naši zavesti v svoji neposredni navzočnosti kot že osmišljena in presvetljena,ampak kot struk-tura, ki je šele prepuščena presvetljevanju. Dualizem je torej treba razumeti dialektičnc^ saj razčlenjuje akt dojemanja, kije enoten;tudi če nam uspe konstatirati določene načine dife-renciacije v kontinuumu perceptivnega procesa, s tem nikakor ne odkrivamo temeljnih sestavnih elementov, ki bi jih lahko kasneje neodvisno kombinirali. Te postavke si ne moremo misliti kot razliko, ki ni istočasno samovoljna in opera-tivna, ki bi perceptivni proces razmejila dokon-čno in za vselej; interpretacija podobe vedno odkriva samo njen delni kontekst. Razlikovano ne ukinja enotnosti razlikovanja, ki organizira dojemanje šele na način, ki ga analizira. Podoba transparira perceptivni proces; na podlagi vizualnega razlikovanja istočasno razedinjuje dojemanje in ustvarja nove ustroje, ki ga znova organizirajo. S tem omogoča neprestano mentalno dejavnost, informativno moč in komunikacijo. Tako mišljeno pravilo kombini-ranja torej nikakor ni identificirano z že znanim miselnim postopkom in tudi ni prototip kakr-šnekoli mentalne aktivnosti, ampak je določlji-vo izključno šele na nivoju problema v času, ko je odkrivano in je v odvisnosti s čutno pomeiv sko realizacijo.
Razkritost paralelnosti oziroma neidentično-sti s perceptivnim procesom kot družbeno pogojeno gjbljivo strukturo seveda ne ukinja čutno pomenske govorice podobe, ampak jo stopnjuje (s tem prevrednoti in aktualizira prejšnje podobe), saj tudi razreševanje neznank v perceptivnem procesu ni izpostavijeno zaradi slikarskega genija, ampak je vsajeno v razmerje razlikovanja in razlikovanega in ne obstaja za njega noben model. Interpretiramo slikarstvo ne pa ustvarjamo slikarstvo po interpretaciji; slikar oziroma gledalec ne rabi za slikanje in opazo-vanje podobe nikakršnega udomačenega kultur-nega prostora oziroma razjasnjenih postavk konuniciranja ipd. Kritična naravnanost v sli-karstvu torej pomeni nujnost konfrontacije slikarske govorice s svojo posebno artificialno lastnostjo, ki istočasno zahteva radikalizacijo možnosti analize perceptivnega procesa. Gre torej za to, da dejansko kritična slikarska praksa neprestano preverja in razkriva spozna-nje o iluzoričnosti zamistli, po kateri bi lahko nek določen princip vizualizacije apriorno ustrezal postavkam analize perceptivnega procesa.
X večini primerov likovne kritike pa je stanje ravn6 obrnjeno, saj je mogoče opažati osnovno nepriznavanje dejstva, da so posamezni razredi njene klasiftkacije prav tako problematični in da nikakor ni a priori jasno, ali je odnos med slikovnim sisternom m kritiko zastavljen tako, da je dejansko uporaben za vzpostavitev radikal-no kritičnega presojanja v sami slikarski praksi. Gre namreč za to, da mora interpretacija prav tako pristajati na nepretrgano sočasna gibanja razlikovanja in razlikovanega, prek katerih se slikarstvo izkazuje kot čutno pomenska struk-tura govorice. 0 operativnosti slikarske govorice je mogoče presojati le na nivoju dejanskega izmenjavanja izkušenj. Vendar pa stanje ne odgovarja medsebojni izmenjavi, saj je pri nas interpretacija razvita večinoma le do te mere, v kolikor ustreza potrebam tržne miselnosti, ki se bolj ali manj vztrajno izmika opazovanju in preverjanju slikarskih del. Tovrstna kritika in teorija sodobne slikarskeprodukcijetorej zasto-pata interese, ki si prizadevajo nasilno vzdrže-vati slikarsko produkcijo izključno kot orodje privilegiranih - vladajočih - družbenih skupin za ekspanzijo njihovih dogem in moči ter tako prekrivata dejanski operativni karakter slikarske prakse.
Analiza in kritičnost na ta način ostajata večinoma le v domeni slikarstva, saj lahko ocjitno razberemo neodgcvornost interpretacije v tem, ko ta noče sodelovati v vlogi aktivne analize in problematizirania izkušenj, postop-kov in sredstev vizualne imaginacije. Možnost sodelovanja obstaja le tako, da kritik pred problemi perceptivnega polja in njihovega razre-ševanja ne sprejema nič manjše odgovornosti kot slikar, ne pa da je večinoma v konstantni zamudi, ki jo pogojujeta zamrznjenje inkapita-lizacija sporoiilnosti podob s strani vladajočih ideologij. Incerpretativna praksa, ki dejansko zgolj manipulira z apriorno determiniranimi diferencami vizualnega, kot sem že omenil, navaja na odvečnost slikarske govorice, vendar pa je odnos ravno obrnjen, saj je, če seveda upoštevamo operativncst in analitičnost slikar-skega dela, dejansko odvečna tovrstna interpre-tacija.
Zamisel o avtonomnosti slikarske govorice ima torej korelat v temeljni neosmišljenosti perceptivnega procesa: zahteva po avtonomno-sti je zahteva po kritičnosti v čisto določenem izgrajevanju diferenciacijske sheme perceptiv-nega procesa, ki noče biti ideološko zmanipuli-rana in ki noče postati zgolj orodje vladajoče ideologije in njenega vnaprej določenega siste-ma vrednosti, ampak si prizadeva postaviti v pozicijo dejanske analize perceptivnega poija, v pozicijo komunikativnosti.
SERGEJ KAPUS Ljubljana, apri.' 1981
torisce
Če tožbe o premajhni aktivnosti študentov pri izdajanju glasil dobivajo vse bolj vrednost fraz, potem je Torišče, revija študentov primerjalne književnosti in literarne teorije na FF vsaj v nekaj pogledih odgovor na take fraze. Skozi svoj kratkotrajni obstoj (1. št. april 1979, 2.-3. št. december 1979 in zadnja št. april 1981) je revija nakazala osnovno dilemo, pred katero verjetno stoji uredniš-tvo vsake študentske revije, namreč razmerja med lastno ustvarjal-nostjo in strokovnostjo, pa naj bo slednja z narekovaji aii brez. Ne da bi se preveč ustavljai ob utemeljenosti take dileme sploh, je preprosto ugotoviti, da je Torišče preskočilo z začetne relativno močno zastopane lastne (študentske) ustvarjalnosti k izrazito zanesljivi strokovnosti (prevodi priznanih avtorjev) v prvi polovici zadnje števiike. In če sta prvi dve številki delovali včasih nezaneslji-vo in omahujoče, tako v svojem teoretskem kot seveda tudi v ,,umetniškem" delu, pa zadnja številka na dokaj ,,neprijeten" način izpostavlja celo triado pozicij.
Na začetku so to prevodi treh tekstov o avantgardah — Matei Calinescu, Avantgarda in postmodernizem, Intelektualizem, anarhizem in stasis; Burkhardt Linder, Ukinitev umetnosti v življenjski praksi? 0 aktualnosti razpravljanj z zgodovinskimi avantgardnimi gibanji; Hans Magnus Enzensberger, Aporija avant-garde. Teksti predstavljajo nedvomno temelj vsakega in kakršnega koli razmišljanja o avantgardah. Z izdajo teh tekstov je zaradi njihove fundamentalne pomembnosti Torišče po eni strani za-krpalo luknjo, ki je nastala zaradi pičle tovrstne prevodne pro-dukcije na Slovenskem, po drugi strani pa je študentom PZE za primerjalno književnost ponudilo priročni skript. V obeh primerih je s tem prestopilo mejo institucije, česar posledica je suverenost nastopa a hkrati izguba identitete. Krajše rečeno: s tem delom je Torišče postalo ,,ena od revij." Temu nasproti stoji pol, ki je izrazito nesuveren, a tudi po tej značilnosti izrazito revijaški — pol avtorske poezije in proze. Tu se v smrtnih mukah prepletajo na tisoč in prvi ntfčin variirani modernistični obrazci, katerih osnovna značilnost danes je, da nimajo več niti najmanjšega stika z našim svetom, če pa ga že staknejo, ga iztaknejo skozi srednješolsko Ijubezensko ,,ah" liriko. Tu sred se avtorska teorija Cvetke Šruge in Vasje Cerarja počuti izredno nedomače. To so namreč osamljeni otoki, ki edini upravičujejo in opravičujejo podnaslov reviie, daje študentska.
In tako prevzame celotno težo revije nase prav prvi, najbolj neavtonomen del, prevodi teorije. Priznati je treba, da predstavlja predstavljena trojica tekstov izredno srečno izbrano celoto, ki kratko in jasno demistificira večino pri nas že preživetih in še živečih polemik o avantgardah Tekst Mateia Calinescuja v prevodu Mete Godter nam poda osnovne terminološke probleme in za-ključke in predstavlja nujno potreben poduk v poznavanju histo-riata. Osrednji tekst tako po položaju kot tudi sicer je vsekakor Samota Krušiča prevod Burkhardta Linderja, ki poleg široke estet-ske analize pojava avantgard ponudi še tolikokrat pogrešeno ideo-loško analizo pojava. Za konec pa se ženekoliko starejši prispevek Hansa Magnusa Enzensbergerja v prevodu Eve Rodič ustavi ravno tam, kjer je treba — pri metodični skepsi, pri kritičnem (pa čeprav včasih paranoično pretiranem) premisleku, ki naj bo vedno ena od stopenj faze preseganja obstoječega.
In še beseda Burkhardta Linderja, ki bi lahko postala motto tega prevodnega cikla: ,,Kajti v tem je očitno srž idealističnega raz-mišljanja o umetnosti: DA LAHKO ZAKRIJEINSTITUCIONAL-Nl KARAKTE R UMETNOSTI.
v    A.D.
tribuna
TRtBUNA, ŠTUDZHTSM ČASOPIS IZDtjA    UX2$MS UU&jANA 1RQ a$WAOD/mi/U SV3486 tfU.L?CW (061) 21 260 CiOOO LJU&UAHA
Konec m*jš  1981 bo Trrbuns izdafs Komunktifint Ninifmt Y stripu svtorj* Rodoifa Mircenan, ki g* tphktf. mrotif do /5L m§ja 1981 po prednaročtii&iceni, 55 «00: dtn.   .         '         Kasneje  60,CO.                 '     L
:"   Narvčsm m izvod (.... izvodov) KomunfStičnegt g trimiifottivttripu.kigiHtimprBJctinaimlov:                 ig
pesem
VELIKIDENAR: TOOTSUITE!
sraga na potnem licu, ko pred mesečevim zatonom
kraljična nubijskih mačk: poljubi pri/ica iz družine stepskih volkov.
pri tem ožgan tramvaj piisii na koncu nebesne proge: mrzlega lacarm
ponavadi se ga epigonska bitja ne dotaknejo:
ko skrivnostni ptiči aplavdirajo putnarski (tiskovna napaka itd.)
poeziji,
tedaj si vidre zapnejo: na sprednje nožice: svetlo modre baletne rokavice.
na razglašenih orglah: so si divji bojevniki:
nasadili vneto pričakovane Ijubice:
za čez noč kruha in vina:
stepni volkovi prihajajo utrujeni od krvavih iger.
balinaste krogljice priletijo iz galije:
vriskajoči kmetje cepetajo usmerčeni po grofovem travniku.
bfez iluzij: bre? razhga:
s trikratnim dinamitom
razstrelimo pod večer štiri koncepcije kapitala:
leteče veleblagovnice.
nihajoče spalnice.
ujete mačke v cvetličnih lončkih in.
groše v odprtih popkih mavričnih deklin
BORUTHLUPIČ
NAROČNIKir
Prosimo, da poravnate zaostalo naročnirio (tisti, k\ je še niste)! V nasprotnem primeru vam bomo Tribuno še naprej pošiljali!
NAROČNIKI!
Tisti, ki mislite Tribuno odpovedati, storite to z dopisom ur^
ništvu!
Vnasprotnem primeru vam bomo Tribuno še naprej pošiljali!
Sekretariat za delovna razmerja pri T RIBUNI
ROCK V OPOZICIJI
Letos se nam spet obeta podoben festival rocka v opoziciji, kot smo ga doživeli lani v RIU. V tem trenutku je natančno določen le datum: 16., 17. in 18. junija nekje čim bliže centru Ljubljane. Glasba bo podobna, če ne celo boljša kot lani, imena nastopajočih pa naj zaenkrat ostanejo sladka skrivnost.
Dobili pa smo tudi naslov dveh novih plošč pri nas že videnega francoskega benda Etron Fou Leloublan. Vsi, ki si močno želite povečati obseg svoje diskoteke ravno s tema dvema plo-ščama:
1.  Livein USA
2.  Ferdinand en foorme
julahko z nakazilom 50F (všteta tudi poštnina) naročite na naslov: Jocelyne Thirion Co. Freedon B.P.3
30150 Bujaut France
Pri zadnjem povsem nena.črtovanem pospravlja-nju ~prostorov uredništva Tribune smo našli večjo količino plakatov. Plakat lahko naročite ustno, pismeno, telefonično, telegramsko na uredništvu Tribune. Kakor hitro bo mogoče, se bomo potrudili oddati ličrto zavit plakat na pošto; vi pa boste plačali poštarju 20 din.
Glej sliko
Pod enakimi pogoji in roki je mogoče naročiti tudi posebno številko Tribune: Bertolt Brecht, cena: 10 din + poštnina
OB VESTILO ST EVILKA X!
Vabljeni ste na PIKNIK UREDNIŠTVA T RIBUNE! KDAJ, KJE in KAKO boste zvedeli na uredništvu!
TELEFONIRAJTE!