Andrej Brvar
KDO JE UBIL HOLOFERNA
Že v prvi pesniški zbirki Slikanica je pesnik Andrej Brvar zanikal dosedanje vrednote, vrednote tradicionalnega sveta, tradicionalnega sprejemanja literature z imanentnimi literarnimi oblikami, snovjo, izrazom, problemi in se posvetil lastnemu literarnemu oblikovanju zunaj konvencij tradicije, z vzpostavljanjem novih razmerij pesnik-pes-niški tekst. Brvarjeva ironija je bila samo nakazovanje poti v »objektivno« poezijo, ki evidentira pojavne oblike bivanja brez sentimentalnosti, refleksije, globine, angažiranja. Zato se je razvila poezija poročanja, katalogiziranja, naštevanja, inventarizacije, ki hoče samo objektivno poročati, ne pa subjektivno, reflektirano stopati v svoj poročevalni prostor. Angažirani izzivajoči, kritični,-nasprotni pol ima samo nekaj pesmi, med njimi je na primer Balada še pred
Darko Komac, Vozlišča
izidom v zbirki zbudila javne proteste v dnevnem časopisju.
Druga Brvarjeva pesniška zbirka, Kdo je ubil Holoferna* ne pomeni kaj več kot nadaljevanje ustvarjalnih izhodišč prve zbirke. Odpadel je angažirani, kritični, stvarnost obsojajoči del pesmi, vsaj deloma značilen sestavni element Slikanice. Brvarjeva poezija je »infan-tilna«, nemetaforična, nesimbolična, brez nadpomenov, kot da je razmerje med obliko (struktura označuj očih) in vsebino (odnos označuj očih—označenih) mogoče samo na en način. Pesmi pomenijo že dosledno prozaizacijo, pri-povednost, izrekanje percepcije stvarno zaznavne pojavnosti, ne da bi hkrati izrekale kakršnekoli sodbe o tej pojavnosti, kakršnekoli ontološke probleme.
Prvi cikel Popevke obsega enajst pesmi: zdi se, da gre Brvarju za samo navidezno angažiranost v navideznih socialnih problemih družbe (O punci, ki je praktično sploh ni bilo, Slučaj, ki je meso postal). Opis stanj, določenega problema ali izseka problema je nenehno ironiziran: »Padaj torej dež Naj se nebo izteče / Naj prideta skupaj moja smrt / moja smrt in visok zračni pritisk.« (str. 9) Navidezna angažiranost, pesniško izrekanje socialne problematike je samo katalogiziranje, izenačevanje vsebinske ravni z oblikovno, pesniško. Brvarju pomeni izrekanje kakršnihkoli resnic o svetu in življenju o njem samo istonivojski pesniški postopek, za katerim lahko bralec, kritik odkriva probleme, vsebino, ali pa tudi ne: možnost upesnjenja določenih problemov še ne pomeni kakršnokoli dejansko poseganje vanje, resnično možnost odpravljanja le-teh. Zato pomeni ironija samozavedanje, spoznavanje in spoznanje možnosti in nemož-nosti pesniškega postopka (Molitev, ki je lahko tudi popevka).
* Andrej Brvar, Kdo je ubil Holoferna. Obzorja Maribor 1973, opremil Vaško Pregelj, str. 76.
285
286
M. Zlobec
Sedem pesmi sestavlja drugi cikel zbirke: Na hlodih sneg. Ironične skle-njenosti pesniških besedil iz prvega cikla ni več in s tem ne enotnosti, sukce-sivnosti misli: vrstice pesmi postanejo samo asociacijsko seštevanje izrekov, nekakšnih aksiomov, ne da bi bili med seboj v logični povezavi (prva, četrta, sedma). Drugo, tretjo in peto pesem cikla uvajajo iste besede, ki se ponavljajo na začetkih vsake vrstice do konca pesmi, tako da nastanejo nekakšni asociacijski zapiski določenih človekovih lastnosti, navad, opravil, posameznikove zgodovine na način naštevanja in seštevanja.
Tretji cikel, Buča na paro, obsega deset tekstov, navideznih dialogov, notranjih monologov. Anketni nivo spraševal-ca in anketiranca ironizira, kako ugotavlja posameznikovo identičnost, avtentičnost: »Pa moški Vas še privlačijo / Še Ampak o tem raje kdaj drugič Zdaj moram zračunati koliko strani / bi imela ta in ta knjiga če bi od skupnih 144 strani s 24 / vrsticami na vsaki strani / ostalo 80 strani nespremenjenih ostalih 56 / pa potiskanih z 32 vrsticami na vsaki strani« (str. 41).
Četrti cikel, Napravi si sam, ironizira navodila, »recepte« dnevne proizvodnje in porabe. »Poljubno število golih in čimbolj črnih zamorcev obeh spolov si na / kakršnemkoli dobro zasneženem terenu razpostavlja zdaj v to zdaj / v ono popolnoma po lastnem okusu urejeno grafično kompozicijo / Pa dosti ustvarjalnega užitka« (str. 49). Dvanajst pesmi cikla Lump in jovo na novo je zaporedje besed, s samostojnimi pomeni-samostalnikov s področja pred-metnosti, nanizanimi v nečlenjeno zaporedje, v predmetni katalog, inventar stvari. Brvarjeva druga zbirka Kdo je ubil Holoferna izrazito nadaljuje lastna izhodišča iz Slikanice. Odsotnost ontoloških problemov, metafizike, na jezikovni ravni pa sleherne metaforike, simbolnosti so za Brvarja (in slovensko liriko) že znan pojav, tako da smo z
drugo zbirko dobili približno enako strukturo, kot se nam je razodela v Slikanici, to pa pomeni vztrajanje pri doseženem pesniškem nivoju.