181 Slovensko slovstvo. * Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. V Ljubljani. Založil Ig. Gruutar; tiskala Klein in Kovač. 1882. Cena 1 gold. V zadnjih letih vladala je na pesniškem polji našega slovstva nekaka suša; pac smo čitali v raznih leposlovnih listih pretečene dobe marsikako prijetno pesmico — a skupnega vtisa nam je manjkalo in zdelo se nam je, da v sedanjem Času pač nimamo pravega pesnika .... Poezije S. Gregorčiča pa nam dokazujejo nasprotno; ta knjiga nas je jako prijetno iznenadila in osupnila. Pesmi, ki so tu zbrane (večina jih je bila uže tiskana po raznih listih pod raznimi imeni) napravijo na nas jako ugoden vtis in zadovoljujejo na vse strani našim tirjatvam. Vsebina in zunanja oblika, obe nam ugajate tako, kot to ne moremo reči o nobenem novejšem slovenskem pesniku. Tu je vendar enkrat prava poezija, tu je tisti neusahljivi vir, ki nam ogreva srce vedno in vedno; tu ni nič puhlega in praznega, nič nepotrebnih priteklin — p-jvsodi najdemo oajglobo-kejše misli, najlepša podobe; in v kaki obliki! Jezik je krasen, rime lepe in vsaka pesem teče gladko , kakor studenček po polji; z jedno besedo: poezije S. Gregorčiča razodevajo nam najblažje srce, najplemenitejše rodoljubje in človekoljubje v prelepi posodi! — Skoro vsaka pesem, ki jo nahajamo v 158 strani broječi knjigi, je proslavljanje domovine naše, pesem o krasni tej zemlji — ali pa diha najgorkejšo ljubezen do človeštva, katerega bol in veselje Čuti in nosi pesnik v vzvišeni meri. A poglejmo si nekoliko posamezne poezije. Koj v drugi daruje pesnik („Mojo srčno kri škropite!") svojo kri, da bi iz nje zrastel nov kal, nov ogenj sinom domovine .... in ta neizmerna ljubezen do zemlje, ki ga je rodila, vije se kot zlat trak po celi knjigi. Ko gre dekletce na sv. večer k vodici, da vidi tam v studencu svojega prihodnjega, tedaj gre tudi naš pesnik k potoku (,,Na sveti večer"), a ne žene ga tje radovednost, temuč skrb in nada, da bode videl v bistri vodi osodo svoje domovine.... Krasna je pesem: „Na potujčeni zemlji" — na tistem svetu, kjer so nekdaj živeli naši dedje, a zdaj gospodari na njem ptuj ohol rod; solzan gleda te planine pesnik in poje: Zatoraj , solnčnata ravan , Ko na-te moj pogled se vpira, Teman mi duh je in mračan, In srce tuge mi umira! In koliko rodoljubja je izraženo v prelepi pesni: ,,V pepelnični noči"! Pesnik stoji v duhu kot duhovnik na altarju in pepeli narode, ki brezštevilno stopajo memo njega; konečno pride njegov rod. .. . Tedaj pa odloži pepel, roke spne za blagoslov, rekoč : Le vstani, vborni narod moj , Do danes v prah teptan, Pepelni dan ni dan več tvoj , Tvoj je — vstajenja dan! A prišli bi predaleč, ko bi hoteli govoriti o vseh pesmih, ki nam tolikanj ugajajo. Naj omenimo tu konečno še jedno najlepših, namreč pesem „Soči", v kateri to „bistro hčer planin" opeva tako divno, da jo človek mora zopet in zopet citati! Tako se plete zlata vez ljubavi do domovine skozi vse poezije, krasi in lepšanjih, da skoraj ne vemo, kateri bi dali prednost! Človek, ki je zapustil rojstveno kočo in šel v širni svet, čuje in vidi tam marsikaj , kar je v tihi vasi ne- 182 poznano; vse temne strani človeškega živenja vidi pred seboj in jih spozna v celi njihovi strašnosti — ni se tedaj čuditi, da se želi nazaj v tisto dobo, ko še ni poznal sveta, želi na rodne planine, kjer ni strasti ne zavisti.... Te misli najdemo čestokrat tudi pri našem pesniku; veseli pastir ga spominja na zgubljeno srečo in rodi mu želje po očetoi planini. V pesmi ,,Nazaj v planinski raj" poje: Zakaj sem zapustil te, rojstvena vas, Zakaj sem vas pustil, planine ! A če ga je tudi osoda gnala uže v „rosni mladosti" med svet, ter ga s kupo britkosti in grenkosti pojila, tako, da v krasni pesmi: ,.Človeka nikar!" moli, da bi stvarnik iz njegovega prahii ne vstvaril zopet človeka, ki mora toliko trpeti — če je nesrečen, ko vidi tiso-černe bolečine človeštva, tedaj vendar ne obupa, temveč najde lek in tolažbo v mislih, da tudi v samoti ni vselej miru, da tudi za samostanskim zidom ne vlada vselej tihota, ki se kaže na videz z belimi stenami..... In ko biva med svetom , noseč v srcu svojo bolest in svoje hrepenenje po rešitvi, tedaj se spomni, da je človek, ter objame z neizmerno ljubeznijo svoje trpeče brate, skrbi za pozabljeno siroto in na vseh mrtvih dan spominja se pozabljenih, nepoznanih grobov.... Tako je pesnik vzvišeni duhovnik in žrtvenik človeštva, v tem poslu najde hladila; a spomin na otroška leta, pogled v nedolžno oko kliče mu vselej zopet pred oči dobo zlato, tisti čas, po katerem zdihuje vsak , komur ni popačeno srce; v pesmi: ,,Pri zibelki" želi dojenčeku: Da bi le vedno mi ostalo Nedolžno, čisto kakor zdaj ! To je nekako obseg filozofije našega pesnika in njegovih poezij , te misli najdemo v mnogh njegovih pesmih, naj si bodo liričnega zapopadka ali pa balade; slednje se nam posebno prikupijo tudi zaradi arodnega glasa, ki ga je pesnik tako srečno za-Del. Radi bi tudi o njih spregovorili svojo besedo , a drekoričili bi dano nalogo, ko bi hoteli naštevati vse Posamezne krasote, ki jih ima knjiga v obilici, ko bi Poteli povzdigniti vse divne pesmi o domoljubji in človekoljubji in opozoriti na prelepe misli, ki jih nahajamo vovsodi; naš namen je le bil, opozoriti bralce svoje na po knjigo, ki je pravi biser med našimi poezijami in ki tdaje S. Gregorčiču odlično mesto med jugoslovanskimi pesniki. Mi ostanemo zvesti načelu, ki je vodilo naš list uže toliko let, a zdi se nam vendar jako prenapeto in krivično, ako se podtikujejo tem poezijam drugi, nego najblažji vplivi do človeškega srca; kdor jih je bral, ne bo tako sodil, kot nek slovenski list. Radostno bo vskliknil z nami: krasna knjiga je to in da bi le kmalo izšel drugi zvezek! Omeniti hočem še nekoliko zunanjo obliko , ki je pri vsacem duševnem umotvoru tudi važen faktor ; uže stari Rimci so imeli pregovor, da se v grdi posodi vsaka stvar onesnaži — in to velja pač tudi pri poezijah. Kaj pomagajo najlepše misli , ako je obleka umazana! Gregorčičeve pesmi so tudi v tem obziru vzorne. Jezik mu teče tako gladko in lepo doneče, kaže nam tako lepe kombinacije in sestave, kakoršnih do zdaj še nikjer nismo čuli; rime so tako čiste in krasne, da j;h iščeš zastonj enacih pri druzih naših pesnikih; tudi niso zmiraj le na tisti: „ila, ala in ela..." kot smo jih bili včasih do grla siti, temuč polno je nenavadnih, krasno donečih! Z jedno besedo: lepa, divna knjiga so ,,Poezije S. Gregorčiča"; pripravile so nam premnoge veselja, zbudile v nas najsvetejše čute, in upam, da bodo naši bralci enako sodili. Dovoljeno naj nam bode sedaj v dnevih narodne borbe, sklepati z zadnjimi verzi, ki iib poje v „Domovini": Oj mati moja domovina, Ljubezen moja ti edina, Ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te! š.