194 Notranja uprava konjskim hlevom. Tla posameznih staj naj bodo narejena ali iz trdo žgane opeke (postavljene po koncu) ali pa iz lesa. Tla iz količev lesenih, namočeuih v katranu (tem) ter po loženih v asfalt, so zelo dobra, ko bi ne bila tako draga. Tla iz trdih ali macesnovih plohov priporočajo, morajo pa imeti raze (špranje), skozi katere se odteka gnojnica v votli prostor pod njimi. Ta prostor mora imeti neprodorna tla. Lesena tla naj se večkrat na-mažejo s katranom ter naj bodo sploh snažna. Kadar se pa ploh sploh napije gnojnice, nadomesti naj se z drugim. S takimi tlemi prihrani se nastila, vzdrževati jih pa v dobrem stanu je drago. Ako se konjem malo nastilja, morajo biti tla gladka, ker ob grčah se konj lahko do škode oguli. Glede tal, ki so narejena iz opeke, postavljene po koncu, paziti je posebno, kakšna je opeka. Ako opeka ni dovolj gosta in dosti močno žgana, razdrobi se kmalu in se nasrka gnojnice. Z gnojnico napojena opeka dela škodljiv zrak v hlevu. Tla iz teptane ilovice se kmalu pokvarijo in le tedaj trajajo dlje časa, ako se s peskom posujejo 10 do 12 % na debelo. Stajna tla naj le toliko visijo, da se gotovo odteče gnojnica, t. j. za celo dolgost staje zadostuje kake 3 do 5 centimetrov. Za odtakanje gnojnice služijo jarki, ki so za stajami. Odprti jarki (glej pod. 1.) so posebno tedaj dobri, ako je dosti vode za splakovanje na razpolaganje, drugače so boljši zaprti jarki (glej pod. 2.). Vsegdar naj se pa krovni plohi, ki naj bodo spodaj namazani s katranom, dajo lahko odzdigati. Iz teh jarkov naj se gnojnica staka v zbiralne jarke, ki so večji (glej pod 3.), in od tam v neprodorne gnojnične jame. Tam, kjer stopa jarek iz hleva na piano, ali predno se končuje pred gnojnično jamo, naj ima zatvornico (glej pod 4. in 5.). Zatvornica brani prepihu in smradu, ki se dela v gnojnični jami, v hlev. Bogati posestniki delajo jarke tudi iz železa (glej pod. 6.). Strop konjskim hlevom je najboljši obokan. Obok postavi se ali na pase ali pa manjšim hlevom na že- 195 leznične šine. V velikih hlevih rabijo se železne tra-verze. Da ni treba vzeti premočnih in zato dragih traverz, podpro se s kamenitimi ali železnimi stebri. Vrata konjskih hlevov naj se dobro zapirajo in se vedno venkaj odpirajo. Proč molečih kljuk naj ne imajo, in ključalnice naj bodo vdelane v les (slej pod. 7.). Priporočati je vrata, katerih zgornja polovica se daje zase odpirati. Ob hudi vročini taka vrata dobro služijo za prezračevanje. Vrata naj bodo dosti visoka in široka, pragi naj pa ne bodo nad 6 do 10 centimetrov visoki, da se konji ne zadevajo in tako poškodujejo. Za shrambe vozovom, ki imajo velika vrata, boljša so taka vrata, ki se ne odpirajo kakor navadna, ampak ki se tje in sem po kolesih pomikajo. Podoba 8. kaže vrata na kolesih in šinah. Takih vrat ne more kvariti veter. V konjskih hlevih bodi v obče toliko svetlobe, kolikor je mora biti v stanovanjih. Okna naj bodo tako narejena, da svetloba ne pada naravnost konju v oči, torej ne smejo biti okna vštric konjevi glavi in ne preveč pri tleh. Tudi zarad prepiha je dati oknom pravo mesto. Slepe (obrušene) šipe so za konjske hleve posebno dobre. Tudi bolj temno barvane stene so za zdravje konjevih oči boljše kot pa prav živo pobeljene. Zarad potrebnega prezračevanja priporočajo se okna z lesenim ali še bolje z železnim okvirom (glej pod. 9. in 10.), kateri se suče okoli vodoravne osi. Tako okno da se po potrebi bolj ali manj odpreti. Za prezračevanje služijo odprtine, ki se zapirajo s preprostimi vratci ali pa s prezračevalnimi rozetami (glej pod. 11.). Te odprtine odvajajo zrak naravnost na piano (glej pod. V. priloženega načrta) *) ali pa skozi streho po prezračevalnih ceveh (glej pod, VI.).*) Bodi si prezračevanje tako ali tako, vsegdar naj se dobro vrši prezračevanje, vendar naj pa nastali prepih ne nadleguje konj. Prezračevalne naprave naj bodo ob *) V 23. številki :,Novieu. enem tako urejene, da izpuhtela voda ne zmrzuje po zimi v njih, pa da tudi v hlev ne kapa na konje. (Konec prihodnjič.) 202 Notranja uprava konjskim hlevom. (Dalje.) Predali staj narede se ali trdni ali pa premični. Najnavadnejša oddelitev je s premičnim drogom, ki visi ob stajnem stebru in ob jaslih (glej pod. 12.) Premične stene, ki ločijo posamezne staje, dajo se tudi na strop obešati z verigami (glej pod. V.).*) Take stene, pa nepremične, narediti je, kakor kaže pod. 13. Vsa mesta na lesenih drogih, stenah, jaslih itd., kamor more konj seči z gobcem, obijejo naj se s plo-ščevino, da jih ne more konj oglodati. Stajni stebri so iz litega železa, iz macesnovega ali pa iz hrastovega lesa. Debeli naj bodo ti stebri 12 do 20 % in *) V 23. številki „Novic". 203 2 ^ visoki. Spodnji konec lesenih stebrov naj bode dobro impregnovan. Steber mora biti trdno in nepremakljivo v tla pritrjen. Notranja stran stebra naj ima v gorenji tretjini pritrjen železen obroček. V podobah 12. in 13. videti je kline, na ktere se obeša konjska oprava. Jasli narede se iz lesa in obijejo s ploščevino ali se napravijo iz izsekanega kamenja, iz litega železa ali iz cementa. Lesen* so najslabše, ker se pri njih konj navadi glodanja in ker se hitro razkroji krma, ki je v njih ostala. Pri vsake vrste jaslih je gledati na to, da je sprednja stran t. j. ona, ki je obrnena h konju, toliko debela, da je konj ne more z gobcem prijeti. Debela naj bode torej 16 do 18 %. Zgornji rob jasli sme biti od tal 90. največ 110 % visoko. Visoke jasli slabo vplivajo na konja. Notranje svetlobe jaslim bodi 30 do 40 %, globokosti pa 25 do 28 %. Svisli narede naj se lesene, v podobi lestve in pritrjene ob steni (glej pod. 15.), ali premične, če se izjemoma naredi hodnik za krmljenje (glej pod. 16. in 17.). Premične svisli se denejo, kadar se deva seno vanje, v lego, kakeršno kaže pod. 16., potem se pa denejo v lego, ki jo je razvideti iz podobe 17. Svisli narede se tudi lehko v obliki koša (glej pod. 21., 22., 23. in 24). V novejšem času ne delajo več svisli nad glavo ko- njevo, ampak zraven jasli. Pravijo, da je to za konja bolj naravno in da brani senenemu prahu, da ne pada konju v grivo in oči. Svisli, t. j. njih spodnji konec bodi najviše 20 do 30%*, nad jaslimi. Priprava za privezovanje konj obstoji iz enega ali dveh železnih obročkov ali iz železnega obročka, ki se premice po železnem klinu (glej pod 15. in 17.), včasi pa tudi iz uteži, ki visi v cevi (glej pod 14.). Taka utež pa ne sme biti pretežka. Privezovanje na železen obroček, ki se premice po železnem klinu, je manj priporočati, ker konj lahko stopi v vrv ali jermen ter se poškoduje. Na steno, kake 40 do 45 % nad jaslimi, pribije se tudi obroček, na katerega privežeš konja, kadar ga snažiš, da ti tako visoko in na kratko privezan mirno stoji. Omenjati nam je še, da se stene ne smejo namazati z oljnato barvo, ker taka barva naredi stene ne-prodorne zraku. Glede vodnjakov je omenjati, naj bodo globoki in ne blizu gnojišča, ker zdrava pitna voda je neogibno potrebna konjem.