Cigan Ček  in srnica.
V senci gozdička                          In z brega priskače
med ternnim vejevjem                   brezskrbna srnica,
skakljal je ciganček,                     začudeno gleda
veselo prepevai                             veselega dečka,
Srnica:
Kako II veselo                              Nikjer domovine
prepevati moreš,                            ne postelje nimaš,
povsodi preganja                          od hiše odganja
usoda te kruta.                             brezsrčni te človek.
-^.  111  ,+—
Ciganček:
Vse res je, kar praviš,                  In ptičice drobne
ti srnica mala,                             poglej na drevesih,
pa vendar vesel sem                    ki milo pojo mi
kot kralj na prestolu.                   veselje in radost.
Poglej ta gozdiček                        In jaz jim odpevam
in drevje krog mene —                vesel, zadovoljen,
kaj ni li to hiša                           igram se, radujem
pač lepša kot dvorec?                  od zore do mraka.
Cvetice nabiram                            Tako zadovoljen
in venčke si spletam                    življenje uživain,
in z njimi krasim se                    kaj v svetu godi se,
sam sebi v veselje.                       nič me ne zanima!
Srnica:
Tedaj pa le tukaj ostani še dalje, sestrica bom tvoja, a ti mi boš bratec.
Peter Strgulca.