Broj 6.
Ljubljana, juna 1931.
God. ХШ.
Majcan Ivo, Senj.
Jačaj se naraštaju I
Jačaj se dragi naraštaju, jačaj se telesno, duševno i moralno, a dušu svoju i srce obogati i ukrasi najlepšim uresom: iskrenom i nesebičnom ljubavlju za otadžbinu našu. — Domovina treba takvih sinova, treba svesnih ljudi, marljivih i požrtvovnih ruku, da još više podignu njezin ugled, veličinu i moć.
Naraštaju, — budućnost je tvoja, budućnost domovine je u tvojim rukama t. j. doskora biće. Zato spremaj se, jačaj i obogaćuj se svim vrlinama, koje neće moći pokolebati ni pobediti nikakova unutarnja ni vanjska sila. — Kada takav budeš, kada takovome predamo na čuvanje potocima krvi stečenu slobodu, moći ćemo mirne duše gledati u tvojim rukama i u tvom upravljanju svo narodno bogastvo, sve tečevine dobivene vekovnim borbama: neuspe-sima, pobedama i slavama.
Naraštaju, mi gledamo s pouzdanjem u tebe, kao što su naši nacionalisti gledali s pouzdanjem u konačnu pobedu plemenite i iskrene duše našeg naroda, u pobedu jugoslovenske nacionalne svesti. To smo dočekali, jer samo tako je moralo biti, i nikako drukčije. A i sam vidiš, da je pobedio zdrav razum, plemenita duša i iskreno i verno srce; pobedila je istina, ljubav, svetlost i stvarnost u borbi s lažju, mržnjom, tminom i demagoštvom. Naše sanje su se obistinile, jedan deo naših ideja je ostvaren i daje nam potstreka u radu, u pregnućima za potpuno ostvaranje sokolske ideje.
Radi toga, naraštaju, moraš težiti za svim što je dobro, a to ćeš postiči budeš li ustrajao u sokolskom radu. Zato moraš marljivo pohađati naše vež-baonice — sokolane naše, u kojima stičemo sve ono, što nafn je potrebno za napredan i čestit život, za stvaranje i življenje svojim osobenim slovenskim životom. U sokolani naći ćeš braću, koja su zadojena sokolskim duhom, duhom koji nas usrećava i krepi.
To moraš znati, jer pred tobom se otvara široko polje na kojem cvate bezbroj nežnih i lepih cvetova, koje moraš zalevati da se iz njih razviju sočni plodovi. Nažalost opazićeš da među njima ima i po koji korov, koga treba iščupati — i tako, istrebivši i iskorenivši nevaljalo, stvorićeš plodno polje lepota, koje će nam pružati sliku našeg rada i naših vrednosti.
Jačaj se naraštaju, domovina to od tebe traži; to traži duh onih junaka iz čije je krvi nikla i procvala naša sloboda, naš ponos, naša vera i naša
moć. — U tvojim žilama teče krv otaca-junaka, koji preziraše i najveće muke, koji samoprekornim pogledom gledahu i u oči smrti, verujući da će iz njihove smrti nastati novi, lepši i dostojniji život njihovim potomcima. Ne ponizi, ne pogazi one bezbrojne žrtve, koje padoše za tvoie oslobođenje, za sreću tvoju i život tvoj! Budi njihov vredan i dostojan naslednik i domovina naša biće sretna, a narodni će genij s ponosom upisati tvoje ime na svetle stranice naše povesti.
Znaj, naraštaju, da ponoseći se prošlošću našom, ponosimo se s onim zor-junacima, koji svetovahu narod, koji pretvarahu njegovo srce u žarište domoljubnog plama, da iz njega neprekidno bukti ljubav prema otadžbini svojoj.
Da, domovina ti je ljubav, otac i mati. Ona te je stvorila, u svom než-nom i toplom krilu odgojila; ona ti je dala srce i dušu, dala ti je život. Zato, naraštaju dragi, dužnost ti nalaže da joj celog života služiš i posvetiš celu svoju dušu srce i rad. Uveren sam da ćeš doprineti na njezin sveti, uzvišeni žrtvenik i samoga sebe za njezinu sreću, ugled i budućnost. Ti ćeš joj se samo odužiti dajući joj samog sebe, a to ti je i dužnost, jer ni tebe nebi bilo, da te ona nije stvorila.
I za našu braću, koja čame u ropstvu, pod okrutnim tiranstvom našeg vekovnog krvnika, morate raditi i živeti, a kada dođe onaj željno očekivani dan, za njihovo oslobođenje, ako je potrebito, i mreti. Naša svesna, ali nesretna braća s verom gledaju u vas, i nastoje da vam pruže sputane ruke, da ih podignete iz ponora, da ih odrešite iz veriga i da ih usrećite svetlim i toplim zrakama slobode.
Dragi naraštajci, neću vam dalje govoriti, jer vama je dosta i malo reči, da učinite mnoga lepa i dobra dela, da se. svestrano jačate za novi, veliki dogođaj, koji će biti zlatnim slovima zabeležen na svetle stranice naše povesti. — Zdravo!
Počitek (Radiranka - suha igla)
UO
Slet SoKolstva na Jadranu, Split 28. i 29. juna.
gpjjgj
Plakat koji Je izradio akad. slikar prof. Josip Kljaković
Američani.
(Izjalovljena ekspedicija mladih ubežnikov v Ameriko.)
(Konec.)
IV.
Bilo je še zgodaj, a mesto se je že začelo prebujati. Ko so zapluli v Dnjepr, so zaslišali otroci bučanje jeza Podola in vpitje delavcev na obrežju. Reka je bila še razmeroma prazna. Ladij ni bilo na njej in izseljenikom ni grozila nevarnost, da bi jih kdo opazil. Pa če bi jih tudi opazili, bi jih vsakdo smatral za družbo, vračajočo se z nočnega izleta, in bržčas bi se nihče ne zmenil za nje. V velikem mestu take malenkosti ne vzbujajo pozornosti. Otroci so ponajveč pluli ob levem peščenem bregu, ki je bil porasel z vrbami.
Ta breg ni, da bi dejal popolnoma neobljuden, razne stavbe se dvigajo tam in širijo se lepi nasadi. Otrokom se je zdel breg primeren za izkrcanje. Pristali so na velikem otoku in se odločili ostati tu pol dneva; Nikolaj pa je oditi v mesto, da nakupi gumaste plašče zoper dež, udice in tudi
smodnik in šibre. Poleg tega so otroci nujno potrebovali novih zalog: ni bilo več sladkorja in čaja in Polenki so pošli sladkorčki. Nikolaj je postavil v vrbovju šotor ter izdal Petji in Volodji stroga navodila; nato je slekel burko in odložil puško, da bi bil videti bolj omikan ter je krenil po bregu proti kraju, kjer je bil pristan in prevoz. Sedel je na parnik in dolgo čakal, preden se je ta premaknil. Bil je edini potnik.
»Povejte mi, prosim, kakšen vrt je to?« je vprašal Nikolaj kapitana parnika.
»Kaj ne veste tega? »Eremita-ža«. Tam se lahko dobro najeste in napijete. Ali ne pijete žganja?« »Ne, ne pijem.«
»Če bi pili žganje, bi vas povabil v buffet. Dobro bi se napila, vi bi pa plačali.«
Kapitan se je zasmejal.
»Povejte mi, mladi mož,« je nadaljeval, »odkod prihajate tako zgodaj, ko	ne poznate nasada in ne	veste, kako	se imenuje.«
Nikolaj je pogledal na	stopnice v	pristanu. Opazil	je	neke	gospode.
»To je moja stvar. Padel sem z lune. Zdaj mi pa povejte, zakaj se še ne peljemo.«
»Počakati moramo potnikov. V nasadih krokajo še neki bratci. Aha! Tamle že gredo!«
Nikolaj je pogledal na	stopnjice v	pristanu. Opazil	je	neke	gospode,
ki	so se opotekali, dasi ob tem času ni	bilo vetra in se ni zganil	niti listič
na vitkih drevesih, ki so krasila pristanišče.
Med to gospodo so bili mladi in starejši ljudje. Debel Nemec z razprtim ovratnikom, ki je odkrival masten, rdeč vrat, je skočil na parnik s tako težo, da se je zamajal na vse strani. Za njim je pritekel Žid, z dolgim, belim nosom, črnimi lasmi ter suh kot prikazen; delal se je pijanega in je kričal in plesal po palubi. Vsi so razgrajali, pričenjali so peti in zopet nehavali, se smejali, prepirali; iz njihovih razgovorov je Nikolaj kmalu spoznal, da so trgovski
nameraval
pomočniki. Parnik je odrinil in bil kmalu sredi reke. Čm bližje so prihajali k bregu, tem treznejši in resnejši so postajali pomočniki; najprej se je iztrez-nil žid. Mršavi sin Izraela je zatisnil eno oko ter gledal kot roparska ptica na zlatoglavo mesto, kjer mu je bilo sojeno hoditi življensko pot.
Na bregu je žid zapustil svojo družbo in izginil v neki umazani ulici. Nikolaj bi bil rad vprašal pomočnike, kje bi lahko nakupil smodnika, toda gledali so ga tako oholo, da si jih ni upal nagovoriti. Šel je torej za Židom in kmalu prispel na trg, obkrožen z belimi hišami, kjer so bile v pritličjih same trgovine.
Trgovci so bili svoje trgovine že odprli. Kmetje so vozili na vozeh seno, vreče žita, teleta in lonce. Nikolaj si je kupil višenj, hodil po hodniku in metal peške iz ust; iz trgovin pa so ga nagovarjali kot za stavo:
»Izvolite! Pojdite k nam. Imamo lepe klobuke, čevlje, perilo. Mladi gospod, nikar ne stiskajte, dajte nam zaslužiti!«
Na vogalu je zagledal Nikolaj v izložbi lepe trafike, četrtinko pole, kjer je bilo z velikimi črkami napisano: »Prodaja smodnika.« Nikolaj je vstopil.
»S čim vam lahko postrežem?« ga je vprašal tisti suhi žid, katerega je bil pred pol ure videl pijanega.
»Dve kili smodnika bi rad.«
»Smooodnika? Ali imate dovoljenje?«
»Nisem vedel, da je potrebno dovoljenje.«
»Z dovoljenjem je cenejši, brez njega pa dražji,« je z nasmehom omenil
žid.
»Pravkar sva se peljala skupaj.«
»Tiho! moj šef je tu. Ni treba, da bi vedel. Dobro. Dam vam smodnik.« Odšel je za pregrajo in s pomembnim pogledom kimajoč na gospodarja prinesel odtam dve vrečici smodnika; izročil ju je Nikolaju, vzel od njega bankovec za deset rubljev in ga spravil v blagajno.
»No in koliko dobim nazaj?«
»Nazaj? kako nazaj?«
»Kaj, nazaj?« se je vmešal lastnik trgovine, star žid z naočniki iz želvo-vine in s sivo pristriženo brado.
»Vi kupujete smodnik brez dovoljenja in hočete še denar nazaj?«
»Saj je vendar predrago, pet rubljev za kilo.«
»Vam se zdi to drago?«
Žid je tako porogljivo skomizgnil z rameni, da je Nikolaja takoj prepričal o nizki ceni smodnika; zato je pozdravil in odšel naglo iz trgovine. Nakupil je tudi ostale potrebščine ter se vrnil na otok, potem ko je potrošil nemalo denarja.
V.
Polenka se je medtem vse jutro grozno dolgočasila. Hodila je po bregu in s tesnobo v srcu opazovala mesto. Kmalu je spoznala zavod, čigar belo zidovje se je svetilo med zelenim drevjem.
Tedajci se je začela sramovati, da je zbežala z doma. Zdelo se ji je, da jo zavod motri očitajoče. Še nedavno je bila prisegala svojim prijateljicam večno ljubezen, in glej, že jih je izdala. Da zares, to ni niti šala niti zmota, ona prav in čisto zares potuje v Ameriko. Kaj jo tam čaka? Nikolaj pravi, da gre vse imenitno po sreči, in jim obeta zlate gradove. Ampak on je deček. Kako, da mu je sploh zaupala? Ne, danes se ne bi več odpeljala v Ameriko! Strašno ji je, če pomisli, kaj počne doma uboga mamica.
»Jeli, Petja, zdaj se že ne moremo več vrniti?« je vprašala s takim glasom, kakor bi želela slišati odgovor: »O, še vedno se lahko vrnemo.«
»Ne moremo,« je vzdihnil Petja in ta vzdih ga je približal sestri.
»Petjf,, pojdiva malo r- ^prehod. Ti, Volodja, pa ostani tu in pazi.«
»Nekaj nameravata,« je pomislil Volodja in prezirljivo zamahnil z roko.
»Petja, prav za prav bi se še vedno lahko vrnili,« je začela sestra boječe, ko sta se oddaljila par korakov od šotora.
»Seveda,« je zašepetal deček.
»Veš kaj, mamici ne bomo nič povedali, da smo se odpravljali v Ameriko. To bi jo preveč užalostilo. Porečemo ji, da smo si hoteli ogledati Kijev, .,?mo	malo veslati po reki... pa da nas je tok zanesel. Ali pa
rajši ne, kar po pravici ji povemo! Mamaša je dobra in nam odpusti. Vesela bo, da se nam je stožilo in da smo se vrnili. Da ti po pravici povem, Petja, dokler nismo sedli v čoln, sem vedno mislila, da me Nikolaj in vi drugi samo varate in da me hočete le preizkusiti, ali sem hrabra in ali bi se upala peljati z vami. Nikdar nisem vedela, da je to resno in pozneje me je bilo sram reči Nikolaju, da ne grem v Ameriko. To je čisto lepo v pravljici toda če resno premislimo, kdaj je še kdo slišal, da so otroci na čolnu pluli v Ameriko. ... Dam ti besedo, Petja, da že ves čas vseh teh reči kar nisem mogla verjeti...«
»Polenka, med nama povedano, jaz sem popolnoma tvojih misli. Tudi jaz nisem verjel in ne verjamem. Meni se celo zdi, da morda Amerike sploh ni.«
»Mogoče, da je,« je rekla Polenka, »toda ne takšna.«
Vzdihnila sta.
»Kaj naj torej storimo, Polenka? Veš, če se sploh moremo vrniti, potem se le odtukaj še lahko.«
»Tako moramo napraviti, da Nikolaj ničesar ne izve.
»Kaj Nikolaj? Ali se ga morda bojiš?«
»Ne bojim se ga, toda on se nam bo rogal.. Pojdimo kar ob bregu, stopimo v prvo hišo, povejmo, kdo je naša mama in razložimo sploh vse.«.
»Tako je, Petja. Mamo bodo obvestili in ona se pripelje za nami in nas vzame s seboj.« »Pojdiva hitro, Polenka. Pojdiva!«
Otroka sta zbežala. Toda zdajci jima je zastavil pot Nikolaj, ves obložen z zavoji.
»Kako si upata tako daleč proč?« ju je nagovoril. »Alo, nazaj, gospoda. Danes bomo kraljevsko zajtrkovali; nakupil sem klobas, jagod in sira.«
Polenka in Petja sta odkorakala za Nikolajem; odločila sta se, da bosta najprej pozajtrkovala in nato izvršila svoj naklep.
VI.
Marija Pankratjevna in Lavrinovič, Nikolajev oče, sta spravila vso policijo na noge. V vse vasi, ki leže ob bregu reke Djesne, so razposlali zasledovalce in od malih pastirjev so izvedeli, da izginula deca živi in da pluje nekam onstran morja. Še isti dan je prispela Marija Pankratjevna v Kijev k načelniku policije, in ta ji je obljubil napeti vse sile, da izsledi begunce. Brzojavil je v najbližja mesta ob Dnjepru. Oblaki so se jeli zbirati nad glavami izseljenikov. Celo brodovje čolnov je križarilo po reki, da jih ujame, dočim so oni nič hudega sluteč skoro sredi Kijeva razpeli pred očmi vsega naroda svoj šotor kot potujoči cigani in slavili pojedino.
»Včeraj je Petja potrošil ves smodnik,« je začel Nikolaj strogo, »moral sem plačati ogromno denarja za te dve kili. Odsihdob bo treba bolj štediti in streljati samo, kadar je uspeh gotov. Puške morajo biti vedno pripravljene. Kakor ste videli, ni bilo nikakih nevarnosti, toda kdo ve, kaj nas še vse čaka? Včasih tudi splavarji napadajo popotnike. Tako sem čital v časopisih. Splavarji so napadli nekega Angleža, ki se je vozil s čolnom. Razvil se je boj, ki se je končal s popolno zmago omikanega človeka nad barbarskimi rdečekožci. Srečali smo se z Belorusi, pa to je vseeno, lahko jih tudi imenujemo rdečekožce, ker jim od solnca pordeči koža. Tudi mi jim ne bomo prizanašali. Ali razumete? Seveda bomo streljali le tedaj, če bomo spoznali, da------
»Kaj pa počenjate tu, gospoda?« se je oglasil nekdo dva koraka za izse-ljeniki.
Nikolaj se je zdrznil, se ozrl in ugledal plečatega moža z rdečo brado in nizkim slamnikom.
»Kaj pa sprašujete?«
»Ker je to moj svet in bi me kot lastnika zanimalo, kdo so moji gostje.«
»Če zahtevate plačilo, ga boste dobili.«
»Ali imate mnogo denarja?«
»Menda nas ne nameravate oropati; upam, da boste zahtevali le toliko, kolikor vam gre.«
»Seveda, prav imate. Morebiti ne vzamem od vas sploh ničesar... Povejte mi, prosim! Tu imate šotor in puško, kakor bi se odpravljali na daljnjo pot. Odkod pa ste?«
»Odtam.«
»Zelo duhovit odgovor. Morda mi pa poveste vi, gospodična, kako se piše vaša mama.«
Polenka je komaj odprla usta, ko jo je Nikolaj potegnil za krilo in dejal:
»Odidite, velecenjeni gospod, zlepa in z zdravo kožo. Prav nič me ne mika razgovarjati se z Vami. Pravkar smo se pripeljali iz Kijeva in se takoj vrnemo, ker ste tako negostoljubni.
Alo, gospoda! Pospravimo živila!«
»Le nikar tako naglo!« je dejal mož s slamnikom. »Saj vas ne podim. Bog z vami! Nekaj pa bi rad izvedel od vas. Ali niste morda srečali na Dnjepru čolnička s tremi dečki in dekletcem. Že pred tremi dnevi so pobegnili z doma. Sedaj jih povsod iščejo.«
»Ne, nismo jih srečali,« je odgovoril Nikolaj.
»Mati teh otrok, neka gospa Tomilova, je določila veliko nagrado za tistega, ki jih najde. Pravkar mi je pripovedoval o tem straž nik...
»Jaz sploh nisem Tomilov,« je izjavil Nikolaj odločno.
»Ne, veste kaj, poslušajte, kaj vam povem,« je nadaljeval plečati gospod z dobrodušnim smehljajem na ustnicah, »torej, ko mi je policist tisto povedal, sem mislil: no, pa pojdem malo po obrežju, morda	pa	le	srečam
begunce! Zdajci sem zagledal vas... Kakšna sreča!«
»Grozno ste se zmotili!«
»Seveda, če ste iz Kijeva, potem sem se zmotil. Toda, ker sem razborit človek, nisem prišel takoj k vam, ko sem vas zagledal: vrnil sem se, najprej na vrt, poklical za vsak slučaj delavce in jih razpostavil okrog	mesta,	kjer
sedite. Zdaj tiče v grmovju in imajo v rokah močne vrvi.
»Volodja!« je s trepetajočimi ustnami vprašal Nikolaj. »Ali so puške nabite?«
»Zdajle jo nadevam,« je mirno odgovoril Volodja in krepko kihnil.
»Na zdravje!« je dejal rdečelasec. »Torej jih niste srečali. No seveda, to je razumljivo: Sami sebe niste mogli srečati. Nikar ne tajite! Močno sumim, da ste vi, gospoda, tisti zasledovani begunci. Vi res niste Tomilov, ampak Lavrinovič, kaj ne? Ali sem uganil?
»Vse je izgubljeno« je pomislil Nikolaj in stisnil v roki puško, ki mu jo je skrivaj podal Volodja.
»Da ne bomo tratili časa, bo najbolje, gospoda, če pojdete kar prostovoljno z menoj. Ako niste tisti, za katere vas imam, boste tako in tako čez pol ure svobodni in v opravičilo izročim vsakemu od vas po pol kile najboljših sladkorčkov.«
»Cenjeni gospod, vi nas imate za otročičke. Res je, jaz sem Lavrinovič in ti tukaj so Tomilovi. Vidim, da ste pretkani in da ste nas ujeli. Toda nikar ne mislite, da ne znamo braniti svoje svobode. Vaši delavci so norci, če pridejo nad nas z vrvmi. Mi nismo krivi, vi ste nas napadli in — uničili, kajti, vedite, živih nas ne dobite v roke... Polenka! Pojdite odtod!«
»Vrnite se k mamaši, vsega je konec! Ali hoče še kdo ž njo? Aha, Petja? Izgini, strahopetec! Volodja, prijatelj moj!«
Pri teh besedah je Nikolaj urno odskočil, stopil poleg Volodje, vzel puško in nameril.
»Vi ste blazni!« je zavpil gospod, vodeč za seboj Petjo in Polenko. »Presneta fantalina, odložita mi takoj puški!«
Skočil je nazaj, da jima vzame puški. Nikolaj je pritisnil na oba petelina — in strel... bi bil moral zagrmeti, ako puška ne bi bila nepričakovano odrekla. Tudi Volodjeva dvocevka je bila pokvarjena. Iz grmovja sta skočila dva postavna mladeniča. V obupu je zgrabil Nikolaj vrečico s smodnikom in jo raztrgal, hoteč sovražnikom zasuti oči; toda iz vreče se je pokadil temnorjav oblak tobaka za nosljanje. Nikolaj je kihnil; tudi Volodja in napadalci so jeli kihati.
»Kako kruto me je osleparil tisti zoprni žid!« je pomislil Nikolaj, ki se je ves utrujen moral predati.
Četrt ure kasneje so bili otroci že v gostilni, kjer sta se bila ustavila Marija Pankratjevna in Lavrinovič. Ta je molče sprejel svojega venomer kihajočega sina. Marija Pankratjevna se je od samega veselja skoro onesvestila. Otroci so pripovedovali svoje doživljaje. Smejali so se in se šalili in nihče ni opazil, koliko sivih vlaken se je prikradlo v teh treh dnevih med črne lase Mariji Pankratjevni.
Takmičenje u odbojci medu članovima Sokol, društva Maribor 1 Šl. Lenari
Naraštaj Sokolskog društva Cf ubija -rudnik.
Muški naraštaj pod vodstvom braće Branka Tizića (vođe kategorije) i Marka Orlovca (njegovog pomoćnika), a koji sačinjava 6 naučnika i 7 đaka prijedorske gimnazije, početnički je, ali zato pod dobrim vodstvom i velikom voljom kroči svakim danom napred, i obečaje mnogo. Sada prigodom žup. sleta u Banjoj Luci ovi naraštajci nastupaju u župskim prostim vežbama, a šestorica se njih i takmiči. Na slici pored vođe sedi brat Ivo Grubišič, koji je prošle godine pobedio prilikom takmičenja društva te je i sada u dosta dobroj_ formi.
Pripadnici muškog naraštaja sa načelnikom br. Ivanom Sedlačekom (u sredini) i vođama br. Brankom Tizićem (desno) i br. Markom Orlovcem (levo).
Ženski naraštaj pod vodstvom načelnika br. Ivana Sedlačeka i njegove zamenice sestre Vilme Sedlaček najbolja je i najmarljivija kategorija u našem društvu. Vrstu sačinjavaju pretežno učenice prijedorske gimnazije (njih 7) ostalo privatnice. Ozbiljno se spremaju za župski slet, a naročito za takmičenja. Dobre su atletičarke, dok na spravama zaostaju.
Pripadnici ženskog naraštaja sa svojim vođom br. Sedlaček Ivanom (načelnikom) i zamenicom s. Vilmom Sedlaček (v. d. društv. načelnice).
Značka sleta Sokolstva na Jadranu, rad I. Mešfrovića
Karamatijević Prvoslav, Beograd:
Posleratno Sokolstvo.
Završetkom svetskog rata ispunio se jedan od najvećih naših sokolskih ideala. Tri brata, tri Sokola pružila su jedan drugom ruke, jer su bili pripremljeni i sposobni za zajedničko stvaranje. Konačno se ujedinio naš troimeni narod u nerazdeljivu zajednicu u snažnu i moćnu Jugoslaviju.
Zapitaćpmo se: Pa kada je naš narod ujedinjen, može li Sokolstvo sa istom važnošću postojati kao što je postojalo pre rata, pre osnivanja naše države?
Kada se malo više udubimo u srž Tyrševe besmrtne sokolske ideje, mi ćemo doći do jasnog odgovora, da Sokolstvo naročito danas ima svoju veliku zadaću. Naša je rasa mlada, ona treba da se obradi i uzgoji. Mladu biljku treba paziti, treba joj sunca, treba da se očisti sve oko nje, što joj smeta pravilnom razvijanju. Besmrtni Dostojevski u svim svojim delima opisao je neizmerno blago slovenske duše. Ali isto tako i talog, koji smeta, koji guši, koji neda da ona pođe pravim putem. Sokolstvo želi da taj talog odstrani i uništi, i to pomoću fizičkog vaspitanja, jer drži, da je: »U zdravom telu — zdrava i duša.« Pravi članovi, vežbači sokolske organizacije, nisu obični gimnastičari. Njihovi karakteri su formirani po načelima sokolske ideologije. Oni mogu da budu kao pravi Špartanci za koje je: Domovina iznad svega!
Kao retko koja nacija, mi trpimo od vrlo različitih uticaja zapadne kulture, koja je preživela. Ti uticaji najveća su opasnost našeg kulturnog formiranja. Sokolstvo stavlja sebi u dužnost da te uticaje ograniči, u koliko su oni štetni. Kao sveslovenska organizacija, ono je prožeto osećanjem bratstva među svim slovenskim narodima i teži za njihovim duhovnim jedinstvom. Nekada je Jugoslavija bila utopija, pa se ipak ostvarila. Danas je za mnoge Sveslovenstvo bajka i neozbiljna misao, pa ipak i ono se može ostvariti. Sveslovenski sletovi doprinašaju tome više nego išta drugo. Zato danas postoji tako velika ljubav između nas i Čeha. Kako i ne bi!? Kogođ je bio na pr. .na jednom sletu u Pragu, ili prošle godine u Beogradu, postao je vatreni pristalica sveslovenske ideje.
Sokolstvo ide i dalje: Kroz kulturno i fizički odgajeno Slovenstvo ka čovečanstvu. Iz ove sokolske misli vodilje nehotično se nazire uloga Slovena, koja im predstoji u budućoj istoriji čovečanstva.
Sokolstvu je, eto, ostalo još mnogo, za čim treba da teži i radi. Za sada treba najviše da bude reč o fizičkom i moralnom vaspitanju našeg naroda i uzdizanju njegove nacionalne svesti. Takav rad od svih članova sokolske zajednice traži veliki samopregor i požrtvovanje. Ni koristi, ni slave, jer će Sokolstvo najbolje napredovati, ako u svojim redovima ima članove bez rđavih ambicija, koje sputavaju svako plemenito sokolsko nastojanje.
Odbojka: Udarac lopte tik uz mrežu
Odbojka: Lep skok za loptom
Dobro se /e dršao!
Bilo je to na lanjskom svesokolskom sletu u Beogradu, kada sam na takmičenjima sudelovao kao sudac pri skoku u vis. Prilazila je i odlazila vrsta za vrstom, pripravljena jedna bolje, druga slabije, prema tome, kako su bile trenirane. Opazio sam mnogo grešaka, ali i lepih uspeha, koji se mogu postići samo ustrajnom vežbom. Baš pri skoku uočio sam to svojstvo, a k tome još odvažnost i volju, koja je otsevala na licu svakog revnog takmičara. Kod jednih volja: moram skočiti, kod drugih opet neodlučnost — u vežbao-nici bi mu rekli slabič — ali o ovima drugi put.
Na red je došla također i vrsta mlađih članova, koji su se po prvi put takmičili u redovima članstva, jer su istom prešli	iz	naraštaja. Svi zdravi,
ožareni jutarnjom zorom, lepo građeni	— iz očiju	im	sevaše	odvažnost —
pravi junaci. Odrešita zapoved i već su bili pripravni za skok. Počeli su: jedan za drugim, i to dobro. Među ovima naročito me je zanimao jedan najmlađi — njegov je skok naime bio odlučan za čitavu vrstu radi njene skupne ocene. Žustro je pogledao vrpcu i omerio udaljenost, stisnuo zube i usne, otskočio i — hop — krasno preskočio preko vrpce ostavši u pozoru. Za vrstu odneo je prvenstvo i spasio ocenu. Pri prizivanju prepoznao sam u tom bratu naraštajca, koji se je pred	par godina	na	nekom	nastupu tako
dobro držao, da smo mu se svi divili.
Bilo je to pred dve godine na vežbi Sokola u jednom predgrađu. Na programu nastupa bila je također kao običajna tačka vežba članstva i naraštaja na spravama. Mnoge, a i mene također, naročito je zanimala vrsta muškog naraštaja na preči. Sunce je uprav bilo na zalazu, kad je ta vrsta stala pripravljena i najedamput su se njihova lepa tela zaleskala na zlatnom večernjem rumenilu. Kao ono u Beogradu, junak za junakom, tako su mi se činili ovi puni zdravlja i volje. Počeli su. Vežbe su im išle od ruke bez pogreške, tu i tamo malo drugačije nego što su želeli, i za svoja izvađanja pobrali su mnogo pohvale. Još bolje su se iskazali pri drugoj, slobodnoj vežbi. I u telovežbi također ne ide uvek sve u redu, pa su i ovi ovoga puta imali nešto »smole«, a osobito onaj najmanji u vrsti. Dogodila mu se je mala nesreća, a koja me je, evo, i punukala, da uzmem pero u ruke i da vam ju opišem. Pomenuti brat upravo je pravio velekovrtljaj, krasno se zavrteo, još sunožni skok na preču — ali je pri tome zapeo i tresnuo tako nesrečno o zemlju, da se odmah onesvestio.
Pobojali smo se, a bilo je to časovito, jer još pre no što je prispeo lekar, stajao je već na nogama i u stavu odmora čekao je na daljnju vežbu. Odahnuli smo i gledali dalje. Među izvađanjem vrste pak sam ga posmatrao: sledećeg trenutka stisnuo je zube, grizao usnice, postao je bled, kolena su mu se tresla, prsa nadimala i mišice na rukama napele — čekao sam samo čas, kad će se brat srušiti; ta po svim tim znacima morao je da oseti bolove, ali je ipak to pretrpeo i pobedio sam sebe; ponovno skočio na preču iskazao se i pokliči »Zdravo« zaorili su mu u pohvalu. To je i zaslužio, a po mojem još i više nego svi u vrsti. Spasio je vrstu i pobedio kao i lani u Beogradu na takmičenjima.
Sličan primer samopožrtvovanja, volje i odvažnosti zastalno ste pratili na lanjskom međunarodnom takmičenju u Luksemburgu, gde je br. Štukelj, unatoč nesrećnog pada s preće, odvažno stupio u vrstu i tako spasio šam-pionat.
Navedeni primeri neka budu također i vama, naraštaju, za uzor i odgovor svoj onoj braći i sestricama, koji vežbaju samo da im prođe vreme. Jer samo ozbiljna i redovita telovežba daće nam zdravih, odvažnih i ustrajnih Sokola i Sokolića, kakovi treba da postanete i vi svi!
Peš is Ljubljane v Critevenico.
V	dveh dneh in pol peš iz Ljubljane do Sušaka, potem preko Bakra, Bakarca, Kraljevice v Crikvenico.
Peš na morje — in to sam! Kaj — to je misel, ki lahko vzklije samo v onem, ki ima trdno voljo! No, in kaj mislite dragi bralci, kdo mi je vzgajal značaj? Sokol sem — in s to besedo je povedano mnogo, če jo pravilno umevamo.
Sokolstvo je bilo ono, ki je meni in vsem že pri deci vcepilo zavest do uspehov in smisel do dela. Sokolstvo je, ki vliva v mlade duše pogum. Sokol mora tudi včasih nekaj tvegati, da se bolj veseli uspehov.
Bil sem na dopustu in mi je šinila v glavo misel, kaj ko bi šel peš na morje? Komaj se mi je porodila v glavi ta prelestna misel, že sem se odločil, čeprav si za te kraje nisem mogel nabaviti zemljevidov. Nič zato če nimam zemljevidov, sem si mislil, saj sokoli tudi razpno samo krila, ko polete v neznane kraje, pa se vendar vrnejo vedno srečno v domači kraj. Dejal sem si: »Zakaj ne bi tudi jaz malo poletel, saj moje noge so čile in zdrave.«
Sušak — obala F. Supila
Bilo je ob 7. zjutraj, ko sem odšel na pot. Prispem skozi Lavrico v Škofljico in že sem čutil, da imam na hrbtu telečnjak, ki je bil poln raznovrstne popotne opreme.	Nisem novinec in zato vem, kaj	pride prav	na potovanjih.	Premišljujem
ali bom	prišel, tako obtežen,	brez vsakega	zemljevida	in kompasa, do	morja ali ne.
Kmalu se je to premišljevanje spremenilo v trden sklep, da moram priti peš do morja, če tudi po vseh štirih. Opoldne prispem preko Turjaka v Vel. Lašče. Bilo je precej vroče in zaradi tega slečem srajco. Potem pa preko poljan proti Ortneku. Da, preko poljan in zelenih travnikov me pelje pot. Ob poteh v vrtovih je polno z žlahtnim sadjem obteženih dreves. O, moji dragi bratje in sestre, krasna, divna je naša .slovenska zemlja! Zato pa takrat, ko ni več ali še ni javnih nastopov ven, ven v naravo, rajati na livade in gledati z vrhov solnčni vzhod in zahod. Nudili se vam bodo razgledi na prekrasne pokrajine in potem se bo v naših srcih utrdila zavest; vse to je naše, vsa ta zlata polja, zelene trate, goste šume, bistre vode, vse to je naša prelepa domovina Jugoslavija. Zato Sokoliči in Sokoliće, včasih je treba ven iz gnezd, da bomo videli kaj je vse naše, kaj je bilo in kaj mora končno postati zopet naše!	^
Pred Ortnekom leži ob	cesti prijazna	Kozlarjeva	graščina. Od tu	se vije cesta
ves čas	ob železniški progi.	Ne daleč od	Ortneka je	vas in postajica Žlebič, kjer
krenem po stranski poti proti Sodražici. Prišedši v Sodražico se nekoliko odpočijem. Ker še ni bilo pozno, se odločim da potujem še do Loškega potoka.
Cesta gre iz Sodražice strmo navkreber. Na zemljo je padal mrak, a jaz sem še vedno korakal sredi med temnimi gozdovi. Nastala je noč, nikjer ni bilo čuti človeškega glasu, le tu in tam je šelestelo listje. Užival sem romantiko noči dolenjskih šum, katero je izpolnjevala mesečina, ki je dajala gozdu pravljično sliko.
Hodil sem že precej časa, ko zapazim na desni, daleč spodaj v dolini dve lučki. Kmalu nato sem prispel v Loški potok. Čutil sem, da so mi noge izvršile popolnoma svojo dolžnost. Prenočil sem v gostilni, menda se pravi pri »Balantu«.
Drugi dan ob %6. se odpravim, da nadaljujem svoje potovanje. Preje še povprašam za najkrajšo pot proti Čabru oziroma proti morju. Neki gospod mi je svetoval bližnjico preko zaraslih gozdov na Prezid, a da je sedaj v njih mnogo veprov in druge zverjadi. Ker pri sebi nisem imel nobenih obrambnih sredstev, ne kompasa za orijentacijo, sem šel raje preko vasice Travnik do Lazca. Od tu vodi gozdna steza, ki se kmalu spremeni v kolovoz do vasi Stari Kot. Prebivalci Starega Kota se pečajo večinoma z lesom, ki ga vozijo na Prezid. Tu sem se v neki boljši hiši okrepčal, a ko sem hotel plačati, so mi denar zavrnili; zares gostoljubni ljudje.
Nisem še hodil pol ure, ko pridem na parobek gozda in zagledam globoko pod
Bakar
seboj Čabar, ki popolnoma zasluži svoje tipično ime. Čabar leži popolnoma v gorski kotlini. Trg sam na sebi je prav lep in sredi njega je postavljen spomenik prvemu hrvatskemu kralju Tomislavu.
Vprašam orožnika, kje vodi nadaljna pot na Sušak. Svetuje mi, da naj grem preko Delnic, toda ta pot se mi je zdela predolga, zato ga vprašam, če ni morda kake krajše poti. Odgovori mi: »Pač, pelje pot tudi preko Cierova na Sušak, ampak jo gotovo zgrešim, ker sem tujec v teh krajih.«
Ob treh popoldne prispem srečno preko Tišča v Cerovo. Od tu vodi cesta proti morju mimo Mrzle vodice. Ker se mi je zdela pot predolga, vprašam v neki hiši, če se nemara ne da priti kje hitreje do morja. Gospodinja v hiši mi je pripo* vedovala, da hodijo dijaki peš na Sušak večkrat preko gozdov, ki leže pod JSnež* nikom ter Bišnjakom, a da se jaz kot tujec gotovo izgubim in to še posebno ker sem sam. Vseeno sem jo prosil, naj mi pokaže pot.
Svetovala mi je, naj se držim srednje poti, kjer kmalu pridem do dveh križišč. Na vrhu prvega klanca križa pot cesta na Lokve. Vrh drugega klanca pa na Sivin Blago. Ob šestih zvečer prispem v Leginj, ki leži na prostrani jasi tik pod Snež» nikom in Resnjakom.
Nikoli ne pozabim gostoljubnosti ondotnih prebivalcev. Gospodar hiše, kjer sem stanoval, mi je izvanredno imponiral. Še sedaj mi je v spominu, kako mi je
navdušeno pripovedoval, da je v svetovni vojni prestopil na srbsko stran. Oči so se mu svetile, ko mi je	pripovedoval	o kralju	Petru I. Osvoboditelju, ki	jim je
govoril: »Odvezujem vas prisege, ni	se	vam treba več boriti, a kdor hoče	braniti
svoje starše, ženo in deco, naj gre za menoj.«
Pozno je že bilo, ko sem legel k počitku. Prenočeval sem na sveži slami na skednju. Line sem zamašil s slamo, tako da me ni ponoči zeblo, ker Leginj leži precej visoko in ker je obdan s hribi, nima obmorsko podnebje toliko vpliva. Ko sem si vse uredil, sem zlezel v spalno vrečo in zaspal spanje pravičnega.
Drugo jutro sem se poslovil od gostoljubnih ljudi ter se napotil naprej. Po dveurni hoji sem prišel na	Platak. Iz	Platka vodi	pot nekaj časa po bukovem	gozdu,
toda nenadoma se goščava	razmakne	in	odpre se	mi diven pogled na tipično	kraško
obmorsko pokrajino.
Na nekem vzponu ceste zagledam pod seboj živo sliko morja. Kaj je morje, lahko pove najlažje oni, ki ga vidi prvič v življenju. Še meni, ki sem že enkrat taboril v Omišlju na otoku Krku, so postale noge lažje ob pogledu na največji del stvarstva.
Ob dveh popoldne sem preko Kamenjaka, Jelenja, Čavlja srečno dosegel Sušak. Tu sem prenočeval v drž. gimnaziji v skavtski sobi.
Kraljevica — Frankopanski grad i oporavilište
Drugi dan je bila nedelja	in sem se šel kopat. Proti večeru	sem si	ogledal luko,
ki	je bila polna parnikov, največ tuzemskih, pa tudi francoski,	angleški, nemški in
italijanski so bili zasidrani v pristanišču.
V	ponedeljek (8. sept. 1930.) sem se odpravil na pot šele ob pol 9. zjutraj, ker je vso noč do 8. zjutraj deževalo. Prehodim 10 km, ko se mi naenkrat nudi krasen pogled na Bakarski zaliv in na mesto Bakar in Bakarac. Bakar je obmorsko mestece, ki se mu obeta še lepa bodočnost, ker ima za pomorski promet pripravno lego.
Iz Bakra me vodi pot vedno ob obali do Bakarca, tu pa zavije mimo Celjskega doma in me privede preko malega grebena v Kraljevico. Kraljevica ima krasno zdra* vilišče tik ob morju; vsporedno ž njim stoji stari Frankopanski grad, zdaj vojašnica, in vili Nirvana ter lluška, kjer biva poleti ljubljanska počitniška kolonija. Ogledal sem si še ladjedelnico, a nato sem šel dalje proti Crikvenici, kamor sem dospel ob pol 4. popoldne. Pot SušaksCrikvenica znaša 33 km. Kaj je in kako izgleda Cri* kvenica, vam lahko pove beseda riviera — obmorsko letovišče. Tu je dosti krasnih hotelov, največja med njimi sta Miramar in Terapija. Zadivili so me krasni nasadi in	to tem bolj, ker je vsa	okolica krševita. Ko sem zvečer	sedel	v parku in
poslušal godbo, je pred menoj	valovilo sinje morje, na katerem	so se	odbijali ргаг
meni mesečine, tu in tam pa so zibali lahni valčki jadrnice misleč: le zibajte se, saj je prijetno, dokler ne zrohnimo v divjem elementu, a tedaj gorje vam, če niste ца varnem.
Odločil sem se, da prebijem noč ob morski obali. Vsedel sem se na klop in se zamaknil v lesketajočo morsko gladino. Krog mene je vladala tiha noč. Na nebu so mežikale zvezdice. Lahen vetrič je pihal od vzhoda in blažil ozračje. Vdihaval sem s polnimi pljuči čisti obmorski zrak. Užival sem ob pogledu na te krasote narave, v srcu pa sem bil zadovoljen, da mi je bil ob koncu mojega potovanja pripravljen tak užitek.
Na vzhodu se je jelo svetlikati. Ko se je solnce pokazalo na obzorju, je priplula v pristanišče ladja, ki me je ponesla na Sušak. Tu sem se vsedel na vlak in se peljal domov.
Za vse to potovanje sem porabil borih 200 Din z vožnjo vred. Povem vam, dragi bratje in sestre, da se da tudi z malo denarja mnogo videti, saj sem bil teden dni zunaj in sem se vrnil domov zdrav in zadovoljen. Zato ven in zopet ven v naravo, kadar kdo utegne in je prost sokolskih in poklicnih dolžnosti.
Kosci (Radlranka - suha igla)
Naši pesnici
Engelbert Gangl, Ljubljana:
Mi smo Sokoli...
Mi smo Sokoli, mi Jugosloveni, bratstva nas spajajo trajne vezi, zemlji smo vdani v ljubezni iskreni, njej je namenjena borba in kri.
Duše so naše kot cvetne poljane,
one so kakor viharno nebo:
vse so nam s cvetjem prebujnim pretkane,
gromi bobnijo in strele bij o!
Vse, kar imamo, le narodu damo: voljo in delo in misli in čast!
Pota v sijajne mu dneve ravnamo, da se junaška razmahne mu rast.
V morje Slovanstva nam ceste hitijo, samozavestno ob boku je bok, naše zastave mogočno šumijo s severa, z juga v zapad in .iztok!
Gromi bobnijo, da srca bude se, strele bij o sovragu v trepet, zemlja v mogočnem pohodu se trese, nosi nas v svobodno daljo polet.
Mi smo Sokoli, mi Jugosloveni, bratstva nas spajajo trajne vezi, družimo v eni se želji iskreni: slava Slovanstva naj v veke živi! —
“Radovi našeg naraštaja
Đukanović Mirko, Bijeljina:
Na Jadran!
Kad na Vidov dan zasvira i pozove nas sokolska truba sa obala plavoga Jadrana, opružimo krila, poletimo tamo složno, svi kao jedan, da tu, na obalama našega mora, primimo nove snage i kreposti.
A kad dušmanin kleti bude opazio snagu, jačinu i množinu našu, i kad iz otvorenih sokolskih srca bude pročitao jasno pisana htenja i žudnje naše, video naša pregnuća i nade, ose-tiće da su mu sve pretnje, namere i nade uzaludne, i da će doći onaj čas, koga se najviše boji, od koga najviše strepi. Osetiće, da će najposle morati doći čas istine i pravde.
A naša tužna braća, koje lanci ropstva još uvek stežu — to moderno roblje dvadesetog veka — osetiće u tome času približavanje njihovog najvećeg ideala, osetiće slabljenje teških lanaca, koji će jedanput morati pući pod pritiskom pravde, jer će doći čas kada će i oni osetiti slast slobode i pasti u zagrljaj majke Jugoslavije. Suznim okom pratiće oni sve naše kretnje, gledaće snagu i slogu našu, i diviće joj se, dok će im tihi vali plavoga Jadrana donositi naše pozdrave, pevati pesmu slobode i šaputati slatke reči: »Doći će čas!«
Rab na istoimenom otoku
Dragan Raić, Ljubljana:
Iz davnih časov.
Marjetica sluša na očetov pogled in plašno stopi k mizi. Nadzornik ji dobrikajoče reče:
»Kako ti je ime?«
»Marjetica.«
»A, Marjetica! Lepo ime, baš tebi primerno! Ali že imaš fanta?«
Marjetica živo zardi in pogleda v zadregi brata. Ta pa umakneta pogled in stisneta pesti.
»Ha, te je sram povedati?« je nadaljeval nadzornik, ki je bil že malo vinjen.
»Sicer bi pa bilo čudno, da taka •lepotica ne bi imela fanta! Ampak, veš kaj? Pusti garjevce, saj te niso vredni! Pridi k nam na grad! Boš videla, kaj se pravi živeti!«
Nadzornik je govoril vse bolj burno in kri mu je stopila v lice. Pri zad-
njih besedah je prijel Marjetico za roko in jo hotel objeti. Ta pa mu je odtegnila roko in plašno stopila korak nazaj. Nadzornik se ni mogel več premagovati, hitro je vstal, stopil k deklici in jo tesno objel okoli pasu.
»Štefan!« je obupno vzkliknila mladenka in se skušala iztrgati nasilnežu.
Štefan je kot blisk šinil od peči, skočil nad nadzornika, mu iztrgal sestro, ga prijel za vrat in ga z vso silo treščil skozi vrata. Nadzornik se je spotaknil, zadel z glavo ob zid in obležal nezavesten. Zdaj so se biriči zavedli in planili na Štefana. Ta se jih je hitro otresel in zbežal skozi vrata na cesto. Stari Skalar in France sta za nekaj časa zastopila biričem pot, da niso mogli za Štefanom. Tedaj pa se je namestnik počasi dvignil, potegnil samokres in ustrelil za Štefanom, ki je stopil še dva koraka naprej, se opotekel in padel. Ko sta oče in sin to videla, sta se iztrgala biričem in stekla za Štefanom, da bi mu pomagala. Štefan je bil težko ranjen, strel mu je bil šel skozi prsa. Hotela sta ga dvigniti in odnesti, v tem pa so prihrumeli biriči in se neusmiljeno vrgli nanju.
Prišli so vaški fantje, ki jih je poklicala Marjetica in brez obotavljanja planili po graščinskih. Ti so kmalu spoznali, da nimajo upa na zmago, in so se umaknili pred razjarjenimi vaščani v grad. Tu so vso stvar hitro javili graščaku, ki je kar zelenel od jeze radi take predrznosti:
»Kmet se upa dotakniti grajskega uslužbenca! Jim bom že dal!«
Zbral in oborožil je hitro vse hlapce in biriče in jo mahnil nad uporne vaščane. Toda ti so že vedeli, kaj jih čaka. Hitro so se razšli vsak po svojem delu. Skalar in France pa sta zbežala v gozd, v skrivališče, kamor še ni stopila graščinska noga. Doma sta ostali pri ranjenem Štefanu mati in Marjetica ter mu stregli. Ko so prišli graščinski, je bilo vse mirno in pokojno, kot bi se ne bilo nič zgodilo. Graščak je besnel. Hitro je velel sklicati vaške veljake in jih nahrulil:
»Kaj ste storili, puntarji objestni! Sem vam premil gospod? Ste pozabili.
kako poje bič in kakšne so grajske ječe? Vam bom že pokazal! Kje so Skalarjevi?«
»Milostlivi gospod graščak, saj mi nismo nič krivi!« Vaši hlapci so izzvali pretep!« je ponižno pripomnil eden izmed starejših.
»Molči! Nisem te vprašal po tem!« se zadere graščak, zavihti bič in švrkne kmeta čez obraz, da mu je počila koža in ga oblila kri. Kmet je zakričal od bolečine in razdraženosti in hotel planiti nad graščaka, a tovariši so ga zadržali.
»Ha, glej ga, glej, zdaj bi se pa še nad mene spravil.
»Sreča tvoja, da nisem preslabe volje, sicer bi ti pri priči glavo razbil. Kazen ti t*ko ne uide — torej, kje so Skalarjevi
»Mlajši sin leži doma ranjen in strežeta mu mati in sestra. Stari in France pa sta zbežala, ne vemo kam!« so s strahom pripovedovali kmetje.
Graščak je pri teh besedah kar debelo pogledal in zasopihal od jeze: »To je pa že višek! Zdaj mi pa te mrhe puntarske še pobegnejo, name* sto da bi ponižno prosili odpuščanja in delali zasluženo pokoro. No, se bomo že zmenili! — Biriči, primite tri izmed teh ušivcev. Če do jutri zvečer ne prideta Skalarjeva na grad, bodo pojutrišnjem zjutraj viseli! — Poča= kaj te, še nekaj! Še oni dve babnici in predrznega mladiča mi spravite v ječo!« je zapovedal graščak z ohripe* Hm glasom.
Biriči so že vedeli, koga od vaščanov naj zgrabijo: tri najuglednejše. Ko so pripeljali še Štefana, ki se je napol nezavesten, opiraje se na sestro in mater, opotekal pred sirovimi bi* riči, je graščak še zadnjič zagrozil kmetom in odjezdil.
Kmetje so se spogledali. Strah jim je zrl iz oči. Ta strah se je pa kmalu spremenil v jezo in stud nad graščakovim početjem Razjarjeni so dvigali pesti za njim in klicali nanj božjo kazen. Okoli veljakov se je hitro nabrala še cela množica razburi jenih vaščanov in iz vrst mlajših, ki so posebno ljubili Štefana, se je zaslišal klic:
»Nad grad! Smrt trinogu!«
(Dalje prihodnjič.)
Glasnik
Naraštajski odsek Sokolskog društva Zagreb II. 22. februara 1931. održana je prva glavna skupština »Naraštajskog od* seka«. Prisustvovalo je 29 pripadnika mu* škod i 14 pripadnica ženskog naraštaja te vođe kategorija braća R. Bič.iiić, M. Sas grak, J. Krameršek i prosvetar br. S. Šram. Skupštinu otvara pretsednik br. V. Jelinek pozdravom. Govori o dosadanjem radu te izveštava o postanku N. O. Nadalje go* vori o sletu i letovanju naraštajaca na Ja* dranu. (Selcima.) Nato predaje reč tajni* ku, koji izveštava o administraitvnim po* slovima i radu. Radi otsutnosti blagajnika, njegov izveštaj nije podnešen. Društveni načelnik uzima reč te opravdano kara ne* mar nekih članova odbora. Pozivlje novi odbor da se u tom pravcu na svaki način popravi. Naglašuje, da mora suradnja među kategorijama biti veća nego dosad. Pozivlje prisutnu braću, da povere funk* cije onima, koji će za rad imati volje. Nato je bio sastavljen kandidacioni od* bor, koji je sastavio ovu listu: Pretsednik: br. Bronislav Skaberne; I. potpredsednik br. Bučić Marinko, II. s. Ella Šulek; tajnici:
I. br. Bula Konstantin, II. Sakać Josip, III. s. Jančiković Zdenka: blagajnici: I. br. Kornicer Edo, II. Huzjak Stjepan, III. s. Friedfeld Aida; knjižničari: 1. br. Bićanić Vlado, II. Mance Davor, III. s. Radošević Vera; statističari:	I. br. Pfeifer Milan,
II. Odhazel Josip, III. s. Holjac Zorka.
•
Novi odbor imao je već više sednica i sastanaka. Na prvom sastanku rasprav* ljalo se, kako ćemo naše ciljeve postići i kakova sretstva ćemo zato upotrebljavati. Dužnost je N. O. uzgoj svojih članova po Tyrševom sistemu. Budući da naše dru* štvo ima mnogo članova, odlučeno je da se najpre drže pred samim odborom pre* davanja. Osim predavanjima poslužićemo se i debatom.
Pred vrstama održaće i naraštajci nagovore. Posle ovog zaključka sastavljen je program predavanja. Kod nagovora slu* žićemo se i sokolskim kalendarom. Po nje*
mu održaćemo prigodna predavanja. Ne* koliko takovih nagovora pred svojim vr* stama naraštajci su već održali.
Na drugom sastanku predavao je br. S. Šram: Postanak Sokolstva. Teme dalj* nih predavanja bile su: Sokolska ideolo* gija, Žena u Sokolstvu (za stariji ženski naraštaj), O Fiigneru itd. Veći deo tih predavanja prešao je u debatu. Osim tih predavanja imali smo diskusije: O Istri, Slovenskoj ideji, Bugarskoj i t. d.
Odbor se sestaje jedanput na tedan. N. O. ima svoju knjižnicu, kojom se na* raštajci marljivo služe.
Neki članovi odbora prisustvovali su »Idejnom tečaju za naraštaj«, koji se odr* žavao od 8.—10. aprila o. g. u Zagrebu. Na tom tečaju, koji je vodio br. R. Bića* nić, mnogo smo naučili. Upoznali smo se također s naraštajcima drugih društava, s kojima smo se tako tesno sprijateljili.
Voće. Lekari nam u današnje vreme naročito preporučuju uživanje voća. Po ugledu na Ameriku, koja je znatno pove* ćala proizvodnju i potrošnju voća, tako* đer i Engleska i Francuska priznavaju, da voće sadržava prvovrsnu hranjivost, koja se do sada premalo cenila. Belančevine ima doduše malo, ali pale zato obilo škroba i šećera kao također i soli — malata i ci* trata, t. j. jabučne i citronove kisele soli, tako da je to vrlo hranjivo, a i dobro sred* stvo za čišćenje i za pospešavanje pro* bave. Zrelo voće naročito se preporuča bolesnicima i onima, koji se oporavljaju; naravno, treba paziti na to, da je voće čisto i oprano.
Mesnato ili kožnato voće: breskve, trešnje, jagode, naranče, kruške, šljive, ja* buke, grožđe sadrži 0-20 do 1% dušikovih spojeva i 78 do 90% vode. Jagode imaju nadalje 7% šećera, šljive pak 20%, banane 22%, smokve 48% i datulje 52%. Braš* n jave vrsti voća (kestenji) sadržavaju 30 do 40 % škroba i šećera, 2 do 4% duši* kovih spojeva. Masne vrsti: orasi, leš* njaci, bajame sadržavaju 54 do 65% masti, 16 do 24% belančevine te 8 do 9% škroba.