Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 20, junij 2012 shtevilka 109 - 110
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Revija SRP, zavod za zalozhnishtvo, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Karel Zelenko, Kozel, 2008
Damir Globochnik
NTD d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Rajko Shushtarshich — odg. urednik, Ivo Antich — lektor in korektor, Lev Detela — neprevedene knjige, Damir Globochnik — likovna priloga, Jolka Milich — poezija, Franko Bushich, Matej Krajnc
Narochila, prodaja
Izposoja na dom
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
sodelavci v reviji
Revija je dvomesechnik /izhaja trikrat letno na shtiri mesece kot dvojna shtevilka/
Vsebina
David Novak	Slovenska pesem	4
Matej Krajnc	Dvorni norec in tisto, kar ostane za njim	8
Nusha Ilovar	Iskanje v razpoki	13
Mihael Lajlar	Krogi	15
Dani Bedrach	Brezdomec	19
Aleksander Cepush	Zhichna na Hudinji	22
Ivo Antich	T(k)alec: /10x haiku/	24
Franko Bushich	Chrne ribe	25
Franco Arminio	Razglednice od mrtvih	28
Abdullah Aripov	Trava	32
Marko Petrovich	Henry (Ari)	38
Matej Krajnc	Plashch	41
Lev Detela	Zapleti v vijugah chasa, IV	56
Lev Detela	Literarna popotovanja, XIV /Kanarski otoki/ 73
Rajko Shushtarshich	Endofazija III /Iz metastvarnosti —
neposredna dejstva zavesti ter nasha
vsakdanja stvarnost/	81
Damir Globochnik	Humanistichni odnos do sveta	91
Karel Zelenko	Likovna dela /slike/	92
Damir Globochnik	Karikature v chasniku Jutro (1910—1912)	101
Ciril Gale	Izginula avtorica stripov	106
Tanja Kloeckl	Tiho bodi, punchka! /iz stripa/	107
Ivo Antich	Janez & Jovan /strip karikatura/	108
Ivo Antich	Epigramizmi: Anti(ch)kronika	109
Ivo Antich	Popare	112
Ivo Antich	Isto stanje /tri humoreske/	114
Ivo Antich	Mnozhichnomedijske belezhke	118
Chlovekov razvoj
Rajko Shushtarshich
Lev Detela
Za zgodovinski spomin
Drago Pahor
Matija Slavich
Iz zgodovinskega spomina
Srechko Vilhar
Srechko Vilhar Ado Makarovich
Neprevedene knjige
Lev Detela
Chitalnica
Lev Detela
Ivo Antich
Vprashalnica
Ivo Antich
Dokumenti
Dokument 1
Rajko Shushtarshich
Program ali poslanstvo Revije SRP
/Etienne de La Boetie: Napotek/	127
Reminiscence na panonske slovenske emigrantske avtorje v kontekstu dogajanja po drugi svetovni vojni	134
Porabski Slovenci /Pogled v zgodovino Slovenske krajine/	142
Narodnost in osvoboditev Prekmurcev	150
Nekaj misli o plebiscitu v Beneshki Sloveniji
(leta 1866)	160
Kaj so Rezijani?	164
Pravica do zemlje	167
Dunajska antologija literarnih sanj /Manfred
Chobot, Dieter Bandhauer/	169
Osnovnice velike krshchanske religiozne	171 drame/Andrej Capuder/
Postromantik brez iluzij /Franko Bushich/	173
Vprashanje kmetijstva /»Kar je na svetu ljudi, vse kmet prezhivi« — slovenski pregovor/ 176
Odprto zaprto pismo:
Slovenskim knjizhnicam II	178
David Novak
SLOVENSKA PESEM
(Versus Vandalici. Pro Actu Oratorio Anno 1774 die 16. Febr.)
Poslunteda esi prosim vas GOSPODA, Ka bom vam jas pravo od toga naroda, Shteri v zimi v hizhi pr pechi se gloda, Ar ga mras mentuje od vsakoga hoda.
V	zimenskom vreimeni paver si zguchava, Od svojih starishih on prpovidava,
Med gjestjami sidi ne boli ga glava, Ino tak zdremlenjom on strake odava.
Tak pravi meo sem jas jedrnu mamicu, Ali mrla mi je mam za njou Katicu, Vzeo sam si strelicu zhnjouv sam bujou fticu, Mama su skuali prav dobru zhupicu.
Nejde on vorte mi vech na njive s plugom, Ka bi se obrachao svojim frishkem cugom, Liki vleti goni eden priton drugom, Cha, sarvash, hajs redzha, zhule draple strugom.
Kae pa moj ocha delau v Sent-Gothardi, Dare je meo pune fse fplundre tokvardi, Nosou je okoulik tam otec na dardi, Torok Bashe glavo novce v shalavardi.
Te je dobre bilou na sveti zhiveti, Mogou jete chlovik dosta penes meti, Nei je meo nevouli ni vzimi ni vleti,
V	bibor, vbarshonski gvant mogou je odeti.
Meo je moj stari ded prav tuchnoga brava, Tak je biu veliki, kako divgja krava, Shest centov je vagao meo je gjetra zdrava, Dosta bilou dobra, ali zima prava.
I zdaj tak delamo pri ogni sidimo, K fashanki spravlati tudi se hitimo, Dosta gostuvanjao rediti vidimo, I tak celo zimo veselo drzhimo.
Per me DAVIDEM NOVAK mp.
David Novak
SLOVENSKA PESEM
(Vandalskapesem; zagovornishki nastop leta 1774, dne 16. febr.)
Prisluhnite semle, prosim vas, gospoda, kaj vam bom jaz pravil od tega naroda, ki v zimi v hishi pri pechi se stiska, ker ga mraz reshuje vsakega pohoda.
V zimskem chasu se kmet pogovarja, o svojih prednikih pripoveduje, pri odprtini pechi sedi, ne boli ga glava, in tako z dremanjem se po srakah zgleduje.
Tako pravi: imel sem jaz pridno mamico, a je umrla, namesto nje imam Katico, vzel sem si pushchico, z njo sem ubil ptico, mama so skuhali prav dobro juhico.
Ne gre on, verjemite mi, vech na njive s plugom, da bi se obrachal s svojo hitro vprego kot poleti, ko goni enega (vola) ob drugem, »cha, Sarvash, hajs, Redzha!« ju z ostnom drega.
Kaj je pa moj oche delal v Sent Gothardu, ko je imel vse polno blaga v hlamudrachah; nosil je naokoli moj oche na sulici turshkega pashe glavo, novce pa v turshkih hlachah.
Tedaj je dobro bilo na svetu zhiveti, mogel je chlovek veliko denarja imeti, ni imel tezhav ne pozimi ne poleti, v shkrlat, v zhametno obleko se je mogel odeti.
Imel je moj stari ded prav debelega prashicha, tako je bil velik, kakor divja krava, shest stotov je tehtal, imel je jetra zdrava, veliko je bilo dobrega, a zima prava.
Spet zdaj tako delamo, pri ognju sedimo, s pripravami za pusta tudi hitimo, dosti zhenitovanj delati vidimo, in tako celo zimo veselo zdrzhimo.
OPOMBA K DAVIDU NOVAKU
Podobno kot Jozhef Zizencheli, ki je na zachetku Valvasorjeve Slave (1689) objavil prvo slovensko tiskano posvetno pesem (Zashtitno voshejne te krajnske dezhele), je tudi David Novak praktichno znan le s svojim imenom in pesmijo, prav tako eno prvih slovenskih posvetnih (malo pred posvetnim almanahom Pisanice, 1779), in to v prekmurskem narechju. Gre za rokopis iz leta 1774, ki ga prvi omenja slovenski slavist Shtefan Barbarich (NR, 211968); hrani ga knjizhnica nekdanjega evangelichanskega liceja v Bratislavi (pozneje Inshtitut slovashke literature). V Pozhunu (madzh. Pozsony — staro ime za Bratislavo) so se namrech sholali tudi Slovenci - prekmurski evangelichani, tam so delovali njihovi kulturniki (uchitelji, duhovniki, pisatelji); sicer v glavnem katolishka Madzharska je bila versko tolerantna tako do protestantov kot do Judov (sodech po imenu, je bil David Novak morda judovskega porekla). Shirshe je rokopis in pesem predstavil Vilko Novak v razpravi Slovenska in slovashka pesem iz 1774 (Slavistichna revija, 1970, 1-2); pesem (z naslovom Slovenska pesem) je objavil tudi v svoji knjigi Izbor iz prekmurskega slovstva (1976); objavljena je she v Gspanovem Cvetniku I (slovensko umetno pesnishtvo do srede XIX. stoletja; 1978).
Povzeto po Vilku Novaku: avtor pesmi je David Novak, sredi 18. stol. vpisan kot dijak v maticah bratislavskega evangelichanskega liceja; rojstni kraj ni naveden, verjetno iz vasi Shurd (madzh. Surd, prej madzh. zhupanija Somogy, zdaj sosednja zhupanija Zala, JZ Madzharska ob meji s Slovenijo in Hrvashko), saj je iz tega kraja tedaj vech vpisanih, npr. sin pastorja Shtefana Kuzmicha (1723-1779), enega prvih prekmurskih (protestantskih) piscev. O Davidu je she podatek, da je bil leta 1771 v tretjem razredu, zato je bil leta 1774, ko je zapisal pesem, najbrzh star 17 let; poznejsha usoda in kraj smrti sta neznana. Licej je bil ustanovljen leta 1606, osemrazreden, uchni jeziki nemshki, madzharski in latinski. Glavno je bilo branje latinskih klasikov z vajami v pisanju, metriki, retoriki; ob praznikih so uchenci nastopali z deklamacijami, tudi ob pustu, predstavili so lastne pesmi, napisane v materinshchini, David je svojo pustno prigodnico napisal v slovenskem prekmurskem narechju z latinskim naslovom Versus Vandalici (madzh. ime Vend, mn. Vendek za Slovence so tedaj istovetili z germ. Vandali). Zraven te pesmi sta v istem arhivu she pesem slovashkega dijaka (Jan Podhradski) in madzharskega; slovashka je tematsko blizu slovenski, je manj ekspresivna, bolj etnoloshko podrobna, prav tako v rimanih dvanajstercih, a precej daljsha, z latinskim naslovom Versus slavici ...
Slovenska pesem je v vsebinskem pogledu pustni prilozhnosti ustrezna realistichno-fantastichna (folklorni »magichni realizem«) kmechka »zimska idila« s humorno-grotesknimi poudarki: brezdelje, klepet pri pechi, spomini z junachenjem (»krpanovske« asociacije iz bojev s Turki; to kazhe, da so se tudi Slovenci na vzhodu kakor na Levstikovem jugu zavedali svojega prispevka v boju proti Turkom in so bili ponosni nanj; pri mestu St. Gotthard ali Monoshter, ki je sredishche za Porabske Slovence, 1. avg. 1664 avstrijsko-turshka bitka, po sedmih urah turshki poraz, velik del turshke vojske utonil v Rabi). V pesmi spreminjanje optike govorechega subjekta (prva in tretja os. edn., prva os. mn.) uchinkuje »moderno«: na zachetku, v prvi kitici avtor nagovori poslushalce, pritegne pozornost in nakazhe vsebino; prva in druga kitica podajata avtorjev »zunanji« opis zhivljenja na kmetih pozimi; v tretji kitici spregovori sam kmet o sebi, v chetrti spet avtor o kmetu in njegovem delu na njivi poleti v nasprotju z zimskim pochitkom; v peti kitici ter naprej spet kmet o ochetu in dedu, v zadnji kitici v prvi osebi mnozhine povzame v imenu vse kmechke skupnosti vedro samozadovoljno dogajanje. Tako je sklenjen krog od osebnega realistichnega izhodishcha prek ekspresivno pripovedne groteske v kolektivno realistichno idiliko.
Izvirni zapis je »bohorichica« v regionalno tradicionalni prekmurski priredbi po madzharskem chrkopisu (tukaj prirejeno po transliteraciji Vilka Novaka). Pokrajina med rekama Muro in
Rabo, ki je v XI. stoletju prishla pod madzharsko (ogrsko) drzhavo in ki so jo Slovenci imenovali »Slovenska krajina« (od leta 1920 uradno ime Prekmurje je prvi uporabljal Anton Trstenjak ob koncu XIX. stol.), Madzhari pa Vandalia ali Totsag (tot — sprva madzh. ime za vse Slovane, pozneje pa za tiste, ki so se sami imenovali Sloveni: prekmurski Slovenci, Slovaki in hrvashki kajkavci; v novejshem chasu so madzh. nacionalisti prepovedali besedo s%loven), je ne le v geohistorichnem, temvech tudi v jezikovno-literarnem pogledu poseben fenomen. Prekmurski slovenski pisci (obchasno so si jih lastili tako Madzhari, za katere je bila prekmurshchina »lingua vandalica« ali »vendsko narechje«, kot Hrvati, ki so v njej videli »starohrvatski«) so v dveh stoletjih in pol izoblikovali najbolj razvito, trdozhivo in najdlje trajajocho (do srede XX. stol.) knjizhno prakso med vsemi obrobnimi slovenskimi narechji (v manjshi meri koroshko, zahodno in vzhodno shtajersko, primorsko-beneshko). Zhe v XVI. in XVII. stol. so obstajale (katolishke) rokopisne cerkvene in posvetne pesmarice (npr. Martjanska), po katolishki obnovi je tretjina prekmurskih Slovencev ostala protestantska, med temi se je v zachetku XVIII. stol. razvila intenzivna narodno-versko-slovstvena dejavnost s prvimi tiskanimi publikacijami; vrh pomeni Nuovi zakon (1771) v prevodu pastorja Shtefana IKuzmicha, med katolichani pa Szveti evangyeliomi (1780) v prevodu zhupnika Miklosha IKuzmicha. Zaradi dolge lochenosti od ostalih Slovencev je v jeziku in pisavi vrsta posebnosti in nedoslednosti (npr. »madzharsko« pisanje shumnikov in sichnikov: č — cs, cf, ts; š, ž — s, f; c - cz, tz; s — z, fz); Shtefan Kuzmich je po tedanjem madzh. zgledu za ž uvedel znak z apostrofom 'z (tako tudi Davidov rokopis); pozneje so sploshnoslovenski gajici sledili tudi Prekmurci.
Oblika Slovenske pesmi je solidno urejena, izraz retorichno uchinkovit: osem kvartinskih kitic v doslednih silabichnih dvanajstercih (6 + 6, tj. s cezuro ali premorom v sredini), posamezna kitica z isto dvozlozhno (daktilsko) rimo, na koncu treh verzov vejica, chetrti se koncha s piko. Za danashnje branje vech tezhje razumljivih mest (v prekmurshchini npr. brav niso ovce, temvech prashich); najbolj problematichen je vrh v shesti kitici, kjer za besedo tokvardi tudi Vilko Novak nima razlage; fplundre (iz nem. Pluderhose) so »zahodne« (vojashke) hlamudrache, shalavarde (madzhariziran turcizem shalvare — shiroke hlache) pa »vzhodne«; slednje je kmet, ko je sluzhil kot vojak, slekel s premaganega turshkega pashe, njegovo odsekano glavo je nataknil na sulico (madzh. darda), svoje in Turkove hlache pa ima polne zaplenjenih novcev in drugih dragocenosti (tok/var/da: morda iz madzh. varr — shivati, okrasiti in iz turcizma toka, toke, tj. okrasje v turshki ljudski noshi: pasne zaponke, srebrni in zlati gumbi, naprsne ploshchice kot deli oklepa; prim. tudi tur. besedo hovarda — brezdelnezh, lahkozhivec, nemaren veseljak; v 16. in 17. stol. v turshki zasedbi vechji del Madzharske z Budimpeshto, v govorici so se nabrali tudi bosansko-srbohrvashki turcizmi).
Izbor, prevod (v sodobni knjizhni jezik) in opomba Ivo Antich
Matej Krajnc
DVORNI NOREC IN TISTO, KAR OSTANE ZA NJIM
DVORNI NOREC
Ne dajo mi brisache in niti garderobe. Kraljica je umrla in kralj je shel po gobe.
Jaz pa naj ju zabavam! Jaz pa naj se norchujem! Vse shale sem pozabil in petje mi je tuje.
Pochakal bi najraje, da sprazni se dvorana, da mnozhica odide do zadnjega tlachana.
Da pochim se na prestol, poshljem na giljotino svojo shaljivo glavo in svojo zgodovino.
A zdaj ni chas za take nerodovitne misli! Norec, krohot izbruhni in za seboj pochisti!
S CHRNIM PISALOM ZAPISHI
S chrnim pisalom zapishi na lepo rdecho podlago, kdo bo omagal na cesti in kdo izdihnil pred pragom.
Vejice razpostavi, s pikami ne skopari! S chrnim pisalom zapishi, nekaj za vraga ustvari!
Na prtu se bo poznalo, cheprav je brezmadezhne vrste, a vanj se usekujejo konji in gobavci brishejo prste.
Odgovori so na dlani, a gluhonema je in ne slishi. She preden vprashanja pomrejo, jih s chrnim pisalom zapishi.
DOKTOR ZOBER
Preproge se mrshchijo kot doktor Zober,
ne marajo, da jih kdo fotografira,
kdo podpisuje mavec,
medtem ko Herr Flick salutira,
in kdo se postrani nasmehne,
ko porumenijo fotografije?
Zhile so zhe nabrekle,
kdor je zhejen, naj se napije.
Ta, ki poje, bo umrl, ker lazhe, to se mu v glasu slishi. Inkasanti chakajo v vrsti, le en majordom je pri hishi. Zhepni inhalator nabashejo s plinom, dihat je treba globoko, pepel pokloniti potepuhom in se posipati z moko ...
Vreche s smetmi so nabite,
ptice jih trgajo s kljuni,
preproge se mrshchijo kot doktor Zober,
svoj opus zhrtvujem Fortuni
in chakam, kaj bo porekla:
maslo ali zaseka?
She vedno chakam in chakam
na sramoto, ki bo vredna chloveka ...
GROBOVI
Pogovorov ne podcenjujem, a dam jih spat she pred osmo, lezhijo kakor kadavri v svojih ozkih grobovih; ura nad njimi zapleshe ples, ki ga sproti izumlja; jutri bo spet vse drugache -novi obrazi in novi naslovi ...
Znamke odpadajo sproti, nasmehi na njih so iz kamgarna, frizure urejene, razkoshne, cena spodaj udarna; nekdo pritisne zhig nanje in spanje se nadaljuje navkljub govoricam in chvekam, ki nastanejo menda iz nuje ...
Pogovorov ne podcenjujem, a rad jih gledam, ko dihajo ubrano na tesnih lezhishchih vechera, ki se nikoli ne umije. Zobje jim zashklepetajo, vem, sanje so vchasih zahtevne in vchasih kak drobec nochi she tako trdne grobove razbije ...
Znamke odpadajo sproti, nasmehi na njih so iz kamgarna, frizure urejene, razkoshne, cena spodaj udarna; nekdo pritisne zhig nanje in spanje se nadaljuje navkljub govoricam in chvekam, ki nastanejo menda iz nuje ...
KOT YVES MONTAND
V zgodnji zimi gre tu in tam kdo mimo in se kot Yves Montand v listje zazre. A Yves Montand je zgolj na ploshchah in z listjem v zimi je, kot je.
Slishim udarce mraka, pojejo, kot bi koso klepal, pojejo, kot bi gonil meh na vse kriplje. A meh je zgolj v starih melodijah in stare melodije v kolenih shchiplje.
Izrezal
sem se z lista, zdaj si bom dokazal, da sem lep in veshch; pratika
pravi, da bo metezh, a sneg je tezhek, tezhek, tezhek kot utezh ...
MIZANTROP
Zunaj tli kostanjev mesec, v hishi umira mizantrop; ni napisal oporoke, za prihranke je preskop.
Nima hcherke in ne sina, vnukov, vnukinj tudi ne; s kurbami tudi ni shmiral, chesh da to se ne pochne.
Kdo podedoval bo hisho, zagrenjenost kdo dobil? Kdo za njim bo, ko bo shkripnil, vsaj kozarec, dva popil?
Beli, beli so vrtichki in kostanjev mesec grob, zunaj se plodijo sence, v hishi umira mizantrop.
Dedichev ne potrebuje, zagrenjenosti ne da; noche, da v njegov spomin bi kdo zhlampal kozarec, dva.
Hoche zgolj umreti v miru brez vseh krizhev in tezhav; polje, kdo bo tebe ljubil? Tisti, ki najdlje bo spal!
Nusha Ilovar
ISKANJE V RAZPOKI
PRAZNINA BESED
Nebo nad menoj kakor sokolje oko, izmucheno od svojega begajochega pochutja, opazuje
nezadrzhen ritem dushnega mravljishcha. Izza zob povlechem prezhvechene besede, napojene z jezikom in njegovo postanostjo. Okus blatne krvi stresa izvotljeno bistvo. Nenehno zaletavanje v brezobziren zid potreb jih kakor bumerang vracha na ostrino jezika.
TRENUTEK NEKE ZIME
Bele zaledenele solze padajo na utrujen hrapav vrvezh. Skushajo prekriti vihar srchnih prekatov. V okviru bele bajke veter nemochno polni otopele punchice. Soncheve sence, diamantni lesket na otrplem vejevju v odsevu okrasja. Bistvo otresava lochnice med nihanjem v kuhano vino potopljenega cimetovega vonja, a delchek zavrzhene bolechine nenehno ostane.
PREPUSHCHANJE
Lezhim med plahtami
padajochega peska v uri,
pokrita z muljem minulega dneva.
Rosa tvojih ustnic, nagnjena
na chvrsto belino mojih dojk,
razpira voljnost njihovega brstenja.
Dih pleshe po melodiji mantre
razgretega telesa pod tvojimi prsti.
Njihove jagodice mi polagoma
zdrsijo po drhtenju stegen
in se prisesajo na obrezhju shchegetavchka.
ISKANJE V RAZPOKI
V kotih skritih prekatov
ishchem v znane besede ovite odgovore
ponavljajochih se vprashanj.
Sedim v zeleni razpoki,
ki vabi nekam ven.
Bojevanje zavidanja s kushcharjem
in njegovo neustavljivostjo.
Med njegovim pohodom
na raskav hrbet zasidrana proshnja,
ki se zaletava v stene bobnicha.
Zazrta zrkla, polna nevidnih linij
v nedoumljivem prostranstvu,
vselej obtichijo zamrznjena
nekje med bivanjem vetra.
Mihael Lajlar
KROGI
Hisha na levi
Vrojen sem v drugo govorico, z drugachno senco na hrbtu rastem v pochasno nujnost. Navajen sem gledati ljudi na cesti naravnost v ochi, mezhikati ob toplem dezhju, prihajati z vseh strani na isto mesto, se namerno izgubljati v znanih ulicah, vajen sem hlastno piti, glasno govoriti in se veseliti predvidljivih odgovorov. Navajen sem hitrega spushchanja svetlobe, mlechne kot prsti in tishina, skozi zaprte ochi. Maribor je danes nekoliko shirshi, nizko polozhen med svoje temelje in mostove, z vrochim zrakom in tezhkim hrupom zaklenjen okoli srca.
Hodnik
Z vso svojo kramo sem se preselil na hodnik. Manjshi je od stanovanja in neogrevan, zato me machki obishchejo le obchasno.
Oken je vech, vendar je le eno priprto, da se lahko skozenj na prostost prezhre tisti prostor, ki ne more nositi tezhe hishe. Hodnik je ozek in krozhi, pripet na stopnice, ki se spushchajo do naslednjih vrat.
Vonj po glasbi
Dotikam se tvojih starih ploshch, prislushkujem zvochnim menjavam in z njih brishem letne chase.
Mogoche se bova kdaj pogovarjala
z isto barvo glasu
in molchala
ob istih urah,
morda bova kdaj dozorela
preko meja tishine
in ne bova drug od drugega
zahtevala nichesar vech.
Do takrat bova rasla oba.
Lazhje je govoriti
Kuhano vino v kozarcih se je ohladilo in narava se je slepo upognila in obesila na zatohlo
mestno industrijo. Besed
je zmanjkalo
in obiski so odshli.
Fraza — se vidimo — zdaj nemo visi
pod visokim stropom
in nosi prazno tezho,
cheprav smo jo ob slovesu
dolgo in slovesno valjali
po ustih.
Resnico smo zadrzhali na robu jezika. Zdaj se bomo vrnili vsak na svoj kos spomina in si oprostili.
Vonj po zhivali
Po opravljenem delu se vrachamo v svoje chrede. Z ramen si otresamo ure in noge z vajeno kretnjo potiskamo v usnjene copate. Za mizo molchimo in se oklepamo stolov.
Ponochi se parimo utrujeni,
nato pa skushamo do jutri pozabiti,
da smo danes
obstajali.
Plovba
Spreminjava se
s plimo. Vstanesh,
da stol zamolklo pochi,
in z dlanjo pometesh
drobtine z mize
na tla — kot veter si,
ki zbrishe odtise najinih teles
z vrochega peska.
Ni pomembno,
koliko sledi pustiva za sabo
in katere stvari pozabiva
vzeti na pot.
Ko se bova odmikala
od obale in bo le she choln
nosil najini imeni,
bodo drobtine pod mizo
machke raznosile
po praznem stanovanju.
Obleke
Zlikala si perilo in poravnala
najin svet. Kupi majic
in srajc rastejo
in se shirijo po postelji,
kavchu in stolih, med knjigami,
cdji, spominki, ki sva jih dobila
od drugih, starimi voshchilnicami,
med sedezhnimi blazinami,
preteklimi koledarji
in napachno sprintanimi
proshnjami za delo.
Shele po nekaj dneh
jih pospraviva v omaro.
Kot da bi chakala, da nama vrnejo,
kar je shranjeno v njih.
Dani Bedrach
BREZDOMEC
Zimska
gluha belina mi grozi s svojo spokojnostjo, gluha belina mi lushchi oglato kamenje iz slanih ochi.
zima!
sem le razdrobljen kristal, ki na pomechkani chrni rjuhi chaka na tvoj predzadnji poljub.
V svojem vinu nochem vode
v tvojih zhrmljah so besede zlimane v previdne svitke, v tvojih ustih so ostanki davno izgubljene bitke. s tanko zhilo vestno praskash sopomenke z dna posode ... glej, prestar sem za ochitke: v svojem vinu nochem vode!
v tvoji sluznici so pesmi stkane v hrepeneche rane, v tvojih sanjah so mehurji, v tvojih kletkah so podgane. s ploskimi nogami jochesh v mraku jalove svobode ... glej, razkrite so nakane: v svojem vinu nochem vode.
v noch zahlipa nora luna, v vinu plavajo mushice. na kitari pochi struna, pesmi so kot mrtve ptice. iz plastenke mi natakash godljo v starodavne sode, gluha za odmev resnice: v svojem vinu nochem vode.
Zhivljenje
zhivljenje je zagotovo nekaj povsem vsakdanjega in izjemno lahkotnega: kot (recimo) toaletni papir ali shkarjice za nohte.
zhivljenje se ne obotavlja, saj je v svoji osnovi izrazito polnokrvno.
le z leti
pochasi postane obchutljivo na dotik.
Vcheraj
vcheraj sem srechal svojo besedo: tiho je padla iz tvojih ochi na umazano rjuho, kakor da ishche odgovor na vechna vprashanja ljudi.
vcheraj sem vedel, zakaj sem obesil pisano cvetje na sajasto steno, kjer mu utrujeni gobci bedakov smehljaje dolochajo vrednost in ceno.
vcheraj sem videl v srebrnem zrcalu, kako se je toplo chloveshko srce ubilo na strganem listu papirja v verzih, ki skrivajo tvoje ime.
vcheraj sem slishal, kako so molchale ptice selivke, ko sem se vprezhen v jarem neznane resnice vprashal, kako naj chrkujem besedo ljubezen.
Brezdomec
bedim: zazrt v strahotno slutnjo izmuchenega neba, izvlechem izza zob sulico izsushenega jezika.
tako dalech si, zemlja! tako dalech, cheprav tik pod mano potrpezhljivo prezhish skupaj z mrtvimi na kislino tistega krika, ki se ne bo nikoli rodil.
Aleksander Cepush
ZHICHNA NA HUDINJI
Zhichna na Hudinji
svedri
struzhnice
1985
20 let od druge vojne
kje si pa doma fant aaaaaaaaaaa na lavi si ooooooooo lava je pa fajn fajn fajn
fajn pognojen hehehe
kaj sta vidva nora kaj pa blebetata kaj bi rada da nas vse skupaj zaprejo
shef kaj sta pa tadva hotela povedati
eh nich stara sta pa
se jima zhe pamet kisa
Ortodoksienta
stoji na grichu sezidanem iz medenic hacienta kuzhnih pohabljenih plenic
stoji stoji in krokarje preshteva iz polomljenega dimnika ji gledajo telechja chreva
stoji na smrtni rosi stara hacienta obdaja jo ograja nemega adventa
le stoj le stoj nihche ti nich ne more le bodi nam uteha klub za samomore
Ivo Antich
T(K)ALEC
(10x haiku)
In vse je nich. (Kosovel, Sonet smrti)
Ker je nich vsega skupni imenovalec, je vsega talec.
Ker je vse nicha skupni imenovalec, je nicha talec.
Tako vse kot nich je u(res)nichevalec — svoj lastni t(k)alec.
Tako vse kot nich je vsega nicha tkalec in raztrgalec.
Tkalec je talec vrtenja vsega skoz nich — polkrozhni p(r)tich.
Tkanje zavese
vsega pred nichem, droge,
teksta preproge.
Pajkov kolovrat:
vse si z nichem zvija vrat
v zrcalni obrat.
Vse je nicha brat, dvojchka sta drug drugemu zrcalni obrat.
Nich je vsega brat, dvojchka drug drugemu vrat zlomita v obrat.
Obrat je tabor, robat vsenich, trdnjava, dna zamenjava.
(iz rokopisne zbirke haiku izrekov Vsenichje; op. avt.)
Franko Bushich
CHRNE RIBE
CHRNE RIBE
chrne ribe iz chrne ikre chrne luskine na hrbtih chrnih rib
iz diha brezna prahu chrnih oblakov lika laka chrnega finega
prodajte zlate zobe prodajte zlate zobe
chrne ribe jih goltajo
v mraku chrnih drobovij nich ne sveti v mraku chrnih drobovij nich ne sveti
(Split, 6. 10. 2011)
OSTANI NOCOJ DOMA
mimo moje ulice gredo dvoglavi kozli prepolni hudobnega semena samoniklo konopljo obirajo kri po zidovih oblizujejo zhrtvovanje kot dokaz vere v moji chetrti mimo moje ulice vsakdanje zhrtvovanje
rushijo se vase stare cerkve
charovnice krichijo na grmadah
greh ni normalen
bes se razprshuje po druzhinah
v vechjih ali manjshih kolichinah
mimo moje ulice
vidim stvari
ali sem nor
ali le aktiviran
(Split, 11. 11. 2011)
NI SE MI TREBA TRUDITI
imel sem kakshnih deset let in tega jutra mi je ochim naposled pustil sesti na sprednji sedezh
in nisem se privezal seveda
zhe tedaj mi je mati narava s simboli nakazovala napake ki jih bom v zhivljenju naredil che sem bom povezoval
potem pa trchenje in mrak z glavo sem razbil sprednje steklo popolni zlom cheljusti fraktura lobanje
klinichna smrt zhe na poti v bolnishnico mrak mrak svetla chrnina pichke materine
moj oche se je nekako v tem chasu ozhenil z macheho ki je prakticirala shintoistichno magijo ...
bolnishnica ... aparati ... na aparatih dneve in dneve
prebudil sem se s spoznanjem
da se mi prav za nich vech v zhivljenju
ni treba truditi
in potem so se v sholi
petice spremenile v trojke in dvojke
celo v enice
pa potem punk alkohol vojna razpadle zveze igralnice potovanja zapori
ni se mi treba truditi vedel sem pri desetih
(Split, 29. 11. 2011) Prevod iz hrvashchine Ivo Antich
Franco Arminio
RAZGLEDNICE OD MRTVIH
Mojemu ochetu, ki zdaj nima vech ust in ni vech spal od dneva svoje smrti.
*
Jaz sem eden tistih, ki se je she minuto pred
smrtjo dobro pochutil.
*
Odpeljal sem se v mesto. Chakal sem v vrsti dobro uro. Potem mi je pochila zhila na dnu glave. Nekaj sekund kasneje je crknil tudi
motor mojega avta.
*
Bril sem starca. Imel sem devet in shtirideset let, on pa devetdeset. Umrl sem z britvijo v roki. Padel sem vznak, kot da bi padel s
konja.
*
Mi je zhal zate, sem rekel svoji zheni, ki mi je stiskala roke. Ko smo zdravi, nam nihche ne
stiska rok na tak nachin, nihche.
*
Iz ust mi je privrela kri. Znotraj je bilo vse polomljeno. Ura zunaj je prehitevala, gorechka pa je she vedno vpijala vodo, ki sem ji jo vcheraj
dolil.
*
Muha je sedla na moj potni obraz. Jaz sem umiral, ona pa se je naslajala ob mojem neprijetnem vonju.
*
Imel sem enajst let in se med igro obeshal in lebdel. Vrtna vrata so zgrmela name. List
iz kovanega zheleza mi je razbil obraz.
*
Preizkushali so mojo zdrzhljivost. Zdravnik mi je
naravnost narochil, naj nadaljujem vrteti pedale.
*
Jaz sem eden tistih, ki imajo na nagrobnih kamnih dolge brke, zavihane na koncih. Ne spominjam se
pa vech, zaradi chesa sem umrl.
*
Zgodilo se je v avtu. Moj mozh me je peljal domov, ker so mu v bolnishnici rekli, da zame ne morejo storiti
nichesar vech.
*
Vsa krivda je od krave, ki se je ponochi znashla
sredi avtoceste.
*
Jaz sem umrl od starosti, pa cheprav nisem bil
tako star, imel sem devet in petdeset let.
*
Bil sem vedno chlovek nesrechne sorte. Na dan mojega pogreba so se pogovarjali o pogrebu
lekarnarjeve hchere, ki je umrla dan poprej.
*
Jaz niti dobro ne vem, od chesa sem umrl. Zdravniki so shele preverjali moje stanje, da
bi ugotovili, kaj mi sploh je.
*
Kdor umre doma, umre v spalnici ali v kopalnici, skoraj nikoli v kuhinji, vchasih
v dnevni sobi. Jaz sem umrl na balkonu.
*
Pred mano je umrlo zhe osemdeset milijard oseb.
*
Bil sem vedno tih in miroljuben chlovek.
Nisem si zasluzhil, da me je povozil kamion.
*
Nihche mi ni nich razlozhil. Moral sem narediti vse sam: oblezhati negibno in molche, postati
hladen in zacheti trohneti.
*
Jaz sem umrl med spolnim zdruzhenjem
z zhensko, ki sem jo spoznal uro poprej.
*
Bil sem osnovnosholski uchitelj v pokoju.
Pred kratkim ovdovel. In to je vse.
*
Bil sem veseljak. Potem sem izgubil sina in izpadli so mi zobje. Prizanesem vam
s preostalim delom zgodbe.
*
V krsto so mi dali neshteto punchk. In tudi nagrobni kamen je poln igrach. Moja mama mi ob vsakem rojstnem dnevu kupi in
prinese kaj novega.
*
Umrl sem na nogometnem igrishchu. Moje moshtvo je
zmagovalo in zadrzhevalo zhogo v sredishchu terena.
*
Moja mati zaradi ukleshchene kile. Moj oche zaradi chmrljevega pika. Prichakoval sem, da me bo zadelo vsesorte, a na koncu sem se
izmazal z navadnim tumorjem.
*
Moje sestre so pomagale mami, da me obleche. Potem je prishel oche. Priblizhal se mi je in me gledal, zazhelela sem si, da bi bila zhiva in ga objela vsaj za hip.
*
Pri petdesetih je postal moj obraz tak kot pri chloveku, ki bo zdaj zdaj izdihnil. Umrl sem star shest in devetdeset let, po dolgem
smrtnem boju.
*
Jaz od vseh stvari, ki so bile na svetu, pogresham le zrak. Morda sem zaradi tega kot zadnjo stvar prosil svojo zheno,
naj odpre okno.
*
Zdravnik mi je kar naprej trobil, naj se drzhim diete, toda meni so ugajali shpageti z omako, vsak vecher
so mi jih morali pripraviti vsaj za 30 dekagramov.
*
Mene so obesili moji kmechki starshi. Niso hoteli, da hodim z nekim fantom, ki po njihovem mnenju ni bil pravshen zame. Se ni
zgodilo v srednjem veku, marvech leta 1929.
*
Pisal sem recept za priletno zhensko. Glava mi je omahnila na pisalno mizo. Negibne
roke so pri prichi postale ledene.
*
Tudi jaz, ja, tudi jaz.
O avtorju
Italijanski pesnik, pripovednik, rezhiser, esejist in »krajinolog« Franco Arminio se je rodil leta 1960 v kraju Bisaccia (Irpinia), kjer tudi zhivi in dela. Med drugim je leta 2008 pri zalozhbi Laterza izdal knjigo Vento forte tra Lacedonia e Candela. Esercizi di paesologia (Mochni veter med Lacedonio in Candelo. Vaje o krajinologiji), za katero je naslednje leto prejel nagrado Napoli. Zbirka pesmi v prozi ali lirichnih proz Cartoline dai morti (Razglednice od mrtvih) je izshla leta 2010 v Rimu pri zalozhbi Nottetempo. Iz nje so prevodi za prichujochi izbor. Leta 2011 je pri milanskem Mondadoriju izdal knjigo Terracarne. Viaggio nei paesi invisibili e nei paesi giganti del Sud Italia Disponibilita immediata (Zemljameso. Potovanje v nevidne vasi in v vasi velikanke na italijanskem jugu, takojshnja razpolozhljivost).
Prevod iz italijanshchine in zapis o avtorju Jolka Milich
Abdullah Aripov
TRAVA
ZHE DOLGO NISEM BIL V DOMACHI VASI
Zhe dolgo nisem bil v domachi vasi in zhal le redko s pismom se oglasim. Tam joche mati moja, ki na nogah je zhe ob svitu, ki blazhi nemir nochi, in chaka pismonosho, zroch na cestni prah. A mojih pisem ni in ni.
Tako le z upanjem zhivi v hishi in moli k bogu, ki je ne uslishi, in chaka mene ali pisma moja. A jaz, chudak, v temachni sobi zhdech, besed potomcem ishchem brez pokoja, cheprav do njih je mami vech.
OCHETJE, ZIBLJE SE TA MIR
V zhivljenju je tako — poslushamo ochete — da prehitro zrastejo otroci techni. »Cenite, mladi, starih pametne nasvete! Ochetje na tem svetu niso vechni!«
Ochetje, ta mir se ziblje, negotov!
Vi vse vidite v luchi drugi, srechni, a pozorni le bodite do sinov: morda na svetu otroci niso vechni ...
TRAVA
S tako velichastno mochjo se ziblje morski zaliv, da skale pod to zeleno snovjo drhtijo kot greshnik zlomljiv.
A morska trava, glej, v globini od dna se dviga in odrine strah, vso tezho morja tam v tishini nosech na nezhnih, shujshanih ramah.
KRILA
Chloveku dan je um. Mar prav zato
ljudje zhe od zachetka smo brez kril? Ni pticam dan nash um, a kot mi dele usodo to: v vzponu svoj iskati cilj.
VRVOHODEC
Pod oblaki,
drog drzhech v rokah,
obstal je, kot se solza na trepalnici ustavi.
Po rezilu napete vrvi,
zaprtih ochi, pochasi drsi,
kot ptica v vishavi.
Navdushen je nash aplavz. Toda kako z gledalci, kako je z nami pravzaprav? Po ravnem tlaku se marsikdo od nas z odprtimi ochmi spotika potoglav.
DUSHA
Che s cholnom bi primerjali telo, tedaj kot morje usoda je lahko.
Che telo orkan strashan zdrobi, tedaj ga dusha v solzah zapusti.
A ne potone v krutosti globine, ne umre, ne onemi, ne izgine.
Noben vihar snega, noben zamet je ne zakrije. Visok je njen polet.
Morje se pomiri. Cholnich na dnu, a dusha — kot mavrica je v snu.
V	OGNJU NEVIHTE
V	ognju nevihte ali pod streho gorecho niti danes niti v bodoche ne bom sezhgan; vrnil se bom k tebi, rojen za srecho,
da le v tvojih ocheh bo zgorel moj dan.
Burja, ki ladje lomi v daljavi, potopila me ne bo, ostal bom zhiv. Vrnil se bom kljub ognjem in poplavi, da v globini tvojih ochi bi se stopil.
BREZKRAJNOST
Pogled obracham v vesolje k miriadam
bleshchechih isker na platnu nochi. Neizmernega vesolja ne zajamesh s pogledom in z umom do konca dosechi mozhno ni velichastja, brezkrajnosti, brezoblichnosti ... Ko se mi dusha malce utrudi od vsega, spozna vseh poskusnih razlag nesmiselnosti — in odidem spet v svoj domek na tla.
PESNIK
Bedast chvek o tem, da pravi pesnik izogne se potem sveta: on le na plecha si vse tezhave nalozhi, in stopica lahno kot ptica.
TAKO ZHIVI CHLOVEK
O ne, samotarstvo zame ni, naj tovarishi me zgrabijo takoj: mene na tishino in spokoj privaja tjavdan — napor zaman.
Che se za dolgo zamislim ali zaspim, zbudite me chimprej.
Che skrenem s poti, ki vodi v boj —
obrnite me chimprej.
Potrkajte pri meni podnevi ali ponochi,
to je klic dvajsetega stoletja:
Pojdi, ustvarjaj, kipi in krichi!
Tak je chlovekov dolg prezhivetja!
JESEN V UZBEKISTANU
Pojdiva jeseni v polja Ochetov! Pojdiva tja, kjer je chista zora; v tishini, polni zhivljenjskih obetov, pa zemlja oddahne si od napora.
Le pojdi z mano tja, kjer rosa zhge stopala temnolasega fanticha, opoldne pa se steblo trsa stre in med se nateka na dno policha.
Pojdiva tja, kjer listje pada v vrt, vsak zvok je rahel, vsak odsev je moten, a delavke pogled je svetlo odprt in delavca molk je dobrohoten.
Poglej te gore in ta srechni kraj, o njem je sanjal Navoj sivolasi tedaj, ko otozhni klic vranjih jat od hishe do hishe se oglasi.
Bila sta tamkaj dva: jesen in poet, z njim je govoril karagach shkripajoch, obraz so mu zakrili oblaki spet, a vechna luch preroka shine skoz noch.
Poglej, kako hitro vrti se svet! Kako pochasi zemlja plod rojeva ... Pojdiva tja, kjer zarje tiha obstret za soncem chez planine zgineva.
(karagach je izvirno ime za »sveti brest«, ki v starodavnem srednjeazijskem kultu dreves pomeni magichno moch in zvezo s pokojnimi predniki; Karagach je tudi mesto v Ruski federaciji, Orenburshka oblast; op. prev.)
ZVEZDICA
V kotichku vesolja, z roba shirjave, slabotno vidna s tal, zvezda gori; od drugih zvezd, ki bliskajo v daljavi, odmaknjena in zhalostna se zdi.
Oblakov ni nad njo in ne meglice, iz njih do nje ni blagega dezhja. Narahlo se svetli, v ocheh ugasha njen iz teme migljajochi sijaj.
Zakaj sijesh, che si tako zhalostna? Zakaj ne svetish le z lastno luchjo? Zakaj si se od rodnih zvezd lochila, ko pa ne vesh, kako nazaj v njih krog?
OPOMBA K ARIPOVU
Abdullah Aripov (r. 1941; uzb. Abdulla Oripov), sodobni uzbekistanski pesnik, je v domachi literaturi vzbudil pozornost zhe s prvo zbirko pesmi Zvezdica (1965). Za zbirko Moja dusha (1972) je dobil nagrado Leninskega komsomola Uzbekistana (chetudi je bil naslov knjige nekoliko »izzivalen« za tedanji uradno ateistichno-materialistichni kontekst). V uzbeshchino je prevedel Dantejevo Bozhansko komedijo. Med pesnike s shirshim, tedaj vsezveznim (sovjetskim) odmevom ga je uvrstila knjiga ruskih prevodov raznih prevajalcev, ki je z naslovom Veter domovine (Veter rodiny) izshla 1eta 1975 pri moskovski zalozhbi Sovjetski pisatelj. Po razpadu SZ je bilo leta 1992 njegovo besedilo izbrano za himno samostojne Republike Uzbekistan. Aripov je dobil tudi naziv »Narodni pesnik Uzbekistana«. Izshle so shtevilne zbirke njegovih pesmi in pesnitev, tako v uzbeshkem jeziku kot v ruskih prevodih (npr. Mila mati, uzb., 1969; Studenec, rus., 1970; Zheja pomladi, rus., 1985; Chudenje, rus., 1985; Ljubezen do %hivjenja, rus., 1988; Veter moje dezpele, rus., 1988; Küztumor, uzb., 2005).
Kritichni modernisti imajo Aripova za staromodnega »socrealista«, toda v imanentno odprtem prostoru literature nobena stilistichna opredelitev sama po sebi ni avtomatichna vrednostna dolochnica, zato tudi tradicija nikoli ne more biti radikalno »presezhena«; z njo je mozhen le dinamichen dialog, osnovni kriterij pa je funkcionalnost sporochila v dolochenem kontekstu, zato so literarna dela lahko zmeraj »sodobna«, saj ohranjajo svojo relevanco tudi zunaj chasa in prostora nastanka ter celo prek prevodov iz prevodov (kot v prichujochem primeru). Kljub takemu dvojnemu posrednishtvu je namrech mogoche uzreti esencialno ontopoetichno vizijo Aripova: chlovek pod svojo »zvezdico« nad nochno stepo v menjavah vetra in letnih chasov; to je tudi kljuchna tochka arhetipske imaginacije evrazijskega (tj. »zahodno-vzhodnega«) shamanstva ter obenem potrditev znane Goethejeve misli: kdor zheli razumeti pesnika, mora iti v njegovo domovino (iz zbirke Zahodno-vzhodni divan, katere sedmi del Timurjeva knjiga tematizira legendarnega uzbeshko-perzijskega vladarja Timur-lenka, ki ga je Goethe primerjal z Napoleonom; Aripov v svoji pesmi Napake omenja oba - Timurja in Napoleona). Aripov je
kot otrok svojega prostorchasa resda ves v obzorjih tako bogate (v svetu malo znane) uzbeshke kot tudi rusko-sovjetske tradicije, toda tako rekoch vsako njegovo pesemsko besedilo, tudi che je na prvi pogled »povsem retorichno«, vsebuje avtentichno poetichno jedro v tankochutnem oblikovno-vsebinskem ravnotezhju med specifichno emotivno eksaltacijo in modro odmerjeno refleksijo, ki je neredko tudi chista avtorefleksija pesnishke usode v svetu (s »preshernovsko« mestno nostalgijo za rodno stepo) z mochno poudarjeno patriotichno noto. Vsekakor je danes eno osrednjih, zhe klasichnih imen uzbeshke literature, ki v razlichnih oblikah zajema dobro tisochletje.
Stara uzbeshka literatura je bogata z ustnim ljudskim izrochilom: pregovori, povedke, obredne pesmi, zlasti pa junashka epika (Alpamish, Gor-oglu), t. i. dastani, v spremljavi z glasbilom (kobuz). Sredishchni steber je legendarni Alisher Navoj (1441-1501), eden najvechjih epskih pesnikov v svetovnem merilu, utemeljitelj knjizhevnosti v domachem chagatajskem ali starouzbeshkem/staroujgurskem jeziku (»azijski Dante«, pred njim je med Uzbeki prevladovalo pisanje v perzijskem jeziku; Dante je ob latinshchini zachel pisati v ljudskem jeziku). Aripov v vech svojih pesmih omenja Navoja. Poleg Navoja so vechja imena starejshe dobe she prozaist in pesnik Zahiriddin Babur (1483-1530) ter pesnika Muhammed Salih (1455-1506) in Mashrab (1657-1711). Obdobje ruskega carizma je spodbudilo modernizacijo uzbeshke knjizhevnosti v smeri zahoda, zlasti v drugi polovici XIX. st.; v sovjetski dobi sta se mochneje razvili realistichna proza (dvojezichni uzb.-tadzhishki Sadriddin Ajni, 1879-1955) in dramatika (Hamza Nijazi, 1889-1929); po drugi svetovni vojni velja zlasti roman kot vodilna zvrst, a tudi vrsta pesnikov je dosegla shirsho popularnost (Guljam, Ujgun, Zulfiri, Muhtar itd.). Ker je Uzbekistan v evropskih ocheh oddaljena, manj znana, eksotichna orientalsko-sibirska dezhela, ob Aripovu kazhe navesti nekaj podatkov tudi o njegovi domovini. Uzbekistan je izrazito svojevrstna drzhavna (tj. geoetnichno-statusna) tvorba, ki ima osrednji polozhaj v sedmerici t. i. srednjeazijskih »stanov« (toponim s sufiksom -stan; stan -indoevropsko/praslovansko/uraloaltajska beseda s prvotnim pomenom »pastirsko selishche«; prim. slovensko stanar - ovchar, planshar; ital. stanza - soba, stanovanje, bivalishche). Gre za pet osamosvojenih republik nekdanje ZSSR, tako rekoch za iztrgani »islamski trebuh« nekdanjega rusko-sovjetskega imperija: poleg Uzbekistana she Kazahstan, Turkmenistan, Kirgizstan, Tadzhikistan - ter Afganistan in Pakistan. Uzbekistan (tur. uz - dober, svojski; bek - gospodar; pribl.: »dezhela dobrih gospodarjev«) ima med njimi najbolj nenavadno, razpotegnjeno in rogovilasto, povsem nesimetrichno obliko (»oglodan rogljich«), s pokrajinskimi kontrasti (pushchava, stepa, gore) od Aralskega jezera do Afganistana ter s prestolnico Tashkent (tash-kent: pom. kamen/ito/-mesto) na vzhodnem obrobju na meji s Kazahstanom. Uzbekistan pa med »stani« izstopa tudi po stari in izjemno bogati kulturi (Samarkand, Buhara itd.) tako svojega vechinskega naroda iz turshke jezikovne skupine in islamske vere (suniti), izoblikovanega na enem najbolj nemirnih krizhishch svetovne zgodovine, kot tudi pripadajochih etnichnih manjshin. Znachilnosti Uzbekistana so she nafta in plin, bombazh, ovchja pasma karakul z dragoceno volno, dosezhki zlasti v borilnih shportih (rokoborba, boks, judo), ki imajo posebno domacho tradicijo (kurash - starodavna tatarska rokoborba). Etnichno sicer precej raznoliko prebivalstvo vechinoma obvlada rushchino kot srednjeazijsko »lingua franca«, Uzbeki pa zhivijo she v nekaterih sosednih drzhavah (tudi v Afganistanu in v kitajskem Sinkiangu; v slednjem kot Ujguri, veja Uzbekov). Uzbekistan je, podobno kot drugi turkojezichni »postsovjeti«, uradno uvedel latinico, vendar je she deloma v rabi tudi uzbeshka varianta cirilice.
Izbor, prevod iz rushchine in opomba Ivo Antich
Marko Petrovich
HENRY (ARI)
Henry (Ari)
Ari je zanimiv dechko, ki si zasluzhi svoje poglavje! Ima imenitno ime (celo kraljevsko, mi je enkrat razlagal vangaindranski Francoz Bertrand), ki pa ga domachini zelo preprosto izgovorijo »Ari« brez francoskega nazalnega afnanja. On se je tudi vechkrat pojavil na misijonskem dvorishchu skupaj z drugimi otroki — bil je vrstnik Zaflaja, Flaja in Dolfeta, torej star kakshnih dvanajst let. Ampak on ni hodil v sholo. Otroci so mu dali laskavi naziv »direktor trzhnice«, ker je ravno tam prezhivel najvech chasa in s svojim samozavestnim nastopom in poznavanjem slehernega chloveka dajal vtis, da suvereno obvlada sceno. Za nas je bil Ari vesel »bozhji chlovek«, ki nas je pogosto spravil v smeh s svojim videzom, obnashanjem in veselim odnosom do zhivljenja. Bil je kar velik za svoja leta in chednega obraza. Na prvi pogled se ni dalo slutiti, da se mu v glavi ne vrtijo vsi koleshchki v pravo smer. Bil je vedno bos, z malo navzven obrnjenimi stopali kot pri rachki. Shiroki in izrazito razchlenjeni prsti na stopalih so prichali o tem, da vedno hodi bos. Drugi otroci so tezhko sprejeli njegovo drugachnost in so vechkrat kazali nanj in na njegova stopala, chesh, ta ima pa veliko »parashijev« (zajedavci, ki se ti zarijejo pod kozho na stopalih in so znak zanemarjenosti, ker jih najvechkrat staknejo tisti, ki si bolj poredko umivajo noge). Je pa tudi res, da je Ari nagajiv po naravi in je rad deklice shchipal in zafrkaval, in tudi s fanti se je vechkrat kaj sprichkal. Ko jih je »fasal«, se je pa znal prav milo jokati.
Ari sicer ni zelo mochno prizadet in je marsikdo podvomil, ali ni vse skupaj le njegova igra, da bi se na ta nachin osvobodil sholoobveznosti in imel boljshe pogoje za prosjachenje na trzhnici. Pogovor z njim pa je ponavadi razblinil take dvome. Vchasih se je dalo z njim izmenjati nekaj povsem razumnih stavkov, potem pa je kar zajadral v svoj svet in ni vech odgovarjal na vprashanja, ampak se je preprosto muzal, hihital in dajal izjave, ki so bile chisto izven konteksta. Sestre usmiljenke v Vangaindranu pa so se vseeno odlochile, da bi ga vzele v sholo. In kako imeniten je bil videti Ari v svetlo modri srajci, kakrshna je uniforma te shole. Ostal je nagajiv in razposajen ter je veselo nagajal sosholkam in sosholcem, ki so bili stari priblizhno pol toliko kot on, kajti dali so ga v prvi razred. Da bi videl, kakshno je pravzaprav videti njegovo sholanje, sem ga shel nekoch pogledat v sholo. Zelo jasno je bilo, da zaradi Arijevih vragolij trpi uchenje ostalih ukazheljnih otrok. Na tej zachetni stopnji so se uchili oblikovati chrke, ki so jih s kredo pisali na plastichne tablice. Zelo lepa chrka A na glavni tabli je na Arijevi tablici postala majhna banana. Ko sem ga prosil, naj mi narishe banano, je pa z veseljem in nasmeshkom proizvedel serijo trikotnikov!
Nekoch nam je Ari na zelo nazoren nachin dokazal, da ni neumen in da nas z lahkoto dene v kosh. Che je zhe prishel k nedeljski mashi, je prishel in odshel, kadar je sam zhelel. Tokrat se je prikradel v cerkev ne dolgo pred nabirko in se mi priblizhal s svojim znachilnim nasmeshkom. Shepetaje me je prosil, ali mu lahko kaj dam, da bo dal v kosharo za nabirko, ki je postavljena pred oltarjem. Po proshnjah se ljudje tam zvrstijo (kot pri obhajilu) in oddajo svoj dar. Potem ko sem mu dal drobizh, je Ari izginil tako hitro, kot se je bil pojavil. Po mashi sva z Jakom ugotovila, da sva oba dala Ariju nekaj denarja, ki pa skoraj gotovo ni konchal v pushici, ampak ga je Ari na trzhnici verjetno zamenjal za kak priboljshek!
Naslednjo nedeljo sva z Jakom sluchajno sedela skupaj pri mashi, ko se je ponovno prikradel Ari s svojim porednim nasmeshkom. Ker me je bolelo koleno, sem rade volje odstopil svoj prispevek Ariju, da bi ga on odnesel v pushico. Poskrbela sva, da je ostal z nama v klopi in ni odpeketal na trzhnico. Ko se je naredila vrsta za pushico, ga je Jaka prijel za ramo in ga tishchal pred sabo v vrsto. In tedaj naju je Ari mojstrsko prelisichil: tik pred pushico je tisochak, ki sem mu ga bil dal, porinil v zhep in namesto njega izvlekel kovanec za 50 ariary, ki je nato pristal v koshari! Potem se nam ni vech pridruzhil v klopi, pach pa smo ga nashli po mashi pred zhupnishchem, kjer je zadovoljno sedel na deskah, iz lonchka jedel jogurt in nas slovesno pozdravljal »bonjour«!
Morski ribolov
Konchno se mi je izpolnila zhelja, ki se mi je bila porodila zhe ob prvem obisku Rdechega otoka. Zhe dolgo sem si namrech zhelel, da bi shel skupaj z ribichi domachini na morje v njihovih majhnih lesenih drevakih lovit ribe. Alarm me je zbudil ob 3.45. Hitro sem se oblekel in se odpravil s kolesom v Kurji otok. Bila je she tema, le pol lune mi je razsvetljevalo pot. V ribishkem naselju je bilo chisto mirno. Kmalu se je prikazal ribich, s katerim sem bil zmenjen. Kolo je z neverjetno potrpezhljivostjo pospravil v premajhno kocho, kjer so ostali druzhinski chlani spali pod mrezhami (proti komarjem), medtem pa se je zachel oglashati petelin. Z veslom v roki sva shla do obrezhja reke, kjer na pesku chakajo »lakane« — drevaki. S she enim mladim ribichem smo odveslali po neverjetno topli vodi proti velikemu peshchenemu nasipu, ki lochi reko od morja. Tam sta se nam pridruzhila she dva fanta, tako nas je bilo skupaj pet v malo vechjem, shirshem drevaku. Mislil sem, da bo bolj zoprno iti prek divjih valov, ki se lomijo na plazho, vendar imajo ribichi valove dobro »nashtudirane« in smo bili zelo hitro onstran lomechih se valov.
Stran od obale so valovi bolj razpotegnjeni in ni toliko nevarnosti, da bi se drevak prevrnil. V blizhini obale so nekateri ribichi sami v manjshih drevakih ribarili z mrezhami. Vsake toliko smo videli, kako kakshna riba priplava na povrshje. Ribichi pa niso vzkliknili »riba«, marvech so uporabili malgashko besedo, ki pomeni »hrana ob rizhu« (laoka). Dobrega pol kilometra od obale se je pokazal prvi plovec mrezhe, ki je pripadala mojim ribichem. Plovec so potegnili na choln in dva ribicha sta skupaj zvlekla mrezho vanj. Na koncu je she tezhek kamen, ki mrezho vleche navzdol. Ribichi so rekli, da gredo enkrat na dva dni na morje preverjat mrezhe — che vreme dovoli, seveda. Pregledali smo kakih pet, shest mrezh, in v eni je bil velik skat. Plavuti so mu odrezali in jih privezali na mrezho kot vabo, preden so mrezho vrgli v morje. V eni od mrezh so bili trije manjshi morski psi, rjave in bele barve. Mislim, da so bili brez zob.
Sprva mi ni bilo chisto nich slabo, valovom navkljub. Celo ribichi so se chudili, da ne bruham. Kasneje sem pa le bruhal! Gotovo je k temu prispeval vonj po ribah. Ribichi pa so trdili, da oni prvich, ko so shli na morje, niso bruhali. Gotovo imajo morje v krvi, ker so njihovi ochetje tudi ribichi. Smeshno se mi je zdelo, da nimajo pojma, v kateri smeri je Evropa, v kateri Amerika, Kitajska, Japonska itd. Z zanimanjem so gledali, ko sem pokazal priblizhno smer teh krajev. Srechevali smo celo vrsto drevakov s po shestimi ribichi, ki so prav zagnano veslali proti severu. Tovarishi so mi povedali, da ti prihajajo iz kraja kakih 12 km juzhno od Farafangane in da ribe lovijo na trnek. Med povratkom se je na nebu videlo, da od vzhoda prihaja nevihta, veter je kar mochno pihal in toliko hladil, da me je nekajkrat za trenutek zazeblo (sonce je bilo za oblaki). Povratek na obalo je bil podoben odhodu — kljub valovom perfektno izpeljan. Prav veselo smo poskakali iz ozkega cholna, v katerem smo chepeli skoraj shtiri ure. Drugi ribichi na obali pa so se chudili, da je bil zraven she beli ribich!
Med prechkanjem reke z drugim drevakom se je na nas zlila nevihta. Ampak je bil neverjetno prijeten obchutek, ko ti je popolnoma vseeno, da si moker, saj je toplo in se pochutish eno z naravo in z domachini!
Iz knjige (v pripravi) Zgodbe z Madagaskarja. (Op. ur.)
Matej Krajnc
PLASHCH
Plashch naredi chloveka, tega, ki ga ukrade, in ura gre na dvoje, takole, iz navade, chasje relativen v soseski, ki ne spi, v vrtovih brez ograj in v vetru, ki ga ni.
Plashch marsikaj prenese, chlovek prenese vse in ura se previje, napredek pa umre; zdi se, da avtocesta zhgoli kot Doris Day in tisti, ki se smeje, bo najbrzh Danny Kaye.
Argo, je mrmral Prechastiti, torej res ni le juha ...
Stal je pred veliko ladjo, zasidrano na obrezhju reke; ladja je lebdela kak meter v zraku in zasenchila precejshen del nabrezhja. Well, je rekel Jazon, to je to, dobrodoshel na krov!
Kar neverjeten krov je tole, je zazijal Prechastiti. Chestitke za inovativnost pri zasidranju!
Treba se je znajti, je skomignil Jazon. Posadka je pripravljena, pridi, ti jih bom predstavil.
Po precej dolgem stiskanju rok in izrekanju nekolikanj hipokritichnih zhelja je Jazon dal znak za odplujbo.
Predlagam, da vsi zapojemo Kumbayah, my Lord, je vzkliknil Prechastiti. To nam bo dalo mochi za podvig!
Ne poznamo, je rekel Jazon. Nazhigamo pa Drunken Sailor, ampak to tebi verjetno ne bi bilo vshech. Hurray and up she risin'...
Ne ne, to je greshno, je odkimal Prechastiti. Ne znate niti ene nabozhne pesmi?
Hera Heraklit, to je ena narodna, ampak noben od nas ne zna cele kitice, je
povedal Jazon. Samo refren: Hera, Hera, Hera Heraklit, Hera, Hera, Hera Heraklit ...
Nekateri Argonavti so zhe pritegnili.
Ne in ne, je zastokal Prechastiti, to ni nabozhna vsebina.
Kaj da ne, je rekel Jazon, Hera je omenjena, kaj bi she rad?
Zhe, ampak to so vashi poganski bogovi, je razlagal Prechastiti, ne moremo tega pet! Lej, je Jazon povzdignil glas, nisem Chrtomir, pusti me pri miru s svojimi sluzhbenimi zadevami; che bomo kaj peli, bomo peli svoje stvari! Lahko grem torej vsaj brat v svojo kajuto? je vprashal Prechastiti.
Ti kar, pa che vidish Medejo, ji reci, naj pride gor, nekoliko nam zhe primanjkuje
dolochenih ... telesnih aktivnosti. Vsi na palubi so se glasno zarezhali.
Prechastiti je preslishal to zadnje navodilo in molche zapustil krov. Tik preden je
vstopil v svojo kajuto, je za hrbtom zaslishal shum.
Ohoho, nov chlan posadke, je spregovoril shum.
Prechastiti je malce trznil.
Ne vem, che sem imel chast ...
Oho, krepostnik, se je zarezhal shum. Pa ne da si ti tisti far, ki je v mladosti kot obseden bral antichne zgodbe?
Opat, je nekolikanj sramezhljivo povedal Prechastiti. Far se slishi malce prevech ... ljudsko.
Torej je Jazonu uspelo, je plosknil shum. Se pravi, da se premikamo, gremo, aha! Prechastiti se je zdaj obrnil. Medeja? je bojeche spregovoril.
No, ti si mi pa pravi, se je spet zarezhal shum. Niti dvakrat nisi ugibal!
Emmm, Jazon me je prosil, naj vam rechem, da pojdite na palubo, je zinil
Prechastiti.
Ja ja, vem, fantje so abstinirali, medtem ko smo vaju chakali, je rekla Medeja. Kaj pa ti, ne gresh zraven?
Torej ... je zajecljal Prechastiti, nov sem she, ne bi rad motil ...
HA! je zasekala Medeja, che lahko vse te mornarje, lahko menda she tebe zraven ...
Sploh vesh, kaj se kuha, a, fant?
Peli boste Hera, Hera, Hera Heraklit, vsaj tako je rekel Jazon. Jaz ne morem, to niso moji bogovi, bral bom, che smem ...
Che smesh? Che smesh? Si na Sorbono hodil k veronauku? Izrazhash se kot kak silen gospod, ti, fant ...
Emmm, che dovolite, opat je silen gospod, vsaj neke vrste.
Zhe vidim, da bojo morali oni tam zgoraj she malce pochakati, se je zarezhala Medeja. Chisti mehaniki so ratali, razvadila sem jih, ti si pa nekaj posebnega, zabaven tip, ultra smeshen ...
Kkkkk ... chchchch ... je zachel Prechastiti, a ga je Medeja hitro ustavila. Alo, zbashi se zhe v kajuto, alo, je zaukazala.
She preden je Prechastiti lahko kakor koli obranil svojo chast in/ali prechastitost,
je Medeja zaklenila vrata in potem nich kaj ne vemo, kako in nich kaj ...
*
Zmaj, je s premolkom oznanil Jazon, is a many splendored thing! Ja, to zhe, je zamrmral Prechastiti, ampak v zgodbi ...
Pusti zhe zgodbe, Cipek, zdaj si padel v resnichen drek, je nadaljeval Jazon. Osemdeset ali sto osemdeset, bomo potlej preshteli, srechnih let ali korakov, bomo potlej dolochili, od tod, je zlato runo, fantje, rnno!}\
Jeeeee, je zadonelo med mornarji.
Nashih poslednjih 700 poskusov je bilo neuspeshnih, je nadaljeval Jazon, a zdaj imamo s seboj resnichnega ljubitelja runa, povrhu vsega pa she svetega mozha, opata, ki mu pravijo tudi Cipek!!! ZHIVEL CIPEK!!! je spet zadonelo med mornarji.
Che nam tokrat ne uspe, pozhrem tole klinchevo ladjo, pri Protoju Hronoju da ja! je zarjul Jazon. Medeja, zapoj Pesem o zlatem runu, da dobimo moch in zagon! A ga niste zhe prej, ko je Medeja ... emmm ... se je vmeshal Prechastiti. Za tak podvig potrebujesh oboje, je rekel Jazon. No ja, tokrat mi ne bomo kaj dosti tvegali, po runo bosh shel kar ti!
Kaj???? je kriknil Prechastiti, a ga je zhe prevpila Medeja s svojo pesmijo:
Nekoch nekje zhivelje zmaj, strazharil zlato runo, bilo junakovje milijon, vsi so bili za luno, potemprishel je Jazon mlad, da zmaja bi premagal, a preden mu uspelo je, omagalje in scagal...
Hej, hej, dovolj, jo je prekinil Jazon, tega teksta se ne spominjam!
Seveda ne, vedno, ko sem pela to pesem, si precej pil! je odgovorila Medeja in
hotela nadaljevati, a je Jazon nestrpno copotnil z nogo.
DOVOLJ! Naj Cipek gre tja in vzame tisti shit, da konchno nehamo krozhit okrog sveta!
Tole je precej zahrbtna finta, Jazon, je spregovoril Prechastiti. Trop junakov, mornarjev in vsega tega ni mogel zmaju do zhivega, ti pa mislish, da bom jaz ... Svet mozh si, je rekel Jazon, si bosh zhe kaj izmislil. Spotoma lahko dokazhesh, da so tvoji bogovi mochnejshi od nashih; che si seveda upash!
Mnozhino bi kar opustil, je rekel Prechastiti. Boga se ne preizkusha, ampak se mu zaupa!
Potem pa le — hrabro v boj in prisluzhi si svoj delezh runa! je rekel Jazon. Te tvoje mistike sicer ne pogruntam, a precej vesh o zgodovini in zdish se dobro nutriran ... Prechastiti ni nich rekel, niti odkriti se ni utegnil, ampak je shel v smer, ki mu jo je pokazal Jazon. Srce mu je precej divje bilo, polich vina tacemu junaku, a je vendar molchal, kar je preveliko chudo! Ali kaj pa je hotel! Prishel je tako dalech, zgodbo o zmaju je poznal, vedel je, kako naj bi se pretentalo zmaja, cheprav mu je rahel dvom vzbujalo dejstvo, da je Jazon zapisano zgodbo oznachil kot izmishljotino. In kaj, che res ne deluje? Sam krizh in blagoslovljena voda, ki ju niti nima s seboj, ne bosta vlila zmaju strahu v kosti. Treba se bo drugache znajti. Ampak kako?
V zhepu je otipal svezhenj igralnih kart ENKA, ki ga je vedno imel s seboj na poti. Ima she kaj? Kuli, star Orbit, gumico ... Eh ...
Zmaj je bil res orjashki. Poskushal se je spomniti, kakshno glasbo je poslushal. Je to pisalo v zgodbi? Hudicha, stokrat jo je prebral, a ta hip je imel chisto prazno glavo. Uspavati zmaja ... Kako zhe to storish? Premagati zmaja ... Se to sploh da? Kakshno glasbo poslusha? Gotovo ne I Want To Hold Your Hand ... En sam ROAR! zmaja je bil dovolj, da je Prechastitega po diagonali odneslo neposredno med chakajoche.
Dobro si se odrezal, Cipek, je zagodrnjal Jazon. Che se ne bosh hitro chesa spomnil, se lahko kar podpishemo ...
Prechastiti se je pobral in se odlochil, da bo molitev storila, chesar drugi rekviziti ne zmorejo.
Zdrava Marija, milosti polna, je zachel glasno izrekati in se blizhati zmaju, a ta ni poznal Marije in tudi njene funkcije ne. Zanj je bila to zgolj navadno ime, ki ga je izgovarjal nek bebec, upajoch, da bo izmaknil zlato runo. A ne ne, dragec, ne bosh me ujel na zhebranje ... ROAR!!!
Hm, tele tvoje molitve so bolj uborne, Cipek, je godrnjal Jazon. Medeja je postrani
gledala, chesh, sem mislila, da ima kaj vech soli v glavi.
She eno karto imam v rokavu, je rekel Prechastiti, ko je prishel k sebi.
Po vseh shtirih se je splazil do kamna, ki ga je skrival pred zmajevim pogledom
kakih sto korakov pred vhodom v njegovo jazbino. Iz zhepa je vzel kuli, nanj
napel gumico in zavojchek starega Orbita nameril neposredno v zmajevo desno
oko.
Kaj porechesh zdaj? je vzkliknil, ko je Orbit poletel po zraku, sam pa se je pochutil kot David pred Goljatom, cheprav izid tekme she ni bil niti priblizhno znan. Zhvechilni izstrelek je zmaja zbodel. Zarjul je, da se je streslo pol bodoche Gruzije in se z levim ochesom intuitivno zapichil v kamen.
Jebemti, je nedalech stran bentil Jazon, zdaj ga je razkuril, podobno kot Lincoln, ko mu je ponujal lazhno brado ...
Pa vesh, kakshne posledice so bile takrat za nasho ladjo? je vzrojila Medeja. Ti tvoji nakljuchno izbrani cepci nas bojo vse pogubili!
Cepci smo mi, ker se ne znamo lotit te poshasti, je zagodrnjal Jazon. She tvoja golota ga ni zamotila, kaj naj potem naredi en opat!
Vendar pa zmaj ni do konca znorel. Nekaj chasa je rjovel in gledal v kamen, nato
pa je z ogromno shapo udaril po njem.
Ti, ki se skrivash tam zadaj! je zarjovel.
O Shri Lanka! je zagodel Jazon. Zdaj ga bo!
Prechastiti je pochasi vstal in se krizhal.
Zakaj mi mechesh rabljene chigumije v ksiht? je rjovel zmaj.
Emmm, je zajecljal Prechastiti, dvakrat ste me zhe odpihnili, drugega pa nimam pri sebi!
Ej, res bravo, je rjovel zmaj, te je mama uchila nizkih udarcev?
Ne ne, je hitel Prechastiti, sploh ni t...
Lej, je nadalje rjovel zmaj, onele sheme tam mi zhe stoletja in dlje poshiljajo razne modele, ki naj bi me pretentali in potem storili ne vem kaj, menda pobrali tisto zlato rech tamle zadaj. Vsi imajo podobne fore, hochejo me oslepiti, mi odrezati rep, sekati glavo, stara jajca, ki jih najdesh v vseh knjigah ... A mislish, da sem idiot?
Ne ne, je hitel Prechastiti, sploh ni t...
Tu je bil nek Abraham, ki naj bi osvobodil suzhnje ali nekaj takega. Drzna poteza, domishljije pa ni imel. Potem nek Elvis, baje rock zvezda, ampak tako debel, da je mislil, da me bo na limanice s hamburgerji. Prosim, kdo pa sploh to zhre! She prej nek tip z nosom, Cyrano, ta je mislil, da me bo prebodel! Ljudje ... a ste pri pravi? Mislim, a vam je jasno?! Jaz — zmaj, vi — reve. Vi — reve, jaz — zmaj. Se vam ne zdi to le preobchutna razlika? Kako naj mi nek vash pipec prerezhe vrat? She zbode me ne. Pach pa sem zachutil tale tvoj Orbit! Ne prehudo, ampak tudi tebi verjetno ne pashe, che ti prileti muha v oko. Kako si vedel, da obozhujem to znamko? Nisem ... nisem ... je jecljal Prechastiti.
Kaj bova zdaj? je rjovel zmaj. Vsi pred teboj so potegnili kratko, kaj naj storim s teboj, iznajdljiv si, vrag!
JAZON, je nato zarjovel, JAZON, PRIDI SEM!
Saj ne bo prishel, je rjovel naprej. Boji se me bolj kot ruskega realizma! Kaj imash
nekaj rdechega tamle v zhepu? Mi kaj skrivash?
Prechastiti je segel v zhep in izvlekel shkatlico.
ENKA, je she vedno nekoliko bojeche izdavil. Igra s kartami.
Oho, karte! je rjovel zmaj. Da vidimo, koliko veljash! Ampak najprej mi razlozhi
pravila!
Prechastiti je sedel na tla poleg kamna.
Zmeniva se takole, je kar naenkrat precej junashko zinil. Deset iger, che zmagam vsaj petkrat, mi dash runo!
Lej ga no, nashga, je rjovel zmaj, ti pa imash kvartashko kri, si bil kdaj na Proud Mary? Naj me vranichni prisad, obljubim, che me zjebesh pri petih igrah, dobish runo. Ampak che ti ne rata dobit vseh pet ... Ho ho ho! Ho ho ho! No, le povej, je zanimalo Prechastitega.
Che ti ne rata zmagat pri petih, je rjovel zmaj, bom konchno naredil konec tejle Jazonovi zalegi tamle chez, ti bosh pa ostal tu in mi delal druzhbo, dokler te Zevs ne odfrcne, daj karte na kamen! Prechastiti je polozhil svezhenj na kamen.
Aha, tele so malce drugachne od onih, ki jih poznam, je rjovel zmaj. Imajo tudi te +4 s spremembo barve, pa +5, pa karto za reverz igre? Imajo, je rekel Prechastiti. Bosh ti delil?
Ti prepushcham prvi shus, je rjovel zmaj. Upam, da niso oznachene, kaj? Ampak nisi videt navadna kvartopirska baraba, bi te vest ubila, a ne da? Nisi oznachil kart, a ne da ne, raje takoj povej, da te skurim, she preden zachneva!
Lahko jih sam pregledash, eno po eno, je nekoliko uzhaljeno dejal Prechastiti. Ne goljufam!
Ja ja, zhe prav, je rjovel zmaj, saj vidim, da si poshtenjak! Previdnost je pa kljub temu mati arhitekture! Tudi Bob Dylan je pel Ain't No Man Righteous, No, Not One! Prechastiti ni nich komentiral, ampak razdelil karte, ostale pa polozhil na kupchek, kot se to pach pochne pri igri ENKE.
Ho, je rjovel zmaj, to bi pasale zdajle zraven ene dobre klaviature, kak Chajkovski, ali pa magari kak terasni shit, lahko tudi Casio, onile tam niti pet ne znajo! Medeja, je zaklical Prechastiti, pridi malo sem. HEJ! je zarjoval zmaj, kaj je zdaj to?
Medeja, je rekel Prechastiti, zakurblaj ladjo in pojdi v moje stoletje poiskat mozha
po imenu Sotochan. On prodaja klaviature, pa igra tudi, malce neugoden je, a
soliden instrumentalist. Pojdi samo ti s tremi mornarji, drugache bo moj
kvartopirski kolega tule mislil, da jo hochete podurhati!
Aaaaaaaa, je zarjovel zmaj, kaj je zdaj to za ena konspiracija?
Po klaviature grejo, je rekel Prechastiti.
Jazon nikamor! je rjovel zmaj.
Samo Medeja in trije mornarji, je razlozhil Prechastiti.
Quartz mi kazhe deset do desetih, je rjovel zmaj. Che vas do dvanajstih ne bo nazaj, zavdam vsem po vrsti, potem se pa lahko ti, Proud Mary, pritozhish
Mehanotehniki Izola!
*
Vlak je zhe odsopihal, zapornice pa so ostale spushchene. Zadaj so nekateri avtomobili zhe vneto trobili in tudi nekaj nekrshchanskih besed je bilo slishati. Eva je zhivchno bobnala s prsti po volanu. Iz hishice ob zapornicah se je prikazal manjshi chlovechek, oblechen v moder kombinezon, in kislo skomigal z rameni. Eva in Urh sta lahko kmalu zatem opazila vechjega mozhaka, ki je izstopil iz kombija, na katerem je pisalo Klaviature Sotochan in ga je Eva prav dobro videla v vzvratnem ogledalu.
Kaj je zdaj to? je rohnel mozhak, verjetno Sotochan. Zakaj so zapornice she vedno dol?
Ne vem! je plashno odgovarjal chlovechek v modrem kombinezonu. Pravijo, da bo prishel she en vlak!
Kdaj? je zanimalo mozhaka, verjetno Sotochana.
Chez dve uri! je povedal mozhichek in se nekako sfizhil sam vase.
In zakaj potem ne dvignete zapornic?
Ne smem! je dejal chlovechek v modrem kombinezonu in se she vedno fizhil sam vase. Che se nam nasmehne srecha, bosta dve uri koj mimo!
Pazi, da se ti jaz ne nasmehnem! je grozeche zarjul mozhak, verjetno Sotochan. A vidish tamle tistile siv kombi? Na njem pishe — no, kaj pishe? Klaviature Soootochan! je zategnil chlovechek v modrem kombinezonu.
Lepo! In vesh, kdo sem jaz? Ne!
Sotochan! je zavpil mozhak, zdaj zagotovo Sotochan, in prijel chlovechka v modrem kombinezonu za ovratnik.
Lepo, da sem vas spoznal, gospod Sotochan! je zamrmral mozhichek, fizhech se in fizhech vse bolj.
Zelo dobro! je rjul mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. Nisem she konchal. Naprej: ob osmih imam shpil!
Heee, va-aaam zhelim ugodno zaba-vo! je fizhljaje drobil chlovechek v modrem
kombinezonu, katerega ovratnik je stiskal mozhak, zdaj zagotovo Sotochan.
O, brez skrbi! je rjul mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. No, koliko je zdaj ura?
Chlovechek v modrem kombinezonu je pochasi pogledal na uro.
Moja kazhe 19:57, gospod Sotochan! je izdavil.
Moja tudi! je rjul mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. Ti to kaj pove?
Da-a bo okoli desetih vlak! je davech sopihal chlovechek v modrem kombinezonu.
Napachen odgovor! je rjul mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. Ampak zanima me
nekaj drugega: kako ti dvigujesh tole zadevo?
V hi-shi-ci je gumb, gospod Sotochan! je she komajda zhiv sopihal chlovechek v modrem kombinezonu.
Bravo, fant! je plosknil mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. Torej bosh zdaj shel pritisnit tisti gumb!
O, to pa zhe ne, gospod Sotochan! je hlastal chlovechek v modrem kombinezonu. Narocheno je, da ...
Me nich ne briga! je zarjovel mozhak, zdaj zagotovo Sotochan. Pred zapornicami je v vrsti zhe kakih dvajset avtomobilov, a si slep ali kaj?
Torej, g-pod Soto-chan, je she komajda govoril chlovechek v modrem kombinezonu, kajti roka mozhaka, zdaj zagotovo Sotochana, se je z ovratnika preselila na vrat, saj lahhh-ko greste po obvozni-ci!
Mozhaku, zdaj zagotovo Sotochanu, je bilo pregovarjanja dovolj. S chlovechkom v prijemu je stopil proti hishki in za seboj zaloputnil vrata. Chez nekaj sekund so se zapornice dvignile.
Rad maltretirash zapornicharje? je zaslishal za svojim hrbtom mozhak, zdaj zagotovo Sotochan, ko je sedel nazaj v svoj kombi.
Preden kaj rechesh, zapelji nu chez tele tire in tjale ob cesto, vidim, da je avtobusna postaja!
HEJ! je zarjul mozhak, zdaj zagotovo Sotochan, spravi se ven iz kombija, babura, kdo pa si mislish da si, da vlamljash v kombije, zhe onile idiot tamle mi je vzel prevech chasa! Marsh ven, alo, da ne pridem tjale nazaj in te zbrcam ven! Che hochesh denar, nimam chasa za onegavljenje, pusti cifro, pa te jutri poklichem! Uha, pa si res neugoden, kot je rekel Cipek, zdaj vem, da sem nashla pravega! je zagodel glas. Zhal pa tudi jaz nimam chasa za onegavljenje, kot pravish! Takoj morava nazaj na ladjo!
She preden se je Sotochan zavedel, je njegov kombi zapeljal na avtobusno postajo in se tam ustavil.
AAAAAAAAAAAAAAAA! je zarjul Sotochan in skochil izza volana, da bi obrachunal z vsiljivko.
Medeja je pogledala na uro, zamrmrala in spregovorila:
Pesem, boginja, %apoj, o jezi Pelida Ahhila, dodaj kak peteroboj in stara slovenska mashila! UMMMMNGH! se je Sotochan zvil po tleh in obmolknil.
Takole, to je to, vzeti morava she eno klaviaturo ... katero ... kar tole pri vratih, ni prevelika ... je mrmrala Medeja, si nalozhila orjashkega Sotochana na ramo, v
drugo roko klaviaturo in oddrsala proti ladji.
*
Ura se zhe nevarno blizha pogubi, je smeje se rjovel zmaj. Dve igri si zhe dobil,
Proud Mary, nisi slab, ampak lej ...
HOP! je zarjul nato. UNO!!!! in vrgel karto na kup.
Za nohte ti gre, dragi moj, je zmagoslavno hropnil. Tole je bila sedma igra, premagati me morash v vseh preostalih treh! Prechastiti se ni pustil zmesti. Ne gobezdaj in razdeli karte!
No, no, je rjovel zmaj, nikarte tako ukazovalno! Medeja nima vech veliko chasa, ti pa si, kot vidim, zhe malce zhivchen. Ih, ih, zhivchki in karte ... ne vem, ne vem ... Kar ustavi rjovenje, se je zaslishalo vtem. Smo pripeljali klaviature! Oooo, se je raznezhil zmaj.
Sotochan je pihal in se pridusheval, a Medeja ga je tako trdno drzhala, da ni mogel
nich kaj divjati ali brcati.
To je torej Sotochan, je zarjovel zmaj.
Pozdravljeni, gospod opat, je izdavil Sotochan.
Lep dober dan, Sotochan, ga je pozdravil Prechastiti. Bi bili tako dobri, pa bi malce glasbeno obarvali tale najin kvartashki match? Kje sploh sem? je zastokal Sotochan.
Tega ta hip raje sploh ne sprashujte, ker itak ne bi verjeli, je rekel Prechastiti. A che ne boste igrali, boste she prekmalu izvedeli. Ali pa ne, ker vas bo tale tu — in je pokazal na zmaja — prijazno prebavil.
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! se je Sotochan naposled zavedel prisotnosti zmaja.
Lej, stric, je zarjovel zmaj, che bosh lepo pridno igral, se nimash chesa bati! Kam naj pa vtaknem kabel? je zanimalo Sotochana. Je tu kak shtrom? A na elektriko ti gre? je zarjovel zmaj. Chakaj!
Zarjul je in spustil nekaj isker v klaviaturo. Ta se je vkresala in spustila BIP! Poskusi zdaj, je rjovel zmaj.
Dela, je zachudeno gledal Sotochan. Moja mila mamica!
Igraj torej, je zaukazal zmaj. Kak repertoar imash, kaj znash? Kaj pa bi radi slishali?
Chajkovskega Koncert za klavir in orkester! Uh!
Kaj pa znash? Popevke!
Znash kaj od Andyja Williamsa?
Love Story, Softly As I Leave You, Feelings, to ponavadi igram.
No, kar zachni, potem pa preshaltaj na kakega Perryja Coma, Julia Iglesiasa, te
zadeve, da se bom bolje pochutil, ko bom potacal tole svojat tamle chez!
Sotochan je zachel igrati. Igra UNA se je nadaljevala.
*
Kaj porechesh v svojo brambo, Proud Mary? Ni kaj, je zavzdihnil Prechastiti, bolje si igral!
No, to je torej urejeno, je zadovoljno zarjovel zmaj. Proud Mary, midva se bova she dolgo druzhila, Jazon, ti pa se pochasi pokesaj grehov, dovolj dolgo sem te prenashal!
IN ZAKAJ SI TI NEHAL IGRATI????? je nato zarjovel v Sotochana, da je tega kar poleglo po tleh. IGRAJ, TAKO TI GRBE MATERNE!
Ih, ih, je zacvilil Sotochan, si obrisal pot s chela in iz zhepa izvlekel majhno zadevico, pa si jo vtaknil v usta.
Kaj, povrhu vsega she kadish ali kaj? je zarjovel zmaj. Ne vesh, da shkodi? 80 % srchnih bolez...
To je kazu, je rekel Sotochan, glasbo proizvaja.
Potem pa kar, je rjovel zmaj. Che proizvaja glasbo, nimam nich proti! Sotochan je vtaknil kazu v usta in zachel pianizirati staro diksilendovsko poskochnico In The Shade Of The Old Apple Tree. Sredi pesmi je jel poskakovati in pihati v kazu.
OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOAAAA, je rjovel zmaj, kakshen zvok je PA TO?????
To je kazu, je nekolikanj zafrkljivo rekel Prechastiti. Glasbo proizvaja.
TO JE STRASHNO, je rjovel zmaj. UMRL BOM!
IGRAJ!!!!!!!! se je tedaj zadrl Jazon. IGRAJ, SOTOCHAN!!!!!!!!!!!!
Sotochan je pihal v kazu, da je bil chisto lila, zmaj pa se je zvijal v smrtnih krchih.
OOOOOOOOOOOOOOOOOOO, AAAAAAAAAAAA! je rjovel. Po kake pol
vechnosti zvijanja je telebnil po tleh in izdihnil.
Nekaj sekund zatem je od prehudega napora izdihnil tudi Sotochan.
Eden manj pri delitvi runa, je skomignil Jazon. Pojdimo zdaj chim prej po to rech!
Cipek, pridi zraven, bojo moji strazhili!
Strazhili? je zachudeno zinila Medeja. Pred kom?
Nehaj in pridi, je zaukazal Jazon.
Ja ja, pa zhe, je zagodrnjala Medeja. Vsepovsod vidish zarote, velike zahrbtnosti in male skushnjavice!
Che bi manj govorila, je siknil Jazon, bi bili zdajle zhe pri runu! Cipek naj ti bo za zgled, tiho je in nekako chudno obracha ochi!
Sveti Pleonazem, zavetnik polpismenih, je zamrmral Prechastiti, ko je slishal
omembo svojega imena in runa, daj mi mirno roko! In je shel za Jazonom.
*
Mislim, da bo takole kar prav, Cipek, je godel Jazon, ko je odmerjal zlato runo.
Pojdi in si dobodi tisti svoj plashch, pa hvala she enkrat za vse!
Heh, je zahehnil Prechastiti, najprej si bom privoshchil dobro vecherjo!
Kupi si restavracijo, se je nasmehnil Jazon in ga potrepljal po rami.
She dolgo je Prechastiti gledal za ladjo Argo in nekolikanj ganjeno mahal. Potem je
ljubeche pogladil vrechico z zlatim runom in se vrnil v opatijske sobane.
CARRY THAT WEIGHT
Da bi vam podaljshal materino domacho haljo, se je chudil Zupanshchek. Kaj pa vecherna obleka?
Vecherna obleka %apred oltar? je vzrojil Prechastiti Mlajshi.
Zhe prav, zhe prav, je rekel Zupanshchek, postavite se tjale, gospod opat, da vidimo, do kam tole g... Nak-a! Kaj pravite?
Pravim nak-a! S temle se je brez veze ukvarjati! Koliko je stara ta halja? Kakih shtirideset let. Zakaj? Prej shestdeset. Zato. Nak-a! Kaj hochete rechi s tem?
To, kar ste slishali. Te starine se ne pritaknem. Seshijem vam novo mashno oblachilo, ni problema, kak teden bo trajalo, s tem starim shitom se pa ne bom obremenjeval. Zakaj ne?
Ste videli zhepe? Pa tale podloga? Tudi che bi jo podaljshal ... Ne morete kot opat taki pred oltar! A se zavedate, da je to, kot da bi shli s starim klobukom nad ... Ne, kako so nas zhe uchili? ... Kot che bi shli s strgano haljo pred oltar! Zakrpano, ne strgano! Z zakrpano haljo pred oltar! Ste ubogi Lazar? Hotnica iz Ria? Ne, to je spet slabo domishljeno! V glavnem, ne bom vam popravljal tega sranja, oprostite, te stare cote, z vsem dolzhnim sposhtovanjem do vashe gospe mame ... Kaj pa naj? Chez eno uro mashujem za katehete ... Policija se ne javlja ... Hochejo dokaze in poberejo vsa oblachila! Ste zhe slishali kaj takega!
Prestavite masho ... Ne vem ... Odpovejte ... Ali pa se oblecite v civilno obleko,
recite: jebat ga, imeli smo tatvino v opatiji, obleke so shle ... — kaj, a obleke je vzela
policija? Kaj so pa potem tatje odnesli?
Zlat mashni plashch pokojnega opata!
Zlat mashni plashch pravite? Krvava pokrvavka!!!
Govorilo se je, da je narejen iz zlatega runa! Ampak to ni pomembno, pomembno je, da kriminalisti ne vrnejo oblek, dokler ne bo kaj vech jasnega ... Vi pa pravite, da bi trajalo vsaj teden dni, da bi ... Si ne morete sposodit mashne obleke iz kake zhupnije?
Ni govora! Kodeks neizposojanja iz leta 1343, obnovljen v letih 1344, 1345, 1911 in 1989 nam preprechuje kakrshno koli izposojo mashnih rekvizitov, vkljuchno z oblekami, zakristijskimi zvonci in monshtrancami! Zhal mi je, gospod opat! Nich, che ne gre, ne gre!
Gospod, se je vmeshal Jeves, kaj che bi kljub vsemu narochili kaki dve obleki za rezervo? Res je, da bo trajalo vsaj sedem dni, a bolje takrat kot chakanje na ... Che vam vzamem mere in se dogovoriva za shirino rokavov, globino zhepov in tako pochez, lahko seshijem dve, tri obleke v kakih desetih, shtirinajstih dneh ... Imamo she nekaj drugih nujnih narochil, ampak vsaj ena bi gotovo shla v enem tednu!
Hja, anti veste, kako se taki rechi strezhe, je zavzdihnil Prechastiti Mlajshi in se
postavil, da bi mu Zupanshchek lahko izmeril vse potrebno.
*
Gospod Zupanshchek je klical, sprashuje, kakshne barve mashne plashche hochete?
En naj bo vijolichen, za velikonochne zadeve, potem en rdechkast, za bozhich, pa she kaj naj si izmisli, morda enega zelenega. Notri naj bo vtkano Ut Primus ecti hoc halgae virum estragonum vladimirumque Rex calami putinam arboretorum bronhiorum ved meior Christum citriumparagraphiaro de unum bobni castrato! Pa klicaj naj bo na koncu! Prav!
Jeves ... chaj bi mi prav prishel. Katerega skuham? Sadnega.
Katerega sadnega?
Divjo cheshnjo?
Nimamo.
Jagodo?
Ne bo shlo.
Kaj pa imamo?
Od sadnih? Gozdne sadezhe.
Gozdnih sadezhev ne bi. Imamo kakega zelenega? Ne.
Shipek? Ne.
Meta cum liquida?
Meta je, cum liquide je zmanjkalo.
Potem pa meto.
Sladkam dve zhlichki?
Eno in pol, ne pretiravaj, blizhina sladkorja je blizhina greha! Ta je pa dobra! Jéves ... Jéves ... Prosim, gospod?
Utrujen sem, tezhko glavo imam! She tezhja bo, ura she ni polnoch! Oznanite, da
sem zbolel, drugache ne gre! Prestavite, prosim, vse sestanke in mashevanja, naj za
to poskrbijo posamezni zhupniki! Jemshchek naj pa pride sem, da bo masheval v
opatijski cerkvi!
Bom uredil, gospod!
Jéves ... Jéves ...
Ja, prosim?
Kriminalisti ... Se je kdo zhe javil?
Ne she. Pach pa ste ravno pred pol ure dobili tale paketek! Peklenski stroj???? Ne bi rekel. Ne tiktaka. Vi odprite, Jéves!
Prav lepa hvala, gospod! Knjiga je!
Knjiga? Kdo pri v...? Pushkin? Zbrane pesmi???? Kakshna shala pa je to? Lej no, listek je prilozhen ... Odpri knjigo in v njej poishchi pesem Utopljenec. VEM ZA PLASHCH!
Hudirja, gospod, tole pa ni nedolzhno, a ne bi poklicali policije?
Policijo? Dajte no — da bodo godrnjali, sprashevali in odnesli she moje spodnje
perilo?
No ja, gospod, tako dalech si nisem upal sechi!
Pa poglejmo ... Utopljenec ... Te pesmi se ne spominjam, od Pushkina poznam samo ono 'Dar brezplodni, dar sluchajni', a to je nihilistichna zadeva, sem se je ogibal ...
A ni to svetob...?
Dajte mir, Jéves, vidite, da se cel tresem, kako grozna zgodba, lejte, otroci so nashli
kadavra! Moliva, Jéves, tole so chisto grozne vsebine!
Prav, gospod. Sveti angel, var...
Dajte no mir, Jéves, a ne vidite, da berem?!
Prav, gospod, vecherja bo chez pol ure, prinesem chaj, ne bom vas vech motil!
Nekaj poshte je na stolu pri vratih spodaj, Jeves! Sem zhe odnesel, je zhe oddano, so zhe shtempljali!
Ste dali priporocheno? Nadshkof nerad dobiva navadno poshto, tako sem slishal med pridigo, ko sem bil she majhen.
Priporochil sem, je pokimal Jeves. Kaj pa je bilo v tisti kuverti? Tezhka je bila kot znachaj moje sestre, pa ta na koncu kljub vsemu ni igrala v Moje pesmi, moje sanje, seveda, vlogo je moral dobiti Plummer, da je le vse po Plummerjevo!!! Gospodu sem poslal nekaj katalogov, pa osebno me je, ko mi je pisal in chestital ob nastopu sluzhbe, prosil, naj mu kupujem Frau im Spiegel, baje v nadshkofiji nochejo ...
Ste gledali Moje pesmi, moje sanje, gospod?
Ne do konca, je jezno rekel Prechastiti Mlajshi. Marija je bila kot Simon Gregorchich ... bi-ne bi, bi-ne bi, s tem, da je on ostal, ona je pa Boga menjala za telo, nagnusna zgodba!
Ni bilo chisto tako, gospod, je zhe hotel rechi Jeves, a je pomislil, da je zaradi sestrine usode pravzaprav tudi sam jezen na ta film.
Kako pa sploh reshish tezhavo, ki ji je ime Marija, je zamrmral in se pobral skozi vrata.
Prechastiti Mlajshi je zgrabil telefonsko slushalko.
Mati, zhe spish? Si kdaj brala Pushkinovega Utopljenca? Kam da naj si ga vtaknem? Mati? Mati????? TU TU TU TU ...
UH! je zastokal Prechastiti Mlajshi. Kak psihopat neki je ta, ki mi poshilja takele
knjige! Saj ne bom mogel spati, lej, ta mrtvak je trkal ... uh ... na okno ... na dver ...
deset rozhnih vencev bom moral zmoliti ... Shtudij me ni pripravil na branje
poezije! Gospod, ti, ki si milostljiv, daj mi p... Kdo trka?
Prechastiti Mlajshi se je z jeznim chelom odpravil do vrat.
Jeves, a nisi rekel, da bo vech... KDO STE PA VI?
Jazon se je nekako poskakujoche nasmehnil.
Tak tako tak torej ti si naslednik nashega Cipka? Srce se mi je povesilo k nogam,
ko sem slishal, da je umrl, ampak hej, niso vsi rojeni v antiki! Ti si pa malce
strahopezdljiv, kaj? Se nisi nich nauchil od svojega predhodnika?
Poslushajte, je zachel Prechastiti Mlajshi, a ga je Jazon hitro prekinil.
Cipku zamerim, ker me ni pred smrtjo nich obvestil o tem, da kani oditi, a verjetno
je she deci jasno, da plashch ni mogel ostati tukaj!
Kaj pa vi veste o plashchu? je odjecljal Prechastiti Mlajshi.
Lej ... predolga zgodba! Hotel sem videti, iz kakshnega testa si, pa sem ti poslal tole knjigo ... Samo beresh o utopljencu, pa zhe imash polne hlache natrebljene, kaj? Sploh vesh, kaj vse je pochel tvoj predhodnik?
CN! je zastokal Prechastiti Mlajshi in se sesedel na stol pri vratih. Kako ste sploh prishli not? Jeves jih bo she slishal ... Ste kak njegov kolega?
Pusti ubogega butlerja, naj cmari tisto vecherjo, je zamahnil Jazon. Raje poslushaj — plashch je pri meni, namrech tisti iz zlatega runa! Vzel sem ga — Cipek si ga je prisluzhil, ti ga pa nisi vreden! Sicer tega, ko sem ga vzel, she nisem vedel, ampak ej ... on se je boril zanj, ti pa mislish, da ga bosh imel kar zase, kaj? Ne gre to tako! Kdo sploh ste vi? je zdaj odlochneje zastavil Prechastiti Mlajshi. Situacija v opatiji je resna, vi pa vdirate v nashe prostore in se norchujete iz mene! Ste pobegnili iz one ustanove tamle chez? Bom klical tja, che ...
Nich ne bosh klical, je rekel Jazon. Sedi in molchi! Si zhe slishal za zgodbo o zlatem runu?
Enkrat v sholi ... je zamrmral Prechastiti Mlajshi. Govorilo se je, da so pokojni opat zlati plashch naredili prav iz tega runa!
Prav se je govorilo, je rekel Jazon. Zdaj pa poslushaj: pokojni opat ali Cipek, kot smo ga klicali prijatelji, je bil velik chlovek! Sicer tudi skoraj meter dvaindevetdeset, ampak to zdaj ni bistveno. Tudi zame, ko bom shel, ne bosh vech slishal, si prevech bebav! Ampak pozabi na plashch, slishish? Ne meshaj dreka, ne vtikaj prsta v shtrom! Pozabi plashch! Plashcha iz zlatega runa ne more imeti kar vsakdo! Ampak ... ampak ... je stokal Prechastiti Mlajshi.
Che bosh she gnal svoje litanije o kraji v opatiji, ti bo trkalo kot temule revezhu tule v tejle knjigi, prekleti kazalni zaimki, je siknil Jazon. Pozabi na plashch in na moj obisk! Kriminalisti bojo chez nekaj chasa tako ali tako obupali, vrnili tiste zasezhene cote, pa bo mir! Ti je vsaj priblizhno jasno, kaj ti dopovedujem? Niti ne, je stokal Prechastiti Mlajshi.
No saj, je zavzdihnil Jazon, niti nisem prichakoval, da ti bo! Ampak saj navsezadnje ni pomembno, che bosh kaj dolgo tezhil s plashchem, te bojo itak razglasili za motenega, tako da ... chemu se sploh sekiram?! Obrisal si je pot s chela in zakorakal k vratom.
Nasvidenje torej, vasha svetost, se je nasmehnil Prechastitemu Mlajshemu. Veliko zabave s Pushkinom!
In je shel.
*
Prechastiti She Mlajshi je nastopil svojo sluzhbo tik po novem letu.
Slishal je, da je njegov predhodnik umrl v spanju, pred kratkim, ko she niti prav
zachel ni. Srce je reklo tik, tak pa ne vech, malce pozneje pa niti tik ne vech in to je
bilo to. Na njegovih prsih naj bi nashli knjigo Pushkinovih Zbranih pesmi.
Slishal je tudi, da naj bi predpredhodni opat imel mashno oblachilo, odtujeno na
neznan nachin. Bojda je bilo iz chistega zlata. HA! si je rekel Prechastiti She
Mlajshi, kdo neki verjame takim oslarijam, plashch iz zlata, od kod neki!
Pismo Nikolaja Vasiljevicha Gogolja urednishtvu KUD-a Lema, dne 18. 12. 2011. Poslano priporocheno s poshtnim zhigom Zuricha.
Sposhtovani,
ko sem od svojega agenta v vpogled prejel krtachne odtise knjige Mateja Krajnca Plashch, sem najprej pomislil, da gre %a zborno potegavshchino, parodijo, ki me bo razveselila in celo nasmehnila. Po nich kaj prijetnem branju (z izjemo kazala) sem knjigo ogorcheno odlozhil in s tem pismom nepreklicno prepovedujem uporabo naslova in tematike moje novele za Krajnchev pamflet. Njegove reference so resda dobre, uzhival sem tudi v vechini njegovih romanov, vendar pa je nezaslishano, da avtor prav nikjer ne omenja mojega imena, pach pa se na veliko razpisuje o Pushkinu. Torej, proti Sashi nimam popolnoma nich, velik umetnik je bil, a hej, za izid tistega dvoboju nisem jaz kriv, lahko bi she zhivell Seveda bi bila stvar nekolikanj drugachna, che bi se Matej Krajnc na koncu zahvalil moji literarni predlogi in poudaril, da Pushkinova dela nastopajo v zgodbi zgolj ilustrativno. Potlej bi nepreklicno prepoved morda bil pripravljen tudi spregledati Sporochite torej chim prej gospodu Vasji Antonijevichu Johnsonu, mojemu agentu, morda kar na e-poshtni naslov vasko@agentdnlling.com kako in kaj kanite storiti. Zalozhbi sicer zhelim vse dobro in she na mnogaja letal
Vash Niko Gogoj
Vse morebitne podrobnosti z resnichnimi osebami, paraosebami, dogodki in paradogodki so zgolj nakljuchne in plod avtorjeve domishljije. Ta je svojstvena. Vesela bi bila kakih monetarnih presenechenj, to bi jo se bolj podzhgalo ... ali pa tudi ne. Vse morebitne podobnosti z resnichnimi osebami, paraosebami, dogodki in paradogodki so zgolj nakljuchne.
Iz knjige z naslovom PLASHCH, ki je izshla v zalozhbi KUD Lema, Ljubljana, 2012. (Op. ur.)
Lev Detela
ZAPLETI V VIJUGAH CHASA (IV)
V pasteh udbovskega omrezhja (Prvi del)
Po odhodu v Avstrijo me je nekdanji jugoslovanski komunistichnl sistem zelo hitro sramotilno oznachil za »politichnega emigranta«. Jeseni 1961 mi je oche poslal pismo, v katerem mi je razburjeno sporochil, da ga je obiskala tovarishica z »notranjega odseka«, ki se zelo zanima za moje zhivljenje na Dunaju. Prosila ga je za moj dunajski naslov, ker se zheli z mano pogovoriti o moji dosedanji odisejadi. Zato naj prichakujem, da me bo verjetno v naslednjih tednih poiskala v Avstriji oziroma bo morda prishel k meni njen prijatelj ali znanec, kot je rekla. Domovini namrech ni vseeno, da sem brezglavo odshel v tujino in se mi zdaj lahko zgodi, da postanem — kot belogardistichni emigranti v Argentini in drugod po svetu — drevo brez korenin, ki se posushi in odmre. Domovina si zelo zheli, kot je rekla tovarishica, da se vrnem. Ne bi bilo dobro, che bi se povezal s sovrazhniki jugoslovanske napredne druzhbe, ki skushajo izrabiti vsako prilozhnost, da bi shkodovali samoupravljalskemu socializmu, ki ga obchudujejo vsi demokratichno usmerjeni ljudje shirom po svetu.
Sluchaj je hotel, da mi je v tistem chasu ljubljanski duhovnik in glasbenik Mirko Cuderman, ki se je v avstrijskem glavnem mestu shtudijsko izpopolnjeval na glasbenem podrochju, prinesel v dunajsko stanovanje razlichne broshure in revije, ki so jih izdajali slovenski emigranti v Argentini. Na podlagi teh informacij, ki mi jih je pozneje dopolnil na avstrijskem Koroshkem zhivechi duhovnik Vinko Zaletel, sem dobil prve vtise o tedaj dokaj razvejanem kulturnem dogajanju pri slovenskih emigrantih v Argentini in drugod po svetu pa tudi pri katolishkih Slovencih na Trzhashkem, Gorishkem in na Koroshkem.
Slovensko emigrantsko in zamejsko kulturno in duhovno zhivljenje nikakor ni spominjalo na usahlo drevo, temvech je ravno nasprotno kljub slabim pogojem kljubovalo viharjem in cvetelo in zelenelo, vendar je bilo v enoumni Sloveniji zamolchano, tabuizirano. Pod kaznijo je bilo prepovedano, da bi ga spoznali in se z njim ukvarjali.
Z zheno sva navezala prve stike z dr. Tinetom Debeljakom, Rudo Jurchecem in Zorkom Simchichem v Buenos Airesu, s pesnikom Rafkom Vodebom v Rimu pa tudi s tedanjim urednikom trzhashke revije Mladika profesorjem Jozhetom Peterlinom in s katolishkimi koroshkimi Slovenci pri celovshki Mohorjevi druzhbi. O celovshki in gorishki Mohorjevi druzhbi ter o Slovenski kulturni akciji v Argentini se v Sloveniji v tistem chasu sploh ni govorilo, kvechjemu se je neinformirano na podlagi domnev shepetalo, le tu in tam se je v javnosti pojavil kak skonstruiran politichni pamflet, ki je ozhigosal sovrazhno dejavnost »fashistichne emigracije« in »klerofashistichnih protijugoslovanskih krogov«. V broshurah iz Argentine sem z grozo zasledil natanchnejshe opise brutalnega poboja domobrancev po koncu druge svetovne vojne v juniju 1945. Shele zdaj
sem prav razumel, zakaj me je tovarish Vladko Majhen, visoki funkcionar Udbe in oche mojega sosholca in prijatelja Sergeja, s katerim sem smel priti v zastrazheno Majhnovo vilo na ljubljanskem Mirju, osemletnega pouchil, da je treba vsakega duhovnika, kjerkoli ga vidish, popljuvati in ozmerjati, ker so »fashistichni farji poslali mlade slovenske fante v smrt«. Pri branju spominskih zapisov o pokolu domobrancev in drugih protikomunistov sem razburjeno prebledeval in trepetal, toda moje ogorchenje je bilo moralno — in ne politichno. Politichne ideologije in strankarstva kakrshne koli vrste mi tako kot danes tudi takrat niso bila vshech. Hotel sem ostati in postati neodvisen in svoboden pisatelj, ki se v imenu ljubezni do Resnice ne sme zapisati ali prodati tej ali oni ideoloshki skupini, pa naj ta she tako bombastichno razglasha svoja »dobrobitna dejanja« za najvechji narodov blagor. Ochetovo pismo z napovedjo poizvedovalnega obiska iz Ljubljane me vseeno vznemiri, cheprav nisem presenechen. Vech tednov prichakujem napovedano tovarishico, ki naj bi me pregovorila, da se vrnem v Jugoslavijo. Vendar se nekaj chasa, kot kazhe, nich ne zgodi.
Medtem od jeseni 1961 — po tezhkih mesecih v dunajskem zaporu in traiskirchenskem taborishchu za begunce in po prvi vechmesechni zaposlitvi kot vzgojitelj v mladinskem domu katolishke ustanove Caritas v nizhjeavstrijskem Retzu — obiskujem predavanja na slavistichnem oddelku dunajske univerze. Tedaj zachno v moje skromno bivalishche v dunajskem okraju Ottakring, kjer je shest desetletij pred mano v precej drugachnih razmerah prebival tudi Ivan Cankar, zares prihajati razlichni resnichni ali navidezni prijatelji, shtudentje, umetniki, sorodniki, tudi prvi avstrijski znanci. Z zheno jih naivno in ljubeznivo sprejemava. Zakaj bi morala sumiti v dobri namen teh obiskov? Prav nich ne veva, che je kdo od obiskovalcev prijatelj tovarishice, ki se je oglasila pri mojem ochetu. Chutim, da nevarno poka v zidu. Polozhaj je politichno napet, zaradi podzavestno prisotnega samoobrambnega nagona in strahu represivnih komunistichnih oblasti pravzaprav kar paranoiden.
Nekateri shele v zadnjem chasu odkriti dokumenti iz Arhiva republike Slovenije in razlichna druga razkritja iz zakulisja nekdanjega rezhima mechejo ostro senco na tedanje dogajanje, cheprav je treba zadevo presojati z ozirom na tedanje ozke okolishchine. Na spletnih straneh POZHAREPORTa je 30. novembra 2011 na primer objavljena presenetljiva dokumentacija o nekdanjem slovenskem notranjem ministru in bivshem predsedniku slovenskega ustavnega sodishcha Petru Jambreku. V spremnem sestavku k tem zanj obremenilnim dokumentom iz arhiva Republike Slovenije je Peter Jambrek oznachen »za politichnega botra Petra Viranta in za sodelavca Udbe«. Iz objavljenega gradiva bi naj bilo razvidno, da so Jambreka tajnopolicijski strategi dolochili proti koncu leta 1965 za glavnega sodelavca tako imenovane tajne operacije »Dinara«, v kateri bi na Dunaju raziskal okolishchine, v katerih zhivi »separatist« Lev Detela, se z njim sestal in poizvedel za njegovo mnenje o politichnem razvoju v Jugoslaviji, ga zapletel kot starega prijatelja iz osnovnosholskih let v intimen razgovor, v katerem bi Detela razkril svoje nachrte in namere. Peter Jambrek je, kot je razvidno iz dokumentov, takoj prostovoljno izrazil svojo pripravljenost, da pod shifro Vito sodeluje v tej akciji
tajnopolicijskega aparata, zato so ga z veseljem vkljuchili v seznam sodelavcev Sluzhbe drzhavne varnosti (SDV).
V razgovoru z novinarjem Borutom Mekino je Jambrek v ljubljanski reviji Mladina konec leta 2011 to sodelovanje oznachil za izmishljotino svojega z Udbo sodelujochega shtudijskega kolega, ki ga je, che sem prav razumel, ochitno iz lastnih nagibov vkljuchil v seznam sodelavcev tajnega policijskega aparata. Za Jambreka je pri tem razbremenilno, da me na Dunaju ni nikoli obiskal. Iz objavljenih dokumentov je razvidno, da so se voditelji ovadushke mrezhe odlochili za drugachno mozhnost in sklenili, naj Jambrek v sedanjem polozhaju »miruje«. Ochitno so nashli primernejshega kandidata za poizvedbe.
In res. Samo nekaj tednov po datumu dogodkov, ki so razvidni iz dokumentov Sluzhbe drzhavne varnosti, objavljenih v POZHAREPORTu, me januarja 1966 na Dunaju oziroma v Gumpoldskirchnu pri Dunaju, kamor sem se medtem preselil, v najhujshem zimskem mrazu obishche moj dobri prijatelj iz ljubljanskih slavistichnih shtudijskih let Marjan Tomshich. Cenim ga kot poglobljenega, vishjo resnico ishchochega chloveka in za prenovljeno Slovenijo angazhiranega druzhbenokritichnega pisatelja.
Pripoveduje mi, kaj se je v dobrih petih letih, odkar sem zapustil Slovenijo, doma dogajalo. Razlaga mi tudi svojo osebno stisko in bolechino. Kako je — podobno kot jaz — zaradi solidarnosti z nekonformistichnim univerzitetnim profesorjem Slodnjakom pri uradnih dejavnikih padel v globok prepad neuposhtevanja in zanichevanja. Zapustiti je moral univerzo. V boju za sluzhbo po shtudiju na vishji pedagoshki sholi je dozhivel hude stvari, dokler ni zachel pouchevati po odrochnih sholah na podezhelju.
Marjan mi razlaga, kako je moj in zhenin odhod v Avstrijo povzrochil pravi mali shkandal tako na univerzi kot pri oblasteh in sorodnikih. Pri reviji Perspektive, ki je zhe v prvem letniku izhajanja napovedala natis novih pesmi Milene Merlak, so v zadnjem trenutku preprechili objavo teh tekstov zaradi strahu pred politichnimi tezhavami, ki bi sledile, ko je Marjan urednikom povedal, kaj se je pripetilo. Zazdi se mi, da ga je ujelo v tezhavne dvoreznosti iz strahu in prisil sistema, v katerem mora zhiveti in od katerega se kljub zhelji po svobodi ne more odcepiti. Vidim, da ga tezhi, ker sem odshel v tujino. Na mojem domu prezhivi priblizhno teden dni. Po daljshem chasu spet ljubeznivo prijateljujeva, cheprav je moja poroka z Mileno prinesla v najin nekdanji drug drugemu brezpogojno predani odnos razpoke in rane. Nich hudega slutech, brez slutnje, da me je morda obiskal po nalogu nekoga drugega s posebnim namenom, mu odkritosrchno razkazhem vse moje dotedanje postaje avstrijskega emigrantskega zhivljenja. Shele dolgo zatem, po objavi seznama sodelavcev Udbe v publikaciji Dushana S. Lajovica Med svobodo in rdecho zvezdo (Ljubljana 2003), javno prizna, da so ga udbashi leta 1965 prisilili, da pride poizvedovat v Avstrijo o mojem novem zhivljenju in delovanju ter mojih morebitnih stikih s sovrazhnimi emigrantskimi skupinami v Evropi in po svetu.
Chudno, ampak ochitno resnichno. Verjetno so tedanji tajnopolicijski strategi menili, da se bom Tomshichu odkriteje izpovedal kot Jambreku, mojemu
najboljshemu prijatelju iz osnovnosholskih let, s katerim pa so mochne intimne vezi otroshkih let pozneje popustile.
Tomshich o obisku na Dunaju precej obshirno porocha v pogovoru z Natasho Jenush, objavljenem novembra 2003 v ljubljanskem mesechniku Ampak. »Z Levom Detelo sva kot shtudentska kolega veliko prijateljevala in se shla divjo, s chustvi nabito revolucijo. Najinega zarotnishkega druzhenja in bohemskega zapijanja ter pohajanja pa je bilo konec tisti hip, ko sem ga seznanil s prijateljico Mileno Merlakovo ... Med njima se je dobesedno na prvi pogled vnela silovita ljubezen in potem sem bil seveda takoj izlochen, nezazhelen ... Nekaj let po odhodu Leva Detele, mislim, da je bilo spomladi 1964, me je ... obiskal neznanec. Povedal mi je, da je s policije, in me vprashal, ali bi bil pripravljen sodelovati z njimi, in sicer v zvezi z Levom Detelo. Odlochno in jezno sem mu odbil ponudbo. Preden je odshel, me je prosil, naj o tem z nikomer ne govorim. She isti dan sem povedal Veljku Rusu, kaj se mi je zgodilo. Bil je besen ...«
Kot pristash z ljubljanske univerze zaradi neortodoksnih stalishch o slovenski literaturi in kulturi odstavljenega in predchasno upokojenega profesorja Slodnjaka in zaradi kritichnega opazovanja druzhbenih dogodkov je Tomshich veljal za sumljivo osebo. Znashel se je v tezhkem osebnem polozhaju, zato se je v stiski leta 1965 spomnil na neznanchevo ponudbo, da me zachne opazovati. Spet je navezal kontakt z »neznancem«, o chemer porocha v reviji Ampak »Trajalo je kar precej chasa, da so sprejeli mojo ponudbo. Gotovo so domnevali, da jih zhelim izkoristiti. Tvegali so ali pa so me uporabili kot figuro, ki naj bi zakrila nekoga drugega, njihovega resnega, zanesljivega informatorja ...« Pozneje so mu na podlagi porochila o meni, ki ga je napisal po obisku na Dunaju, v katerem je baje zatrdil, da nimava z zheno stika z nikomer, ki bi od naju zahteval konkretno sovrazhno dejavnost, sporochili, da jih je zelo razocharal, saj »imajo drugachne informacije o Levu Deteli in njegovi zheni!« Te, ochitno lazhne in izmishljene, so organom Udbe verjetno prinashali drugi sodelavci, ko so iz Avstrije prihajali v Ljubljano ali Maribor.
Marjan Tomshich je svoje sodelovanje z Udbo pozneje obchutil kot hudo zhivljenjsko napako. Tudi meni je po objavi seznama v Lajovichevi knjigi poslal obshirno pismo. Odgovoril sem mu, da razumem njegovo notranjo stisko in njegovo nekdanjo zhivljenjsko situacijo, v kateri se je povezal s tedanjo jugoslovansko politichno policijo. Zaradi mene se naj ne vznemirja, ker moramo rasti chez nekdanje napake v novo, vzajemno prihodnost brez politichnih prisil in zlorab.
Temni chasi politichnih prisil in shikan
Tezhki, velikokrat kar zloveshchi chasi v prvih letih po drugi svetovni vojni. Vendar se danes kljub vsemu z otozhnostjo spominjam, kako se s sinom ljubljanskega zobozdravnika oziroma dentista Jambrekom in z drugim dragim sosholcem, sedanjim mariborskim odvetnikom Majhnom, sinom visokega oficirja tedanje politichne policije, v stalinistichnem letu 1948 nadebudno podimo po Tivoliju in po ljubljanskem Gradu, po Golovcu in po takrat she samotnih obrezhjih Ljubljanice. Posebna groza in posebno veselje nas prevzame, ko letamo
skozi na pol porushene bunkerje iz zadnje vojne in skozi mrachne zaklonishke rove pod Rozhnikom.
To je poseben, za danashnjega chloveka nerazumljiv in absurden chas, poln policijsko-vojashkih politichnih prisil in shikan, ki se vrivajo celo v otroshke dushe, ki hochejo posnemati obnashanje odraslih. A vseeno samosvoj, z lepimi prichakovanji napolnjen chas.
Iz mojega Prvega dnevnika: »Torek, 11. maj 1948: / Po jedi sem se igral vojsko z Jambrekom in Vavpotichem (sosholec, sin tedanjega ministra v vladi LRS; op. L. D.). Sreda, 12. maj 1948: / Danes smo imeli sholo do pol dvanajstih, ker drugi teden ne bo nekaj dni pouka. Potem sem shel z Majhnom (sosholec, danes odvetnik v Mariboru, sin visokega oficirja Udbe), Jambrekom in Vavpotichem domov. Z Majhnom sva sklenila ustanoviti posebno tajno drushtvo. Zato sva napisala listke chlanov. Sklenila sva, da jih bova dala Jambreku. Prvi listek je imel naslov Detela — Majhen, drugi pa Vavpotich — Jambrek. Potem sva sklenila, da se dobimo ob shtirih popoldne pred kamnitim mostom na Koleziji pri Gradashchici. Chetrtek, 13. maj 1948: / S Hribarjem, katerega stari oche je minister, sva bila prva v sholi. Potem smo v sholi zhrebali tajno drushtvo. Jambrek je potegnil listek: Jambrek — Vavpotich. Torej je glasoval za Vavpoticha. Pustili ga bomo popolnoma pri miru, kot je rekel Majhen ...«
»Zima 1949 — 1950: / Zadnje dni sem se sankal tochno osem dni. Z Jambrekom sem se ves teden sankal. Nekega dne je prinesel smuchi in se smuchal ... Enkrat smo se z Jambrekom, Majhnom in Zajcem zhogali in lovili. Na pionirskih sestankih so nas uchile neke punce, da moramo vse sile zastaviti za obnovo domovine ... «
Jambrekova starsha sta ljubezniva chloveka, ki se zelo lochita od mojega strogega in vchasih kar janzenistichno ostrega ocheta. Na prijateljevem domu, kjer ima Petrov oche tudi zasebno zobozdravnishko ordinacijo, chutim nekakshno toplino, ki je na mojem ljubljanskem stanovanju ni. Posebno imenitno se pochutim, ko nas Petrov oche zapelje s svojim avtom, kar je za tedanje jugoslovanske razmere nezaslishana redkost, na izlet po ljubljanski okolici. A vse se na mah spremeni, ko Petrove starshe chez noch kot shpekulante in drzhavne sovrazhnike zapro. Z na smrt bledim Jambrekom opazujeva med mrkimi pogledi shtevilnih moshkih v civilu razdejanje, ki ga z razmetavanjem predmetov in pohishtva povzrochajo v zobozdravnishkem stanovanju. Verjetno je zobozdravnikova zasebna praksa za komunistichni sistem nesramna provokacija, ki jo je potrebno kaznovati. Petra srecham pozneje le she ob pochitnicah v Mariboru, kjer zhivi pri svoji stari mami, saj sta starsha v zaporu. Zdaj se le she poredko vidiva. Vech let pozneje, ko sva zhe oba slushatelja na ljubljanski univerzi, mu porocham o neprijetnem polozhaju na slavistichnem oddelku, kjer so odstavili profesorja Antona Slodnjaka zaradi njegovih neortodoksnih stalishch, vendar mi Jambrek na moje veliko razocharanje ortodoksno odgovori, — cenjeni bralec mi naj ne zameri naturalistichne povedi — da se »proti vetru ne da scati«. Ochitno chuti bolje kot jaz, da je zelo dobro in za zdravje koristno uposhtevati marksistichno maksimo, da je »svoboda priznanje nujnosti«.
Odstranjevanje profesorja Slodnjaka z ljubljanske univerze
Odstranjevanje profesorja Antona Slodnjaka z ljubljanske univerze je vsekakor zareza v mojem dotedanjem mladem zhivljenju. Je v marsichem odlochilno za mojo nadaljnjo usodo pa tudi za usodo mojega tedanjega najboljshega prijatelja Marjana Tomshicha.
Na podlagi v Zahodnem Berlinu pri zalozhbi W. de Gruyter leta 1958 v nemshchini objavljene zgodovine slovenskega slovstva so tako v tisku kot na politichno organiziranih zborovanjih shtudentske zveze Jugoslavije Slodnjaku med drugim ochitali, da je pri svojem prikazu literarnega dogajanja »brez posluha za resnichno in napredno«, saj je na primer neprimerno vzporedil partizana Kajuha in domobranca Balanticha kot pomembna pesnika v chasu druge svetovne vojne, ne da bi pri zadnjem prikazal »nazadnjashki« znachaj njegovega idejnega ozadja in s tem povezanega literarnega sporochila. Govorili so, da je »v samega sebe in v svoj avtoritativni prav« zagledani »konservativni« profesor zanemaril tisto, kar bi nemshka knjiga o slovenski literaturi kot bistvena informacija slovenstva morala svetu povedati. Morala bi namrech biti afirmativni prikaz naprednih tendenc slovenskega knjizhevnega dogajanja.
Na izrednem obchnem zboru shtudentske zveze se je leta 1959 to negativno razpolozhenje do Slodnjaka she stopnjevalo. Nekateri so pri tem uporabljali metode, kot da so se jih nauchili pri nepomirljivo agresivnem in spletkarskem stalinistichnem provokatorju Zhdanovu. Shtudentski aktiv mojega letnika slavistike je v prostorih gimazije (»realke«) v Vegovi ulici, ki jih je delno uporabljala tudi univerza, priredil poseben sestanek o Slodnjaku, na katerem so shtudentski aktivisti na ironichen nachin prikazovali »negativne« strani Slodnjakovega delovanja. Skoraj vsi navzochi so podlozhnishko molchali. Edina, ki sva si upala ugovarjati, sva bila jaz in Marjan Tomshich, ki je navzochim povedal, da je nemshka okupatorska oblast narodno zavednega profesorja Slodnjaka ob koncu druge svetovne vojne obsodila na smrt. Na kakshen nachin ga je zato mogoche imenovati shkodljivca ali reakcionarja? Ob koncu svojega govora je Tomshich stopil k delovni mizi in osuplim aktivistom treshchil pod nos izkaznico zveze komunistov Jugoslavije. Zavladal je mrtvashki molk kot na sodni dan, ko se greshni svet ustrashi bozhje jeze in sodbe. Tedaj sem she sam vstal in izjavil, da se s Tomshichevim protestnim dejanjem popolnoma strinjam, za kar sem dobil ukor pred izkljuchitvijo iz shtudentske zveze in namig, da bom tudi z morebitno diplomo po vsej Jugoslaviji zaman iskal pedagoshko zaposlitev. S Tomshichem sva edina od navzochih z jeznim korakom zapustila dvorano in zhalostna odshla v noch. Istochasno sta pri seminarskih vajah tedanja — oziroma nekdanja Slodnjakova asistenta — Boris Paternu in Franc Zadravec skushala na »znanstven nachin« obrachunati s Slodnjakovimi stalishchi. Zagnano sta se pojavila v predavalnici, da bi nam pokazala in dokazala, zakaj je Slodnjakov nemshki prikaz slovenske literature napachen. Neprijetno sta se spopadala z obsezhnim podrochjem Slodnjakovih razvejanih tez in idej, med katerimi so gotovo (bile) tudi take, o katerih pravilnosti bi se dalo razpravljati, toda na akademski in ne na policijsko-ideoloshki nachin. Edina, ki je dostojno mojstrila situacijo, je bila prof. Marja
Borshnikova, ki se je javno opravichila, ko je v letnem semestru 1959 nadomestno prevzela nadaljevanje Slodnjakovih predavanj, chesh da mora univerzitetno delo techi naprej.
V pasteh udbovskega omrezhja (Drugi del)
Vsekakor sem se zaradi agresivne jugoslovanske politike do tako imenovane politichne emigracije ob Tomshichevem obisku na mojem novem domu v Gumpoldskirchnu pri Dunaju jasno zavedal, da me je komunistichni sistem odpisal. Vendar v svoji naivnosti nisem niti malo slutil, da me je prijatelj iz ljubljanskih shtudijskih let obiskal s posebnim namenom po nalogu jugoslovanske varnostnoobveshchevalne sluzhbe. Nanj sem se bil namrech v ljubljanskih letih navezal kot na duhovnega brata, s katerim se je vredno skupno upirati krivicam in nasilju.
Ta sin delavca iz Hoch pri Mariboru mi je na najinih literarnih sprehodih po ljubljanskih nochnih krizhishchih vedno znova z zanosom pripovedoval, da izredno ljubi velikega Cankarja in njegovo vizionarno knjizhevnost. S skoraj patetichnim navdushenjem mi je govoril, da hoche napisati pomembne literarne tekste. Najbolj pa me je pritegnil njegov upor proti obstojechi druzhbeni okostenelosti.
Ironija usode je, da se je poizvedovalna operacija »Dinara«, ki pa sluzhbi drzhavne varnosti v Tomshichevem primeru verjetno ni prinesla najboljshih rezultatov, ochitno v nekakshnih podaljshkih strumno in neumno nadaljevala. Pisateljski kolega in pesnik Niko Grafenauer mi je pripovedoval, kako vech let ni mogel potovati na Dunaj, ker ga je Udba hotela prisiliti, da bi v avstrijskem glavnem mestu opravil zanjo nadzorne posle v zvezi z Levom Detelo, kar je — kot she nekateri drugi kulturni delavci - odlochno odklonil.
Ko so maja leta 1966 v Trstu v tedanji tiskarni Keber tiskali mojo knjigo eksperimentalne proze in poezije s pomenljivim naslovom Atentat,, so ta moj »atentat« na tradicionalne literarne oblike in konservativne nachine pisanja ljubljanski varuhi socialistichne ureditve razumeli popolnoma drugache, po vojashko in tajnopolicijsko, kot poskus »teroristichnega napada na novo Jugoslavijo s poskusom nasilnega prevzema oblasti«. V trzhashki tiskarni sta se med pripravami za tisk pojavila dva ljubezniva in za literaturo skrajno zainteresirana neznanca, ki sta v veliko zachudenje tiskarskega osebja zachela pregledovati krtachne odtise nastajajoche knjige. Urednika trzhashke revije Most Vladimir Vremec in Alesh Lokar sta v Ljubljani, kjer sta pri Socialistichni zvezi delovnega ljudstva zaprosila za podporo reviji, morala zagovarjati moje sourejevanje Mosta in izpodbijati ochitke, da pripravljam diverzantske akcije proti socializmu, v Celovcu pa me je pisatelj Janko Messner na vsem lepem vprashal, ali nisem v Atentatu pravzaprav upodobil morebitni atentat na marshala Tita. Dejstvo je namrech, da sem se kot urednik koroshke literarne revije Mladje ob urednishkih sejah v Celovcu vedno znova sestajal tudi z narodno osveshchevalno borbenim sourednikom Jankom Messnerjem. Z mladostno energijo se je ves chas
boril proti krivicam, ki so jih dozhivljali Slovenci sredi shovinistichne avstrijske Koroshke, kot levichar pa je bil cenjen tudi v uradnih krogih tedanje slovenske komunistichne garniture. Nekega vechera mi je odkrito priznal, da sodeluje z Udbo, a ne za denar, cheprav bi ga nujno potreboval, temvech prostovoljno, iz domoljubnih razlogov. Povedal mi je, da ga je tovarish Mitja Ribichich vprashal, kdo je ta »emigrant Detela«, ki je celo urednik revije Mladje, na kar mu je odgovoril, da bi dal zame »roko v ogenj«. Najbolje bi zato bilo, da se z vodilnimi tovarishi iz Ljubljane pogovorim o svoji dosedanji »odisejadi« in da z njimi najdem mozhnost, da se vrnem domov, kamor spadam. Ker se nisem posebno navdushil za to Messnerjevo priporochilo, je spremenil taktiko in preshel v napad, za katerega je pridobil tudi glavnega urednika Mladja Florjana Lipusha, ki me je nekaj dni za tem prav neumno vprashal, ali mu lahko za nekaj dni prepustim vse nemshke chlanke, v katerih v chasopisju Avstrije, Zahodne Nemchije in Shvice porocham o kulturni situaciji v Sloveniji, da jih s souredniki pregleda, saj ve, da imam obshiren tozadevni arhiv vseh objav. To zahtevo sem obchutil kot poseg v mojo osebno integriteto in kot dvom o verodostojnosti mojih dejanj. Zato je bil moj odhod iz urednishtva Mladja logichna posledica tedanjega dogajanja. Sledili so razlichni Messnerjevi napadi name in intrige, med drugim tudi v tedanjem dunajskem slovenskem shtudentskem glasilu Kladivo — z uprizoritvijo shtudentskega kabareta z glavnim akterjem, atentatorjem in bombashem »Tigro Detelecem« v rjavih nacionalnosocialistichnih trenirkah, saj je znano, kot je bilo obelodanjeno, da je Detelec »velik sovrazhnik ljudstva«, ki ga je bilo treba motiti in strashiti tudi ponochi z anonimnimi telefonskimi klici.
Nekdo, ki se je tedaj mudil v Ljubljani, mi je omenil, da me imajo tam za »sovrazhnika drzhave sht. 1«. Ko je moja zhena obiskala v Sloveniji najblizhje sorodnike, so jo prishli obiskat sodelavci sluzhbe drzhavne varnosti. Ochitno so jo odpeljali na informativne razgovore. Ko se je vrnila na Dunaj, mi je povedala, da so jo postavili pod pritisk s pripombo, da se »lahko reshi«, che jim v Jugoslavijo prinese pisma, ki jih dobivam iz Argentine oziroma, kot vejo, z vsega sveta od sovrazhnikov domovine. Namignili so ji, da bi bilo dobro, che me na neki nachin z zvijacho pripelje v italijansko Gorico, kjer bodo z mano »vodilni tovarishi vodili informativni razgovor«. Ta namera se mi je zdela mochno sumljiva, saj je bilo znano, da so, kot mi je med drugim pripovedoval v Trstu neodvisno drzni publicist in chasnikar Franc Jeza, prav pri gorishki drzhavni meji jugoslovanski varnostni organi in vojashkoobveshchevalna sluzhba ugrabili vech kritikov njihovega politichnega sistema.
Udba ni pustila pri miru niti mojega mladega polbrata v Murski Soboti in mojih sorodnikov po materini strani v Sredishchu ob Dravi. Avto s posebnimi tovarishi iz Maribora se je vechkrat ustavil pri domachi sredishki hishi, kjer so tajnopolicijski organi pri starih tetah in stricih poizvedovali o mojem zhivljenju in delu v Avstriji in brez uspeha iskali dokaze o »emigrantskih nachrtih za prevzem oblasti v socialistichni Jugoslaviji«.
Ja, take so te zhalostne zgodbe. Nekoliko so se razkrile s pomochjo Lajovichevega seznama pa tudi s pomochjo nekaterih drugih odkritij, vendar so natanchnejshe
podrobnosti in ozadja dogajanja she vedno nejasna. Tudi jugoslovanska Udba je rada prevzemala metode, ki jih je v Sovjetski zvezi in satelitskih komunistichnih drzhavah izvajal represivni stalinistichni tajnopolicijski aparat. Bolj ali manj spretno je organizirala igrice z labilnimi »umetnishkimi dushami«, ki so jim vchasih zapadle zaradi financhnih stisk, iz druzhinskih razlogov, iz oportunizma in zaradi kariere, zelo velikokrat pa tudi iz prestizhnih namenov, da bi zasenchili in po mozhnosti onemogochili literarnega konkurenta, ki so ga sredi represivnih razmer na hitro preoblikovali v idejnega nasprotnika.
Solidarnostna povezanost z vsemi zatiranimi in preganjanimi
Dejstvo je, da sem bil ogrozhen »deklasiranec«, ki pa se je v svojem mladostnem idealizmu in nadebudni zagnanosti pochutil solidarnostno povezanega z vsemi zatiranimi in preganjanimi. V slovenskem domachem kontekstu so bili to velikokrat verniki, predvsem tedanji preprosti in izkorishchani kmechki ljudje ali pa tudi vech ali manj odkrito preganjani predstavniki katolishke hierarhije in duhovnishtva — od tezhko preizkushanega shkofa Vovka na vrhu do na razlichne nachine kljub shikanam oblasti vztrajajochih dushnopastirskih »Martinov Chedermacev« na budno nadzorovanem terenu med »ljudstvom«. Na drugi ravni, zame posebno zanimivi zaradi lastnih pisateljskih zachetkov, so me pritegnili razlichni intelektualni preganjanci, za sistem »neuporabljivi« ali »nepouchljivi« znanstveniki, she posebej seveda profesor dr. Anton Slodnjak, in poleg takrat skoraj zamolchanega »nespametnega« pesnika Kocbeka zhe omenjeni vech ali manj liberalno usmerjeni in she nepriznani mlajshi pisatelji in publicisti od Lojzeta Kovachicha, Dominika Smoleta ali Daneta Zajca do Jozheta Puchnika. Mnogi od teh so zaradi svojih neortodoksnih in kritichnih miselnih prizadevanj naleteli na odpor in represijo rezhima, kar je marsikaterega pritisnilo na eksistencialni rob, mu odvzelo mozhnosti za nemoteno druzhbeno in literarno delovanje. Njihovo velikokrat eksperimentalno literarno usmerjenost sem obchutil v kontekstu tedanjega dogajanja kot pomembno novost, kot upor proti uradnemu toku oziroma kot protiutezh tedanji zazheleni tradicionalni literarni liniji, ki bi naj potrjevala »napredne druzhbene dejavnike« in se z obchutkom sentimentalnega humanizma do abstraktnega chloveka z veliko zachetnico ne bi vmeshavala v aktualno politiko.
V pasteh udbovskega omrezhja (Tretji del)
Komuninistichna varnostnoobveshchevalna paranoja je ves chas pogumno spremljala delovanje in nehanje zanjo prevech kritichnih oseb, in to ne le v slovensko-jugoslovanskem kontekstu, temvech tudi globalno in univerzalno. Dunaj kot med Vzhod in Zahod izpostavljeno sredishche nevtralne Avstrije je bil primerna odskochna deska za vsakovrstne akcije in ukrepe. Sovjetska zveza s svojimi sateliti in Zdruzhene drzhave Amerike so uprizarjale v avstrijski metropoli majhno medsebojno vojno, polno nevarnih igric in intrig.
Naj omenim anekdoto iz tedanjega chasa. Na dunajski univerzi, kjer sem pet let nadaljeval v Ljubljani zacheti shtudij slavistike in poleg tega poslushal predavanja iz umetnostne zgodovine in filozofije, sem se na seminarju in pri vajah iz rushchine pri profesorju Doxu mimobezhno srechal tudi s Thomasom Rothschildom, potomcem znane zhidovske rodbine, ki se je rodil leta 1942 v emigraciji v Glasgowu. Takrat je bil ta danes znani publicist in univerzitetni profesor za literaturo v Stuttgartu vnet levichar, kar naju ni moglo posebno zblizhati, zakaj »politichni emigrant« je bilo skoraj tako ostro diskriminacijsko dejstvo kot dve desetletji prej zhidovska »rumena zvezda«, s katero je Adolf Hitler ozhigosal in istochasno deklasiral celotno zhidovstvo. In vendar me je z Rothschildom in Zhidi pa tudi z mlado drzhavo Izrael takrat povezovala nekakshna simpatija, ki she danes ni popolnoma usahnila, cheprav ji je realna svetovna politika zhe zdavnaj izbila dno.
Na Thomasa Rothschilda sem se nehote spomnil tudi ob prebiranju knjige Dushana S. Lajovica Med svobodo in rdecho zvezdo. V njej je objavljen, kar se tiche objektivnosti podatkov, ki so morda manipulirani, vprashljivi, a za slovensko in komunistichno polpreteklost tem bolj karakteristichni seznam sodelavcev Udbe, in sicer »poklicnih agentov«, »rezervistov«, »nekdanjih sodelavcev« ter »aktivnih sodelavcev«. Ta seznam, chetudi lahko podvomimo o njegovi tochnosti, kljub temu s svojimi tisochimi in tisochimi imeni opozarja na dolgo roko Udbe, ki je v svoj primezh lovila in ulovila precejshen del slovenskega prebivalstva vseh slojev, od preprostih »samoupravljalskih obchanov« do tako imenovane »druzhbeno ozaveshchene« elite (ob tej bi morali zaradi njenega shirshega pomena in delovanja uporabiti strozhje kriterije pri obrazlozhitvah, zakaj je sodelovala oziroma zakaj so imena teh oseb morda intrigantsko postavljena na seznam). Na tem vprashljivem seznamu so se med drugim namrech znashla zelo znana pisateljska in duhovnishka imena, celo imena nadzorovanih shkofov in drugih vishjih predstavnikov katolishke Cerkve ter imena vidnih podpornikov slovenske skupnosti v tujini, na primer patra Ivana Tomazhicha na Dunaju, medtem ko manjkajo shtevilna druga imena, na primer ime sedaj »razkrinkanega« sodelavca Petra Jambreka. Sumljivo je, da so na seznamu tudi osebe, ki so ves chas premochrtno vztrajale v tujini v svojem odporu proti enopartijskemu sistemu v Sloveniji. Sem na primer sodi strogo katolishki pesnik Vinko Belichich, ki mi je leta 1965 na krashki gmajni pri Opchinah kot drugo stran medalje vsesploshnega medsebojnega slovenskega sumnichenja, v mojem primeru pa predvsem latentnega dvoma o pozitivnem namenu mojega samostojnega angazhmaja za pluralno in svobodno druzhbo, pokazal pismo protikomunistichnega pisatelja iz Argentine Rude Jurcheca. V njem ga Jurchec svari pred komunistichnimi agenti, kot je na primer »kriptokomunist« Lev Detela, ki se zachenjajo vrivati v emigrantske vrste.
Zato se postavlja vprashanje, ali ni namen takega premeshanega seznama nachrtno krivih ovaduhov, v ovajanje zapeljanih ali prisiljenih zhrtev in celo popolnoma nedolzhnih oseb tudi v tem, da se zakrijejo she temnejshe strani polpreteklega represivnega sistema in izbrishejo iz zgodovinskega spomina imena glavnih storilcev, saj se ti na seznamu ochitno sploh ne pojavijo.
Toda ne glede na to, ali je seznam zares objektiven ali ne, se postavi vprashanje, kaj so delali vsi ti tisochi agentov — oziroma vsaj dolocheno shtevilo oseb s tega seznama. Na kakshen nachin so zbirali podatke? Kakshni so ti podatki? Kje so ti podatki, che jih niso unichili, registrirani in shranjeni? Ali niso imena dolochenih oseb inshtrumentalizirana v posebne namene, ki v slovenskem politichnem podganjaku vsesploshnega sumnichenja shirijo nemire in intrige ter na ta nachin preprechujejo umiritev druzhbe kot take?
Ta vprashanja smem upravicheno in z vso pravico zastaviti, ker sva bila z zheno vechkratni in vechdesetletni predmet udbovskega zanimanja in zasledovanja. Toda tudi che bi mi bili zares dostopni podatki o tem, kaj so poizvedovalci raziskali ali raziskovali o mojem zhivljenju in delu, ali jim lahko verjamem? Saj so bili ti morebitni »dokumenti«, che sploh she v celoti (ali vsaj delno) obstajajo, morda manipulirani v posebne intrigantske politichne namene ali celo zlonamerno podtaknjeni, samovoljno prechesani, ponarejeni ...
Kakorkoli zhe. Nadzorovanje za drzhavo in druzhbo »nevarnih« oseb je zelo velikokrat dosegalo tragichne in gnusne razsezhnosti, kot dokazuje usoda do njegove smrti tajnopolicijsko nadzorovanega pesnika in misleca Edvarda Kocbeka. Po drugi strani se je to obskurno nadzorovanje velikokrat sprevrachalo v bedasto smeshni kabaret z grotesknimi potezami.
Vseploshno sumnichenje in nadzor domnevnih nasprotnikov je seveda paranoichna znachilnost vseh tajnih sluzhb, ne le slovensko-jugoslovanske Udbe, kot na uchinkovit nachin zrcali nadzorovanje zhe omenjenega demokratichnega levicharja Thomasa Rothschilda v nekdanji Nemshki demokratichni republiki, o katerem se je prizadeti v berlinskih arhivih sam preprichal. Komunistichni sistem namrech, kot kazhe, niti Rothschildu ni zaupal, temvech mu je z budnimi ochmi tako rekoch sledil za petami povsod, kjer se je pojavil, od gostishcha do stranishcha, kot prizadeti sam porocha v spominskem zapisu o svojem potovanju v Vzhodno Nemchijo, objavljenem v dunajskem chasniku Die Presse. V nasprotju s slovenskimi oblastmi, ki so obsezhne dele tajnih zakladov Udbe morda unichile ali pa zakopale v neznana skrivalishcha, je Zvezna republika Nemchija po zdruzhitvi z nekdanjim vzhodnim nemshkim komunistichnim podrochjem ponudila zainteresiranim oziroma nadziranim pogled v tajne arhive »Ministrstva za drzhavno varnost« (Ministerium für Staatssicherheit) pri »Ministrskem svetu Nemshke demokratichne republike«.
Kaj lahko izvemo iz tamkajshnjega arhiva? Najvechkrat kaj slabega, celo usodnega, velikokrat pa zgolj banalne neumnosti, kot je dobro razvidno iz porochil o nadzorovanem osebku sht. 221631 (za to kodo se skriva primer Thomas Rothschild): »Oseba se je dne 7. marca 1978 ob 10.55h pochasi sprehajala po vzhodnoberlinski Friedrichstrasse proti stojnici s pijachami in jedachami in si tam z velikim zanimanjem (morda protidrzhavno dejanje? — op. L. D.) ogledovala seznam cen za jedi. Omenjena shtevilka je nato na pochasen nachin odshla proti kavarni Samowar, kjer se je spet zanimala za cene ...« In tako naprej. Od tragichnega absurda do novega tragichnega absurda.
Paranoichni chasi. Nasilje in preganjavica. Kot moreche sanje. In vendarle v istem chasu v srcih resnico ishchochih stalno prisotna zhelja po drugachni, tolerantni druzhbi solidarnostno povezanih ljudi.
Trzhashke sanje o Slovencih, zdruzhenih v demokratichnem dialogu
Posebno jasno so pomankljivosti in napake, v katerih so se po koncu druge svetovne vojne znashli vsi deli in chleni slovenskega naroda, obchutili v slovenskih skupnostih v zamejstvih in emigraciji. Na vsakoletnih septembrskih shtudijskih dnevih (»Draga«), ki jih she danes prireja na Opchinah Drushtvo slovenskih izobrazhencev v Trstu, je vse do padca komunistichnega sistema v Sloveniji tekla razgibana debata o nujnosti demokratizacije slovenskega druzhbenega zhivljenja. Cheprav so bili iniciatorji predavanj in posvetov teh shtudijskih dni v pretezhni meri ozaveshchevalno angazhirani zamejski katolishki Slovenci, ki so v tedanji Sloveniji uradno veljali za ljudi druge kategorije, je bila prireditev pluralistichno odprta. Organizatorji so z vechjim ali manjshim uspehom vabili k sodelovanju tudi strokovnjake iz nasprotnega tabora, komuniste, marksiste, ateiste in agnostike. Prireditev je bila zhe od vsega zachetka tematsko razgibana, vsebinsko polna in pestra. V ospredju zanimanja so bile analize polozhaja Slovencev v zamejstvih, po svetu in seveda v osrednji, tedaj she komunistichni Sloveniji. Na posvetih so skushali oblikovati tehniko pozitivnih vedenjskih nachinov, s pomochjo katerih bi bilo mogoche vzpostaviti sozhitje med ljudmi z razlichnim svetovnim nazorom; to je bila v tedanjem chasu radikalne netolertance zhivljenjsko pomembna nujnost za oblikovanje konstruktivnega dialoga.
V osrednji Sloveniji na stranski tir odrinjeni krshchanski Slovenci so na shtudijskih dnevih nashli tribuno za oblikovanje svojih idej. Toda prav tako so bili zazheleni prispevki idejno drugache usmerjenih. Zhe leta 1968 je v Dragi predaval Janko Pleterski o »zdruzheni Evropi in Slovencih«. V naslednjih letih so mu med drugim sledili Fran Zwitter, Jozhe Gorichar, Ciril Zlobec, Bratko Kreft in Bojan Shtih. Nekateri predavatelji so hrepeneche iskali pot za najboljsho mednarodno uveljavitev Slovencev. V ospredju je bila zahteva po idejnem pluralizmu slovenske in svetovne druzhbe, ki ga je enosmerna komunistichna politika v Sloveniji na vse mogoche nachine preprechevala in zavirala.
Po letu 1990 in osamosvojitvi Slovenije so se pojavile nove teme. Nekateri predavatelji so analizirali polozhaj Slovenije v evropskih integracijskih tokovih, drugi so razchlenjevali aktualnost pojmov multikulturnost in interkulturnost. Leta 1998 je Jozhe Puchnik ponovno spregovoril o »spravi kot izhodishchu za civilno rast Slovencev iz naroda v drzhavo«. Vendar je politichni razvoj, v katerem se je znashla nova »kapitalistichna« Slovenija sredi precepov Evropske unije, vizije o vech ali manj ugodni demokratizaciji slovenskega zhivljenja postavil pod vprashaj. Leta 2010 je pisatelj Drago Janchar kritichno opozoril na prevlado druzhbenega povzpetnishtva, ki tudi v Sloveniji stopnjuje asocialne vedenjske nachine, medtem ko na kulturnem podrochju prevladuje nezahtevno povprechje ozkih interesnih
skupin s pragmatichnimi utilitiristichnimi programi brez daljnovidnih ciljev in vizij. Lahko bi se zaskrbljeno vprashali: Kam plove Slovenija?
Zaradi kritichnih in alternativnih pristopov so trzhashki shtudijski dnevi zhe na zachetku orali ledino v vseslovenskem kontekstu. Vsaj posredno so vplivali na oblikovanje slovenske civilne druzhbe ter na ta nachin pomagali pripravljati pot v samostojno Slovenijo. Vechdesetletni boj za ta cilj je bil tezhaven in zapleten, vchasih tudi muchen.
I.	septembra 1979, ob shtiridesetletnici zachetka druge svetovne vojne, sem se pri diskusiji na 14. shtudijskih dnevih pri Trstu razocharano vprashal, »ali nimamo danes na Slovenskem, pa tudi drugod, ljudi najrazlichnejshih kategorij, tretje, chetrte, pete ...« Povedal sem, da je naloga celotne slovenske druzhbe odpraviti te kategorije delitve na privilegirane in zapostavljane. Napraviti vse Slovence enakopravne bi bilo krshchansko pa tudi marksistichno ter bi pripravilo pot v odprto in svobodno druzhbo vzajemno povezanih ljudi. Istochasno sem poudaril, da odgovorni slovenski voditelji glede vedenja niso dober zgled druzhbi, kajti prepovedali so celi vrsti drugache mislechih, dobronamernih, socialno chutechih ljudi svobodno govoriti, se emancipirano izrazhati v javnosti, zhiveti polno zhivljenje. Menil sem, da so trzhashki shtudijski dnevi pravzaprav neke vrste shola, v kateri se predolgo molchechi morajo navaditi, da spet spregovorijo. Izjavil sem, da je glavna zasluga trzhashkih posvetov njihova svobodna tribuna, na kateri se lahko zapostavljeni ali celo prepovedani oglasijo k besedi. Marija Terezija, Jozhef
II.	in razni drugi, za nekatere problematichni, za druge slavni cesarji Avstrije, so zhe pred vech kot dvesto leti govorili o toleranci. Skushali so izboljshati socialno stanje, urediti sholstvo, zdravstvo, omiliti sodno represivnost, odpraviti smrtno kazen. Da se je po francoski revoluciji marsikatera pozitivna in visoko letecha ideja o demokratichni druzhbi in svobodi narodov na podlagi medsebojne vzajemnosti in sposhtovanja sesula v svoje nasprotje, spodrsnila v zadrgovanje svobode, v netoleranco in shovinizme, v unichevanje dolochenega naroda s pomochjo njemu nasprotnega drugega naroda, je neusmiljeno dejstvo, ki ga je tezhko racionalno razlozhiti. Najbolje bi ga lahko pojasnili z nedoslednostmi chloveshkega faktorja, s chlovekovo agresijo in pohlepom po nadoblasti in bogastvu. In seveda nas verjetno, kot menijo verski uchitelji, kljub upanju in zaupanju v zhivljenje stalno spremlja nesramno polashchevalno, nedoumljivo temno metafizichno zlo, ki mu razum ne more priti do zhivega.
Ves chas so se na trzhashkih shtudijskih dnevih pojavljale v komunistichni Sloveniji oziroma Jugoslaviji tabuizirane ali celo prepovedane teme, na primer informacije o delovanju in pomenu slovenske protikomunistichne emigracije v Argentini in drugod po svetu. O tem je zhe leta 1981 na 16. shtudijskih dnevih predavala tedaj she mlada in v Argentini rojena dr. Katica Cukjati, ki je sedaj predsednica Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. V svoja izvajanja je vnesla nove elemente, ki jih predstavniki stare, v tradicionalne slovenske okvire vpete emigrantske generacije niso poznali. Med drugim je poudarila potrebo po interkulturni odprtosti, ki lahko v tvornem stiku z drugache govorechim sosedom obogati slovensko in argentinsko obchestvo. Menila je, da se slovensko zhivljenje v Argentini harmonichno razvija, kar je v veliki meri zasluga argentinske
mentalitete, saj je malokatera druga dezhela na svetu do tujih narodnostnih skupin tako odprta, shirokosrchna, dostopna, pluralistichno demokratichna kot Argentina. Tudi taki prispevki so na trzhashkih posvetih ustvarjali nedogmatichno povezovalno atmosfero dialoga med razlichnimi stalishchi. Deset in vech let pred demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je tu zhe oblikovala zavest, da je miselni in politichni pluralizem tista conditio sine qua non, ki je nujna, che hochemo urediti druzhbo tako, da bo najbolj ustrezala potrebam sploshnega prichakovanja in osnovnim zahtevam vsakega posameznika.
Danes, vech kot dvajset let po osamosvojitvi Slovenije, sanje o tvornih povezavah in solidarnosti med razlichnimi druzhbenimi chleni zhal vedno bolj slabijo sredi vulgarnega pehanja za dobichkom in uspehom. Ob nenehnem izrachunavanju in prerachunavanju gospodarskega stanja ter banchnih profitov in deficitov izginja chut za negospodarske vidike zhivljenja. Usiha eshatoloshka dimenzija bivanja, vera v osvobojevalno moch ljubezni. Odmira dialog s sochlovekom. Dogaja se umikanje v egoistichno brezbrizhnost in mazohistichno pasivnost, ki ga spremlja osiromashenje duhovnih in kulturnih vrednot druzhbenega zhivljenja. Zato bi se lahko spet in spet zaskrbljeno vprashali: Kam plove Slovenija? Tudi iz teh razlogov so trzhashki in podobni pluralistichni posveti she vedno potrebni.
Subjekt zgodovine, ki je utihnil
Pred Slovenci doma in po svetu se je nagrmadila kopica tezhkih in za nadaljno usodo naroda odlochilnih nalog. Predvsem je treba najti ravnovesje med narodovo zgodovinsko dano in pogojeno kontinuiteto in vechsmerno mrezho silnic, kot so znachilne za danashnji chas Evropske unije in za globalni svetovni trenutek oziroma za sploshna prizadevanja za nacionalno, druzhbeno, ekonomsko in kulturno bodochnost chloveshtva. V mislih imam predvsem splet shtevilnih mednarodnih komunikacijsko-tehnichnih faktorjev s potrebo po vechji in resnichni demokratizaciji javnega zhivljenja ob kritichni in pluralistichni podpori javnih obchil in drugih dejavnikov javnega in druzhbenega vedenja, ne da bi ob vsem tem novem in komunikacijsko mednarodnem smeli na slovenskem prostoru zanemariti zavezanost slovenskemu narodnemu izvoru in vse specifichne znachilnosti, ki jih ta izvor vlaga v dushe slovenskega chloveka in v vse njegove osmishljene narodne manifestacije. Tudi v obdobju mednarodno razvejanih politichnih in komunikacijsko-tehnichnih sistemov bi bilo tem bolj potrebno ohraniti smisel za narodno dostojanstvo, osebno nedotakljivost in kljub silovitemu vdoru tujega in tujejezichnega ochuvati, intenzivirati in posodobiti veljavnost vseh zgodovinsko danih slovenskih narodnih vrednot. V zamejstvu in v tujini she posebej obchutimo, da bi se prevrednotena oblika novega slovenstva morala gibati ob odprtosti in pluralistichni vechsmernosti narodnega in druzhbenega razvoja v okvirih svetovnega univerzalizma, to pa bi istochasno zahtevalo poglobljeno rast v suvereno in v narodovi zgodovini utemeljeno slovenstvo. To bi moralo biti dalech nad neozaveshcheno privatnostjo in oportunostjo razlichnih oblik danashnjega slovenskega trgovinarskega, politichnega in kulturnishkega kapitulantstva.
Sanje o nashi narodni verodostojnosti, o nashih posebnostih, o suverenosti narodnega bivanja morajo zrasti na klen nachin iz nas samih, iz nashih src, vendar se lahko preizkusijo predvsem v svetu, ki ga je treba shele ustvariti. Potrdijo se lahko le v neki drugachni, duhovno ozaveshcheni novi-stari Evropi, ki se bo morala bistveno lochiti od danashnje birokratsko administrativne, trgovinarsko banchnishko deficitne Evropske unije. Ta perspektiva novega tolerantnega in demokratichnega sveta z jasnimi etichnimi pravili ni nikakrshna utopija, temvech po vseh druzhbenih in politichnih katastrofah polpreteklega chasa realna mozhnost nashe blizhnje ali daljne bodochnosti. Slovenci smo narod, ki je zhivo in krvavo z vsemi sponami zgodovinskih danosti povezan z osrednjim evropskim dogajanjem, s filozofijo evropskih duhovnih shol, s krshchanskimi vrednotami in politichnimi in gospodarskimi dejstvi in druzhbenimi pogoji, ki so na podoben nachin oblikovali tudi druge staroavstrijske narode in v nekem smislu ostale zahodne Evropejce. V kontekstu, ki je vtisnjen v dusho Srednje Evrope, ni mogoche vztrajati le s samim seboj.
Ko bomo v nasprotju z danashnjo velikokrat lastni narod zanikajocho mlachnostjo zares iz zgodovinskih korenin rasli v lastno samozavest in narodnoosrchujoche prisluhnili lastnim kvalitetam in pozitivnim danostim, ne bomo mogli spregledati dejstva, da je nasha narodna homogenost mozhna le v narochju srednjeevropske in svetovne heterogenosti kot take. Le na tak nachin, v shirokih povezovalnih lokih z drugimi, bomo lahko nasho regionalno provincialnost preusmerili v tisto, kar bi v danashnjem chasu ustrezalo mednarodni reputaciji »glasu svobodnega naroda v samostojni svobodni drzhavi«. Seveda bo za presuk iz sedanje ujetosti v krizni blodnjak resignacije in stagnacije potrebna dobrshna mera plemenitega poguma, ki bo izginuli subjekt zgodovine ponovno postavil v sredishche dogajanja in nas predramil za tvorna dejanja, zakaj morda so she vedno — kljub danashnji »drzhavotvorni« Sloveniji — aktualne kritichne besede Edvarda Kocbeka »o narodu«, ki jih je leta 1986 objavila ljubljanska revija 2000: » ... Slovenski subjekt je znova otrpnil in se sesedel v svojo usodno ahistorichnost ... V slovenskem prostoru se je zachel bohotiti nihilizem ... Sredi pleonazma akcijskih fraz in sredi hibridnih ustanov je tujca zamenjala domacha hierarhija, subjekt zgodovine pa je tiho izginil.«
Ta opomin she danes boli in ga bo treba prerasti z odmikom iz v blokade malodushne otrplosti ujetega danashnjega trenutka.
V mishnjaku brez etike in vizij
Zaskrbljeni sodobnik se lahko vedno znova vprasha, kam je zabredel svet na zachetku 21. stoletja. Kam se je izgubilo uporno mishljenje, prepleteno s perspektivami in vizijami o izboljshanju druzhbe in sveta? Zdi se, da she nikoli ni bilo po svetu — pa tudi v Avstriji in Sloveniji — nagneteno v vlade in parlamente toliko nesposobnih, velikokrat pa tudi koruptnih, od vsepolashchevalnega kapitala podkupljenih politikantov. Manjkajo odlochilni, tvorno odlochni drzhavniki s kljubovalno etichno hrbtenico. Manjka kljubovalni pogum, kot so ga imeli
Churchill, de Gaulle, Gandhi, Kreisky, ki bi omilil krizo druzhbe in krizo gospodarstva, krizo financ, bank in drzhav oziroma kapitala, pa tudi krizo kulture, mishljenja in vedenja.
Tehnokratsko utilitaristichni in kapitalistichno polashchevalni sistemi so tako imenovanemu svobodnemu posamezniku — potroshniku, ki se baje formalno nahaja v »raju demokratichnih dobrobitnosti«, nastavili zanke in pasti in ga ujeli v mishnjak, iz katerega ne najde izhoda. Toda cheprav skusha manipulativni sistem chloveka deformirati v mish oziroma v poskusnega kunca, ki je na milost in nemilost izpostavljen pritisku politichno-trgovinarskega nasilja, to she ne pomeni, da je izsledke znanstvenih shtudij o vedenju kuncev in mishi mogoche prenesti na chloveka. Pogojni refleksi pri psih ali mishih bodo, preneseni na chloveka, v kontekstu chloveshke civilizacije namrech prej ali slej izpostavljeni etichnim kriterijem in zato neuporabni. Tu tli rahlo upanje, da glede vizij in utopij, kot so jih sanjali Kocbek in podobni prichevalci vere v prenovo druzhbe in kulture, she ni padla zadnja beseda in da po krizah in padcih shele pride do odlochilnih sprememb, do ozaveshchevalne prenove in izboljshanja celotnega stanja. Toda do tja je verjetno dalech. Ta chas je Slovenija raztrgana v boj prepirajochih se levih in desnih kontrahentov. Nekdanjo slovensko-slovansko ponotranjeno chustvenost in lirichnost, kot jo poznamo iz shtevilnih narodnih in verskih pesmi, to staro melanholichno, v sanje in subtilne vizije usmerjeno »zhensko« dusho naroda, ki se je v nekdanjih socialno tezhkih razmerah ob samosvoji »moshki« trdoti trdo preizkushanih ljudi kazala kljub trpkim izkushnjam v solidarnosti do sochloveka in do bivanja nasploh ter se med drugim razodela v nezhni slovenski zhenski mistiki marijanskih pobozhnosti, je zamenjal, kot lahko podchrtano poudarimo, tehnokratski pragmatizem, lov za uspehom in pohlepno dobichkarstvo. Izgubil se je stari trdni obchutek za skrivnosti bivanja. Obchutek za bozhje in za Boga je zamenjal top, prazen prostor, ki spodbuja dolgochasno indiferentnost do pojavov, ljudi in stvari ter ob duhovnem nichu polni notranji nich z nichem potroshnishtva in pehanja za uspehom in dobichkom. Izginila je slutnja, da se za to velikokrat potoglavo stvarnostjo skriva she neki drug, vishji svet, ki si zasluzhi chast in slavo. Tudi zato so stari rodovi na strmih grichih gradili cerkve in druga sveta znamenja in tako za vedno polepshali slovensko dezhelo. Kljub konchno dosezheni narodni samostojnosti, po kateri so skozi dolga obdobja zaman hrepeneli nashi predniki, paralizira danashnja duhovna in kulturna mlachnost vsak radikalnejshi ustvarjalni premik ali napor. Cheprav je Slovenija administrativno gledano dobro naoljena funkcionalna drzhava, je verjetno tudi po zaslugi svoje danashnje aktualne politike brez pravih vizij pa tudi zaradi svetovnih in evropskih okolishchin konglomerat velikih banalnosti, primitivnih nedonoshenosti, podle neduhovnosti, slabih navad in razvad, ki v prejshnjih obdobjih v tej meri niso bile znachilnost slovenskega narodnega znachaja. Toda tudi v globalnem kontekstu danashnji kratkovidni politichni kadri marsikdaj niso kos tezhki stvarnosti. V sedanji financhni krizi so nesposobni, da bi razreshili probleme, ki razjedajo druzhbo in drzhave. Velikokrat lahko podvomimo, da razumejo gospodarske probleme, ki tarejo Evropo in svet. Zato se ochitno vedno
bolj obupano predajajo nasvetom tako imenovanih financhnih in gospodarskih strokovnjakov, cheprav je vech kot vprashljivo, da bi prav ti s svojimi shpekulativnimi nagoni in fiktivnimi izrachuni odreshili svet. Vlade in njihovi svetovalci zato »razreshujejo« krizno stanje s pomochjo fantazmagorijskih iniciativ, ki povzrochajo negativne realne uchinke. Po zlomu enosmernega komunizma se je nekdanja oblika kontroliranega kapitalizma namrech pretirano razbohotila v nehumano obliko borzno-financhnega shpekulativnega kapitalizma, v katerem uspevajo na rachun shibkih in odrinjenih najrazlichnejshi koruptni hazarderji in asocialni srechelovci.
Gospodarsko krizo spremlja kriza duha. Politika in druzhba sta se znashli v pasti medsebojnih usodnih blokad in paralizacij. Korupcija zgornjih bogatih plasti povzrocha korupcijo in nemoralo spodnjega prostora. Sistem deluje kot vezna posoda. Slabi zaupanje v blizhnjika, kar potrjuje stari rek, da je chlovek chloveku volk. V takem prostoru se shiri pomanjkanje obzirnosti in chuta do sochloveka v stiski. Znachilno je, da so v velemestu, kot je na primer Dunaj, odpovedali obchutki za pravo mero in dobri vedenjski nachini, ki so bili pred nekaj desetletji sama po sebi razumljiva danost. Po cestah, plochnikih in po vagonih dunajske podzemske zheleznice, po tramvajih in avtobusih, je raztresena smrdecha nesnaga, umazane smeti, kar na sedezhe odvrzhena hrana, po tleh razlita pijacha. Mnozhijo se tatvine, pretepi in roparski napadi, velikokrat kar ob belem dnevu. Zato je uprava dunajskega mestnega prometa chutila za dolzhnost, da »sposhtovane potnike« opozori, naj odvechno hrano in podobne stvari odlagajo v posode za odpad. V vechjih stanovanjskih poslopjih so namestili na tisoche kamer, da bi preprechili uriniranje po stopnishchih in hodnikih. Vse to je ochitna nujnost, ker je odpovedala socialna druzhbena kontrola in zlasti egoistichni mlajshi sodobnik velikokrat napihnjeno misli, da je vse dovoljeno in lahko dela, kar hoche. Tudi danashnji sholski sistem je otrok novega chasa. Ob pospeshevanju druzhbenopolitichno »koristnih« tehnichnih in administrativnih veshchin zanemarja klasichno kulturno in etichno vzgojo, kar stopnjuje banalnost in brezobzirnost celotne druzhbe, ki je poleg tega zlasti v velikih mestih Evropske unije napolnjena z mnozhico neprivilegiranih prishlekov in deklasirancev iz tujih dezhel, ki hochejo v novem »bogatem« evropskem svetu na hitro najti varnost in perspektivo za chloveka vredno zhivljenje in se povzpeti navzgor. To zbuja strah avtohtonega prebivalstva, ki se chuti ogrozheno in se boji krize prihodnosti. Zaradi take stvarnosti se mi kljub vsemu stozhi po preprostosti mojega tezhkega otroshtva, po snegu moje mladosti, ki nam je v hudem zimskem mrazu shkripal pod nogami, ko smo kmalu po grozni drugi svetovni vojni zheleli sredi totalitaristichne jugoslovanske enosmernosti oblikovati drugachen in boljshi svet. Zato smo se upirali enoumju in nasilju in upali, da ju bomo premagali s tvorno drznostjo in aktivnim demokratichnim delovanjem. Izgubljeni sen daljnih let?
(Nadaljevanje prihodnjich)
Glej tudi: Zapleti v vijugah chasa, I, II in III (Revija SRP 103-104/2011; 105-106/2011 in 107-108/2012)
Lev Detela
LITERARNA POPOTOVANJA (XIV)
Trinajst Kanarskih otokovmed nebom, ognjem in morjem
Sedem vechjih in shest manjshih vulkanskih otokov sredi Atlantskega oceana, od shestdeset do tristo morskih milj oddaljenih od Severne Afrike. Otoki z razlichnimi pokrajinskimi in podnebnimi znachilnostmi in svojevrstno zgodovino. Na vzhodnih otokih podrochja skoraj brez padavin — v nasprotju z zahodnimi deli otochja, ki jih prepihavajo pasatski vetrovi z oblaki in dezhjem. V svetu bajk so jih povzdignili v Elizejske poljane in v rajske Vrtove Hesperid, kjer je raslo drevo z zlatimi sadezhi, ki ti podarijo vechno zhivljenje. Nekateri pisci so chisto zares menili, da so ti »osamljeni otoki na koncu sveta« zadnji preostanek legendarne in za vedno na morsko dno potopljene Atlantide. Antichni pisatelji pripovedujejo o redkih popotnikih, ki jih je nakljuchje zaneslo na od visoke bibavice razpenjene kanarske obale sredi oceana. Tu so se srechali z domorodci, ki so jim pripovedovali zgodbe o mogochnih otokih, ki so se v davni preteklosti tu pogreznili v morje. Blazheni, chudni in skrivnostni otoki na »koncu sveta« so starodavnim morjeplovskim narodom netili domishljijo in vzburjali v dushah mornarjev zachudenje in strah.
S temno lavo in peskom sta pretezhno prekrita Lanzarote in Fuerteventura na severovzhodnem obrobju otochja, lezhecha zhe v blizhini maroshke obale. Plinij Starejshi (Plinius Secundus) porocha v delu Historia naturalis, da je leta 25 pred Kristusom otok Lanzarote zasedel mavretanski kralj Juba II. in ga imenoval Shkrlatni otok. To ime so mu dali pravzaprav zhe pred tem Fenichani zaradi na otoku rastochega lishaja orhila, iz katerega so izdelovali vijolichasto barvo. Ker so se po otoku potikali shtevilni psi brez gospodarjev, so Rimljani celotno otochje pozneje poimenovali po divjih psih (canis, lat. — pes; Canaria — Pasji otoki). Kanarski kanarchek canario je dobil svoje ime mnogo pozneje. Ptica, ki jo krasi rjavorumeno, zeleno ali sivo perje, se pred turistichnim navalom skriva v grmovju in v svobodi redkeje prepeva kot v ujetnishtvu v kletkah.
Sedanje ime je Lanzarote dobil po Genovezhanu Lanzarottu Malocellu, ki ga je ponovno odkril leta 1312 in tam ostal dvajset let. Konchno ga je leta 1402 zasedel s francoskimi pomorshchaki Norman Jean de Bethencourt in prisegel kastiljskemu kralju Henriku III. »vechno zvestobo«. Leta 1404 je postal Lanzarote shpanski shkofijski sedezh za vse otoke, na katerih so do tedaj prvotni prebivalci ochitno prebivali popolnoma odrezani od ostalega sveta. Shpanci so si staro pastirsko prebivalstvo, ki je pretezhno zhivelo kot nomadi na stopnji kamene dobe, saj ni poznalo ne brona in ne zheleza, pokorili v dolgotrajnih bojih. Ti so trajali skoraj sto let.
V sredini otochja lezhi otok Gran Canaria, ki je dobil svoje veliko ime zaradi napachne domneve, da je najvechji po obsegu. Nad njegovo obalo se vzpenjajo
strme, skoraj nedostopne gorske gmote, ki jih predirajo ostre previsne vdolbine, imenovane barrancos, ki jih je izdolbla lava v neshtetih silovitih vulkanskih izbruhih. Samo polovica otoka, posejana z ljubeznivimi vasicami, gozdom in prijetnim rastlinstvom, je primerna za poljedelstvo in urejeno zhivljenje. Ta polovica otoka je v prejshnjih stoletjih s hrano oskrbovala ne le vse otoshko prebivalstvo, temvech tudi Lanzarote in Fuenteventuro, ko ju je pustoshila afrishka susha ali prizadevala vulkanska dejavnost. Ognjenik Timonfaya na Lanzaroteju je med 1730 in 1736 ogrozhal okolico skoraj sedem let, do sedaj zadnji vulkanski izbruh pa so zabelezhili tu leta 1824.
Baje je nacistichna Nemchija imela v drugi svetovni vojni na Lanzaroteju tajno bazo za svoje podmornice. Po drugi svetovni vojni se je sushljalo, da se na otoku skriva iz Nemchije pobegli Adolf Hitler. Vsekakor danashnji turisti naletijo na otoku na stare bunkerje, ki so jih zgradili v chasu diktature generala Franca. Glavni in najvechji otok Tenerife je otok iz vode in ognja. Na njem zhivi 800.000 ljudi. Iz oceana se v neizprosnih zamahih vzpenjajo zdaj skalnati, zdaj z lavo prekriti gorski grebeni. Subtropsko podnebje ob juzhni obali se preliva, medtem ko se vzpenjamo vedno vishe in vishe, v najrazlichnejshe vegetacijske pasove. Na vishinah med devetsto in tisoch petsto metri je pokrajina najbolj zelena. Pod gozdovi kanarskega bora so posejana polja s paradizhniki, krompirjem in bananami, ponekod se shirijo vinogradi, drugod zhito, vmes samevajo prikupne vasice. Pokrajina je tu velikokrat zavita v oblake, ki jih prinashajo z vlago in dezhjem pasatski vetrovi. Nad vsem tem kraljuje ognjenishko gorovje s shtevilnimi kraterji, ki kipi proti glavnemu vulkanu El Teide na vishini 3718 metrov. O njem je kanarski pesnik Diego Crosa zapisal:
Como es el Teide gigante	Take kot velichastni Teide
Todas las Canarias son:	So vse Kanarchanke:
Mucha nieve en el semblante	Na obrazu belina snega
Y elfuego en el corazon.	In ogenj v srcu.
Pod vulkanom se na vishini nad dva tisoch metri nahaja obsezhna planota Las Canadas. Je v resnici velikanski, vech kot dvajset kilometrov obsegajochi krater. Po mnenju vulkanologov je ostanek velikanske eksplozije, ki je raznesla kar dva vulkana, iz katerih se sedaj dviga El Teide s shtevilnimi stranskimi ognjenishkimi zhreli. Vulkan je she vedno aktiven in v pochasnem ritmu stalno narashcha iz oceana, cheprav ta chas ochitno miruje. Odkar so otok zasedli Shpanci, je petkrat izbruhnil. Prvich avgusta leta 1492, ko se je tu ustavil Krishtof Kolumb z ladjami na novi poti proti Indiji, na kateri je, ne da bi vedel, odkril Ameriko. Na Kanarskih otokih so se mu uprli mornarji, ker so mislili, da je ognjenishki izbruh slabo znamenje. Niso hoteli nadaljevati plovbe in jih je Kolumb le z veliko tezhavo pomiril. Leta 1704 je izbruhnil vulkan Arafo na severni strani otoka in z lavo ogrozhal vasi Arafo in Guimar. Ob izbruhu leta 1706 je Arenas Negras, stranski vulkan El Teideja, unichil tedaj pomembno pristanishche Garachico na severni
obali, ki si od tedaj gospodarsko ni vech opomoglo. Mochan novi izbruh je sledil leta 1798 na vishini 3052 metrov iz stranskega ognjenishkega zhrela Las Narices del Teide (Nosnice Teideja). Zadnji izbruh so zabelezhili leta 1909 iz zhrela Chinyero. Pokrajina pod ognjenikom El Teide je svojevrstna in chudna, kot da se nahajamo na drugem planetu. Zato verjetno ni nakljuchje, da so tu posneli shtevilne prizore filma Planet opic.
Zahodno od Tenerifeja se nahajajo trije vechji otoki La Palma, Gomera in Hierro. Palma ima obliko chloveshkega srca. Preprezhena je s shtevilnimi kraterji. Obsezhni predeli otoka so prekriti s starejshimi in novejshimi razlivi lave. Tu je sredishche ognjenishkega delovanja celotnega kanarskega podrochja. Otok she vedno zelo pochasi narashcha iz morskih globin. Strmoglave ognjenishke gore se vzpenjajo visoko pod nebo. Zadnji izbruh ognjenika Teneguia je leta 1971 ogrozil blizhnja naselja, lava iz ognjenika Llano del Banco pa je leta 1949 unichila polovico vasi Las Manchas. Po ugotovitvah nekaterih geologov je posebno nevaren ognjenik Cumbre Vieja, pod katerim potekajo uchinkoviti vulkanski procesi, ki povrshino ob ozhji okolici ognjenika segrevajo do 300 stopinj Celzija. Che bi ga razneslo kot domnevno v davni preteklosti dva prvotna vulkana na kraterskem podrochju tenerifskega ognjenika El Teide, bi zaradi svoje zahodne lege gmota razletelega otoshkega masiva povzrochila z izbruhom in s potresom sledechimi cunamskimi valovi obsezhna opustoshenja amerishke celine. Kot posledica vulkanskega delovanja so precejshnji predeli Palme prekriti s starejshimi in novejshimi razlivi lave, ki se sveti v najrazlichnejshih barvnih odtenkih. Kljub temu imenujejo Palmo zaradi obsezhnih gozdnih predelov tudi »zeleni otok«. V San Sebastianu na Gomeri je Krishtof Kolumb 12. avgusta 1492 prekinil raziskovalno plovbo in se na otoku zaradi ognjenishkega izbruha in nemirov na blizhnjem Tenerifeju tu zadrzheval do 6. septemba istega leta. V farni cerkvi se she nahaja krizh, pod katerim je slavni morjeplovec molil za srechno pot in dobro vrnitev domov. Nekaj hish od cekve naprej stoji Casa de Colón, v kateri je Kolumb prebival. Otok je izredno hribovit, z velikanskimi strminami in prepadi, skorajda brez dostopne obale. Ni ga she popolnoma preplavil moderni mnozhichni turizem, zato popotnik v vasicah, stisnjenih na strme vzpetine, she lahko zachuti utrip nekdanjega skromnega in trdega zhivljenja. Na Gomeri uspeva, kakor povsod po Kanarskih otokih zaradi celoletnega ustaljenega pomladnega podnebja z dnevnimi temperaturami okoli 20 stopinj Celzija, tako rekoch vse, predvsem pa banane, kaktusi, agave, pomaranche in palme, iz katerih domachini pripravljajo gost temen sok, ki ga imenuje palmin med — miel de palma.
Na Hierru, ki je najmanjshi od nazadnje omenjenih treh otokov, zadnje mesece vznemirja prebivalstvo vulkanska aktivnost na morju ob ribishkem naselju La Restinga tik ob obali, cheprav oblasti zatrjujejo, da ni nobene dejanske nevarnosti. Iz globin morja se ochitno dviguje novi vulkan, ki je she 200 metrov pod vodo, vendar je popolnoma unichil tamkajshnji ribolov. Dogajanje si je 30. januarja 2012 ogledal tudi shpanski prestolonaslednik Felipe in skushal potolazhiti zaskrbljeno prebivalstvo ...
Leta 1936 je objavil v Cerknici rojeni pisatelj Mirko Javornik v ljubljanski reviji Dom in svet literarni esej Pesem nad morji, v katerem je opisal svoje ladijsko potovanje
na Kanarske otoke: »Od afrishkega obrezhja do prvega izmed sedmih Kanarskih otokov je dva dni in dve nochi pochasne, chudne vozhnje chez prvi kos Atlantika, koder drzhe pota iz Evrope v Juzhno Ameriko. Dva dni vozhnje po mrtvem morju ...« Potem nadaljuje: »Zasidrali smo se pred otokom rjavordechega kamenja, ki se potaplja v morje. Po njem so tu in tam razsejani kosmi juzhnega zelenja. Izza ograje jamborov rase mesto rdechih, sinjih, rumenih, oranzhnih, zelenih kock ... Potem se zemlja vzpne na svojo prvo ploshchad — tam so nasadi grmovja. Za njimi otok rase vishe chez polja in gozdove do vechnih pasatnih megla, ki srkajo vase zemljo in njeno rast ... Visoko nas oblaki se lesketa chrn stozhec z belim pokrovom na vrhu, kakor da so ga na koncu podaljshali s sladkorjem. Okoli njega drhti glorija svetlega zraka. Pico de Teide, gora iz sanj, shtiri tisoch metrov visoki ognjenishki svetilnik nad Oceanom, zadnja prelest Atlantide ...« Z dramatichno napetostjo in poetichno slikovitostjo opishe Javornik, ki je po drugi svetovni vojni zhivel kot politichni emigrant po bivanju v Rimu in Trstu od leta 1960 v Zdruzhenih drzhavah Amerike in tam leta 1986 umrl, svoj tedanji vzpon na visoko ognjenishko goro: »V desetih minutah se odpre pred nami petnajst kilometrov shirok lijak s strahotno razdrapanimi robovi, koder pleshejo vijolichaste sence. Na robovih gorijo vsenaokrog shibki ognji — chudno, da lazijo tam po golem chrnem, rjavem, rdechem, vishnjevem kamnu, po razdrapanih poljih rumenega, votlega skalovja pastirji in ovce ...« Javornika in oba njegova spremljevalca zajame na vznozhju ognjenika noch. Prenochijo na topli, ognjenishko segreti zemlji, toda zrak je na gori ponochi mrzel in rezhe do kosti. Zjutraj se hribolazci pozhenejo v zadnjo strmino: »Udiramo se v soliter, v mehko zhveplo, ogibamo se vrochega kamenja ... Na vrhu zhvizhga pijan jutranji veter, da bezhimo pred njim v vroche zavetje dushljivega zhrela ...«
Tudi veliki nemshki raziskovalec Alexander von Humboldt, ki se je na svojem objadranju sveta zadrzheval med 19. in 25. junijem 1799 na Tenerifeju, se je vzpel na El Teide 22. junija tistega leta. Slavni popotnik je stanoval v chasu svojega kratkega bivanja na otoku v vili Sitio de la Paz v Orotavi pod vznozhjem ognjenika. Uzhival je chudovitost pestre pokrajine, o kateri je menil, da je enkratno dozhivetje, ker se ni niti v gorah Peruja ali Mehike srechal s tako raznovrstno in vseeno harmonichno podobo narave.
Danes, vech kot dvesto let po Humboldtovem obisku otoka in skoraj osem desetletij po Javornikovem vzponu na El Teide, je tam precej drugache. Pestrost pokrajine pri Orotavi je danes napolnjena s sicer she vedno za oko prijetno zeleno-rumeno monokulturo bananinih nasadov. Na ognjenishki stozhec El Teideja vodi namesto nekdanjih oslichkov za najbolj shibke na vishino 3550 metrov posebna vzpenjacha, od tam pa se je treba na sam vrh podati pesh, kar pa priporochajo predvsem v zimskem chasu, ko velikokrat divjajo mochni vetrovi, le izkushenim gornikom. Poleg tega je zaradi varovanja narave dostop na vrh omejen in mozhen le za stopetdeset obiskovalcev dnevno s posebnim dovoljenjem, ki si ga je treba osebno nabaviti v glavnem mestu Santa Cruz.
Ko so otoke zacheli v 15. stoletju osvajati Shpanci, so se morali spopasti s prvotnim belopoltim prebivalstvom, ki je bilo ochitno po izvoru sorodno berberskim plemenom v Severni Afriki. Na otokih so zhiveli kamenodobno in
popolnoma odrezano od sveta, vendar je ochitno, da so se tod naselili zhe vech sto let pred Kristusovim rojstvom v vech valih s semeni zhitaric in drugih za prehrano uporabnih rastlin skupaj z ovcami, kozami, svinjami in psi, ki so jim poleg obrezhnega ribolova, skromnega poljedelstva in plodov iz narave omogochali prezhivetje. Niso bili mornarji in med prebivalci posameznih otokov skoraj ni bilo stikov, ker se z majhnimi cholni niso podajali na odprto morje. Zhiveli so v nekakshnem agrarnem komunizmu. Prebivali so v s slamo pokritih ilovnatih kochah, she vech pa v votlinah, ki so raztresene po vseh otokih. Shpanci so jih poimenovali Guanchi, kar pa je bilo v resnici ime le za prebivalce otoka Tenerife, saj je sestavljeno iz dveh prvotnih besed (guan — sin; Chenerfe — Tenerife). Na posameznih otokih so namrech govorili razlichne jezike in se zdruzhevali v razlichne rodovne skupnosti z razlichnimi imeni. Leta 1464 je poskushal Diego de Herrera v imenu shpanskega kralja s pogajanji pridobiti prebivalstvo, da se na miren nachin podvrzhe shpanski nadoblasti in se pusti pokristjaniti, vendar mu to ni uspelo. Majhno shpansko trdnjavo v blizhini glavnega kraja La Laguna (kjer je nekoch bilo, kot pove ime, sladkovodno jezero) je devet rodovnih poglavarjev v hitrih bojih zavzelo in razrushilo, shpanski poveljnik pa je zbezhal z otoka. Domachi tenerifski jezik je ob koncu 16. stoletja izumrl. Ko ne bi dominikanski pater Alonso Espinosa zapisal nekaterih tenerifskih domachinskih besed in opisal zhivljenjskih nachinov prvotnega prebivalstva, ne bi vedeli o tedanjih prvotnih gospodarjih otokov skoraj nichesar. Dominikanec omenja, da so domorodci chastili razlichne bogove ter imeli duhovnike in duhovnice. Ime El Teide naj bi v jeziku praprebivalstva pomenilo Strashno ali Peklensko goro. Ochitno so prvotni domachini v preteklosti dozhiveli vech hudih izbruhov vulkana. Peklenskemu bozhanstvu na ognjeniku so se upirali dobri bogovi, zato so jim prebivalci prinashali darila, da bi jih varovali.
Guanchi, ki so bili povprechno za kar 10 cm vishji od Shpancev, ki so tedaj merili 150 ali 160 cm, so se v dobrih sto letih spojili z novimi prishleki, che niso zhe prej padli v bojih, bili prodani v suzhnjost ali umrli za raznimi novimi boleznimi, ki so jih prinesli na otoke shpanski osvajalci.
Maja 1494 se je novi shpanski poveljnik Alonso Fernandez de Lugo, ki je zasedel Gran Canario, podal s pomozhnimi chetami domachega prebivalstva, ki je prestopilo na njegovo stran, najprej na La Palmo, ki jo je hitro osvojil. Od tu je skushal zavzeti uporni otok Tenerife, vendar je tamkajshnji plemenski poglavar (mencej) Belkomo odklonil vsakrshen kompromis. Poglavarjev brat Tinguaro je v ozki dolini pri naselju Orotava s svojimi bojevniki, oborozhenimi s kamni ter z lesenimi in kamnitimi kiji, bati in sekirami, obkolil shpansko vojsko, ki se je izkrcala na otoku, in ji zadal smrtni udarec. V bojih je padlo dva tisoch Shpancev in samo nekaterim posameznikom se je posrechilo pobegniti na varno. Nekaj mesecev zatem je isti de Lugo she enkrat napadel otok Tenerife. Tamkajshnji plemenski poglavar pa je zdaj zaradi prvega uspeha podcenjeval shpansko vojashko moch in se pri tem silovito zmotil. V zadnji izgubljeni vechji bitki proti Shpancem 14. novembra 1494 je padlo okoli petnajst tisoch Guanchev. Toda shele dve leti za tem, 25. decembra 1496, se je dokonchno odlochila usoda Tenerifeja in vseh Kanarskih otokov.
Shpanci so se najprej utrdili samo v severnem, hladnejshem, a tudi bolj rodovitnem in vodnatem predelu otoka Tenerife, medtem ko so na sushnem in toplem jugu (kjer se danes zaradi sonchnega in vse leto toplega podnebja shirijo velika turistichna naselja z modernimi hoteli in shtevilnimi zabavishchi) she dolga desetletja zhiveli prvotni prebivalci dokaj samostojno. Neki tedanji shpanski kronist porocha: »Na otoku zhivi vech sto Guanchev, med njimi veliko za boj sposobnih mozh. Pasejo koze, ovce in svinje. So leni in jih ni mogoche uporabiti za nobeno delo. Ves chas se s svojimi chredami selijo sem in tja. Premikajo se med polji in dolinami, zhivijo tam v votlinah in v hribih. V naselja nochejo priti. Kradejo nam zhivino. Mnogi pobegli suzhnji se skrivajo po soteskah in v prepadih pod ognjeniki, klatijo se po gozdovih in po votlinah ...«
To velikokrat kruto shpansko osvajanje in pokristjanjevanje prvotnega prebivalstva je dandanes vech ali manj pozabljeno, cheprav je v zadnjem chasu nekoliko bolj kritichno dokumentirano v muzejih novega glavnega mesta Santa Cruz in v nekdanji prestolnici La Laguna, iz katere so tudi Shpanci shtiristo let upravljali otoke. V Laguni se popotnik na vsakem koraku lahko srecha s starimi barochnimi palachami, cerkvami in samostani iz zachetka 16. stoletja. Tu stoji tudi prva in do nedavnega edina univerza vseh Kanarskih otokov, ki so jo ustanovili po narochilu papezha Klemna XI. leta 1701. V katedrali de Los Remidios je pokopan osvajalec otokov Alonso de Lugo.
Zanimivo pa je, da mnogi danashnji shpanski prebivalci otoka menijo, da so nekaj posebnega, svet zase, ki se lochi od preostale evropske Shpanije. Sklicujejo se na stari predshpanski Tenerife in poudarjajo, da so tinerfenos, v katerih se pretaka kri pogumnih Guanchev. Pred muzejem v Santa Cruzu stoje kipi njihovih zadnjih plemenskih poglavarjev — »mencejev« Benkoma, Beneharoja, Pelikara, Pelinora in drugih. Norveshki arheolog Thor Heyerdahl, ki je s svojim iz papirusa narejenim cholnom, imenovanim Ra, prek Kanarskih otokov preplul oceanske razdalje med Prednjo Azijo in Juzhno Ameriko, je menil, da je bila Amerika odkrita zhe mnogo pred Kolumbom. Zaradi arheoloshkih najdishch z nekakshnimi majhnimi piramidami pri Guimaru na vzhodu otoka Tenerife in zaradi odkritja grobov z mumificiranimi mrlichi je bil preprichan, da je njegova domneva resnichno dejstvo. Nekateri arheologi so potegnili kulturoloshki zgodovinski lok, ki vodi od staroegipchanskih piramid v Afriki prek Kanarskih otokov do piramid indijanskega rodu Maja v Ameriki. Cheprav Guanchi niso bili pismeni, so na Tenerifeju odkrili kamnite arheoloshke spomenike z napisi, ki spominjajo na tiste, ki so jih nashli v Libiji. Shpanci so na Kanarskih otokih najprej gojili sladkorni trs, ki je sprva prinesel veleposestnikom velikanske dobichke, vendar jih je konec 16. stoletja premagala konkurenca velikih sladkornih plantazh v Braziliji in na Antilih. Tedaj so se zacheli posvechati vinogradnishtvu, ki je cvetelo skoraj do konca 19. stoletja. Vino so izvazhali predvsem v Anglijo, kjer je bila posebno priljubljena tenerifska malvazija, vendar so razne bolezni, plesni in medena rosa unichile vinogradnishko produkcijo. Danes na Kanarskih otokih, s katerih se je prebivalstvo zaradi gospodarskih kriz vedno znova selilo s trebuhom za kruhom predvsem v Juzhno Ameriko, she posebej na Kubo in v Venezuelo, gojijo predvsem banane, najvech dobichka pa prinasha seveda turizem.
Otoki so od nekdaj trpeli zaradi piratskih napadov in pustoshenja. Zlasti Anglezhi so jih na vse mogoche nachine skushali zasesti in na otokih uveljaviti svojo nadoblast, vendar so jih Shpanci vedno znova odbili. Dva najslavnejsha morska razbojnika, kapitan Hawkins in sir Francis Drake, sta klavrno kapitulirala pred Tenerifejem. Zadnji polom je tu dozhivel leta 1797 britanski admiral Nelson, ki je v bitki za Tenerifeja izgubil desno roko. V Vojashkem muzeju v Santa Cruzu je razstavljen slavni top El Tigris, iz katerega so iztrelili kroglo, ki je razmesarila admiralovo roko.
Vojashki guverner Kanarskih otokov in poznejshi »generalni poveljnik shpanskih oborozhenih sil in vodja Shpanije« Francisco Franco, ki je bil na otok Tenerife kazensko premeshchen, je 17. junija 1936 pri kraju s pomenljivim imenom Esperanza v blizhini La Lagune sprozhil vojashki udar in zachel drzhavljansko vojno proti republikanski shpanski vladi, da bi preprechil »shirjenje brezbozhne komunistichne kuge po Shpaniji in Evropi«. Otoke si je njegova fashistichna falanga pokorila v treh dneh. Iz Santa Cruza de Tenerife se mu je zelo hitro s pomochjo nemshke legije Condor posrechil preboj na juzhni del Shpanije. Sledila je krvava shpanska drzhavljanska vojna, ki je zasekala v shpanski narod velike rane, ki se she do danes niso popolnoma zacelile. General Franco sicer ni vech prisoten kot nekoch na vseh koncih in krajih. Njegove nekdanje ulice so preimenovali po drugih osebnostih in marsikje so odstranili caudillove kipe. Kljub temu se generalissimus tu in tem she prikazhe kot kip ali spominsko obelezhje iz polsence kakega parka. Nova Shpanija si zheli pomiritev v nachinu sprave med nekdanjimi nasprotniki. Monarhija in do sedaj mochno priljubljeni kralj, ki pa je v zadnjem chasu zashel v vidno osebno krizo, naj bi bila pomirjevalni temelj, okoli katerega se zbirajo vsi kontrahenti moderne pluralistichne druzhbe.
V chas frankistichne diktature je postavil dogajanje svojega leta 1973 prvich objavljenega romana Mararia najvidnejshi pisatelj Kanarskih otokov Rafael Arozarena. To delo velja za mojstrovino sodobne shpanske knjizhevnosti. Tragichna zgodba o nenavadni zhenski sredi nezadostne in zaostale druzhbe ter eruptivne narave je arhetipichna podoba tradicionalne mentalitete Kanarskih otokov. Avtor tega pomembnega romana se je rodil leta 1923 v glavnem mestu Santa Cruz na Tenerifeju. Napisal je vech modernih pesnishkih zbirk in romanov in soustanovil kanarsko pisateljsko zdruzhenje FETASA. Leta 1988 je Arozarena prejel otoshko literarno nagrado Premio Canarias. Umrl je leta 2009. Mararia je eksemplarichni roman z veliko izpovedno mochjo. V ospredju je zgodba o nekoch najlepshi zhenski vulkanskega otoka Lanzarote. Cheprav se okrog nje suchejo vsi moshki, nikoli ne dozhivi resnichne ljubezni in nameravana poroka z nekim moshkim se razdere v zadnjem trenutku. V tragichni nesrechi na morju izgubi svojega nadvse ljubljenega sinchka, zato se ji postopoma omrachi um. Arozarena je roman napisal po resnichnih dogodkih. V shtiridesetih letih prejshnjega stoletja je bil namrech zaposlen kot telegrafist v kraju Femes na otoku. Lanzarote je dozhivel kot »strashno zmes kamenja in zvezd«. V temnih nocheh na otoku, ki je bil tedaj she skoraj povsod brez elektrike, je spoznal »goli svet, v katerem se nich ne zgodi, svet, ki se pochasi utaplja v sence neskonchne, prazne nochi ...«. V osemnajstih poglavjih je osvetlil usodo nesrechne Mararie iz
razlichnih zornih kotov. Prislushkoval je pogovorom prebivalcev in poslushal na razlichne nachine pripovedovano zgodbo o zhenski, ki je s svojim izzivalnim in nenavadnim zhivljenjskim nachinom motila tedanjo »moshko druzhbo«. Roman bi lahko bil primerno berilo za brezskrbne turiste, ki se sonchijo na obalah Kanarskih otokov, ne da bi spoznali dejansko in v resnici zaradi tezhkih zhivljenjskih razmer velikokrat trdo podobo geniusa loci, v katerem se nahajajo.
Rafael Arozarena je napisal tudi roman Pivo iz rdechega zrnja (Cerveza de grano rojo), v katerem se je zelo priblizhal modernistichnemu asociativnemu nachinu Jamesa Joycea in estetiki francoskega surrealizma. S tem je skushal shpansko knjizhevnost preoblikovati na notranje literarni nachin. Pripoved je v drznih asociativnih preskokih s shtevilnimi besednimi igrami ter z radikalnim prepletom realnega in irealnega postavil na novo raven, na kateri je skushal presechi pozitivistichno-realistichno strukturo pripovedovanja, vendar je s tem ponekod mochno obremenil razumevanje teksta.
Porochilo o treh umetnikih, dveh pesnikih in kiparju, na otoku Tenerife v chasu Francove diktature kmalu po koncu druge svetovne vojne je Arozarena povezal s skromnim zhivljenjem tedanjega chasa. Hrepenenje po ustvarjalni svobodi se pri mladih umetnikih zaradi pomanjkanja realnih mozhnosti razblinja v svetu imaginacij, v arhaichnih ritualih majhne ribishke vasi in v presezhni elementarni velichini morja. Ustvarjalni zagon umetnishke trojice se ob tem sicer vedno znova vzpenja v visoko sanjarjenje, vendar hitro pade v obup in razocharanje. Roman Pivo iz rdechega zrnja je zanimiv dokument o umetnosti v chasu prisil in diktature. Leta 1936 v Santa Cruzu rojeni Alberto Vázquez — Figueroa je v chasu Francove diktature iz politichnih razlogov zhivel s starshi v Severni Afriki. Povezal se je s Tuaregi in o njih napisal vech zanimivih romanov (med drugim je posebno uspel z romanom Tuareg). Po vsej Shpaniji je poleg tega zaslovel z napetimi pustolovskimi romani. Danes se mochno uveljavlja leta 1954 v Santa Cruzu rojeni Sabas Martín. Pishe liriko, prozo in tekste za gledalishche. Njegovi teksti so vkljucheni tudi v dvojezichno shpansko-nemshko antologijo kanarske literature Caprichos de mar (Muhavosti morja). Na Kanarskih otokih, ki jih obiskujejo v veliki vechini britanski in nemshki turisti in kjer poleg angleshkih chasnikov med drugim izhajata dva nemshka tednika, zhivi tudi nekaj angleshkih in nemshkih avtoric in avtorjev. Ti so poleg turistichnih prirochnikov objavili vech pustolovskih knjig o praprebivalcih otokov ter nekaj pustolovskih in gornishkih romanov o vzponih na otoshke ognjenike. Med nemshkimi pisci je zelo znana Irene Borjes, ki je med drugim napisala napet kriminalni roman Tod am Teide (Smrt na Teideju).
Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I - LIZBONA (SRP 83-84/2008); II - MALLORCA (SRP 85-86/2008); III- FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV- PRAGA (SRP 89-90/2009); V - RIM (SRP 91-92 /2009); VI - BENETKE (SRP 93-94/2009); VII - BARCELONA (SRP 95-96/2010; VIII - RODOS (SRP 97-98/2010); IX - PARIZ (SRP 99-100/2010; X - MALTA (SRP 101-102/2011; XI -BRATISLAVA (SRP 103-104/2011); XII - BUDIMPESHTA (SRP 105-106/2011); XIII - BERLIN (SRP 107-108/2012).
Rajko Shushtarshich
ENDOFAZIJA III
Iz metastvarnosti — neposredna dejstva zavesti ter nasha vsakdanja stvarnost
»Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu,
celo ko je to okrasheno, nel...«
Etienne de La Boetie1
Pa vendar se vsak ples za vsakega plesalca nekako koncha, bi za konec najinega
pogovora (v Endofaziji II) 2 pripomnil Henri (je menil Shus):
HENRI Na Etiennov zakljuchni moto torej stavish veliko; ali ta ne izkazuje bolj tvoje vere in upanja, kot pa neposredna dejstva tvoje zavesti?
SHUS	Z Etiennom sem pogovor zachel zhe v prvi shtevilki Revije SRP 1/2,
z njegovim napotkom zhelim okrasiti smoter Revije SRP 111/112. Nichesar mi ni bilo treba verjeti, nichesar predpostaviti, nichesar dokazovati, ker neposredna dejstva zavesti, o katerih govori, so vsakomur neposredno preverljiva.
HENRI (se poshali) Upajva, da je tako. Le da je malo teh, ki jih preverjajo.
SHUS	Sicer je vse le ples senc — ko sence odpleshejo svoj zadnji ples?
HENRI Ne, ne, to pusti, pravi odgovor je oseben.
SHUS	Moj ples, natanchneje recheno — bolj poplesavanje moje sence, se
koncha tako kakor ples vsakogar; tako, kot sem zhivel, tako ...
HENRI Bom vprashal drugache, je imel ta ples zate smoter, ti je bil v radost?
SHUS	Radostilo me je, da smo preostali sodelavci, skupaj z novimi,
izpolnili dvajsetletni program revije.
HENRI V spisih, ki si jih oznacheval za utopije, si vendarle nakazoval nekoliko dolochnejshe okvire.
SHUS	Marsikaj se mi je napletlo v ta splet.
HENRI Na primer?
SHUS	Na primer: globalni bilingvizem, to je, da bi imel vsak narod svoj
govor in jezik in pisavo, da bi ga ne izrival noben drug jezik-govor, ker bi hkrati vsi na planetu imeli she en skupen globalni jezik; pa she slovensko pisavo za Slovence, pisavo, ki temelji na latinskih znakih, kot smo jo nekoch zhe imeli — danes vsaj za tiste, ki bi jo hoteli; temu bi dodal she mojo utopichno zheljo, da bi seme SRPa nekoch
vzklilo.
HENRI Nihche ti ne prepoveduje svobode misli in pisanja, Revija SRP redno izhaja, in poleg je she slovensko-angleshka revija Lives Journal ... Mar to ni dovolj, tega ni mogoche kar tako, enostavno zavrechi.
SHUS	Srchno upam, da ne, a dandanes je vse to sistematichno spregledovano.
HENRI Potemtakem ti je do institucionalnega priznanja povrshinskega jaza vech, kot si sebi pripravljen priznati.
SHUS	(v vidni zadregi, momljaje) Saj pravish, da globlje sebstvo tvori s
povrshinskim jazom eno in isto osebnost. Vchasih me zanese v to smer, posebej ko gre za nashe mistvo.
HENRI (nagajivo) Na primer, v tvojih Pismih zavednim Slovencem. V njih vendarle izrazhash nek cilj, ciljev pa ne marash. Omejiva se raje na delokrog revije. Kaj ste v resnici hoteli?
SHUS	Iskali smo odtenke dushe in iskre duha.
HENRI In koliko tega ste nabrali?
SHUS	To bodo, che bodo, razbrali kasnejshi bralci-zapisovalci; pochakati
velja kar nekaj deset let, vsaj dotlej, ko bo premenil sistem. Prej pa bi bilo glede tega nesmiselno karkoli prichakovati, vnaprej bi bilo ujeto v zamegljevalne razprave sistemskih vlogoslovcev. Meni osebno pa bi zadoshchal en sam bralec-zapisovalec.
HENRI (hudomushno) Enega zhe imash.
SHUS	(se izgovarja) Za vsak primer. Obchasno sam sebe preberem, kaj
ponovim, kdaj tudi ponovno zapishem. Od nekdaj pa je bilo tako: Od enega zapisovalca do drugega,
sogovornika zunaj chasa, prav zanj; tako je zhivela, se ohranjala;
in prezhivela veliko grbov, zastav in drzhav, in vseh vrst krizhev — simbolov mochi.
HENRI (doda) V svetu senc!
SHUS	In v vmesnem svetu — v svetu paralelne stvarnosti — tudi!
(Paralelna stvarnost je Shusu v igri Paralelna igra administrativni ali zapisnishki parastvarnosti pomenila vse: vse bistveno, tisto, chesar nikakor ni mogoche izpustiti, zamolchati, ne da bi s tem zmalichili resnico v navadni stvarnosti.)
HENRI Naj bo tako, ker si jo res dobro zastavil. Pojasni jo torej she enkrat,
ampak kolikor mogoche kratko — to svojo Paralelno stvarnost — ker o njej si izchrpno porochal zhe v dveh spisih.
SHUS	(premisli, in se, resda tezhko, odlochi za njeno predstavitev iz igre)
Paralelna stvarnost, ki stvarni stvarnosti igrivo sledi, jo razkriva, je samo v pomoch dramaturshkim teamom za lazhjo razchlenitev in uprizoritev oz. neuprizoritev kochljivih prigod nastopachev. Sicer pa sta zame v igri Paralelne stvarnosti le dva igralca. Eden je individuum svobodne volje, drugi igralec pa je igra usode. Igra je v tem, da se posameznik neprestano poigrava s svojo svobodo, vechinoma na rachun svoje slave; se svobodi odreka, vchasih se ji izmika v korist (determinizma) vloge. Zato pa se obchasno z njim grdo poigra usoda. V Paralelni stvarnosti se namrech (bistveni) dogodki dogajajo sochasno. Le po neki napaki transcendence, v neki chudni zanki chasa lahko posameznik (individuum) vidi. Che se dovolj poglobi, poduhovi ali dovolj vzhivi vanjo, vidi, kaj se bo v navadni stvarnosti zgodilo, ker se je v paralelni stvarnosti zhe zgodilo oziroma se pravkar dogaja. Ochitek, da so v igri zhenske vloge zapostavljene, premalo usodne, je povrshen. Saj je usoda, tudi ko je pojmovana kot politika, zhenskega spola.
HENRI (ga zbode, a ne v zhaljivem tonu) Za tvojo predstavitev vmesne stvarnosti to ni neprichakovan izbor, je namrech zhe v obeh predhodnih spisih o njej.
SHUS	Vsaka drugachna predstavitev bi bila daljsha, lahko bi se vlekla,
razvlekla v navadno stvarnost.
HENRI (odvrnene) Niti ni slaba utemeljitev, za ta izbor namrech ...
Zdaj pa she ti meni povej, kaj te je tako vznemirilo v mojem eseju? A na kratko, v nekaj besedah.
SHUS	(ne lochi vech dobro med sogovornikoma, kdo koga sprashuje,
kdo komu pojasnjuje, on Henriju ali Henri Shusu, a ve, da tako
prezhemanje misli za endofazijo ni nenavadno)
She najbolj me je vznemirila — ganila ideja svobode — svoboda kot
neposredno dejstvo zavesti, in pa ideja prezhemanja dejstev zavesti —
beseda prezhemanje. Ali lahko povzamem tvoje besede in moj
komentar?
HENRI (Ne reche nichesar.)
SHUS	(to razume kot privolitev, zato povzame torej svoj prvi poskus
afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz Eseja o neposrednih dejstvih zavesti.) 3a
Rajko Shushtarshich
O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
(Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz "Eseja o neposrednih dejstvih zavesti")
a ne gre %a chas, ampak %a dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihchejih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo, che on to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
Nerad se sklicujem na avtoritete, kot je to navada v akademskih krogih, vendar v tem primeru je obravnavano vprashanje tako pomembno in hkrati v nashem chasu in prostoru tako neprimerno, da bom glavno breme prevalil na sogovornika: Henrija Bergsona. Na ta nachin bom morda z nekaterimi vzpostavil komunikacijo, ki je brez njega ne bi mogel. Tema pogovora med vami, Henrijem Bergsonom in mano, che naj bo komunikacija kolikor toliko zadovoljiva, nam mora biti blizu, to je poglobiti se moramo vanjo, v idejo svobode, ki je vrednotam bistvena. Navadno se pred bralca v takem primeru postavljajo tale vprashanja:
Ali se je bralec, njegov jaz, pripravljen poglabljati v idejo Henrija Bergsona, njegov jaz, njegovo sebstvo, svojskost?
Ali sem to storil jaz, moj jaz? Poenostavljeno recheno, ali sem ga v bistvu razumel? Ali smo vzpostavili globljo komunikacijo od zgolj formalne, tisto, ki je za simboli in jo simboli le simbolizirajo?
Zelo radi pa bralci zamolchijo sebi in drugim temeljno vprashanje komunikacije, sporazumevanja, sorazumevanja, in to je:
Ali je res tako? A to vprashanje skepse, naj bo izgovorjeno ali neizgovorjeno, je stalno prisotno v komunikaciji. Ne ali je res tako v odnosu do idej v dialog vpletenih in nekoliko tudi drugih mogochih avtorjev, ki mu jih asociacijsko mishljenje venomer vsiljuje, ampak ali je res tako z gotovostjo, t.j. v odnosu do njemu lastne apriorne vednosti. On to zhe apriori ve. Za bolj skeptichne bralce pa bi rekel, da to vedo vsaj kot mozhnost. Chlovekov um ne more umeti nichesar, chesar v bistvu zhe ne ve. Intuitivno dojemanje je kot vzbujanje praspomina. In tako to velja za chlovekovo etichno intuicijo, "kategorichni imperativ". Chlovek ne more globlje vrednotiti nobenega ravnanja, ki ga sam v bistvu ni dozhivel. Za skeptika pa bi rekel, da je vrednotenje dejanja mogoche potem, ko se tako vzhivi, poglobi v ravnanje drugega, kot da bi bilo to njegovo lastno ravnanje. Ker v komunikaciji vechinoma posredujemo, izmenjujemo ideje, misli, obchutenja prek medijev (srednikov), kaj radi pozabimo, da smo bistveno vezani na posredovanje nashega povrshinskega jaza in da
posredujemo dejstva zavesti prek mrtvih simbolov, jezika v nashem primeru. Potemtakem ne bo odvech, che posvetim nekaj mrtvih besed jeziku in nachinu prevajanja teh simbolov v zhiva dejstva zavesti. Moje vodilo pri prevajanju mrtvih simbolov je takole:
Tisto, kar zhelim ujeti, je celota misli in globina ideje. Za stil jezika, ki je kljub svojemu mrtvilu nedvomno pomemben, nisem kaj prida nadarjen, nobenemu lingvistu bi ne mogel oporekati. Tudi prevod Henrija Bergsona je vsekakor lahko sporen, she posebej, ker ni prevod originala, ampak je prevod prevoda. Trdim, da to ni bistveno. Dodatno pa ga kazijo she oklepaji in podchrtavanja, ti so po moji krivdi in so bolj za skeptike in analitike, lepshe se prevod bere brez njih. Sprememb v prevodu nikakor ne bi mogel utemeljiti drugache, kot da to delam zgolj po obchutku, in morda bi me v tem podprl celo kak shirokogruden lingvist. Che pa bi vseeno skushal analizirati ta obchutek, bi dejal:
Posamezni simbol, besedo, tudi vech besed hkrati, je mogoche zamenjati, ne da bi pri tem sestavljeni simbol, stavek, ki izrazha zakljucheno misel, idejo, vrednoto utrpel shkodo, che se pri tem le drzhimo nekaterih principov. Preden navedem te principe, naj poudarim, da je za intuicijo to en in isti princip, ki mu sicer rechemo obchutek. To pa je tako le, che je bistvena zhiva misel in ne mrtev stavek.
Estetika misli, ki je pred estetiko simbola in jo ta skusha samo izraziti, lahko narekuje modifikacijo simbola. To je estetski razlog modifikacije simbolov. Razpoznavanje ideje je pred formalno jasnostjo simbola ali sestavljenega simbola, na primer stavka.
Etika intence simbola je samovolja simbola, natanchneje: navada. Shablona jezika ne more diktirati misli, ideje, vrednote, tega, kar je njeno notranje bistvo, kar jo rojeva. Etika misli je pred intenco simbola.
Ti trije principi pa se med seboj solidarno dopolnjujejo in nam pomagajo v izrazhanju svojih misli, idej, obchutenj. Pri prevodu pa je to nevarno pochetje, vendar tudi tu ne gre brez tega. Vedeti moramo, da nihche ne misli dvakrat iste misli in da je nihche ne bi mogel izraziti dvakrat na isti nachin. Kolikor pa k temu vendarle tezhimo, smo zhe zhrtve shablone svojega izrazhanja v svojem jeziku.
Che uvedemo v solidarnost treh principov na horizontalni ravni, to je pomembno, she njihove parne kombinacije, se stvari, simboli in pravila strahovito zapletejo: tezhimo k principu etosa spoznavanja in spoznavanju etichnega (kar ni isto), k lepoti etosa in etichni lepoti, k spoznavanju lepote in lepoti razpoznavanja. Toliko o horizontalni osi komunikacije.
Za vzpostavitev komunikacije pa je bistvenejsha vertikalna os v strukturiranju dejstev zavesti. Prodiramo v globinske sloje zavesti, poglabljamo se v najgloblje plasti nashega jaza, pri chemer se poglabljanje jaza v nadzavest bistveno razlikuje od poglabljanja v podzavest in njunega formaliziranega pristajanja na nivoju vsakdanje povrshinske zavesti nashega jaza.
Tako nekako, po tem analitichnem zapletu, ekvilibrizmu razuma, zopet pristanemo pri dejstvu, da celostne komunikacije ni mogoche vzpostaviti ne eksaktno ne analitichno,
ker je razumu nerazumljiva, ko zadeva v sfero sintetichnega uma, in se zopet prepustimo le "obchutku — intuiciji".
Che jezikoslovci v nasprotju z nami mislijo, da je jezik zhiv, potem najbrzh mislijo na to spreminjanje mrtvih simbolov, ki jih ozhivlja zavest, duh. Na tako misel z lahkoto pristanemo, saj je le simbolichna. Ne moremo pa pristati na misel, da bi chlovek, ki je bitje uma, mislil z besedami in stavki. Tako pochasi ni mogoche misliti ali tako hitro ni mogoche govoriti, pisati, peti, igrati, slikati. Che bi tako, do kraja sformalizirano mishljenje bilo sploh mogoche, bi bilo to mrtvo. Cheprav je mishljenje zhe umiranje vednosti (Platon v Simpozjonrf), pa je vendarle neizmerno bolj zhivo kot jezik, ta svet mrtvih simbolov. Do kraja sformalizirano sporochilo bi nichesar ne posredovalo, razen gore chrk in gomile papirja in zvokov brez pomena. Zdi se, da se hoche nasha civilizacija priblizhati ravno temu stanju do mere, kolikor je to le mogoche. Simbolno recheno, jezik ne more vzpostaviti diktata duhu jezika, razum pa ne umu. Che se to vseeno tako pogosto dogaja, se dogaja, ker je pach tako, da slon, ki je mochan, uchi vrabca letati, slavca pa she peti povrhu. Pridruzhijo pa se slonu she manjshe zhivali, ki imajo trsho kozho.
Kljuch vsake komunikacije je notranji govor (endofazija). Kot otroci smo se ga zacheli sramovati in odrasli so nas uchili vljudnega in praznega zunanjega govora, ki tako zelo malo pomeni. Vseeno pa se kdaj pa kdaj skrivoma pogovarjamo s sabo in chudno — takrat slishimo tudi druge.
Tako lahko tudi Henrija Bergsona prevajam, che nochem biti le mehanichni prevajalec, v odnosu do svoje strukture zavesti, njegov tekst mi je le vodilo, kam bom usmeril misli, kako bom poglabljal dojete ideje ali, drugache recheno, po katerih hodnikih zavesti bom hodil, kajti misli vsakogar uhajajo po svojih poteh, in che se nekomu vendarle pustim voditi, potem mi je ta blizu, in che se nekomu ne pustim voditi in ko se mu ne pustim voditi, mi je tuj. Vedno pa smo neposredni in pristni v odnosu do svoje strukture zavesti, le njo poznamo. In tako je bil Bergson, ko je mislil svoj esej, najprej v odnosu do strukture svoje zavesti. In od tam, od koder ve on, od tam vemo tudi mi, le zato je vsaka komunikacija sploh mogocha. Vendar ne pozabimo — govorimo o neposrednih dejstvih zavesti.
Uvod v poizkus predstavitve Bergsonove misli je nekoliko daljshi, ker zhelim z njim dosechi komunikacijo, ki bi vendarle presegla zgolj formalno logichno razpravljanje. Predvsem z njim ne razpravljam, ampak soglasham, skusham se z njim uglasiti. Rekel bi, da moj pristop k njegovi misli ni kritichen ali opozicionalen, chesar sem veliko bolj vajen, ampak izrazito afirmativen. Afirmativen pa je zato, ker nimam chemu oporekati, zopet pa se to nanasha na bistveno, in izbral sem za predstavitev to, kar je pri Henriju Bergsonu zame bistveno in nikakor ne menim, da je to nujno zanj bistveno ali da bi to moralo biti she za kogarkoli enako bistveno. To pa moram sedaj skushati kratko predstaviti z njegovimi besedami, she prej pa s svojimi:
Stanja zavesti so gotova in vsakomur preverljiva realnost, so apriorna dejstva. To pomeni, da imajo vechjo gotovost in neposredno preverljivost kot na primer posredovana dejstva, informacije, ki jih nismo in jih ne moremo neposredno preveriti. O takih posrednih dejstvih bo tako ali tako she prevech izgovorjenih besed. Cheprav
jih oznachujejo iste besede, je njihov pomen in izvor povsem razlichen, predvsem pa so nepreverljiva dejstva, so dejstva iz preprichanja in tudi njihova gotovost je gotovost iz preprichanosti. Intuicija prodira v stanja zavesti globlje, kot je to analitichnemu razumu sploh mogoche.
Svoboda je kljuchno dejstvo zavesti, je ideja, je pojem, je vrednota. Svobode ni mogoche definirati. Vrednote so stanja zavesti, ki so zanjo bistvena, vrednote zavest orientirajo. Vrednote so neposredna stanja zavesti, so entitete duha, so to, kar duh je. Lahko bi rekli, da so etichna komponenta idej ali etichna komponenta "estetskih vrednot". Strukturirajo se iz dveh subjektov: iz nashega globljega jaza — sebstva in iz nashega mi, pri chemer je vpliv nashega jaza na nash mi relativno majhen. Enako pa je v obrnjeni relaciji, ne moremo sprejeti nashega mi, che ga ne pomirimo s svojim osebnim jaztvom. Nash mi sprejemamo v individualni variaciji kot osebno vrednotno orientacijo. Razlika pa vseeno ostane. Vrednote strukturirata dva subjekta. Strukturira jih "moj" jaz in strukturira jih "nash" mi. In ta razlika je za oba bistvena. Iz sebe in svojega svojstva chlovek ne more, toliko, kolikor je nereduktibilno bitje, individualnost. Ostane pa tudi obcha veljavnost nashih vrednot, sicer jih tudi nash jaz kot takih ne bi razpoznal. Drugo pa je, che rechem, da vrednote strukturiram jaz in strukturirajo mi jih drugi, ker takrat mislim na svoj povrshinski, vsakdanji jaz, na vrednotni sistem tega reduciranega jaza — ega, in na institucionalni, socialno veljavni vrednotni sistem (ki sem ga obravnaval v knjigi Traktat o Svobodi ali vrednote sistema 4). Med vsemi vrednotami, orientacijami duha ali dushe — ne vem, zakaj bi moral biti ta simbol pomensko razvrednoten in reduciran — pa ima svoboda she prav poseben status. Tako tezhko jo je s simbolom izraziti. Tako polna ali tako prazna beseda je to: svoboda. Vendar smo si gotovi, da globlje ko prodiramo v stanje zavesti, bolj poln je njen pomen, blizhe smo njenemu bistvu, in vemo, da je v zvezi z vsemi vrednotami, idejami in da jim njena globina spreminja pomen, jim daje barvo in ton in smisel.
Opomba Shusa: Z gornjim uvodom Shus sicer ni bil prevech zadovoljen, tu in tam bi imel kaj pripomniti, Henri zagotovo she vech, a se je vzdrzhal vsakrshne pripomnje. Posebej she zato, ker bi zdaj tu moral nujno slediti Shusov povzetek Iz Bergsonovega Eseja o neposrednih dejstvih zavesti3.
(Skrajshanje povzetka nikakor ne bi bilo primerno, za predstavitev v celoti na tem mestu pa je preobsezhen, objavljen bo v nadaljevanju Endofazje IIIin objavljen je bil v Reviji SRP 39/40, 2000). V njem govori Henri sam zase!
http: //www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp39/henbe39 / onepo39.htm
(Henri na povzetke seveda ne odgovarja, Shusu pa se zdi, da nekaj bistvenega manjka;
o nechem, kar ga pogosto preganja — mu ne da miru, ga hoche she vprashati.)
HENRI (kot bi ga uslishal) Zakaj te tako vznemirja vprashanje smrti — o smrtnosti dushe?
SHUS	Bolj ko nam je blizu, bolj nas vznemirja.
HENRI Pogojuje to strah — pomanjkanje poguma, ali pa bolj rado-vednost?
Kajti ako prevech prevladuje prvo, se oddaljujete od vednosti, ako pa drugo, utegnete zgreshiti svoj smoter bivanja.
SHUS	Zdi se mi, da oboje, zdaj eno zdaj drugo, prezhemata se. Glede tega
si res nisem gotov.
HENRI Nisi gotov glede chesa? Bolj dolochno se izrazi!
SHUS	Mislim glede tega, ali po smrti dusha ohrani svojo individualnost?
HENRI Kaj bi pa sicer lahko she ohranila?
SHUS	Res bi tezhko nashel she kaj drugega, kar bi se mi zdelo bolj
bistveno.
HENRI Radovednost je nasploh lepa lastnost, to zhe moram rechi. A chudim se, da vas toliko vznemirja zhivljenje po smrti, bolj malo pa to, kar vam je na dosegu uma, in kar je pravzaprav ves smisel individuumovega bivanja.
SHUS	Ja, to je res chudno, zdaj mislim, da izvira ravno iz rado-vednosti.
Zhelja po vednosti onkraj dosegljivega je vechja od zhelje po vednosti, ki je dosegljiva, tako chudovita — in je sama po sebi chudezh.
HENRI Prehitevanje pa je za vednost pogubno.
SHUS	Ko zatavam — se povsem izgubim, potem se vracham nazaj k
pravilni predstavi: »pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo.«
HENRI Vrachash se k Sokratu oziroma Platonu in svojim sogovornikom zunaj chasa. Pri tem si zamolchal, skushal zatajiti oba(dva), ki sta bila zate najpomembnejsha sogovornika.
SHUS	Pisca prvotnih dveh gnostichnih evangelijev Janez Krtstnik in Janez
Evengalist sta mi bila dostopna le posredno, prek neznanega posrednika, pogovarjal sem se lahko le z neznanim zapisovalcem, mar ne? Od kod potem njemu ta vednost?
HENRI Hochesh rechi, da je za tebe ta neznani zapisovalec dojel resnico, in she vech kot njo: dojel je vednost iz gnoze ali gnozo neposredno — dve razlichni besedi za isti chudezh; zapisal jo je tako, da z gotovostjo lahko rechesh, da je to zate chudezh.
SHUS	Vendar je sporochilo shifrirano, ni lahko deshifrirati njegovega
zapisa. She bolj chudno pa je, odkod meni poprejshnja vednost, brez katere namrech ne bi nashel ne razumel in ne dojel bistva sporochila, kaj shele, da bi ga dojel v njegovi celostni podobi. Nikoli ne bom razvozlal, kako sem v resnici prishel do njiju.
HENRI Si poskushal?
SHUS	Nichkolikokrat. Vsakdanja razlaga, kako sem prishel do Janezovega
razodetja (to je Evangelija po Janezu), bi vechini zadoshchala; nekam logichno si slede analize, raziskovalna porochila, razprave, traktat, in potem »razodetje«. Vendar v resnici ni nobene logichne povezave, niti zakonitosti niti nuje ni v tem sosledju.
HENRI Kako pa je bilo v resnici?
SHUS	V resnici je bilo chisto drugache. V mestu Piranu na Jadranskem
morju sem imel privez jadrnice Ariadne. Nega vechera sem si pred spanjem dejal: »Nocoj si zastavim vprashanje. Che Oni so, bom nocoj sanjal o Njih, Njihov vrednotni sistem hochem vedeti.«
HENRI In she danes ne vesh, kdo so Oni in kakshen je njihov "sistem".
SHUS	Vem le to, to pa z gotovostjo, da to ni sistem. Je nekaj, kar je vech
kot katerikoli meni znani sistem.
HENRI In ta vednost ni ravno malo, a ne zanemarjaj dejstev, kot so prebliski intuicije uma.
SHUS	Hvala, Henri, le da meni tvoj svet niti malo ne poteshi moje rado-
vednosti o Njih.
HENRI Mimogrede recheno, tudi s Sokratom se nisi pogovarjal neposredno, pogovarjal bi se lahko kvechjemu s Platonom; tudi z mano se ne pogovarjash neposredno. Posrednik si ti sam, in moram rechi, da precej osamljen. Odgovor na tvoje vprashanje pa je: poprejshnja vednost ni poprejshnja, natanchneje, take vednosti ni. Vednost je v trajanju.
SHUS	Tezhko razumem. Potemtakem se ne pogovarjam s sogovorniki
zunaj chasa? Mar se pogovarjam le z njihovimi mislimi, idejami, vrednotami, in se dozdevno dotaknem tudi njihovih obchutenj? A teh chudnih nakljuchij je le malo prevech, da bi jih lahko kar tako sprejel kot verjetne razlage.
HENRI (hudomushno) Ta tvoj: »le« zagotovo ni primeren izraz. Tako si nakljuchno odprl moj esej na strani 102 in pismo nakljuchno pri Evangelistu Janezu. Tudi vse druge pomembne odlochitve v tvojem zhivljenju se ti zde bolj ali manj nakljuchne.
(potem pa resneje) Glede teh nakljuchij in vseh drugih, ki so bila za tebe resnichno pomembna, pa moram rechi, da jih je res veliko, in res so zagonetna. So te vsaj vzradostila?
SHUS	Nadvse so me prevzela. In kot sem zhe dejal, in kar je smeshno —
nekatera so me ganila do solz. Zdaj se mi vchasih zazdi, da sam ne bi zmogel ... Brez vseh teh nakljuchij bi te ne mogel slishati v svojem notranjem govoru. Upal sem tudi, da bom morda vsaj z nekaterimi v nashem mi-stvu vzpostavil komunikacijo, ki je sicer ne bi mogel.
HENRI Podlechi sentimentalnim reminiscencam seveda ni dobro, a je lahko kdaj pa kdaj za koga spodbudno. Poprejshnja vednost pa ni ne apriorna ne aposteriorna, ker sta obe v trajanju. Resnichni svet je v trajanju — dostopen z intuicijo uma:
»Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem.« (64)
SHUS	Svet senc nam je le navidezno bolj jasen in razumljiv. Mimogrede,
Sokratova smrt mi ne gre v skladno predstavo z njim, zdi se mi, da bolj odseva Platonovo zamisel velichanja drzhave. Sokrat bi se po mojem skromnem mnenju srechal s smrtjo (popil trobeliko) iz povsem drugih razlogov.
HENRI Katerih?
SHUS	Ravno nasprotnih, iz razocharanja nad svetom senc, posebej nad
drzhavo (institucijo, sistemom). Morda pa bi bilo za pravilnejsho predstavo o njegovi smrti treba dodati she to, da si jo je Sokrat zhelel iz rado-vednosti, iz silne zhelje po vednosti o tistem onkraj.
HENRI Individualnost zunaj chasa je nekoliko drugachna kot v svetu senc, povsem svojska je. Mar ne?
SHUS	Ta dvom me mochno razjeda.
HENRI Dvom je dober pomochnik, je tvoj shchit zoper lahkovernost, ki bi ti jo kdorkoli tezhko ochital. Glede neposrednih dejstev pa: ne gre za to, kako ali koliko si ji dojel; pomembno je, ali si jih zhivel.
NI KONCA! KJER CHASA NI, JE SAMO TRAJANJE
Predhodne objave:
1	Etienne de La Boétie, Prostovoljno suženjstvo /Propagandni dodatek - Étienna de La Boétieja/, Revija SRP 1/2, 1993
2	Rajko Shushtarshich, Endofazja II — O narodu iz metastvarnosti, Revija SRP 29/30, 1999
3	Henri Bergson, Esej o neposrednih dejstvih zavesti; /3a Rajko Shushtarshich, Poizkus afirmaaje neposrednih dejstev Zavesti po Henriju Bergsonu iz "Eseja o neposrednih dejstvih zavesti"/, Revija SRP 39/40, 2000
[Naslov originala: Henri Bergson: ESSAI SUR LES DONNÉES IMMÉDIATES DE LA CONSCIENCE uporabljen prevod: Henri Bergson: Ogled o neposrednim chinjenicama svesti; prevedel Feliks Pashich, Beograd 1978]
4	Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, Ljubljana (1992, 2001, 2006)
5	Rajko Shushtarshich, Endofazija I, Revija SRP 11/12 1995)
Damir Globochnik
HUMANISTICHNI ODNOS DO SVETA
Karel Zelenko je eden osrednjih predstavnikov modernistichne figuralike v slovenskem slikarstvu in grafiki. Na tega likovnika so vplivale predvsem zmerne variante modernistichne interpretacije chloveshke figure in predmetnega sveta, ki jih lahko zaslutimo v njegovi znachilni motiviki in tudi v osrednjih junakih kompozicij, kot so klovni in cirkusanti. Aktualni ali modni trendi ga nikoli niso zanimali v tolikshni meri, da bi jim podredil izpovedno noto svojega likovnega opusa. Vselej je ostal sposhtljiv do tradicije; to izprichujejo tudi samostojne interpretacije motivov, ki so jih sicer uveljavili nekateri velikani likovnega modernizma (poleg tujih avtorjev tudi Zelenkov akademijski uchitelj slikarstva Gabrijel Stupica).
Iz tega temeljnega ustvarjalnega vira izvirata tudi humanistichni odnos do upodobljenega sveta in vsebinska angazhiranost Zelenkovega slikarstva in grafike. Prva lastnost v harmonichni niz povezuje malone celoten Zelenkov likovni opus, druga pa prihaja do izraza v posameznih motivnih in simbolnih poudarkih, ki imajo pogosto hudomushen ali ironichen znachaj. Slednje zasledimo tudi v pomenski dvojnosti nekaterih likovnih podob, saj Zelenko lahko povezuje humor s trpkostjo, prijazni in norchavi motivi pa vchasih v sebi skrivajo groteskne poudarke. Zelenko do svoje raznolike motivike nikoli ni ravnodushen. Otozhni klovni, cirkushki artisti, pustne sheme, poulichni prodajalci, branjevke, zaljubljenci, mali ljudje, ujeti v urbanizirani in potroshnishki vsakdanjosti ali eksistencialni utesnjenosti, in drugi figuralni prizori so schasoma dobili arhetipski znachaj. Zelenko se k njim pogosto vracha, vendar vselej zazhivijo v novih formalnih in vsebinskih interpretacijah.
Za njegove grafike, izdelane v tehniki jedkanice, je znachilna risarska interpretacija upodobljene motivike. Zajemanje prostorskega vtisa z drobno linijo in rahlo stiliziranje motivike sta povezana z minuciozno obdelavo detajlov. Zelenka zanima izkljuchno chrno-bela grafika. Kontrast med risarsko linijo in belino neobdelane ploskve so pri slikarskih kompozicijah nadomestila sorazmerja barv, ki so temeljito preoblikovale vse dekorativne poudarke (npr. barviti shopki). Omeniti velja, da se je Zelenko intenzivno ukvarjal tudi s poslikano keramiko. Pester izbor barv, v katerem je edina stalnica modra barva ozadja kot odmev modrine neba nad nekdanjim ateljejem v Kamniku in nato neba v okolici istrskega Grozhnjana, je usklajen v uravnotezheno celoto. Tudi na slikarskih kompozicijah, naslikanih z odlochnimi in hkrati nezhnimi potezami, je Zelenko ohranil naklonjenost do detajla. Ni kompozicij brez chloveshke figure, vendar upodobljenim skupinam predmetov in okolju, ki nas vchasih spominja na gledalishko postavitev oziroma na oder z igralci, lahko pripade osrednja pripovedna vloga.
Karel Zelenko
LIKOVNA DELA /SLIKE/
1	Cvetlicharna, 1984, olje na platnu, 100 x 80 cm
2	Ljudje z lampijoni, 1979, olje na platnu, 92 x 73 cm
3	Loncharska delavnica v Grozhnjanu, 1984, olje na platnu, 80 x 100 cm
4	Kabinet ogledal — Lunapark, 1996, olje na platnu, 80 x 100 cm
5	Streljarna klobukov, 1982/1983, olje na platnu, 100 x 130 cm
6	Prodajalka sadezhev, 1991, olje na platnu, 100 x 120 cm
7	Chelist, 1996, olje na platnu, 80 x 100 cm
8	Druzhinski portret s psom / Avtoportret, 1999/2000, olje na platnu, 80 x 100 cm Naslovnica
9	Kozel, 2008, jajchna tempera na platnu, 135 x 100 Fotografije del: Boris Gabershchik, Tomazh Lunder
Karel Zelenko je bil rojen 15. septembra 1925 v Celju. Po Umetnoobrtni sholi v Ljubljani in Gradcu je shtudiral na likovnih akademijah na Dunaju in v Munchnu. Leta 1949 je konchal shtudij na Akademiji upodabljajochih umetnosti v Ljubljani (oddelek za kiparstvo, prof. Boris Kalin). Leta 1951 je konchal specialko za grafiko (prof. Bozhidar Jakac). Obiskoval je tudi specialko za slikarstvo (prof. Gabrijel Stupica).
Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, ilustracijo in poslikavanjem keramike. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1953. Med letoma 1954 in 1959 je poucheval na Sholi za oblikovanje v Ljubljani. Od leta 1959 je imel status samostojnega umetnika. Leta 1965 je bil med pobudniki in ustanovitelji Mesta umetnikov v Grozhnjanu, kjer je pogosto ustvarjal. Vechkrat je razstavljal skupaj s soprogo, kiparko in oblikovalko keramike Sonjo Rauter Zelenko (1918— 2010).
Prejel je vech domachih in tujih nagrad, med njimi nagrado Preshernovega sklada za grafiko leta 1964, nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1974 in odlikovanje z redom dela z zlatim vencem leta 1978. Njegova dela se nahajajo v zbirkah Mednarodnega grafichnega in likovnega centra, Moderne galerije in Muzeja novejshe zgodovine v Ljubljani in v drugih javnih zbirkah, pa tudi v shtevilnih zasebnih zbirkah v Italiji, Nemchiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Franciji, Srbiji in drugod. Zadnjo vechjo samostojno razstavo slik in grafichnih listov je imel konec leta 2011 v Galeriji Mihe Malesha v Kamniku. Zhivi in ustvarja v Ljubljani.
♦4
m
0 f £

V-
r
>9£

Damir Globochnik
KARIKATURE V CHASNIKU JUTRO (1910-1912)
Marca 1910 se je dnevnikoma Slovenski narod in Slovenec pridruzhil tretji dnevnik Jutro, ki ga je tiskala Uchiteljska tiskarna v Ljubljani. Evgen Lovshin (1895-1987), eden ustanoviteljev Jutra in voditeljev projugoslovanske revolucionarne organizacije Preporod, omenja, da si je novi slovenski dnevnik zadal naslednje
cilje: »List je postavil v svojem programu neodvisnost v domachi politiki na prvo mesto, dalje nepotrebnost po ustanavljanju nove stranke, vendar z %hejo, dati vech %hivljenja narodno-napredni stranki in zatirati klerikalizem kot najvechjo nesrecho za slovenski narod. V nacionalnem pogledu se je list boril za dobre odnose Slovencev do drugih slovanskih, posebej jugoslovanskih narodov, ker je menil, da so Slovenci samo sestavni del ene etnografske celote, ki se imenuje: ''slovanski jug'.« (E. Lovshin, »Spomini na preporodovska leta«, Preporodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 130)
Drugache kot oba predhodnika je bilo Jutro (jutranji list) naprodaj tudi v trafikah. List je poskushal prodreti do chim vech bralcev, ki so bili siti vechnih prerekanj med klerikalci in liberalci v Slovencu in Slovenskem narodu. Zato si je Jutro uspelo pridobiti velik kos medijske pogache. Pomagalo je tudi nachrtno objavljanje zanimivih novic z Balkana. Z izjemo vesti iz Beograda, ki jih je zhe nekaj let objavljal Slovenski narod, so se namrech o najnovejshih balkanskih dogodkih Slovenci lahko seznanili le iz protislovansko razpolozhenih nemshkih chasnikov. Beograjska pisma je za Slovenski narod pisal soustanovitelj Jutra, chasnikar Milan Plut (1881-1925). Med letoma 1899 in 1908 je zhivel v Beogradu, poshiljal dopise v Slovenski narod, sodeloval z razlichnimi srbskimi »iredentistichnimi« dnevniki in se leta 1904 mochno angazhiral pri prvi jugoslovanski umetnishki razstavi. Leta 1908 je deloval v urednishtvu Splitske svobode, leta 1910 se je vrnil v Ljubljano. Milan Pribichevich, brat Svetozarja Pribichevicha, ga je kot zaupnika iredentistichne organizacije Narodna odbrana poslal v Slovenijo z nalogo, da tod razprede njeno mrezho. V ta namen je bilo ustanovljeno Jutro, katerega izhajanje je omogochila tudi podpora Narodne odbrane.
»Obema ljubljanskima dnevnikoma se je zdel novi dnevnik nepotrebna konkurenca, zato sta gledala nanj s primernim preziranjem. Nasprotno pa si je novi dnevnik precej domishjal. Jutrovci' so posedali zpecher po kavarnah in so se bahashko ponashali. Zdelo se je, da imajo denarja dovolj in to je dalo povod za sumnichenje, ki ga tudi policija ni prikrivala,« se je spominjal dr. Ivan Lah (»Radikalno novinstvo pred vojno«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 168).
Jutro je napadalo katolishko stranko, njenega avstrofilskega voditelja dr. Ivana Shushtershicha in chasnik Slovenec. Tudi liberalna stranka in Slovenski narod nista bila
zadovoljna s pisanjem Jutra. Zhe kmalu je bilo Jutro delezhno ochitka srbofilstva. Temu se je pridruzhil tudi ochitek neresnosti, ker naj bi dnevnik predvsem s pomochjo senzacij privabljal bralce. Novi chasnik je bil zhe v prvem mescu izhajanja shtirikrat konfisciran, toda zaplembe so imele ravno nasproten uchinek. Jutro je pridobivalo vedno vech bralcev, tako da je lahko uspeshno izpolnjevalo svojo nalogo, saj se je zlasti slovenska mladina zachela vedno bolj orientirati v jugoslovanskem duhu. »Neodvisenpolitichen dnevnik« Jutro je bil »izrazito srbofilski Ust, ki je imel namen, razkrivati jugoslovensko vprashanje v pravi luchi« (Ivan Lah, »Kriza jugoslovenstva«, V borbi za Jugoslavijo, Ljubljana 1928, str. 101). Novinarji in sodelavci Jutra so bili: M. Plut, Cvetko Golar, Vitomir F. Jelenec, Vladimir Levstik, Radovan Krivic, dr. Ivan Orazhem, Ivan Lah, Franjo Pirc, I. Shkerlj in Viktor M. Zalar.
Jutro je najverjetneje prvi slovenski dnevnik, ki je objavil karikature; to mu je olajshala okolishchina, da je imela Uchiteljska tiskarna lastno litografijo. Na prvi strani 1. shtevilke srechamo karikaturo dr. Ivana Shushtershicha. Narisan je kot zhaba, na njegovem telesu je napis »V.L.S.« (Vseslovenska ljudska stranka). Karikaturo spremlja opozorilo: »Le napihuj se zhaba, bosh vsaj prej pochila.« Naslednja karikatura je objavljena v 19. shtevilki. Portretno karikaturo »Hamlet — dr. Mantuani« je narisal danes neznani risar, podpisan kot ».S.«. Karikiranca je predstavil z zhelvjim oklepom v roki. V komentarju je znamenitemu prvemu verzu iz Hamletovega monologa »Biti ali ne biti ...« zoperstavljeno mnogo bolj pritlehno razmishljanje dr. Mantuanija: »Kristijanske glave — ali zhelve?« V naslednji shtevilki je bila karikatura objavljena ponovno, tokrat z vprashanjem za bralce Jutra: »Kdo ve, zakaj je ravno ta: naletel ravno na zhelve — naj pove!« Na enega mozhnih odgovorov je bilo treba pochakati do 46. shtevilke: »'Sutor ne ultra crepidam' ali odgovor na svojechasno vprashanje: Zakaj je ravno ta naletel na zhelvine chrepinje. Ko je Apolonov brat Hermes bil star
4	dni, izlezel je iz zibeljke, ubil zhelvo ter iz nje chrepinje naredil zhelvo. (Kaj takega, v tako nezhni dobi, je bilo tedaj namrech samo bogovom mogoche). Nato je ukradel svojemu starejshemu bratu Apolonu 50 krav, izmed katerih je takoj dve zavzhil. Vrnil se je v zibejko, kakor bi se ne bilo nich zgodilo. Toda Apolo v svojem preroshkem duhu takoj zasledi mladega tatu, ga pelje pred ocheta Zena, mu odpusti pregreho, pogojno, da mu odstopi krasno donecho liro iz zhelvine chrepinje. Od takrat torej je postal Apolon bog glasbe in petja. Ali zdaj kapirate, g. urednik, zakaj je bash Apolon svojega dichnega 'jogra' dr. Mantuanija (Tako so pochastili slavnega ljubitelja zpelv ljubljanski akademiki) tako kruto navlekel? (Mislimo, da in si to tako tolmachimo: Dr. Mantuani je strokovnjak cerkvene glasbe, kot tak je bil na Dunaju, kjer bi bil lahko na vse veke ostal. Ker je pa ta svoj poklic zamenjal z ravnateljstvom dezhelnega muzeja v Ljubljani, se je njegov patron Apolon nad njim tako razjezil, da je zapustil svojemu smrtnemu uchencupri najdbi 'turshkih glav' na Shtepanji vasi nesmrtno blamazho na vse chase — Amen.)
5	tem mu je menda hotel rechi, s chemer se tudi mi strinjamo — 'Sutor ne ultra crepidam'.« (Ne supra crepidam sutor indicaret; lat. le chevlje sodi naj Kopitar /Presheren/ — tako je po Pliniju slikar Apel zavrnil chevljarja, ki je ocenjeval njegovo podobo; op. D. G.)
Umetnostni in glasbeni zgodovinar Josip Mantuani (1860—1933), ki ga je Slovenski narod oznachil kot »zagrizenega klerikalca«, je leta 1894 na Dunaju doktoriral iz umetnostne zgodovine in arheologije. Od leta 1909 je bil ravnatelj Dezhelnega muzeja v Ljubljani, pri katerem je vodil tudi arheoloshka izkopavanja. Dr. Mantuani si je na zachetku leta 1910 ogledal novoodkrite arheoloshke najdbe v Shtepanji vasi in je eno od lobanj odnesel s seboj. Chasnik Slovenec naj bi pri Mantuaniju dobil naslednje podatke o najdishchu: vech sto lobanj je v zemlji she iz turshkih chasov, Turki so namrech truplom odrezali glave in trupla zmetali v Ljubljanico, pasje kosti pa so od psov, ki so glodali odrezane glave (po: »Grobishche v Shtefanji vasi — Lobanje od Turkov poklanih kristjanov?«, Slovenec, 1910, sht. 56). V naslednji shtevilki Slovenca je bila objavljena nova Mantuanijeva razlaga najdbe: lobanje so pravzaprav zhelve, ki jih je najbrzh nanosila Ljubljanica z Barja (po: »Zagonetka o lobanjah reshena«, Slovenec, 1910, sht. 57). Mantuani ki naj ne bi poznal razlike med chloveshkimi lobanjami in zhelvjimi oklepi, je seveda postal predmet posmeha Ljubljanchanov.
Naslednja karikatura v 63. shtevilki Jutra si je za tarcho izbrala nadshkofa dr. Antona Bonaventuro Jeglicha, narisanega tik pred vstopom v Kranjsko hranilnico (Krainische Sparkasse). Hranilnica je bila v nemshkih rokah, medtem ko je v tem chasu zhe zrasla vrsta slovenskih hranilnic, vse od prve med njimi, ljubljanske Mestne hranilnice (1899), ki je zoper nemshko Krainische Sparkasse vodila hud boj. Slovenske hranilnice so bile v liberalnih rokah.
Na karikaturi v 73. shtevilki je risar ».S.« predstavil dr. Shushtershicha kot
»Modernega Chanteclera« (Chantecler, tj. Petelin — drama francoskega pesnika in dramatika Edmonda Rostanda iz 1910) oziroma kot »mogochnega klerikalnega petelina« na kupu gnoja.
Karikaturist Jutra je postal tudi Maksim Gaspari (1883—1980), ki je sicer najbolj znan kot slikar in ilustrator motivov iz kmechkega zhivljenja. Karikature je okrasil z drobno cvetlico, ki nastopa v vlogi skritega podpisa. V 78. shtevilki je Gaspari upodobil Kranjskega Janeza, ki prinasha denar v Krainische Sparkasse, iz katere gre ta v nemshke roke. Na dve Gasparijevi karikaturi naletimo tudi v shtevilkah 94. in 98. Jutro z izjemo najbrzh iz nekega cheshkega lista prevzetih ilustracij (sht. 269 in 270), ki so se norchevale iz razvratnosti menihov v poljskem samostanu v Chenstohovi, kjer je bila slovita bozhja pot, vse do konca leta ni objavilo nobene karikature vech.
Podoba mozhaka, ki bere Jutro, na naslovnici shtevilke 303 (prva shtevilka Jutra v letu 1911) je komentirala uspeh lista, ki je v drugo leto stopal z nekoliko vechjim formatom: »Zakaj se mo%h tako chudi? Prichakoval je smrt Jutra' pa je dochakal njegovo povechanje ...« V shtevilki 308 je sledila karikatura turshkega sultana, prevzeta iz beograjske Tribune. Po shtevilki 324 so dokaj pogoste Gasparijeve karikature.
Gaspari se je tokrat skril za chrko »B.«. V urednishtvu so najbrzh ugotovili, da karikature lahko koristno popestrijo njihov dnevnik.
V letu 1911 je Gaspari narisal vech portretnih karikatur. Zachel je z Ivanom Hribarjem oziroma z »Nashimi politiki«; v naslednji, 366. shtevilki, so se jim z Antonom Ashkercem pridruzhili »Nashi literati«, v 368. shtevilki z Rihardom Jakopichem »Nashi umetniki« in v 372. shtevilki z Miroslavom Malovrhom »Nashi zhurnalisti«. Toda Gaspari vseh portretnih serij ni nadaljeval enako intenzivno. V 439. shtevilki srechamo karikaturo lastnika in odgovornega urednika Jutra Milana Pluta, ki je uvrshchena med »Nashe zhurnaliste«. Ne manjka eden novinarjev Jutra dr. Ivan Lah v nekoliko shtevilchnejshi seriji literarnih ustvarjalcev. Zhe pred njegovo karikaturo (sht. 433) sta bila namrech objavljeni Gasparijevi karikaturi Otona Zhupanchicha (sht. 383) in Milana Puglja (sht. 393). Gasparijevo serijo portretnih karikatur je zakljuchila karikatura dr. Ivana Tavcharja (sht. 466), ki je uvrshchen med politike. Med portretne karikature sodi tudi karikatura nadutega in mogochnega Shushtershicha, ki je spremljala pesem »MI sami in samo MI« (sht. 369). Naslov pesmi se nanasha na geslo Vseslovenske ljudske stranke »Samo mi in mi sami!«.
Vzporedno s portretnimi karikaturami je Gaspari nadaljeval z risanjem politichnih karikatur, ki jih je Jutro dokaj strnjeno objavljalo zaradi aktualnih volitev. Zakljuchek volitev in poglobitev vrste tezhav pri chasniku sta najbrzh razlog, da nekaj chasa v Jutru ni bilo karikatur. Jutro je namesto njih objavljalo ilustracije, portrete in fotografije, ki jih je pridobilo pri kaki vechji tuji chasopisni hishi ali agenciji.
Jutro je do zachetka leta 1912 zashlo v nereshljivo financhno situacijo. Lastnik in glavni urednik Jutra Milan Plut, ki je bil nereden plachnik tiskarskih stroshkov, je zaradi Uchiteljske tiskarne, ki je zhe ves chas z nejevoljo gledala, da pri njej izhaja srbofilski oziroma iredentistichni list in mu je naposled odrekla podporo, preselil urednishtvo in upravo lista v Trst. Cheprav je izgubil vechino sodelavcev, se je she vedno trudil obdrzhati chasnik.
Rudolf Krivic je zapisal: »V chasu, ko je Milan Plut pripravljal izdajanje Jutra I, je bil ves prezhet od edinega ideala in cilja: vliti v nash narod prezir in sovrashtvo do Avstrije in ustvariti v njih misel, kako mochna in slovansko navdushena je Srbija in kako njeni drzhavniki in vojashki krogi komaj chakajo, da razbijejo Avstrijo, da omogochijo zdruzhitev s Slovenci, Hrvati in avstroogrskimi Srbi. To je bilo osishche njegovega mishljenja in pisanja. Pri organizaciji Jutra je bil popoln bohem. Brez trdnega gospodarjenja in brez rachunanja, poln samega navdushenja. V neprestanih denarnih tezhkochah, toda vedno odprtih rok za svoje sodelavce, dostikrat za sodelavce le v besedah. Odvisnega se ni mogel chutiti, zato se je otresal na vse pretege skupine, ki bi mu dale financhno pomoch, toda tudi nekoliko uzde njegovi navdusheni propagandi. Zaradi njegovega bohemstva, njegove zheje po neodvisnosti je moralo Jutro I gospodarsko umreti. Plut ni bil ne politik ne vzgojitelj mnozhice, temvech samo propagator neomejenega navdushenja za Srbijo in Srbe.« (Rudolf Krivic, »Kaj vem o Plutu in kako je bilo pri 'Dnevu'?«, Zhivljenje in svet, 1937, sht. 11, str. 177)
Trzhashko Jutro je poleg urednika Pluta povezoval z ljubljanskim Jutrom karikaturist Gaspari, ki je tudi tokrat nastopal anonimno (karikature je oznacheval s »kronico«). Jutro je prenehalo izhajati s shtevilko 771, v kateri je Plut mdr. zapisal tudi: »'Jutro' je mrtvo in she vedno se lahko zgodi chudezh, ono morda she kdaj vstane iz groba ...« Plut je zachel urejati tedensko politichno revijo Slovanski Jug, v Ljubljani pa je medtem Uchiteljska tiskarna zachela izdajati nov chasnik Dan.
Hamlet — dr. Manili) nI
Hamlet; Biti ali ne biti... Dr. Mantuani: Kristjanske glave ali žetve?
»Hamlet — dr. Mantuani«, Jutro, 1910, sht. 19
Ciril Gale
IZGINULA AVTORICA STRIPOV
V	svetovni zgodovini stripa so zhenska imena zelo redka, saj jih je mogoche preshteti kar na prste, nekaj primerov: Tove Jansson (finska Shvedinja, avtorica znanih likov »muminov«), Claire Bretecher (Francija), Lina Buffolente (Italija), Grace Drayton (ZDA); shele v novejshem chasu se v vechjem shtevilu pojavljajo tudi avtorice. Podobno, seveda v razmeroma manjshem obsegu, velja tudi za slovenski strip (npr.: v 60-ih letih je v Lj. dnevniku objavljala Danica Shraj). Eno od imen zhe polpreteklega chasa je Tanja Kloeckl (Jesenice, 20. 2. 1959), doma iz Lesc pri Bledu, v Ljubljani je konchala sholo za oblikovanje, nato se je ukvarjala z oblikovanjem, petjem in pisanjem zgodb, ki jih je tudi ilustrirala »za lastno uporabo«. V dnevniku Slovenske novice je objavila stripa: Tiho bodi, punchka! (23. 2. 1993 - 13. 4. 1993) in Vpajkovi mre%hi (17. 11. 1993 - 10. 1. 1994). Oba sta posebnost zhe po tem, da sta natisnjena v barvah, to je bilo tedaj v domachem chasopisju she bolj redko. Sta tudi dokaj obsezhna, saj vsak obsega po 42 tablojev, oblikovanih v modernejshem nepasichnem nachinu. Risbe v realistichnem stilu uchinkujejo estetsko, bolj ilustracijsko kot stripsko, z vechkrat okornim kadriranjem in neizrazito mimiko oseb. Tekst v oblachkih je v kurzivu, kar za strip ni najbolj primerno. Vsebina iz slovenske (kriminalne) sodobnosti je zanimivo zastavljena, tudi glede psihologije glavnih oseb, zgodbe pa so razvite brez posebne domiselnosti z bledim koncem. Kljub temu pa gre, gledano v celoti, za nedvomno izrazito avtorsko dejanje.
V	intervjuju s piscem teh vrstic (Jana, 14. 9. 1993, str. 7) je Tanja K. povedala: »Vedno sem si zhelela stripe, ki bi bili v barvah in vsak kader naj bi bil izdelan kot ilustracija v knjigi. Zanimajo me sodobne teme (...) Zelo rada rishem zhenske, poleg tega je erotika del vsakdanjosti in mochno gibalo dogajanj v resnichnem zhivljenju.« — Erotika, prepletena z nasiljem (zlasti moshkih do zhensk), je v jedru obeh njenih stripov. Pozneje ni vech objavljala, nanjo so pozabili tudi raziskovalci zgodovine stripa, ni omenjena v dosedanjih knjizhnih pregledih, predstavljena ni bila niti na obsezhni razstavi slovenskega stripa (Risba v stripu, Mestna galerija Ljubljana, jul. — okt. 2011). Njena nadaljnja zhivljenjska usoda ni znana, menda se je pred kakshnimi petnajstimi leti odselila v Avstralijo in od tedaj o njej niso prejeli nobenega glasu niti njeni najblizhji domachi.
P. S. Slov. novice so od prve shtevilke (14. 5. 1991; Primer izgubljenih jadrnic avtorja Cirila Zalozhnika, zanimiv poskus satirichne kriminalke s stilskim zgledom v stripskem Jamesu Bondu avstralskega risarja Yaroslava Horaka) gojile domachi strip; tu je najvech profesionalno solidnih del objavil Jelko Peternelj.
Tanja Kloeckl
TIHO BODI, PUNCHKA!
/iz stripa/
Slovenske novice, Ljubljana, 9.4.1993
Ivo Antich
JANEZ & JOVAN
/strip karikatura/
VSESTMN^KA ,„		"PON-UD&A,.,	SAJ\ KAHCkA BAH KAfC-KA C/ASA,.,	
janež & jovan (	¡1	II		V
Ivo Antich
EPIGRAMIZMI
SLOVENIZMI
(P)UTA
Od Primorja do Pomurja, med Kolpo in Kropo v krizhu neurja Matkurja »trzhi« pasjo lopo.
KOZHUH(O) VINA
Kdor se v gluhi lozi za dlako od dlak lochi, loza v vinski narkozi ga iz dlak izlochi.
DOM(O) VINA
Cvetna dolina, trizoba planina — v himni dom vina, Cvetka domovina.
GASILSKI DOM
Svetega Cvetka cvetocha dolina, koshchena kletka v pozharu spomina.
KPS-RKC
Najbolj kompletno nespravljive resnice so spravljene kar spretno v chrkah kratice.
BICIKLIZEM
Zadoshchenje florijanstva: obchutek nadbalkanstva. Mitropski biciklizem: dol-gor shizopedalizem.
»IGRIVE« PERSPEKTIVE (senchni ples)
Od vseh je pol aktivnih, od te polovice je pol brezperspektivnih, pol pa senc pasivnih.
KULTURNI DELAVEC
Kulturnishki zabushant in sprenevedavec, kruha odjedavec, deviant in strgan gvant.
TRANZICIZMI
PLAN(KE) ZA OSTANKE
Prehodna izbira ostanke pobira med svojo nekrozo in tujo narkozo.
MLAKA V TRANZICIJI
Zhaba zadene pravo: »Vsaka mlaka — kloaka, ne glede na zastavo, pod katero koraka.«
VE(N)DETA
Trans-identiteta kot trzhna vedeta: v striptizu Veneta je z rabljem objeta.
UMETNISHKA RESNICA
Resnica je nevzdrzhna: umetnost, ki ni trzhna, kot vsak parazit rachuna le na milost prorachuna.
COPATARSTVO
V	jugobratstvu manjshi brat je bil za brata copat.
V	evrobratstvu za brata je manjshi brat — ciabatta.
(O)BRAT
Kadar se izkazhe, da je brat sovrazhnik, je tujec najlazhe prijateljski strazhnik.
(NEO)SOCIALNA DRZHAVA
Novoepohalna drzhava kapitalna ni nesocialna, je le neobrutalna.
PARADA
Za pravi druzhbeni parvenijski ugled je nujen sluzhbeni limuzinski obred.
BALKANIZMI
PREKLETO DVORISHCHE (Jugonobel 1961-2011)
Balkanu so rekli: catena mundi. A so se zarekli — latrina mundi.
SARAJEVO-ATENE (1984-2004-2012)
Balkansko-mediteranski raj po blishchu olimpiade (ki je zanj prevelik zalogaj?) na berashko berglo pade ...
DETERMINIZEM
Vsakdo, ki mu na Balkan je postavljen rojstni kraj, je za tisoch let nazaj za dedni greh kaznovan.
AVTOKULTURA (angl. fizz, fizzing)
Hrvashka lingvo-avtotortura se sprashuje: je prav shport ali sport? Tuj (slovenski ali srbski) import? Kot reshitev se zdi: fizzkultura.
RAT ZA KOSMET
(ko smet)
Vchasih so Srbi rekli: »Bolje rat nego pakt.« Bodo pred Natom rekli: »Bolje Pakt nego rat.« (?)
IMPALEMENT
Vprashanje grozljivo, drakulsko shaljivo: Balkan kot Balkanus — balk into the anus?
IUGO-IUGUM
Balkanska zveza je shizo-peza: reshilni jarem za smrtni harem.
KAMPANILIZEM
Neznosna kampanja z(a)nosno sanja, da je zla kotanja pravzaprav banja.
GLOBALIZMI
(G)ROBOVA »RDECHE SOBE« (Havel, Kim - dec. 2011)
Iz »rdeche sobe« sta sochasno odshla zadnji pravi diktator in zadnji pravi kontestator zoper diktaturo oblastno.
GLOBAL DEBT (DEATH)
Financhnih slepil sreche globalni vrt je svoj skelet razkril kot globalna smrt.
(jan. - apr. 2012)
PANBALKAN
Gre za globalizirano kampanjsko amerikanstvo ali za rafinirano vsestransko (jugo)balkanstvo?
FATALNO FEKALNO (moda cevovoda)
Zahodnjak tega ne ve: zdravo je srati chepe. Vzhod je prehitel Zahod skoz fekalni cevovod.
AJAX (WC)
(Sir John Harington, 1596)
Pesnik elizabetinski je razreshil problem svinjski: ob pesmih je spisal razpravo, kako odplakniti »vonjavo« ...
ANTIC HAY (A. Huxley)
Igra denarja: ples najbolj vazhnega in najbolj lazhnega sveta vladarja.
CHOREA
Iran je chrni vran, za bombo skrit uran, (Severna) Koreja — Vidova horeja.
OSVO(BO)JENOST
Z denarjem se ustvarja tako osvojenost kot osvobojenost od zakonov denarja.
Ivo Antich
POPARE
(Posthistorichne parabole)
VIDOVA LOZA
V	mitropski gluhi lozi, v zahojeni luknji
in strgani suknji, v neokapitalski (n)evropsihozi kot provincialski globalni psitakozi in starobutalski nekrobiozi — (s)lepi Vid se vozi v svetovljanski pozi (kot da Vidov ples sega do nebes) z avtom v avtohipnozi ...
MIT (K)ROPA (g/astro-meteoroloshki pojem)
Zgornji Balkan, spodnja Evropa — zvez(d)na Mitropa kot krop neslan.
(V)mesna juha, ki v njej se kopa suha muha — ozrachje ropa.
V	sebi se kuha kot mit kropa gluha muha — oblakov kopa.
JV NEDOLZHNICE
Razvoj jugovzhodnih negodno nerodnih nedolzhnic:
od fevdalistichnih podlozhnic
prek socialistichnih brezbozhnic
in kapitalistichnih polozhnic
do fevdalistichnih ubozhnic.
AMFISBENA (mitoloshka dvoglava kacha)
Od nekdaj je prava le desna glava, od nekdaj je leva prava kriva vera.
Leva kriva vera je huda namera, ki se uresnichi, ko desno stran pichi.
Le desna je resna preporodna vesna, ki se uresnichi, ko levo stran pichi.
Ta kacha peresna je zazhrta vase in kakor zmaj besna v sebi sama nase.
Ivo Antich
ISTO STANJE
(tri humoreske)
ISTO STANJE
—	Pa je kranjski Janez spet izigral Balkance! Na celi chrti — briljantno! Chisto pat pozicijo je spremenil v zmago.
—	Hm, ne vem, kaj je briljantnega v teh pokerashkih manipulacijah z mikroglasovi, ko se celo zdi, da sta »prava zmagovalca« — Pahor in Erjavec ...
—	Ravno v tem je shtos! Poker zahteva briljanco na skrajnem stresnem robu ... Zdrzhati je treba »tilt« ... Che bi se tak preobrat, kot ga je Jansha naredil z Jankovichem, zgodil v kaki vechji drzhavi, bi to prishlo v uchbenike politologije po vsem svetu.
—	Tudi tako bo prishlo v tovrstne knjige, vsaj v Nemchiji ... Bo zhe poskrbela — Angela .
—	Cikash, da je njena senca zadaj ...
—	Kogar angel(a) podpre, se mu raj odpre ... In kogar ne podpre, se v zemljo vdre ... Tako je danes v Evropi sredi krize, ko se le Nemchija trdno drzhi nad vodo ... Kdo pa, mislish, je odlochilno prispeval, da je odletel Berlusconi — skoraj hkrati s svojim »prijateljem« Gadafijem?
—	Res je, Angela je danes Mati Evrope, kot nekoch Marija Terezija ... Ampak zakaj pa je dopustila sochasno zmago levice na Hrvashkem?
—	Ker je kot Berlusconi v Italiji tudi hrvashka desnica s Sanaderjem za vratom postala povsem nefunkcionalna, v sramoti do grla . Pa tudi to, da je Slovenija prva na stari nemshki poti k Jadranu in Sredozemlju, ni brez pomena ...
—	Ampak Angela ni kar sama pricharala Janshe ... Angela je le angel, vrhovni shef je vishe .
—	V rajskih prostorih Bele hishe ...
—	In kaj zdaj preostane slovenski levici?
—	Janshev scenarij: iz opozicije izzvati nove predchasne volitve. Takoj po Jankovichevi neuradni zmagi jih je napovedal sam Jansha.
—	Tako bi se lahko uresnichila napoved vedezhevalke, da bo vlado naposled vendarle sestavil Jankovich .
—	Leve sanje — prazne marnje ...
—	Vse skupaj dishi po vrtenju v zacharanem krogu ...
—	Seveda, tako pach je ... To je to: jugovzhodna Evropa ... Kako zhe pravijo bratje Ukrajinci, ki so po svoji »Krajini« tudi »Krajnci«? Saj je vseeno, kdo zmaga — Jushchenko ali Janukovich, v vsakem primeru dobimo Viktorja (Zmagovalca) ...
—	Se pravi, ob vseh razlikah — iste evrazijske korenine ... Celo Jansha in Jankovich imata v priimku isti »kitajski« koren ... V kitajshchini yan pomeni show, igrati, dim, pozhreti .
—	Pa smo spet pri balkanski poanti ... Isto stanje, drugo pakovanje ...
PREPOZNAVNOST
—	Delitve in volitve ... To je nash bistveni problem ...
—	Kje pa! Tega je dovolj povsod po svetu: levo-desno, vedro-resno, milo-besno ...
—	Potem tako lahko rechesh tudi za krizo ...
—	Seveda ... Tudi gospodarstvo ni nash bistveni problem ... Ves svet je v ekonomski krizi ...
—	Kaj pa je potem nash kljuchni problem?
—	Prepoznavnost.
—	Mislish prepoznavnost Slovenije kot drzhave v svetu?
—	Tochno to ... Marsikdo po svetu kaj slishi o njej, a preprosto ne ve, kam naj jo vtakne v svoji geohistorichni (pod)zavesti ...
—	Kaj bi nas »nekam vtikal«?! Che ne ve, pach ne ve, sramota nevednosti ...
—	Nikogar she nisem srechal, ki bi mu bilo nerodno, da ne ve, kje je Slovenija ... Kot da gre chisto naravno za sramoto neke neznane, neznatne, zakotne nevrednosti .
—	V svetu je vech majhnih drzhav kot velikih ...
—	To je sicer »tolazhba«, a saj ne gre le za formalno velikost, predvsem gre za prepoznavnost ... Po svetu sem srechal ljudi, ki so si bili na jasnem glede Monaka, Lichtensteina, Malte, celo glede Andore in San Marina ... Z nobeno od teh se ni pripetilo, kot se je s Slovenijo ... Namrech pri nekem zalozhniku turistichnih prirochnikov v ZDA ... Moj znanec, Americhan, ki je nekaj let sluzhboval v Ljubljani, je sklenil napisati knjigo o Sloveniji ... V New Yorku je shel na pogovor k zalozhniku in ta nikakor ni mogel doumeti, kje naj bi bila Slovenija ... Na steni je imel zemljevid sveta, Slovenije na njem ni bilo, znanec mu je s prstom kazal na tochko med Trstom in Dunajem, oni pa je zachudeno vrtel z glavo in skushal najti prostor tudi za svoj vrh kazalca, govorech: »Tu je Avstrija, tu je Italija, tu je Madzharska, vidim tudi ta croissant Kroatanov (menda ima ta chreda juzhnoslovanskih katolichanov svoje potomce v nashem indijanskem plemenu Croatan v Severni Karolini) ... In pravite, da je tu nekje vmes she en locheni delchek Slovakije ... Ampak saj nekdanja Chehoslovakija, kolikor vem, ni segala
do Jadranskega morja ... Eh, to chudno slovansko premetavanje glasov sem in tja, med angleshkima besedama »slave« in »sloven« ... Ali ni vse to od Trsta na vzhod Slovenija, Solvenija, Salvinija, Slavinija, Slavija, Salavonija, Slovanija, Slavofonija, z Rusijo vred, do Kamchatke in Japonske? Slavonija pa je menda le zgornji krak kroatanskega polmesca ali bumeranga ... To mi je znano, ker so se v tej Slavoniji med nedavnimi plemenskimi vojnami kar precej klali, tako da je odmevalo po medijih.«
—	In mi naj bi bili frustrirani zaradi takih prepotentno cinichnih amerishkih »geografov«?
—	Kakor kdo hoche, ampak dejstvo je: che nisi prepoznaven, te ni zraven, ker nisi zaznaven .
—	No, konec koncev pa je dovolj, da za Slovenijo ve nemshka Angela ...
—	Svetovno prepoznavnost bomo dosegli, ko bo za nas vedela tudi amerishka Angelina ... Treba jo bo zlobirati, da se bo drugi del njenega filma »V dezheli krvi in medu« dogajal na »nikogarshnji zemlji« v Sloveniji ... To bo nasha pristna prepoznavnost, kajti po turshko »bal« pomeni med, »kan« pa kri ... Se pravi: kan i(n) bal ... Da o priimku Turk, Türk niti ne govorim ...
LOVE STORY
—	Dober dan, gospod, prosil bi vas, da bi mi odgovorili na nekaj vprashanj za nasho rubriko »Aktualni dialogi«. Danashnja tema je — ljubezen. Zanima nas mnenje nakljuchnih mimoidochih o medchloveshkem psihofizichnem kontaktiranju ...
—	Zanima vas torej moja LOVE STORY, ne? Hja, hm ... Veste, kaj LOV STORI, mislim, lov na chloveka?
—	Mar je ljubezen za vas lov na chloveka?
—	V nekem smislu zhe. Torej: ta lov stori, da nazadnje ne lovite vech chloveka, ampak njegovo imetje ... Dostikrat je pach tako ...
—	Hm, to pa ne zveni prevech spodbudno. Verjetno imate bolj slabe izkushnje. Dobro ... No, pa mi povejte kaj o vashi prvi ljubezni ...
—	Moja prva ljubezen je bila shtirideset let starejsha od mene. Kot shtudent sem bil pri njej podnajemnik ...
—	Koliko let pa je to trajalo?
—	Ne dolgo. Zasachila me je z mojo drugo ljubeznijo, s kolegico s faksa, in shtudija je bilo konec. Materialno me je namrech podpirala le prva ljubezen ... In odpovedala mi je vse, tudi sobo ...
—	In kaj ste storili potem?
—	Druga ljubezen je zanosila. Porochila sva se in zaposlila. Visoko letechi karieristichni nachrti so shli po vodi, zato sva se zachela vse bolj sovrazhiti, kljub otroku. Bila pa je ta moja zhena tudi zelo emancipatorsko nastrojena. Dobila je histerichni napad besa, che ji je kdo po nakljuchju rekel gospa Dezhevnikova. Taka svojiIna oblika priimka, cheprav se zelo nobel slishi, se ji je namrech zdela izrecno poudarjanje zhenske lastninske pripadnosti nekemu moshkemu individuumu. Tako sva se po treh letih lochila. Z advokatom sta me fino oskubila.
—	In zdaj? Ste morda spet porocheni?
—	Da ... S tisto prvo ljubeznijo ... Saj veste, prva ljubezen je nepozabna ...
—	S tisto, ki je shtirideset let starejsha od vas? Ja koliko pa je zhe stara?
—	Ravno prav, da se mi splacha chakati. Je namrech bogata vdova po neki veliki zhivini, jaz pa bom edini dedich.
—	Pa se vam to ne zdi nekoliko moralno problematichno?
—	Ne ... V nekem horoskopu sem namrech prebral, da bom umrl pred svojo zheno.
—	Torej bo vashe chakanje na zhenino smrt zaman ...
—	Hja, mogoche res. Ampak shtos je v tem, da ni jasno, katera moja zhena je s tem mishljena: prva, druga — ali pa morda tretja. Z nezakonsko hcherko prve zhene (imela jo je she kot mladoletnica, preden sva se spoznala) namrech zhe nachrtujeva poroko po smrti druge .
(iz rokopisne zbirke humoresk Dvogovori; op. avt.)
Ivo Antich
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA
IDENTITETE (XXIV)
(filmi, predvajani v Ljubljani, jul. — dec. 2009)
SVETI JURIJ UBIJA ZMAJA (Sveti Georgje ubiva a%hdahu; koprodukcija: Srbija, RS-BiH, Bolgarija, 2009; Kino Vich, 21. 7. 2009). »Tragedija« tega filma srbskega rezhiserja Srdjana Dragojevicha (markantno se je uveljavil s prvencem Lepe vasi lepo gorijo) ni v tragichnosti dogodkov, ki jih prikazuje (ti so kot del balkanske zgodovine tragichni sami po sebi), temvech v izjemno razvidnem nesorazmerju med vlozhenimi sredstvi (»najskuplji srpski film svih vremena«, tj. ok. 5 mil EU), napori in ambicijami na eni strani ter konchnim rezultatom na drugi strani. Zdi se, da je bila vodilna ambicija (po drami, iz 1984, in scenariju izjemno uspeshnega dramatika Dushana Kovachevicha) v oviru enega filma »metaforichno« zajeti pod naslovom iz nacionalno-verske folklore celotno srbsko zgodovino prejshnjega stoletja; to she posebej poudarja konchna opomba kot nekakshna etiketa: »In tako celo 20. stoletje« ... Gre za zanimivo izhodishche sizheja (resnichni dogodek iz prve sv. vojne: kazenska mobilizacija invalidov za frontni »kanonenfuter«), ki pa se razkrije kot bizarna »bratsko opozicijska« ljubezensko-sovrazhnishka zgodba o podezhelskem mladenichu, ki v vojni s Turki izgubi levo roko in se zato odreche ljubezni svoje meshchanske zarochenke, chesh da je tako pohabljen ni vreden (manj afektirano psihopatsko bi bilo, ko bi shlo za kak bolj usoden ud, a potem ne bi bila mozhna poroka z drugo, »bolj vsakdanjo« zhensko in ob njej skok v posteljo s predhodno zarochenko kot zhandarjevo zheno; milosrchni zhandar ne zmore ubiti vsiljivca z videzom razbojnika, na koncu oba padeta na fronti proti Avstro-Ogrski, se pravi »proti Evropi«). Tu je zbrano pravzaprav vse, kar potrebuje shpektakelski film s temo iz (nacionalne) zgodovine, toda kompleksna mashinerija z vso geohistorichno, patriotsko, socioloshko in mitoloshko-simbolichno prtljago ter z vsem hrupom, glasbeno opremo in teatralichnimi dialogi, ki so v glavnem krichavo patetichne parole, ostaja v fazi konstrukcije ali okostja. Razvidno je, da rezhiser sicer profesionalno solidno obvladuje obrt; kljub temu je dogajanje mestoma nepregledno in tezhko povezljivo, vsi liki, tako glavni kot stranski, so kot kartonske figure, podprte z vrsto afektirano grotesknih balkanskih (deloma chrnohumornih) stereotipov, odnosi med njimi ostajajo brez razvidnejshega in preprichljivejshega psiholoshko-dramatichnega razvojnega loka. Ne nazadnje niti naslovna metafora, ki »forsirano poetichno« asociira (danes spet po svoje aktualno) zmago krshchanstva nad poganstvom, ni filmsko dovolj
funkcionalno plasirana (v kolikshni meri je Sv. Georgije, po etimologiji imena kmet, simbol krshchanskega srbstva ali srbski nacionalni svetnik, se ne zdi povsem jasno; doslej je bil to bolj Sv. Sava). Skratka: celovita »metafora« dopushcha mozhnost, da film pravzaprav povzema srbsko zgodovino 20. stoletja predvsem kot produkcijski rezultat: enormna balkanska entropija.
SLOVENKA (Slovenian Girl; koprodukcija: Slovenija, Nemchija, Srbija, Hrvashka, BiH, 2009; Kinoklub Vich, 16. 10. 2009). Rezhiser Damjan Kozole je s Slovenko ustvaril (ne po literarnem delu, to je prednost; ob Kozoletu sta soscenarista hrvashki rezhiser Ognjen Svilichich in slovenski rezhiser Matevzh Luzar) vrh opazne in vse bolj z(a)guljene »manire« slovenskega filma v zozhitvi na mochan zhenski lik, ki obvladuje celoto brez dramsko enakovrednega (moshkega) nasprotnega lika, tako da so ostale osebe bolj ali manj le »priveski«. Znotraj te skoraj zhe endemichno tradicionalne, monopersonalno zozhene perspektive, na katero se praviloma navezuje tudi komorna, skoraj agorafobichna omejenost dogajanja na bolj ali manj intimistichno dolochen socialni izsek, je Slovenka nedvomno briljantno rezhirana (pregledno, umirjeno, zanesljivo, z dobro tekocho linearno in dozirano napeto, cheprav skromno in ne posebno zanimivo fabulo, umeshcheno v slovensko tranzicijo in predsedovanje EU) ter preprichljivo odigrana v vseh vlogah. Na chelu je seveda Nina Ivanishin kot »delonovsko samurajska« shtudentka (globalne) angleshchine, dekle iz »navzdol viseche« posavske province (Krshko); pod oglasno shifro »Slovenka« se s prostituiranjem lastnega telesa skusha vkljuchiti v mashinerijo ljubljanskega »velemestnega«, podalpsko-balkanskega turbokapitalizma (tu se nakazuje, kot ugotavlja kritika, »metaforichna« asociacija za aktualno vkljuchevanje Slovenije v »novi sistem« zahodnega kapital-liberal-globalizma). Ivanishinova kljub lastni fizichni gracilnosti obvladuje ranljivost svojega filmskega lika in gre skoz film »kot sablja« z opaznimi »japonskimi« vizualnimi asociacijami; po potrebi zhe s premikom obrvi na ledeno praznem obrazu »pove vse«; pri tem je popolnoma neopazno, da je kakih deset let »prestara« za obichajno shtudentko. Tako je sicer zhe rutinirana gledalishka igralka kot debitantka v glavni filmski vlogi vsekakor markantno, chetudi dokaj enodimenzionalno zaznamovala celoten film. Ob njej velja omeniti vsaj she dva tehtno slikovita lika: Petra Musevskega kot njenega ocheta in Primozha Pirnata kot eno od njenih »strank«. Zgledno profesionalen je film s svojim tako rekoch »japonsko« izchishchenim minimalizmom tudi v ostalih pogledih (scenografija, kostumografija, fotografija, diskretna glasba), zato je toliko bolj motecha sekvenca, ki naj bi bila menda posebno »atraktivna«: noben zvodnishko-mafijski amater, kaj shele profesionalec, si ne bi privoshchil teatralichno odshtekanega izobeshanja izsiljevane zhrtve z balkona stolpnice v sredishchu mesta sredi belega dne (temeljno pravilo mafijskega delovanja je diskretnost). Konec filma je brez pravega dramatskega finala, a ta »nedorechenost« je ustrezna v kontekstu utishanosti celotnega koncepta: kot je glavna junakinja v svojem jedru nedostopna enigma za
vse okoli sebe, tako se tudi film izteche v odprto uganko njene nadaljnje usode. Pri tem je njeno sklepno spremljanje pesmi Franka Zappe, nekoch provokativnega ljubljenca mladine v »rdechi« Vzhodni Evropi, v bistvu njen edini in ne ravno nujen populistichno patetichen »kompromis«, rahlo dishech po socialistichni nostalgiji s Severinino popevko v Nabershnikovem Petelinjem zajtrku. Zhe njeno ime je namrech dvoumno: kot Aleksandra je zmagovalka, osvajalka (grshki pomen imena: branilka, zashchitnica ljudstva; zhenska »varianta« balkanskega osvajalca), kot Sashka je »ochetova punchka« (bolj ali manj nebogljena »hchi Balkana«). Njena »ledenost« je oklep kot nujna kompenzacija za shizoidno (samo)ogrozhenost v jedru, ki je ontoloshko-esencialna rana razcepa v »nedeljivem« individuumu ali razcepu pod-vrzhenem subjektu (sleherniku); identiteta individuuma je (kot pri atomu, ki je tudi »nedeljiv«, a z razcepom sproshcha energijo) zhe pojmovno utemeljena na poskusu zanikanja delitve, razcepa, raz-lochenosti, diference. Njen poskus, da bi s prakticiranjem dobesedne variante sploshne druzhbene prostitucije po blizhnjici odplachala hipotekarno »sanjsko stanovanje« v (provincialni) prestolnici, se v biografski etapi, ki jo zajema film, koncha z neuspehom, torej bo morala ostati v provinci (balkanske) province. Kolikor je Slovenka res metaforichna mozhnost za Slovenijo, se ob njej na pragu krize (slovenskega) globalizma nakazuje dvoumna modifikacija znanega (Drnovshkovega) izreka: zgodba o (ne)uspehu ...
9.06 (Slovenija, 2009; Kinoklub Vich, 3. 11. 2009). She en primerek »shtudijskega filma«, se pravi slovenskega filmskega minimalistichnega manirizma, ki s svojo vechjo ali manjsho elitistichno-intimistichno hermetichnostjo od gledalca prichakuje »shtudijski pristop«. Tehnichno briljantna ekshibicija pod roko rezhiserja Igorja Shterka (njegov chetrti celovecherec, soscenarist Sinisha Dragin), po vsem sodech, ne zheli le uzhivati sama v sebi, temvech se njene ambicije zdijo globlje (na to opozarja tudi konchna opomba v spomin rezhiserjevemu ochetu, ki je izginil med jadranjem po Pacifiku). Sporochilnost skusha zgoshcheno zajeti take zahtevne teme, kot so psihopatologija samomora, shizoidna ozadja ljubezensko-zakonskih odnosov, (ne)smiselnost in bezhna zgubljenost bivanja, samota in ne(z)mozhnost komunikacije, bremena vesti in krivde, iskanje lastne identitete in pri tem prevzemanje tuje itd. Vsekakor je dobrodoshlo najprej to, da je za spremembo film osredotochen na moshkega kot glavno osebo: Igor Samobor je ustvaril markanten lik kriminalista Dushana, poklicnega iskalca resnice, obsesivno-avtotorturno vrtajochega perfekcionista, ki hoche priti »do dna« samomoru (skok z vrtoglavo fotogenichnega solkanskega mosta) gejevskega pianista, izvirajochega z nekega hrvashkega otoka (incineracija njegovega trupla v kontekstu filma ponuja francosko asociacijo ciné, cinéma, cinéraire, incinération, cynisme — tehnichno je posneti film, v kolutu ali v drugachnem »paketu«, nekakshna »zhara«, katere vsebina »ozhivi« s projekcijo). Radikalnost raziskave kriminalista privede do identifikacije s samomorilcem (obredno britje po vsem telesu) in do enakega sklepa na istem mestu (mostu). Toda tudi ta vodilni lik, kot je v sorodnih »monoakterskih«
slovenskih filmih zhe obichajno, nima priblizhno enakovredno izoblikovanega nasprotnega igralca, ki je osnovni pogoj za dramski konflikt. Dramatichne situacije so le nakazane s fragmentarnimi prizori in dialogi, razmerja med osebami se ne razvijajo na sceni, temvech scensko ok(n)o nakazuje le njihove zasnove ali pa posledice v variacijah »duletichevskih« zamrznjenih trenutkov. Nikakrshno »modernistichno« izmikanje v statichnost chiste fotoestetike ne more ovrechi temeljnega scenskega dejstva, da je izrazitejsho (bolj »naravno«) plastichnost oseb mogoche oblikovati le v njihovem dramatichnem medsebojnem soochanju na funkcionalnem fabulativnem pogonu, zato je celo glavni lik kriminalista razmeroma enodimenzionalen, okorno hermetichen, she bolj seveda to velja za ostale osebe. Che se tako rekoch »vse prepushcha gledalcu«, radikalno vzeto film sploh ni potreben; che zaradi rezhijskega nachela nekakshne prefinjeno zadrzhane in zgolj nakazujoche »fotopoetichnosti« gledalec tezhko povezuje osnovne niti lezherno sestavljene zgodbe, ne gre toliko za avtorsko »genialnost« kot za funkcionalno izrazito omejeno dramaturshko precioznost v obvladovanju in prezentiranju gradiva. Film vech obljublja (tudi z nedvomno inventivno, a za shirsho rabo manj primerno chasovno shifro v naslovu, povzeto po trenutku »vnebohoda« Jurija Gagarina — od kriminalista s srbskim imenom Dushan iz Slovenije prek hrvashkega otoka do Rusije segajocha posttranzicijsko depresivna »slovanska metafora«?), kot zares uresnichi; to velja zlasti za soliden suspenz v uvodnih sekvencah, ki pa postopoma, nekje po prvi tretjini, razvodeni in se vse bolj razkriva kot okorno samovshechen, brezizhoden, vse manj zanimiv labirint rogovilasto konstruirane fabule, nedorechene tako v kriminalistichni veji kot na she bolj afektirani strani kriminalistovega zavozlanega osebnega zhivljenja s prizvoki mizoginije (njegova »zhenska prtljaga« zajema locheno zheno, njuno v prometni nesrechi, za katero se kriminalist chuti krivega, umrlo hcherko, nadomestno posvojenko ter plavolaso in temnolaso ljubimko). Da se vse skupaj dogaja, kljub dolochenim prepoznavnim eksterierom in drugim lokalnim znamenjem, praktichno v prostorsko-chasovnem vakuumu (brez tehtneje predstavljenega, za slehernika usodnega socialno-zgodovinskega konteksta), je za tovrstno filmsko »nacionalno tipologijo« bolj ali manj samoumevno. (Filmi s chisto numerichnim naslovom so redki; vechinoma letnice ali posebno znamenje, npr. novejshi amerishki: 1941, 1776, 1969, 2010, 1408, 2012 ... )
HUDICHEVKI (Les Diaboäques; Francija, 1955; Kinoteka, 10. 11. 2009). Osrednji, najbolj zanimiv film v opusu Henri-Georgesa Clouzota (1907-1977), klasichnega francoskega mojstra suspenza, po nekaterih »francoskega Hitchcocka«; njegova retrospektiva v Kinoteki je programsko oznachena kot »zlochin po francosko«. Po kriminalki znanega pisateljskega tandema Boileau-Narcejac je zadevni film realiziran kot eksemplarichna filmska mashinerija, zanesljivo funkcionalna v vseh pogledih (scenarij, dialogi, igra, fabula): mrachno distanciran naturalistichen, zastrto satirichen pogled na chloveshke kreature, ki si v brezizhodnem labirintu
sive vsakdanjosti skushajo priboriti koshchek »svobode, sreche, bogastva«, ne izbirajoch sredstva. Naslov se (le v slovenshchini, ki pozna dvojino, sicer je pomen shirshi in zajema vse nastopajoche kot »demone«) nanasha na zheno in na ljubico ravnatelja deshke shole-internata v »simptomalno« obrnjenem kontrastu: prvo igra rezhiserjeva zhena Vera Clouzot (rojena v Braziliji), drugo specifichno sharmantna zvezda Simone Signoret (rojena v Nemchiji); prva kot nekoliko »pozitivnejsha« plashna temnolaska in druga kot odlochnejsha plavolaska skupaj zasnujeta umor sadistichnega ravnatelja. Konchni preobrat, ko se razkrije, da je bil ves »horror« le zaigrana intriga ravnatelja in ljubice z namenom izzvati smrt na srcu bolne zhene (Vera Clouzot je v resnici umrla po srchnem napadu, stara 46 let), filmu daje nekoliko cenen pechat domislice iz detektivskega romanopisja. Vsekakor je »konkurenca« Hitchcocku (ki je sicer nameraval posneti film po istem romanu, a ni dobil pravic) brezpredmetna.
IN KAJ PRIDE POTEM? (Und was kommt danach?(After Liverpool); ZRN, 1974; Kinoteka, 11. 11. 2009). Retrospektiva Michaela Hanekeja (roj. München, 1942) v okviru LIFFe. Ta zgodnji izdelek rezhiserja (in profesorja rezhije na dunajski filmski akademiji), ki je do danes zrasel v svojevrsten identifikacijski simbol avstrijsko-mittelevropskega filma kot umetnostnega modela dolochene geohistorichne »kolektivne zavesti«, je prirejen po enodejanki After Liverpool (1971) angleshkega dramatika Jamesa Saundersa. Izrazito komorna, prvotno za televizijo posneta »bergmanovska« psihodrama zhensko-moshkega para, ujetega v stanovanjski interier, je na velikem platnu, nacheloma namenjenem mnozhici, she posebno obchutna »psihotortura« tudi za gledalca, ki se ji mora, che jo hoche v celoti prenesti, prilagoditi s posluhom in potrpljenjem. Dialoshki dvoboj se zachne »post festum«, po seksu (metaforichno: po koncu desetletja beatlovsko.hipijevske »liverpoolske« romantike 1960-1970) kot »nakljuchna« besedna igra, ki pa izvira iz »globljega psihoanalitichnega vzroka«, namrech iz moshke negotovosti, »ali je bil dober« in »boljshi od drugih«. Po »celovechernem« potovanju skoz brezizhodni tunel tega medsebojnega psihofizichnega slachenja in razchishchevanja-ochishchevanja (v veliki meri med »sproshchenim« kopalnishkim obredjem, pri chemer pa »radikalni naturalizem« ne zajema iztrebljanja) se vse »dogajanje« z dramatichnim vrhom v zhepnem nozhu, s katerim zhenska moshkega urezhe v roko, koncha v mrtvem teku kvazikomunikacije, v popolni izpraznjenosti besede in osebe, od konfliktnega chvekanja izmuchena ljubezenska partnerja si nimata vech nichesar povedati; odgovor na naslov je torej — nich. Film v glavnem vzdrzhujeta sijajna igralca Hildegard Schmahl in Dieter Kirchlechner, ki kot brezimna Ona in On svojima likoma v izmuzljivem preseku simbolizma in realizma dajeta pechat trdno preprichljivega »naturalizma«. Zadevni film je namrech nazoren primer v dvojnem smislu: kako naturalizem, kot je znano tudi iz literarne zgodovine, »mimogrede« prehaja v artificialni, larpurlatistichni simbolizem ter kako tako rekoch dokumentaristichni minimalistichno-mimetichni »realizem« (dovolj abstraktno izoliran v »brezdelno«, a ochitno materialno
preskrbljeno meshchansko okolje in afektirano okleshchen z »beckettovskimi« dialogi) ne zadostuje za polnovredno filmsko-dramsko umetnino, za katero je potrebna inventivnejsha fabulativna nadgradnja ali imaginativni presezhek. Monotonost zaslishevalsko zbadljivega »natezanja«, ki niti seksa ne pokazhe »in medias res«, deloma ozhivljajo citati iz tedaj modne popglasbe (zlasti Beatles; asociativni podnaslov After Liverpool) in filozofije, cheprav ti hrupno ilustrativni preseki celotno konstrukcijo she dodatno abstrahirajo v eksperimentalno eksihibicijo, katere bistvena »provokativnost« bi bila hipoteza: morda pa pred tem seksa sploh ni bilo (v kontekstu naslova razvid »sploshnega nicha«: nichts davor, nichts danach).
TRI POTI K JEZERU (Three Paths to the Laker, ZRN, Avstrija, 1976; Kinoteka, 18. 11. 2009). Po After Liverpool naslednji Hanekejev film, priredba po istonaslovni noveli (prev. v slov.) vodilne nemshko-koroshke pisateljice Ingeborg Bachmann (Celovec, 1926 — Rim, 1973). Kot celota nedvomno korektno, a to she ni »pravi Haneke«; dokaj konvencionalno-naftalinsko uchinkuje branje izvirnega teksta v offu, saj taka gostobesedna, izrazito kvaziliterarno nefilmichna spremljava deluje »pedagoshko«, kot da je treba infantilnemu gledalcu posebej pojasnjevati prizore; stereotipno, skoraj holivudsko osladno deluje tudi spremljajocha glasba. Haneke se je shele kasneje odrekel glasbi, v svojih filmih jo je nehal uporabljati; ochitno je dojel, da je glasba — radikalno vzeto — v filmu povsem odvechen »tujek«, neposredni ostanek iz ceneno »magichnega« populizma. Film Tri poti je tudi po geohistorichnem kontekstu posebej zanimiv za gledalca v Sloveniji. Vsi esencialni simptomi mittelevropskega avstrijstva so tu brez hrupnih poudarkov, vendar z neizogibno, obsesivno navzochnostjo: omemba razpada avstrijskega cesarstva, oche glavne junakinje, 50-letne fotografinje, ki je prishla iz Pariza (pisateljica Bachmannova je zhivela vechinoma v Italiji) domov v Celovec na pochitnice, je avstronostalgik; ona na sprehodu k Vrbskemu jezeru »resetira« krajinske spomine iz otroshtva, chutech privlachnost in vibracije z juga — od onstran Karavank — nekdanje »Velike Avstrije«, zadaj je morda tipichno avstrijsko-koroshka podzavestna, nagonska potreba »prekorachiti obzorje« ... (prim. chrtica Prekorachiti obzorje avstrijskega pisatelja H. C. Artmanna). Neposredno zarisana topografija bivanjske depresije: navedene so Slovenija, Hrvashka, Bosna ... Eden od junakov filma zhivi v Ljubljani, izrecno tako, ne Laibach, omenjen je Kranj itd. Alpsko domachijsko idilichna, v pravljichnem standardu zhivecha, a ob vsem tem tudi morasto depresivna, zadushljiva Avstrija (Musilova »Kakanija«), »amputirana drzhava«, znana iz sodobne avstrijske literature, zlasti proze, ki je vsa v znamenju dveh klasichnih gigantov — Kafke in Musila. Film je tudi sicer v marsikaterem pogledu tako rekoch »slovenski«: pochasno, nedramatichno dogajanje, osredotochenost na glavno junakinjo (manira v slovenskem filmu 20 let pozneje) ... Glavna junakinja Elisabeth Matrei kot poklicna fotografinja zhivi v Parizu, ki je pojem osvobojenega svetovljanstva za najrazlichnejshe prihajache iz vzhodnih
provinc Evrope; njen osnovni problem so odnosi z moshkimi (odvisnost od razmerja z materjo in bratom v otroshtvu, v tej avtoblokadi ne more zdrzhati z nobenim moshkim, na nobenega se ne more trajneje navezati, vsak prej ali slej »izgine« iz njenega zanimanja in zhivljenja; morda gre zraven za »fritzlovsko« senco ocheta, zato od njega tudi po tem pochitnishkem srechanju chimprej pobegne), eden od njenih moshkih ljubimcev je iz Galicije ... Elisabeth se na obisku pri ochetu tako dolgochasi, kljub hkratni tesni navezanosti nanj, da po telefonu narochi prijatelju v Parizu (od nje mlajshi moshki, lahko bi bil njen »sin«), naj ji poshlje telegram, da mora takoj v Pariz — pach kot izgovor, da lahko takoj »pod nujno« zapusti starosvetnega ocheta. Eden od njenih moshkih meni, da so Nemci pod nacizmom delali zlochine po (drzhavljansko-vojashki) dolzhnosti, Avstrijci pa iz uzhivanja v krutosti (»avstrijska avto/psihoanaliza«: perverzni erotizem morilstva).
BENNYJEV VIDEO (Benny's Video; Shvica, 1992; Kinoteka, 20. 11. 2009). Polna zrelost Hanekeja kot rezhiserja, posnel v svojem 50. letu. Ne zdi se pretirano rechi, da je ta film blizu tistega, kar naj bi bil »idealni evropski film«, filmska evroparadigma, evropski film par excellence: z izvirno nepopulistichno studioznostjo kreativno izpostavljen dolochen dramatichno tehten, ontoloshko-eksistencialno zhgoch (provokativen) problem ... V tem filmu Haneke eksponira demonizem moderne masmedijske glasbene in vizualne kulture, she posebno zapakirane v obliki in praksi videa; ta kultura s tv in razlichnimi video paketi emitira svoj obsesivni hrup in migotanje gibljivih ekranskih slik v zadnje kotichke chlovekovih mozhganov ter v njih, che so okolishchine ustrezne, »prebuja demone« ... Prva prednost je, da ne gre za priredbo po literarnem delu (temeljna filmska travma je parazitiranje na literaturi), ampak je v polnem pomenu avtorsko delo — scenarij in rezhija Haneke. Kljuchni problemski vozel je v tem, da oche reagira na zlochin mladoletnega sina »klasichno«: zlochin naj ostane skrit v druzhini. Treba je le natanchno izbrisati sledove in bo spet vse v redu, vse bo spet utechena, varna, normalna, lepa vsakdanjost Tu je kavelj, ki tragedijo potiska v smeri groteske: zhena vprasha mozha, ali sploh misli resno (z nachrtom brisanja sledov). Ochetova reakcija »vse skriti« v molk in pozabo je poshastna, zhena se zgrozi: oche je v bistvu enaka poshast kot sin ... Ochetova prva skrb ni zlochin sam po sebi, temvech »meshchanski videz«: kako bo, che pride na dan, zlochin prizadel javno podobo njega kot uspeshnega poslovnezha in sploh njegove druzhine. Izbrisati sledove zlochina v praksi pomeni truplo zrezati na drobne koshchke, ki jih je mogoche odplakniti v kanalizacijo; shtiri dni ochetovega garanja, medtem sta zhena in sin na izletu v Egiptu (metaforichno: izbrisati nacistichne zlochine iz zavesti, pa bo »vsakdanja idila« spet nemoteno funkcionalna). Sledovi so uspeshno odstranjeni, a brezvestni sin ne zdrzhi tezhe vesti in se nazadnje sam prijavi policiji ... Psiholoshko dobro utemeljeno: dechek iz bogate meshchanske druzhine (Dunaj) tako rekoch nima stika s »pravim« zhivljenjem, zhivi v urbaniziranem inkubatorju, kjer je vsega dovolj, po vizualnih
medijih pa k njemu vdira groza vojne na Hrvashkem (spet asociacija na nekdanje avstrijske dezhele na Balkanu kot preteklost v podzavesti); obsesivno si na videu ogleduje lastni posnetek klanja prashicha na kmetiji, kjer je njegov oche solastnik; sina fascinira, da se v ozadju (ochetovega) bogastva skriva strashno zhrtvovanje zhivali, prashich izpushcha strahotne smrtne zvoke, enake kot deklica, ki jo sin ubije, in podobne krchevitemu materinemu joku v hotelski sobi v Egiptu ... Senzibilni dechek vse to intenzivno dozhivlja, vanj se useda kot specifichno mamljiva groza, ki v njem izzove potrebo po »preboju« iz zacharano nezadoshchene video-virtualnosti v lastni neposredno aktivni stik z avtentichno strahoto realnosti (prim. reklamno masmedijsko geslo DIY — Do it yourself; asoc. die — umri), zato zvabi neznano deklico na dom in jo usmrti s pishtolo za ubijanje zhivine. Neosveshcheni mladoletni morilec je svojevrsten razkrinkujochi simptom shizoidne druzhbene mashinerije videza, temeljeche na sistematichni zlochinski produkciji. Mozhne asociacije z nemshkimi filmi Schramm (r. J. Buttgereit, 1992), Schizophrenia-Angst (r. G. Kargl, 1983) in Das schreckliche Mädchen (r. M. Verhoeven, 1989), ki so prav tako kirurshko shokantne shtudije zlochinstva (v nemshkem kontekstu).
KO ODPADA LISTJE (Listopad / Giorgobistve; SZ-Gruzija, 1967; Kinoteka 24. 11. 2009). Film, zanimiv zhe »kot tak«, po svojem izvoru v Gruziji (za Evropo dezhela z eksotichnimi etiketami kavkashkega »romantichnega« razbojnishtva, temnookih lepotic, odlichnih vin in tipichnih priimkov na —adze ali —shvili), je eno zgodnjih del znanega sovjetsko-gruzinskega rezhiserja Otarja Iosselianija, ki je zaradi prepovedi njegovih filmov v SZ leta 1982 emigriral v Pariz in uspeshno nadaljeval kariero kot francoski rezhiser z mednarodnimi nagradami. V tem filmu se predstavi s svojo (sovjetsko) obliko »novega neorealizma« o vsakdanjem zhivljenju malih ljudi v dokumentarno avtentichnem gruzinskem kontekstu. Film je nedvomno svojevrstna mojstrovina (nagrada v Cannesu), izrazito nepatetichna, dobrodushna, brez velikih besed in dejanj; precej avtentichnosti mu jemlje ruska sinhronizacija. Glavni junak Niko je s svojim skromno vljudnim, naivno »intelektualnim« vedenjem posebnezh v sicer (malo)mestnem okolju, ki je she v veliki meri ujeto v rustikalno-patriarhalno tradicijo bojevnishtva s chashchenjem fizichne sile, postavljashtva in pragmatichne zvijachnosti; tudi dekleta se iz nerodnezha naravnost strupeno norchujejo. Toda v mladenichu, ki je pravkar nastopil prvo sluzhbo v vinarni, se zgodi preobrat, ko se spricho vsakrshnih ponizhanj osvesti, zave svojega polozhaja in se odlochneje postavi zase. Upre se prodaji neprimernega vina in ko ga oportunistichni sodelavci zatozhijo direktorju, ki je doslej toleriral goljufijo, ta na presenechenje vseh mladenichu prizna, da je ravnal pravilno in poshteno. Zadnji prizor se odmakne na starinsko cerkev na hribu nad mestom ob trdih udarcih zvona (tudi v kontekstu socialistichnega ateizma se vse dogaja »v senci vechnosti«?). Lagoden ritem s prizvoki (grenke) humornosti in deloma tudi grotesknega »folklorizma« ter dokaj stereotipne
(cheprav preprichljive) situacije brez izrazitejshe dramske intenzitete so prispevki k ne ravno najlazhji gledljivosti.
UMBERTO D (Italija, 1952; Kinoteka, 27. 11. 2009). Film po noveli prozaista, dialektalnega pesnika, novinarja, slikarja, avtorja stripov Cesara Zavattinija (rekli so mu »una fucina di idee«; tj. kovachnica idej), ki je skupaj z rezhiserjem (Vittorio De Sica) napisal tudi scenarij; najbolj znano in po mnogih tudi najboljshe filmsko delo na temo starosti in njene brezizhodnosti (podobno znana je morda le she japonska Balada o Narayami). Kot celota nedvomno mojstrovina, eden od vrhov italijanskega neorealizma, ki sta ga poleg Rossellinija uveljavila zlasti De Sica in njegov stalni scenarist Zavattini (vsakdanje zhivljenje malih ljudi, ki jih igrajo neprofesionalci, tukaj naslovno vlogo sijajno odigral Carlo Battisti, sicer univerzitetni profesor). Star samec zhivi s skromno pokojnino pri oderushko surovi lastnici stanovanja, dolguje pri najemnini, lastnica mu grozi, da ga bo vrgla na cesto, njega in njegovega psa, bistrega foksterierja (z »eksotichnim« menom Flaik). Film izvrstno deluje zlasti v prvi polovici, kljub povsem nespektakularnemu dogajanju je obchuten celo preprichljiv suspenz, toda proti koncu se zachne ochitno izgubljati v nedolochenost z vse opaznejshimi elementi sentimentalizma, kot da scenarist in rezhiser nista vedela, kako film zakljuchiti in poantirati. Starec skupaj s psom po logiki dogajanja pride do roba samomora pod vlakom, a ker se ne zgodi nich, se vse izteche »v prazno«; brezdomni starec s psom, katerega se mu ni uspelo zlepa znebiti, se izgubi »v neznano«, zato sklep morda izzveni optimistichno zlasti glede na glasni vrvezh skupine otrok, ki se vsujejo v zadnji prizor. Obravnavani tematski problem je v osnovi radikalna psihosocialna tragedija, ki jo film z dobrodushno humornostjo in s sentimentalno poudarjenim humanizmom v navezi z imbecilno kinofilijo potiska v vse bolj ohlapno preprichljivost, prehajajoch iz avtentichnosti drame v patetichnost melodrame.
CESARJEV SLAVCHEK (Cisaruv slavik / The Emperor's Nightingale; CHSR, 1948; Kinoteka, 11. 12. 2009). Unikatna mojstrovina lutkovnega filma v rezhiji klasichnega mojstra Jirija Trnke (1912-1969), svetovne legende filmske animacije (im. »Walt Disney Vzhodne Evrope«). »Westeast« refleksija na podlagi Andersena: zahodni meshchanski kontekst s kitajsko temo. Zanimiva dvojna struktura z okvirno (realistichno z igralci) in vlozhno (sanjsko z lutkami) zgodbo, ki se na dolochenih tochkah tudi simptomalno krizhata. Ves chas zanimivo, intenzivno dogajanje s she danes svezho animacijo (kljub vsemu tehnichnemu napredku), izvirna in neubranljivo preprichljiva poetichnost. Skupni uchinek nekoliko zbledi ob sicer logichno zaokrozhenem, vendar stereotipno, banalno poantiranem koncu.
Chlovekov razvoj
Rajko Shushtarshich
PROGRAM ALI POSLANSTVO REVIJE SRP
Ltienne de La Boetie: Napotek
Program
Dvajsetletni program zavoda REVIJA SRP — celotno ime je Zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/, Ljubljana — je izpolnjen. A to je institucionalna plat zadeve, ki je obsegala nalogo izpolnitve dvakratnega desetletnega programa izhajanja Revije SRP (to je od leta 1993 do vkljuchno leta 2012). V programu je bilo zapisano, da je bil nash namen izhajanje neodvisne revije z vrednotno orientacijo, ki je bila objavljana — kot refren — na zadnjih straneh v vsaki shtevilki revije (tudi v prichujochi). Potrebna je opazka, da nam je celotno ime zavoda dolochilo kar Okrozhno sodishche v Ljubljani — sodnica Gorshe Mushich Helena. Ustanovitelji smo namrech hoteli, da bi se zavod imenoval po reviji: REVIJA SRP. »A tako to ne gre«, nam je pojasnila sodnica. »Vsi zavodi (pravne osebe zasebnega prava) se morajo poimenovati z zachetno besedo Zavod, da so po abecedi pod chrko Z, v imenu pa mora biti razvidna she vsa dejavnost in namen zavoda.« Tako je torej nastalo zgoraj omenjeno uradno ime zavoda, ki izdaja Revijo SRP. To ime sicer vsebuje dokaj tochen opis dejavnosti zavoda (izpolnjuje zahtevano sistemsko normo), a to ime ni nashe! Tako revijalno ustvarjalnost razume in poimenuje institucionalni sistem. Pri nepouchenih je bilo nemalokrat delezhno posmeha (predvsem zaradi treh besed v oklepaju seveda). Tako razumljeno ime po institucionalni pameti in v novoreku je: »Zavod za Svobodo, Resnico, Pogum«. Celotno nashe razmerje s sistemom (to dejstvo venomer izpostavljam) zaznamuje ukinjanje revije — tega nebodigatreba, kot je zhe pri sami ustanovitvi ugotovil Franci Zagorichnik. To smo seveda prichakovali in tudi to pishe na zadnji strani vsake shtevilke:
»Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.«
Torej bom konkreten oziroma malenkosten in bom ob zakljuchku programa izpostavil nekaj uradnikov, ki so se v dvajsetih letih she posebej odlikovali v svojem (njihovem) »poslanstvu« — diferenciranja oziroma ukinjanja revij(e). Kot prva instanca, che se omejim na prichujocho revijo, so odlochali nizhji uradniki — svetovalci za knjige in revije na MzK (kasneje tudi na vishjih polozhajih, kot svetovalci ministra ali vlade): Bozho Premrl, dr. Urosh Grilc, Barbara Kozhelj.
Kljuchni pa so bili kadri — ministri in sekretarji: Jozhef Shkoljch, Majda Shirca, Andreja Rihter, Vasko Simoniti. Od sodne veje oblasti pa bi izpostavil Martino Lippai, predsednico senata VS RS z njeno Sodbo v imenu ljudstva. Ta sodba je unikum presoje, ne bi vzdrzhala preizkusa na nobenem spodobnem (neodvisnem) sodishchu. (Njen kratki povzetek: »Revizija se zavrne. Revija se zavrzhe.«) Za vse nashtete pa bi dejal, da so imeli odlochno prevech mochi pri odlochanju (onemogochanju) ustvarjalcev in njihove ustvarjalnosti (tj. pri nastajanju in uveljavljanju knjig in revij), bili so tako rekoch njihova usoda, za nekatere tudi usodni. Po drugi strani pa so imeli bolj malo referenc, ki bi prichale o njihovem lastnem delezhu v kulturno-umetnishkem ustvarjanju ali, drugache povedano, premalo izkazov, da razumejo sporochila, o katerih brezprizivno odlochajo. Bistva — tistega, kar je v prispevkih revij zhivo — sploh ne dojemajo, jim je nedostopno.
Sodni razplet oziroma zakljuchek nashega administrativnega razmerja s sistemom je bil predvidljiv, zabelezhen je v elektronski knjigi Zhigosana ustvarjalnost1.
Administratorjem sistema pa smo (po svoje oz. na svoj nachin) hvalezhni. Prav to in tako sistemsko ravnanje z revijo — ti rezi mochi so nam pomagali dosechi dragotino, namrech nasho neodvisnost. Ker ni ga — sistemskega ukrepa, ki bi ne omogochil fleksibilnejshega protiukrepa.
»ZAKLJUCHNA OPOMBA
Elektronska knjiga Zhigosana ustvarjalnost (in obenem akcijska raziskava) avtorjev Matjazha Hanzhka, Francija Zagorichnika in Rajka Shushtarshicha (pridruzhili so se nam she novi sodelavci in protagonisti (glej: AVTORJI V PUBLIKACIJI in INSTITUCIJE — PROTAGONISTI1*) se je nekoliko zavlekla, tj. doslej do leta 2007. To se akcijskim raziskavam tudi sicer rado dogaja, predvsem ji je manjkal she en dokument, to je omenjena pravnomochna sodba iz tozhbe zavoda Revija SRP zoper Ministrstvo za kulturo RS, vlozhene na Upravno sodishche RS. Vendar je bil poglavitni smoter zhe dosezhen. Revija SRP je postala resnichno neodvisna revija, zavezana le svoji vrednotni orientaciji. Revija SRP ni blago na trgu blaga in storitev. Ne udinja se politiki (strankam in politichnim mogochnezhem) ne gospodarstvu (trzhishchu in/ ali sponzorjem) ne cerkvi; skratka, nobeni realni mochi, nobeni instituciji.
Morda pa bo nekoch koga le zanimalo, kako smo svojsko (na konkretnih primerih in z dokumenti) predstavili osnovni antagonizem med protagonisti: upravljavci kulture na eni in avtorji ustvarjalci na drugi strani, ker prvi kulturo, umetnost in kulturnike, umetnike omogochajo oz. onemogochajo, drugi pa kulturo - umetnost zgolj udejanjajo. (Op. avt.)«
»ZAKLJUCHEK el. knjige — raziskave: Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek Zhigosana ustvarjalnost: Zhig in kultura, Revija SRP, februar 2004, shtevilka 59/60, in tri leta kasneje dodana Zakljuchna opomba, je bila napisana in objavljena, kot predvidevanje avtorja o zakljuchku raziskave, pa tudi o prichakovanem izidu zadevne epizode institucionalnega zhigosanja ustvarjalnosti. Predvidljivost v raziskavi, bi lahko rekli, je bila zadovoljiva. (Op. avt., oktobra 2009)«
Poslanstvo, poklicanost Revije SRP
Je bilo to nashe revijalno prizadevanje sploh kako poslanstvo? Kdo naj bi nas poslal in s kakshnim namenom? Take so pogoste misli paranoidnih uradnikov — nameshchencev sistema, predvsem tistih, ki so zadolzheni za varnost sistema. Ne gre jim zameriti, taka je njihova sluzhba — sluzhnost sistemu. Recimo, da gre v nashem primeru za poslanstvo v najskromnejshem mogochem pomenu: za samodolochitev, samoizbor v smislu, da smo poudarjeno neodvisni — nikomur zavezani, nikomur in z nichimer sluzhni. Skratka, za sistem smo popolnoma neuporabni (razen v poprej omenjenem varnostnem smislu, kar velja vsaj za tak in toliko prosvetljen sistem, kot so sistemi danes).
Poklicani pa smo vendarle, cheprav vsak nekoliko drugache (vsak po svoje), z neko drugo nalogo, z vsaj nekoliko svojskim smotrom. Taki smo po svojem poklicu.
»Nekaj o poklicu, institucionalnem sistemu in njegovih vrednotah2
Poklic je beseda — simbol, ki ima izredno shirino, bogat diapazon pomenov, bogata je zgodovina tega simbola.
Nekdo nekoga kliche in ta je po njem poklican, kliche ga in vabi, ga usmerja, ustolichi, zavrzhe, zaobljubi, zaposli ali zaprisezhe. Poklicani se odzove nekemu klicu, klicu nekoga, za nekaj, in s tem je po klicu poklicno zavezan, lahko je zhivljenjsko zavezan ali zasuzhnjen ali opredeljen za vechino svoje dejavnosti v zhivljenju ali celo za njen osrednji, poglavitni del. Lahko je tudi srechen, osrechen, sprejet med sebi enake, v njihovo druzhbo in zdruzhbo. Lahko pa vse to ni, ker je lahko nesrechen in ker mu poklic ne pomeni mnogo, ker se mu zdi, da je zgreshil poklic, da je bil poklican za chisto nekaj drugega. Poklic je bil nekako blizu in tesno povezan s smislom njegovega bivanja.
In kdo ga kliche? Mnenja o tem so zelo razlichna, kot so si razlichni ljudje med seboj. Eni menijo, da jih kliche ljudstvo, narod, rod ali pa celo chloveshtvo in vchasih le gilde (stanovi), stranke pa strate, razredi, ali pa le nekdo od blizhnjih, starshi ali prijatelji ali pa prav dolochena oseba, ki hoche svojega naslednika. Che imajo srecho, jih kliche nekdo, ki se na to spozna, je za to prav posebej poklican, kot na primer nedavno duhovnik in uchitelj na vasi, ali domachi vzgojitelj. A klichejo ga lahko tudi sovrazhniki, dolga je njih vrsta, lahko bi nashtevali znova in znova: sovrazhniki ljudstva, naroda, roda in tako po vrsti skoraj brez konca. Drugi zopet menijo, da slishijo ta klic povsem od drugod: kliche jih sam bog ali sam vrag, duh mrtvih prednikov ali slavnih ljudi, klichejo jih neznane sile, goni, nagoni, glas v njih in izven njih, glas, ki ga ni mogoche opisati.
Pa she vprashajmo, koga to kliche? Na to je navidez lahko odgovoriti: prav vsakogar od nas, brez izjeme. Vseh teh klicev, ki jih je toliko in se bijejo med seboj, da jih skoraj ne slishimo vech, ne moremo, da jih ne bi poslushali, videti je, kot da jih poslushamo, ne da bi jih sploh kdaj slishali. Dandanes je nasha gluhost
vse bolj opravichljiva, hrup propagande je oglushujoch. Vendar je prav mogoche, da kdo od nas ne da ne slishi, ampak sploh ni poklican.
Toliko besed sem porabil, da bi komaj malo naznachil, kako poln pomen je nekoch imela beseda — poklic. Ni she izumrla in povsem nikoli ne bo, le nekam arhaichen pomen dobiva, nekam se umika pred nekom. Vso to njeno nejasnost je bilo treba razjasniti in sistematizirati, njeno mesto prevzema jasna in chista beseda: vloga, tj. vloga na delovnem mestu, vloga v institucionalni hierarhiji vlog, vloga v sistemu.
Zdaj je mozhno vse te klice strniti v nekaj njih ali pa simbolichno v enega samega; chloveka (individua) kliche sistem. Sistem je skupni imenovalec vseh vlog, ki jih zasedajo sistematizirani ljudje, zato lahko rechemo, da chloveka individuuma kliche le she: sistem, institucija, organizacija; cheprav ne kliche njega, ampak njegovo delnost — del njega se bo moral vesti predano, kot da se je v celoti predal temu delu, mu posvetil vso svojo sposobnost, se predal z dusho in telesom, le tako bo zadrzhal svojo vlogo v sistemu, napredoval bo po vnaprej sistematizirani hierarhiji, to je hierarhiji sistema. Naj kratko simbolichno ponovim apel: sistem kliche chloveka.
Sistem sistematizira, usmeri, razporedi vloge — delne individue, jih podruzhbi. Sistem individue socializira in registrira, skratka, ima jih, jih poseduje. Sistem ni malenkosten in zanimajo ga kljuchne vloge posameznikov, vsaj mnogo bolj kot stranske, a tudi teh ne zanemarja. Sistem tezhi k popolnosti, popolnost vkljuchuje vse, zato je naravno, da sistem tezhi k integralnosti, k totalnosti. Sistem mora slej ko prej sistematizirati vse mozhne vloge posameznika, mu dolochiti osnovno ali vsaj temeljno vrednotno orientacijo njegovega deja, delovanja, smisla bivanja. Skratka, sistem dolochi konchni smisel individualnega bivanja.«
»In kje je tu prostor za chloveka in njegovo svobodo?
Menda ravno v tem praznem prostoru sistema in sistematiziranosti, kajti che bi ga ne bilo, bi bili sistemi zhe izpopolnjeni in povsem deterministichni. Tako pa jim samo ta malenkost she manjka, ki ji rechemo dokonchna urejenost chlovekove svobode, cheprav so neverjetno stabilni in togi, taka je namrech njihova globalna strateshka vrednotna orientacija, pa vendar ne morejo predvideti svojega razvoja niti za krajsha, kaj shele za daljsha obdobja ravno zaradi te drobne malenkosti: svobodne volje individuuma. Ta lahko vsak trenutek odpove, izgubi vero v socialno veljavno vrednotno orientacijo, she prej pa v vrednotni sistem deklariranih vrednot. Zato je bila in she bo glavna skrb vseh sistemov: kako definirati svobodo. Sistemski magi trdijo, da so to zhe storili in da je svoboda posameznika v njihovem sistemu najvechja; to pa pomeni le, da ji je posvechena velika pozornost. Rezultat tega prizadevanja je viden v vsakem delu sistema, ki se ga ideologi trenutno lotijo, in v celoti, che nismo prevech natanchni, je vidna velika stabilnost, morda she bolj trdozhivost socialnih vrednotnih sistemov in malo dejanske svobode. Razvoja pa nikakor ni mogoche zadovoljivo planirati. Tudi takrat, ko ga planiramo kot nepretrgano (cheprav pojemajocho) rast, bo
socialni sistem na neki nepredvideni tochki svojega razvoja nujno stagniral, in ko bo dozorel njegov chas, bo zatonil. Tega pa sistemski chlovek ne more in ne sme videti; kako bi si sicer razlagali, da noben sistem ne planira svojega zatona ali vsaj nerazvoja ali neurejenosti v sistemu vsaj za neko obdobje, recimo za tisto, ki je zhe vidno in je tako rekoch neizogibno. She prej, preden se je to dogodilo, pa je razpadel vrednotni sistem, kajti svoboda je neulovljiva, ne da se je podariti, ne objaviti, sploh pa ne trajno utesniti v sistem. Z deklarirano svobodo si ne moremo kaj prida pomagati. Klic v sili je klic vpijochega, je klic chloveka, je klic svobode, je klic chlovekovega bistva.
Che tega nikakor nochete ali ne smete videti, potem povejte, kateri sistem v zgodovini chloveshtva pa je doslej zavestno ali vsaj odkrito nachrtoval (planiral) svoj lastni propad? A ne sklicujte se na preroke, oni niso sistem, niso sistemski magi, pa na nore vladarje tudi ne, kajti za nore so bili proglasheni naknadno. Pa vendar mogochni sistemi propadejo, sesujejo se vase, ne toliko zaradi zunanje sile kot zaradi notranje nemochi. Njihovi vrednotni sistemi okostene, degenerirajo in razpadejo, niso vech sposobni za razvoj, za spremembe utemeljujochih vrednot sistema.
Gledano z vidika posameznika pa je prav zhalostno dejstvo, da je toliko njih, ki so vechino svoje zhivljenjske energije potroshili za to, da bi zadrzhali svojo vlogo v instituciji, da bi se povzpeli za nekaj mest v hierarhiji institucionalnih vlog. Prav spricho tega dejstva so sistemi togi, okoreli, nezhivljenjski, a trdni in stabilni vse do nekega dne, ki ga ne zhele pred-videti. She bolj zhalostno je dejstvo, da so tako nemochni in da je tako malo njih, ki si prizadevajo, da bi dali svojemu zhivljenju smisel v instituciji in izven nje, utemeljen z vrednotami, ki she zhive, ki she niso institucionalizirane.«
Sklep
Velika je lazh, ki so si jo izmislili »ribichi chloveshkih dush«, namrech da je sistem mogoche spremeniti — izboljshati le od znotraj, tako da se individuum vkljuchi vanj. Bistvo sistema je vzdrzhevanje hierarhije (oblasti) in vas vedno vabi, da se vkljuchite ter tako tvorno in seveda usmerjeno sodelujete v igrah sistema, tudi — ali celo — v menjavi vladajochih elit. Sistem se venomer modernizira, v tem je njegova velika tehnoloshka pre-moch. Danashnji sistem(i) vas vabi(jo) k udelezhbi v igrah sistema prek interneta. Fascinantno, mar ne? Si lahko mislite, kaj vse she bo s takim orodjem mogoche dosechi? »Facebook (npr.) je druzhabno orodje, ki povezuje ljudi z njihovimi prijatelji in drugimi, ki shtudirajo, delajo in zhivijo v njihovem krogu. Facebook se uporablja za ...« (bom rajshi kar sam povedal, za kaj): za sistemsko manipulacijo (z)manipuliranih udelezhencev. Sistem zanima predvsem sociogram udelezhencev. Gotovo veste, zakaj. Sistema v njegovem bistvu ne bodo spremenili ne blogerji ne facebookovci ne twiterji ne kake nove she subtilnejhe mrezhe sistema. Njihova fascinantna dejavnost je vnaprej (z)manipulirana.
»Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum /Liberty, Verity, and Spirit/
v slovensko-angleshki reviji Lives Journal.
Pomembne so, vsaka od njih posebej,
pomembno je prezhemanje teh vrednot.«
Lahko bi izbrali tudi druge vrednote. A izbor bi moral biti tak, da bi simboliziral tri komponente vertikalne strukture uma: spoznavno, etichno in estetsko. Napredovati na duhovni ravni pomeni rasti na vsaki posebej in v njihovem prezhemanju hkrati. Nikar brez ene od njih. To so vedeli zhe stari Grki, moderni umi pa so to spoznanje zrelativizirali — omrachili.
Nam pa gre predvsem za nashe intimne resnice — neposredna dejstva nashe zavesti. Tu nas ne more nihche zavajati, omrezhiti. Ena samcata resnica nas lahko osvobodi bremena ene lazhi (ali samoprevare), le tiste, ki smo jo razgalili, razkrili, razvozlali. Neresnic pa je neizmerno veliko, nekatere med njimi nas bodejo v ochi, druge nam hrome srce, tretje zhalijo nash um. Posredovana dejstva nashi zavesti so za nas v trajnem (nikoli konchanem) kritichnem ali, nasprotno, afirmativnem preverjanju. Pot je torej muchna in dolga — a vrednotna orientacija je kazhipot — korak za korakom, zgolj s smotrom. Ko pa bi si zastavili institucionalno sprejemljivi cilj, bi bili v igrah sistema zagotovo zmanipulirani, ali pa bi (kar je she veliko bolj bedno), vede ali nevede tudi sami manipulirali.
Ne pustimo se pokoriti, za nobeno ceno ne! A kaj ko je veriga prostovoljnega suzhenjstva dolga, dolg je seznam mamljivih vlog v institucijah sistema. Chlen za chlenom se mehcha z utrujenostjo materiala. Ni namrech bistvo svobode v tem, da nekomu (v sistemu) nekaj jemljemo, ampak v tem, da mu nichesar ne damo, kar mu ne gre, kar mu ne pripada, kar je zgolj nashe. Tako je to napisal Étienne de La Boétie, z njim sem ta pogovor zachel v prvi shtevilki revije Revije SRP 1/2, z njegovim napotkom bom okrasil Revijo SRP 111/112.
Pogum Revije SRP
Za pojasnilo vrednote Pogum — Spirit (gre namrech za duhovni pogum) pa bom izpostavil le kratek Etiennov napotek3:
Etienne de La Boetie
»PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO
She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki ...
Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene, za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen za to, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne!...«
1	Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Zhigosana ustvarjalnost ; Opombe urednika Revije SRP k Sodbi v imenu ljudstva VS RS, Rajko Shushtarshich, Revija SRP, sht. 95/66 str. 204
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/VSRS_op_ur.htm;
Martina Lippai, Sodba v imenu ljudstva, Revija SRP, sht. 95/66 str. 199 (prav tam)
1a AVTORJI V PUBLIKACIJI in INSTITUCIJE — PROTAGONISTI
2	Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije II; Nekaj o poklicu, institucionalnem sistemu in njegovih vrednotah, Revija SRP, sht. 15/16 str. 187, Ljubljana
3	Etienne de La Boetie, Prostovoljno suzhenjstvo /Propagandni dodatek - Etienna de La Boetieja/ 3a Etiennov napotek je poslej tudi v propagandnem dodatku na zadnji strani revije.
Lev Detela
REMINISCENCE NA PANONSKE SLOVENSKE EMIGRANTSKE AVTORJE V KONTEKSTU DOGAJANJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po svoje je zanimivo, da je kar precej slovenskih izseljenskih pisateljev iz kroga tako imenovane politichne emigracije po izvoru iz ozhjega ali shirshega panonskega prostora. Naj za zachetek nashtejem nekatere, ki sem jih osebno srechal ali pa bil z njimi v pisemskih ali drugachnih stikih: Ruda Jurchec, Stanko Kociper, Frank Bukvich, Vladimir Kos, Franc Jeza, v nekem smislu tudi Jozhe Krivec ali Stanko Janezhich. Eden od teh, Ruda Jurchec, rojen leta 1905 v Ormozhu, je odigral v emigraciji pomembno vlogo. Med drugim je bil med ustanovitelji Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in dolgoletni prvi urednik tamkajshnje kulturne revije Meddobje. Njegova najvechja moch je bila na esejistichnem podrochju. Poleg tega zagotovo sodi med najvidnejshe slovenske pisatelje memoarske literature, o chemer prichajo tri knjige njegovih zhal nedokonchanih spominov Skozi luchi in sence (I.: 1914 - 1929; II.: 1929 - 1935; III.: 1935 - 1941), ki so izshli v Buenos Airesu v letih 1964, 1966 in 1969. Ti spomini niso le dober pregled slovenske politichne in kulturne zgodovine - od razpada avstro-ogrske monarhije in konstituiranja kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev vse do njene razkrajevalne rasti v diktaturo in zloma ob Hitlerjevem vdoru v Jugoslavijo — s plastichno izrisanimi portreti tedanjih vidnih osebnosti, med katerimi naj omenim vsaj dva, Ehrlicha in Kocbeka, temvech je v njih tudi vechje shtevilo izvirnih literarnih jeder z avtentichno avtorjevo izpovedjo. Zlasti svoje otroshtvo v Ormozhu je avtor opisal s sugestivno silo. Prvo poglavje v prvem delu spominov je sploh pesnishko darilo davnemu Ormozhu: »Mestece je shumelo za prvimi plotovi in zidovi, iz usnjarne sredi mesta bo proti vecheru zadonela rezka sirena; po svetli zheleznici pod hribom so prihajali in odhajali vlaki shtirikrat na dan. Che bi mochneje prisluhnili, bi slishali lene sprevodnike, kako so na postaji zateglo klicali : F r i d a u... F r i d a u, kajti slovenskega imena Ormozh ni bilo na postajni tabli in ga nikdo ni smel glasno izgovarjati...« (str. 7 — 8 ).
Literarna zgodovina bo morala poleg tega natanchneje razsvetliti vsebinske in oblikovne znachilnosti nekaterih Jurchecevih literarnih del, na primer romana Ljubljanski triptih (Buenos Aires 1957), mrachne, mistichne, kot literarna simfonija zasnovane ponotranjene vizije o politichnem preobratu v Sloveniji po drugi svetovni vojni z znachilnimi avtorjevimi odbleski bolestnega samotrpinchenja in katolishko pogojenega sprashevanja vesti ob lastni in kolektivni ujetosti v individualne patologije in kolektivne zanke v chasu komunistichnega prevzema
oblasti. Analizirati bo potrebno tudi izrazito individualizirane, predvsem v zdomskem revijalnem tisku delno le v odlomkih objavljene avtorjeve novele z naslovi Carmen de Patagones, Sodba pred prelatom, Requiem in re, roman Marcelino
Teme Jurcheceve literature so obchechloveshke in svetovljanske, toda svetu se priblizhuje na poseben nachin, iz avtohtone celice svojega ormoshkega rojstva in slovenskega izvora. Pri tem se mu vedno znova prebudi otozhni, chustveno podozhiveti spomin na Panonijo, kar pride lepo do izraza prav v eni njegovih prvih leposlovnih objav, v noveli Vuzmenice (Meddobje II, 1955, str. 7-20, popravljeni ponatis v antologiji emigrantskega pripovednishtva Dnevi smrtnikov, Buenos Aires 1960, str. 227 — 244). Motiv vzhodnoslovenskih velikonochnih obichajev povezhe pisatelj v tem tekstu na poseben nachin z bridkostjo severnoamerishke izseljenske osamljenosti, pripoved pa se mu vedno znova prevesi v nekoliko pregljevsko oblikovani lirichni slavospev praznichni Sloveniji: »Kako je ljubil zvonjenje domachih cerkva! Kakor jagode na molku, tako so ga blazhili zvoki znancev iz stolpov prleshkih svetishch: zachenjal je z zvenkom onih na Humu, preshel na shepetanje onih pri Veliki Nedelji...«, da se je lahko po omembi zvonjenja na Svetinjah, pri Sv. Miklavzhu, pri Zhalostni Mariji v Jeruzalemu in v Sredishchu konchno »zresnil v buchanju onih tezhkih v Ormozhu«. (Dnevi smrtnikov, str. 241). Po drugi strani je bil Jurchec rigorozna, konservativna in avtoritativna osebnost, kar je prishlo do izraza tudi v najini sicer redki korespondenci ob mojem zachetnem sodelovanju v reviji Meddobje. Odklanjal je moje prve groteskne chrtice s »figurami pretiravanja«, ki jih je nato objavljal dr. Tine Debeljak v zbornikih Svobodne Slovenije; poleg tega so ga muchile nekakshne fobije, preganjavice, tako znachilne za emigracijo. Leta 1964 mi je zdaj zhe pokojni pesnik Vinko Belichich na krashki gmajni nad Trstom pokazal pismo, v katerem ga Jurchec svari pred sumljivimi elementi, ki so se nenadoma pojavili v zamejstvu in zdomstvu z namenom, da bi shkodili slovenski emigraciji. Menil je, da so te mlajshe osebe ljudje s »kriptokomunistichnimi« potezami, do katerih je treba biti skrajno previden in nezaupljiv. Njegova rigoroznost in netolerantnost je leta 1968 povzrochila znano shizmo slovenske literarne emigracije in lochitev duhov pri Slovenski kulturni akciji. Jurchec je tedaj zapustil prominentno kulturno ustanovo ter zachel izdajati radikalno nacionalno glasilo Sij slovenske svobode,v katerem je vse do svoje smrti v letu 1975 priobcheval shtevilne pamflete in obrachune z nasprotniki, istochasno pa se jasno in pionirsko opredeljeval za slovensko neodvisnost.
Pisateljski nachin Stanka Kocipra se bistveno lochi od strukture Jurchecevega pisanja. Tudi mentalno sta si bila oba avtorja zelo razlichna. Kociper prihaja v nasprotju z Jurchecem, ki se je pred odhodom v emigracijo ukvarjal predvsem s publicistiko, iz koncepta narodno ozaveshchevalne domachijske knjizhevnosti, kot jo je v medvojnih shtevilkah Doma in sveta skushal uveljaviti njegov urednik dr. Tine Debeljak. Kociprov prvi roman Gorichanec (Ljubljana 1942) zrcali vse
znachilnosti omenjenega literarnega nachina. Tudi pisateljevi poznejshi, delno v taborishchih ter v manjshi meri v Argentini napisani teksti, ne prinashajo kakih vidnih stilistichnih sprememb. V idejnem smislu poudarja Kociper tudi v nadaljnjih delih, v chrticah iz Slovenskih goric Mertik, ki so izshle leta 1954 v Buenos Airesu (ponatis leta 1994 v Ljubljani), pa tudi v »zgodbah bivshih ljudi« Jeruzalemski zvonar, ki so izshle leta 1995 v Mariboru kot izbor iz njegovih objav v buenosairskih zbornikih Svobodne Slovenije, vse tisto, kar je zhe nakazal v romanu Gorichanec, namrech, da je chlovekova (od)reshitev le v neodtujeni zvestobi rodni grudi. V tem kontekstu je Kociprovo leposlovje primer posebno znachilne, romantichno idealizirane literature o »malih« velikih ljudeh Slovenskih goric, ki v posameznih tekstih zazhare kot z mochnimi barvami zarisane podobe folkloristichnih ljudskih slikarjev.
Kociper se je sicer rodil leta 1917 v Mariboru, vendar je kmalu po rojstvu prishel k teti, ki je zhivela pri Sv. Miklavzhu v Slovenskih goricah na obmochju med Temnarjem, Kajzharjem in zhe omenjenim Miklavzhem. Prav tu, pri preprostih ljudeh pri tezhkem, a zanimivem delu v vinogradih, so se mu zhe v zgodnji mladosti porodile impresionistichno oblikovane podobe iz narave, pretkane z velikokrat tragichnimi, grozljivimi, kar baladnimi zgodbami chloveshkih hrepenenj in prichakovanj, a tudi trpljenja in nesrech. Ta pisatelj, po poklicu pravnik, ki se je med drugo svetovno vojno porochil z mlajsho hcherko domobranskega generala in tedanjega prezidenta Ljubljanske pokrajine Leona Rupnika in ob koncu vojne zapustil Slovenijo, je sodil med posebno zamolchane figure slovenskega politichnega zdomstva oziroma izseljenstva. Vendar je po spremembah v Sloveniji razmeroma hitro normaliziral svoj odnos do Slovenije in nekajkrat obiskal domovino. Rad je zahajal v svoje domache kraje. Ko sta me s profesorjem Stankom Janezhichem, prav tako pesnikom panonskih znachilnosti in starozhitnosti, obiskala v Sredishchu ob Dravi, je Kociper mojo zheno Mileno Merlak in mene povabil v svojo ozhjo domovino vinskih trt, kjer sva v zanimivih pogovorih lahko she enkrat obnovila glavne poteze njegove literature: char naivnega skozi melanholichni pogled starajochega se pisatelja, kot na kakih ljudskih podobah, na katerih vinicharji in kmetje starih obdobij stoje na prleshkih razkrizhjih in eruptivno pripovedujejo v svoji narechni, samosvoji govorici o lastnem zhivljenju, delu in chustvih. Leta 1998 v Mar del Plati umrli Kociper je mojster ornamentalnega stila, manj preprichljiva pa je psiholoshka plat njegovih besedil.
K vzhodnoshtajerskim pisateljem v argentinskem zdomstvu bi morali prishteti tudi Jozheta Krivca (Vareja v Halozah, 1916), poleg Stanka Kocipra najbolj domachijskega pisatelja slovenske emigracije. Kot Kociper je bil po izobrazbi pravnik in kot Kociper prihaja iz dominsvetovskega medvojnega kroga, kot ga je v Ljubljani oblikoval dr. Tine Debeljak. Literarno ni stal nikoli v ospredju. Njegova zbirka chrtic Dom med goricami, ki je izshla leta 1942 pri Slovenchevi knjizhnici v Ljubljani (ponatis, Mohorjeva druzhba, Celje 1995), je kot prvenec naletela na
dober sprejem, zanjo je leta 1942 prejel Preshernovo nagrado mesta Ljubljane. Podobno kot pri Kocipru prevladuje tudi pri Krivcu zvestoba domachiji in socialna nota, tudi idilichno prikazovanje lepote haloshke pokrajine, vendar je stilistichno manj ornamentalen in uchinkovit kot Kociper. Krivec je v prvih povojnih begunskih taborishchih kar zanesenjashko kulturno deloval, zavzemal se je za ubitega in v domovini pozabljenega pesnika Balanticha. Tudi v Argentini se je posvechal kulturnemu delu in dalj chasa vodil tamkajshnjo pisateljsko Balantichevo druzhino. Vendar je v emigraciji izdal le eno samo knjigo, zbirko chrtic in novel Pij, fant, grenko pijacho (Buenos Aires 1978). V celoti gledano ni napravil kakega pomembnega razvoja v primeri s svojo prvo knjigo. Spet prevladuje tematika Haloz, prepredena z domotozhjem po idilichno obchutenih izgubljenih krajih v nedosegljivi daljavi, a zato tembolj zhivih v spominu. Zgodbe so izrazito enostavne, znachaji oseb so chrno-beli.V tem literarnem kontekstu tudi v Argentini ni stal v ospredju. Chutil se je zapostavljenega in odrinjenega, kar mi je potozhil v pismu nekaj pred svojo smrtjo v letu 1991. In vendar je v Krivchevi za nas kar precej naivni dikciji tudi nekaj pretresljivega, namrech podoba idealizirane narodne chistosti in krepostnega domoljubja, ki se je med pisateljevimi rodnimi vinskimi grichi zdaj zhe vech ali manj izgubilo, che se v tem sklopu spomnimo na pesimistichne haloshke izpovedi duhovnika Jozheta Topolovca Halozhana iz njegove prozne knjige Pokoshena trava (Celovec 2002).
Zares pravi Panonec je zagotovo bil Prekmurec Frank Bukvich, ki se je rodil leta 1923 v Puconcih pri Murski Soboti. Leta 1941 je opravil vishji techajni izpit na gimnaziji v Murski Soboti, med leti 1941 — 1943 pa je v Gradcu shtudiral medicino. Od tam je odshel na Madzharsko, kjer je nadaljeval shtudij v Pecsu. Tu so ga madzharske oblasti aretirale in zaprle. Kazen je prestajal po raznih taborishchih, med drugim tudi pod hribom Bisamberg na severovzhodnem obrobju Dunaja, kot mi je sporochil v nekem pismu iz Zdruzhenih drzhav Amerike. Madzharska vojashka oblast ga je kot dezerterja obsodila na pet let jeche, ki naj bi jo prestal po vojni. Kot neoborozhen madzharski vojak je dochakal prihod sovjetske armade in potem na ljubljanski univerzi skushal nadaljevati shtudij. Leta 1946 je pobegnil v Avstrijo, kjer je v Gradcu leta 1951 promoviral za doktorja politichnih ved. Izselil se je v Zdruzhene drzhave Amerike, kjer je bil univerzitetni profesor, predvsem pa tudi plodovit slovenski pisatelj — prozaist. Umrl je leta 1995.
Posebno velik zalozhnishki zalogaj Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu, ki ga je vztrajno forsiral dr. Tine Debeljak, je bil natis Bukvichevega obsezhnega romana Vojna in revolucija v letu 1983. Zdi se, da je Bukvich zlasti v tem tekstu s plastichno uchinkovitostjo obelodanil svojo veliko zhivljenjsko temo. Opozarja na razvejanost razmejevanj v drugi svetovni vojni, ki jih s to ali ono poenostavljeno ideoloshko maksimo ne moremo objektivno zaobjeti in doumeti. Taras Kermauner je leta 1987 v trzhashki reviji Most Bukvichevo Vojno in revolucijo primerjal z Ukano Toneta Svetine in jo definiral kot njeno parafrazo. Po njegovem
bi Vojna in revolucija prav tako postala uspeshnica na slovenskem in jugoslovanskem trgu, ko bi mogla iziti doma. Ta roman po Kermaunerjevem mnenju ni zoperpartizansko delo, temvech antistalinistichna prozna shtudija z ostro kritiko totalitaristichne madzharske in nemshke medvojne uprave, a tudi z jasno kritiko komunistichnega dogajanja med vojno in tik po vojni na Slovenskem. Vendar ena glavnih oseb romana, Grbach, lokalni shef Ozne, ki ga je pisatelj oblikoval po znani realni zgodovinski figuri Puklastega Mihe, ni pravi komunist, temvech je izdajalec in agent nemshke policije. Tej se je namrech posrechilo, da ga je v zaporu strla in hitro pridobila zase, saj je bil moralno shibak in po naravi nagnjen k zlochinstvu. (Glej tudi esej Melite Forstnerich Hajnshek Tragika Sobotinov, Mesarichev in Rituperjev v mariborskem Vecheru 16. marca 1991). Bukvich je vsekakor spreten fabulist, enostaven, pregleden, jasen, njegov slog je vchasih reportazhen, potem spet nekoliko esejistichno pojasnjevalen. Chez tristo oseb v romanu se lahko kosa z mnozhicami protagonistov v velikih kolektivnih romanih, kot sta Tihi Don Sholohova ali Tolstojeva Vojna in mir, toda Bukvichevi zarisi so brez globlje psihologije, nekako povrshinski, nekoliko v nachinu popularnega amerishkega trivialnega romana. Bukvich rekonstruira polpreteklo realiteto, jo gleda in opazuje iz svojega protitotalitaristichnega zornega kota, vendar tako, da meni, da je bil upor proti madzharskim, nemshkim ali italijanskim okupatorjem upravichen, nachin tega upora, zlasti njegove anomalije in povojne likvidacije (prizori javnih usmrtitev nasprotnikov komunizma leta 1945 v Murski Soboti spominjajo na primer na radikalno scenerijo francoske revolucije), pa vech kot vprashljiv.
Bukvich je napisal tudi lepo shtevilo krajshih tekstov, povesti in novel, ki jih je objavil v zbirkah Ljudje iz Olshnice (Buenos Aires 1973), tu omenja, da je Olshnica staro ime za Mursko Soboto, in Zgodbe iz zdomstva in she kaj (Buenos Aires 1979). V nekaterih novelah odkriva nov svet, na primer razmerje prekmurskih Slovencev do domachih Zhidov, preden so jih Nemci tik pred koncem vojne usmrtili v plinskih celicah Auschwitza, ali pa napete razmere v chasu protikomunistichne madzharske vstaje v letu 1956 v slovenskem Porabju in pobeg protagonista v Avstrijo. Prekmurec je prav tako pesnik, prozaist in esejist Vladimir Kos, ki se je rodil leta 1924 v Murski Soboti, kot mlad bogoslovec in domobranec pa se je leta 1945 znashel v avstrijskem taborishchu ter pozneje kot misijonar odshel na Japonsko, kjer she vedno zhivi in deluje. Objavil je nad deset pesnishkih zbirk, ki so vechinoma izshle pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. V njegovi dokaj samosvoji liriki je viden spoj dveh strukturalnih elementov: osnovni pokrajinski motiv se zdruzhi z aforistichnim, vchasih tudi feljtonistichnim, velikokrat pa tudi miselno-meditativnim fragmentom.
Kos se — z nekaterimi izjemami — ne ozira nazaj, stik s slovenskim izvorom ishche v krshchanski perspektivi za naprej, glavnina njegovega opusa pa korenini v sedanji pesnikovi japonski stvarnosti, ki v slovenski knjizhevnosti uchinkuje nekoliko eksotichno. Ob tej motiviki se rad priblizha disonanchnim kriterijem,
alogichnim sugestijam in kreativnim deformacijam tradicionalnega, znachilnim za poetoloshke postopke od Baudelaira do Ungarettija ali Eliota. V znani zbirki Ljubezen in smrt (s podnaslovom In she kaj, drage kamelije; Buenos Aires 1971) skusha v shirshih dialektichnih sklopih in paralelnih variantah istega motiva z montazhnim zdruzhevanjem velikokrat heterogenih sestavnih delov, chlenov ali partiklov, z nizanjem lirichnih impresij in ponotranjenih pokrajinskih vizij, reportazhnih vlozhkov in odtujevalnih fragmentov ustvariti novo strukturalno enoto, vendar vedno z uposhtevanjem tradicije in literarne kontinuitete s slovensko literaturo. V zbirki Spev o nashi gori (Buenos Aires 1981) povezhe motiv japonske svete gore Fudzhi z zgodbo svojega slovenskega prijatelja Petra, ki se je navelichal triintridesetletnega begunstva v argentinski pampi, zapustil zheno, ki ni hotela z njim, in se odpravil iz silnega hrepenenja po rodni domovini prek ovinkov na Japonskem proti Sloveniji.
Zanimive so tudi nekatere Kosove chrtice, napisane v nachinu amerishke kratke zgodbe, v katerih zdruzhuje slovenske, amerishke in japonske vplive, kot je razvidno na primer iz proze Usodni zfpletjaj (Meddobje, 20, 1984, sht. 1-2) z opisom bolezenske krize mladega Japonca, ki jo avtor skusha reshevati s pripovedovanjem napete zgodbe o preprostem Slovencu, garachu sredi s pustolovci naseljenih predelov severnoamerishkega Divjega Zahoda. V chasu ideoloshkih zozhevanj in prisil po drugi svetovni vojni je bil Trst za marsikaterega Slovenca »okno v svet«. Tu je dolga desetletja kot chasnikar in publicist deloval Franc Jeza, doma iz Hajdine pri Ptuju, kjer se je rodil leta 1916. Leta 1939 je maturiral na ptujski gimnaziji, v Ljubljani pa je dve leti shtudiral pravo. Med okupacijo se je tako kot njegov brat Maks takoj pridruzhil osvobodilnemu gibanju ter so ga zhe leta 1941 zaprli, pozneje pa poslali v koncentracijsko taborishche Dachau, o chemer je napisal pretresljivo prichevanjsko knjigo Spomini iz taborishcha (Gorica 1985). V luchi teh dogodkov je treba razumeti tudi Jezovo dosmrtno dialektichno, cheprav tudi kontroverzno povezanost z Edvardom Kocbekom in s krshchanskim socializmom. Vendar se je Jeza kritichno oddaljil od povojne slovenske totalitaristichne stvarnosti in leta 1948 pobegnil v Italijo. Do svoje smrti v letu 1984 je zhivel v Trstu, kjer je bil ob chasnikarskem delu in vztrajnem pionirskem aktivistichnem prizadevanju za neodvisno svobodno Slovenijo tudi literarno delaven. Predvsem je imel smisel za svoje dni manj cenjen zhanr — za fantastichno literaturo. Zato bi veljalo prisluhniti njegovi zbirki kratkih zgodb iz leta 1981 Nevidna meja, ki je izshla pri gorishki Mohorjevi druzhbi. Lahko se reche, da je ta knjiga vedno znova nabita z orwellovsko atmosfero chlovekovo svobodo ogrozhajoche totalitaristichne vsekontrole, v njej pa se tudi chuti bolechina zaradi domache »slovenske nedemokratichnosti« in zaradi neznosnega »egipchansko-malikovalskega« kulta osebnosti. V zbirki je med drugim objavljena tudi proza Prevrat, v kateri je v sredishchu dogajanja vojashki puch generala Harolda Maierja. Avtor iz posebnega zornega kota premochrtnega urednika kulturne rubrike dnevnika Tribuna opishe
izgubo svobode zaradi vseprisotne chloveshke bojazljivosti in oportunizma. Temeljno Jezovo iskanje chloveshke svobode na primer razkriva tudi alegorichno-simbolichni tekst Konec poshasti iz iste zbirke o diktaturi »Vechno Mladega Voditelja«, »po ugotovitvi znanosti najgenialnejshega in najplemenitejshega chloveka, kar se jih je kdaj rodilo«.
V Sv. Miklavzhu pri Ormozhu je bil doma leta 2010 umrli pesnik, pisatelj in teolog Stanko Jane%hich, ki ga moramo vsaj posredno uposhtevati tudi v krogu slovenskih zdomskih pisateljev, saj je maja 1945 zapustil domovino, shtudiral v Rimu teologijo in tu doktoriral iz vzhodnega bogoslovja, pred tem in zatem pa deloval kot dushni pastir v razlichnih farah na Trzhashkem. V chasu prve slovenske liberalizacije se je leta 1969 vrnil v Maribor, nakar je bil profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teoloshke fakultete. Janezhich je zachel literarno delovati zhe pred drugo svetovno vojno, po vojni pa je do svojega ponovnega odhoda v Slovenijo objavil v Trstu in v Celovcu shtiri knjige pesmi ali kratke proze. V Sloveniji je nadaljeval s pisanjem proze in poezije. V svojih tekstih je bralca vedno znova soochil s pokrajinskimi in duhovnimi razsezhnostmi svoje rodne Prlekije. V zbirki prozno razvezanih, a v bistvu pesnishko oblikovanih tekstov Moja podoba (Trst 1962) je spomin na svoje rodne kraje povezal z bolecho izkushnjo zdomca, ki je nashel pot med rojake na Trzhashkem in pri njih koshchek svoje domovine. Njegovi teksti so vechkrat posejani z domachimi prleshkimi izrazi. V ospredju avtorjevega zanimanja pa je vedno srechanje s chlovekom, napolnjeno z mnogimi navidez majhnimi stvarmi, a vedno znova pretkano z rezkimi klici vesti in kritichnega spomina. Kritika je vechkrat ugotovila, da je Janezhich najmanj preprichljiv tam, kjer skusha z idiliko in patosom reshevati tezhka narodna in socialna vprashanja, ki jih ni mogoche ugladiti z lepimi besedami. Iz njegove zadnje pisateljske faze v Sloveniji je omembe vredna zbirka chrtic in kratkih novel Zublji vojne (Maribor 1995) s prikazi dogajanja predvsem na Shtajerskem po nemshkem vdoru v Jugoslavijo aprila 1941. Janezhich se je tudi s tem delom predstavil kot oblikovalec vzhodnoshtajerskega regionalizma.
Idilik in regionalist posebne vrste je bil duhovnik, etnograf, dramatik in prozaist Metod Turnshek, rojen leta 1909 v Budini pri Ptuju, ki je po drugi svetovni vojni pretezhno zhivel in deloval pri zamejskih Slovencih na Trzhashkem in Koroshkem, kjer je objavil shtevilne prozne in dramske knjige s povechini zgodovinsko vsebino. Umrl je leta 1976 v Celovcu. Vechina njegovih del se dogaja na Koroshkem, le povest In hrumela je Drava (Trst 1955) je izjema, saj se v njej glavna oseba, shtudent Shtefan Prosenjak, ob okupatorski zasedbi Slovenije vrne v domachi obdravski kraj v blizhini Ptuja, kjer se soochi z nemshkim unichevanjem slovenstva z zapiranjem in preseljevanjem rodoljubnih ljudi.
Za generalshtabnega polkovnika Vladimirja Vauhnika, rojenega 1896 v Svetinjah pri Ormozhu in umrlega leta 1955 v Buenos Airesu, ki ga z dolochenim pridrzhkom prav tako uvrshcham v prichujochi seznam vzhodnoslovenskih avtorjev v izseljenstvu oziroma emigraciji ali zdomstvu, je znachilna posebna
usoda. Bil je absolvent elitne avstrijske vojne akademije Theresianum v Wiener Neustadtu — Dunajskem Novem mestu. V prvi svetovni vojni se je kot mlad avstro-ogrski chastnik bojeval na vseh frontah in bil petkrat ranjen. Po razpadu Avstro-Ogrske je postal jugoslovanski kraljevi chastnik, leta 1941 pa je prevzel funkcijo jugoslovanskega vojashkega atasheja v Berlinu. V tej funkciji je dozhivel nemshki napad na Jugoslavijo. Med vojno je v Sloveniji organiziral posebno shpijonazhno sluzhbo za zahodne zaveznike. Leta 1944 se je umaknil v Shvico, ker mu je prishel gestapo na sled. Leta 1947 je emigriral v Argentino. Tu ga je napadla Parkinsonova bolezen in je v tezhkih razmerah umrl leta 1955. Zhe v Shvici je napisal vech politichno-zgodovinskih tekstov v nemshchini, ukvarjal pa se je tudi z leposlovjem. Ochitno ni dobil zalozhnikov, tako da so njegovi sestavki in spominski zapisi iz druge svetovne vojne ostali v rokopisu. Leta 1965 je njegova spominska knjiga o shpijonazhi v drugi svetovni vojni konchno izshla v slovenshchini pod naslovom Nevidna fronta v zalozhnishtvu Svobodne Slovenije v Buenos Airesu (ponatis 1972 v Ljubljani). Izid je pomenil pravo senzacijo. Avtor je v jasnem jeziku in pregledni obliki opisal svoje izkushnje iz Nemchije, v drugem delu publikacije pa se je dotaknil shpijonazhnega delovanja v drugi svetovni vojni. Dogajanje je ob tem postavil v shirshi, nadregionalni politichni okvir. Predvsem v nemshkem jeziku pishe prozo in poezijo arhitekt in slikar Vencheslav Shprager, rojen leta 1932 v vasi Pertocha na Gorichkem, ki zhivi v Nemchiji, a tudi v Sechovljah v Sloveniji.
Vsekakor so emigrantski pisatelji iz Panonije zapustili vidne sledi v slovenski literaturi.
Za zgodovinski spomin
Drago Pahor
PORABSKI SLOVENCI
POGLED V ZGODOVINO SLOVENSKE KRAJINE
Govoriti posebej o stari zgodovini Porabcev ne bi bilo umestno. Celo naziv Porabski Slovenci se pojavlja shele po prvi svetovni vojni, ko je sklep mirovne pogodbe odcepil Porabje od ostalega Prekmurja ali Slovenske krajine, s katero je bilo dotlej celota. Ko govorimo o zgodovini Slovencev na levem bregu Mure, Zajemamo celotno slovensko narodno ozemlje.
Med Muro in Rabo so se naselili predniki danashnjih Slovencev v drugi polovici shestega stoletja. Po propadu obrske drzhave na koncu osmega stoletja se ozemlje Slovenske krajine vkljuchi v frankovsko drzhavo, kar povzrochi tudi mochno naseljevanje nemshkega zhivlja. Vendar vlada tej pokrajini, ki je bila pretezhno slovenska in se je raztezala dalech na vzhod, slovenski knez Pribina. Svojo prestolnico si je Pribina zgradil v Blatogradu ob Blatnem jezeru. Ko sta sv. Ciril in Metod prishla v Velikomoravsko drzhavo, sta pridobila tudi panonskega kneza Koclja, ki je sledil svojemu ochetu Pribinu. Takrat se je slovenska knezhevina v Panoniji otresla cerkvene in politichne odvisnosti od Nemcev ter se povezala z Velikomoravsko. Kocelj je od leta 869 do 874 vladal v Panoniji kot samostojen knez. Nesloga med Slovani in ponovni nemshki pritisk sta prekrizhala nachrt o slovanski podonavski sili. V zadnjih letih devetega stoletja pridrvijo od vzhoda nomadski Ogri, ki se razlijejo preko Panonije na zahod celo v Nemchijo in Italijo. Njihova napadalna sila se skrha shele po letu 955. Takrat se ustalijo meje nove madzharske drzhave, ki vkljuchijo tudi Slovence na levem bregu Mure in jih za dolga stoletja odcepijo od osrchja slovenskega ozemlja, ki je ostalo pod nemshko nadoblastjo. V tej dolgi dobi je uspelo Madzharom potujchiti devet desetin slovenskega ozemlja, ki je segalo tja do Blatnega jezera. Kralj Shtefan I. je drzhavo upravno razdelil po slovanskem vzoru v zhupanije. Vso oblast je izrochil bogatim grofovskim druzhinam in s tem uvedel fevdalni sistem. ki je bil takrat sploshno razshirjen.
Porabje, ki nas v tej razpravi predvsem zanima, je dobil v fevd cistercijanski samostan v Monoshtru, ki je prav tako sluzhil potujchevanju kot posvetni fevdalci. Slovenski kmetje-tlachani pa niso obchutili le krute grofovske in cerkvene gospode, temvech je prishla nadnje tudi turshka nadloga. Leta 1641 je zahteval Hasan pasha, da se vasi ob Rabi in okoli Radgone podvrzhejo sultanu in mu plachujejo davke. Prav na rabskih tleh, v blizhini Monoshtra, je bila leta 1664 redna turshka vojska premagana.
Zhe ob koncu 18. stoletja se zachenja prebujati madzharski nacionalizem, ki poizkusha zavestno pomadzhariti podrejene narode. Vendar so takrat prekmurski Slovenci zhe imeli obrambno sredstvo, to je slovensko knjigo. Sredi shestnajstega stoletja se je razshirilo luteranstvo tudi na Madzharsko. Oprijeli so se ga v veliki meri tudi nashi rojaki. Zhupnija v Gornjem Seniku na primer je bila luteranska. Zhe takrat so prodrle v Prekmurju Trubarjeve in Dalmatinove knjige. V zgodovini Prekmurcev beremo: »Krajinski kramarje szo po hi'saj ponujali za malo cejno Trubera i Dalmatina szlov. knjige. Ali nasim papinszkim Szlovenom jih je nej trebalo, da szo nej steti (brati) znali.«
Kasneje so sami prekmurski luteranci poskrbeli za svojo cerkveno knjizhevnost. Franc Temlin je leta 1715 izdal v prekmurskem narechju napisan Mali katechismus. Obshirnejshe je bilo delo Stefana Kuzmicha. Leta 1771 je izshel njegov prevod Novega testamenta. Tudi katolishki duhovniki so sledili vzgledu narechne luteranske knjizhevnosti. Miklosh Kuzmich je priredil abecednik Slovenski silibikar, ki je izshel leta 1780 in kazhe takratno skrb za razvoj slovenskega sholstva. Kuzmichev molitvenik — Kniga molitna — pa je dozhivel kar dvajset izdaj.
Zgodovinski razvoj je pripeljal Madzharsko preko revolucijskega leta 1848 do sporazuma z Avstrijo, ko si avstrijski in madzharski fevdalci in velekapitalisti razdelijo leta 1876 oblast v dvojno avstro-ogrsko monarhijo (dualizem). Ogrska kraljevina je bila skupek narodov, v kateri so bili Madzhari dejansko v manjshini. Saj je she uradno ljudsko shtetje v letu 1910 izkazovalo na Ogrskem le 48,1% Madzharov in 51,9% pripadnikov drugih narodnosti. Razmerje je bilo v Prekmurju za Madzhare po njihovem lastnem shtetju she bolj neugodno. Tu so predstavljali le 22,8% prebivalstva. Vsi ostali so, razen 2000 Nemcev, bili Slovenci. V Porabju je narodnostno razmerje v letu 1910 izkazovalo priblizhno isti odstotek Madzharov (22,6%) nasproti 13,4% Nemcev in 63,9% Slovencev.
Tako narodnostno razmerje v Ogrskem kraljestvu je sililo madzharski nacionalizem, ki se je okrepil zlasti po uvedbi dualizma, v skrajno shovinistichno akcijo madzharizacije. Med leti 1870 in 1890 so pomadzharili vse sholstvo. Shlo je postopoma. Ko je slovenski kulturni delavec in knjizhevnik Anton Trstenjak leta 1883 hodil po Porabju, je nashel na Gornjem Seniku madzharskega (dejansko pomadzharjenega) uchitelja. Tudi v Shtevanovcih je bila takrat zhe madzharska shola, medtem ko sta bili v Slovenski vesi in Sakalovcih sholi she slovenski. Gimnazija v Monoshtru je bila ustanovljena leta 1893 prav z namenom, da sluzhi madzharizaciji, slichno kot je bilo v sluzhbi poitalijanchevanja Beneshke Slovenije ustanovljeno leta 1878 uchiteljishche v Shpetru Slovenov.
Poleg shole pa so zatrli tudi vsako drugo manifestacijo slovenske kulturne samobitnosti. Slovenska duhovshchina v Prekmurju je prichela shiriti knjige Druzhbe sv. Mohorja. Pobudnika te akcije dr. Ivanocyja so proglasili kar za »panslavista«. V izchrpnem porochilu o knjigah Mohorjeve druzhbe in njih razshirjenosti po Prekmurju, ki ga je poslal 14. marca 1902 okrajni glavar iz Murske Sobote Zhupanijskim oblastem v Sombathely, beremo »da te knjizhne
izdaje slovanske smeri tudi na sploshno zelo nevarno vplivajo na madzharski chut slovenskega prebivalstva in zelo zavirajo shirjenje madzharskega jezika«. Veliki zhupan je ministrstvu v Budimpeshto, ki se je zhivo zanimalo za zadevo Mohorjevih knjig, sporochil 11. julija 1903, da te knjige »vzbujajo slovansko zavest med prebivalci, ki se sicer she sedaj chutijo madzharski drzhavljani. Te knjige vzbujajo chut solidarnosti med nashim slovenskim in med juzhnoslovanskim prebivalstvom v sosednji Avstriji in nashe domoljubne Slovence pripravljajo na idejo, da bi ustanovili veliko jugoslovansko drzhavo.« Skratka: Mohorjeve knjige so bile — protidrzhavne.
V	letih ofenzive proti Mohorjevim knjigam (1899-1903) je Prekmurje izkazovalo blizu 350 narochnikov. Sicer jih je v Porabje prodrlo le malo, saj je monoshterska dekanija imela leta 1901 najvech 11 narochnikov. Kar ponuja se nam primerjava z Mohorjani v Beneshki Sloveniji. Tudi tu je chlanstvo doseglo priblizhno isto shtevilo. Najvech narochnikov, 337, je bilo leta 1910. Tudi v Benechiji se je razvila ostra kampanja proti Mohorjevim knjigam, ki je odmevala celo v rimskem parlamentu.
Mohorjeve knjige v Prekmurju so vzbudile zanimanje ministrskega predsednika v Budimpeshti in ustvarila se je enotna fronta vse oblastvene in cerkvene hierarhije. Nadshkof v Sombathelyju je premeshchal slovenske duhovnike-Mohorjane v madzharske zhupnije in kot protiutezh Mohorjevim koledarjem je zachela sombathelyjska shkofija leta 1903 izdajati Kalendar srca Je^ushovega, ki je bil pisan v prekmurskem narechju z madzharskim pravopisom. V Prekmurcih so hoteli vzgojiti zavest, da so »vendsko govorechi Madzhari«. Ta teorija ni za nashe obmejne pokrajine nich novega. Kakor so na italijanski strani zatrjevali, da Beneshki Slovenci ne govore slovenskega narechja in so Nemci razvili celo »znanost« o Vindisherjih, so se tudi Madzhari oklenili teorije o Vendih. V starejshi dobi so nazivali vse Slovane Tote. Vzdevek Tot zasledimo celo v madzharskem imenu Slovenske vesi (Rabatotfalu — Rabska slovenska vas).
Teorija o Vendih, ki so jo naslanjali celo na trditev, da izhajajo Vendi od nekdanjih Vandalov, je iz politichnih razlogov prijala vladajochemu madzharskemu fevdalnemu razredu, da se je popolnoma udomachila ne le v uradnem jeziku, temvech tudi med madzharskim ljudstvom, ki je svoje slovenske sosede imenovalo le Vende. Slovenci niso nikoli sprejeli za sebe tega imena, temvech so se zhe v tistih chasih, ko smo se ostali Slovenci oznachevali le za Kranjce, Primorce itd., nazivali enostavno Sloveni in svojo dezhelico Slovensko krajino. (Danes si na Madzharskem prizadevajo, da bi svoje slovenske sodrzhavljane imenovali z njihovim pravim imenom. Ker je »stara navada zhelezna srajca«, bo ta reparacijski proces prilichno pochasen.)
V	Murski Soboti so v zachetku stoletja ustanovili sploshno izobrazhevalno drushtvo za pomadzharjenje Slovenske krajine (Slovenske krajine vogrshchino shireche drushtvo), ki je imelo, kakor ime samo pove, enake cilje kot pri nas Lega nazionale in na Koroshkem Schulverein.
Veliko socialno nasprotje med preprostim ljudstvom in vladajocho gospodo je bilo prav gotovo zaviralni element, ki je onemogochal vechje uspehe madzharizacije. Dvojno, socialno in narodnostno zatiranje je pripomoglo, da se je ob koncu prve svetovne vojne ljudstvo Slovenske krajine izreklo za prikljuchitev dezhele k Jugoslaviji, kar ni pomenilo le nacionalno osvoboditev, temvech tudi reshitev iz njihovega bednega socialnega polozhaja. V razgibanih povojnih mesecih so se na madzharskem dogodki prehitevali. 21. marca 1919 je bila proglashena Madzharska sovjetska republika. Trajala je le 133 dni, saj je dejansko bila uspeshna le v Budimpeshti in nekaterih vechjih industrijskih mestih. Vendar je vredno omeniti dogodke, ki so se takrat razvijali v Slovenski krajini. Delavski svet (Tanacz Szlovenszke krajine — Sovjet Slovenske krajine) v Murski Soboti je 29. marca 1919 proglasil slovensko avtonomijo in na podlagi tega sklepa pozval 14 naselij iz monoshterskega okraja in slovenske vasi iz lendavskega okraja, da se teritorialno zdruzhijo s soboshkim okrajem. Monoshterski okrajni sovjet pa ni imel posluha za poziv o avtonomni Slovenski pokrajini in se je izogibal, da bi sklep sovjeta v Murski Soboti potrdil in izvrshil.
Okrajni delavski svet v Murski Soboti je sestavljalo 48 chlanov. Po imenih sodech je bilo 34 chlanov slovenske narodnosti. Krajevni sveti za ljudsko prosveto so zacheli uvajati v shole pouk slovenshchine. Novo urednishtvo Novin je s shtevilko od 4. maja uvedlo gajico namesto prejshnjega madzharskega chrkopisa. O usodi premaganih centralnih drzhav je odlochala zmagovita antanta. Mirovna konferenca, ki je zasedala v Parizu, je 9. julija 1919 dodelila Slovensko krajino Jugoslaviji, vendar je dolochila mejo na razvodju med Rabo in Muro. Jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci se je sicer vneto zavzemala, da bi se tudi slovensko Porabje prikljuchilo k Jugoslaviji, toda dokonchno je obveljal predlog amerishkega delegata Johnsona. S tem so enotnost Slovenske krajine razbili in zachenja se lochena zgodovinska pot Porabja. V Slovensko krajino so prispele jugoslovanske chete 12. avgusta istega leta.
ZGODOVINA PORABJA
Slovenci smo zhe ponovno obchutili, kako diplomati velikih drzhav rishejo za zeleno mizo na zemljevidih »naravne« meje in rezhejo v zhivo telo nashega narodnega ozemlja. Tako so tudi leta 1919 v Parizu iznashli »naravno« mejo med prebivalci Slovenske krajine in poiskali neko razvodnico z »utemeljitvijo«, da je madzharsko mesto Monashter gospodarsko sredishche slovenskih porabskih vasi, ki morajo biti zato vkljuchene v meje povojne Madzharske. Dejstvo, da je po madzharskem uradnem ljudskem shtetju leta 1910 bilo v Porabju z Monoshtrom vred le 22,6% Madzharov nasproti 63,9% Slovencev (13,4 odst. je bilo Nemcev), ni bil uvazhevanja vreden argument. »Naravna« meja poteka po grichevnatem svetu, na katerem je najvishja vzpetina 404 m (absolutne vishine!) visoki Srebrni breg. Ker se dalech proti Monoshtru svet spusti shele pri Dolnjem Seniku na 250
m vishine, je ochitno, da o kaki posebni »naravni« meji na zlozhnem grichevju ni govora. To dokazuje tudi nekdanja povezanost vasi z obeh strani sedanje meje. Tudi cerkvena pripadnost vasi v zhupnije zanika obstoj kake uposhtevanja vredne meje. Tako so Ritkarovci do leta 1919 spadali v faro Veliki Dolenci na jugoslovanski strani, jugoslovanske vasi Chepinci, Martinje in Trdkova pa v porabsko faro Gorenji Senik. Monoshter je sicer bil kot sedezh okraja upravno sredishche slovenskih vasi, v ostalem pa ni predstavljal gospodarskega sredishcha. Z madzharskim zaledjem niso imeli slovenski rojaki posebnih gospodarskih zvez, saj so zheleznico preko Monoshtra zgradili shele po vojni. Po gospodarski strukturi je bilo Porabje z ostalim, takratnim izrazito kmechkim znachajem Slovenske krajine, celota zase. Ekonomski stiki Porabja so se razvijali na jug in zahod, nikakor pa ne na sever in vzhod med Madzhare. Porabci so svojo zhivino gnali na sejme v Soboto. Beltince in druge prekmurske kraje. Od tod so jo izvazhali v Radgono in Ljutomer. Tudi porabski loncharji so se posluzhevali za prodajo svojih izdelkov trgovskih poti v tej smeri. Loncharji iz juzhnejshih vasi pa so prihajali v Porabje po izvrstno belo ilovico.
Pripadnost Porabja je bila dokonchno zapechatena s podpisom trianonske mirovne pogodbe med antantnimi zavezniki in Madzharsko 4. junija 1920. Mednarodna razmejitvena komisija, ki je imela nalogo, da na terenu zachrta v Trianonu dolocheno mejo, je bila septembra 1920 na Gorenjem Seniku, kjer so krajevni zastopniki zahtevali, da se dolochi, da se bo v njihovi cerkvi uporabljal slovenski jezik.
Med obema vojnama ni bilo v Madzharski govora o kaki zashchiti narodnih manjshin. Nadaljevali so z madzharizacijo in med letom 1920 in 1922 je izhajal celo vendski chasnik Domovina z ochitnim raznarodovalnim namenom. Da niso imeli napori za madzharizacijo veliko uspeha, je razvidno iz prichevanja Antona Vratushe, ki je leta 1939, torej neposredno pred izbruhom druge svetovne vojne, kot shtudent slavistike preucheval jezikovne razmere v Porabju. On pishe: »Drzhavna meja she ni pokazala kakshnega vechjega vpliva: severni gorichki govor se nadaljuje she preko meje: le tujca ogovarjajo in pozdravljajo madzharski, kar pa je treba razumeti kot odraz razmer. Edino v Slovenski vesi in blizhnjih Sakalovcih naletimo na pojave, ki jih sicer ne srechamo ob Rabi. To je pa povsem razumljivo: ti dve vasi sta geografsko locheni od ostalih in najbolj odprti vplivom iz Rabske doline«.
JEZIK PORABSKIH SLOVENCEV
Da spoznamo porabske rojake nekoliko tudi z jezikovne plati, nekaj bezhnih belezhk, ki pa ne segajo v strokovno razpravo. Anton Vratusha karakterizira njihov govor kot narechje, ki je preko meje razshirjeno na Gorichkem, tj. v severnem predelu jugoslovanskega Prekmurja. Porabci torej uporabljajo v govoru eno izmed razlichic prekmurskega narechja.
Navajam nekaj posebnih znachilnosti. Izreden je primer, ki je znan tudi ponekod na Gorenjskem, da govorijo zhenske o sebi v moshkem spolu. Tako pravijo na primer: san iso ali uso, san jemo, namesto sem shla, sem imela. Druga taka posebnost, ki pa je razsirjena po vsem Prekmurju, je zanikanje, ki sledi shele pritrdilnici, na pr. Jes sem nej prisho (jaz nisem prishel). Znachilno je tudi zamenjavanje samoglasnikov. Navajam nekaj primerov: nozhich — nauzhich, roka — rauka, sem — sam ali san, eden — adan, dober — dobar, ledina — ladina, nesem nasem, zajec — zavac.
Porabci imajo v svojem narechju mnogo lepih slovenskih besed, ki ne bi delale sramote knjizhnemu jeziku. Zgodaj zjutraj, zarana pravijo zarankoma in zato ti voshchijo dobro jutro z Dobar zranak! Za pokopalishche uporabljajo besedo groubishche, dezhnik jim je dezhevnik in rastlinska kal je ras. Pasji hishici pravijo pasjica, in ko jih zebe, si nadenejo rokajce (rokavice). Chetudi je v narechje zashlo tudi nekaj madzharskih in nemshkih besed, zlasti za predmete, ki jih je prinesla civilizacija, se kazhe trdozhivost porabskih Slovencev tudi v tem, da so si za take predmete sami izmislili ustrezne besede. Tako so »zbrodili« (pomisli na rek »nekaj mi brodi po glavi«) besedo vuzhgica (vzhgati luch!) za elektrichno stikalo in spleteno elektrichno zhico imenujejo kitica. Kadar je sila, da morajo komu kaj nujnega sporochiti, poshljejo silnico (brzojavko).
Predolgo bi bilo, che bi se spustili she na opisovanje njihovih obichajev. Zakljuchim naj to poglavje z verzi iz njihove ljudske pesmi, ki she vedno zhivi med njimi.
Moja luba je zhe mrla,
utro'ji vo zgonio.
Tok sem mislo, kaj dezh ide,
pak mi skuze (solze) techejo.
NOVA DOBA PORABJA
Ob zmagovitem zakljuchku druge svetovne vojne so prishle v Porabje poleg Rdeche armade tudi edinice Jugoslovanske armade. Porabski Slovenci so upali, da bo zlom fashizma tudi njim prinesel zedinjenje z matichne domovino. Zhe 29. aprila 1945 je zastopnik porabskih Slovencev na velikem zborovanju v Bogojini izrekel zahtevo po prikljuchitvi. Z zborovanja so poslali AVNOJ, SNOS in Izvrshnemu odboru OF brzojavke, v katerih se sklicujejo na nachela zaveznikov o samoodlochbi narodov.
Drugi miting so porabski Slovenci sklicali sami v Martiniju 3. junija 1945. S tega zborovanja so poslali narodni vladi Slovenije resolucijo, v kateri »slovesno izjavljajo, da hochejo na temelju pravice narodov do samoodlochbe in odcepitve zhiveti v demokratichni federativni Jugoslaviji«. Na istem zborovanju so nastopili tudi zastopniki demokratichnih Madzharov in Monoshtra in poudarjali pravico
porabskih Slovencev, da se prikljuchijo k Jugoslaviji s tem, da se k Jugoslaviji prikljuchi tudi Monoshter.
Vendar je prishlo drugache. Na zahtevo oborozhenih sil Sovjetske zveze so se morale jugoslovanske edinice umakniti na nekdanjo drzhavno mejo. Predstavnik Rdeche armade pa je pojasnil, da je na podlagi dogovora med zavezniki in zachasno madzharsko vlado zagotovljena Madzharski stara trianonska meja. Kakor koroshki Slovenci, tako so tudi porabski rojaki plachali rachun barantanja med velikimi. V chasu po zlomu fashizma so si Slovenci prvich v zgodovini Porabja ustanovili politichno organizacijo v okviru Antifashistichne fronte juzhnih Slovanov na Madzharskem. Ta organizacija se je 17. decembra 1947 preimenovala v Demokratichno zvezo juzhnih Slovanov. Porabski Slovenci so le prichakovali, da se bo v demokratichni Madzharski njihov polozhaj v narodnostnem oziru izboljshal. Saj so pristojne oblasti izdale 24. oktobra 1945 kljub nasprotovanju madzharskega uchiteljstva odlok, da se uvede za slovenske uchence tudi pouk v materinshchini. Shest porabskih Slovencev je opravilo ustrezni pedagoshki uchiteljski techaj v Pechuju in pouk slovenshchine kot predmet so uvedli na sholah na Gorenjem Seniku, v Shtevanovcih, Slovenski vesi in Verici ter na Dolnjem Seniku.
Zloglasna resolucija Informbiroja pa je pri prichi unichila obetajoche zachetke narodnega zhivljenja porabskih Slovencev. Pouk slovenshchine je bil mahoma ukinjen, uchitelji pa odpushcheni in preganjani. Porabski Slovenci so zopet zapadli v brezpravje. Le pochasi, vzporedno s popushchanjem napetosti v mednarodnem zhivljenju in zlasti z razvijanjem odnosov med Madzharsko in Jugoslavijo se je polozhaj spreminjal na bolje. Obchutne spremembe v manjshinski politiki so bile opazne shele po letu 1968. Deseti kongres Madzharske socialistichne delavske partije je ugotovil, da »tudi nemshki, juzhnoslovanski, slovashki in romunski delavci nashe domovine gradijo skupaj z madzharskim narodom, kot enakopravni chlani nashe druzhbe, socialistichno domovino«.
Leta 1972 je Madzharska izpremenila svojo ustavo in vnesla vanjo tudi jasno dolochbo o narodnostnih pravicah. Prejshnja ustava je dopushchala drzhavljanom nemadzharske narodnosti mozhnost uchenja materinega jezika in negovanja ljudske kulture. Nasprotno temu so spremembe nove ustave izrazitejshe in tochneje navajajo pravice narodnostih skupin, ki so konkretizirane v naslednji dolochbi: »Ljudska republika Madzharska zagotavlja enakopravnost vsem narodnostim, ki zhive na njenem ozemlju: rabo materinskega jezika, shole v materinskem jeziku in ohranitev in negovanje lastne kulture«. Izvrshevanju ustavnih dolochb sluzhijo nekateri oblastveni organi od drzhavne svetovalske komisije za narodnosti, oddelka za narodnosti pri ministrstvu za prosveto in she druge ustanove na drzhavni, zhupanijski, okrajni in obchinski ravni. Prvi zhupanijski odbor za narodnosti so ustanovili prav pri Izvrshnem svetu Zhelezne zhupanije, kateri pripada tudi Porabje. Ta odbor obravnava gospodarska, sholska, kulturna in politichna vprashanja treh narodnosti, ki zhive v tej zhupaniji: slovenske, hrvatske in nemshke.
Novo zhivljenje, ki se zaradi opisanih sprememb razvija med porabskimi Slovenci, ima seveda she vse polno pomanjkljivosti, kar ni chudno spricho prejshnje zatrtosti. Vendar so ti prvi koraki v slovensko kulturno zhivljenje spodbudni in kazhejo, da bo nadaljnji razvoj uspeshen. Komaj leta 1972 je bil v upravnem aparatu Demokratichne zveze juzhnih Slovanov, ki tesno sodeluje z oblastvenimi organi, ustanovljen poseben referat za reshevanje slovenskih kulturnih vprashanj. Na to mesto je bila postavljena porabska Slovenka. Kazhe se potreba, da bi porabski Slovenci poiskali mozhnosti samostojnejshega dela. Sicer je neizogibno rachunati z njihovo maloshtevilnostjo, medtem ko se more sedanje obchutno pomanjkanje sposobnih kadrov v perspektivi odpraviti.
Z ostalimi juzhnoslovanskimi skupinami imajo Porabci skupen vsakoletni Ljudski koledar (Narodni kalendar), v katerem pa odpade od preko 220 strani obsega na slovenski del le 32 strani. Zato zhelijo Porabci imeti svoj lastni koledar, ki bi se gotovo bolj razshiril med ljudstvom. Tezhje je vprashanje periodichnega tiska. Demokratichna zveza juzhnih Slovanov izdaja tedensko glasilo Narodne novine. List ima od leta 1970 stalno rubriko Za nashe Slovence. Rubrika, chetudi zavzema le majhen del v chasniku, pricha, da nimajo porabski rojaki she dovolj pishochih ljudi, ki bi priblizhali chasopis ljudem. V Porabju so Narodne novine le slabo razshirjene. Slovenski del Novin objavlja tudi sporede ljubljanskega radia. Bodochi razvoj moremo predvideti le na osnovi sedanjosti, zato nas zanima.
Jadranski koledar 1976 (Trst)
DRAGO PAHOR (1905, Shkedenj / Servola pri Trstu - 1980, Trst), uchitelj, politichni in kulturni delavec, publicist. Matura na uchiteljishchu v Tolminu (1924), uchitelj v Barkovljah in pri Sv. Jakobu v Trstu, leta 1928 ilegalno odide v Ljubljano, uchitelj v Trbovljah 1931-1941. Med NOB organizira partizanske shole in uchiteljske techaje, tudi na Primorskem. Po vojni referent za slov. sholstvo v Trstu, tajnik Slovensko-hrvatske prosvetne zveze (1948), nachelnik oddelka za zgodovino in etnologijo v Narodni in shtudijski knjizhnici v Trstu, upravnik slov. Dijashkega doma v Trstu (1953-1965). 1953 ustanovil org. slov. tabornikov v Italiji. Raziskoval primorsko preteklost, zlasti zgodovino slov. sholstva na Primorskem; o tem objavil shtevilne chlanke in vech knjig. Urejal trzhashki Jadranski koledar (v njem med drugim objavil zanimivo tematsko-poetoloshko razpravo Simon Gregorchich in morje, 1967).
Gornji odlomek iz daljshega spisa o Porabskih Slovencih, ki so Draga Pahorja kot Primorca she posebej zanimali kot primer etnichne ogrozhenosti z nasprotnega roba (vzporednice med Beneshkimi in Porabskimi Slovenci), se v Reviji SRP vkljuchuje v njeno dosedanjo kritichno refleksijo o usodi slovenskih obrobij (Koroshka, Primorska, Istra), v prichujochi shtevilki razshirjeno tudi na Prekmurje. (Op. ur. I. A.)
Matija Slavich
NARODNOST IN OSVOBODITEV PREKMURCEV
Telo slovenskega ozemlja se napada od vseh strani. Na jugu in zapadu ga trgajo Italijani, na severu ga rezhejo Avstrijci in Madzhari, na vzhodu pa se od chasa do chasa zaganjajo vanj — bratje Hrvati. To zadnje nas tem bolj boli, ker prihaja od bratske strani. Ko je bil rajni Shtefan Radich na vrhuncu svoje politichne slave in je hotel tudi v Prekmurju imeti svoje poslanske mandate, je dalmatinski novinar Joe Matoshich v »Obzoru« v juliju 1926 trdil, da je Prekmurje hrvatsko. Prekmurci so z nekakim plebiscitom zavrnili to trditev in demonstrativno volili slovenske kandidate.
V chasu brez strankarskih bojev pa se je nashel zopet Dalmatinec, ki je pohrvatil l. 1929 celo Prekmurje, l. 1934 pa samo polovico Prekinurja in célo Belo Krajino. G. dr. Nikola Zvonimir Bjelovuchich, advokat v Dubrovniku, je izdal l. 1929 »Etnografske granice Slovenaca, Hrvata, Srba i Bugara sa etnografskom kartom« (Tiskara Vidovich i dr. Zagreb), v kateri knjizhici je naredil vse Prekmurce za Hrvate. Na str. 15 namrech pishe: »Prekomurci se osjechaju Hrvatima«, kar seve ni res. Tudi Bjelovuchich se je od l. 1929 — 1934 v tem oziru poboljshal, vendar je ostal sredi pota. L. 1934 je namrech izdal drugo enako knjizhico »Etnografske granice Hrvata i Slovenaca« (Shtamparija »Jadran«, Dubrovnik), kjer mu je samo polovica Prekmurcev hrvatska, druga polovica pa slovenska. V resnici sta obe polovici enako slovenski. L. 1934 pa je v svoji knjizhici nashel v Beli Krajini samó Hrvate. Na str. 5 takole pishe: »Tri sreza koja pripadaju sada dravskoj banovini, naseljena su Hrvatima: Chrnomalj i Metlika, koji se kraj zove: Bijela Krajina, gdje narod govori i danas starohrvatski dijalekt i nosi hrvatsku noshnju. Tu su i gradovi Zrinskih. Trechi je srez Donja Lendava povishe Chakovca, gdje su takodjer naseljeni Hrvati, koji su pripadali i prije Hrvatskoj.«
Bjelovuchichevi knjizhici imata mnogo trditev, za katere bi se morali brigati nashi Manjshinski instituti. Podrobna ocena teh trditev spada v strokovne liste. Tu se hochemo omejiti na zgoraj citirane trditve.
Bjelovuchich ima Belokrajince in Prekmurce za Hrvate zlasti zaradi tega, ker da govore oboji »starohrvatski dialekt«. Strokovni jezikoslovci Sreznjevski (l. 1841), Florinski (l. 1894) ali Fran Ramovsh (l. 1931) trajno vkljuchujejo Belo Krajino slovenschini, medtem ko nimamo nobenega nasprotnega strokovnega stalishcha. Ramovsh je (Dialektoloshka karta, Ljubljana 1931) konchnoveljavno pokazal, da so danashnji belokrajinski dialekti produkt jezikovnega sozhitja slovenskih staroselcev (pod Gorjanci predvsem), srbohrvatskih pribezhnikov in slovenskih naseljencev iz novejshe dobe po 17. stoletju.
Preden govorimo o Prekmurcih posebej, moramo she omeniti, da ima Bjelovuchich v knjizhici iz l. 1934 na 12. in 13. strani Slovane Pribinove in Kocljeve knezhevine za »panonske Hrvate«. Ko postavi to nedokazano trditev, pa nadaljuje: »Ovo je dokaz, da su Panonski Hrvati starosjedioci na lievoj obali Mure« (str. 13). V tej zvezi pravi na isti 13. strani: »Glavni grad Panonskili Hrvata u devetom vijeku bijashe Blatno na Blatnom jezeru. Kroz Kocelovu drzhavu prodjoshe sv. Chiril i Metod god. 863., gdje su shirili staroslavenski jezik u crkvi, glagoljicu. Tu je sv. Metod bio biskup medju Panonskim Hrvatima«. Zgodovina uchi o tem po najnovejshi Kosovi knjigi »Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije« (Ljubljana, 1933) drugache. Pri naseljevanju Slovencev se je »panonski tok« ustavil ob zapadnem robu in obrobju stare Panonije, od Dravinje in Drave preko Mure do izvirov Rabe in Rabnice (str. 33). Tu si Slovenci ozemlje dele z Obri. L. 796 so Franki (s Karlovim sinom Pipinom) s svojimi chetami, med katerimi so bili tudi karantanski Slovenci, zadali Obrom smrtni udarec. V ozemlje, odkoder so bili pregnani Obri, ki so potem v 9. in 10. stoletju izginili iz zgodovine, so se naseljevali v 9. stoletju Slovenci iz Karantanije. Karantanija je obsegala v 9. stol. od izvira Drave Koroshko, Srednje in Zgornje Shtajersko z delom Gornje Avstrije. Po neuspelem protifrankovskem uporu hrvatskega kneza Ljudevita iz Hrvatskega Posavja (l. 823), ki so se ga udelezhili deloma tudi Slovenci, so izguhili karantanski in panonski Slovenci samoupravo, ki so jo imeli s svojimi domachimi knezi pod frankovskim gospodstvom. Povrh so Franki po upravni reformi ozemlja od Furlanije do Blatnega jezera l. 828 zacheli poshiljati v Podonavje ter v Zgornjo in Spodnjo Panonijo, ki sta segali od Donave (od Velike Moravske) do Drave, nemshke koloniste.
V	Spodnjo Panonijo pa je prishel sedaj knez Pribina, ki je pospesheval v svoji krajini naseljevanje Nemcev iz Bavarske in Slovencev iz Karantanije.
Pribina je imel v svoji oblasti vse ozemlje panonskega slovenskega dialekta s Prekmurjem vred. Pribini sledi po njegovi smrti v boju z Moravci l. 860 ali v zachetku 861 njegov sin Kocelj.
V	Pribinovi in Kocljevi Panoniji so bili Slovenci, kar nam dokazuje najbolje sodobna spomenica, pisana najbrzh l. 873, za papezha, v kateri anonimni avtor brani pravice Salzburga do Panonije in Karantanije. Spomenica ima naslov »Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev« Spis govori skoraj izkljuchno le o Karantancih. Karantanci pa mu niso le koroshki Karantanci, ampak tudi panonski. Saj poudarja, kaj je vse storila salzburshka Cerkev v Karantaniji in Panoniji. Ko govori o panonskih Karantancih, imenuje Metoda zanichljivo »neki Grk« in »filozof«, ki je »z novo izumljenimi slovanskimi chrkami na zvit nachin izrinil latinski jezik«, kar je dokaz, da ima v mislih prebivalce Kocljeve Panonije in da so mu ti enaki prebivalci ko v koroshki Karantaniji. Ker so koroshki Karantanci Slovenci, so torej tudi panonski Karantanci Slovenci.
Po Kocljevi smrti so zavladali v Kocljevi Panoniji zopet Nemci. Vzhodnofrankovski kralj Arnulf sam se je rad mudil v Krnskem gradu na Koroshkem in v Blatogradu
v Panoniji. Deset let po Kocljevi smrti pa so zacheli ogrozhati Panonijo najprej Svetopolkovi Moravani, potem pa do unichenja Madzhari, tudi takrat, ko je kralj Arnulf dal Panonijo v varstvo hrvatskemu Braslavu, ki je knezheval nekako tam, kjer prej hrvatski knez Ljudevit. L. 900 ni bilo v celi Panoniji niti ene krshchanske cerkve vech, kakor pishejo bavarski shkofje. Somboteljski Schematismus Cleri iz l. 1914 ima, da je bila dolnjelendavska zhupnija ustanovljena okrog 830. Che je bila tudi ta razrushena, so jo menda zopet ustanovili po l. 1093, ko so nekatere zhupnije dolnjelendavskega okraja prishle k zagrebshki shkofiji. Madzhari so panonske Slovence podjarmili, deloma pobili, deloma pregnali, deloma schasoma pomadzharili. Ostali so Slovenci le med Muro in Rabo vzhodno od Radgone, Prekmurci, kakor to uchi tudi Milko Kos in madzharski pisatelj Bellosics v knjigi Die österreichischungarische Monarchie, IV. Band, Die Wenden im Zalaer und Eisenburger Comitat, Wien 1908, str. 260: Zveza Slovencev s Slovani severno od Donave je bila pretrgana z nemshkim in pozneje madzharskim klinom; Slovenci so ostali le tam, kjer so imeli stike s shtajerskimi Slovenci in Medmurci. Severno od Rabe, na Gradishchanskem, pa so bili v 16. stoletju naseljeni Hrvati iz hrvatskega Primorja in drugih hrvatskih krajev, ki so zapustili svoje domove vsled turshkih nemirov. To so gradishchanski ali Beli Hrvati, ki so precej ohranili svojo hrvatsko narodnost do danashnjega dne. Ti pa torej nikakor niso staronaseljenci, ampak so se kvechjemu pomeshali s kakimi ostanki prvotnih naseljencev-Slovencev.
Bjelovuchich pravi v knjizhici l. 1929: »Prekmurci govore starohrvatski dijalekat, jer su Hrvati«. Bjelovuchich ima Pribinove in Kocljeve Slovene za panonske Hrvate, zato menda zhe radi tega misli, da so Prekmurci Hrvati, ki govore »starohrvatski dijalekat«, poleg drugih vzrokov, ki jih bomo she ocenili. Ker teorija o Kocljevih panonskih Hrvatih ni pravilna, kakor smo pokazali, je napachen tudi tak sklep na »starohrvatski dijalekat« pri prekmurskih Slovencih. Kako je nastal prekmurski dialekt, to pa ni tako lahko dolochiti, ker tu nimamo dovolj zgodovinskih virov. Fr. Ramovsh sluti na podlagi jezikovnih pojavov (v cit. knjigi, str. 56 sl.) takle razvoj. Najprej ugotavlja, da je »srbohrvatski kajkavski dialekt v svoji zachetni razvojni epohi v izdatni meri participiral na inovacijah, ki so znachilne za slovenski jezik, tako ga moramo smatrati za osnovno slovenski govor«. Potem pa takole domneva: »Slovansko prebivalstvo nekdanje Kocljeve knezhevine je pred madzharskimi navali pobegnilo iz panonske pokrajine in si poiskalo zavetja za Dravo in v gozdovih nekako na danashnji nemshkoshtajerski in prekmurski ter zapadno-ogrski meji. Ozemlje pod Dravo in na vzhod od Sotle je v zachetku 10. stoletja prishlo v politichno sfero starohrvatskega kraljestva in je zato odslej prometno gravitiralo na jug; zato se je odmaknilo slovenskemu jezikovnemu razvoju in se primaknilo srbohrvatskemu: tako je nastal kajkavski dialekt. Ko je po madzharskih navalih zavladala mirna doba, se je polagoma prichelo ljudstvo naseljevati tudi v vpadnem terenu Prekmurja in Slovenskih goric: en del je prishel od zapada, kjer je zhivel v kontaktu s slovenskim jezikom in zh njim zhe razvil ali razvijal e proti ei, o proti ou (njegovo bivalishche je bilo med Muro na chrti med
Shpiljami in Radgono kot nadaljevanje kozjashkega pasu; od Kozjaka sem je zasedel zapadni del Slovenskih goric, od nadmurske strani pa Prekmurje); drugi del stanovnishtva pa se je pomaknil od juga izza Drave, iz Haloz in Zagorja, proti severu in zasedel vzhodni del Slovenskih goric; ta drugi del je bil zhe dokaj shrv.-kajkavsko niansiran«. Konchno she omenja Ramovsh, da treba rachunati v dobi turshkih navalov z dotoki prebivalstva od jugovzhoda proti severozapadu, iz ozemlja severne kajkavshchine v oblast prekmurskega in prleshkega dialekta; saj je ob Dravi in Muri vech uskoshkih naselbin.« (Str. 57)
Po teh vidikih je razumljiva Ramovsheva razdelitev slovenskih dialektov. Shteje sedem osnovnih tipov. Na prvem mestu ima (v cit. knj. str. 25) panonski dialekt na severovzhodu slovenske zemlje. Ta panonski dialekt je pri razdelitvi v dialektichne skupine 19. skupina, ki jo takole (istotam) opredeljuje: »Severno-vzhodna shtajerska dialektichna skupina s tremi dialekti: 1. gorichanski dialekt; 2. prleshki dialekt s tremi govori; 3. prekmurski dialekt s tremi govori«.
Gorichanski dialekt se govori v zapadnem delu Slovenskih goric, od grichev, ki se dvigajo na zapadni strani zheleznice Shpilje—Maribor do chrte Marija Snezhna—Sv. Ana na Krempergi—Sv. Trojica—Vurberg ob Dravi. Na vzhod odtod je prleshki dialekt, v katerem se lahko lochi pesnishki in shchavnishki govor, s posebnostmi v okolici Sredishcha, in govor v Halozah.
Prekmurski dialekt, ki pa rabi tudi »prle« ali »prvle« za »prej«, kakor prleshki dialekt, ki ima po tej besedi ime, je doma med Muro in Raho. V njem se razlikuje: 1. severni govor ob Rabi in gornji Lendavi; 2. osrednji govor pri Ravencih (v pasu Cankova—Murska Sobota) in Gorichancih (na vzhod); 3. juzhni govor pri Dolincih (ob Muri pod Mursko Soboto).
Po mnenju strokovnih jezikoslovcev je torej prekmurshchina slovenski jezik, in sicer podskupina panonsko-slovenskega dialekta. Prekmurshchina torej nikakor ni »starohrvatski dijalekat«, kakor bi to hotel Bjelovuchich. Bjelovuchich pa sam ni na jasnem s to svojo hrvashchino v Prekmurju. L. 1929 v Prekmurju sploh ne omenja Slovencev. Saj pishe, kakor smo zhe citirali: »Prekmurci govore starohrvatski dijalekat, jer su Hrvati«. L. 1934 pa mu je samo dolnjelendavski srez starohrvatski, kakor smo to istotako zhe v zachetku citirali. Sobochki srez bi bil po Bjelovuchichu torej slovenski! Hrvatstvo lendavskega okraja utemeljuje Bjelovuchich l. 1929 in 1934 med drugim tudi s tem, da je vech zhupnij dolnjelendavskega okraja spadalo v cerkvenem oziru od 1093-1777 k zagrebshki shkofiji. Toda k zagrebshki shkofiji so spadali nekdaj tudi drugi deli zalajske in shomodjske zhupanije! Sicer pa to ni nikak dokaz. Slovenci Slovenskih goric so spadali pod nemshko salzburshko in pozneje pod nemshko grashko shkofijo do l. 1859, ko jih je shkof Slomshek prevzel v mariborsko shkofijo. Ali so zdaj rojaki Slovenskih goric radi tega Nemci? — Ravno tako prazen je dokaz za lendavsko hrvatstvo poziv na posesti, ki so jih kdaj imeli »velikashi Zrinjski« v Prekmurju. She vech posestev so imeli tam razni madzharski velikashi!
Sicer pa imajo v prvi vrsti Prekmurci sami pravico povedati, kaj so in kak jezik govore. V tem oziru je njihov odgovor jasen in izprichan po njihovi dvestoletni lastni literaturi. Prekmurci sami torej pravijo, da so Sloveni ali Slovenci in da govore stari slovenski ali slovenski jezik. Madzhari so jih imenovali Vende in njihov jezik vendski. Tako so odgovarjali slovenski Prekmurci mednarodni razmejitveni komisiji l. 1921, pri kateri sem sam bil navzoch. Na vprashanje, kaj so in kaj govore, so odgovarjali, da so Slovenci in da govore slovenski, che jih je vprashal slovenski chlan komisije v slovenshchini; ako pa jih je vprashal madzharski chlan komisije v madzharshchini, so rekli, da so Vendi in da govore vendski jezik, da pa niso Madzhari; nekateri so tudi v madzharshchini rabili izraz »Sloven«. Nobeden pa ni rekel, da je Hrvat ali da govori hrvatski. Istotako so se izdali za Slovence rabski Slovenci, ki so ostali v madzharski drzhavi, ki so she izrecno prosili, naj bo i dalje pri njih pridiga v cerkvi in katekizem v sholi v slovenshchini. O hrvatstvu ni bilo ne duha ne sluha. (Prekmurski Slovenci so poleg Beneshkih Slovencev edini, ki so ohranili prvotno ime »Sloven«; tudi niso nikdar prevzeli kakega pokrajinskega imena. Svoje ozemlje so imenovali »slovenska okroglina« v tisku od 1780, — »slovenska krajina« od 1904. Zadnji naziv je rabil mariborski »Slovenski gospodar« zhe 1873. Naziva »Prekmurje« slovenski tisk pred prevratom ne pozna! Op. ur.)
Utemeljitelja prekmurske literature, oba Kuzmicha, govorita seve tudi samo o slovenstvu. V dokaz naj sluzhijo naslovi njunih del. »Nouvi Zakon ali Testamentom Gospodna nashega Jezusha Kristusha zdaj oprvich na stari slovenski jezik obrnjeni po Shtevani Kuzmichi Shurdanskom F. V. Halli Saksonskoj 1771.« Izdaja l. 1883 v Bechi ima naslov: »Novi Zakon ali Testamentom G. N. J. Kr. slovencheni po Kuzmich Shtevani, shurdanskom duhovniki«. Od Miklosha Kuzmicha pa imamo takele izraze: »Sveti Evangeliomi ... na vse Nedele i Sveteshnje dni ... na stari slovenski jezik obrnjeni po Kuzmich Mikloshi, 1780«. Njegova je »Kniga molitvena ..., v shteroj se nahajajo razlichne ponizne molitvi, z dvojim pridavekom na hasek slovenskoga naroda«. Kakor se te knjige slovenske imenujejo, tako imajo po jezikovnih pravilih res tudi slovenski jezik. Te knjige se do danashnjega dne z malimi spremembami vedno ponatiskujejo, v cerkvah in sholah ter doma chitajo. Duhovniki in ljudstvo govore jezik teh knjig. Ta jezik govore sicer v raznih podnarechjih ali po Ramovshu v treh govorih. Vendar so ta podnarechja v toliko podobna, da tudi nestrokovnjak lahko ugotovi na celi chrti od Mure do Rabe, da je to prekmurshchina, vsaj do zdaj, dokler she ljudje ne govore knjizhne slovenshchine. O kakem hrvatskem ali starohrvatskem dialektu ni govora. (Gl. she str. 34 sl. te knjige. Op. ur.)
Istotako pravijo strokovno izobrazheni prekmurski jezikoslovci o prekmurskem jeziku. Prekmurski profesor na Madzharskem dr. Avgust Pavel, ki je izdal v madzharshchini razpravo o narechju svojega rojstnega okolisha, Cankove, seve pravi, da je to slovenski jezik. Drugje sem zhe pisal o tem, kako govori slavist Melich, po rodu morda Slovak, univ. prof. in chlan ogrske akademije znanosti v Budapeshti, in univerz. profesor v Budapeshti S. Mikola, ki je po rodu iz Gornjih
Petrovec, torej Gorichanec iz sobochkega okraja, ki she sme po Bjelovuchichu iz l. 1934 biti slovenski. Ta dva sta madzharofila in sta za chasa mirovnih konferenc skushala ohraniti Prekmurje za Madzharsko s tem, da sta hotela narediti iz Prekmurcev poseben narod z imenom vendski narod, kakor so z enakim sredstvom skushali odtrgati Dravsko dolino z zaledjem Avstrijci od Jugoslavije. Zato sta napisala za mirovno konferenco: »Vendski (prekmurski) jezik ima slovstvo neodvisno in bistveno razlichno od slovenskega slovstva, tako po ustroju, kakor po pravopisu jezika, in slovstvo Vendov je vsaj enakovredno slovstvu Slovencev«. Potem pa she to: »Vendski jezik spada brez dvoma k druzhini slovanskih jezikov, toda ni identichen ne s slovenskim, ne s hrvatskim ali srbskim jezikom. Brez dvoma se priblizhuje najbolj slovenskemu jeziku (Sans doute elle se rapproche le mieux de la langue slovène)«. S tem sta tudi Melich in Mikola potrdila nashe dokazovanje, da prekmurski jezik ni hrvatski ali starohrvatski jezik. Prekmurski jezik kot dialekt seve ni identichen s knjizhno-slovenskim jezikom, kakor tudi ne s katerim drugim slovenskim dialektom, drugache ga Ramovsh ne bi mogel uvrstiti s prleshkim in gorichanskim dialektom k panonski dialektichni skupini. Glavno pa je, da sta priznala, da se prekmurshchina brez dvoma priblizhuje najbolj slovenskemu jeziku.
Bjelovuchich pa je imel she pri svoji etnografski karti nesrecho. Tako pishe l. 1934, da je dolnjelendavski srez hrvatski. Na prilozheni etnografski karti pa ima svojo hrvatsko mejo tako zarisano, da mu je tudi polovica ali vech ko polovica sobochkega sreza hrvatska. Za slovensko Prekmurje pusti veljati na karti samo ozek pas zapadno od chrte Murska Sobota—Srebrni breg! Bjelovuchich ima torej trojno mnenje o hrvatstvu Prekmurja. L. 1929 so Prekmurci samo Hrvati, l. 1934 pa so mu v tekstu Hrvati samo v dolnjelendavskem srezu, na karti pa she povrh polovica sobochkega sreza!
Teh nepouchenosti pa she ni konec. Bjelovucich je naredil rabske Slovence za Hrvate, in sicer ne za staropanonske Hrvate, ampak za gradishchanske Hrvate. Ker je tezhko verjeti, da so take trditve mogoche, moram citirati doslovno. Bjelovucich pishe na str. 25 l. 1934: »Gradishchanski Hrvati zhivu u koridoru izmedju Austrije i Madzharske i to od Prekomurja od nashe drzhavne granice do Bratislave«. Na str. 26: »Ovaj hrvatski koridor, zemljouz, ide od Prekomurja uzduzh istochne granice Shtajerske mimo Fehring, prelazi rijeku Rabu zapadno Sv. Gotharda do zapadne strane madzharskih gradova Kormenda« itd. Isto trditev je napisal zhe l. 1929 na 10. str.: »Od Prekomurja ide hrvatski koridor istochno Fehringa, obuhvachajuchi rijeku Rabu sa sv. Gotardom do blizu madzharskog grada Kormenda«.
Zhe prej so navedeni dokazi, da so rabski prebivalci Slovenci. Tudi v Sv. Gothardu (Monoshtru) so prebivalci poleg Nemcev in Madzharov Slovenci. Ko sem bil l. 192l z razmejitveno komisijo v Sv. Gothardu, sem v hotelu »Kroni«, chigar lastnik in dva natakarja so bili rabski Slovenci, nashel razglas v slovenskem, nemshkem in madzharskem jeziku. Slovensko besedilo tega razglasa se glasi: »Na znanje! Mamo
srecho poshtuvani lustvi na znanje dati, ka smo vu Sentgothardi (Monoshtri), Vasharker vilice, numerov 9, mashinsko, mehanishko, shlosarsko i villanya notrispelavno meshternico odprli. Prekvzememo i popravlamo vu kratkom vrejmeni vsefele delo i ostanemo s pozdravljenjom Simonovich in Tovarishje meshtri«. To bo menda tudi Bjelovucich spoznal za slovenshchino. Saj se tudi prva vas zapadno od Sv. Gotharda imenuje »Slovenska ves«.
Slovenstvo Prekmurja je priznala tudi jugoslovanska delegacija na mirovni konferenci. Za srbske meje so se najbolj brigali Srbi, za hrvatske Hrvati, za slovenske Slovenci, kar je naravno, ker je vsak poznal najbolj svoje blizhnje meje. Skrb za prekmurske meje je bila slovenska tezhka dolzhnost. Glavni politichni delegati so seveda sluzhbeno zastopali to, kar so jim slovenski referenti predlozhili. Izmed Srbov je lepo govoril za Prekmurje Vesnich, izmed Hrvatov pa posebno dr. Smodlaka, prostovoljno pa vsak, ki je kaj mogel storiti, tako zlasti she univ. prof. Pupin in Cvijich. Tudi predsednik nashe etnografske sekcije prof. Cvijich se je drzhal v Parizu tega nachela, ker je vedel, da so Prekmurci Slovenci. Ko je pisal »Frontière septentrionale des Yougoslaves«, Paris, 1919 (Severna meja Jugoslovanov, z etnografsko karto), je meni dal v pregled prekmurske meje, da sem pri tem pregledu she imel priliko, da sem naredil v njegovi karti she en slovensko-prekmurski jezikovni otok Tarany na Madzharskem. V tej knjigi ima Cvijich na 14. str. gradishchanske Hrvate pravilno med Rabo in Donavo, torej nich Hrvatov jn%hm od Rabe: »Anisi se forma "l'archipel croate", les colonies dispersées de Croates entre Saint-Gothard sur la Raab au sud, et la Morava tchèque au nord du Danube«, pishe Cvijich.
Bjelovuchich pa je dal v 15 km shiroki pas med Rabo in jugoslovansko drzhavno mejo Hrvate, in sicer gradishchanske Hrvate. Mimogrede bodi omenjeno, da je bil samostan Sv. Gotharda l. 1183 ustanovljen, dochim so prishli gradishchanski Hrvati na Gradishchansko shele v 16. stol. Juzhno pod to jugoslovansko drzhavno severno mejo pa je Bjelovuchich dal v tekstu Slovence, na karti pa zopet Hrvate, in sicer zdaj »Starohrvate« Kocljeve knezhevine, take, kakrshni so »Starohrvati« v dolnjelendavskem srezu, ki so mu l. 1093 bili pri zagrebshki shkofiji do l. 1777. Zapadno od teh Slovencev ali »Starohrvatov« pa je pustil Bjelovuchich v Gornji Lendavi, v Murski Soboti in Cankovi Slovence, seve shele l. 1934, dochim so mu l. 1929 »Prekomurci« (torej vsi) Hrvati.
Bjelovuchich si ochividno predstavlja, da je prekmurska severna drzhavna meja na kakem nepristopnem visokem gorovju. Pa ni tako. Je sicer na razvodnici, ki pa je s svojim najvishjim vrhom Sredishkim bregom samo 418 m nad morjem. S to razvodnico se niti zhupnije niso delile, ampak so segale chez njo. Ko je mednarodna razmejitvena komisija vprashala obchinarje na severni in juzhni strani drzhavne meje, ali jih moti v chem drzhavna meja, so nekateri pritrdili, chesh, da imajo svoje sorodnike onkraj drzhavne meje in jih vsled drzhavne meje ne morejo tako lahko obiskovati. Z Bjelovuchichevo trditvijo, da so rabski Slovenci »gradishchanski Hrvati«, njihovi sosedje juzhno od drzhavne meje in bivshi
sozhupljani v Velikih Dolencih in Chepincih pa Slovenci (po tekstu) ali »Starohrvati« (po karti), v Trdkovi pa zopet Slovenci, ni nich. V vseh teh zhupnijah, severno in juzhno od drzhavne meje, se pridiguje enako slovenski, v prekmurskem narechju.
Ravno tako prazna je njegova trditev (1934, str. 31): »Preko istochne granice Prekomurja sezhu hrvatska sela do rijechice Krke«. Tu bi Bjelovuchich moral povedati, da zhivi proti Krki nekaj takih Slovencev, kakrshni so v Slovenski krajini. Zakaj pa Bjelovuchich tako chudno premetava Hrvate po Prekmurju? Che chlovek gleda njegovo etnografsko karto, se mu vsiljuje misel, kakor da bi kak idealen rodoljub iz Hrvatske hotel potovati po samo hrvatskih tleh k bratom gradishchanskim Hrvatom. Iz Zagreba bi prishel preko Varazhdina do medmurskega Murskega Sredishcha. Tam bi moral chez Muro stopiti na slovenska tla. Da se temu izogne, naredi dolnjelendavski srez za »starohrvatskega«, ker ga je nekaj spadalo 1093-1777 pod zagrebshko shkofijo. Tako pride iz Dolnje Lendave srechno do Bogojine z novo cerkvijo slovenskega arhitekta Plechnika. Tu pa ima smolo, da se za to cerkvijo koncha dolnjelendavski srez in se zachne zhe murskosobochki, ki je po Bjelovuchichu she slovenski srez. Sedaj mu priskochi na pomoch kartograf, ki ga seve nich ne briga, kako dalech sega kak srez, in naslika tudi vzhodni mursko-sobochki srez za »hrvatskega«, po vsej priliki za »starohrvatskega«. Tako pride preko ozemlja Gorichanccv do severne prekmurske drzhavne meje, kjer mu zastavi pot razvodnica s Krajcarovim bregom, ki je 313 m nad morjem. To seve ni nikaka ovira, huje pa je, da bi moral zdaj zopet stopiti na slovensko ozemlje rabskih Slovencev. Zato morajo biti rabski Slovenci »gradishchanski Hrvati«, da pride po »hrvatskih« tleh v Sv. Gothard, kjer prestopi ta »gradishchansko-hrvatska« chrta Rabo. Onkraj Rabe pa chez nekaj chasa res najde »gradishchanske Hrvate«. Che pa bi kdo to potovanje res naredil, bi v resnici nashel od Murskega Sredishcha do vkljuchno Sv. Gotharda same Slovence, prekmurske in rabske.
Vsi ti se v resnici tudi chutijo Slovence. Nikakor ni res, da »se Prekomurci osjechaju Hrvatima« (1929, str. 15). Tudi ta Bjelovuchichev stavek (1934, str. 31): »a osobito su isticali svoje hrvatstvo stanovnici Donje Lendave«, ne odgovarja dejstvom. Ravno prebivalci dolnjelendavskega sreza (Chrensovci, Beltinci, Bogojina, Turnishche) so najbolj navdusheni Slovenci, ki so se najprej izjavili za Jugoslavijo radi svojega slovenstva. Za ilustracijo naj bo primer, ki mi ga je pripovedoval Josip Godina iz Chrensovcev, o katerem bomo she slishali, da je bil prvi osvojevalec Prekmurja za Jugoslavijo. V njegovi mladosti so ga starshi poslali na Madzharsko, da bi se popolnoma nauchil madzharshchine za ochetovo gostilnishko obrt. Tam so ga Madzhari vprashali, kaj da je po narodnosti, ali je Hrvat. Odgovoril jim je: »Ne Hrvat, Slovenec«. Tako se je zavedal zhe svojega slovenstva v tistem chasu, ko je hodil doma v Prekmurju samo v madzharsko osnovno sholo, ker so bile v Prekmurju zhe samo madzharske sholo. Ti prebivalci dolnjelendavskega sreza so imeli izmed vseh Prekmurcev najvech narochnikov na
slovenske knjige druzhbe sv. Mohorja, dochim si kakih hrvatskih knjig sploh niso narochevali.
Joe Matoshich pa hoche v Dolnji Lendavi in menda v Prekmurju sploh najti Hrvate she tudi z ochitkom, da je slovenska statistika nezanesljiva, da so Slovenci shteli Madzhare in sploh Prekmurce za Slovence, ko bi jih morali shteti za Hrvate. V »Jutarnjem listu« 15 julija 1926 namrech pishe: »Madzharska statistika od 1890 veli, da je u Dolnji Lendavi bilo 1575 Madzhara, 272 Hrvata, 67 Slovenaca (in nekaj drugih narodnosti); a godine 1921 slovenska (»Jutarnji list« razprto tiska) statistika veli, da ima 1848 Slovenaca, 553 Madzhara, 455 Srbo-Hrvata (in nekaj drugih narodnosti). Kako se vidi Slovenci su u svojoj statistici sve Prekomurce proglasili — Slovencima, dok je njih po madjarskoj statistici bilo 67, a poznato je, da je madjarska statistika proglasila Madjarima sve Hrvate, koji su uz svoj materinski jezik govorili i — madjarski.«
Koliko neresnic! Ni res, da je slovenska statistika l. 1921 nashtela 1848 Slovencev in le 553 Madzharov, ampak res je, da je nashtela le 848 Slovencev in 1533 Madzharov. Gospod Matoshich je torej primaknil Slovencem samo 1000 (reci en tisoch) ljudi, Madzharom pa snedel kar 980 dush. Radi tega je seveda mogoch »ochivesno« genialni sklep: »Kako se vidi Slovenci su u svojoj statistici sve Prekomurce proglasili — Slovencima« (!).
Statistika Dolnje Lendave v zadnjih 40 letih (prve tri so delali Madzhari. zadnjo 1921 pa Slovenci) kazhe tole sliko (brez narodnih drobcev):
Leto	Madzharov Nemcev Srbov in Hrvatov Slovencev
Da so Slovenci pravichno shteli, se vidi zlasti iz sluchaja z Nemci. Po madzharski statistiki bi morali Nemci leta 1921 zhe izginiti, ker so izgubili vsakih 10 let po 30 dush. Slovenci pa so jih nashli she celo 67! Leta 1921 so izgubili Madzhari prirastek, ker je odshlo vse uradnishtvo, uchiteljstvo, orozhnishtvo, vech privatnih druzhin, in ker so se Slovenci in Hrvati smeli priznati za to, kar so. Prirastek Slovencev je umeven tudi radi tega, ker je prishlo slovensko uradnishtvo, uchiteljstvo, orozhnishtvo; v prirastku Srbov in Hrvatov je veliko shtevilo vojashtva. Kako drzna je torej trditev, da so Slovenci nashteli leta 1921 premalo Hrvatov, in da bi leta 1921 moralo hiti samo 67 Slovencev (»dok je njih po madjarskoj statistici bilo 67«), ker so jih Madzhari leta 1890 toliko nashli. Saj so vendar Madzhari zhe leta 1880 nashli 322 Slovenccv in leta 1910 she vedno kakih 283! Kje ima gosp. Matoshich dokaz za to, da so Madzhari shteli samo Hrvate, ki so znali madzharski, za Madzhare, Slovenccv pa ne? Ne, Slovencev mora biti po Matoshichu za vse vechne chase in naprej samo 67! — V Prekmurju so po Matoshichu sami Hrvati, toda 67 prebivalcev, vsaj v Dolnji Lendavi, sme biti Slovencev, ne eden vech, ne eden manj!
1880 1890 1910 1921
1315 1575 2375 1533
104 74 19 67
53 272 51 455
322 67 283 848
S temi 67 Slovenci pa je gosp. Joe Matoshich podrl v prah celo svojo teorijo o hrvatstvu Prekmurja. Kakor so namrech Madzhari nashli v Dolnji Lendavi enkrat 67 Slovencev, tako so shteli po celem Prekmurju Slovence posebej in Hrvate posebej. Dobro so torej lochili med enimi in drugimi, in budapeshtanski slavisti, kakor profesor Asboth, vendar niso bebci, da bi ne vedeli, kaj je Slovenec in kaj je Hrvat. Madzhari so torej nashteli v Prekmurju po madzharski statistiki, ki se je predlozhila mirovni konferenci v Parizu, 1890. leta 67.952 Slovencev ali Vendov, kakor jih tudi v statistiki imenujejo, in 789 Hrvatov, 1910. leta pa 72.287 Slovencev (nekaj drobcev odpade na Cigane, ker so l. 1910 Madzhari Slovence s temi vred shteli, dochim so imeli Hrvati s Srbi vedno posebno rubriko) ter 165 Hrvatov in 7 Srbov. Slovenci pa so nashteli 31. januarja 1921. leta v jugoslovanskem Prekmurju (torej brez rabskih Slovencev) 92.416 prebivalcev in sicer: 74.447 Slovencev, 14.435 Madzharov, 2081 Nemcev, 763 Srbohrvatov, 65 drugih Slovanov, 42 Arnavtov, 24 Italijanov, 5 Romunov in 554 drugih narodnosti; po veroizpovedi: 66.414 rimskih katolichanov, 24.754 evangelichanov, 642 izraelitov, 447 pravoslavnih, 142 muslimanov, 11 grshkih katolichanov, 1 druge veroizpovedi in 5 brezvercev. Arnavti, pravoslavni in muslimani gotovo niso avtohtoni Prekmurci, iz chesar sledi, da so to vojaki v prekmurskih garnizijah. Che odshtejemo 447 pravoslavnih in 142 muslimanov, t. j. skupaj 589 od zgornjega shtevila Srbohrvatov 763, ostane v Prekmurju samo 174 Hrvatov.
Med Muro in Rabo so torej Slovenci, ki govorijo slovenski jezik, prekmurski dialekt, ki spada v panonsko skupino slovenskih dialektov.
Iz knjige vech avtorjev: Slovenska krajina, zbornik ob petnajstletnici osvobojenja; uredil Vilko Novak; Beltinci, 1935.
MATIJA SLAVICH (1877, Buchechovci pri Ljutomeru - 1958, Ljubljana), katolishki duhovnik, profesor, biblicist, prevajalec, publicist, narodnoobrambni delavec. Osnovna shola v Krizhevcih, klasichna gimnazija in bogoslovje v Mariboru, promoviral na Dunaju (1905); shest let nemshki pridigar in katehet v Celju, nato prof. biblichnih ved stare zaveze v Mariboru in Ljubljani. Potoval po Egiptu in Palestini, leta 1922 v Biblichnem inshtitutu v Rimu. Leta 1919 ga je Narodna vlada poslala kot izvedenca za Prekmurje na mirovno konferenco v Pariz, leta 1922 v London. Med 1930 in 1940 je bil dekan TF in rektor univerze v Ljubljani. Glavno podrochje njegovega raziskovanja je biblija stare zaveze, ki jo je prevajal iz hebrejskega izvirnika. Izdal je potopisno knjigo V de%heli faraonov (1914) ter Nedeljski inpra%nishki evangeliji v nem., slov. in madzh. Veliko je prispeval k temu, da je bilo po prvi sv. vojni Prekmurje prikljucheno SHS. Kot specialist za to podrochje je napisal: Le Prekmurje, la question du Prekmurje, Paris 1919; De la statistique du Prekmurje, Paris 1919; Prekmurje, Lj. 1921. Boje za severno slov. mejo je opisal v chlanku Dr%havni prevrat v Mariboru (Slovenci 1918-28). Med 1936-1940 pisal tudi v listu Mladi Prekmurec. - Zgoraj objavljeno besedilo je prvo poglavje njegovega obsezhnega prispevka v omenjenem zborniku. (Op. ur. I. A.)
Iz zgodovinskega spomina
Srechko Vilhar
NEKAJ MISLI O PLEBISCITU V BENESHKI SLOVENIJI
(LETA 1866)
Carlo Podrecca iz Shempetra Slovenov je svojchas takole opisal odnose med beneshkimi Slovenci in italijansko oblastjo v Chedadu: »Alla Pretura di Cividale, cui piu affluisce lo Slavo, egli non trova un interprete fisso e se lo vuole, bisogna che lo paghi del suo, ed in passato, non temo di essere smentito, veniva minacciato di prigione per non sapersi spiegare in italiano!« (Slavia italiana, Cividale, 1884, str. 126).
V vprashanjih, ki jih bomo obravnavali, se radi sklicujemo na C. Podrecco, kajti njemu ne more nihche ochitati protiitalijanskih chustev. Pojdimo z njim naprej. Glede beneshkih Slovencev je ugotovil tudi naslednje: »Solo fra 36.646 abitanti dei 15 comuni sparsi fra i monti delle Giulie e ancora dominante la lingua slava, che, come ognuno sa, nulla ha che fare colla lingu italiana, ma che, e per effetto delle scuole e del movimento commerciale, ACCENNA A SCOMPARIRE LENTAMENTE ...« (istotam, str. 133).
Kar je zapisal C. Podrecca, velja tudi za novejshi chas. Narodnostnih pravic ni zajamchil beneshkim Slovencem noben rezhim. Kako to, ali so bile vmes posebne koncepcije o vprashanju drzhavnega jezika? Morda vojashki razlogi? Verjetno eno in drugo. Vodilni razred je zhe pri Rimljanih smatral svoj jezik za element drzhave. Vsako tujo govorico na njegovem ozemlju je v bistvu ocenjeval za shkodljivo. Kako naj si sicer razlagamo zanimiv pojav, da se shtevilnim rimskim pisateljem ni zdelo vredno, da bi potomce seznanili z eno samo besedo iz keltske ali ilirske jezikovne zakladnice? Omenjali so kvechjemu le voditelje sosednih ljudstev, ki jih je rimska vojska premagala. Podobne koncepcije je vse do novejshega chasa izprichevala tudi italijanska burzhoazija. Na polozhaj v Beneshki Sloveniji pa je po vsej verjetnosti vplival tudi vojashki element. Varnost meja naj bi bila zajamchena she z asimilacijo Slovencev. Pouchno pa je sploh, da so bili italijanski kulturniki na narodnostno meshanem ozemlju (Italijani in Slovani) vse tja do druge polovice minulega stoletja preprichani — in shtevilne primere bi lahko navedli zlasti za Istro —, da se bodo Slovani poitalijanchili. Vsaka kolikor toliko podrobna analiza pa bi pokazala, da je bilo tako preprichanje zasidrano tam, kjer je bil gospodar (zemljishki veleposestnik) Italijan, njegov zemljishki podlozhnik pa Slovan. Te stvari so danes kot na dlani.
Kako je Italija leta 1866 dobila Furlanijo in Beneshko Slovenijo?
Dobila ju je z diplomacijo in ne z vojsko. Che bi navedeno ozemlje dobila z revolucijo, bi po vsej verjetnosti tudi razvoj v Beneshki Sloveniji poslej tekel vse drugache. Cavourjev chas je bil naklonjen pridobivanju ozemlja z diplomatsko igro in spletkami in le chemu naj bi spricho te mozhnosti bogatash pozival ljudstvo k oborozhenemu boju, ki bi lahko pomenil unichenje njegove lastne oblasti? Cavour, glavna osebnost na dvoru sardinskega kralja, je bil za zdruzhitev Italije z akcijo od zgoraj navzdol. Teren si je pripravil najprej s posegom v krimsko vojno (1855). Odnosi med sardinskim kraljestvom in Francijo so se zatem preoblikovali tako, da je Cavour v zdravilishchu Plombières Napoleonu III. (1858) lahko postavil predlog, naj mu v skupni vojni proti Avstriji pomaga izvojevati Lombardijo in Benechijo. Za protiuslugo mu je ponudil Nizzo in Savojo. Francoski cesar je ta predlog sprejel. Tako so se zachele priprave na vojno. Treba pa je bilo dosechi, da bi Avstrija prva napovedala vojno. Che bi bila napadena, bi ji Nemshka zveza po ustavnih predpisih morala nuditi vojashko pomoch. Zanimivo je, kako je to stvar izpeljal Cavour. »Cavour je zachel zelo spretno shiriti in napihovati govorice o popolni dezorganizaciji in slabosti sardinske vojske, o zbeganosti na dvoru Viktorja Emanuela II., o tem, da bo v blizhnjih dneh vojni minister Cavour prishel pred sodishche zaradi veleizdaje, ker je v Plombièresu prodal Napoleonu III. Savojo in Nizzo« (Zgodovina diplomacije, I., Ljubljana 1947, str. 480). Cavour se je bal Avstrije in nemara ni bil niti preprichan, da mu bo Napoleon III., ki je bil dejansko proti zdruzhitvi celotne Italije, tudi uspeshno pomagal. Avstrija je nasedla, napadla prva in bila premagana v spopadu z zdruzheno francosko in sardinsko-italijansko vojsko. V tem trenutku pa je Napoleon III. kar sam sklenil v kraju Villafranca premirje z Avstrijo in sploh pozabil povabiti na razgovore svojega zaveznika Viktorja Emanuela II. (Zgod. dipl., str. 481). Posebno ogorcheni so bili zaradi tega pristashi Garibaldija in Mazzinija, ki so si hoteli z ljudsko revolucijo izvojevati zedinjenje Italije. No, v navedeni vojni je sardinski kralj dobil Lombardijo. Ochitno je bilo, da je Napoleon III. ustavil vojno, da bi chimbolj zavrl proces zdruzhevanja Italije.
Tako smo se zdaj priblizhali she novi vojni. Pred tem je Garibaldi osvobodil vso juzhno Italijo (1860) in oblast izrochil kralju Viktorju Emanuelu III. Do nove vojne je prishlo leta 1866, ko sta bili izven zdruzhene Italije le she Rim in Benechija. Tokrat je v italijanske zadeve posegel Bismarck, ki je hotel utrditi in razshiriti oblast Prusije zlasti s tem, da bi spravil na kolena Avstrijo. Zapletenost te drzhave v vojni na dveh frontah bi mu olajshala delo. Kralj Viktor Emanuel II. pa ni hotel te vojne. Bal se je revolucionarnega vrenja. Shele, ko mu je Bismarck zagrozil, da se bo v nasprotnem primeru obrnil na garibaldince (Zgod. dipl., str. 506), je kralj privolil na sodelovanje v vojni proti Avstriji. Na bojnem polju pa se je ta vojna konchala za Italijo s pravo katastrofo in o tem govorita zgovorno dve imeni: Custozza in Vis. Ker pa je po drugi strani Prusija premagala Avstrijo, ji je lahko tudi diktirala mirovne pogoje. Tako je Italija dobila Benechijo skupaj s Furlanijo in Beneshko Slovenijo. Na obmejnem podrochju je Italija rada pristala na plebiscit.
Plebiscit, ki ni mogel dati drugachnih rezultatov, kakrshne je dal
Dunaju je bilo brez dvoma veliko na tem, da bi mu drzhavna meja nasproti Italiji nudila chim vechje vojno-strateshke ugodnosti. Le v tej zvezi se je tudi spomnil beneshkih Slovencev. V Vidmu je Dunaj celo narochal, naj se za beneshke Slovence ustanovi posebno upravno telo. C. Podrecca pishe o takratnih prizadevanjih Avstrije tudi naslednje: »V ostalem je razumljivo, da se je nadvojvoda Albert zhivo prizadeval, da se nashi bratje beneshki Slovenci ne bi lochili od Avstrije. Vendar zaman, kajti Italija, ki sta jo v tej stvari podprli Francija in Nemchija, je zahtevala stare beneshke meje« (Slavia italiana, Le Vicinie, Cividale 1887, str. 150-151). Dunaj je predlagal italijanski vladi v zamenjavo za Beneshko Slovenijo celo neko svoje ozemlje na Tirolskem, vendar ga je odklonila. Zdi se, da je zatem Italija izvedla plebiscit bolj iz nekih demonstrativnih vzrokov. Posamezni njegovi elementi naj bi bili predmet bodochega shtudija. V plebiscitu 21. in 22. oktobra 1866 je Furlanija vkljnchno z Beneshko Sloyvenijo oddala 144.988 glasov za Italijo in 36 glasov za Avstrijo. Tak je bil torej rezultat plebiscita! (glej: Marinelli Olinto, Guida delle Prealpi Giulie, Udine, 1912, str. 308). V Beneshki Sloveniji je oddal svoj glas za prikljuchitev k matichni dezheli edinole znani narodni buditelj Peter Podreka (1822-1889). Usoda beneshkih Slovencev je bila zapechatena.
Zakaj so beneshki Slovcnci glasovali za Italijo? Vzrokov bo po nashem mnenju vech. Ti Slovenci so zhiveli skozi stoletja brez tesnejshe povezave z ostalimi sonarodnjaki. Usodno pa je bilo zanje zlasti to, da so ostali brez take povezave prav takrat, ko se je zachela pri ostalih Slovencih prebujati narodna zavest. Zemljepisna lega je nadalje beneshke Slovence prisilila, da so se gospodarsko povezali z mesti (Videm, Chedad), ki so bila dejansko italijanska. Drugega izhoda tudi niso imeli. Gorica je bila vse prevech od rok.
Ko so se Benetke leta 1440 polastile ozemlja beneshkih Slovencev, so le-ti pach chakali, kaj bo. Upor nasproti beneshkemu levu bi bil nesmisel. Toliko izkushenj so ti Slovenci zhe imeli. Lahko so si tudi mislili, da jim bo nov gospodar nudil ugodnejshe pogoje za njihov gospodarski razvoj. In Benechani so jih znali potlej tudi navezati nase. Z raznimi privilegiji so jih pridobili, da so jim branili gorske prehode pred napadi sovrazhnika. Beneshki Slovenci so bili zadovoljni. In tako je bilo zatem vsaj dvesto let. Zgodovina Benetk pa nam odkriva, da se je v tej drzhavi zhe v XVII. stoletju polozhaj mochno poslabshal. Pritisk na kmeta-podlozhnika se je povsod mochno povechal. Eden od istrskih zgodovinarjev, Tommasini, je takrat zapisal, da bi se bili slovenski podlozhniki v okolici Kopra prav gotovo uprli, che ne bi zaradi izkorishchanja popolnoma iznemogli. Lahko si torej mislimo, da polozhaj v Beneshki Sloveniji ob zatonu Beneshke republike prav gotovo ni bil rozhnat in beneshki Slovenci so zacheli verjetno iskati svoje vzore drugod. Nekateri so jih nashli pri Mazziniju in Garibaldiju. Kje naj bi jih drugje iskali? Avstrija je bila tedaj eden od zhandarjev Evrope. Avstrijska okupatorska vojska je
v Italiji le dushila revolucionarno gibanje, sploh ni dala dihati dezheli, ki bi se rada zdruzhila v enotno demokratichno drzhavo. Ni izkljucheno, da so se ochi beneshkih Slovencev she odlochneje uprle v Italijo po eni strani zaradi razocharanja nad Beneshko republiko in pa nad Avstrijo, ki jim s svojo okupacijo (nad 50 let) ni nudila prav nichesar.
C. Podrecca trdi, da je Beneshko Slovenijo leta 1848 zajel pravi revolucionarni val in da je tamkaj po dolinah in gorah odmevala pesem »Preljuba Italija«. Beneshki Slovenci naj bi se tega leta za hrbtom Avstrije postavili s svojo vojsko tako rekoch na lastne noge in se celo pripravljali, da gredo na pomoch Vidmu, kjer je avstrijska vojska zachela dushiti revolucijo (Slavia italiana, 1884, str. 2325). C. Podrecca ve povedati celo, da se je vech beneshkih Slovencev udelezhilo na strani sardinskega kralja bojev proti Avstriji (istotam na str. 25). Vsi taki argumenti v prilog izida plebiscita se nam vendar ne zdijo dovolj preprichljivi. Zdi se nam, da je bilo vmes she nekaj mochnejshega, namrech strah pred gospodarji, pred tistimi, ki so iz mesta vladali hribom in dolinam. To bi se dalo najlepshe sklepati iz grenkih besed, ki jih je izrekel C. Podrecca in smo jih navedli v uvodu v ta chlanek.
Jadranski koledar 1966 (Trst)
SRECHKO VILHAR (1907, Kromberk pri N. Gorici - 1976, Ljubljana), publicist, politichni in prosvetni delavec. Leta 1928 iz Italije pobegnil v Ljubljano, kjer je maturiral na uchiteljishchu (1931); od 1927 je bil chlan KPI, pozneje pa KPJ, zaradi politichnega delovanja leta 1933 v Beogradu obsojen na 6 let jeche v Sremski Mitrovici; 1938 izrochen italijanski policiji, v Trstu obsojen na dve leti konfinacije. Jeseni 1943 vstopi v partizane-prekomorce, prek Dalmacije in Bosne pride v Slovenijo in postane upravnik partijske shole v Koch. Rogu. Po vojni uchitelj na ital. gimnaziji v Kopru, med 1958-1974 ravnatelj koprske Shtudijske knjizhnice (danes poimenovana po njem). Njegov publicistichni opus je znachilno dvo tematski: po eni strani obsega raziskave iz zgodovine Slovencev na Jadranu (zbornik Slovenci ob Jadranu, 1952; Istrski zgod. zbornik, 1960-1969; Slovenski pomorski zbornik, 1962) ter o Primorcih med 2. sv. vojno; po drugi strani pa gre za vrsto del s podrochja knjizhnicharstva (zlasti zgod. knjizhnic na Primorskem). Za knjizhnicharsko delo prejel Chopovo diplomo (1967). (Op. ur.)
(1)	»V sodnem okrozhju Chedada, ki zajema predvsem Slovana, ta ne najde stalnega tolmacha, in che ga potrebuje, ga mora plachati iz svojega, in v preteklosti, che se ni bal zavrnitve, mu je grozil zapor, ker se ne zna izraziti v italijanshchini!«
(2)	»Samo med 36,646 prebivalci 15 skupnosti, razprshenih med gorami Julijske krajine, she vedno prevladuje slovanski jezik, ki pa nima, kot vsi vemo, nobene zveze z italijanshchino, toda pod vplivom shole in trgovskega prometa NAKAZUJE POCHASNO IZGINJANJE ...« (Prev. ur.)
Srechko Vilhar
KAJ SO REZIJANI?
Zgodovina Slovencev, ki so zhiveli she v 12. stoletju kompaktno na ozemlju tja do Tagliamenta, je zavita v temo. Stari viri nam povedo zelo malo o njih, so netochni in pomanjkljivi. Izmed starih zgodovinarjev in piscev nam nihche ne porocha, do kje je segal nash rod. Novejshi zgodovinarji pa se zaman trudijo, da bi razvozlali razne bajke in v tem pravcu reshili problem. Raziskovanje iz tega stalishcha se je izkazalo kot neplodno! Taki zgodovinarji samo zavajajo in oddaljujejo znanstvenika od prave smeri.
Iskati moramo torej novih poti in novih vidikov. Jezikoslovec naj izpopolni to, kar ne more zgodovinar!
Shtudij krajevnega imenoslovja v severni Italiji (Alpah) in Furlaniji nas privede npr. do zanimivih in predvsem konkretnih izsledkov.
Mnogoshtevilna krajevna imena v severni Italiji nam jasno kazhejo, da je bil tamkaj naseljen slovenski zhivelj zhe v davni preteklosti. V alpskih predelih so vsepovsod razshirjene zlasti tiste strokovne besede, ki jih rabijo nashi pastirji v svojem gospodarstvu. Take besede so npr. tanar, polica, planja, planica, krnica, kuk (hmelj), kocelj, kukla, chukla (kolk), laz, peski, draga, kalishche, poljana, dol itd. Slovenska beseda »kuk«, ki znachi nekaj shtrlechega, je razshirjena po vsej severni Italiji. Razume se, da je v nashih Alpah mnogo gora s tem imenom; to velja zlasti za pastirske predele. Italijanski geolog Marinelli je nashtel v Karnskih Alpah 18 kukov (gore); ali v okolici Ravenne jih je nashel 5. Ta beseda je razshirjena v Alpah dalech proti Zapadu. Tako je npr. v provinci Como gora Monte Cuco (2652 m) in povsod v blizhini she mnogo drugih kukov.
Slovenska beseda »tamar«, ki znachi utrjen kraj na vishini (za ovce), je tudi zelo razshirjena v Alpah. Slovenski pastirji rabijo ponekod she glagol »tamariti« = goniti chrede iz enega kraja v drugega.
Pri jezeru Lago Maggiore je Monte Tamaro, poleg pa she Gradisca (1028 m) in Cucco. Gora Tamar (2241 m) je tudi v skupini Cimone della Pala. Imamo seveda she neshteto drugih slovenskih besedi. Pri Trentu je kraj Predol ter gora Calis (lad = calisciu), kar je isto kot slov. Kalishche (pri Begunjah). Pri Lago di Garda je kraj Dolo, sploh pa je tudi v okolici Padove mnogo krajevnih imen »dolo« (dol, dolina). Pri Comu je kraj »Pogliano«. Vechina krajevnih imen v Alpah (sev. Italiji) in Furlaniji so le slovenske spachenke! Kaj naj pomeni v italijanshchini Piave (reka)? Kaj Livenza?
Ladinci na Tirolskem imajo mnogo slovenskih besed. Dr. Belli, ki je prouchil imenoslovje na Tirolskem (termini dialettali nel Trentino) omenja ladinske besede:
suer (sovar) — vento del nord sul lago di Como — slov. sever; planizie — basso di valle — slov. planica; sgreben — terreno alpestre sassoso — slov. greben (groblja).
V	Furlaniji je bila slovenshchina v 12. st. in tudi she poznejshi dobi sploshen obchevalni jezik. Slovensko plemstvo je bilo tu she mochno, ko je med drugimi Slovani zhe davno izginilo. Znani sta iz te dobe npr. plemishki rodbini Chukov in Bojanov.
V	15. in 16. st. so razni izobrazhenci in zlasti pa duhovniki vneto prevajali razna cerkvena dela in posvetne spise v slovenshchino (Johannes civis Vegle, Sommaripa). Ohranjenih je seveda she mnogo drugih rokopisov.
Ker so bili Slovenci vechinoma pastirji, so tvorili v neprikladni in z gosto shumo zarasli Furlaniji nekake otoke; spricho nizhje kulturne stopnje so se v tem sluchaju toliko lazhje poromanili. Asimilacija je bila v tem sluchaju neizogibna. Imena voda, gora in naselbin pa nam vsepovsod jasno kazhejo sled o slovenskem zhivlju. Ob Tagliamentu so vasi z imeni Beograd, Gorichica itd.
Na tem prostranem ozemlju so se mogli Sloveni vzdrzhati le, kjer so bili prirodno zavarovani napram sosedom in njihovi kulturi. To je znachilno zlasti za Rezijane, ki zhive kompaktno v gorski dolini Bele (Rezije) ob vznozhju Kaninove skupine. Ta rod je neverjetno odporen tudi v fizichnem oziru. Rezijan je visoke postave, zhilav, koshchen in zagorel. Beneshki upravitelj Aloise Marcello je porochal leta 1599 o njih in sosedih: »sono quasi tutti bellissimi uomini e degli piu alti«. To pa je ugotovila tudi sedanja italijanska narodna statistika. Nash pesnik Stanko Vraz je pisal o njih:
Dalje pram zapadu u mirnom zavjecu stoji narod veseo ko diete u cviecu.
Slabo ih kraj hrani, a ko ptice nebom veselo razhode svietom za hliebom. (Djul.)
Ko so prishli Rezijani pod beneshko nadoblast in ko se je njih gospodarsko tezhishche utrdilo v smeri proti jugu, so se zacheli pogostoma uveljavljati italijanski vplivi. Ker je bilo premalo stikov z drugimi Slovenci, se je tudi jezik znatno oddaljil od nashega in shel v razvoju povsem svojo pot. K temu je pripomogla zlasti neugodna gospodarska lega, ki je onemogochila zhivahnejshi stik s Slovenci, zhivechimi onkraj Kanina in Kolovrata.
*
Poljski jezikoslovec B. de Courtenay trdi, da so Rezijani posebna slovanska veja, ki ima s Slovenci le malo skupnosti. Nekateri pa trdijo, da so Rezijani doseljeni Rusi; dokazujejo, da je njihov jezik zelo soroden ruskemu. To podpirajo tudi s trditvijo, da so ruskemu generalu Suvorovu (ki je prishel za Napoleonovih vojn v Italijo) sluzhili Rezijani za tolmache. Omenjajo tudi, da so se kozaki zelo chudili, ko slishali v Italiji jezik, ki je njihovemu tako soroden.
Edino pravilna trditev pa je, da so Rezijani pristni Slovenci (Italijani trdijo, da so Rezijani ital. zhivelj!).
*
Listina iz leta 1242 omenja rezijanske kmete: Gorjanin-a, Golob-a, Bilino, Chrnigoj-a, Kos-a, Vekoslav-a, Janjigoj-a, Popligoj-a itd.
V	neki drugi listini iz 13. stol. so imena rezijanskih kmetov: Stanigoj, Siliboj, Radosh, Mali, Ljubigoj, Vogrich, Cherni, Chadezh itd.
V	tem chasu pa najdemo okrog Gorice prav tako lepa in pristna slovenska osebna imena. Listina iz leta 1300 omenja trnovska kmeta Dragonjo in Ljubigoja. Listina iz leta 1181 omenja shteverjanske kmete: Budina, Stojana, Zdebora, Dobrushko, Velikonjo, Tihonjo itd. Listina iz leta 1360, tichocha se Vishnjevika v Brdih, omenja nekega Bojana, druga pa nekega Chrneta.
Listina iz leta 1290 omenja fojanska kmeta iz Chaslava in Koroshca ter nekega trnovskega kmeta Sebislava.
Ob robu Rezije je she danes razshirjeno ime Budigoj; ob robu judrijske doline je kraj Budigoj. V 15. stol. pa je bilo to ime she razshirjeno v Gorici (Kos). Mislim, da je to dovolj krepak dokaz, da niso Rezijani Rusi, niti ne Italijani ali kaka neznana slovanska veja. Iz tega sledi, da je zhivel v Reziji isti slovenski rod, kot npr. v Soshki dolini.
Znachilno pa je, da je jezik Koroshkih Slovencev (Ziljska dolina) zelo podoben rezijanshchini. Nekatere oblike so v rabi specialno na Koroshkem in v Reziji; tako npr. brater (brat), pozde (pozno), nebozec (sveder) itd. Rezijani tudi shtejejo na isti nachin kot Koroshci.
Raziskovanja v tem pravcu (jezik, krajevno imenoslovje itd.) bo odprlo zgodovinarjem pot v dobo, ki se vleche kot ogromna praznina od propasti rimskega imperija pa tja do poznega srednjega veka.
Znachilno je, da zhe dopushchajo nekateri vestni italijanski geologi (Marinelli, Sergi, Belli, itd.) to stalishche. Raziskovanje v tej smeri nas privede tudi do drugih izsledkov.
O Keltih ni nikjer sledu? Nekatera latinska krajevna imena se dajo tolmachiti kot slovenska? Nastaja tudi trditev, da so bili Slovenci (pastirji) praprebivaki v alpskih predelih severne Italije.
ISTRA (Zagreb), 29. 4. 1932
Ado Makarovich
PRAVICA DO ZEMLJE
Mi trdimo, da je zemlja, kjer so Slovenci naseljeni, nasha, a Italjani trdijo, da ni, ker so zhiveli oni, to je Rimljani, davno prej na tej zemlji. Potemtakem je zgodovinska pravica njihova, a nasha pravica ni, ker mi da smo se priselili s pomochjo stare Avstrije. Umevno je, da priseljenec nima prava, dokler se ne utopi v tistem ljudstvu, med katero se je priselil. Velik kos nashe izgubljene zemlje je tudi po rimski dobi bil v italskih rokah in prerachunjeno naseljevanje Italijanov in njihovo narodnostno in kulturno vplivanje na nashi ubogi zemlji ni nikdar ponehalo. Duhovnishtvo, trgovci, umetniki! Potemtakem res eksistira neka »zgodovinska pravica« do prikljuchenega ozemlja, cheprav bivajo na njem she danes v neprimerni vechini Slovani, in bi bore malo italijanskega ostalo, che bi izkljuchili she potujcheno maso.
Pomislimo torej, da che smo »priseljenci«, so bivali na tej zemlji pred nami pristni Italijani, ki so direktni potomci Rimljanov. Da so bili Rimljani enkrat gospodarji na nashi zemlji, o tem ni dvoma, a koliko jih je stal ta nash krashki svet, tega nihche ne izreche! Zgodovinska resnica je, da so Rimljani te kraje le zasedli, potem ko so premagali tisto ljudstvo, ki je bilo tukaj naseljeno od pradobe, od kadar zachne chloveshka zgodovina. Omenjeno ljudstvo je bilo tako imenovanega »ilirskega« plemena in se je samo sebe zvalo »Karni« ! Italijani ustvarijo iz nichesar politichen argument in ga raztrobijo v politichni svet, a mi — molchimo!
Bedastocha o nashem naseljevanju pod okriljem Avstrije je tako otipljiva, da se nam ne zdi, mogoche, vredno pobijati jo, in to je nasha velika napaka, to je nasha nepripravljenost in nezrelost napram tako zvitemu in lokavemu nasprotniku! Treba se nam je boriti in odbiti vsako orozhje, tudi che je podlo.
Danes vsa Italija verjame to bajko in bojim se, da jo verjamejo tudi v svetu, in kadar bo prishel dan, da bomo hoteli svobodo za nashe brate, takrat ne bomo znali kaj ziniti, ko bodo Italijani prezentirali svoje »zgodovinske pravice«!
Eden izmed pogumnih znanstvenikov je nash dr. Tuma ! Tudi che nihche ne prizna, resnica je dognana: Karni so bili Slovani, tisto ljudstvo, ki je gospodovalo pred Italijani, pred Rimljani na nashi zemlji, je bilo slovanskega plemena. In s tem je dognana nasha temeljna pravica do te zemlje, nasha zgodovinska pravica! Priseljenci so na teh tleh Italijani in ne mi! Slovenci smo mogoche prishli za Karni v rimski dobi, a na tej zemlji so najstarejshi znani prebivalci Slovani.
Nihche ne najde sledu »Karnov« ne »Keltov«, ker takshni sledovi bi seveda morali biti neslovanski, a vsak slepec vidi v zgornje italskih krajevnih imenih slovenske sledove ! Nihche pa ne more razlozhiti nashih krajevnih imen drugache nego na podlagi slovanski. In ta imena so najdragocenejshi in najbolj zanesljivi spomeniki o praprebivalstvu ene zemlje, ker ime ostane, che se tudi narodnost in jezik menjata. Trst ostane Trst in Gorica vedno, vechno slovanska Gorica, a zhal da npr. Livenza v italijanshchini nichesar ne pomeni, pomeni pa Livenca, Livnica itd. itd. Zgodovina nam govori o Karnih malo, a tudi precej, che bi hoteli razumeti. Pripoveduje nam o nekem bogu, ki so ga Karni molili, o Velenu, ki ni nikdo drug nego slovanski Veles, kar pomeni »Velik, velichanstven«!
Dovolj. Hotel sem samo rechi, da smo prevech zaspani napram Italijanom, ki so zelo pridni, kadar se gre za - zemljo, ker jih je prevech in ne vedo kam! Slovani imamo vech zemlje, a je zato ni treba zapravljati z lenobo in neumnostjo!
ISTRA (Zagreb), 5. 5. 1932
Neprevedene knjige
Lev Detela
DUNAJSKA ANTOLOGIJA LITERARNIH SANJ
Manfred Chobot / Dieter Bandhauer (izdajatelja in urednika): Die Wunderwelt, durch die ich schwebte. Literarische Träume (Chudoviti svet, skozi katerega sem valoval. Literarne sanje). Zalozhba Sonderzahl, Wien / Dunaj 2011, 200 strani.
Pri dunajski zalozhbi Sonderzahl je pod naslovom Chudoviti svet, skozi katerega sem valoval (Die Wunderwelt, durch die ich schwebte) izshla zanimiva antologija literarnih tekstov o sanjah. Urednika obsezhne knjige Manfred Chobot in Dieter Bandhauer sta iz bogate zakladnice avstrijske, nemshke in svetovne literature izbrala besedila najrazlichnejshih starejshih pa tudi mlajshih zhe uveljavljenih avtorjev, pisateljev, slikarjev in filozofov. Zastopani so shtevilni literarni nachini, she posebej pa so predstavljeni avtorji, ki so se uveljavili s surrealnimi in fantazijskimi literarnimi pristopi.
Znano je, da je Dunaj tudi mesto podzavesti in sanj, zato ne zachudi, da sta urednika uvodno besedo dodelila ochetu psihoanalize Sigmundu Freudu, ki je na Dunaju proti koncu avstro-ogrske monarhije izoblikoval znanstveno razlago sanj (Die Traumdeutung, 1900); te so po njem odsevi zatrtih nagonov in podzavestnih nerazchishchenih emocionalnih konfliktov, to pa mnogi raziskovalci danes zavrachajo kot prevech poenostavljeno razlago pojava. Ta je namrech vechsmeren, bizaren in baje nima pravega pomena. Zato ni chudno, da ostaja velikokrat skrivnost, nerazvozlana shifra, pravljica in pesem. Kljub temu morda velja pripomba v Avstriji po drugi svetovni vojni zhivechega angleshkega lirika in filozofa W. H. Audena, ki je po nekih lastnih intenzivnih sanjah zapisal: »Pouchi se iz svojih sanj o tem, kaj ti manjka.«
V dunajski antologiji dokumentira prenos sanjskih in podzavestnih dozhivetij v literaturo nad sto avtorjev. Med drugim so zastopani in tu nashteti po abecednem redu Theodor W. Adorno, H. C. Artmann, Ingeborg Bachmann, Charles Baudelaire, Walter Benjamin, Gottfried Benn, André Breton, Luis Bunuel, Daniil Charms, Günter Eich, Bob Dylan, Federico Fellini, Peter Handke, Hermann Hesse, Georg Heym, Hugo von Hofmannsthal, Eugène Ionesco, Ernst Jandl, Carl Gustav Jung, Franz Kafka, Erich Kästner, Paul Klee, Michel Leiris, Klaus Mann, Friederike Mayröcker, Toni Morrison, Johann Nepomuk Nestroy, Jean Paul, Stanislaw Przybyszewski, Raymond Queneau, Peter Rosegger, Kurt Tucholsky, Karl Valentin, Christa Wolf.
Seveda je tak izbor vech ali manj nakljuchen, ker obstaja v svetovni zakladnici literature zhe od antike velikanska mnozhica takih ali drugachnih literarnih zapisov o sanjah. Vsekakor pa dunajska antologija dovolj dobro zrcali pestrost pisateljskih soochanj s sanjami. Srechamo se z najrazlichnejshimi vsebinami in literarnimi
prijemi, ki se v shirokem loku pnejo od realistichnih opisov alogichnih odmevov na resnichna dnevna dozhivetja do surrealnih fantazmagorij in celo do razlichnih subkulturnih in formalnih lingvistichnih eksperimentov v vezani in v nevezani besedi. Znani avstrijski dramatik Johann Nestroy na primer opishe leta 1833 sanjanje shtevila 7359, ki bo prineslo zadetek na loteriji, Gottfried Keller sanja 15. septembra 1847 o poredni in ne posebno nevarni kachi, ki je prilezla v domacho hisho, Peter Rosegger porocha leta 1883, da se mu je sanjalo, da so ga opolnochi zvezanega odvlekli k Donavi in odpeljali z ladjo k Chrnemu in Sredozemskemu morju, da bi ga v Aleksandriji ali Kairu prodali na trgu kot suzhnja, vendar ga ni nihche hotel kupiti. Hugo von Hofmannsthal sanja leta 1914, da so ga v chasu francoske revolucije obsodili na smrt ter pravkar chaka na eksekucijo. Luis Bunuel je avtor erotichnih sanj (iz leta 1927) o potovanju z neznano damo in voznikom, ki spominja na kozaka, a je, kot se izkazhe, njegov stari prijatelj in tekmec z imenom Jezero, zato ga sanjajochi zaradi boja za neznano damo vedno bolj ljubosumno sovrazhi. Amerishko-nemshki avtor George Brecht leta 1966 opishe grozne sanje, da mu povsod iz telesa rasejo gobe. V nekaterih sanjah zaslishimo nebeshko glasbo. V drugih grozijo poplave in potresi ter razsajajo nevarni pozhari. Vsekakor so sanje velikokrat odgovor na travme in bolechine, kot jih prinasha zhivljenje. Velikokrat se zamegljeno gibljejo med dvema sredishchnima razpoznavnima tochkama (brzostrelka — revolucija; kri — dusha; prsi — oder; posilstvo — zheleznishka postaja; morski psi — pokopalishche; letalo — gugalnica; chrke — vampir; mesec — sanje; smrt — chas; meso — Bog; stanovanje — voda; golota — shkoljka; poljub — noge; brivec — zalozhnik; sanjska knjiga — denar; itd.). Dunajska urednika sta v antologijo literarne sanjske proze uvrstila krajshe in daljshe odlomke iz romanov, novel, spominskih zapisov in pesnishkih zbirk avtorjev iz razlichnih dezhel in kulturnih krogov, cheprav prevladujejo karakteristichni primeri, ki sta jih nashla v avstrijski, nemshki in shvicarski literaturi. Pod naslovom Vprashanja k sanjam je urednik in izdajatelj Dieter Bandhauer prispeval tudi uvodno razmishljanje, v katerem skusha odgovoriti na vprashanje, ali lahko sploh razvozlamo pomen sanj. Preprichan je, da teksti razlichnih pisateljev o sanjah niso vedno dokumentarni zapisi resnichnih sanj, temvech so lahko samo fantazijske slike, ki pa chrpajo iz bogate spominske zakladnice najrazlichnejshih sanjskih dozhivetij. V zakljuchni spremni besedi analizira Manfred Chobot razlichne »realitete sanj« in zapishe: »Sanjam, zato sem!«
V knjigi sta objavljeni - kot edini prispevek s slovenskim ozadjem - tudi dve besedili na Dunaju zhivechega slovenskega dvojezichnega pisatelja Leva Detele. Prvo je iz njegove v nemshchini napisane in leta 1995 na Dunaju izdane prozne knjige Hinter dem Feuerwald (Za ognjenim gozdom), ki je leta 2000 v prevodu Mateia Gavrila Albastruja izshla v Bukareshti v knjizhni obliki tudi v romunshchini. Drugo besedilo je bilo prvich objavljeno v nemshki prozni zbirki Die Verrücktheit der Wetterlage (Norost vremenske slike), ki je izshla leta 1996 na Dunaju. V prvih sanjah, ki so spomin na otrokova temna dozhivetja v drugi svetovni vojni, sta osnovna razpoznavna elementa ogenj in voda, v drugih pa vznemirjajo podzavest spechega zaprta vrata, za katerimi se oglasha smeh ostalih chlanov druzhine, h kateri sanjajochi nima dostopa. (Op. avt.)
Chitalnica
Lev Detela
OSNOVNICE VELIKE KRSHCHANSKE RELIGIOZNE
DRAME
Andrej Capuder: Pasijon ubogih.
Po starih virih priredil in ubesedil Andrej Capuder. Spremna beseda nadshkof Anton Stres. Ilustrirala Neva Grce. Novi svet. Ljubljana 2012. 88 strani.
Jezusovo trpljenje in smrt na krizhu sta osnovna dela velike krshchanske religiozne drame, ki se v shiroko razvejanih lokih vzpenja od stvarjenja sveta chez dvorezno zgodovino chloveshtva na novo duhovno raven Kristusovega vstajenja. Dogajanje ponuja obilico scenskih slik in motivov, ki so verujochemu in sochustvujochemu v duhovno vzpodbudo in povod za meditacijo. Ta je usmerjena naprej, v chlovekovo neumrljivo duhovno prihodnost, kot je utemeljena v sporochilu svetopisemsko oznanjenega Razodetja.
Dramatichnost krizhevega pota in velikonochni duhovni paradoks prestopa iz smrti v novo zhivljenje sta od nekdaj vznemirjala javnost. Iz liturgichnega spominjanja na Jezusov krizhev pot v cerkvah so zacheli zhe zgodaj, med drugim v Franciji v 12. stoletju, prehajati k igranim scenam na prostem. Te so izven cerkvenega prostora postale manj kanonichno dolochene, bolj svobodne, povezane z razlichnimi dodatki, kot jih ponuja zhivljenje. Latinshchino klerikov je postopoma zamenjal ljudski jezik, kar ni opazno le v Franciji, temvech tudi drugod, na primer v Shpaniji in Nemchiji. Na Slovenskem se je ohranilo staro besedilo shkofjeloshke pasijonske procesije iz leta 1721, ki so jo izvajali v slovenskem jeziku.
Pesnik, pisatelj, prevajalec in publicist Andrej Capuder gradi svoj Pasijon ubogih, ki je v knjizhni obliki pred kratkim izshel pri ljubljanski zalozhbi Novi svet, na znani tradiciji verskih ljudskih iger. Vendar je njegov pasijon, ki ga je avtor priredil in ubesedil po starih virih, kot je zapisano v podnaslovu knjige, predvsem poglobljena duhovna pesnitev. Od uvodne slike Raj, ki je tudi zachetna scena shkofjeloshkega pasijona, se do zadnje slike Sveta evharistija v Capudrovi pesnitvi zvrsti dvajset posameznih ciklichnih enot, sestavljenih iz osmih rimanih jambskih osemvrstichnih kitic z menjavajochimi se moshkimi in dvozlozhnimi zhenskimi rimami v nachinu abababcc in she vechkrat v vrstnem redu bababacc. V treh primerih, v poglavjih Zadnja vecherja, Dva kralja in Jezusa bichajo, je ta struktura dodatno zaznamovana in posebej poudarjena z dvema dodanima verzoma. Capuder je scene Jezusovega krizhevega pota ujel v barvitost nadrobnih opisov dogajanja. Jezusa dramatichno dozhivimo po revolucionarnem pozivu k duhovno socialni prenovi na Gori (»Blagor ubogim, zakaj vashe je kraljestvo bozhje«, Luka
6, 21 — 22), pri zadnji vecherji in na vrtu Getsemani. Pri tem avtor ne zanemari upornega naboja Jezusovega duhovnega sporochila, ki je kot oznanilo enega edinega Boga medsebojne univerzalne chloveshke sprave za vse narode in za vse ljudi udarilo v versko samozadostni svet pravovernih Zhidov in v imperialno kruti svet gospodovalnega Rimskega cesarstva, s chimer je bilo izbito dno sodu politichnega potrpljenja. Tu se je dopolnila Jezusova zemeljska usoda, ki je povzrochala poznejshe sovrashtvo do Zhidov na sploh, ki ni bilo, kot vemo, zgodovinsko korektno. Tudi skozi taka navzkrizhja chasov in prostorov zaposlujejo v Capudrovem Pasijonu ubogih zhive podobe ljudi in dogodkov domishljijo bralcev, vznemirjajo vest in obenem bogatijo duha, vernemu chloveku pa bodo v oporo in v pomoch pri mojstrenju zhivljenja in prenashanju krivic in trpljenja.
Vendar je pobozhno ljudskost mojstrsko oblikovanih verzov Pasijona ubogih Capuder pri tem prerasel z mochnimi meditativnimi posegi, ki mogoche dosezhejo svoj karakteristichni vrh v poglavjih Vnebohod, Padec Jeruzalema, Vechni evangelij in Sveta evharistija.
V Capudrovi religiozni pesnitvi, ki se hkrati uvrshcha v danes na Slovenskem prevech zapostavljeno zvrst epskega pesnishtva (she najvech in uchinkovito je to v zadnjem chasu gojil Janez Menart), se zvrsti celotni eshatoloshki proces Kristusovega poslanstva. To naj bi chloveshtvu, ki je bilo zaradi izvirnega greha Adama in Eve pregnano iz raja, spet odprlo vrata v novo obliko duhovnega bivanja, o kateri je Capuder v zadnjem poglavju svoje nove knjige zapisal tudi tole: »Iz Kristusa gre tretja doba, / ki jo oznanja Sveti Duh, / ko Bozhji Sin je vstal iz groba / in reshil se mrtvashkih rjuh, / zbezhala je pred Njim hudoba, / ki nam spochela je napuh, / pod sulico se meh razpochi / in greh od dobrega se lochi.«
Capudrova pesnitev, ki ne pripoveduje le o Jezusovi smrti in vstajenskem misteriju, temvech tudi o nashem rojstvu in nashi smrti ter o tistem, kar bi naj to smrt preraslo, lahko sprozhi v bralcu vech vprashanj: Od kod prihajamo? Kam gremo? Ali se pojavljamo iz nicha na nerazumljiv nachin, da bi se po preteku nashega fizichnega zemeljskega chasa na nerazumljiv nachin zopet povrnili v nich? Je nasha smrt torej tudi nash dokonchni zaton in izbris? Ali pa predstavlja le prehod v drugachno stanje in v drugachne oblike zavesti?
Znachilno je, da Kristusov pasijon ponuja na to znachilen odgovor in upanje v vechno zhivljenje. Capudrov Pasijon ubogih je v tem kontekstu ponovna hoja za Kristusom. Povezana je s pasijonskim dozhivetjem enkratnega in posebnega — in hkrati najbolj nashega, saj skozi lastne eksistencialne izkushnje in lastno trpljenje rastemo v novo zhivljenje. Slovenski avtor pri tem citira kot uvod v svojo pesnitev misel svetega Pavla iz Drugega pisma Korinchanom: »Cheprav ubogi, mnoge bogatimo«.
Skozi zhivljenje in trpljenje Jezusa Kristusa vstopa v zhivljenje chloveshtva nova dimenzija. Kristusov boj za trpeche in ponizhane, bolne in lachne, za zhene in otroke, za izobchene in zatirane je postavil v ustroj sveta novo duhovno in druzhbeno perspektivo.
Ivo Antich
POSTROMANTIK BREZ ILUZIJ
(Zapis k pesmim Franka Bushicha)
Franko Bushich je hrvashki ustvarjalec, »zunajserijski« zhe po osnovnih biografskih podatkih: rojen 1971 v Splitu, odrasel v Sarajevu, zhivel v Zagrebu, Milanu, Ljubljani, Ivanich Gradu, zdaj zhivi v Splitu. Njegovo umetnishko ustvarjanje obsega poezijo, prozo, esejistiko, slikarstvo, strip, ilustracijo, fotografijo, performans. Ima dokumentiran plemishki rodovnik in osebne sorodstvene vezi z Japonsko (po machehi); je uspeshen avtor haikujev in »haikujevske« ilustracije haige; japonska televizija je leta 2000 v Ljubljani o njem posnela dokumentarni film. Imel je ok. 40 samostojnih likovnih razstav, prvo knjigo je objavil v Ljubljani (zbirka pesmi Razneslo ti bo prekleto bucho, slovenski prevod, 1998), sodeloval je s Francijem Zagorichnikom, pesmi pishe tudi v slovenshchini. Na Hrvashkem so izshle she njegova zbirka pesmi, zbirka haikujev in zbirka proze, slednja s tematiko zadnje jugovojne pod znachilno »aktualistichnim« naslovom Postbalkanac (2003; slovenski prevod Postbalkanec v e-ed. Pogum Revije SRP, 2000). Che je bil dotlej navzoch v zahodnih »jugorepublikah«, je ta nekdanji hrvashki vojak s pesnishko zbirko NADrealizam je podDADA (2006) provokativno »premostil Drino« skoraj do bolgarske meje, saj je publikacija izshla v Knjazhevcu v vzhodni Srbiji.
To njegovo »srbsko« zbirko sestavljata dva cikla, po prvem je knjiga (trdilno) naslovljena, drugi, obsegajoch tretjino celote, pa ima nikalni naslov Signalizmi niso delirizmi. S temi pojmi je avtor »programsko« oznachil koordinate svoje pesnishke »ideologije«: dadaizem, nadrealizem in signalizem (srbska veja neoavantgardnega konkretizma v drugi pol. XX. st., ust. Miroljub Todorovich). V Bozhichni pesmi Bushich evocira tudi srbsko-hrvashki zenitizem z njegovim WE druzhenjem in balkanskim »barbarogenijem« Ljubomirom Micichem, ki je bil Srb iz Hrvashke. Patriarha prvih dveh — Tzaro in Bretona — Bushich citira kot moto k vech pesmim; od teh citatov je najpomembnejshi »ostal sem tuj vsemu pustili so me zunaj vsega« (Tzara), saj povzema jedro Bushicheve boemsko neprilagodljive, »izvrzhene« bivanjske pozicije. K temu se navezuje naslovni citat iz Bretona v pesmi »Chlovek razpolovljen z oknom«, nakazujoch shizoidno identiteto (avto)kritichnega umetnika (subjekta, individua); Shizofrenija je namrech naslov novele in drugega razdelka v Bushichevi knjigi Postabalkanec.
Bushichevo literarno »ideologijo« je torej mogoche zajeti z naslednjimi pojmi: avantgardizem-modernizem, zavrachanje okorele forme in jezika, logike, razuma, meshchanskega moralizma, podzavest, spontanost, upornishtvo, provokacija, anarhoidnost, (levicharska) druzhbena kritichnost. Negacija »delirizma« kljub
vsemu spontanizmu poudarja zavestno samoopredelitev, katere odmerjenost se nakazuje zhe v naslovni umestitvi, ki ni ne chisti nadrealizem ne chista dada, temvech je nekako »vmes«, nad realizmom in pod dado. Ker sta »pravi nadrealizem« in »pravi dadaizem« gibanji z zachetka preteklega stoletja, Bushich iz njiju povzema le tiste »neminljive« elemente, ki jih intimno obchuti kot she vedno aktualne in spodbudne za lastno ustvarjalnost v drugem chasu in drugem prostoru. Tudi zato vsako pesem kot »dnevnishki zapis« oznachi s chasom (dnevom) in prostorom nastanka.
Bushicheva »zahodna pesem« je prostoverzni niz jezikovnih fragmentov v smislu enega od naslovov: Poezja ni sladkobesednost. Naturalizem vsakdanjosti z vulgarizmi se samoumevno prepleta s simbolizmom besednih (po avtorju »stohastichnih«) iger. »Vzhodna stran« njegove poezije je delikatni formalizem haikuja, ki je »druga zgodba« ali pesnikov »drugi pesnishki obraz« (tudi v obliki waka in haibun). Prav tako pa je tudi Bushichev slikarski obraz »zrcalno« razpolovljen v glavnem na zahodno ekspresivno barvno sliko in na japonsko risbo haige, ki je likovni »haiku«. Kljub izraziti bipolarnosti se zdi temeljno izhodishche Bushicheve ustvarjalne identitete unikum ekspresije kot pesnishki »raptus« (recheno po Platonu). V bistvu so vsi -izmi v umetnosti XX. st. le variacije ekspresionizma, ki ga je pri koncu
XIX.	st. napovedal Munch predvsem s sliko Krik (sochasno tudi Vampir, Madona, Pepel itd.). Tukaj ne gre za »vplivologijo«, avtentichna izvirnost Bushicheve ustvarjalnosti je zunaj dvoma; z nekaj primeri naj bo le ilustrativno nakazano njegovo »duhovno bratstvo« z razlichnimi (neakademskimi, antiakademskimi) ekspresionisti-dadaisti-nadrealisti v smislu shirshega tipoloshkega ozadja. Na likovnem podrochju Max Ernst (neposredna izkushnja prve sv. vojne, likovni samouk, poudarjal spontanost in subjektivnost), Oskar Kokoschka (prediren portretist, tudi literat), James Ensor (predhodnik nadrealizma, »shkandalozni« demonizem), Nolde (zavrnjen na akademiji; nordijsko-juzhnomorska opozicija; slika Sv. Simeon in %henske, 1915), Dubuffet (trgovec z vinom, opustil akademski shtudij, prakticiral art brut, low art, outsider art — groteskni portreti in zhenski akti) itd., v literaturi pa (poleg zhe zgoraj omenjenih) Rimbaud, Lautréamont (oba zgled nadrealistov), Przybyszewski (»satanizem«), Hans Arp, literat in likovnik, eden od ustanoviteljev dade, ter drugi akterji dvotirnih likovno-literarnih -izmov, tudi dvo-ali vechjezichni (dvojnost likovno-literarno je nasploh znachilnost vseh avantgard
XX.	st., tudi konkretizma in signalizma.), vse do neoavantgardizma, neoekspresionizma in nove figuralike v drugi pol. XX. st. (»Neue Wilden«).
V luchi signalizma (kot nasploh konkretizma), ki raziskuje »misterij jezika« (Todorovich) v smislu, da je glas-beseda kot znak (signum) tudi dolochen simptom v kontekstu konkretuma (prostor-chas-snov), kazhe omeniti she izjemno »simptomalnost« tako Bushichevega imena (Franko — evokacija svobode v vech evropskih jezikih) in priimka (bushi — jap. vojak) kot tudi njegovega poglavitnega bivanjskega toposa. Split je namrech toponim, ki v globalni angleshchini asociira pojem split — razcep, razdor, razcepiti, razklati; tu je »zveza« z Bushichevo
refleksijo shizofrenije na ozadju taborishcha kot v zadnjih jugovojnah obnovljene prakse terorja (»refreshment« Andrichevega »prekletega dvorishcha«, nemshkega konclagerja, ruskega gulaga, amerishkega Guantanama kot »globalne metafore«); sicer naj bi bila etimologija Splita v besedi spartium (lat. ime mediteranske rastline, v hrv. in v slov.: brnistra, zhuka). Bit kot razdor ali razloka (po Derridaju) konstituira vsako bivajoche v dramo determinizma (vse do klasichnega, she nedavno preziranega pozitivizma), ki se mu ne more radikalno izogniti nikakrshna »outsider« praksa. Split je eno od starohrvashkih kulturnih sredishch (poleg Dubrovnika, Zadra, Senja), nekoch razklano med italijanashtvo in narodnjashtvo, danes drugo najvechje mesto RH, njena »rezervna prestolnica« (kot Maribor v SLO, Novi Sad v Srbiji, Milano v Italiji), do shizoidnosti izostrena mediteranska opozicija panonsko-mitropskemu Zagrebu. Na kulturni sceni tega pristanishkega Splita slikar-pesnik/pesnik-slikar Bushich figurira kot do okolja izzivalno, tudi shokantno kritichni ustvarjalec, ki ni brez ujevichevske patetike, paradoksalnosti in radikalne zaveze ustvarjalnemu boemstvu. Split je namrech mesto Marulicha, utemeljitelja hrvashke literature, pa vsaj deloma tudi Ujevicha, najvechjega hrvashkega lirika; je tudi najvechje slovansko mesto na (jadranski) obali Sredozemlja; Ujevich je v svoji odi Rusiji Rusija (1920; »krvava Rusija« kot slovanska mati) daljnosezhno reflektiral slovanstvo; Bushich ga po svoje dopolnjuje s slovansko mitoloshko Morano kot zvochno-pomenskim »ekvivalentom« za nirvano. Ekspresionizem je v dolochenem smislu »obnovljena romantika«, bushichevski umetnik je »upornik brez razloga« (»born to be wild«), ki ima zmeraj tudi svojega zrcalnega dvojnika, upornika z razlogom (prim. pogost ekspresionistichni motiv t. i. dvojnega portreta). Njegov kljuchni razlog je nekonformistichno brezobzirna avtorefleksija, odmaknjena v »underground« in osvobojena vseh iluzij (brez izraznih zadrzhkov tudi do najbolj gnusnih vidikov telesnosti; sp/l/it: »I spit on birocraty« pravi v pesmi Underground poezija); ker je tudi ta »osvobojenost« ena od iluzij, ni le frustriran »postbalkanec«, ampak je tudi renoviran »postromantik«.
Spremni zapis k izbranim pesmim Franka Bushicha: Morana, KUD Lema, Ljubljana, 2012 (Op.avt.)
Vprashalnica
Ivo Antich
VPRASHANJE KMETIJSTVA
(»Kar je na svetu ljudi, vse kmet prezhivi« — slovenski pregovor)
Sedanja globalna gospodarska kriza je med drugim povzrochila, da so se tudi nekateri resni ekonomski strokovnjaki zacheli ukvarjati s ponovnim obujanjem she enega, v chasu neoliberalistichne tehnoloshke evforije navidezno zdavnaj presezhenega »naftalinskega« fenomena: vprashanja kmetijstva. Tudi v popularnejshih slovenskih medijih se vrstijo razmisleki, ki opozarjajo, da stihijsko pozidavanje plodnih kmetijskih zemljishch s cestami in vsakrshnimi »interesnimi« poslopji ali naselji tako rekoch samomorilsko ogrozha temeljno nalogo drzhave, ki naj bi bila v skrajno izostreni perspektivi predvsem zmozhnost zadovoljivo prehraniti lastno prebivalstvo. (Post)tranziciji se potemtakem tudi v tem smislu obeta she ena epizoda tragikomichnega karnevalskega vrtenja v krogu. Chas t. i. postkomunizma na Slovenskem naj bi bil namrech tudi chas novega odnosa slovenske politichno-ekonomske zavesti do kmeta in kmetijstva. To je bilo zhe pri zachetkih tranzicije pred dvema desetletjema vechkrat javno povedano in poudarjeno. Bilo pa je tudi dovolj razlogov, da v Sloveniji, obremenjeni predvsem s »poslavljanjem« od Balkana, potek tranzicije ni bil tako »idealen«, kot se je zdelo spochetka; sedanja kriza je zachela vse bolj razkrivati sistemski skelet, glede katerega se vchasih zdi, da ne gre le za »cesarsko goloto«, temvech kar za nevarno priblizhevanje znani zloveshchi (sicer medijsko osmesheni) »Jovichevi prerokbi«. Slovenski kmet ni zadovoljen s polozhajem, v katerem tichi kmetijstvo. Tako pred slovenskim narodom in njegovo drzhavo, po vsem sodech, znova stoji naloga, ki jo je poenostavljeno in morda celo nekoliko »parolarsko«, pa vendarle ustrezno mogoche nasloviti: ponovno odkrivanje pomena kmetijstva.
V smislu te naloge pravzaprav ne gre za nich drugega kot za potrebo po novi, naravnejshi in stvarnejshi konceptualizaciji temeljnih politichno-ekonomskih nachel. Tudi najvechji »materialistichni idealist« se je v desetletjih po revoluciji moral chisto praktichno preprichati, da boljshevishki koncept industrializacijskega megalomanstva tako v Sloveniji kot v marsikateri drugi dezheli ne ustreza naravnim danostim. Te osnovne geohistorichne razmere so v Sloveniji take, da se v smislu sploshnejshega koncepta kot dolgorochno zanesljivejshi perspektivi kazheta le kmetijstvo (z zhivinorejo in gozdarstvom) in deloma turizem. Tu gre seveda za zelo osnovne stvari, brez kakrshnega koli izletnishkega romantizma »vikendashev« in »svetovljanov«, ki jim kmetijstvo pomeni le razglednicharsko folkloro.
Seveda je poudarjanje kmetijstva na pragu ne le globalno, temvech tudi »vesoljno« naravnanega XXI. stoletja za marsikoga znamenje primitivizma, inertnega tradicionalizma, neokonservativizma, novega »fiziokratizma«. A zlasti v kriznih trenutkih kazhe premeriti »daljo in nebeshko stran«, kot pravi slovenski pesnik. In se spomniti, da imajo vse danes vodilne drzhave sveta tako ali drugache skrbno urejeno in visoko produktivno kmetijstvo. Celo Japonci, ki zadnja leta prosperirajo skozi »stabilizirano recesijo«, tako rekoch za zadnjo rezervo hranijo izrek: »Che nam vse propade, nam she zmeraj ostaneta rizh in ribolov.«
S praznimi zhelodci se pach ni mogoche dolgo igrachkati okrog rachunalnikov, ki so tudi sami ranljivi: en sam izpad elektrike lahko onemogochi cele sisteme. Gonja pod zastavo najvishjim razvojnim zahtevam konkurenchne »inovativnosti« in »dodane vrednosti« zlasti v etnorezervatih na jugovzhodu Evrope mimogrede razkrije svojo kratko sapo, ki ji je za prilozhnostno samorefleksivno spodbudo lahko naslednja anekdota iz »svinchenih chasov«. Od eksperimentov realsocialistichne tranzicije izmucheni kmet ni dobil nobenega odgovora na vprashanje, ki ga je zastavil rezhimskim strokovnjakom za napredno preobrazbo: »Che boste kmetijstvo razdrli, kaj pa boste zhrli?«
Dokumenti
Dokument 1 Revija SRP
Prazhakova 13, 1000 Ljubljana	Ljubljana, junija 2012
m.sh.1339427, d.sh.71461965, e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
ODPRTO ZAPRTO PISMO: SLOVENSKIM KNJIZHNICAM II
Sposhtovani!
Dvajsetletni program zavoda REVIJA SRP se nekako izteka — z izpolnitvijo dvakratnega desetletnega programa izhajanja Revije SRP (to je od leta 1993 do vkljuchno leta 2012).
To je oziroma naj bi bilo dosezheno v celoti z izidom oktobrskega SRP-a 111112/2012 in julijskega Lives Journala 6/2012. S tem poteche tudi nasha zaveza knjizhnicam, dana v letu 2001.1
Naravnost recheno, to bodo lahko zadnje shtevilke nashega revialno-publicistichnega prizadevanja, namerjenega bolj za prihodnost kot za sedanjost. Morda pa te shtevilke ne bodo chisto zares zadnje, mogoche bosta reviji she izhajali kot »obchasnika« (letno ali kako leto tudi nobena); vsekakor pa bo v prihodnje njuno izhajanje bolj spontano — brez rokov in rokovnikov.
Zato je po nashem mnenju smiselno, da reviji narochijo le tiste knjizhnice, ki ju zhelijo trajneje hraniti, seveda che imajo za to prostorsko mozhnost. Morebitne zhelene izvode pa lahko knjizhnicam, che nam zheljo sporochijo, ponovno poshljemo, seveda brezplachno, le glede dostave bi se she morali dogovoriti.
»Sporochamo, da revija vseeno ali vsemu navkljub she obstaja, in je v dvajsetem letu svojega izhajanja. Prilagajamo se novim in novim premenam v vrednotenju kulture na eni in diktatu nove tehnologije na drugi strani. Nikomur pa ne bi radi revije vsiljevali, ne knjizhnicam ne bralcem niti kupcem. Sedaj je v ekskluzivni prodaji le v Ljubljani, v knjigarni zalozhbe Mladinska knjiga — Konzorcij. Nash resnichni interes je nadaljevati z brezplachno distribucijo revije, vendar le tistim knjizhnicam, ki to sploh she zhelijo.
ZATO VAS PROSIMO, DA SVOJO PRIPRAVLJENOST OZ. ZHELJO POTRDITE NA NASLOV UREDNISHTVA ALI PO e-m: urednishtvoC@revijasrp.si
Opravichujemo se za nam neljube spremembe v nashi distribuciji Revije SRP, in to ravno pred slovenskim kulturnim praznikom. Za Vashe razumevanje polozhaja tako v slovenskem knjizhnicharstvu kot zalozhnishtvu, za veliko mero potrpljenja s sistemom, ki nas omogocha predvsem takrat, ko nas ne onemogocha, skratka, za razumevanje nashih skupnih, sploshnih in posebnih tezhav pa se she posebej priporochamo in zahvaljujemo.« 2
Knjizhnicam, ki bodo ponovno sporochile zheljo oz. bodo potrdile svojo pripravljenost na tovrstno nadaljevanje pisno po e. m. ali po navadni poshti, bomo Revijo SRP in Lives Journal rade volje she naprej brezplachno poshiljali.
1	Prvo pismo Slovenskim knjizhnicam iz leta 2001, objavljeno tudi v Reviji SRP, junij 2001, sht. 43/44.
2	Prichujoche, drugo pismo Slovenskim knjizhnicam je torej aktualizirano pismo iz leta 2001, z njim zhelimo le azhurirati seznam prejemnikov revij.
(Osip promocijske distribucije je nastajal postopno, nekatere knjizhnice so zavrachale brezplachne izvode revij. Javno pismo Slovenskim knjizhnicam II naslavljamo tudi tistim knjizhnicam, ki bodo za nashe pismo morda izvedele posredno ali po internetu. Nash seznam prejemnikov revij namrech ni azhuren. Osrednje knjizhnice pa dobivajo izvode obeh nashih revij iz dostavljenih 16-ih obveznih izvodov za NUK.
Mladinski knjigi — Konzorcij ne obrachunavamo tam prodanih izvodov; po dva prodaji namenjena izvoda sicer povsem zadoshchata povprashevanju po obeh revijah.)
S sposhtovanjem za zavod: Revija SRP Rajko Shushtarshich
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,
obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;
che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,
lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,
kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,
ki je edini resnichno rojen zato,
da zhivi svobodno.
Napravila ga je nenaravnega do te mere,
da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,
in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,
ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,
ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,
da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«
Etienne de La Boetie