Povedkovnik kot skladenjska in slovarska
kategorija
Andreja Žele
m
Cobiss: 1.01
Povedkovnik kot skladenjska in slovarska oznaka označuje povedkovo kategorijo stanja in hkratne ali posledične lastnosti. Tu bo obravnavan z vidika dveh	N bistvenejših kategorij, ki jih označuje, to sta (a) stanjska lastnost oz. stanjsko-lastnostna kategorija in (b) vezljivost oz. vezljivostna kategorija. Zgolj tipična ^ povedkova skladenjska vloga lahko povezuje tudi potencialno besednovrstno Z hibridnost oz. večbesednovrstnost sicer najbolj tipičnih povedkovnikov kot lah- ^ ko, mar,prav, res, treba, všeč, žal; potrjuje se, da samostojna besedna vrsta povedkovnik ni utemeljena.
O
hJ
Ključne besede: povedkovnik, skladnja, slovaropisje
m
The predicate as a syntactic and dictionary category
The predicate as a syntactic and dictionary label denotes the verbal catego-	„
ry of state and simultaneous or consequent properties. It is discussed here in	^
terms of two more significant categories that it denotes: (a) the property of state or state-property category, and (b) valency or the valency category. The typical syntactic role of the predicate can also connect the potential hybrid-ity or multiple parts of speech of generally the most typical predicates such as lahko 'can', mar 'care, concern', prav, res 'true', treba 'need, necessary', všeč 'like', žal 'regret'; it is confirmed that predicate as an independent part of speech is not substantiated.
Keywords: predicate, syntax, lexicography
1 Povedkovnik' je skladenjska in slovarska oznaka za polnopomensko negla-golsko besedo v t. i. zloženem povedku,2 ki prevzema kategorijo stanjskolastnostne povedkove vezljivosti - povedkovnik je torej lahko oznaka za povedkovniško rabo oz. za povedkovodoločilno rabo besed v zloženem povedku.3 Slovarska oznaka po-
S tem prispevkom avtorica zaključuje svojo obravnavo povedkovnika in s svojega vidika doreka večletno ukvarjanje (tudi) z vprašanjem povedkovnika.
S sintagmo zloženi povedek označujemo večbesedni povedek, sestavljen iz nepolnopo-menskega/veznega glagola in neglagolske besede.
Ada Vidovič Muha (2000: 62-63) uvršča povedkovnike med t. i. eksogene lekseme, vendar jih izloča iz družbe pridevnikov in prislovov zaradi (potencialnega) trans formacijskega razmerja z glagolom.
vedkovnik torej označuje stanjskolastnostno kategorijo s spremno (ne)vezl]ivostjo in lahko tudi naklonskostjo.4
1	1.1 Tipologija poved(kov)ne rabe v SSKJ
^	V SSKJ je v 496 slovarskih iztočnicah uporabljeno tudi kvalifikatorsko pojasnilo v O	povedni rabi, v 55 iztočnicah pa pojasnilo vpovedno-prislovni rabi.^ S S stališča skladenjskopomensko prvotne in drugotne povedkovodoločilne L	rabe sem v okviru besedišča, zajetega v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, loo	čila t. i. prvotno in drugotno povedkovniško vlogo:6
N 1.1.1 Prvotna povedkovniška vloga je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na-1 vadno označena s kombinacijami besednovrstnih podatkov oz. slovničnih pojasnil kot neskl. prid., v povedni rabi in prisl., v povedni rabi in še v povedno-prislovni Z rabi. Samo slovnično pojasnilo v povedni rabi pa načeloma opozarja na skladenj-A skopomensko vlogo samostalnika, pridevnika in prislova v drugotni/konverzni poP vedkovniški vlogi. Drugotna povedkovniška raba v SSKJ ni označena pri slabšalni 1 (vulgarni) in ljubkovalni rabi živalskih poimenovanj v zvezi s človekom, ko zaradi S metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske sestavine; na K to opozarja Ada Vidovič Muha (1993: 40-41).
7 1.1.2 Povedkovniki od tipičnih glagolskih kategorij poleg vezljivosti lahko ohranjajo tudi naklon;
ne določajo pa drugih besednih vrst in tudi ne pojasnjujejo njihovih lastnosti (kot jih pridevniki in prislovi). Čeprav imajo nekatere značilnosti prislovov (tj. pogosto so nepregibni, izpridevniški in izprislovni povedkovniki se lahko stopnjujejo, izpridevniški se navadno pregibajo še po spolu in številu), se vežejo le z vezjo ali s skladenjskopomensko oslabljenimi glagoli in zato ne morejo pojasnjevati pomensko samostojnih glagolov in pridevnikov (Kozlevčar 1968: 14).
1.2 Izloča se skupina besed s prevladujočo povedkovniško rabo: dolgčas/pre-dolgčas, mar, mraz, okej, sram, škoda, tema v Dolgčas/Predolgčas mi je, Otroci ji
0
Splošno je naklonskost opredeljena kot tvorčevo razmerje do pripovedovanega. Slovnica pa ločuje naklonske izraze namer, hotenja, nujnosti, potrebe, možnosti, ukazovanja in dopustnosti.
V SP 2001 je registriranih kar 458 oznak povdk. (= povedkovnik) ali povdk. zv(eza) (= po -vedkovniška zveza), gl. Krajšave in slovarske oznake - SP 2001: XIV. Vsi izpisani primeri z različnih vidikov potrjujejo oznako povedkovnik kot pomenskoskladenjsko kategorijo. Čeprav je povedkovnik v SP-ju eksplicitno (tudi v komentarju spremne besede - SP 2001: VIII) predstavljen zgolj kot iztočnica/geslo in nikoli kot podiztočnica/podgeslo, ga kot pomenskoskladenjsko kategorijo in hkrati posledično kot oznako za drugotne skladenjske vloge potrjuje tudi skupni naslov Prislovi, povedkovniki in zveze z njimi (SP 2001: 62) v pravilih in definicija (SP 2001: 204).
Prav pri razločevanju med prvotno in drugotno povedkovniško rabo se mi je potrdilo, da je narečje lahko dobro orientacijsko izhodišče pri določanju (ne)prevladujoče povedko-vodoločilne vloge posameznih besed.
4
6
niso mar, Zunaj je bil(o) mraz, S stanovanjem je vse okej, Sram ga je pred starši, Te obleke je škoda, Bil-a/-o je še tema.

1.3 Najpogosteje pa seveda povedkovniško rabo označuje slovnično pojasnilo	,!.,
v povedni rabi, ki v okviru 496 slovarskih iztočnic označuje 41,13 % prislovov	^
(= 204, od tega prevladujejo izpridevniški prislovi), 33,67 % pridevnikov (= 167, od	^
tega prevladujejo izglagolski stanjski pridevniki z zelo širokim skladenjskopomen-	^
skim obsegom) in 25,20 % samostalnikov (= 125, od tega prevladujejo izglagolski	^ samostalniki, ostali neizglagolski samostalniki pa so pomensko sposobni izražati tudi povedkova razmerja). Najpogostejša različica tega slovničnega pojasnila je z omejitvenim prislovom navadno, npr. navadno v povedni rabi, ki povedkovniško
rabo tipizira; pogosto dodana oznaka ekspresivno pa še poudarja drugotno skladenj-	^
skopomensko povedkovniško rabo.	^
Z
2 Z vidika stanja in lastnosti - povedkovnik kot oznaka za
stanjskolastnostno kategorijo	®
hJ
2.1	Izpridevniški prislovi so oblikovno-skladenjsko najtipičnejši za povedkov-	^ niško rabo, saj izražajo različna stanja in razmerja. V okviru razmerij/odnosov na-	® klonskost izloči prave povedkovnike tipa gotovo, verjetno, ki bodo posebej obrav-	h^ navani pozneje (gl. razdelek 1.3). Stanja7 in razmerja v okviru drugotne povedkov-	^ niške rabe pa so: (a1) stanje v naravi: brezvetrno, deževno, hladno, megleno, sončno,	^ suho, zatohlo (Bilo je brezvetrno/deževno _); (a2) stanje v okolici: dušljivo, hru-	W pno, nevšečno, nevzdržno, prijetno, žalostno (Bilo je dušljivo/hrupno _); (a3) psi-	^ hično stanje človeka: mirno, mrtvo, samotno, sijajno, smešno, spokojno, tragično, vedro, živahno (Tragično je, da _); (b1) ocenitev ali ugotovitev položaja (slovarske pomenske razlage se v teh primerih začenjajo z izraža _): čudno, fantastično, imenitno, koristno, luštno, neprijetno, netaktno, očitno, prezamudno, sramotno, špasno, težavno, tipično, važno, vprašljivo, značilno, zoprno (Čudno je, da ipd.
2.2	Izglagolski stanjski pridevniki, npr. dorasel, blazen od, so s stanjskostjo, ohranjeno naklonskostjo in (ne)vezljivostjo tipični za povedkovniško rabo (o njih v razdelku 3).
2.3	Manj navadni za povedkovniško rabo in s tem za izražanje različnih poved(kov)nih razmerij so neizglagolski samostalniki, npr.: dama (On je dama), dejstvo (To je dejstvo), drek (To je drek), figa (Figa je vse skupaj), gospod (On je res pravi gospod), idol (Je idol generacij), kapital (Ta denar je zanj že kapital), kuga (Ta bolezen je prava kuga), lastnina (To je družbena lastnina), loterija (Življenje je
7 Pri nas že Franc Jakopin (1968: 334-335) brezosebne predikative (v ruščini je to kategorija sostojanija) pomensko deli na (a) stanje v naravi, (b) stanje v okolici, (c) psihično stanje človeka, (č) modalno obarvano stanje, (d) ocenitev in ugotovitev položaja in (e) moralno in etično oceno.
loterija), mož (Je mož in ne cmera), papir (Take besede so papir), pekel (Doma je bil pekel), pravica (Voliti je pravica polnoletnega državljana), problem (Denar je N problem), sila (Ni mi sile), smrt (Alkohol je zanje smrt), sonce (Bil je sonce pravi -1 ce), stvar (To je moja stvar), tarča (Bil je tarča šal), tič (Bil je tič), vrag (Vojska je ^ vrag), zlodej (Zlodej je, če dela vsak po svoje), žival (On je pomembna žival). O
S 2.3.1 Nekateri samostalniki tipa last, navada, nič, škoda, tip, zakon (o tem podrob-L neje v razdelku 3), ki v svoji pomenskosti ohranjajo prevladujočo stanjskost, na-o klonskost in največkrat tudi vezljivost, so zaradi skladenjskopomenske razmerno-v sti/odnosnosti tipični povedkovniki s prvotno oz. prevladujočo povedkovodoločilno N vlogo v stavčni povedi.
Z	3 Z vidika vezljivosti - s poudarjeno možnostjo (stanjskolastnostne) A povedkove vezljivosti P
1	Pridevniki v povedkovodoločilni oz. povedkovniški rabi so najštevilčnejši, kar gle-
S	de na tipično pridevniško stanjskost ne preseneča (ohranjajo samo nekatere pridev-
^	niške lastnosti oz. slovnične kategorije, ki so sicer tipične za pridevnike - pregiba-
1	nje po spolu in številu in stopnjevanje).
3.1	Vezljivi izglagolski pridevniki kot povedkovniki so:
1 (a) deležen (česa), dolžen (komu kaj), dorasel (čemu), lasten (komu), (ne)naklo-njen (komu), namenjen (komu), odgovoren (komu/za koga), podložen (komu/čemu), podvržen (čemu), potreben (koga/česa), pripravljen + nedoločnik, privržen (komu/ čemu), vreden (koga/česa), veren/zvest (komu/čemu), vesel (koga/česa), voljen + nedoločnik, zmožen (koga/česa/nedol.) v npr. Bil je deležen pozornosti, Dolžen mu je hvaležnost
(b) prostomorfemski: blazen od, bolan od, dober za/kot, enak/identičen z/s, edin z/s, imun proti/do, interesanten za, izveden v, lakomen na, len za, ljubosumen na, nagel v, nagnjen k, nor od, odvisen od, pogojen od, poklican za, ponosen na, prenagel v, slep za, soglasen z/s, solidaren z/s, sorazmeren z/s, udarjen na, volčji na, združen z/s, značilen za, zrel za v npr. Blazna je od obupa, Kar bolan je od sreče, Tram je dober za oporo/kot opora _
3.1.1 Nevezljivi neizglagolski pridevniki kot povedkovniki so:
(a)	domač, godov (narečno), ljudski, mogoč, možen, neopažen, neučakan, pozen/ kasen, slab/slaboten, trden, varen, vprašljiv, zanič/prezanič, zgoden, znan, življenjski v npr. Janez je domač, Čez nekaj dni bo godov, Je prijazen in ljudski
(b)	nepregibni: *ad acta, fair, flegma, fuč, groggy, kaput, kontent, marod, nobel, *okej, tešč v npr. To je zdaj ad acta, To ni fair, On je flegma _
3.2	Prislovi kot povedkovniki (s tipično nepregibnostjo, izjema je možnost stopnjevanja):
(a)	bot, dolgčas/predolgčas, larifari, *kvit, mar, mraz/premraz, napak, napoti, naprodaj, nared, narobe, *okej, *plonk, prav, prida, prima, res/preres, tema/prete-	jh ma, totalka (žargonsko), všeč, zamalo, zaman, žal/prežal v npr. Zdaj sta si bot, Jim	r^ je dogčas/predolgčas, Vse skupaj je larifari
(b)	naklonski (ki se pogosto vežejo tudi z nedoločnikom): gotovo, mogoče/ne-	^ mogoče, možno, očitno, pomembno/nepomembno, potrebno/nepotrebno, nesmisel-	^ no, nespametno, rad -a -o, treba, ugodno, verjetno, vprašljivo, vredno, všeč, zapo-	^ vedano v npr. To je skoraj gotovo, Ni mogoče/Nemogoče je tako delati _	^
hH
3.3	Pretežno izglagolski samostalniki v povedkovniški vlogi, pregibni samo po ^ številu, so:
(a)	navada, sram, škandal, škoda/preškoda, utopija, zakon v npr. Kajenje je na- ^ vada, Bilo ga je sram	^
(b)	prostomorfemski: reklama za; posebnost je moda z možnostjo lastnostne ^ rabe (biti (nekaj) moda) ali stanjske rabe (biti (nekaj) v modi/iz mode);	^
(c)	z nedoločnikom: užitek, veselje v npr. Hoditi skozi gozd je užitek, Veselje ga
je gledati ...	®
hJ
3.3.1 Neizglagolski samostalniki v povedkovniški vlogi so:	^
(a)	vezljivi: kos (komu/čemu), last (koga/česa), tip (koga/česa) v npr. Ni kos ® nalogi, Avto je last podjetja, To je čisti tip gotske stavbe ...;
(b)	nevezljivi: fakt, *basta, konec (koga/česa), luksuz, nonsens, nič, politikum v ^ npr. To je fakt, Tu je konec travnika, Tako je in basta _	^
H
3.4	Navadno v povedkovniški vlogi so še:	^
(a)	izglagolski medmeti, ki so (v nasprotju z drugimi tipičnimi medmeti) kot stavčni členi vključeni v stavčno poved, npr. To bo joj/prejoj, On pa hrrrr na postelji ...;
(b)	sklopi tipa boglonaj, bogpomagaj, bogve (On jim je boglonaj, Z njim je bo-gpomagaj, Misli, da je bogve kdo), ker je zanje tipična povedkovodoločilna vloga in so zaradi svoje tvorjenosti tudi sicer besednovrstno nejasni.
4 Posebno skupino samostalnikov v povedkovniški vlogi (Vidovič Muha 1993: 40-41) predstavljajo samostalniki v povedkovniških rabah, ki so slovarsko označene kot slabšalno, vulgarno ali ljubkovalno. Pomenskost samostalnikov pa izbirno odloča o tem, kateri so lahko v povedkovniški rabi. Tako gre v teh primerih predvsem za živalska poimenovanja v zvezi s človekom, kjer zaradi metaforičnosti dosledno prihaja do spremembe uvrščevalne pomenske sestavine8, vendar je bilo že opozorjeno, da v SSKJ prehod v povedkovniško rabo ni bil dosleden in zato tudi ni ustreznega slovničnega pojasnila (Vidovič Muha 1993: 40). Te spremembe pomenskosti besed pri prehodu v povedkovodoločilno vlogo so jasno izražene prav pri razmernih BITI-stavčnih povedih. Pri teh prisojevalnolastnostnih biti-stav-
Gre za t. i. slovarsko uvrščevalno sestavino - gl. A. Vidovič Muha (1988: 26-27).
8
Z
kih je namreč jasno izražena prevladujoča pomenskost (in s tem seveda tudi njena prevladujoča uvrščevalna pomenska sestavina (UPS)) besede v osebkovi vlogi nad N pomenskostjo besede (in njene razločevalne pomenske sestavine (RPS)) v poved-1 kovodoločilni vlogi. Slednji, povedkovniški besedi, tako ostajajo RPS, ki jih kot ^ lastnosti prisoja besedi v osebkovi vlogi.
0	Tako je pri živalskih poimenovanjih v povedkovniški rabi prevladujoča uvr-s ščevalna pomenska sestavina človeško+, npr. On (UPS = človek) je tič/tičko (RPS = L iznajdljiv, prebrisan), Ona (UPS = ženska) je tička (RPS = mlada, ljubka); Ta moo ški/otrok (UPS) je njen mucek (RPS = prikupen), Ta ženska (UPS) je prava mucka v (RPS = ljubka, mikavna); Ta človek (UPS) je navadna žaba (RPS = manjše rasti/
velik pivec), Ta ženska (UPS) je prava žaba (RPS = klepetava, opravljiva); Ta človek (UPS) je prava kača (RPS = hudoben, zahrbten) ipd. V vseh naštetih primerih je človek denotat in uvrščevalna pomenska sestavina (UPS) hkrati z metaforičnimi Z pomeni živali v povedkovem določilu oz. s povedkovnikom, ki je razločevalna seA stavina (RPS) z metasemsko izraženimi lastnostmi živali.9 P
1	4.1 Posebna skupina samostalnikov v povedkovniški vlogi so tudi poimenovanja s telesnih delov, ki so slovarsko označena vulgarno. V nasprotju s prejšnjo skupino imajo z označevano besedo v osebkovi vlogi skupno prevladujočo uvrščeval-
1 no pomensko sestavino človeško+. Pomenske sestavine se razporedijo tako, da je 7 uvrščevalna pomenska sestavina (UPS) upoštevana v označevani osebkovi besedi,
•	razločevalne pomenske sestavine (RPS) pa so kot prisojevalne lastnosti vključene v 1 označevalno povedkovodoločilno besedo, npr. Ta človek (UPS) je čisto navadna rit
•	(RPS = neznačajen, bojazljiv), Ta človek (UPS) je navadna goflja (RPS = prezgo-1 voren, predrzen) ipd.
5 Napisano torej potrjuje naslov prispevka, tj. da bo v prihodnje v slovnični in slovaropisni praksi treba povedkovnik obravnavati (zgolj) kot skladenjsko in slovarsko kategorijo; potrjuje se, da samostojna besedna vrsta povedkovnik ni utemeljena.
Zgolj tipična povedkova skladenjska vloga namreč lahko povezuje tudi potencialno besednovrstno hibridnost oz. večbesednovrstnost sicer najbolj tipičnih povedkovnikov kot lahko, mar, prav, res, treba, všeč, žal - njihova tipična povedkova stanjska skladenjska vloga njihove sicer pretežno pridevniško-prislov-ne (sinhrone) lastnosti izvorno povezuje tudi z glagoli (mariti, trebati, voščiti, žaliti).10
9	V slovenskem leksikalnem pomenoslovju (Vidovič Muha 2000: 148) je povedkovnik označen kot metaforični povedkovnik, ki je jezikovnosistemsko omejen na glagolsko funkcijo (formalno za vezjo) in pomeni šele prehod k popolni leksikalizaciji metaforične -ga pomena.
10	To se da sklepati tudi iz podatkov v ESSJ 1-5.
Literatura
ESSJ 1-5 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1-5, Ljubljana: ® SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - Mladinska knjiga oz. Založba ZRC, ZRC SAZU (zal.), 1976-2007.
Jakopin 1968 = Franc Jakopin, Slovnica ruskega knjižnega jezika, Ljubljana: DZS, ^ 1968.
Kozlevčar 1968 = Ivanka Kozlevčar, O pomenskih kategorijah samostalnika v po- ^ vedkovi rabi, Jezik in slovstvo 13 (1968), št. 1, 11-15.	^
Kozlevčar 1969/70 = Ivanka Kozlevčar, O pridevniku v povedni rabi, Jezik in slov- ^ stvo 15 (1969/70), št. 7-8, 210-215.	^
Kozlevčar-černelič 1975/76 = Ivanka Kozlevčar-černelič, O funkciji glagolov z ^ oslabljenim pomenom tipa biti, Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 3, 76-81.
SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001.
SSKJ 1-5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana: SAZU oz. ZRC SAZU (izd.) - DZS (zal.), 1970-1991.
Toporišič 1974/75 = Jože Toporišič, Esej o slovenskih besednih vrstah, Jezik in slovstvo 20 (1974/75), št. 8, str. 295-305.
Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 1976.
Vidovič Muha 1978 = Ada Vidovič Muha, Pregled slovničnih kvalifikatorskih poja- ® snil v 3. knjigi SSKJ: interna izdaja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana, 1978 (tipkopis).	^
Vidovič Muha 1988 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob ^ primerih zloženk, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete - Partizanska knjiga, 1988.	^
Vidovič Muha 1993 = Ada Vidovič Muha, Slovnična obvestilnost slovarja slovenskega knjižnega jezika, v: Vprašanja slovarja in zdomske književnosti: zborovanje slavistov, Murska Sobota 1992, ur. Martina Orožen - Mateja Hočevar, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1993 (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 3), 35-49.
Vidovič Muha 2000 = Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje: govorica slovarja, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000.
Žele 2000 = Andreja Žele, Tipologija poved(kov)ne rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Jezikoslovni zapiski 6 (2000), str. 57-65.
J	The predicate as a syntactic and dictionary category
w
N	Summary
I
^ Based on the use of the qualifiers v povedni rabi 'in predicative usage' and v O povedno-prislovni rabi 'in adverbial-predicative usage' in the Slovar slovenskega S knjižnega jezika (Standard Slovenian Dictionary), 496 headwords also contain L the qualifier v povedni rabi, whereas in 55 headwords the explanation v povedno-o prislovni rabi asserts the label povedkovnik 'predicate' for the state-property and v valency category in the predicate. The term povedkovnik could therefore designate nonverbal words in the predicate with a state-property category in the predicate with additional valency and modality. The need for the predicate as an independent part of speech is not justified.
Z
N A
P
I
S
K
0