FrancoiseCancel:
V korak z mestom, kjer živi
»Veselim se vsake restavra-torske poteze, ki /e /e deležno staro mestno jedro, kakor da bi bila Ljubljana moje mesto in ne bi bila tu /e začasno,« je med drugim dejala o našem mestu Francoise Cancel, lektorica za francoski jezik za nejezikoslovce na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Doma je iz Lorraine, v Ljubljano pa jo je pripeljal mož, direktor francoskega kulturnega centra. To je ženska, ki se kot veternica obrača po vetru, ki veje v dolo-čeni deželi. Z možem namreč že vrsto let menjavata svoje delovno mesto po Evro-pi. Nazadnje sta bila v Skopju, ki ji je tudi priraslo k srcu zaradi svoje pestrosti, fol-klore, Ijudi.
»Medtem ko je Skopje za naju dišalo po Orientu, je Ljubljana podobna sred-njeevropskim mestom, zlasti po arhitek-turi,« je nadaljevala z opisovanjem Ljub-Ijane v barvah, s kakršnimi je naše mesto sama pobarvala.
Zaljubljena je v našo tržnico, v Ljublja-nico in vso to gotskobaročno podobo mesta okrog nje. Na vprašanje, kaj jo vendarle moti, je nekoliko pomislila in izstrelita: »Zrak, kadar je onesnažen, a k sreči je okolica zelena in če hočeš, si takojci iz megle na soncu.«
-  Vas je kaj posebej osupnilo?
»To, da je ob nedeljah vse zaprto, zlasti restavracije, da mesto izumre.«
Na to sta se zakonca že privadila in tudi sama hodita ob nedeljah na izlete. Pose-bej pa jima je všeč, da je kulturno življe-nje v Ljubljani naravnost bogato.
»Škoda, da ne razumeva jezika, razen, seveda, najnujnejših izrazov, sicer bi ra-da obiskovala tudi vaša giedališča,« je še navrgla zgovorna Francozinja, ki zna toli-ko slovenščine, da si lahko kaj kupi, kaj naroči v restavraciji in da se ne more izgubiti.
»Sicer pa je v Ljubljani neverjetno veli-ko Ijudi, ki govorijo več jezikov in ste pravi poligloti,« je dodala, saj sama go-vori tudi nemško.
-  Kakšno se vam zdi življenje pri nas? »Dobro živite, moram reči, in kar je
posebej pohvalno, vaše ženske so re-snično enakopravne. Vse delajo in tako so veliko prispevale k razvoju vaše deže-le. Presenetilo me je, ko sem se pogovar-jala s študentkami in ni je bilo take, ki ne bi mislila najprej na poklic in šele nato na družino.«
- Je pri Francozinjah drugače?
»Da, ker je tudi sistem drugačen. Naše ženske se še vedno borijo za osnovno postavko enakopravnosti, da bi za enako delo dobivale enako plačilo. Tudi poro-dniški dopust je pri nas sila kratek v pri-merjavi z vašim, da ne govorim o vrtcih in drugem.«
Vse kaže, da se je naša znanka Fran-coise Cancel že dodobra spoznala z naši-mi razmerami in ko sva se še naprej me-nili o odnosih med Ijudmi, je še pristavila: »Res pa ne vem, kako daleč je enako-pravnost spolov segla v domove, kako je razdetjeno delo v družini. Poznam le ne-kaj mladih parov in ugotavljam, da moški jemljejo to enakopravnost zares tudi med štirimi stenami.«
Kako je pri njej doma, ni izdala, le za-smejala se je s svojim sproščenim in pri-kupnim smehbm.