t Stolni deljan, prelat Fran Kosar. Nemila smrt, kaj si vendar Vlorila! Zakaj je segla tvoja mrzla roka po tako dragem življenju? Zakaj si ugasnila lue, ki je tal?lysvetlo gorela v hiši božji? Zakaj si pokosila cvetlico, ki je tako lepo cvelela ria slovenskem polju? Zakaj si ustavila bogoljubno srce, ki je tudi za drage brate bilo vsaki čas? Plakaj lavanfinska škofija, ker ti danes, 14. junija, pogrezajo v grob najboljšega delavca v tvojem vinogradu! Žaluj slovenski narodni dorn, zrušil se ti je velikanski steber, in škoda je nepopisljiva! Prečastitega gospoda stolnega dekana in prelata, Franja Kosarja, ni več med živirai; v noči od 10. na 11. junija izročili so svojo svelo dušo v roke Gospodove. Preblagi gospod šli so na jug iskat zdravja, a našli so smrt. Še komaj dne 7. junija so se poslovili od doma in že dne 11. junija zjutraj naznaai nam brzojav, da so stolni dekan Fran Kosar umrli nagle smrti v Iki (v Istri) v hiši za bolne duhovnike. Ker jih zjutraj čez sedrao uro ni bilo iz sobe, gre usmiljena sestra gledat, kaj da je, da ne pridejo maševat ? Najde jih mrzlih v postelji ležati. Zdravnik zatrjuje, da so preminoli vsled srčnega kapa. Uinrli so v spanju; imeli so zaprte oči, zaprta tudi usta. Zaspali so v (lospodu; rJtav ničesar namreč ni bilo videti, kar bi razodevalo smrtni boj. Dasiravno pa je prišel Ženin o polnoči, vendar ni iznenadil duše modrega moža, nego našel jo je pripravljeno. Že 1. 1886 namreč zagotavljali so slovenske romarje pri Lurški dupljini v prelepi pridigi: »Kar mene zadeva, vam nič ne prikrivam, arapak kar očitno povera: Moj zasebni poglavitni namen, da sem se, akoravno že postaran, na to dalnjo in težavno pot podal, bil je ta, da si pri Mariji izprosim srečno srartno uro«. Njili oporoka, ki so jo pisali 1. 1889, nosi na čelu besedo: »Naroči svojej hiši, uinrl boš namreč!« Nadalje smo opazovali, da so vsak dan, če je vreme pripuščalo, zahajali na mestno pokopališče. Ge je kdo to omenil, djali so: »Kaj hočete? Naskorem se povsem preselim tje«. In še zdaj potujoe v kopališče, zatekli so se pojdoč k Materi božji na Tersat, kar je razvidno iz lista, ki so ga pisali dan pred smrtjo stolnemu kapitolu: ,,Molite vsi za mene; tudi jaz sem molil za vse pri Materi božji na Tersatu.« Živo obžalujemo, da niso prejeli sv. zakraraentov za umirajoče, a od druge strani .sigurno trdimo, da niso šli v večnost brez sv. popotnice. Kolikokrat pač so v zgovorni besedi priporočali ljudstvu in še vzlasli tudi duhovnikom, naj pri vsakem sv. obhajilu napravijo dober namen, a'a jim bodi sv. obhajilo tudi popotnica, ako bi jih Hog utegnil naglo k sebi poklicati. Gospod prelat so pa še.dan pred smrtjo maševali, in prav gotovo tudi sami niso storiti zamudili, kar so druge dolati ueili. Rajni gospod bili so vzor duhovništva in mož molitve; opravljali so vestno vsakdanje iduhovno premisljevanje. Zato bili so pa duhovit govornik, iskan spovednik in zato jim je vrlo gla&ko teklo pero. Žalujemo za duhovnikom po božji volji, za vrlim narodnjakom, za čistim značajem. Strašna smrt! Ce si hotela raniti veliko src, nagodilo se ti je. Kakor tat si utrgala V liišo stolnega kapitola ter nain pobrala najdražji zaklad. Dobri prijatelj je namreč zaklacf, pravi sv. Duli, i n z zvostim prijateljem se nič nc more meriti;teža zlatain srebra ni nič vredna proli ceni njegove zvestobe. Veliko smo zgubili, a mogočnega prtprošnika v nebesih pridobili. Bog jim daj večni mir in pokoj! Nekdaj so se rajni kot duliovni oče poslovili od bogoslovcev z besedaini: »Zdaj pa ostaja vera, upanje in ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubczen«. Tako se zdaj mi poslavljamo od nepozabnoga gosp. prelata rekoč: Ljubezen med nami naj ostane; vezi ljubezni smrt ni pretrgala, za to je pretopa njenakosa!