DOLENJSKI LIST — št. 28 (1979) 16. julija 1987 11 (Peti snopič) Novo mesto, 16. julija 1987 številko uredil: Ivan Zoran V tej številki sodelujejo: Karel Bačer Ivan Gregorčič Milan Markelj Ivanka Mestnik Nataša Petrov Ivan škofljanec Vida škrabar Jožica Vogrinc Ivan Zoran IXJLENJSKI RAZGLEDI TREBANJSKA ZAKLADNICA NAIVE ■pm x *>■ Jt iW V Trebnjem so na začetku letošnjega poletja pripravili še en tabor. Tokratno srečanje likovnih avtodidaktov iz domovine in tujine je bilo jubilejno, 20. po vrsti. Ne glede na to, kakšno usodo so parke za v prihodnje namenile tej svojevrstni koloniji,ki je do zdaj združila samorastniške slikarje in kiparje z vseh celin razen avstralske, so prireditelji glavni namen že dosegli. Dosegli pa so ga s tem, da so z deli udeležencev taborskih srečanj napolnili galerijo likovnih samorastnikov. Če štejemo še slike in skulpture, ki so jih Trebnjemu zapustili ustvarjalci jubilejnega tabora, je v njej že kakih 630 likovnih stvaritev. Kakšno neprecenljivo vrednost predstavljajo, pa si lahko le mislimo. Trebanjska galerija samorastnikov, ki so jo uredili in 3. septembra 1971 odprli v stari spomeniški zgradbi, ni pomembna samo za Trebnje in trebanjsko občino, saj je bila že na začetku zamišljena kot specializirano slovensko razstavišče. »Slovenska likovna kultura je s tem obogatena, tako se ji odpirajo nove možnosti,« je na otvoritvi poudarildr. Mirko Juteršek in dodal, da je tudi Trebnje dobilo z galerijo večjo veljavo v kulturnem svetu. Nekaj del, nastalih na taborskih srečanjih in ki zdaj bogatijo v okviru galerije nastalo likovno zakladnico, objavljamo na straneh pričujoče številke Dolenjskih razgledov. Tudi sicer je ta številka nekako posvečena likovnim prizadevanjem v Trebnjem, kakor seje to kazalo skoz tabore, salone, individualne razstave in ne nazadnje tudi skoz medgalerijsko izmenjavo. -j W05 LIKOVNA UMETNOST- IVAN ZORAN: DVAJSET TABOROV Pisalo seje leto 1968. Tisto leto je bilo na Dolenjskem kulturno zelo razgibano. Vse od zimskih dni so se vrstile gledališke predstave, glasbeni koncerti, pevski nastopi, likovne razstave in druge prireditve. Skoraj v vsakem večjem kraju je bilo kaj. Kronisti so zapisali, da so bile prireditve skrbno pripravljene in tudi dobro obiskane, zaradi česar se jetrud organizatorjev in nastopajočih prav gotovo izplačal. Takrat so znali poskrbeti, da obiskovalec tudi v poletnih mesecih ni ostal brez duhovne hrane in duhovnega napoja. V Novem mestu je teklo Dolenjsko kulturno poletje, v Kostanjevici, ki se je je iz več razlogov že prej prijelo ime »dolenjske Benetke«, pa so poleg kvalitetnih koncertov in drugih glasbenih večerov v okviru Dolenjskega kulturnega festivala pripravili še tradicionalni kiparski simpozij Formavivaz mednarodno udeležbo in prvo veliko pregledno razstavo jugoslovanske naivne umetnosti na Slovenskem z naslovom Svet naivnih. Razstava Svet naivnih je imela velik odmev. Še posebej pomembna je bila zato, ker je afirmirala nekatere slovenske razstavljalce, ki so dolga leta zaradi posebnega načina likovnega izražanja v domačem okolju in predvsem pri strokovni kritiki prej naleteli na prezir kot na priznanje. Eden takih, ki se v Sloveniji nikakor ni mogel prebiti in je zato postal član hrvaškega društva naivcev, je bil Viktor Magyar, takrat učitelj na Čatežu pri Veliki Loki. Naneslo pa je, da je prav tisto poletje, v prvi polovici julija, razstavljal svoja olja v učilnici osnovne šole na Mirni. Obiskovalcev se ni ravno trlo, toda med njimi je bil tudi »lutajuči«, novinar zagrebškega Vjesnika Gerhard Ledič, znan kot velik ljubitelj naivne umetnosti in strasten zbiratelj del, ustvarjenihvtemslogu. Za omizjem Kolenčeve gostilne, ki je z vinom proslavljalo Ma-gyarovo razstavo in hkrati ugotavljalo, da se tovrstni ustvarjalci v Sloveniji lahko uveljavijo le, če bodo dobro organizirani, se je še pred trdno nočjo rodila zamisel, da bi Trebanjci še isto leto oziroma že kar naslednji mesec priredili nekakšno kolonijo za naivce. Najbolj razgreta pri rojstvu te zamisli sta bila Janez Gartnar in Gerhard Ledič. Toda Lediča je motil naziv kolonija, ker da je preveč splošen in izrabljen, in je od navzočih zahteval, naj kar najhitreje poiščejo izraz, ki ne bo samo nov, ampak tudi ustreznejši, predvsem pa domač, slovenski. Ko je nekomu z jezika potegnila besedo tabor, mu je glas od veselja skoraj zapiskal: »Pa to je tisto, kar iščemo. Tabor! Naj torej živi tabor!« Dolenjski list je dva tedna zatem poročal: »Trebanjska občina si prizadeva organizirati prvi tabor slovenskih naivnih slikarjev. Zamisel, ki je vredna vse- dneh slikarje spoznavajo z bližnjo okolico, hkrati pa resno razmišljajo o galeriji, ki jo bodo uredili v trebanjskem gradu, ter o ustanovitvi društva naivnih slikarjev Slovenije, ki bi imelo središče v Trebnjem.« S prvo kolonijo oziroma taborom, kot se je to delovno srečanje naivnih slikarjev in kiparjev v Trebnjem poslej stalno imenovalo, so kajpak prišle tudi prve izkušnje. Izkazaloseje, daje res potrebno čimprej ustanoviti društvo, ki bi povezalo vse tovrstne ustvarjalce v Sloveniji, hkrati pa bilo tudi glavni opornik a Sandi Leskovec: PREPIR, relief — lipa, 1977 (detajl) ga priznanja, bi pomenila ne samo prijetno kulturno poživitev, ampak tudi bolj razgibano kulturno dejavnost v občini... Kot predvidevajo, bodo povabili deset slikarjev, pa tudi tri goste iz hlebinske šole na Hrvaškem«. Zapis v Dolenjskem listu z dne 29. oktobra je bralce že lahko obvestil, da je »slikarska kolonija naivcev v Trebnjem prejšnji četrtek začela delati. Kolonije se udeležujejo Niko Mlakar in Vlado Parženik iz Mozirja, Anton Repnik z Mute, Polde Mihelič iz Litije, Viktor Magyar s Čateža, Anton Plemelj iz Ljubljane, Konrad in Jože Peternelj iz 2irov ter Vujčecin Kovačič ml. izHrvatske, ustvarjalca iz znane hlebinske šole. Zapis še seznanja, da so bili slikarji v Trebnjem prisrčno sprejeti, svoje ateljeje pa so imeli v gostišču Grmada in v delavski univerzi. Ožji odbor kolonije, ki so ga sestavljali Janez Gartnar, Tone 2ibert in ravnatelj trebanjske osemletke Adolf Grum, je storil vse, da bi bilo bivanje slikarjev v Trebnjem čimbolj pestro. Avtor zapisa je končal tako: »V teh za nova taborska srečanja. Podpisali so že nekakšno ustanovno listino, vendar pa do ustanovitve društva ni nikoli prišlo. Ker se je nakazala možnost, da se je moč organizirati tudi drugače, so to seveda storili. Tako je tabor namesto društva dobil svoj temelj v novo ustanovljeni skupščini, sestavljeni dvodomno: na eni strani so bili v njej organizatorji in meceni, na drugi pa likovniki. Vsa dejavnost tabora je bila poslej organizirana na dveh glavnih načelih: na samoupravnem oz. delegatskem in strokovnem. Slikarji in kiparji, tako imenovani likovni samorastniki, so v skupščini postali neke vrste zbor izvajalcev. Najpomembnejše pa je to, da je bila njihova beseda enakopravna pri vseh vprašanjih in odločitvah v okviru tabora, s tem pa so prevzel i nase tudi velik del odgovornosti za nadaljnjo usodo vseh dogajanj v T rebnjem, še posebej za likovno ustvarjalno stran. To pa je pomenilo več, kot če bi bili člani društva, ki bi se v Trebnjem dobivali enkrat letno, ali pa še to ne. Kot vemo, so se vokviru tabora, ki se je čedalje bolj uveljavljal tudi kot mednarodno delovno srečanje likovnih samorastnikov, zgodile še mnoge druge pomembne reči, premiki s trajnejšimi, toda pozitivnimi posledicami.Enanaj-radikalnejših potez v okviru tabora kot kulturne organizacije je bila prav gotovo ta, da je Trebnje močno poostrilo kriterije za sodelovanje na taborskih srečanjih in salonih, na katerih so predstavili najboljše sadove jugoslovanskih samorastnikov. Poostritev je pomenila, da se enkrat za vselej zapro vrata špekulacijam, komercialno-borznim pa tudi marinističnim težnjam ter drugim škodljivim pojavom, ki se resda še niso razpasli, jih je pa že bilo zaznati. Nastežaj odprta vrata pa so še naprej imeli vsi, ki so v T rebnje prihajali v imenu likovne umetnosti in zaradi nje in ki so resnično imeli povedati kaj novega, izvirnega, njim lastnega in za samorastništvo osvežujočega. Preveč prostora in časa bi nam vzelo, če bi hoteli podrobno obravnavati vse, kar se je pomembnega dogodilo na posameznih taborskih srečanjih in med njimi. Zato se pomudimo leše pri galeriji, ki nedvomno šteje za glavno pridobitev za trebanjsko kulturo v zadnjih dveh desetletjih. Galerije niso uredili v gradu, kot so sprva nameravali, marveč v stari stavbi poleg cerkve. Skupaj s parkom, kjer so razmeščeneskulpture, nastale na taborih, in kulturnim domom, ki so ga prenovili, tvori pomemben kulturno umetnostni kompleks, na katerem se odvija tudi najpomembnejši del kulturnega življenja Trebanjcev. Največjo vrednost seveda predstavljajo dela, shranjena v galeriji. Zdaj jih ježe krepko čez600, zapustili pa so jih udeleženci vsakoletnega tabora, tudi letošnjega (od 27. junija do3. julija), ki je bil po vrsti 20. in potemtakem jubilejen. Galerija hrani vsaj eno delo vsakega udeleženca, od nekaterih — med njimi so tudi najbolj znana imena jugoslovanske naive kot Jože Horvat — Jaki, Ivan Lackovič — Croata, Greta W06 oo DOLENJSKI LIST — št. 28 (1979) 16. julija 1987 DOLENJSKI LIST — St.28 (1979) 16. julija 1967 LIKOVNA UMETNOST Pečnik itd., da vseh niti ne omenjamo — pa ima kar cele kolekcije slik ali plastik. Trebnje se prav gotovo lahko ponaša, da ima eno največjih in najkvalitetnejših zbirk naivne umetnosti v Jugoslaviji, pa tudi vsvetu.Trebanjskagaleri-ja ni ljubosumno zaprta, marveč redno sodeluje, denimo, z galerijo v Svetozarevu pa v Sanskem mostu, v zadnjem obdobju je navezala stike z galerijo Eske-naziarte v Torinu, poleg tega pa posredovala nekaj razstav po lastnem izboru v tujino, npr. na Poljsko. Ob tem je treba reči, da so bile slike in plastike iz galerijskega fonda nenehno na ogled obiskovalcem. Na stalni razstavi je bilo moč videti tudi do 200 del ene postavitve. Zvrstilo pa se je tudi 61 individualnih razstav ustvarjalcev, ki so sodelovali na taborih, medtemipasobilitudirazsta-vljalci iz tujine. Omeniti moramo še, da so Trebanjci priredili tudi sedem salonov jugoslovanske naive, ki so pomenili vrhunec likovnega prizadevanja in so tudi v javnosti doživeli izjemen odmev. Letos bi moral biti osmi salon, pa so se mu odrekli. Nadomestila gaje pregledna razstava najboljših del najboljših avtorjev, v okviru te pa so lahko izkazali pozornost tudi tistim slikarjem in kiparjem, udeležencem taborov, ki so že preminili. Na trebanjskih taborih je ustvarjalo 135 udeležencev iz Jugoslavije in 28 iz 22 tujih držav. Tuji udeleženci so bili z vseh kontinentov razen iz Avstralije. Med tujcijebiloprecejtakih, kiso samoiniciativno prišli v Trebnje. Nekateri kot, denimo, Jutta Borchert iz Bielefelda vZRN in Jan Hruška iz Brna v ČSSR, sose tabora udeležili večkrat. Kar zadeva večkratno udeležbo, pa so pravi rekorderji zlasti med slovenskimi in drugimi jugoslovanskimi udeleženci. Naštejmo nekaj tistih, ki Premor na taboru: slikarja Martin Kopričanec (na levi) in Hamdija Handžič med partijo šaha Sandi Leskovec: SEJALEC, relief — lipa so na taborskih srečanjih ustvarjali deset ali večkrat. To so: Jože Peternelj, Konrad Peternelj, Greta Pečnik, Tomislav Petranovič, Dušan Jevtovič, Martin Kopričanec, Sandi Leskovec, Anton Plemelj, SavaStojkov, FranceTa-včar, ki jim tolikokratna udeležba daje tudi pravico, da se prištevajo med najpomembnejše stebre tabora. Seveda pa bi tabor ne mogel delovati tako, kakor je, ko bi tudi v vrstah nelikovnikov ne bilo ljudi, pripravljenih, da se v voz taborskega gibanja vprežejo ali kot organizatorji in propagatorji ali kot umetnostni razsodniki. Takih ljudi panibilomalosamo med domačini, občani trebanjske občine, ampak tudi od drugod. Imenujmo jih nekaj, vsaj najvztrajnejše in najbolj zagnane. To so: Zoran Kržišnik, Gerhard Ledič, Damjan Mlakar, Bogdan Osolnik, Ciril Pevec, Avgust Gregorčič, dr. Mirko Juteršek, Jože Falkner, Ivanka Pavlin, Vladimir Silvester, Slavka Springer in seveda Janez Gartnar. Vsem tem in še mnogim drugim, zaslužnim za razvoj tabora in utrjevanje vodilne vloge Trebnjega v jugoslovanski naivni umetnosti, so letos, ob 20-letnici tabora, podelili eno od za to priložnost ustanovljenih priznanj, to pa sta zlata plaketa samorastnik in plaketa samorastnik. Žal pa takšnih priznanj niso mogli podeliti še nekaterim, najbolj zagnanim tvorcem tabora od začetka, kerso umrli. Med temi omenjajo zlasti slikarja Viktorja Magyara, dolgoletna učitelja na Čatežu, pa Adolfa Gruma in Romana Ogrina, katerih imenabodotrajnozapisa-na v zgodovini tabora likovnih samorastnikov. Tabor z galerijo, saloni, razstavami in vsem drugim, po čemer je zaslovel v svetu in tudi Trebnjemu pomagal do ugleda in večjega imena na zemljevidu, pa ne bi mogel obstajati, če ga ne bi Tre-banjci in ostali občani sprejeli za svojega in če mu ne bi uspelo pridobiti toliko mecenov, kot mu Viktor Magvar: PETELINJI BOJ, risba s tušem, 1970 jih je. Ob kulturni skupnosti Slovenije in občinski kulturni skupnosti v Trebnjem so tabor gmotno, ne samo moralno, vseskozi podpirali mirenska Dana, Tesnila v Veliki Loki, Ljubljanska banka, Trimo Trebnje, Zavarovalna skupnost Triglav, Žito Ljubljana, KPD Dob pri Mirni, Osnovna šola Jožeta Slaka —Silva v Trebnjem pa še okoli 40 delovnih organizacij iz Slovenije in drugih republik. Veliko moralno podporo sta taboru (po mnenju Trebanjcev) dajala tudi Dolenjski list in Jugoslovanska revija iz Beograda, ki jeta-bor med prvimi predstavila mednarodni javnosti. O taboru je bilo v vrsti najrazličnejših časnikov in časopisov objavljenih več sto člankov, razprav pa tudi strokovnih zapisov, ljubljanska, sarajevska, zahodnonemška in vzhodnonemška televizija pa so pripravile več posebnih oddaj o taboru. Ugled si je pridobil in ga povečal tudi s tem, da so posamezne prireditve otvarjale visoke osebnosti iz družbenopolitičnega in kulturnega življenja v naši republiki ali Jugoslaviji, denimo Stane Dolanc, France Popit, dr. Janez Milčinski, Franc Šetinc in drugi. Vseh obiskovalcev niso prešteli, menijo pa, da si je razstave ogledalo in druge taborske prireditve obiskalo vsaj 200.000 ljudi. Zapisano je, da so bile med obiskovalci tudi domače in tuje delegacije. Delegacije so bile med drugim iz Sovjetske zveze, Japonske, Indije, Alžira, Angole in Madžarske. Delegacijo tabora je septembra 1979, dobrega pol leta pred svojo smrtjo, sprejel predsednik Tito. To je pomenilo visoko priznanje za tabor in veliko moralno obveznost za naprej. Priznanje pa si je prislužil tudi v domači in v pobrateni občini Obrenovac, ki sta mu podelili plakete. In še marsikaj zanimivega in pomembnega bi lahko navedli iz dokler v polmrak gostilne, 5 spetem s samoto dneva, (fj iz spominov in iz vina -J ne zasije luč večerna O tamkaj od podgorskih hribov. O Slepe se oči odprejo, v pokrajine pradavne žejno se zazrejo. Ptice pogašenih žarov dvigne/o otožne glave. Milost lije iz višave, iz neba Dolenjske mile na pijanega poeta, na pozabljenega svetca, brez oltarja, brez kapele. Ni rešitve zanj nobene, v mestnih ulicah bo utonil, razgubil bo dih večera. Kakor pes za repom svojim se zaganjal bo za smrtjo. Nad točilno mizo v stari Perovi gostilni pa še dolgo dolgo komaj vidno bo lebdela luč večerna tamkaj od podgorskih hribov. Ko začnem pisati, začnem ubijati pesem. Kot da hodim po tanki puhasto hrustljavi skorji v težkih okovanih škornjih. Trudim se, da bi bil lahek, breztežen, toda pod nogami se lomi in hrešči. In razbežijo se preplašene bele gazele. In tako nikdar ne ujamem s svojim njihovega krotkega, toplega pogleda. Tu v tebi spi. Globoko na dnu, kot razcvetela biserna školjka na čistem opranem produ. Vidiš jo v čisti svetlobi ožarjeno, a globoko, da ne vež, če je to še v tebi, čisto kristalno. Svetloba se čudovito lomi — globina in višave — vse ena sama svetloba visoke katedrale. In vse si ti. A ne najdeš besede, besede polne kristalnega molka, da bi jo povabil na gladino. Da bi pogledala udomačena iz tvojih oči. Rumen cvšt malo sonce in glej lučka bela da bi se razdala je lahka vsa:postala se v krilca spremenila da sanje bi nosila... ČRNI TREN Ne, nihče me ni razočaral, tudi ti ne. Bili so trenutki, drobni, nepomembni, vsak dan eden ali dva. Hodili so vztrajno v srce in ga krčili. Zdaj je čisto majhne. ■komaj še utripa. Ni več rdeče, črno je, popikano od drobnih trenutkov. Ne upam več. POLETJE Trgala sem ljubezen, rože na travniku in srebrno pajčevino. Šopki niso oveneli v bolečini ... Ostajam z oblaki, s toplim vonjem zrele trave, pozni popoldan je poln radosti... ^108 IVAN ŠKOFLJANEC: JOŽICA VOGRINC: ZEMLJI IN SPET Tišino mi poklanjaš, da z jutri sanjam Tišino ti vračam, ko na večer stopim v noč brez spanja, da zaživi svet, ki ga ni... ZAKAJ... Zakaj brazde molče, ko jih plug reže, ko jih seme prebode, ko jih klas teži? Je njih bol sladka? So njih srca kamni? Je njih glas utihnil, je njih čas minil? In spet priropota na zelenem vozu (tolikokrat odišavljenim s tvojimi halucinacijami) po isti strmini navzdol In spet najde na dnu istega kanjona tvojo dušo kako skrčena leži na ledeni plošči o bog In spet te dviguje na sončni voz in te pelje po serpentinasti cesti (tlakovani z zelenimi sanjami) navzgor STANJE Želje v šampanjcu kali grenki skalpel svinčene pomladi VIDA ŠKRABAR: UTRINEK Tomislav Petranovič — Rvat: GOSPODIČNA IZ AVIGNONA, olje na platnu, 1984 LIKOVNA UMETNOST PESMI S konicami prstov se te dotaknem in tvoja pesem zaigra. Toplina tvoja me objame z zaupanjem, da vem, da je in je odšla. dvajsetletnega življenja tabora. A naj na koncuzapišemolešenekaj misli predsednika skupščine tabora, Janeza Gartnarja, človeka, ki je od začetka in potem ves čas vlekel voz taborskih prizadevanj in je vanj kot prvi mož v ojesu vprežen še danes. Bil je, kot pravimo, motor gibanja, ki ga označuje kratka beseda tabor. Vse v taboru in v zvezi z njim se je pretočilo skoz Gartnarjeve roke. Združeval je nešteto organizacijskih in drugih niti, moral vedeti za vsako podrobnost in biti kos sleherni oviri ali problemu. Kot predsednik skupščine je to tako rekoč moral delati, delati pa kot profesionalec, čeprav seje mogel taboru in vsemu, kar je bilo z njim povezano, posvečati le po službi na sodišču, torej v svojem prostem času. Ves ta trud in skrbi so mu posrebrile nemalo las. »Ni mi žal truda, ki sem ga vložil v to,« pravi. »Naloga, da ustvarimo, kar je zdaj videti, je izpolnjena, in to je najpomembnejše. Rezultat so dela, ki jih hrani galerija, je dejstvo, da je Trebnje postalo drugi dom vsem, ki so prišli na tabor. To pa smo lahko dosegli le zato, ker smo bili vseskozi složni, saj smo tudi le s skupnimi močmi premagovali napore, predvsem materialne težave, ki jih ni bilo malo. Kasneje je bilo tako, da si se na to navezal, da ti je ustvarjati nekaj novega pomenilo več kot vse težave skupaj. Tudi sam sem postal eden od zaljubljencev v to umetnost. Z njo sem v okviru tabora doživljal vzpone in padce, a sem se srečal in se spoprijateljil tudi z izredno velikim številom ljudi. Tako sem na neki način bogatil svoje življenje. Spoznal pa sem tudi to, da mi je bilo teh dvajset let svojevrstna akademija, na kateri sem se naučil razlikovati, kaj je dobro in kaj slabo, kaj pristno in kaj nepristno. Ob tem me navdaja občutek, da bo večina vTrebnjem zbranih del ostala, ne le kot stvaritve, ki so pač nastale na taboru, marveč predvsem zaradi njihove resnične umetniške vrednosti.« Janez Gartnar SEVERIN UPANJE Ne, ne bomo rekli: Izginite dnevi brezupni in truda polni! Ne, ne bomo rekli: Naj utihnejo ledeni viharji, naj se umirijo izbruhi narave, nesreč in človeške zlobe! In tudi ne bomo zaželeli naj vročina ali led odplavi človeštvo, da se očisti zemlja in spet zavladajo na nji dinozavri, brontozavri, pterodaktili in drugi nestvori pradavnih miienijev! In tudi ne bomo rekli: Saj je vse prekleto na tem našem planetu, in še bolj naj bo! VIDA ŠKRABAR: MARJETICA PESMI Ne, ne bomo tako rekli! Raje bomo blagoslavljali svoje dneve, kakršni pač so, pa živeli od upanja in svetlobe v sebi. Kajti veliko je spoznanje, da je vse v nečem dobro, da je vse za nekaj velikega darovano... Pri tebi je kot: ljubim, ne ljubim in trgam lističe in nič ne vem in stopim sem in stopim tja... Ti si kot ozka brv in jaz naj hodim po njej? Se bova kdaj ujela, z roko v roki šla? Ne vem, ljubim, ne ljubim, dvom, bolje je, da vržem marjetico, nasmejim se ti in spet sem nagajiva in ne boš mi prišel blizu. Lucijan Reščič: ROJSTVO, olje na steklu, 1983 PROZA IVANKA MESTNIK: MOJ ATA Čeprav mi je bilo komaj osem’let, ko sem ga zadnjič videla, ga vidim živo pred seboj: nizek je, čokat, okrogloličen. Ličnice ima izrazite, brado mehko zaobljeno, nad vrsto krepkih belih zob kratko pristriženi brki. Oči ima rjave, tople, kostanjevi lasje mu slijo na čelo. Tak je moj ata še danes, prav nič se ni postaral. Ves, kolikor ga je, je dobrodušen. Samo enkrat ga imam vspominu jeznega: uprla sem se starejši sestri. Zima je bila, jaz brez čevljev. Ona pa mije ukazala, naj grem k sosedovim po malo soli. Pod nos mi je molela velike čevlje starejše sestre. Zgrabila sem jih in jih vrbla v pepelnico. Prav takrat je prišel v vežo ata. Vrgel me je čez koleno in mi jih pošteno naložil. Vsi drugi spomini naj pa so lepi. svetli. Najlepši so bili večeri, ko ata ni več delal. Kar prerivali smo se najmanjši, kdo mu bo umival noge. Tistega je navadno potem vzel na kolena in ga ujčkal pa mu prepreval. Kadar seje bril, smo komaj čakali, da nesem »na pošto« njegove kocine. To je bil poseben obred: britev je brusil ob dolg jermen, ki gaje obesil na kljuko pri vratih. S čopičem se je namilil, da je bil ves spodnji del obraza kot brada Miklavža. Potem je z ostro britvijo drsel po licih, bradi, skrbno pazil, da ne bi poškodoval brčic, potem pa britev brisal ob papir. Ko je končal, je papir lepo zložil kot pravo pismo in pomembno rekel: »Na, nesi ,na pošto'!« To je pomenilo: Nesi v peč ali pa v stranišče na koncu dolgega hodnika. Kadar seje odkod vrnil, je vedno bilo v žepih kaj za nas. Ko mu je mama prinesla jesti, smo kot grozd viseli nad njim, ob njem. Mama nas je podila, ata pa je dobrodušno miril, ker se je jezila na nas. Vedela je, da bo vse delil znami. Bilje pameten, moj ata. Hodil je po svetu, večkrat je bil v Ljubljani, celo v Nemčiji je bil na delu, daje lahko plačal davke in poravnal dolgove. Tako je marsikaj videl in potem o tem pripovedoval. Posebno zimski večeri so bili nepozabni. Polno fantov in mož, ata med njimi. Mi otroci pa na topli peči. Kot na balkonu, od koder se najlepše vidi. Kot miške tiho smo sedeli, z očmi in ušesi lovili, kaj se pod nami dogaja. Tudi sicer seje pri nas vedno kaj dogajalo. Ata je bil kovač, pa so k njemu prihajali od vsepovsod. Ta je pripeljal konja podkovat, drugi je pripeljal voz popravit, kolo vpet, orodje popravit. Posedali so pod veliko jablano na hlodih in modrovali, se šalili, zbadali, preklinjali... Zdaj je bilo okno nad kovačnico najboljše mesto za opazovanje. Še zdaj slišim udarjanje kladiv po nakovalu, vonjam osmojena konjska kopita, vidim, kako zacvrči, ko ata porine v vodo razbeljeno železo. Sredi vsega tega dogajanja je imel glavno vlogo prav on. Črn kot peklenšček, samo beločnice in zobe je bilo videti, vse drugo črno. Najbrž se zato hudiča, s katerim so nas otroke strašili, nikoli nisem bala. Podoben jebil črnemu kovaču, kovači pa so dobri, kovač je moj ata. Ata je znal kuhati tudi oglje, ki ga je potreboval pri delu. Toliko gaje nakuhal, da gaje celo vozil prodajat v Ljubljano. Enkrat sem mu »pomagala« tudi jaz. Ne vem več, kako se reče tisti naši hosti, ampak z lahka bi še danes našla dolinico, kjer je ata kuhal oglje. Kopo je postavil mojstrsko: najprej drva, tanka pa vse debelejša, potem je to zadelal z ilovico in pustil samo nekaj odprtin. Toliko, daje podkuril, pa ena zgorja in nekaj naokrog, od koderseje lepo kadilo. Noč in dan je ata čuval, daje ogenj gorel ravno prav, ne preveč ne premalo. Tudi jesti smo mu nosili v hosto. Vso noč sem enkrat prebila pri njem. Bilo je skrivnostno lepo. Trda noč, majhen ogenj, ata, črn kot peklenšček, v gozdu čudni glasovi.. Ampak jaz se nisem bala. Vsa zahomota-na v cunje, da me ne bi zeblo, sem ždela ob ognju, dokler me ni premagal spanec. Živo se spomnim dne, ko seje vrnil iz sosednje vasi, ves žareč. »Šla boš. Dogovorjeno je,« je dejal. Mislil je na šolo. Uspelo mu je, da bom šla eno leto prej, ko sem kar naprej sitnarila. Potem pa je kar naenkrat izginil, iz hiše, kovačnice, od povsod. Ko sta z mamo odhajala, sta rekla, da bosta kmalu nazaj. Pajuniinnibilo. Mama seje po devetih mesecih vrnila vsa bolna in žalostna, ata pa od nikoder. Kako sem ga čakala! Na tej in na oni strani reke, pri tej in oni kapelici,stalasem,gledala po poti navzgor, navzdol, ata od "ikoder. Ko so že vsi govorili, da ga ne bo več, daje padel, da leži v velikem grobu še z mnogimi drugimi, sem ga jaz še vedno čakala. Kdo pa gaje pravzaprav zares videl mrtvega?Kajpa,čejimjeušel?Če je kje v ujetništvu? Koliko j. 0110 takih primerov, da so se vračali še po dolgih dolgih letih, zakaj ne bi bilo tako z mojim atom? Kolikorat sem ga sanjala! Vedno seje vračal od nekod domov. Take sanje so potem spet in spet budile v meni upanje. Kaj če nekega dne res pride? Lahko nas celo od kod opazuje. Lahko celo ve, kako živim. To je trajalo leta in leta. Je sploh umrlo to v meni, to upanje, daje morda še živ? Kolikokrat se zdrznem, ko v filmu zagledam moškega, kije podoben mojemu atu. V množici ga zagledam: okrogloličen, nasmejan, z malimi brki pod nosom, pa me spet spreleti. Tako živ je v meni, moj ata, ki se v vseh teh letih ni za las postaral. Vedno je enako lep in dober. Ič*110 (O DOLENJSKI LIST — št.28 (1979) 16. julija 1987 DOLENJSKI LIST — št. 28 (1979) 16. julija 1987 JUBILEJ- NATAŠA PETROV: SLAVIST, RAZISK KNJIŽNIČAR 13. maja letos je praznoval 70-letnico življenja, notranje polnega, delovno plodnega in ustvarjalnega. Poznamo ga kot eminentnega pedagoga slavista, pedagoškega in bibliotekarskega svetovalca ter literarnega zgodovinarja. Rodil seje v Zadru 1. 1917 podu-radniku Viktorju iz Zagraja in Štefaniji Pelikan iz Mirna pri Gorici, od koder je še kot otrok prišel s starši v Ljubljano, kjerje obiskoval osnovno šolo v letih 1923—27, gimnazijo od 1927—1935. Diplomiral je na ljubljanski univerzi 1. 1940 slavistiko. Tretji pomemben kraj v njegovem življenju je postalo Novo mesto, kamor je prišel 1. 1945 kot mlad slavist na novomeško gimnazijo, si ustvaril družino in delal tu vse do upokojitve. Razen na gimnaziji je poučeval tudi na učiteljišču in osnovni šoli ter na raznih tečajih (za učitelje, oficirje in podobnih). Bilje član izpitnih komisij. Vletih 1964—1970 je bil pedagoški svetovalec na medobčinskem zavodu za prosvetno pedagoško službo. Jeseni 1970je prišel v Studijsko knjižnico Mirana Jarca, kjerje delal do upokojitve 1. 1984. Učil je 20 let in kakor je sam večkrat dejal, je učil rad. Odlikovala sta ga široka razgledanost, veliko strokovno znanje, pretehtani pedagoški prijemi. Spominjamo se ga kot strogega profesorja, vendar s hvaležnostjo, saj je številnim generacijam dal solidno jezikovno izobrazbo in vpogled v literaturo, kar mu trajno daje častno mesto med dolenj- skimi slavisti. Bogate lastne pedagoške izkušnje in čut za svetovanje je v polni meri razdajal kot pedagoški svetovalec številnim pedagoškim delavcem širom po Dolenjski in Beli krajini. Razen tega je bil med ustanovitelji in prvimi zavzetimi organizatorji Zupančičeve bralne značke na Dolenjskem in v Beli krajini pred dvajsetimi leti. Prosvetno pedagoškemu delu seje prof. Bačer aktivno posvetil polnih 26 let, 14 let službovanja pa je plodno prispeval kulturi, in sicer knjižničarski stroki. V Študijsko knjižnico Mirana Jarca je prišel 1. 11. 1970 na oddelek Dolenjskedomoznanskebi-bliografije, ki jo je vodil do upokojitve 29. 8. 1984. Kot bibliotekarskega svetovalca-bibliografa so ga odlikovali temeljita in široka razgledanost, bogato znanje, čut za selekcijo pomembnih podatkov, natančnost in še posebej iniciativnost in kreativnost. Nikoli ni bil ozek in rutinski. Oddelku je postavil jasne in trdne strokovne temelje, in sicer z dvema domoznanskima informacijskima viroma: — z registrom javnih delavcev Dolenjske, ki zajema osnovne podatke o tistih pomembnejših javnih delavcih Dolenjske, ki so povezani z njeno preteklostjo ali sedanjostjo po svojem poreklu, življenju ali delu in — z imenikom dolenjskih krajev, s katerim je teritorialno zaobsežena Dolenjska v njenih nekdanjih kulturnozgodovinskih mejah. S posebno razstavo je delo oddelka predstavil javnosti in uporabnike pritegnil in usmeril k uporabljanju zbranih podatkov. Globoko se je zavedal, da je knjižnica kulturna, izobraževalna in vzgojna ustanova, ki si mora znati pridobiti bralce in jih vzgajati, kultivirati, duhovno bogatiti in plemenititi. Postavil je več odmevnih razstav na visoki strokovni ravni, s posluhom za nazornost vsebine in estetski videz. Vednoje bil poln idej za spremljajoči program pri otvoritvah razstav, sam pa je prispeval dve obsežni in tehtni predavanji o Gregorčiču in o razmerah v Novem mestu skozi Prešernove verze — distih Prijatlu Lašanu. Pri informacijskem delu z uporabniki knjižnice so prišli do veljave profesorjevo znanje, dober spomin, iznajdljivost in vztrajnost, predvsem pa je tu sprostil svoj pedagoški etos: razdajati, kar veš in znaš, primerno svetovati in usmeriti, dati pravo informacijo in s tem pomagati uporabniku. . Mnogi mlajši knjižnični delavci smo mu hvaležni za mentorsko delo. Letos spomladi je Društvo knjižničarjev Dolenjske prof. Bačerja imenovalo za svojega častnega člana za zasluge pri strokovnem delu na domoznanskem področju, za kulturno vzgojno delo. za informacijsko in mentorsko delo. Zelo pomembno področje Bačer-jevega dela so njegove objave literarnozgodovinskega gradiva. Objavil je nad 90 poročil, člankov, razprav in referatov, ki zadevajo v glavnem Prešerna. Levstika.Trdino, V SPOMIN R. F. POLJANEC — 13. februarja 1987 jev91. letu preminil našdolenjski rojak, upokojeni prof. Pedagoške akademije v Zagrebu Radoslav Franjo Poljanec. Na njegovo željo je bila žara s pepelom položena v rodbinsko grobnico v rodni vasi Šmarjeti pri Novem mestu. Poljanec je plodovit slovenski izobraženec, ki se je vživel in uveljavil predvsem v hrvaškem okolju, zlasti v Zagrebu, kjerje bil izvoljen za profesorja Višje pedagoške šole leta 1949, ki se je preimenovala v Pedagoško akademijo, inkjerjede-lal do upokojitvel. 1961. Uspešnoin marljivo je delal kot leksikograf, pisec šolskih knjig, literarni zgodovinar in teoretik, pedagog, javni kulturni delavec. Poljančevo življenjsko delo je Rusko-hrvatski ili srp-ski rječnik, ki je doživel več izdaj. Korekture zadnje izdaje je končal tako rekoč tik pred smrtjo. Spremljal je najnovejšo rusko jezikoslovno literaturo in z novimi izrazi obogatil zadnjo izdajo. Naravaga je obdarila z jasnim in živahnim intelektom do zadnjega in še z veliko marljivostjo in vztrajnostjo. Poleg slovarja je avtor knjig za srednje in višje šole in za univerzo. Sestavil je učbenike za slovenski, hrvaški in srbski jezik, za nemški in ruski jezik s slovnicami in literarnimi pregledi. Napisal je okrog 25 knjig, od katerih so posamezne doživele tudi šest izdaj. V svojem življenju je prof. Poljanec prispeval pomemben delež k medsebojnemu poznavanju narodov Jugoslavije. Srbom in Hrvatom je predstavil slovensko književnost in kulturo,, med drugim tudi s svojimi predavanji na ljudski univerzi in ob drugih priložnostih. Na svoj način je izrazil navezanost na rojstni kraj oziroma na Dolenjsko. Bil je prijatelj pokojnega upravnika Študijske knjižnice Mirana Jarca Boga Komelja in mecen knjižnice. Del svoje bogate strokovne knjižnice je podaril pred leti. Ta izbor knjig je lep in trajen spomin nanj in na njegovo delo in koristno gradivo za študij hrvaškega in srbskega jezika. Dragocen Poljančev dar knjižnici leta 1973 so tudi pisma Antona Podbevška Poljancu in pisma Mirana Jarca Poljancu (MS 264). Z A. Podbevškom in M. Jarcem se je Poljanec družil v Zagrebu, kamorje prišel po propadu Avstro-Ogrske I. 1919, ko so jugoslovanski študentje, med njimi Poljanec, morali zapustiti dunajsko univerzo. V Zagrebu je Poljanec dobil zastonj hrano in stanovanjevdijaškemdomu, kjer sta že bila Podbevšek in Jarc. Za pomembnim znanstvenim, strokovnim in javnim kulturnim delom prof. Poljanca je tudi pestra in razgibana življenjska pot. Rodil seje 21. 8.1896 v šmarjeti. Obiskoval je novomeško gimnazijo in maturiral na koncu šolskega leta 1914/15. Zaradi vojne in vpoklicev v vojsko je bila namreč matura v tem šolskem letu kar sedemkrat. Med sošolci Poljanca sta bila tudi Jože Cvelbar, pesnik, pisatelj in slikar, ki ga je kot mladeniča pobrala 1. svetovna vojna, in Janez Cesar, ki seje uveljavil kot velik gledališki igralec. Po maturi je bil Poljanec tri leta na fronti, takoj nato pa je na dunajski univerzi študiral slavistiko, germanistiko in filozofijo. Iz že omenjenih razlogov je odšel študirat v Zagreb. 1.9.1920 se mu je po- V^lll Gregorčiča, Ketteja, Preglja, S. Vuka (z njim seje družil med počitnicami l. 1936), Aškerca, Trubarja. Bohoriča, Koštiala, E. Jelovškovo, Strnadovo. Za nas dragoceni so prispevki, v katerih je raziskal in pokazal vezi. ki so može in žene naše književnosti priklepale na Dolenjsko ali Belo krajino. Odkril in razsvetlil je prenekatero podrobnost iz Trdinovega življenja in njegovih sodobnikov. Pisal je v lepem jeziku. Nekaj velikega in pomembnega bi manjkalo, če ne bi omenila deleža prof. Bačerja kot lektorja pri Dolenjskem listu, ki mu že več desetletij sooblikuje jasno in razumljivo jezikovno podobo. Trenutno prof. Bačer raziskuje knjižni fond študijskega oddelka, in sicer z domoznanskega vidika, evidentira gradivo, ki je kakorkoli po vsebini v zvezi z Dolenjsko. Ogromno ježe narejenega, želimo in upamo, da bo nadaljeval, ko to konča, s katalogom dolenjskih tiskov. nudila možnost poučevanja na gimnaziji v Subotici in izrednega študija. Absolviral je leta 1921. To leto je pomemben mejnik v Poljančevem življenju. Zaprosil je za službo v Sloveniji, vendar mu življenjska usoda ni bila naKionje-na, da bi se mu ta vroča želi" '7'Ol-nila. Prizadet in potrt m niKOli več poskušal. Iz Subotice je šel službovat v Sarajevo in neto v Zagreb. Med vojno ješel v Beograd, kjer so ga sprejeli kot aruoe Slovence. Njegova žen? Serafina Modateva Poljanec, po rodu Rusinja, pa je prebila vojno v Novem mestu. Po osvoboditvi je v Beogradu bil ravnatelj gimnazije, od tu je šel v Zagreb na ministrstvo za prosveto, kjer je bil referent in inšpektor ter organizator tečajev za predavatelje ruščine. Od 1949. do 1961. pa je poučeval na zagrebški pedagoški akademiji. Radoslav Franjo Poljanec je bil človek velikega znanja, prizadeven in marljiv, ki je užival ugled in spoštovanje strokovnjaka, znanstvenik^ .vestnega in delovnega človeka. N. P. co Karel Bačer Gradivo za dolenjski biografski leksikon (19.) V 18. nadaljevanju je treba (po opozorilu Fr. Derganca iz Semiča uredništvu lista) za geslomKON-ČNIK MARTIN dodati" KONDA MARTIN urednik in založnik R. 27. okt. 1872 na Osojniku pri Semiču, u. 8. marca1922 vChica-gu. Izdajal je izseljenski list Glas svobode, bil soustanovitelj prvega socialističnega kluba v Chicagu in Slovenske narodno podporne jednote. — SiK 1969, str. 328 —s sliko. _ KOPRIVŠEK LEOPOLD klasični filolog in prevajalec R. 11. nov. 1839 v Bučah na Štajerskem, u. 28. maja 1916vMaribo-ru. Od 1874 do 1900 poučeval na novomeški gimnaziji. — SBL I, str. 514. Kron 111/1936, str. 28 — skupinska slika. KORBAN JOSIP mladinski pisatelj R. 7. maja 1883 v Šentvidu pri Stični, u. ? — SBL I, str. 515 KORDEš LEOPOLD urednik, nemški pesnik in pripovednik R. 6. nov. 1808 v Kamni gorici, u. 3. dec. 1879 na Dunaju. Študiral na novomeški gimnaziji, opisoval tudi belokranjske narodne običaje. — SBL I, str. 515. KOREN JOŽE publicist R. 10. maja 1921 v Vel. Laščah.— Prim SBL 8. sn., str. 118. KOREN por. SEVER META prevajalka in publicistka R. 16. jul. 1911 v Mahovniku na Kočevskem. Profesorica slovenist-ka, prevaja iz nemščine, srbohrvaščine in češčine. — DL 22. febr. 1979 št. 8, str. 26 — s sliko. J. Moder, Slovenski leksikon novejšega prevajanja, str. 269 (bibl. prevodov). KORUN-KOŽELJSKI FRAN glasbenik R. 26. dec. 1868 v Velenju, u. 1. dec. 1935 v Celju. Obiskoval meščansko šolo v Krškem kot pri-vatist. — SBL I, str. 521. Sav V VI1/1954 št. 15, str. 3 — slika. KOS JOŽE zgodovinar in knjigotrški organizator R. 27. jul. 1908 v Novem mestu, 10. jul 1969 v Ljubljani. Študiral na novomeški gimnaziji. Po vojni vodil skoraj 20 let DZS. — 225 let, str. 365 DL 31. jul. 1969 št. 31, str. 5 — slika. KOS MARIJAN operni pevec in šolnik R. 8. dec. 1909 v Vidmu pri Krškem, u. 17. marca 1973 v Trstu. — Prim SBL 8. sn., str. 130. Literarne vaje XXIV/1972-73 št. 6, str. 189 — slika (rojstno leto: 1910). KOS MIHAEL planinec R. 1856 v Hrastju na Dol., u. 8. dec. 1927 na Plešivici pri Mirni peči. — Popotnikov koledar za slov. učitelje 1891, str. 60 (rojstni podatki). PV XXVII1/1928, str. 141. E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, Lj. 1946, str. 184 — skupinska slika. KOSAR FRANC teološki pisatelj in življenjepisec R. 10. sept. 1823 v Braslovčah, u. 10./11. jun. 1894 v Iki. Napravil šest razredov gimnazije v Novem mestu. — SBL I, str. 529. KOSEC FELIKS medicinski pisatelj R. 14. dec. 1916 na Vojskem nad Ljubljano, u. 25. jun. 1973 v Novem mestu. Po vojni bil dolgo let primarij v novomeški bolnici. — DL XXIV/1973 št. 27, str. 4 — s sliko. KOSMAČ CIRIL pisatelj, prevajalec in urednik R. 28. sept. 1910 na Slapu ob Idrijci, u. 28. jan. 1980 v Ljubljani, pok. na Slapu. Med vojno na osvobojenem ozemlju v Beli krajini urejal Slovenskega poročevalca, po vojni pisal v Pleterjah Balado o trobenti in oblaku. — Slovenska književnost 1945-1965 II, str. 394; I, str. 265 — slika. KOSMAČ FRANCE pesnik, dramatik in filmski režiser R. 3. okt. 1922 v Ljubljani, u. 6. okt. 1974 prav tam. Partizanil po Dolenjskem in Beli krajini. — Slovenska književnost 1945 — 1965 II, str. 394; I, str. 109 — slika. KOSTANJEVEC JOSIP pisatelj R. 19. febr..1864 v Vipavi, u. 20. maja 1934 v Mariboru. Učiteljeval v Litiji od 1889 do 1901. — SBL I, str. 533. KOSTELEC AVGUŠTIN (MARTIN) opat R. 5. avg. 1879 v Drašičih, u. 22. febr. 1963 v Stični. Obiskoval 1., 2. in 8. razred gimnazije v Novem mestu. — SBL I, str. 534. Katalogi novomeške gimnazije. KGMD 1969, str. 96 — slika. KOŠAK MILAN igralec R. 24. nov. 1898 v Ljubljani. Po odhodu v NOB bil član SNG v Črnomlju. — SGL, str. 320. KOŠELE FRANC igralec R. 11. febr. 1918 v Trstu. Povojni vrsto let igral na novomeškem odru. — Osebni podatki. KOŠI ČEK JOŽE urednik in organizator R. 11. marca 1898 v Žužemberku, u.25. nov. 1979 v Buenos Airesu,— Družina 13. jan. 1979 št. 2, str. 5. KOŠIR DRAGO kipar samorastnik R. 1921 v Jelovcu pri Sodražici. — TV-15 X/1972 št. 33, str. 7. KOŠIR FRANC spomeničar R. 4. avg. 1919 v Metliki. Belokranjski prvoborec in dolgo let direktor semiške Iskre. — Iskra 1969 št. 29, str. 3 — s sliko. Družinski podatki novinarki Rii Bačer. KOŠIR FRANČIŠKA urednica in publicistka R. 18. apr. 1911 v Novem mestu. Študirala na novomeški gimanazi-ji. Urejala Našo ženo 1951—1966. — 225 let, str. 365. Naša žena 1966, str. 121 — slika. KOŠIR NIKO romanist in prevajalec R. 29. nov. 1919 na Poljšici pri Bledu. 1952—1955 bil profesor na stiški gimnaziji. Prevaja iz ital., francošč , španšč. in katalonščine. — Objave Univerze v Ljubljani 1955 št. 2, str. 8. Sodobnost 1981, str. 897 — slika. J. Moder, Slovenski leksikon..., str. 147. KOŠMERLJ ALOJZIJ teolog R. 25. jul. 1899 v Sodražici, u. 22. jul. 1974 v Buenos Airesu. — Cerkev na Slovenskem, str. 133. Družina 1. sept. 1974 št. 33, str. 4. KOšMRLJ DRACO novinar in publicist R. 13. okt. 1911 v Beli vodi (Travniku) pri Loškem potoku. — Prim SBL 8. sn., str. 151. Komunist 16. okt. 1981 št. 41, str. 10 — slika. KOSTIAL IVAN jezikoslovec, etnograf, in prevajalec R. 27. jul. 1877 v G radcu v Avstriji, u. 19. febr. 1949 v Novem mestu. Služboval kot profesor na novomeški gimnaziji 1899—1900 in 1910— 1935 ter napisal veliko razprav in člankov. — SBL I, str. 536. Prosveta (Novo mesto) 1950—51 št. 5, str. 6. KOTAR ANTON defektolog R. 11. apr. 1934 na Čatežu pri Trebnjem. Služboval 1961—1966 na posebni osnovni šoli v Novem mestu, kasneje na pedagoški akademiji v Ljubljani. — Univerza III, str. 1353. KOTAR MARTIN narodni heroj R.. 19. jul. 1922 v Velikem Banu pri Šentjerneju, padel 21. apr. 1944 pri Vrhpolju pri Kamniku. — Zbornik narodnih heroja, str. 370 (da padel 20. aprila). Naša obramba V/1973 št. 8/9, str. 60 — slika. KOVAČ BOZO novinar in politični delavec R. 22. okt. 1935 v Podkumu. Obiskoval novomeško gimnazijo. Na univerzi diplomiral iz romanistike. Zdaj je glavni urednik ljubljanskega Dela. — Ko je ko 1970, str. 500. Kričač 15. maja 1979 št. 8, str. 17 — slika. KOVAČ JOŽE prosvetni delavec R. 14. apr. 1894 v Šentjanžu, u. 8. dec. 1931 v Novem mestu. 1920— 1931 poučeval na novomeški gimnaziji zgodovino in zemljepis. S svojo široko razgledanostjo je močno vplival na vrsto tedanjih dijakov, ki so se kasneje uveljavili v našem javnem življenju. — Gruda IX/1932 št. 4, str. 96. M. Mušič, Novomeška pomlf 1, str. 32 — s sliko. 225 let, str. 309. KOVAČ roj. KOZINA, MARIJA ro-manistka in prevajalka R. 18. marca 1905 v Mokronogu, u. 28. jan. 1986 v Ljubljani, pok. v Novem mestu. Maturirala na novomeški gimnaziji in tu bila v letih 1929—1938 profesorica francoščine in slovenščine. Po vojni predavateljica francoskega jezika na univerzi v Ljubljani. — 225 let, str. 309, 365. Delo 7. febr. 1986 št. 31, str. 6 — slika. Komunala Novo mesto — Pogrebna enota (smrtni podatki). 4 KOVAČ-ARTEMIS TITA pisateljica in prevajalka R. 18. sept. 1930 v Novem mestu (hči Jožeta in Marije K.). Obiskovala novomeško gimnazijo, po poklicu pa je inženirka kemije. Poleg drugega je napisala roman o baronu Valvasorju in zgodovino farmacije na Dolenjskem. — DL 30. maja 1985 št. 22, str. 15 — s sliko. Književni glasnik Mohorjeve družbe XIV/1974, december, str. 3. KOVAČIČ JOŽE narodni heroj R. 24. nov. 1916 v Stični, padel 22. maja 1942 na Jančah. — Zbornik narodnih heroja Jugoslavije, str. 384 — s sliko (datum smrti; 18. maj). Zbornik občine Grosuplje 111/1971, str. 43. KOVAČIČ J. EMANUEL čbeli-/ čar R. 5. avg. 1808 v Malencah pri Čatežu ob Savi, u. 23. jul. 1867 v Trstu. Jožef (tako ga imenujejo gimnazijski katalogi, medtem ko beremo pri starejših lit. zgodovinarjih/Jožef Emanuel, pri novejših pa Evgen Emanuel) je napravil 6 razredov gimn. v Novem mestu (1821—27), dva letnika filozof. študija v Ljubljani (1828, 1831) in prav tam tri letniketeolo-gije (1833—35), četrtega pa vGo-rici. — SBL I, str. 539 (vendar z opombo, da so študijski podatki neznani). VI. Schmidt, Zgod. šolstva II, priloge med stranmi: 256/257 (faksimile spričevala novom. gimn. iz I. 1827); med 288/289 (spričevalo o zaključenih fil. študijih ljublj. liceja iz I. 1844 in spričevalo teoloških Studii, izdano v Gorici I. 1844). 225 let, str. 365. KOVAČIČ IVAN-EFENKA narodni heroj R. 28. jan. 1921 v Dol. Podbor-štu, u 14. nov.1963vCelju.—Vojna enciklopedija IV (1972), str. 671. Narodni heroji, list 16 — slika. KOVAČIČ LOJZE pisatelj R. 9. nov. 1928 v Baslu v Švici. Preživel del mladosti v Cegelnici pri Novem mestu, od koder je bil njegov oče, kar se kaže tudi v Kovačičevih literarnih delih. — Slovenska književnost 1945— 1965 II, str. 395, l.str. 303 —slika. KOVAČIČ MAKS skladatelj in pevovodja R. 1889, u. 1943 všmartnempri Litiji. T u učiteljeval 1926 — 1943. — KLSII.str. 285. KOVIČ MARJAN igralec R. 25. marca 1918 v Ljubljani, u. konec okt. ali v začetku nov. kot partizan na Notranjskem. Pripadal partizanskemu teatru, ki je 1942 nastopal na Dolenjskem. — SGL, str. 327. KOZAK FERDO pisatelj, prevajalec in urednik R. 28. okt. 1894 v Ljubljani, u 8. dec. 1957 prav tam. 1933—1934 bil profesor na novomeški gimnaziji. Po vojni prvi slovenski minister za prosveto. — SBL I, str. 540. Slovenska književnost 1945 —1965 II, str. 396,15 (slika). 225 let, str. 330. KOZINA BOGDAN ekonomist, projektant R28. marca 1922 v Novem mestu. Po vojni profesor v Novem mestu, direktor investicijskega biroja Novo mesto. — Osebni podatki. V*112 DOLENJSKI LIST — št. 28 (1979) 16. julija 1987