e - blo Ar - gen-ti
ue - blo Ar-gen
IDoIhiowii©
o
LETO
ŠESTO, ŠTEVILKA S T O D V A J POSVEČEN JUGOSLOVANSKEMU N A K O D N EMU DNE 2 8. JUNIJA, PAPEŽE 2 9. JUNIJA IN ARGE N TI
- blo Ar-gen -
V prestol slave vekovite zemlje ljudstva so ozrite!
Ko na svetu vse razpada, neminljivo eden vlada:
ICnez miru izmed vladarjev, oče blag in ljubezniv, trden v sili vseh viharjev, temelj Cerkve nezrušljiv.
Pravde Bog, ki si propada varoval nas vso doslej, čuj molitve: Bodi nada, bodi spas nam še naprej!
Z močno roko vodi, brani i v bodočnosti naš brod!
Bog nam varuj, Bog nam hrani kralja našega in rod!
Oid mortales el grito sagrado: Libertad, Libertad, Libertad; Oid el ruido de rotas cadenas,
Ved en trono a la noble iguaidad!
Ya su trono dignisimo
abrieron
Las Provincias unidas dol Sud!
Y los libres del mundo
responden:
:A1 gran pueblo Argentino, salud!
DUHOVNO ŽIVLJENJE LA VIDA ESPIRITUAL Reglstro National de la Propiedad Intelectual No. 29.775 Direetor: Jos. Kastelic Uredništvo in Uprava: Redacciön y Administracidn CONDARCO 545 — Buenos Aires REPUBLICA ARGENTINA U. T. 63 volta 2435
Izhaja mesečno. —• Letna naročnina: Argentina $ 2.—, Inozemstvo $ 3.— ali en dolar ali Din 40.—
Na vrhu najvišje evropske gore. na Mont Biancu, nameravajo postaviti “zvonik miru ”. Iz njega naj bi vsak večer donelo uglašeno zvonenje proti nebu. Zvonik naj bi sc postavil blizu orjaškega Kristusovega kipa, ki so ga postavili pred dvema letoma v vasi Les Ouehes med Chamonix in St. Gervais. A' podstavku tega Kristusovega kipa, ki je upodobljen kot knez miru, je vzidana kapelica, kamor prihaja vsako leto molit za mir sto l ige ljudi, župnik, ki je pokrenil misel Kristusovega kipa, je dal pobudo tudi za zvonik ter upa, da ga bodo do letošnje jeseni že lahko dogradili. Župnik poziva francosko mladino, naj v namene tega mirovnega zvonika po vsej Franciji zbira bakren denar, ki ni več v veljavi.
Kakor lahko sami ugotovijo naši cenjeni čitatelji, jim nudimo precej raznovrstnih slik. Seveda so sliko drage. Stroške za slike splošnega značaja, ki zanimajo vse čitateljo v Argentini in doma, uprava rada krije iz svojih sredstev. Stroške za slike, ki morejo zanimati le ožji krog čitateljev, pa prosimo, da nam za naprej povrnejo tisti, ki prosijo, da bi bila kakšna njihova fotografija objavljena. Kliše za najmanjšo sliko stane dva pesa, pri večjih Slikah pa velja 4 cts vsak cmž. Seveda moramo tudi proti plačilu objaviti samo slike, ki imajo vsaj malo pomena za kolikor mogoče veliko število^ naših čitateljev, in ki so tudi tehnično brezhibne, ne zmečkane, ne umazane, ne zabrisane.	Uprava.
Odbor za prirejanje pasijonskih iger v Oberammergau je v sporazumu s tamkajšnjim občinskim odborom sklenil, da bodo pri-
hodnje pasijonske igre v tem kraju leto 1940. Režiser bo spet isti, kot je bil pri prejšnjih Igrah, in sicer Ivan Land. Kdo bo nastopil na teh igrah, bodo določili šele jeseni leta 1939. Nekako pol leta pred začetkom posijon-skili. iger bodo morali spot vsi moški prebivalci Oberammergaua pustiti rasti brado in lase, ker predpisi, ki veljajo za te igre, prepovedujejo uporabo lasulj. Oberammergau ima nekako 2600 prebivalcev. Za pasijonske igre je treba 1200 igralcev in bi pri teh igrah že tako skoro sodelovala skoro polovica vasi. Če pa upoštevamo, da predpisi prepovedujejo, da bi nastopale poročene žene, pa tudi dekleta, ki so stara več ko 35 let, za nastop v zbbru pa 28 let, potem je jasno, da pasijonske igre v Oberammergau stavljajo na vas zelo veliko zahteve, in to tem bolj, ker mora biti vsaka vloga zasedena po dveh osebah — za primei bolezni, da predstave ni treba odpovedati.
Gospodu Brenclju se je nenadoma zazdelo, da ima pisateljsko, oziroma poročevalsko zmožnost v sebi; zato se je namenil, da bo za naprej časopisju točno poročal o vseh važnih novicah, ki se bodo pripetile v trgu. H tem si je hotel pridobiti čast in slavo, in vse, kar k temu spada. Za poročila jo pa treba novic in dogodkov, katere je začel gospod Brencelj vneto iskati. No, sreča mu je bila mila. A' trgu je nastal požar, kar je vsekakor velik dogodek, ki ga je treba obširno popisati, da bodo brali o njem še drugi ljudje. Pa se gospod Brencelj vsede za mizo, prime v desnico bridko pero odnosno peresnik, ga pomoči v tinto ter začne na beli papir stavili krilate stavke, v kolikor mu je dovoljevala njegova učenost, ki si jo je vso pridobil v par razredih domače ljudske šole. V potu svojega obraza in s pomočjo nekaterih litrov cvička je skoval naslednje, vsega občudovanja vredno poročilo:
“V našem trgu je nastal požar, združen z ognjem in dimom. Gorela je hiša posestniku Brdavsu. Rdeči petelin je skočil na streho, ker je gospodar uporabljal otroke za kurjavo peči mesto sebe. Objava požara se je izvršila s klenkanjem zvonov in trobentačev, kar je bilo zelo lepo za slišat. Gospodar požara ni mogel sam napraviti gasilskih poskusov, kef je bil brez vodo in ni vedel, kje jo njegova giava. Reševalno akcijo je vodil poveljnik gasilcev g. Gobec, kajti načelnik se je prav tisti dan udeležil poroke s svojo punco, ali z drugo besedo rečeno: oženil se je. Ročna brizgalna se je najprej napajala iz vaške luže, potem pa je dobivala vodo od žensk z zlivanjem v brizgalno, kakor tudi s sesanjem
KORISTNI NASLOVI
! Poslanstvo kraljevine Jugoslavije za Argmtino, Uruguay in Paraguay:	Char-
tas 1705, Bs„ Aires. Ü. T. 44—6270.
Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosa rio: San Lorenzo 937, Rosario de Santa Fe. Ü. T. 22—012.
Izseljenski kerespondent za Uruguay: Zabala 1278, Montevideo, Uruguay.
Slovenske usmiljenke delujejo po naslednjih buenosajreških bolnicah:	Alva-
r'z, (Salas 2 y 3), Alvear, (Salas 2, 5, 16 y 20), R. Mejia- (Salas 3, 15), Hospital Espsnol, Asilo de los Anzianos.
Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. Fe, calle Cordoba 1646, Telefon: 28—083.
Izseljenski duhovnik David Doktorič; Zabala 1278, Montevideo, Rep. Oriental del Uruguay.
Izseljenski duhovnik Jožef Kastelic: Condarco 545, Buenos Aires, Argentina. — U. T. 63—2435.
Izseljenski duhovnik Janez Hladnik:
P asa j e Salalä 60. Buenos Aires, Argentina. — U. T. 63—2629.
Salezijanski duhovnik Ludovik Perms ek, Časa parrcquial, Junin de los Ander, Neuquen, Argentina.
Slovenska š"la na Paternalu: Paz Sol- | dar. 4924.
Jugoslovanski patronat (posredovalnica za delo):	Bolivar, 314, II. nadstropje,
U. T. 33—99'J5.
Slovenski list. General Cesar Diaz 1657,
Buenos Aires Repnblica Argentina, Telefon 59—3667.
gasilcev pri hidrantu. Bila je temna noč, ali k sreči je pri požaru gorelo, da so ljudje vi- 1 deli gasiti. Gasilec Pinkele je zlezel ua dre- J v o in z vso svojo močjo brizgal vodo v ogenj- , * Rešili so en lonec, gospodinjino kikljo. staro mater in še eno staro kravo. Domača hči Meta si je v sami srajci rešila golo telo. 1 Otroci so neprestano silili v ogenj, ker so bili . zaprti. Podpisani prizor je dokazal, da se mo- I ra gasilski dom prestaviti v neposredno bližino bodočega požara. Pozdrav vsem čitate- J \ lje tega lista. Brencelj, veletrgovec z met- ;: lami. ’ ’
Najbolj razširjena knjiga je sv. pismo Lom donski arhiv svetopisemske družbe hrani po en eksemplar vseh doslej izšlih izvodov, oz-prevodov. Baš letos so v njeno zbirko uvrstili tisoči prevod sv! pisma in sicer evangelij sv-Janeza v sakatskem jeziku. Ta jezik govori-^ neko nleme, ki živi v belgijskem Kongu h1 šteje okoli SG\000 ljudi. Knjiga v tisoč jezikih torej — in vendar jo še vedno tako malo poznamo!
Tale poizkus so napravili v Nemčiji: A' lonček z zemljo so položili rožno seme, površino po pokrili s steklom, tako, da so morale bilke, ki so pognale iz semena, trčiti ob stek-lo in se niso mogle razvijati vodoravno o*3 zemlji. Kaj se je zgodilo? Ko so prve bilke dosegle stekleno površino, so .nekaj časa vsaj navidez ustavile svojo rast, kmalu pa z ostalimi vred dvignile . precej težak pokrov. To neverjetno moč nežnih rastlinic vidimo predvsem pri koreninah, ki često rušijo skale in zidovje.
CERKVENI VESTNI K 3. julij: Maša na Saavedvi oh 10.30 za Frančiško Badalie. Molitve na Paternalu.
10. julij: Cirilova nedelja. Maša in molitAre na Paternalu.
17. julij: Maša in molitve na Paternalu.
24. julij : Maša na Avellanedi, molitve na Avellanedi in na Paternalu. 31. julij: Maša na Avellanedi, molitve na Paternalu in na Avellanedi.
CIRILOVA N E D E L J A- NA P A T E R N A L II V naši kapeli na Avenida del Čampo 1653 bomo praznovali v nedeljo dne 10. julija god slovanskih blagovestnikov Cirila m Metoda. Zopet bomo imeli priliko doživeti lepo cerkveno svečanost. Zopet bo zapel veliki zbor. Pridite, da bomo spet doživeli nekaj sAretega veselja!
Popoldne se vrši tudi ljubka šolska prireditev. Zato boste Ar nedeljo, dne 10. junija gotovo vsi prihiteli od blizu in daleč, dopoldne v kapelo, popoldne pa, da se poveselite z malimi Sloveneki, in si obudimo spomine nedolžnega veselja nekdanjih brezskrbnih let.
24. JULIJA MOLITVE NA AVELLANEDI OB TREH POPOLDNE, NATO V ELIKA ZABAVA PRI ŠTEFANU CELCU.
Pavel, veliki apostol narodov, je v podobni duhovni zmedi, kakor jo danes preživljamo, glede državne oblasti na kratko takole ugotovil:
“Ni je oblasti razen od Boga. ...Kdor sc torej ustavlja oblastem, se upira božji naredbi.” Bim 13, 1. 2.
Iz teh svetopisemskih ugotovitev je krščanska bogoslovna znanost pravilno sklepala da smo kristjani po svoji vesti dolžni kakor božjo namestnico v posvetnih rečeh spoštovati in častiti katerokoli postavno državno oblast, ji ostati zvesti in pokorni, dokler bi nam ne ukazala kaj takega, kar je nasprotno očitnim božjim postavam in zapovedim. Bog je namreč človeka tako ustvaril, da ne more uspevati, biti srečen in zadovoljen drugače kakor v urejeni družbi, ki pa spet ni mogoča brez oblasti. Tudi če v kakšni državi ljudstvo samo voli svoje svetne poglavarje, pravzaprav ni ljudstvo tisto, ki daje oblast, marveč ljudstvo s svojo izvolitvijo samo določi osebo, na katero preide oblast, ki je po božji volji, in prihaja zato od Boga, Kralja nad Kralji in Gospoda nad gospodi. Zato ugotavlja že stara svetopisemska modrost, da se bo tam, kjer ni nobenega vladarja, ljudstvu slabo godilo (Preg. 11, 14), isti apostol Pavel pa takole podrobneje razlaga svoje gornje načelo in takole poučuje svoje vernike v rimskem mestu; katerim piše: “Oblastniki niso v strah do-
bremu delu, ampak hudemu. Hočeš li, da bi se ne bal oblasti? Delaj dobro in imel boš pohvalo od nje. Božja služabnica je namreč, tebi v dobro. Če pa delaš hudo, se boj, kajti meča ne nosi zaman; saj je božja služabnica, ki se maščuje v strahovanje tistega, ki dela hudo. Zato se je treba pokoravati, ne samo zaradi strahovanja, ampak tudi zaradi vesti. Zato tudi davke plačujete; kajti božjo službo izvršujejo in je prav to njih opravilo. Dajte vsakemu (ki izvršujejo nad vami pravično oblast), kar ste dolžni, davek, komur davek; carino, komur carino; strah, komur strah; čast, komur čast.” Bim 13, 3—7.
Ko pišem te uvodne besede jugoslovenskemu narodnemu prazniku posvečeni številki Duhovnega življenja, hočem vendar še bolj kakor iz našega verskega prepričanja izvirajočo dolžnost, povdariti svobodno odločitev in trdno voljo, srčno željoj stoletne napore najboljših mož izmed Slovencev, Hrvatov in Srbov, naših nespornih narodnih voditeljev, ki so zedinjenje jugoslovanskih ljudstev hoteli, pripravljali in sc zanje žrtvovali. Naša današnja številka hoče navesti vsaj nekatere njihovo lastne besede in izjave.
Ker narodi niso otroci, ni mogoče, da bi njihovi prvi umi danes nekaj zahtevali, jutri pa bi se premislili in bi se ogrevali za nekaj čisto drugega. Če je kakšna ljudska skupina res narodna enota, mora vladati v njenem mišljenju, teženju, hotenju, neka kontinuiteta, neka doslednost, ki sc ne more prelomiti, povsem izpremeniti iz dneva v noč. Še več: Njihova dognanja in načela imajo večno veljavo, in mi jih navajamo prav zato, da bi se po njihovih dognanjih, vzorih, navodilih in nasvetih vedno tudi ravnali.
Ker praznujemo skoro istočasno kot jugoslovanski narodni praznik Vidov dan tudi papežki dan, dne 29. junija, ki ga ravno katoliška Argentina veliko slavesneje praznuje kakor marsikje drugod na svetu, in ker kmalu potem slavimo tudi prvi argentinski državni praznik, spominski dan, ko je bilo dovršeno argentinsko narodno ujedinjenje, se naša. revija hkrati pridružuje vsem trem včlikim spominskim dnem in globokim mislim, ki jih vsebujejo in uveljaviti poizkušajo.
'P®moiniy k®e®wslkiik) |ymak®w
Dan žalosti in dan narodnega ponosa je Vidovdan za brate Srbe in z njimi za vse Jugoslovane, da šc več, za ves krščanski svet. S ponosom morejo Jugoslovani trditi pred vsem svetom, da so v obrambi Evrope in krščanstva ter svoje narodne neodvisnosti žrtvovali pred več kot 500 leti cvet svojega naroda, svoje visoko razvito plemstvo, svoje najhrabrejše prebivalstvo, da so žrtvovali celo svojo narodno svobodo; nikoli pa niso popustili od svoje narodne zavesti, od vere v končird vstajenje. Klic: “Za krst,častni i syöboclu zlatu!’,’ je šel od roda do roda, dokler ni bil uresničen v naši,dobi.
Velik sen je sanjal srbski narod konec. 12, .in v začetku 13. stoletja. Ponosna dinastija Nemaničev, ki je privedla srbski narod v krščanstvo in ki je ustvarjala velike temelje narodne omike, je že osnovala načrt, kako bo na razvalinah trhlega bizantinskega cesarstva zgradila veliko južnoslovansko državo, in car Dušan Silni je že od daleč gledal mesto Konstantina Velikega, Carigrad.
Zla usoda žal tedaj ni bila naklonjena srbskemu narodu. Nagla Dušanova smrt je zopet pahnila Srbijo z mesta velesile na stopnjo navadne balkanske države, ki so jo razjedali notranji boji in prepiri velikašev, medtem, ko je narod hrepenel po novem velikem carju, ki bi narod zopet združil. Toda z juga, iz Male Azije, je vstal nov vihar, pričela se je bližati nova nevihta, morda pogubonosnejša od tatarske. V osvojevalnem pohodu so azijski Turki odvzeli Bizantincem Malo Azijo, pričeli oblegati -Carigrad in so že stopili na balkanska tla. Uničena je bila država Bolgarov in sovražnik se je približal Srbiji. Od notranjih bojev razjedeni srbski narod se je še enkrat združil, zopet je v njem vstala moralna sila, ki je napela vse mišice, da se ubrani fanatičnega mohamedanskega sovražnika. Na vrata Evrope, katere straža je bila Srbija, je potrkal mogočen divji sovražnik. Ni bilo več govora o srbskem gospod-stvu nad balkanskim polotokom, vstalo je vprašanje, kako naj se srbski narod sam ubrani pred sovražnikom. Združili so se velikaši. Celo iz daljne Bosne so prihiteli junaki pomagat srbskim bratom. Na Kosovem polju, tej zemljepisno in strategično tako važni pokrajini, ki je videla že toliko bitk, je prišlo tudi do odločilnega boja med Srbi in Turki. Padel je plemeniti car Lazar, zadnji car Srbov, padel pa je tudi sultan Murat. Toda Srbi so le izgubili svojo svobodo. Od tedaj dalje so vladali Turki nad Balkanom skoraj dolgih 500 let.
Srbski narod je po tem porazu šel vase. Kljub tlačiteljem, kljub preganjanju narodne in verske svobode, kljub gospodarskemu izrabljanju so Srbi ohranili vse vekove svetel, čist in veren spomin na Kosovo. Slavna dejanja Miloša Obilica, smrt starega Juga in njegovih devet Jugovičev, žaloigra Kosovske devojke, je narod
v ustnem izročilu sporočal od roda do roda. V nešteto srbskih srcih je vedno žarela želja po maščevanju za Kosove, in neugasno hrepenenje po narodnem vstajenju. Ziastlc so tiste čudovite cvetlice svetovne poezije, srbske narodne pesmi, v katerih si je narod dajal dušica svoji žalosti in slavnim spominom ter svoji veri v lepšo bodočnost. Kosovski junaki so postali narodni simbol. Ni ga naroda., na svetu, ki bi slavil dan svojega poraza, razen srbskega, vsi drugi slave Je dneve svojih 'zriiag. Toda Vidovdan je bil Srbom več, kakor dan zmage, bil .je kakor vest vsega naroda, ki ga je vedno opozarjala, naj ne zapusti vere svojih očetov, naj vedno misli, kako pride nekoč dan odrešenja. Primer srbskega naroda je 'živ dokaz, da narod, ki vere vase ne iz gubi, tudi ne u m r e. Le tisti narodi umirajo, ki izgube zaupanje v svoj obstanek, v zmožnost lastnega življenja.
Nikoli ni med Srbi izginilo junaštvo. Vedno so bili na delu četniki, ki so branili narod pred turškim nasiljem, ki so maščevali krivice, ki so se upirali turškemu nasilju. Skozi stoletja je v teh bojih tekla srbska, pa tudi turška kri. Pred dobrim stoletjem je prvi razvil zastavo nove narodne svobode prapraded našega sedanjega vladarja, Karadjordje Petrovič. Njegove čete so se borile z isto, po narodnih pesmih in ustnem izročilu sporočeno željo po maščevanju za kri kosovskih junakov in željo za skorajšnje narodno odrešenje. Po zmagah in porazih, po vseh dolgoletnih in težkih bojih je iz krvi vzklila prva kal bodoče svobodne Srbije in poznejše velike Jugoslavije. Vse 19. stoletje je preteklo v bitkah in vstajah proti Turkom. Toda šele slavno leto 1912 je prineslo končni obračun za Kosovo. Na Kumanovem je bilo Kosovo do kraja maščevano in je bilo zadoščeno preliti krvi kosovskih junakov. Iz krvi, iz trpljenja, iz prelitih solz in silnih bojev je vstala nova Srbija, s srbskih tal je bila odstranjena sleherna turška nadoblast. Kosovo polje je prišlo v zopetno last srbskega naroda.
Toda še je ječal del srbskega naroda pod tlačitelji, pod Madjari in Nemci. In s tem delom srbskega naroda so stokali v narodni nesvobodi tudi Slovenci in Hrvatje.
V svetovni vojni je srbski narod ponovno preživel in junaško prestal težko preizkušnjo ter ponovno vstal v svobodo. Z njim pa je vstala tudi naša skupna domovina Jugoslavija.
Ime Kosovo je danes samo še bridek spomin in težka izkušnja naroda, ki se sedaj zaveda: ne bi bilo Kosovega, alco bi bil pred 500 leti narod složen! To je ena velikih historičnih zaslug bitke na Kosovem in v .tem je velik pomen spomina na prelito kri kosovskih junakov, katerim dušam se danes klanja ves južnoslovanski svet.
trossmayer Bm Jygj®s!)@vain)sksi rnaseD
Jugoslovenski pokret, s katerim je -Strossmayerjevo ime v tesni zvezi, je imel zelo enostavno ideologijo. Ideja kulturne vzajemnosti naj "bi pripravljala pot jugoslovanskemu političnemu zedinjenju in narodnemu edinstvu Srbov in Hrvatov. Ker so bili Jugoslovani politično razkosani, so se mogli izprva navduševati le za. kulturno vzajemnost. Toda ta kulturni panslavizem je tudi politično zbliževal avstrijske Slovane, krepil vero v boljšo bodočnost, jačil odporno silo pred nemškim in madžarskim navalom in bil hkrati izvrstno sredstvo za gojenje nacionalne energije.
S takim kulturnim panslavizmom je bil prežet tudi veliki Strossmayerjev duli.
Strossmaver je bil katoliški škof, pa je govoril o pravoslavju vedno z ljubeznijo in spoštovanjem. V izvestnih trenutkih se mu je celo zdelo, da je prav krščanstvo tista močna notranja vez, ki bi mogla položiti najbolj trden temelj za nadalj-ne skupno delo. Že leta 1882 je pisal: “Mi živimo skupno z brati vzhodnega obreda. Zato bodimo polni ljubezni in dobrote do njih. Spominjajmo se, da je najlepši dokaz prave vere čista in dobrodelna ljubezen; spominjajmo se, da je lubezen tista
silna moč, ki vse obadule in se ji nihče ne more ustavljati. Ljubimo brate, s katerimi živimo, ne samo radi tega ker so z nami ena kri in en narod in ker imamo oboji isto bodočnost; ljubimo jih tudi zato, ker je njihov obred lep in veličasten, uveden v cerkev po sv. Baziliju in sv. Janezu Zlatoustu, ki ju mi prav tako kakor oni častimo in kličemo kot božja svetnika. Ljubimo jih, ker se tudi na njihovih oltarjih prikazuje pravi Živi Bog za odrešuje sveta, ker se tudi po njihovih cerkvah razlega sveta beseda božja, ker tudi v njihovih svetih pesmih odmevajo prav tako krasno čarobni glasovi vzhoda kakor pri nas glasovi zapada. Ne poslušajmo nikoli tistih, ki bi nas radi na kakršenkoli način razdvojili, zakaj to so očitno naši nasprotniki. Oni 'kakor 'nii častijo sv. Cirila in Metoda; to je prav in Bogu všeč. Ti dve imeni naj nas. spajata vsekdar v ljubezni in bratski slogi.”
Jugoslovanski kulturni krog naj bi združeval Slovenec, Hrvate, Srbe' in Bolgare. Bolgare kot važen prosvetni faktor upošteva'v jugoslovanski slogi' skoro edino le djakovski škof Strossmayer. O njih piše: ‘‘Ta narod, ki šteje do pet milijonov duš, že zato zasluži našo pozornost, ker je nekdaj prav na književnem polju prednjačil ne samo južnim, ampak tudi severnim Slovanom, pa tudi v novejšem času dokazuje, da v njem ni ugasnil duh sv, Cirila in Metoda_ Klemena, Ivana Eksarlia in velikega carja Simeona. Ta štiri ljudstva mu niso le člani ene slovanske etnografske celote, ampak tudi geografsko najbližji sosedje. Nesreča je hotela, da jih je zgodovinska preteklost razdvojila in na lastnih tleh tujim gospodarjem usužnjila in jih tako medsebojno odtujila.”
Strossmayer je zrl njihovo odrešenje v skupnem nastopu zoper razuične zatiralce. Pri takratni politični konstelaciji je moral izprva misliti le na združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v okvirju avstrijske monarhije. Združitev bi tedaj olajševala okoliščina, da si- v dneh narodne probude tudi njih politični interesi niso bistveno nasprotovali. Zato je bil Strossmayer v revolucijskih letih 1848—1849 odločen pristaš federacije avstrijskih narodov. Svoje nazore je v hrvatskili in čeških listih tudi javno zagovarjal. Federalistično stališče je zavzel tudi leta 1851, ko so ga poklicali na Dunaj v Centralni odbor.
Četudi je bil v Strossmayerju precejšen kos romantika, se je vendar dobro zavedal, da pripada jugoslovansko politično zedinjenje daljši bodočnosti. Aktualna mu je bila tedaj predvsem zadovoljiva rešitev srbslco-hrvatskega vprašanja. V njem je zrl Strossmayer jedro celokupnega jugoslovanskega področja; od srb-sko-hrvatske sloge zavisi bodočnost celega slovanskega juga.
Bosna in Srbija sta mu bili dve okni, skozi kateri je gledal pa rodne brate, ki so tedaj še vzdihovali pod turškim jarmom, in razmišljal o njih prošlosti in bodočnosti. Srbija mu jo bila še
STOLETJA
... naš rod si je bil ustvaril sen o domu zlat.
In sam Bog je nanj udaril sonce, svoj pečat.
(Župančič.)
^azri se, prijatelj, v odrešilno skrivnost velikega pet-
ka: Rešenje je trpelo med železom in lesom, da je zasinil zor Vstajenja. Vidiš, tako tudi zgodovina priča o trpljenju in vstajenju njih, ki jih je kdaj oddojila slovenska mati, ki jim je z mlekom materinim dala piti sladko materinščino in jih je na svojih nedrijih ogrela za kulturni zaklad preslavnih dedov in vekov, čeprav grenkih in toli bridkih.
Stoletja pričajo, da je zemlja ob Adriji in tja gor do pod Donavskih rokavov slovanska, da je naša gruda od furlanske ravni m preko Morave, Timoka in še Marice šumeče prav do tihih bregov Črnega morja. Da, skoro bi bil zabil pribiti: če bi Germani ob Donavi ne bili razdvojili južnih od severnih Slovanov, bi se južno slovanski Jadran stapljal v bratskem objemu z veličastnim ruskim Belini morjem.
Stoletja pričajo, da je ves ta prostran dom slovenski in slovanski!
Bog sam zna, kdaj neki je že v grobu strohnela desnica meniha - kronista naše davnine, Ali pa je stroh-
posebno pri srcu, ker je bil leta 1851 imenovan za apostolskega vikarja za takratno kneževino Srbijo. Kot apostolski vikar je že naslednje leto prepotoval vso Srbijo, pozneje pa se je mudil radi enakih opravkov še enkrat v njej. Na teh potovanjih pe jo ponovno sešel z Aleksandrom Karadjordjevičem, Mihaelom Obre-novičein ter knezom in poznejšim kraljem Milanom. Tudi dopisoval si je ž njimi in jim tako bolj ali manj jasno odkrival svoje dalekosežne zamisloke.
Temelj, na katerem bi imelo sloneti srbsko-hrvatsko edin-stvo„ bi naj po Štros,smayerjevem zamisleku tvorila istovetnost srbsko-hrvatskega jezika. Pokret, ki jo izbral za hrvatski književni jezik štokavščino ki je Srbom in Hrvatom najbližja, mu je bil dobrodošel. Na tem temelju je tudi sam zamislil svoje da-lekoscžnc prosvetne načrte.
Da vzbudi duhove k skupnem znanstvenem delu, je ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti. To je bila drzna misel, spočeta okrog 1. 1860, ko je na Hrvatskem še pomanjkovalo šolskih knjig, in je Bolgar Miladinov prosjačil po biskupskih dvorih, da bi mogel izdati prvo knjigo bolgarskih narodnih pesmi. A Strossma)rer, mož visokih ciljev, je bodril inalodušne in stopil s svojim prosvetnim programom na dan. Dunajska vlada, kateri so poslali pravila v odobrenje, se je spotikala nad jugoslovanskim imenom, pa se je radi Strossmayerjove neustrašenega nastopa le vdala. Dne 4. marca 1865 je cesar potrdil pravila akademije, ki jih je sestavil slavni slavist Šafarik.
Devet let pozneje so otvorili tudi zagrebško vseučilišče.
Po Strossmayerjcvi zamisli bi naj ti dve ustanovi organizirali jugoslovanstvo. V njih je gledal začetek duhovnega osvobojenja jugoslovanstva ter ju proglašal za " jedinstveno sve-dotočije u kome bi se sve književne sile slavcnskog juga sjedi-nile kao u ognjištu”.
Strossmayer se je zavedal, da obstoje med obema kulturne razlike, a je prav tako tudi pravično sodil, da je te razlike ustvarila zgodovina in tuji kulturni vplivi. Taka narodna duša, ki ustvarja kulturo, je v obeh še vedno ista. Zato pa je znanost poklicana, da z vestnim proučevanjem srbske in hrvatske zgodovine in književnosti te razlike ublaži in odstranjuje. Ko bodo znanstveniki očistili dosedanjo kulturo tujih primesi in jo predelali v narodnem duhu> ne bodo Srbi in Hrvatje samo narodno zedinjeni, marveč bo njih kultura dobila tudi pečat domače pristnosti.
Duhavnemu zedinjenju je imelo po Strossmaverjevem mnenju nujno slediti politično zedinjenje. ICcr pa je zgodovino dobro poznal, je bil uverjen, da morajo Jugoslovane združiti le veliki svetovni dogodki: razpad Turčije in okrnjen je Avstrije Od Habsburžanov ni pričakoval ugodno rešitve, ker ni Avstrija nikdar razumevala ne balkanskega ne jugoslovanskega vprašanja.
Dr. Fr. Trdan, Št. Vid nad Ljubljano
PRIČAJO
nelo pričevanje stoletij, da je na teh tleh žil in se bil rod Slovanov! Ni še ves učakal dneva svoje velike noči, dasi je bilo petkov, joj, nebroj. Toda pričevanje stoletij je od danes do jutri vedno bolj dozorevajoča prerokba: od pravekov obljubljena pravda bo dana sinovom! Umirali so zanjo dedje naši pod Bizantom in pod Oglejem, sekali so v njih meso frankovski in madjarski meči; še križ so jim včasih nosili, pa je bil le meč, mendrala so jih turška kopita, bili so jih z jermeni grajski valpti umirali so v kmečkih puntih, sleparile so jih nemške in cesarske postave, ostala je pa trdna slovenska zemlja in slovenski vratar na njej, ostal je slovenski dom in slovenska mati z otroci ob ognjišču, ostala je na vseh teh tleh slovenska govorica in vera slovenskih dedov.
Zato pričajo stoletja, da bo vsa obljubljena pravda dana, če ne tebi ali drugemu, pa otrok otrokom, a izpolnilo se bo kot se bere v pismu: “Gospod gleda na pravico in se nas bo usmilil.”
Odpri porumenele liste tega pisma davnine in beri, da se nasrkaš sokov, ki dajo junaške rdečice omahljivim in vlivajo levje srčnosti ter premišljenega zaupanja zvestim za to pravdo.
*
"Od prvega tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druzga, pove naj, odkod!”
(Vodnik.)
Z~Ncl prvih časov, trdijo nekateri zgodovinarji, je slo-venski rod prebival na slovenski zemlji. Ko še niso ohranjali ne zidanih ne pismenih spomenikov, so že naši dedje vživali to posest in so ji vtisnili svoj pečat. Žal, o teh Praslovanih nismo še našli dovolj prič, da bi jih pokazali tujim učenjakarjem v brk. Imamo pa do-
Naš prvi zgodovinar Valvasor
kaze, da so bili Slovenci v teh krajih ob Donavi, Soči, Savi in Dravi vsaj že v drugi polovici šestega stoletja.
Ko se je rušil rimski imperij, izmozgan in izpit vsled orgij in sitosti, so pridrvela preko naših krajev mlada ljudstva. Rimski orel se ni več mogel upreti Ati-lovim konjenikom. Za njimi so se valili preko cvetoče Goriške in. čez Sočo celih sto let dolgo divji rodovi Gotov, Herulov, Avarov, in se utapljali in stapljali z ostanki italskih prebivalcev. Zadnji so pridrli Langobardi in so zavladali nad Iliri, ki so prebivali po naših južnih krajih. Langobardom je usoda kaj kmalu zapisala "mane, tekel, fares’’. Nemški cesar Karel Veliki je zavihtel meč nad njimi. Umikali so se vedno nižje doli na Apeninski polotok. Tedaj, v letih od 576—580, so se ob Savi in Soči, pa tja do Livnice in Plave (Li-venza in Piave) ustavili slovenski rodovi. Petnajst stoletij je že naša, slovenska. Več kakor dovolj, da nam tudi sovražni zgodovinarji priznajo brezpogojno in popolno pravico do uje.
"... domačije
pokrajine ble naše so, kar, Samo tvoj duh je izginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov, veter brije.” (Prešeren.)
\T prefinjenem Bizancu je visoko gori v cesarski pa-V lači brlela luč skozi okno. Straža je izklicala že skoro vse nočne ure. Mogočni car Upravda je pa še vedno bdel nad poročili odposlancev. Pisali so:
"Ob Donavi so se pojavile trume novih ljudstev.
Sebi pravijo Antje, onim bolj proti zapadu pa Sloveni. V silnih množicah se pomikajo iz sarmatskih (ruskih) planjav na jug.” Ni še dobral do kraja, vstopi tajnik z novimi vestmi: da so se Slovani razlili preko veletoka in da hočejo nad sam Bizanc. Gori v Alpah da so že na Toblaškem polju. Oglejsko zidovje, da je že odbijalo slovanske strelice. Premišljal je cesar in njegov tajni svet; brzoteki so oznojeni poročali o porazih bizanskih trdnjav. Car je odločil: Pustite nova ljudstva, naj se naselijo kjer hočejo, samo privadite jih naši postavi! 'Pako se je zgodilo. Slovani so se ustalili v novi domovini od Donave do morja. Bili so skoro svobodni. Z drvom so orali ledino, gradili so po gričih gradišča velmožem v posvet in žrecem Perunovim v češčenje, mladci so drli za divjimi neresi in čakali v zasedi sovraga in ga s krvavimi glavami zapodili nazaj za utrjena obzidja, devojke so plesale v belih haljicah po mehkih tratah in se veselile godca, ki je po dolgem ce-stovanju udaril na plunko v veseli pir.
A le malokje in še tam malo časa je teklo to mirno življenje naših prednikov. Preveč na vetrovnem, na križišču narodov, so se bili ustavili, po deželah, ki so bile premnogim všeč.
Še vedno so prihajala od vzhoda divja ljudstva. Nomadski Avari so teptali slovenska polja in gonili v sužnost žene in otroke. Prijezdili so še Madžari in s silo usužnili naše dede; kockali so na medvedjih kožah, slovenski suženj pa je moral za tuje gospodarje nastavljati lastne prsi nemškim mečem.
Toda naš rod je imel kralje Matjaže, rodil kraljeviče Marke. Malo jih je bilo, a sen o njih je v nas zlat. Na slovanskem severu je dvignil svoje žezlo mogočni kralj Samo (1. 623). Njegove glasnike so ubogali tudi rodovi ob Soči in ob Adriji. Združeni slovanski meči so posekali Obre. Grozeče so švistnili iz nožnic, če so se ob meji pokazali ogledniki frankovskih grofov. "Tisoči plemenitih frankovskih vitezov in njih oprod pokrivajo tla pri Vogastogradu ”, stoče kronist Fredegar, "pobili so jih slovanski bati, predrle so jim grla slovanske strelice. Sam Dagobert se je umaknil.” Toda po Samovi smrti — o, saj si menda bral legendo o butari
Prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik
Misijonar in škof Friderik Bdraga
palic umirajočega Sama: posamič so jih sinovi z lahkoto razlomili, vseh skupaj zvezanih pa ne... In Samovi sinovi niso bili med sabo zvezani. Slovansko prekletstvo — nesloge...
Na jugu je še enkrat oživel duh kralja Matjaža v Ljudevitu Posavskem. Ta je skušal, zajeziti germanski val, ki je že 1. 788 zagrnil Slovence na Primorskem, Kranjskem in Koroškem, in je pljuskal proti Savi. Ti podjarmljene! so se dvignili, ko je Ljudevit razvil prapor svobode. Desetkrat so združeni Slovenci in Hrvatje odbili frankovske in furlanske vojske. Enajstič pa so premočni sovražniki kar od štirih strani prodirali proti Sisku (1. 822). Ljudevit je v noči in viharju zbežal v Dalmacijo. Tu mu je njegov stričnik skrivaj potisnil bodalo v vrat. Politična svoboda Slovencev je zatonila za več ko tisoč let. Pač, še parkrat, pričajo stoletja, je misel o združitvi južnih Slovanov zasijala. Češki kralj Otokar je zanjo izkrvavel proti Rudolfu Habsburškemu pri Suhih krutih. Slovenci in Hrvatje so morali več kakor tisoč let robovati Germanom. Srbi pa so si kot prvi šc sedaj živeči evropski narod ustanovili samostojno kraljestvo. Ni še bilo angleške velesile, ne italijanskega cesarstva, ne francoskih kraljev, ne Habsburžanov, ne španske dinastije, ko so v staroslavnih Dečanih in v Žiči mazilili kralje srbske.
In v teh je zagorel silni duh Matjažev in Gubcev, da so po enajstih stoletjih zavihteli jeklo za svobodo vseh južnih Slovanov.
Vsa dolga stoletja dotlej pa pričajo, kako je slovenski rod trpel in v tihi borbi bdel nad svojo pravico, dokler ni prišel dan, ko je razprl dlan in pokazal vsemu svetu skriti, razboljeni biser, opaljen v trojni ljubezni do grude, jezika in vere.
"Hvalite Gospoda vsi rodovi in vsi jeziki zemlje. ’ ’
D ridko je to poglavje. Novi nemški gospodarji so slo-■L' vanskim podložnikom hoteli s silo vtepsti krščanstvo. Grešili so nad ljudstvom in nad vero. Karantanci
so sicer že 1. 750 imeli krščanskega vojvodo Gorazda, prav tako njegovega sina Hotimira. Tedaj je prišlo z evangelijem v roki več nemških duhovnikov pod svetim škofom Modestom. Pri Gospej sveti v celovški kotlini se je dvignila njegova katedrala. Tam tudi še danes čaka vstajenja njegovo svetniško telo. Silno dobrega so storili poganskim slovanskim rodovom tuji misijonarji. Krščanstvo je že lepo napredovalo. Toda nemški obmejni grofje so mislili na kaj drugega kakor na razširjenje krščanstva in so si izmislili sleparsko zvijačo, češ da se med Slovani vera ne širi dovolj naglo in da je treba poganske rodove z vojščaki prisiliti, da se krstijo. Trpko resnico je povedal pesnik vsem tedanjih in sedanjim izrabljevalcem krščanstva in vere v politične namene, ko je zapel:
"In prišli so krstiti jih želeč, v levici križ, a v desni meč."’
To je razjarilo slovanske velmože, ki so izdali bojni klic: Kdor Slovan, ta pogan! Podobno geslo so si izmislili njihovi nemški gospodarji: Kdor ni s cesarjem, je preti Bogu. Ljudstvo je krvavelo zastran enih in drugih. A seme krščanstva je že klilo.
H sreči se je drugod, zlasti na jugu, krščanstvo mirno širilo. Posebno se je trudil na Goriškem, v oglejskem patrijarhatu, očak Pavlin II, "apostol Slovencev", da je Slovence prepričal, ne prisilil k veri, ki je pozneje postala sestaven del naše kulture. Tako sestaven, da so naši očetje branili svoje tabore pred turško najezdo "v levici križ, a v desni meč". Glejte, kako so vero in križ rabili tuji osvojevalci in zakaj so ga dvigali naši dedje!
Največ zaslug, da se je ta novi duh krščanstva vselil med naše prednike, se utrdil in izkoreninil prazno, neplodno poganstvo, imata sveta solunska brata in blagovestnika Ciril in Metod. L. 863, sta prišla s slovanskimi cerkvenimi knjigami med Moravane. Prvič so Slovani culi, da se Bog sme in more častiti tudi v materinem jeziku. Domač duhovnik, sin naroda, je svojce krščeval in jim postal misijonar in vodnik, kot je še dandanes duhovnik med Slovenci. Ko so v Benetkah nemški in romanski spletkarji navalili na sveta brata češ, da se sme Bog moliti le po latinsko, hebrejsko ali grško, jim je Ciril z ognjevito besedo povedal: “Ne pada li dež od Boga na vse enako? Ali sonce ne sije na vse? Ali se ne sramujete določati le tri jezike, vsem drugim narodom in plemenom pa velevate, naj bodo
Jezikoslovec Miklošič
Janez Bieiweis, imenovan “oče Slovencev"
slepi in gluhi?” Premagal jih je z besedami razodetja: “Hvalite Gospoda vsi rodovi in vsi jeziki zemlje!” Sam papež Hadrijan II. je priznal slovanske cerkvene knjige in slovansko bogoslužje. Le, žal, da so po Metodovi smrti 1. 1885. sami kratkovidni slovanski vladarji iz neum-Ijivih političnih vzrokov iz svojih zemlja pregnali njegove učence. A ti so bili, hvala Bogu, že dovolj poučeni in so raznesli seme krščanstva med vse rodove južnih Slovanov, tako da je tudi to pot trpljenje krščanskih «poznavalcev in kri krščanskih mučencev postala seme novih slovanskih krščanskih rodov.
Šele po pokristjanjenju, čeprav spočetka trpkem, smo stopili Slovenci v občestvo zapadnih kulturnih narodov. Da, še več: vera krščanska je bila v muke polnih poznejših stoletjih vsaj za slovenski rod tudi ognjišče omike in uteha v trpljenju.
T)okojna noč je zavila mirno snivajočo slovensko vas. ■T Še ptiček ne plahutne, morda klokotne vodica v potoku, le ura se oglaša. Mir in pokoj vsepovsod! Zaiskri se v dalji nebo, na griču za vasjo švigne plamen v oblake, plat zvona udari. Vse plane pokoncu! Kresovi gore na sosednjem hribu, tudi tam dalje za gorami! Turek je v deželi! Zubelj za zubljem se vžiga po vrhovih in obžarja prepadene obraze, ki se pehajo po strmini h cerkvici, v “tabor” za varno obzidje, kamor so že prejšnje dni znosili živeža in nekaj streliva. Vsa srenja trepeče in vpije k Materi, pomočnici kristjanov.
Doli v vasi že gori, čuje se topot kopit in žvenk handžarjev. Nesrečni zaostali vaščani obupno vekajo v smrtni grozi.
Koliko takih prizorov je s krvavimi črkami zapisanih v slovenski zgodovini petnajstega stoletja!
Ko je bila na Kosovem polju po izdajstvu strta srbska sila, je sultan v Carigradu prisegel, da bodo janičarski konji pili iz Tibere in zobali oves z altarja sv. Petra v Rimu. Tedaj sta slovenski in hrvaški kmet zadržala prvi turški naval, ohranila sta Evropi krščanstvo in zapadno omiko. Da, to pričajo davna stoletja slovenske zgodovine, ki se nekaterim zdi neslavna. Ko
so se grofje in valpeti poskrili v gradove, ko so cehi zaprli mestna vrata, tedaj so naši kmečki očetje brusili sekire in nasajali vile, da ubranijo vero, dom in življenje pred kletim vragom. Pa se je le prevečkrat zgodilo, da je za Turkom prišel tuji birič in je pobral, kar je onemu ostalo. V papežkili pismih se berejo častni naslovi našim očetom. “Obzidje krščanstva” so jih nazivali.
Od 1. 1469. pa tja do 1. 1522., ko so divji janičarji na oljčnico v cerkvi v Slavini morili ljudi, da je kri do sten brizgala, so še ponavljali turški upadi. Na Kranjsko kakih sedemindvajsetkrat, na Primorsko desetkrat, večkrat celo gori na Koroško. Požgane vasi, oskrunjena telesa, steptana polja so pričala o borbi na življenje in smrt na naših tleh. O borbi za križ sveti in svobodo zlato! Slovani smo krvaveli, zapad je pa lahko zidal veličastne katedrale, tiskal učene bukve, iskal zadnjih resnic življenja in gradil mogočno kulturo. Ne bi je, če bi ne živeli naši dedje na naših tleh!
Tudi o tem je izpričano v knjigah stoletij, v pogum in samozavest nam poznim potomcem!
Za staro pravdo — kralj Matjaži
rpi puntarski pozdrav, ki tli v nas, spominja na s krvjo 1 podpisano narodno listino. Podltrižali so se na njej tolminski puntarji, zaprisegli so se na njo Vipavci, ko so trte zadehtele, briški kolon jo še pozna, ko poje ptičko bregarca v sanjavo noč ob Soči in zgarane roke na kraških goličavah zadrhtijo v strahu, da bodo pečat na pismu naše stare pravde utajili. On ve, da ga niso mogli ne za Gorenjca, ne za brate štajerskih goric, ne za Dolenjce, ne za brate prek Mure, a zanj ga morda bodo...
Taka pisma so pisale krvave srage naših kmečkih puntarjev, ki so robotali do mozga za graščaka. Če je žena umrla, ne joči, kravo odrajtaj. Če se ženiš, ne veseli se, junca daj za davek‘gradu. Če se ti krepak sin rodi, le bodi vesel, a za grajskega biriča ga je grad od-bral. Take so bile postave in še hujše. In teh se je hotel v 17. stoletju otresti tudi naš kmet, hlapec na lastni zemlji, in si priboriti ustavno pismo. Stare, pristne
Pisatelj Josip Jurčič
Franc Levstik, politik, pesnik in pisatelj
urbarje je terjal od grada, a gospoda je poslala nad “ubogo gmajno’’ bič in plačane vojščake.
že Matija Gubec je L 1573. slovenske in hrvaške kmete vodil v boj za staro pravdo. Kri je tekla v potokih, a ob koncu je bil Gubec kronan z razbeljeno krono na Markovem trgu v Zagrebu.
Zatirani tlačan se ni zbal. Česa neki? Dunaj je za cesarske vojne terjal vedno novih davkov. Kuga, kobilice, roparji, turške in beneške vojne, pa še lutrovsko seme, vse to je gnalo ljudi v obup in v punt.
L. 1627. se je tolminski glavar Gašpar Dörnberg vogal z utrjenega Kozlovega roba tlačanom, ko so jim biriči gnali iz hleva zadnji rep. Ljudstvo se je dvignilo, a cesarska komisija je dala prav grofu, ne kmetu. Par let kasneje so se Tolminci spet uprli. Gradovi so goreli tudi po Dolenjskem in po Krasu. L. 1713. je pa silovito bilo plat zvona na Mengorah. Veliki punt je bil v deželi, vžigal se je od vasi do vasi. Možje so ponoči tiho vstajali, prekrižali ženo in otroke, poiskali za vrati sekiro ali vile, na glavo polhovko in so se zgubili v jutranji somrak, k kmečki vojski, ki je šla nad Gorico po staro pravdo. Toda v pokanju mušket z gori-škega grada je zamrl klic po stari pravdi. Sto petdeset Tolmincev je bilo vrženih v ječo. Sedem so jih 20. aprila 1714. na goriškem Travniku pod stebrom sv. Ignacija razčetverili. Še drugod po slovenski zemlji so umirali naši očetje za staro pravdo. Boj zanjo še ni bil končan.
Tudi prihodnja stoletja so pričala, kako je slovenski rod še blagoslavljal s krvjo rodno zemljo, da je zzklila pravica in svoboda!
“Naš narod je gozd krasno rastoč, ne vzrastel, vedno so gibljoč.’’ (Gregorčič,)
nprrram, tam, tam; trrram, tam___________bobni bobnanje
1 francoskih grenadirjev, ki jih je Napoleonov general Murat zagnal preko zgornje Italije proti Soči in preko slovenske zemlje v srce Avstrije, na Dunaj. Francoski orel je razpel peruti preko naše zemlje. Na
perutih pa je prinesel našim očetom blesteča gesla svobode, bratstva in enakosti, ki so se krvavo porodila v francoski revoluciji. Naši predniki, vedno razgibani za pravice svoje zemlje in svoje krvi, so z veseljem poslušali ta klic, klic pomladi evropskih narodov. Vstali so možje vodniki in preroki od Vodnika in Zoisa, Prešerna in Bleiweisa, Slomška, Jerana, preko Svetca in Levstika in Tomana in še vrste drugih, do Kreka in Jegliča, ki so- tkali in snovali srečnejšo bodočnost svojemu ljudstvu. Že starejši rod se je oplodil z novimi idejami. In .tedaj je tudi, odbila tista velika blagodejna ura,., kb je bilo Oznanjeno, da orje kmet svojo njivo, da lic bo leč grofov, me dacarjev, ne biričev, da bo kri, ki se, cedi iz razpokanih ratarj'evih dlani sok za žetev njegovo in njegovih sinov. 17. septembra 1. 1849. .je namreč izšel cesarski patent, ki je odpravil vse robote in odvisnosti od zemljiških gospodov. Kmet je postal kralj na svojem gruntu! Slovenski dom je posihmal zagnal korenine od neba do pekla.
To stoletje priča, kako so nove ideje vzvalovile tudi Slovence, ki so terjali, da se pismo do zadnje besede izpolni.
“Itot z oljske se goro je vzdignil
Gospod,
v nadzemeljsko jasne višine, povzdigniti mora se krepki naš rod. ’ ’ v	(Gregorčič.)
Z^ias se prehiteva. Komaj pet desetletij je bilo dode-ljenih našim očetom, da so v miru kopali temelje za svoj narodni dom. Dohitevali so, kar jim ni dala burna preteklost. Narodni kamnarji so polagali vogelnike za veličastni kulturni in svobodni doto; kjer bo prostora za vse brate. Evangelisti so stopili pred vrste in jih vo-
Dr. Janez Evangelist Krek
dili, Mojzesi skozi vode morja! Vzbrstelo je živahno narodno življenje in je raslo ko duhteči nagelj in rožmarin na okencu izbe slovenskega dekleta. Spokojno je oral svojo zemljo slovenski oratar, ko da gre soncu naproti. V mraku se je dobra molitev vlivala v srca družine okoli ognjišča, v zahvalo za težko trpljenje dedov in za še boljše dneve otrok!
Rastel in veselil se je krasni naš dom do i. 1914, ko je prav na naših slovenskih tleh zagrmelo na tisoče topov. Tedaj je Slovanom sovražna Avstrija hotela zadnjič potlačiti dvigajočega orla k tlom. Poslednjič so nam hoteli izmakniti listino stare pravde. Po ječali, v prve jarke, na vislice, povsod so gonili stvaritelje slovanske skupnosti. Obup jih je grizel, a tedaj, ob dvanajsti, je Previdnost poklicala moža Evangelista, ki je pred smrtjo napisal ta-le testament: “Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali svoji domovini za njen proevit, kulturo in blagostanje!”
S tem testamentom v srcih so dne IG. avgusta 1918 osnovali narodni voditelji v Ljubljani Narodni svet. Avstrija, ki svojim narodom ni hotela priznati pravic, ki so jim šle po vseh božjih in človeških postavah, se je zamajala v temeljih. Krekov učenec Ko-
rošec se je postavil na čelo gibanja za svobodo. Dne G. oktobra leia 1918 je prevzel predsedstvo Narodnega sveta v Zagrebu in z njim usodo vseh avstrijskih južnih Slovanov v svoje roke. Dunajski kabinet je sicer skušal v zadnjem hipu dohiteti zamujene trenutke svetovne zgodovine. 16. oktobra je obljubil ustanovitev samostojne Ilirske države v okvirju habsburške dinastije. Prepozno! Mane, tekel, — preštet si bil in prelahek najden! Po dolgih stoletjih izza praslavnih dnevov Samovih in Ljudevitovih, so si Slovani spet začeli sami deliti usodo. 29. oktobra 1918. so izklicali neodvisno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, bivajočih na tleh nekdanje habsburške monarhije. Istočasno so tudi Čehi vrnili habsburškemu orlu plačilo za poraz pri Suhih krutih pred šestimi stoletji...
Dne 1. decembra 1918 pa so zablestele zarje Vidove. Tega dne so sinovi kralja Matjaža, otroci kraljeviča Marka in potomci v ognju kronanega Gubca zedinili tri usode v eno, ko so podpisali s toliko krvjo podpečateno pismo starih pravd.
Pričevanje stoletij se bo nadaljevalo in Bog ve katera roka bo na orumenele pergamente pisala kroniko srečnejših dni, ki jih danes naše oči le v prividu zrejo ...
Rado Bednarik.
Naš veliki učitelj, škof dr. Anton Martin Slomšek
i
DOLŽNOST SVOJ JEZIK SPOŠTOVATI
Ves svet je velik tempelj božji. Od sončnega vzhoda do zahoda se poje Bogu čast in hvala in vsaka stvar poveličuje Vsemogočnega sveto ime: majhna ptičica v zelenem grmu, ki ponoči milo žvrgoli, velika postojna na planinah, ki visoko pod nebom leta, majhen pastirček, ki na paši piska na svojo piščalko, kakor grozovitni lev v puščavi, ki strašno rjove, mili glas zvonov in orgel sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahoviti grom, pred katerim se zemlja trese in nebo maja, tudi mali črvič, čeprav ga ne slišimo, časti kakor drobni grilček svojega Stvarnika v svojem jeziku. Najlepši pa je človek, kateremu je Stvarnik dal jezik, da bi mu z jezikom pel čast in hvalo. Lepo je slišati glasne zvone peti, še lepše veselo orgle žvrgoleti, najlepši je človeški glas, s katerim poje in govori, žaluje in se veseli. Beseda, katero mu je dal vsemogočni Stvarnik, je najimenitnejši in največji dar milosti božje. Brez besede ali govorjenja bi bila zemlja žalostna puščava in vsaka človeška družina le tiho, dolgočasno zbirališče mutastih divjakov. Nikdar ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je dal prelepi dar jezika.
V začetku je bil samo en jezik, kakor je bil en Bog in Oče vseh. Ko so se pa ljudje namnožili, so se razširili po svetu in se pohujšali; tedaj jim je Bog ob zidanju babilonskega stolpa jezik zmedel in jim dal govoriti več jezikov; in sveti Duh je vse te jezike posvetil, da bi se v njih oznanjeval božji nauk in Bogu pela spodobna hvala, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus velečeščen Sin svojega nebeškega Očeta.
Kaj se vam zdi, ali bi bilo bolje, da bi vsi ljudje govorili samo v enem jeziku?
Kratko nikar! Žalostno bi bilo petje orgel, ako bi vse piščali enako pele; dolgočasna bi bila muzika, ako bi ne bilo več inštrumentov, — žalosten in dolgočasen
bi bil tudi svet, ako bi vsi ljudje govorili le v enem jeziku. Vsemogočnemu Bogu bi bilo prav tako lahko dati vsem ljudem v govorjenje en jezik, kakor dati apostolom govoriti v vseh jezikih. Ali božja previdnost in modrost tega ni storila. Zato je Sv. Duh na binkoštno nedeljo posvetil vse jezike, da bi vsakteri svoj jezik, v katerem govori, s hvaležnim srcem ljubil in zanj Bogu spodobno čast in hvalo dajal. To smo tudi mi dolžni storiti.
Slovenski jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu. Taki je podoben nevednemu otroku, ki misli, da je Vrbsko jezero največje morje na svetu in da je onkraj Ljubelja že konec sveta.
Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je podoben zmedenemu pijancu, ki zlato v prah potepta in ne ve, koliko škode si dela. Slovenski starši, ki slovenski znajo, pa svojih otrok slovenskega jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč, slovenski jezik, ki so jim ga njihovi dedi izročili, zapravijo. Taki očetje in matere so podobni slabim gospodarjem, ki svoje očetno gospodarstvo prodajo, kupijo drugo pohištvo, slednjič pa večjidel najdejo beraško palico. — Kar je oče prejel od svojih starišev, mora zapustiti svojemu sinu in kar se je mati od svoje matere naučila hvalevrednega, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materi m jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih staršev, skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, katerega nam je izročil Gospod nebes in zemlje. Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje. Bog bo nekoč odgovor terjal in vsi zaničevalci poštenega jezika bodo potisnjeni v zunanjo temo. Oj ljubi, lepi in pošteni slovenski materin jezik, s katerim sem prvič klical ljubeznivo mamo in dobrega očeta, v katerem sem prvič svojega Stvarnika častil, — tebe
hočem hvaležno spoštovati in ohraniti kakor najdražji spomin svojih rajnih staršev, za tvojo čast in lepoto hočem po pameti skrbeti, kolikor morem, v slovenskem jeziku hočem do svoje poslednje ure najrajši Boga hvaliti, v slovenskem jeziku hočem svoje ljube brate in sestre najrajši učiti in želim, da bi bila slovenska tudi moja zadnja bese d a, kakor je bilo slovenska moja prva beseda. Tudi vsak pošten Slovenec želi prav to.
Žalost, katera moje srce boli, je slaba navada Slovencev, da se sramujejo svojega rodu in jezika! Ni-karte tega! Ljubite svoj rod. spoštujte svoj jezik! Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi, kakor pošten ženin za čast in poštenje svoje neveste. Kdor pa
II.
IZ • ODPRTEGA PISMA VSEM .SRENJSKIM POGLAVARJEM’
Če so v srenji zanikarni starši, ki svojih otrok doma ne uče in ne pošiljajo v šolo, marveč jim dajejo svojevoljno vasovati, se potepati, vse sadovnjake iztakniti in se valati po ledinah, da so vsi blatni, capasti in krastavi od nesnage, ne zamudite poglavarji poštene srenje stopiti na noge, malopridnega očeta, zanikamo mater prav resno posvariti in poučiti, kako naj redi čvrste, zdrave in poštene otroke, ne pa kilavih, bolehnih in razuzdanih, ki bi bili danes ali jutri soseski nadloga. Če je pa v srenji ubogo, zapuščeno dete, katero nima ne matere ne očeta, ali se rabeljske matere drži za predprt, ki ga uči namesto molitve le beračiti, namesto dela ležati, potem pa krasti, naj bode srenja otroku usmiljena mati in ga da dobrim ljudem v rejenstvo.
Ni skoraj soseske, v kateri bi ne bilo kakega pijanca, igralca ali zapravljivca, ki pravi, da igra za svoje denarje, in če pije, za svoje zapije. Po njih dejanju se lahko sodi, da bodo v kratkem pognali premoženje, ubogi ženi in otrokom podali beraško palico in zapustili svojo nesrečno družino srenji na skrbi. Povabite take malopridne možake, srenjski poglavarji, pred svoj pošteni zbor. Vpričo zbranih srenjskih očetov naj takega malopridneža prav ostro posvari in ošteje ali častiti gospod župnik, ali oče župan ali kdo drugih zbranih. Ako ne izda pri njem tudi taka posvaritev, ga zatožite okrajni gosposki, naj ga okovari po postavah in zavaruje njegovi družini pošteno premoženje. Prepozno bi ga bilo karati, kadar je že na bobnu, in šele po končani dražbi barati, kdo bo redil njegovo ženo in otroke.
Posebno pazko dajte na podpihovalce, ki med preprostimi ljudmi vnemajo ogenj nepokoja in vihar črne vojske! Šuntarjev med seboj ne trpite! Posebno piko imejte na lenuhe in potepuhe, naj bodo mali ali veliki, domači ali tuji; oni so pivole vsake soseske. Posebno otrokom ne dajte beračiti! Mlad berač bo star tat; in kdor le ene same podplate na beračiji razdere, tega dela ne opusti vse svoje žive dni.
*
Otrok prava sreča so bogaboječi otroci, pa tudi staršev največja sreča so bogaboječi otroci.
Dr, Anton Martin Slomšek
m.
IZ UVODA K “DEJANJU SVETNIKOV BOŽJIH’’
Življenje svetnikov je kristjanom vsekdar veliko veljalo in še velja ter tudi v pravi veri utrjuje, budi grešnike k pokori, pravične v dobrem podpira, drami zaspane, mlačne ogreva, tolaži žalostna in obupana srca; daje bolnikom potrpežljivost, jim dela kratek čas in revne osvetljuje. Ni starosti, ne stanu, ki bi v svojih revah in težavah med svetniki tovariša ne našel, ki ga prijazno vabi, rekoč: “Ravnaj se po meni, kakor sem se jaz po Kristusu. Če se hočemo enkrat v družbi svetnikov veseliti, moramo posnemaje jih za njimi hoditi! Svetniki so bili slabi kakor mi, so bili vseh stanov, kakor mi: so imeli skušnjave, kakor mi; so v sredi hudobnega sveta živeli, kakor mi; oni so z božjo pomočjo premagali; zmagali bomo tudi mi. Ako so oni in one, zakaj bi pa mi ne?’’
Oče mili pa blagoslovi nas spisatelje in bravce, kakor je blagoslovil ncštevilno trumo svojih izvoljenih iz vseh narodov 'n jezikov, kateri pred prestolom in pred Jagnjetom v belili oblačilih stoje in oljke večne zmage v rokah drže, z velikim glasom pojo: Slava Bogu našemu! Oh, naj bi tudi mi njih svete čednosti brali in tako zvesto posnemali, da bi enkrat veselo pred prestolom Jagnjeta med njimi stali in prepevali glasno pesem, rekoč: Hvala in slava Bogu našemu.na vse večne čase.
Cerkvena molitev, da bi bil naš veliki učitelj škof dr. Anton Martin Slomšek že skoraj tudi javnopravno prištet najprej zveličanim in potem svetnikom:
MOLIMO:	Vse m, o g o č n i B o g, k	i si na m	v svoje m s 1 u ž	a	b n	i	k u
ANTONU MARTINU SLOMŠKU	poslal t	o 1 i k e g a učen	i	k a	i n
pastirja, usliši naše pobožne	molitve,	in poveličaj	ga,	d a
bo pred vesoljno Cerkvijo prištet zveličani m. V o K	r	i s	t	u
s u. Gospod u n a š c m, A m e n.
O DOMOVINI
S počasnimi, utrujenimi koraki je stopil na prižnico župnik, majhen mož, upognjen po številu let, po delu in trpljenju. Z dolgim, zamišljenim pogledom je pregledal množice doli po cerkvi, kakor bi vprašal, so li zbrani vsi, kakor bi iskal, so H navzočni tudi tisti, ki jim namerava danes govoriti.
v- Pričel je govoriti. Govoril je z mehkim, rahlo drhtečim glasom, ki se mu je poznalo, da je že mnogo rotil v ljubezni, usmiljenju in v srčnem strahu, prosil že mnogo v življenju, a bil uslišan redkokdaj. Zato je zvenela iz njega tiha, napol skrita žalost.
Govoril je o domovini, ki jo misli zapustiti ob novem letu spet lepo število župljanov, cvet fare, mladina, ki je rasla pred njegovimi očmi, pod njegovim skrbečim vodstvom. O domovini, ki res ni bogata premoženja, a je bogata ljubezni, neusahljiva v spominih, blagih, blažečih, najslajših. In tej domovini, ki jih je rodila in vzgojila, tej domovini, ljubezni polni, jemljejo svojo mlado moč in jo neso na trg, v tujino na prodaj. A tujina je brez ljubezni in brez sočutja: izpije jim kipečo moč, utrga cvetje njihove mladosti in jih pošlje domovini nazaj, pred časom oslabele, v življenju pomladi, v prvem poletju ovenele.
O njih je govoril, ki so šli in se niso vrnili nikoli več. Umrli so v tujini samotni, zapuščeni in pozabljeni .. . A tik pred smrtjo jih je domovina še enkrat klicala. Od daleč so zaslišali v tihi noči. ob žalostnem, samotnem dnevu njen klic ljubezni in usmiljenja poln. Tisto uri se je zbudilo v srcu veliko in močno hrepenenje, da jim je širilo srce in ga napolnilo do vrha. Ah, vstali bi, to uro, sredi neprijazne noči in bi šli v temi in burji v domačo vas, peš vso dolgo pot in se ne bi ogledali vso pot, vso pot se ne ozrli ne na levo ne na desno... Domov... v domovino . . . Vsaj enkrat bi še videli rodno vas, domačo cerkev, križ na zvoniku, lesketajoč se v večernem soncu, kakor milosti polno božje oko! Vsaj enkrat bi še slišali domačega zvona pesem in najsi le od daleč, doli kam daleč v dolino, celo čez hrib! Samo enkrat bi še šli gori, doli po dolini, ogledujoč si jo na desno, na levo, z božajočim, hvaležnim pogledom, radostno in zvedavo, kakor se ozira otrok po cerkvi. Šli bi po znani poti proti cerkvi in bi zavili na pokopališče in bi legli mirno in vdano — saj so videli domovino, slišali so domačega zvona blagoslov-
ljeni glas, videli so v soncu se blesteči zlati križ, ogledali so si vas, gozde v hribih, potok ob vasici, mlin ob potoku — domovino so videli!... Enkrat šel... A v resnici ne bo nikdar več ...
Odkod in čemu njih hrepenenje po domovini, po domači cerkvi? Ali ne, ker želijo vstopiti pred smrtjo še enkrat v svetišče, čisli in sveti, kakor so prihajali v domačo cerkev neomadeževani in nedotaknjeni od greha, otroci, angeli, ko jim še ni dihnilo življenje v srce s strupenim dihom, ko jih še ni prijelo z umazano roko, ne jim še omadeževalo duše? — Čemu kipeče hrepenenje po pesmi domačih zvonov? Ali ne, ker želijo slišati še enkrat jasen glas, mehak, sladak in sočutja poln, kakor iz neba, milosti in usmiljenja nebeškega prorok ? Mnogo šuma so slišali v življenju, veliko mračnega in odurnega krika, kipečega iz pregreh in strasti globočin. Vsa tiha jim je duša od teh glasov in vsa zbegana obenem, zato drhti po prijaznem glasu, po besedah milosti in odpuščanja ... In kaj jim hoče domača cesta 1 Ali ne drhte po njej, ker bi stopali na njej varno, kakor so hodili po njej v otroških letih? Tja po znanih potih bi šli z očesom uprtim v bleščeči križ na znanem zvoniku in ne bi zašli na stranpoti ne v blato, v luže. Ah, neznane so poti v tujini in tako nevarne! Megla vsepovsod! — kod? Nikjer kažipota, prijaznega vodnika nikjer — kam? Ljubeče duše nikjer, ki bi dejala mehko: “Povej! Vso bol mi razodeni in ves veliki strah in vse upanje, slabotno in omahujoče. Potolažim te, svetujem ti, pomorem...” Nikjer sočutnega srca, z istinito iskrenostjo prosečega “Nagni se k meni” — Nikjer moči, darujoče in žrtvujoče se, bodreče: “Nasloni se name!” — Megla, mrak...
Tako blodijo v megli in v mraku in zaidejo... In vendar so mnogi srečni tudi ob tem, ob svojih zmotah, v megli, na stranpotih, mislite? Kdo trdi to? Pač le tisti, ki iz njihovega smeha ne slišijo joka. tisti, ki ne poznajo njihove moči, v drhtečem hrepenenju in v moreči boli prečutih. v kesanju prejokanih. Tistih, ki ne slišijo kletvic, dvigajočih se iz zastrupljenih src v nemi onemoglosti in v velikem žgočem srdu. Tujino preklinjajo in žalostno svojo pot in zaigrano, prodano življenje. dokler ne ležejo potrti in umro, izgubljeni, pozabljeni.
To so tisti, ki zapuste domovino in zavržejo njeno ljubezen, njene šege in navade in njeno vero. Dvojni brezdomovinci, tujci na vsem svetu, nestalni povsod, nesrečni za vedno ...
Ksaver Meško.
LJUBEZEN DO NARODA JE DOLŽNOST
Ljubezen do lastnega naroda, jezika in domovine ni samo nekakšno naravno nagnjenje, marveč je u r a v n a (m oralna) dolžnost. Človek prejema vzgojo, izomiko in neko družabno stališče najprej po rodbini. Rodbina pa nima tega, kar daje otrokom, sama iz sebe, marveč večinoma od vsega naroda ali še širše družbe. Zato mora biti človek narodu hvaležen in s hvaležnostjo se mora družiti ljubezen in spoštovanje. O vsem tem so vsi naravoslovci edini. Ljubezen, spoštovanje in hvaležnost do domovine, do rodnega jezika,, do domačih navad in socialnih ustanov, do svoje politične skupine, so vzvišene nravne kreposti. Brez njih družabno življenje razpada. Kjer pa žive, poganja bujen napredek in se razvija cvetoče socialno gibanje. Samo po sebi se umeva, da te kreposti ne smejo ostati zgolj občutki, marveč da morajo dejansko napolnjevati um in voljo in se kazati v čvrstem delovanju. Ljubezen, spoštovanje in
hvaležnost naroda ne sinejo biti samo v besedah, marveč tudi v dejanju.
Potemtakem smo glede na narod in narodnost na nrav n i h tleh. Pri narodu nimamo torej samo skupnih lastnosti, marveč na temelju teh lastnosti n r a v n e d o 1 ž n osti in z njimi zvezane pravire. Kar moram, tudi smem. Ker torej moram ljubiti in hvaležno spoštovati svoj narod, svoj jezik, svojo domovino, zato to tudi smem in nihče nima pravire, da bi mi to branil. Z menoj imajo te dolžnosti in iz njih izvirajoče pravire tudi vsi drugi sonarodnjaki. Kakor nas vežejo skupne narodne lastnosti, tako nas spajajo tudi skupne nravne dolžnosti in pravice z ozirom na narod. S tem da izvršujemo svoje nravne dolžnosti do naroda, delujemo v s k u pni s m o t e r. Dolžnosti imamo vsi, a ne izvršujemo jih vsi enako, marveč vsak po svojih zmožnostih in razmerah. Te dolžnosti so naturno pravne. Natura sama jih zahteva in jim daje pravo smer. Za njihovo izvrševanje ni nujno, da bi se jasno umeval pojem naroda. Ljubezen do narodne hiše in vasi, do domačih hribov in dolin, do šeg in navad v domačem kraju, do starih spominov o njegovi prostosti, do ljudi v njem in njihove usode, do pesmi in povesti. ki žive med njimi — vse to je tudi ljubezen do naroda, katero izvršuje nekako nezavestno celo otrok in neuki človek, čigar znanje ne sega preko ozkega domačega okrožja, ki ne pozna vseh krajev, po katerih prebivajo ljudje njegovega rodu, ki živi in umira v tesnem okrožju svoje domačije. Hvaležnost in spoštovanje preveva to ljubezen, ki ni v svojem bistvu in v svojih razmerah prav nič različna od ljubezni zavednega izobraženca, ki s svojim umom obsega vse eini-telje svoje narodnosti.
V narodu imamo torej n r a v n a b i t j a, ki delujejo v skupen smoter,, v splošno korist. Da pa moramo imenovati narod družbo, moramo označiti še oblast. ki ga vodi. Ta oblast ni nič drugega, nego božja oblast, ki se kaže v naturnem zakonu. Ta zakon nam nalaga dolžnosti do naroda in nam veleva ljubezen, hvaležnost in spoštovanje do njega.
Dr. Janez Evang. KVek.
ZAKAJ LJUBIM DOMOVINO?
Domovino ljubim, ker sta se v njej porodila moj oče in moja mati, ker so v njej pokopani dragi mrtveci, po katerih joče mati in katere oče spoštuje^ ker sem sv v njej porodil jaz. ker je domovinsko vse: jezik, ki ga govorim, knjige, s katerimi se vzgajam, brat, sestre, tovariši in narod, v katerem živim krasna priroda okoli mene in vse, kar vidim, kar ljubim, čemur se čudim. Otrok ne more prav čutiti te ljubezni, čutil pa ir bo, ko odraste, ko bo mož, ko bo po dolgi odsotnosti daleč na obzorju ugledal visoke sinje gore svoje domovine, čutil jo bo, ko mu bo nepopisna mehkoba zalivala oko in mu izvabljala iz srca radostne vzklike, čutil jo bo v daljni tuji zemlji kjer ga lio srce vedlo k neznanemu rokodelcu, ki ga je mimogrede cul, da je izpregovoril besedico njegovega jezika, čutil jo bo bolestno in ponosno zaničevalno in rdečica mu bo oblila lica, kadar bo slišal, da sv tujec roga slavni preteklosti junaškega in mučeniškega njegovega naroda, ko bo videl, da teptajo v prah njega najdražje svetinje. Silnejo in še ponosneje pa jo bo čutil tisti dan, ko bo sovražna četa z vojsko pretila njegovi domovini in bo od \ seh strani čul žvenketajoče orožje, ko bo videl, kako hitijo mladeniči v neštevilnih trumah osvojevat domovino.
Kako nebeško radost jo bo čutil, ako bo videl, kako se utrujeni, raztrgani in strašno zdelani polki vračajo v rojstno mesto z zmagovalnim ponosom v očeh in s prestreljenimi zastavami v rokah. Tedaj bo razumel ljubezen do domovine. — Sveta in vzvišena je ta ljubezen.
Miklavčičeva Janja.
IZPOVED
Resnično, domovina, nisem te ljubil kakor cmerav otrok, ki se drži matere za krilo; tudi te nisem ljubil kakor solzuomehkobni vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave, da te skele uboge oči; ljubil sem te s spoznanjem. Videl sem te vso: v nadlogah in grehih, v sramoti in v zmotah, v ponižanju in v bridkosti. Zato sem z žalostjo in s srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat više od vseh tvojih trubadurjev.
Moje delo je knjiga ljubezni. — Odpri jo, domovina. da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti. kar sem imel. Dal sem ti svoje srce in razum, svojo domišljijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje, — kaj' bi ti še dal?	Ivan Cankar.
O NARODNEM PRAVU.
Narodno pravo ni iluzija, temveč ima svojo realno podlago in objektiven razlog, kakor vsako drugo naravno pravo. Tega objektivnega razloga nam je iskati v volji Stvarnikovi, ki nas je ustvaril kot družabna bitja ter obdaril z jezikom, ki naj bi bil socialna vez med nami. Tudi razdvojitev prvotnega jejjika v narodne jezike se je izvršila po božji volji. Kakor imamo ne-odpustno pravo, da ohranimo, gojimo in izpolnjujemo vse, kar smo od Boga prejeli, tako nam nihče ne sme kratiti prava, da si gojimo tudi jezik in z njim narodnost z vsemi njenimi svojinami. Kdor bi hotel to pravo narodu odrekati in kratiti, bi bil krivičen, greši bi proti volji Stvarnikovi. Kratenje narodnih pravic je pravi greh proti pravici. Da bi se narodni zatiralci zavedali tega greha!
X' volji Stvarnikovi biva tedaj objektiven razlog narodnih pravic. Te pravice dajejo vsakemu narodu svobodo, da goji svoj jezik in posebna svojstva ter da se na podlagi teli duševno izomika in izpopolni. Kakor je veji naravno, da poganja in se razrašča iz debla, tako je naravno narodu, da poganja duševni cvet in rast jezika, ki mu je določil početek in bivanje. Svobodo naroda moramo prav tako spoštovati kakor svobodo posameznega človeka. Nedotakljivo in sveto je vsakega človeka pravo, tla odločuje o samem sebi: ali se hoče izomikati in kako. Nihče ga ne sme siliti k omiki, niti k taki omiki, kakršne on noče; nič ne de, da bi bilo zanj koristnejše, ako bi storil, kar in kakor hoče tujec. Korist in celo večno zveličanje človekovo nas nikakor ne opravičuje kratiti mu to, kar mu je Bog dal kot ne-oddatno pravo, cesar mu Bog sam ne krati: svoje volje, narodno, t. j. na podlagi narodnega jezika izomikajo in napredujejo.	Dr- Anton Mahnič.
d ir a v S e a
Dr. France Prešeren
1.
Prijat ’lji obrodile
so trte vinee nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komu najprej veselo zdravico, bratje, črno zapet’ 1 Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovanski svet, brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere!
:i.
V sovražnike z oblakov rodu naj nar, 'ga trešči grom, prost kot jo bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom; naj zdrobe njih roke
si oponc, ki jih še teže!
4.
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo; da oblast in z njo čast
kot prej spet naša bosta last!
6.
Bog živi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov
"iz vas bo strah sovražnikov!
6.
Mladenči, zdaj se pije
Zdravica, vaša, vi naš up;
ljubezen domačije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker zdaj vas
kakor nas
jo srčno branit kliče čas!
7.
žive naj vsi narodi ki hrepene dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak
ne vrag, le sosed bo mejak!
8.
Nazadnje še prijat’lji, ki smo zato se zbrat’li, kozarce zase dvignimo, ki dobro v srcu mislimo; dokaj dni naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
POBRATIMIJA
Naj čuje zemlja in nebo, kar dnes pobratimi pojo!
Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj.
In ko ločitve pride čas, na razne poti žene nas, tu na, pobratim, roko mojo, ti mi podaj desnico svojo,
da srce zvesto kakor zdaj ostalo bode vekomaj.
Beseda dana vez velja, ne zemlje moč, ne moč neba in ne pekla ognjena sila vezi ne bode razrušila, saj srca zvesta kakor zdaj ostala bodo vekomaj!
Simon Jenko.
ZAOBLJUBA
Domovina, zlata mati, naša četa ti je vdana,
Pri zastavi posvečeni te pozdravlja, zate vžgana, Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne, iskra, kot so naši vrelci in kot reke srebro-valne.
Ko pa kdaj bi tvoje skale, stari Triglav, sc razdrle, pa bi naše čete vstale, tebe, Triglav, bi podprle.
Ko pa kdaj bi tvoji vrelci, bistra Soča, useknili, pa bi srčno kri ti v strugo naškropili, natočili.
Dr. Janez Evangelist Krek.
Svobodi je varuške treba, da se ne pobije. Varuška
ji je modrost, varuh pa strah božji.
*
Miza, ki se z molitvijo začne in z molitvijo konča, ne bo stradala.
#
Dve hranilnici si mora deca napraviti: prvo za potrebo večnosti, drugo za silo prihodnjih dni; v prvo dajati v bogajme, v drugo devati zakladne krajcarje.
MOJ DOM
Moj dom je tam, kjer zibelka je Save, moj dom bregovi so deroče Drave, moj dom je tam, kjer teče bistra Soča, po naših zarjah plakajoča.
Moj dom je, kjer strle v nebo planine, a spodaj sladko sanjajo doline, kjer cerkvice pozdravljajo me z grička, v zelenih gajih zvonko poje ptička.
Moj dom je, kjer orjak Triglav kraljuje in Bled ob tihem jezeru vasuje; moj dom zelene morske so obalo kjer naši bratje vstrajajo kot skale.
E. Kovačič.
OJ BODI DOMU ZVEST!
O,j bodi, bodi domu zvest, čeprav ubog je in teptan, iz tuje zemlje daljnih mest domov se vrni domu vdan.
Saj tudi ptič vesel leti v dežel toplejših sončni raj; a le pri nas gnezdi, vali, kjer rojstni zeleni mu kraj.
Simon Gregorčič.
Nesramen mladenič in garjev človek, nesramna deklina in kuhinjska cunja — treba se jih je izogibati.
#
Kdor pridno dela in lakomen ni,
lahko brez vsega bogastva živi.
*
Pred Bogom ni nobenega razločka med Nemcem in Slovencem, vse, ki Mu služijo, ima za ljubo.
Anton Martin Slomšek.
1N1ÄB narodni dom
(Zedinjena Slovenija)
1.
Noš sveti dom bil strt je v prah vsi kamni razmetani; oh, raslo trnje, rasel mah po groblji je teptani.
Plah lazil preko razvalin
je tujcem rob ------ domači sin
in lil solze jo vroče, solze v nebo vpijoče.
2.
Zdaj solze stran! Orodje v dlan! Dom znova vstati mora, oj dom krasan; tako prostran, da bo za vse prostora: za brate naše rodne vse, zapadne in pa vzhodne vse in s severa in juga — to krasna bo zadruga!
3.
Dovolj nam kamnov je pobral sovrag za svoje hrame; odslej pa z naših svetih tal ne enega ne vzame.
Naš kamen slednji nam je svet in čuval ga Slovan bo vnet; naš dom naj z njim sc viša, ne vragov naših hiša!
i.
Pač bo zagnal sovražnik hrum, a kaj nam srd sovraga!
Razum naš bratje, in pogum sovrage vse premaga.
Orodje v desni, v levi meč, svoj dom gradimo se boreč, napadnik mora pasti, naš svetli dom pa vzrasti.
5.
Ne bo nas več tujčin teptal, no tlačil nas krvavo; naš rod bo tu gospodoval, naš jezik, naše pravo.
Pod streho našo tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod, mi tu smo gospodarji in Bog in naši carji!
C.
Dom, skupno bo ognjišče nam in skupno delališče, on skupen bo nanj božji hram in skupno bo branišče.
Le vkup, le vkup kamnarji zdaj, na delo vsi zidarji zdaj, ime si proslavite dom skupni nam zgradite!
7.
Učakal rad bi srečni dan, dan našega združenja, bi zrl, kako en krov prostran čez dom sc ves razpenja.
Naš prapor bi na krov pripel, dom blagoslovil vi vesel:
“Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!’’
Simon Gregorčič.
Simon Gregorčič
DOMOV
Daleč, daleč sem želela, hrepenela svoje dni.
želja se je izpolnila.
Kaj bi dala, da so ni.
Vse cveteče, zlate sreče tam na tujem bilo ni.
Venomer se želja vrača, na domača tla želi.
Kar ga nad sencem nrečudno zapeče:
solnce prodrlo je skozi zemljo’
Z žarki rdečimi ga je oblilo in mu zastrlo pogled hrepeneč?
Z žgočim poljubom duha je odvelo —
Tu je bil človek, zdaj ga ni več-
RUDAR
Tolčejo, tolčejo, kladiva težka,
prah se razsiplje čez čelo, oko. Lučka trepeče in prsi drhtijo: živ se pogreznil je človek v zemljo.
S silo zagnal se je v skale grozečo
z novim zamahom in z mlado močjo.
Truplo negibno na tleh je ostalo
v rudo železno izgublja se kri. V grozi ozračje je zatrepetal ', lučka nemirno slabotno plamti.
Sestra, oj sestrica, v meni se krči,
neme bolesti je polno srce — Plakal bi, jokal bi, jokal za koga 7
Ali zn njega? Ali za me?
SPOMIN
Naj odkrito pišem si prosila vročo —• Ne zahtevaj sestra, kar jo nemogoče.
Se spominjaš ptičke, ki smo jo ujeli, v kletko med cvetlice jo na okno deli.
čakali otroci smo, da bi zapela ona pa je nemo v log zelen strmela.
Drugo jutro mirno v kletki je ležala, tam iz pršec drobnih kri je prikapljala.
Kaj spomin ta vrača v misli se boleče?
Ona mala rana —-joj, kako me peče.
DASTA VICE SE VRAČAJO
“Oj, ve ptice lastavice, kakšno nosite novice?” “Videlo smo Vašo fante; sence so jim šle čez lice!”
“Oj ve ptice lastavice, bolje pravite novice! ” “Godba, vino, deve mlado t-o jim razžarile lice!”
“Ti krdelo lastavie, drugih hočemo novic!”
‘ ‘ Videle smo nove grobe vse brez križev, brez cvetic! ”
ANTONIJA ROŽE,
T U C Q U E G N I E U X,
FRANCIJA
Južnoameriški Indijanci so poznali prelepo, bajno deželo in pravili o nji novodohajajočim španskim conquistadorjem, osvajalcem, in jim slikali to čudovito pokrajino z najbolj čarobnimi barvami kar jih je premogla njihova živahna domišljija. Nekaj posebnega je bilo deželno glavno in prestolno mesto, za čigar ime so kajpak vedeli, čeprav ga niso imenovali povsod enako.. Zabeležena so ostala zlasti imena Paititi Janja, Ciudad de los Cesares, Eldorado, Quivira, I rapalanda itd. Silna bogastva Mehike in Peruja so bila tirava revščina v primeri z neštetimi zakladi teka srečnega mesta. Državni poglavar El Dorado, Zlati ali pravilneje Pozlačeni, je živel v nedopovedljivem bogastvu. X sako jutro se j.' po kopel,ji povaljal po tako finem zlatem prahu, ki se je prijel njegovega telesa, da se je svetil kakor samo sonce. Odtod njegovo ime. žal, da nihče ni vedel prav natančno, kje da se to mesto n aha j ■- Mnogi so je slutili nekje v Patagoniji, drugi v andskih hribih. Nešteto jih je bilo, ki so je iskali, v majhnih gručah, pa tudi v velikih vojskah. Po nečloveških naporih so baje nekateri od daleč že vzrli mogočno mestne obrise, pa so onemogli, prodno so sc mu mogli približati. Nekateri so je baje rjem ni kazalo drugega, kakor da je iščejo, iščejo, iščejo. To našli, pa so od sreče pozabili na povratek. Tako conquistado duševno razpoloženje prvih španskih priseljencev je prav bistveno pripomoglo, na bile razmeroma hitro raziskane ogrom-ne ameriške pokrajine. Seveda je v tem mrzličnem koprnenju kar najnesrečneje končalo na tisoče drznih conquistadorjev. — Zanimivo in žalostno je, da slovenski izseljenci, ki danes prihajajo v Argentino, komaj kaj več vedo o tej daljni deželi. Pa tudi tistim našim ljudem, ki žo po več let živimo v Argentini, je ta ogromna zemlja v našo lastno veliko škodo komaj kaj veliko bolj znana. Saj so pričujoči a r g e n t i s k i filmi prav za prav edini v slovenskem jeziku tiskam se-stavki, ki na svoj poseben prijetno kramljajoči način o njej govorijo, piše pa jih Slovenec s fakultetno izobrazbo, ki zc 25 let živi v tej deželi, jo je vsevprek večkrat prepotoval, in jo zato gotovo prav dobro pozna.
filmi
XXII. FILM: ARGENTINA GRADI CESTE...
(Nadaljevanje.)
Narodno gospodarskega pomena tega ogromnega dela danes niti še ne moremo dovoljno presoditi ter se bo pokazal šele v par letih, ko bodo dograjene še nove ceste in bodo večja naselja prostrane republike povezana med seboj z vencem modernih, od vremena popolnoma neodvisnih cest. Da bo šla roko v roki s tem naglim napredkom prvovrstnega cestnega omrežja tudi okrepitev motorizacije prevoznih sredstev, je samo ob sebi umevno, kajti samo tako je deželi zasiguran poln užitek njenega neizmernega bogastva in velikih gospodarskih naporov zadnjih let.
Cesta preko Rosaria, Santa Fe in Tucumana tvori del bodoče panameriške ceste, ki bo povezala med seboj ves ameriški kontinent. To kar se nam je pred leti zdela utopija, se približuje danes uresničenju. Gotovo ne bo trajalo več ko 7—8 let, pa imamo gotovo cesto, ki se bo začenjala v New Yorku ter končala na Ognjeni zemlji. Severoameričani imajo svoj del že dograjen, Mehikanci ga dovršujejo, druge latinskoameriške republike, Ekvador, Bolivija in Peru so pridno na delu. Da ne govorim o Argentini, ki trenotno hkrati gradi kar več sektorjev vseameriške avtomobilske ceste, na primer ogromno progo vzdolž Patagonije, iz Bahia Blanca do Ognjene zemlje. Kateri bodo hoteli torej za naprej peš ali s konjem iz Argentine v Severno Ameriko, bodo vsekakor že v kratkem imeli na razpolago lepšo
pot, kakor so jo imeli na primer naši rojaki, ki so se prod loti peš napotili v Severno Ameriko pod vodstvom drznega Mirka Vehovca iz Žužemberka na Dolenjskem, in so njihovi glasovi tam nekje v Mehiki popolnoma potihnili, tako da nihče ne ve, kakšna da je končna usoda teh naših fantov, ki so pokazali toliko junaštva in so morali pretrpeti spotoma toliko nadlog. Neki Hrvatje so prišli pred kratkim po isti poti iz Severne Amerike v Argentino, samo da na konjih. Ko so pri dobrih ljudeh v Buenos Airesu, ki so Zelo radodarni za take športne namene, prosili podpore, so kaj zgovorno pravili o silnih težkočah, ki jih je bilo treba spotoma premagati, in katerim da so dorasli samo pravi junaki, kar vsekakor ni prazna hvala marveč mora verjeti vsak, kdor nekoliko pozna Južno in Srednjo Ameriko. Te vrste slava torej te bo za naprej več mogoča. Civilizacija nam jemlje vedno več možnosti, da bi človek slaven postal.
Že zgoraj sem povdaril, kako silnega, komaj dopovedljivega pomena da so bile za Argentino železnice, ki so šele dale veljavo prostranim argentinskim planjavam, katere so bile do tedaj zaradi oddaljenosti od prometnih potov brez vrednosti. Omenil sen:, kako naglo da je rasla cena zemljišč ob novih železniških progah. In sedaj se zdi, da so ceste prevzele velik, če ne pretežen del pomena dosedanjih železnic. Zato sem ravnokar dejal, da še ne moremo presoditi ogromnega narodno-gospo-darskega pomena novih cest, ki jih je začela graditi Argentina
8 toliko vnemo, kakor bi ne bilo nabenega dvoma o modernem akriomu da se danes najboljše obrestuje kapital, ki je vložen v ceste.
Vse to hvalevredno udejstvovanje argentinske vlade nam izpričuje, da se uveljavlja nov tip Argentinca, bolj delavnega, bolj prožnega, bolj velikopoteznega č. la “yankee”. čestitajmo iz dna srca temu lepemu napredku naše nove domovine!
XXIII. FILM: NJEGA NI, NJEGA OD NIKODER NI...
Policijska kronika buenosajreškega velemesta nam je nedavno na kratko razkrila, da je tekom leta 1937 na doslej nepojasnjen način izginilo v tem južnoameriškem Babilonu l-Kil) ljudi.
Ni treba posebno bogate domišljije in ne posebno čuvstvene narave, da se človek zresni ob tej kratki ugotovitvi, da se zamisli in poglobi v te strašne žaloigrc, ki jih povzroča nesreča, revščina, blaznost, zločin in strast.
Tisoč štiristo šestdeset pogrešancev v tako kratkem času, je pretresljiva številka. Saj pomeni, da izginejo v Buenos Airesu vsak dan po štiri človeška bitja brez vsakega sledu. Kdo so ti izgubljenci? Kakšni so? Zakaj so izginili? Kam so se podali? Ta in še mnoga druga vprašanja se vsiljujejo človeku, ki misli, da iz dolgoletne izkušnje od blizu in vsestransko pozna to slepeče južnoameriško velemesto, pa mu še vedno dan za dnem in skoro korak na korak nudi vedno več novih presenečenj. Mesto, ki je zadnja leta urbanistično tako nečuveno napredovalo, sc osnažilo> vsestransko moderniziralo, ki se ponaša s številno, dobro izvežbano, sijajno opremljeno in dobro plačano policijo, kjer bi človek mislil, da gumba ne bo izgubil, če se mu je odtrgal od hlač tam kje v mestnem centru, pa kljub temu ne nudi kaj manj ugodnega pozorišča za najbolj žalostne in umazane človeške drame, kakor vsa druga velika mesta.
Kdo so torej ti izgubljenci? Osemstopetdeset je žensk in šeststodeset moških, šestdeset odstotkov tvorijo v obeh slučajih mladoletniki, ki niso še dosegli 22 let, 38 o|o je odraslih in samo 2 ojo izmed teh izgubljencev računajo, da je blaznežev ali žrtev zločincev.
Kar mora buditi največjo pozornost državnikov, mislecev, zdravnikov, duhovnikov, sodnikov, učiteljev in vseh ljudi, ki so dobre volje, je visoki odstotek mladoletnih v tej žalostni procesiji.
Zakaj izginjajo mladoletniki, mladenke komaj šoli odrasle, zakaj zapuščajo varni krov svojih staršev? Zakaj se mečejo v pustolovščine?
Odgovorov je več. Eden izmed njih je: beda. Beda je primorala mnoge starše, da prezgodaj iščejo gmotno pomoč c d svojih otrok, da jih silijo v vrtinec življenja v dobi, ki bi morala biti posvečena nedolžnosti, igri ter izobrazbi. Tako otroci že prav zgodaj spoznajo grenkobo pičlega dnevnega kruha, pridobljenega z napori, ki njihovim letom nikakor še niso primerni. Tako prezgodaj spoznajo socialno nepravičnost in opazujejo, da so v življenju običajno čednosti ne poplačujejo in strast ne kaznuje, kakor so slišali, ko so bili še prav mladi in kakor bi moralo biti. Mladina, ki si mora sama zaslužiti par pesov, misli, da je sedaj pač navezana sama na sebe, da 80 more izživljati po svoji mili volji, in da je toliko boljše, čim bolj se more emancipirati od staršev, ki jih smatra za svoje izkoriščevalce. Nežne mladenke spoznajo najlažjo pot do lahkega, udobnega, luksuznega življenja. Seveda v svoji neizkušenosti ne pomislijo, da je ta luksus le varljivi videz, ki je v resnici /poln pregrenkega pelina. Ampak nikogar pač nimajo, na kogar bi se naslonili, komur bi zaupali, kogar bi ljubili in ga poslušali, in strast je tako močna in zapeljivost tako rafinirana in toliko je slabih zgledov.
Mnogi beg iz domače hiše je posledica nepremišljenosti staršev, ki pri vsakem družinskem prepiru kažejo otrokom vrata, misleč, da je to najenostavnejša rešitev domačega spora. “Se bo že vrnil, kadar ga bo prisilila lakota,’’ pravijo navadno v tolažbo svoji nerodnosti. Ali ponajvečkrat sc ne vrnejo nikdar več.
Statistika pove, da so redkejši slučaji, čeprav jih seveda tudi ne manjka, ki pa se zdi, da jih mnogi pretiravajo, da se namreč mladoletniki izgubijo iz domače hiše vsled želje po pustolovščinah, o katerih so čitali v ničvrednih romanih in knji £nh • pri 'nas doma so bile zelo znane tako zvane indijanarice — in ob obiskovanju zastarelih severoameriških filmskih predstav, ki pa jih s tem kajpak nikakor nočem zagovarjati ali celo priporočati.
Beda zagrabi često tudi dorasle moške in ženske, ki ima ježo svoja izkustva v življenju. Dolgo so pritiskali kljuke, dneve, tedne, mesece, v hrepenenju po delu, kakoršnemkoli, toliko da
mož preživi ženo, otroke, najbolj ljubljena bitja, da prežene lakoto, zimo, bolezen in smrt. So možje in- žene, ki obupajo ter bežijo, bežijo .. . Samomor je tudi neke vrste beg. Ne mislijo več na soproga, mater, očeta, brate in sestre. Najvažnejše jim je ne biti, in gredo.
Kategoriji beguncev bi hotel pridružiti izpostavljonco. Navadno nežno deco, ki sc je komaj privadila materinega mleka, pa je že odveč v življenju in so jo lastni starši izpostavili na kakem malo obljudenem kraju. Državni zavod ali kaka dobrodelna ustanova za najdenčke jih je sprejela v svoje varstvo. Niso redki izpostavljene!, ki iščejo svoje starše, čim dorastejo. Ker ženska redkokdaj doseže ono gmotno neodvisnost in blagostanje, da bi mislila na pomoč staršem, ki so se ji oddaljili časovno in prostorno, se ženske le redkokdaj spomnijo na take svoje nesrečne starše. Pogovor z najdenčki in najdenkami je običajno zelo žalosten. Saj res ne morejo prav spoštovati, ceniti in ljubiti svojih staršev, ki so jim povzročili toliko hudega.
Med izginulimi mladenkami je zlasti velik odstotek služkinj, ki so iz Evrope ali iz raznih argentinskih provinc prišle v Buenos Aires, da tu najdejo dela. Domišljujejo si, da Jih gospodarji izkoriščajo, pa začno iskati svojo rešitev v begu. . . skoro vedno padejo v roke najostudnejšim trgovcem in izkoriščevalcem, katerim postanejo prav v kratkem brezpravne sužnje, sc jim običajno ne morejo iztrgati nikdar več, in duševno in telesno naglo propadajo bolj in bolj.
Argentinske blaznice bi zaslužilo posebno poglavje, ki morda pride svojčas na vrsto. Nedavno mi je pravil gospod izseljenski duhovnik Kastelic, da je našel samo v troh večjih umobolnicah v mestu Buenos Aires in bližnji okolici okrog 150 hrvat-skih in slovenskih utnobolnikov! Uinobolnost je bolezen, ki zavzema vedno večji obseg. Zdravniki posebno dolžijo svetovno vojno, da se je tako razpasla. Vsi priznavajo, da je posebno pogostna med tujimi naseljenci. Argentinska policijska statistika navaja sicer samo majhen odstotek nepojasnjivo izginulih umo-bolnikov, kar je lahko razumljivo. če pa so nekateri v domovini’ živeči izgubili vsako sled za kakim svojcem v Argentini, ki bi ga hoteli najti na vsak način, pa naj nikar ne zanemarijo iskanja v to smer čeprav nikakor nočem reči, da niso vzroki te vrste bega iz kroga svojih domačih običajno povsem drugi, še vse bolj žalostni. Policija ne vodi nad temi nesrečniki nobene evidenco. Njena statistika obsega samo tiste, ki so jih ji v določenem času, kmalu po begu iz domače hiše, njihovi svojci kot begunce priglasili, katere je iskala, pa jih ni mogla najti. V' resnici je torej beguncev mnogo več.
Kam izginjajo ti nesrečneži, vsaj tisti, ki' so ostali pri življenju?
Argentina je velika, še vedno so nenaseljene velike argentinske pokrajine. Svojčas so bežali najraje na skoraj nenaseljeni jug, kateri so mislili, da se jim je treba umakniti ožji in širši javnosti.
Danes je beg iz družbe še bolj enostaven. Kdor se hoče umakniti znanim ljudem, ni treba, da beži iz Buenos Airesa. l*i a v lahko se je skriti v samem mestu Buenos Aires. Saj sto že bili kakšen večer na ulici Floridi. Bolj po sili razmer kakor vsled policijskih odredb je ta razkošna buenosajreška cesta vsak večer zaprta za vozovni promet. To je buenosajreško večerno šetališče, kjer se večer za večerom dobesedno zbira več ljudi, kakor jo mravelj na mravljišču. In vendar morete biti sredi te gneče bolj tuj, veliko volj sam kakor v najzapuščenejši slovenski gorski vasici ali celo kakor na najbolj zavrženi argentinski poljedelski čakri, kjer so ljudje prav zato, ker jih je malo, tako temeljito poznajo med seboj. Nihče se za vas ne zmeni, takorekoč nihče vas ne opazi. Ali tudi na stanovanju, če je hiša količkaj večja, se stanovalci že ne pozdravljajo in niti ne poznajo več med seboj. Prav do pred nekaterimi tedni vas ni nihče vprašal ne kdo ne kaj ne od kod ne čemu če ste si hoteli najeti sobico, samo da ste pravočasno plačali najemnino. Argentina še danes ne pozna obvezne policijske evidence, kakor na primer evropsko države. Samo'po sebi jo razumljivo, da je v takem mestu izginiti prav lahko, posebno če je tako neizmerno veliko, tako razsežno in če so si meščani na vse načine tako tuji med seboj in na vse načine tako različni.
S temi kratkimi vrsticami nikakor nisem hotel naslikati celotne galerije ljudi, ki se dan za dnem izgubljajo, ki izginevajo. Posebno sem popolnoma prezrl tiste, ki izginevajo vsled zločinov. Tudi njim bo treba posvetiti poseben film. Hotel sem samo povdariti nečuveno dejstvo, da v Buenos Airesu po policijskih poročilih neznano kam izginejo vsak dan po štiri osebe, v resnici pa seveda mnogo več, in izročiti sem želel nekatere vzroke teh begov —- med njimi so tudi Slovenci! — v premislek izseljencem in domovini, kar se mi zdi, da ne bo povsem brez koristi.	Franc Dalibor, Buenos Aires.
1.
Od Ljubljano se poslavlja s potniki dolenjski vlak, belo mesto ga pozdravlja in nad njim mogočni grad.
2.
Mimo rakovnigke cerkve že sopiha in hiti, kjer Marija Pomočnica milosti ljudem deli.
3.
Lavrica je že za nami, tudi mala Škofljica; tja v Kočevje ena cesta pelje is Grosupljega
4.
skozi Ribnico vseznano, kjer doma je lončen bas in po širnem božjem svetu, od ondot njegov gre glas.
5.
A naš cilj jo dalje, dalje, Novo mesto naša smer, mimo Mlačevega, Žalne, Višnje gore pelje tir.
6.
Tam so polža priklenili na razpadajoči grad, smučkarjem so dom zgradili, vsak se zdaj tam vstavi rad.
i
7.
in če vtegne, peš na hribček gre z imenom Polževo, dušo na telo priveže: ti postrežejo lepo
8.
v novem gorskem zavetišču kjer kraljuje Sveti Duh, se navžiješ in nagledaš.
Jc prijeten zraka vzduh,
9.
a še lepši, bolj prijeten in bolj slaven je razgled od ondot na ves dolenjski rodovitni njivski svet.
18.
Levo dvigajo se grički, desno se odpre ravan.
Ne bo dolgo, ko zapaziš sivi Stiski samostan.
11.
Osem sto let, dolga doba: štiri in dvajset je rodov tod hodilo in minilo naših dedov in sinov.
12.
menjale so vrste naglo, drug za drugim so zemljo pognojila trupla trudna; zdaj nevzdramni sen spijo.
13.
Vihre so obiskovale preizkušale naš rod, zbirali so se sovragi in hodili od povsod.
14.
da bi našo kri zatrli, da uničili ime, da slovensko govorico spravili bi iz zemlje,
15.
da izropali domove in požgali nam vaši drli tod so Turki divji i.: hrvaške sem strani.
16.
Vse te divje vihre gledal in doživljal samostan, bil porušen, spet sezidan, trikrat vstal je razdejan.
17.
Grajski valpti svoje biče, so graščaki svojo pest dvigali nad dedov hrbte; Danes vse to jo povest,
12.
zgodovina davna, tožna ki se ne povrne več, ki ji- samostan in našo dede tepla zlo, preveč.
12.
Luter, kriva vera> boji za slovensko čisto vest — samostan in narod veri je ostal očetov zvest.
20.
Tujo vi ide so grozile odnaroditi naš rod.
A sc zaman. Ostal nezmagan samostan je, svoj gospod
21.
narod naš ostal na zemlji je slovenski, vekomaj tu ostane, a preteklih časov več ne bo nazaj.
Po pravici knjig četvero hvali stiski samostan, bil je kakor oče, mati, za vso to dolenjsko stran.
Zadnja leta spet življenje mlado v njem zaplalo je, oživeli so zidovi in meniško celice,
24.
vsi so potniki prevzeti, ko njih pesmi slišijo, s tisočletnimi spevi svoje misli družijo
25.
in jih hkrati s patri Bogu večnemu pošiljajo, sebe in svoj rod slovenski v varstvo mu izročajo.
26.
In potem ogromno kaščo samostansko Vam odpro in dobrote za vse lačne in za žejno iz. nje vro.
27.
Kdo preštel bo siromake vse, ki stiski samostan jim nasitil je telesa, ni pozabil dušnih ran!
28.
Pucelj, zgodovinar slavni, ta zgovorni je menih zgodovino tudi pisal.
Sam zdaj v grobu spava tih,
Na Dolenjskem je moje srce
rr--	---^--------------
29
mi pa dobre stare čase čaramo si pred oči iz njegovih knjig, ki danes mirno v tihem grobu spi.
35.
mislite zdravili'."'noge, uradnike, priii^M umne kmetov'!'!1'*Mke, ki dolenjsko ti 6ji>
32.
Vsak dan spet pojo menihi v zboru Bogu hvalnico vboge, potnike gostijo, ki v to kraje pribite.
30.
Slavna stiška zgodovina, rojstvo, rast, in spet propad, v naših dušah se vrstijo, nam razlaga jih opat
31.
ali drugi izmed patrov, zraven opozarja rad: vse na svetu hitro mine, je brž konec naših nad,
32.
večna večnost je edina neminljiva; večni Bog bo bogato plačal tamkaj dobra dela naših rok.
33.
Naše staroslavne šole delavni profesorji in učenci pridni, verni, tujci, naši, plemiči
ou. ■ umnejo obdetoy so učili in src? , dedom našim f *a6li z njimi vesel1™ :
3/.	, |
žalovali, rado'® in živeli, umit»1, in zato po vsfjL ki se v srce zaš0 1
46.
In v teh mislih že postaja stiska naglo bliža se, dobrega pol pota naglo, kar smeje minilo je.
41.
Stična! kliče nam sprevodnik. Hitre, zdaj izstopimo, z avtom v Krško se dolino prek polja napotimo.
42.
Že smo na Muljavi zali. Cerkvica pozdravlja nas. Vstopimo. Altar bogati vodi misli v stari čas.
43.
Pesem poje, kako Turki so divjali svojo dni in kako morili, klali prelivali našo kri.
34.
in tlačanov bedni sini, ki od daleč, od povsod so obetajočih mnogo sem prišli iskat dobrot,
oo.
vsi že zdavnaj ' ^6irli: rod za rodom 56 g 8'i h svojemu oč?16, 'i?", da jim plačo r8S *'
44.
Ljudstvo se je zbralo v cerke\, prav v to malo cerkvico, so borilo in molilo, da bi bilo rešeno.
Suha Krajina, kamor », ü današnji pesnik Duhovnega življenja. *«mljepisua karta * .6>v0 pesem še bolj ponazori. Ravno tako pričujoče slike, «• ^ivi iz krajev,
tod.
Po vsem svetli so sc razšli, da su preživijo. Tudi med nami v Argentini jih živi precej. V Severni Ameriki imajo svoja posebna društva Računajoč tudi v tujini rojene sinove izseijenncev, ima marsikatera občina ali župnija teli krajev več svojih sinov na tujem kakor doma Kljub temu so tudi ti naši kraji prav lepi. Slovenski skupnosti so dali razmeroma več ličnih narodnih delavcev, kakor marsikatero ge bogatejše pokrajine. Zlasti pa je bogata,
ui.,,vc= «««-m I, '1 iz. Krajev, ki jih srečujemo v pesmi. Suha Kraji11-’.j. ;1 ( da svoje ime vsled pomanjkanja vode. k sled kras ^ ^1 Sc izgublja namreč voda v zemljo
Z<\i' v ' i Površino t6če naprej. So kraji, kjer ^uSaju velike suše po dve, tri, štiri uro ' živeti vodo ne samo za pijačo ljudem in marveč tudi vso za gospodinjstvo . 'rpbno vodo. Prav te zadnje tedne so . \ Začeli delati v bližini Zagradca, ki je na naši zemljepisni karti dobro viden, velik vodovod, ki naj bi namakal vse te suhe kraje. fj7oit\ Ta pokrajina jo eden od najrevnejših delov slo-
vensko zemlje. Radi tega so jih je moralo izred-veliko izseliti od
dr» „ čif v
še ne dovolj raziskana zgodovina in prazgodovin9 ^ Me čeprav revne, vendar ljube slovenske pokrajinn^^l)i 1 a
že v najstarejših zgodovinskih, in celo že v Fr' časih razmeroma gosto naseljena. Saj je gosp0.“ jg j - -župnik v Šmihelu pri Žužemberku, našel celo a-]Bl!lsov> še niso poznali brona ali železa. To je torej vse» ■ zanimiva zemlja.
It- Xin»kih P'j Zupanc,
ko ljudje
45.
Glej pomoč! Sršenov gnezdo so odpre in vsi besni vsujejo se v Turke hude: dobro so jih zdelali.
40.
Jurčičeva rojstna hiša vabi Te da počastiš slavnega moža Slovenca, se vsaj malo oddolžiš
47.
za premnoge lepe knjige,
"ki si jih tako rad bral, jih je Jurčič iz Muljave nam Slovencem v roke dal.
48.
Iz gozdov na Krško polje z avtom se pripeljemo, cerkev romarsko na Krki pred seboj zagledamo.
Aj, pozdravljena ti cerkev, aj, pozdravljen krški zvon! Daj, mogočno spet zazvoni vso pozovi nas na dom!
56.
Sveti Kozmijani, zdravja, zdravja prosimo lepo,
Vas za sebe in za svoje, i za dušo i telo.
51.
Lop je svet, narava krasna, delo umnih božjih rok, cvetka, zver, žival domača, lahkokrili ptičji rod.
52.
ljubki hribi in doline, njive, pota in cestč, hiše, kočice, vasice — mimo naša vožnja gre —
53.
vse razveseli človeka in mu razvedri duha: tod lepota starodavna in sedanja je doma.
54.
So prijazni kmetovalci, ki ob poti delajo, trudijo se in potijo, radi vmes zapojejo.
55.
Znamenja ob poti, cerkve, daljni Korinj, hrib in grad, aj, kako vas vodno znova gledam, občudujem rad.
56.
Aj. slovenska zemlja naša, kakšen čudoviti kras je razlit čez tvoje trate, selo, mesto, trg in vas!
5 ?.
Vendar: lepša čuda skriva, pravjo, tajno morsko dno, a največja zakopana so globoko pod zemljo.
52.
Svet kapnikov, jezer, slapov in skrivnostni svet duhov jamskih, svet človeških ribic, pračlovcških svet domov.
59.
Vrata v ta skrivnostno mesta so odprta malokje; kar na Krko, kogar mika gledat vse krasote te.
66.
Iz teh krajev reka Krka v beli dan veselo vre, c, skrivnosti mnoge hrani, niso vse za vas, ljudje!
61.
Proti vzhodu cesta vije med gozdovi, polji se, poti Krka se privije, zvesto dalje spremlja Te.
62.
Tam v Zagradcu bistro vodo hočejo zajeti si, da je preko Suho Krajno piovsod napeljali bi.
63.
Elektrarne že imajo, drago jo prodajajo luč umetno, Suhokranjci je plačvat ne morejo.
64.
če ne bo cenejša voda Suha Krajna kamnata, bo pustila, da ostala bo v Zagradcu i voda.
63.
Vendar tega ni sc bati: preuvidevni gospodar doktor Marko ban Natlačen zauzel se jo za stvar.
66.
Vinorodna je Vipavska nam poslala ga, moža bistre glave, pridne roke in odprtega srca.
6?.
Kar obljubljala so leta in odlašala vsekdar, kar smo bali se: nikoli to no bo gotova stvar,
68.
to sc zdaj uresničuje, sam presvetli gospod ban j - lopato prvi vsadil na veselili upov dan.
69.
ko so dela se začela, suhokranjski vodovod je začel iz sanj vstajati, blagoslovil je Gospod
76.
prva dela: trume ljudstva so se zbralo na tan dan od povsod v Zagradec srečni, žužemberški je dekan
Vsaj po imenu pozna vsak Slovenec Postojnsko jamo. Kateri so jo obiskali, sc ne morejo načuditi podzemeljski lepoti, ki jo nudi kraški svet. Podobnih jam je vse polno tudi po krajih, po katerih nas vodi pesnik.
71.
Karol Gnidovec poprosil za pomoč sveto nebo, z njim je množica klečeča klicala srčno, gorko,
72.
naj Gospod Bog blagoslavlja vedno vso dolejnsko stran naj nesreče vse obvarje kraje vse in vsaki stan,
73.
Da ne bodo pozabili do vseh koncev svojih dni bana svojega, so zbrani javno obljubili vsi .
74.
in dobrotnikom vsem drugim vedno bodo dali čast, ki so spomnili se Krajne brž ko’ so dobili oblast.
.70.
Kaj bi storili otroci od veselja no vedo; brž vesele te novice v Argentino pišejo.
70.
Desno v breg se cesta vije, morda Ti Ambrus jo znan? Zdi se: s travniki in polji vred je s kamna izklesan.
7!.
Iz Ambrusa prideš v Zvirče, pod župnije hinjsko zvon, v Suho Krajino središče, morda tamkaj jo Tvoj dom?
74.
Mi Zagradec zapustimo in hitimo daljo spet gledati, kako je krasen tam ob reki Krki svet.
79.
Levo Straža, hrib, so dviga, na njem vidiš danes še, kako todi vbogo ljudstvo svojčas jo trpelo že.
80.
Tu grmado so stražili, jo zažgali, ko Turčin prihrumel jo po dolini, zvon za njo zavpil je z lin,
81.
ljudstvo jo zatrepetalo, sc poskrilo pod zemljo v kraško skalnato votline, ali sv jv v cerkvico
84.
brž zateklo, tam molilo, so branilo, na nebo bolj ko nase v strašni stiski verno jo zaupalo.
83.
To so bili strašni časi.
O, premnogo bolečin jo izkusil rod slovenski, rod slovenski, rod trpin
8-1,
pieko sto in sto let dolgih, kar po krajih teh živi. moli, poje, ljubi, kolne, umira, znova so rodi.
85.
Z zemlje te je gori zrastel, zemlja ga redi, živi, kadar umrje, mrtvo truplo spet to zemljo pognoji.
8 d.
Sveta je zato ta zemlja, draga vsaka njena ped; daj, pobožno po njej hodi, iz to zemljo si bil vzet!
s;.
Tam na desnem bregu Krke dviga vitek so zvonik, v vas pa cesta kakor kača vije se. Kje smo, vodnik?
84.
To Šmihel je, vas in fara z lepo novo cerkvijo, sveti Mihael ir. Ana hudega ju varjejo.
89.
Tod so Klečet, vas Dešeča, Tržen in Plešivica,
Sveta Mreta in Poljane, in že preje vas Draška.
90.
Kakor piščeta krog koklje so Vam zbrane te vasi, vse prisluhnejo pobožno, ko v Šmihelu zazvoni.
91.
Tisoče iz teh se krajev v tuja mesta jo razšlo; so gotovo vsi veseli, ko to pesmico bero.
92.
Dvakrat nova cesta, šola, cerkev, nov betonski most, .pričajo duha, podjetnost, novo delavno mladost.
93.
dom gasilski, močna četa, in moderna nova peč za sušenje sadja, šunke, ustanov še drugih več
94.
govore: Šmihel ustaja, v novo slavo so budi, ko je spal pokojno spanje dolge čase, mnoge dni.
9ii.
Da jo bilo tod drugače v davnih časih, svojo dni, govore izkopanine, rimske, keltske, pradavni.
90.
Tod je zidal svoje stavbo neki Vibius, Rimljan, kraj ta Keltom, pračloveku bil jo znan in ljub, iskan.
9/.
Mnoge romajo zdaj misli iz tujine v te vasi, mi mladost spomin šo solze v tujem vabi iz oči.
98.
Da, izseljeni Šmihelci, nič nas no pozabite, često se nas spominjajte, in pa: Kaj nam pošljite!
99.
Zlasti zdaj, ko strašna toča obiskala je ta kraj s strašno šibo pokorila kot ne pomni se dozdaj
ICO.
in ko malo prejo griža je morila te ljudi, ji Korenčan, naš učitelj pesmico v spomin zloži.
101.
Kaj spet dalje tam na gričk i strmem belo se blišči? Cerkev spet! Zvonika dva sta priči, da ponosna si!
102.
Blagovestnika te zemlje, Šmohor ino Fortunat v davnih časih sta hodila krajo to obiskovat.
103.
Zvolita si prav ta hribček, tu imeti cerkvico zaželita, hrepenita, jima jo postavijo.
104.
S hribčka zdaj po vsej dolini neumorno, skrbno zro gospod tehant in svetnika, če farani slušajo,
105.
nauke, zlato opomine, zanjo se kaj menijo, ali hodijo po stopnjah, ki v nebesa peljejo?
104.
Kakor plaha golobica, kakor skrušen in skesan vernik, stisnil so je h gričku kakor bi bil ves udan
Novi most če/ Krko
107.
trg ponosni žužemberški. sivi žužemberški grad; pod njim Krka pesem poje, večno pesem pojo slap.
103.
“Panta rej vse teče”, pra\i slap in sivi, temni g:ad,
“se spreminja, raste gine,’’ bravee ti, in jaz enkrat
109.
so prelila bova v večnost.
O, da spal bi vsaj doma dolgo spanje, dokler tromba ne zbudi nas iz neba.
119.
Nemi grad razpadajoči, velik ti si učenik!
Nauk tvoj bodi nam po svetu skoz življenje zvest vodnik'
111.
Toda pusti težke misli, naš prijatelj in vodnik, stopiva na griček, v cerkev, dvigniva se prav v zvonik*
112.
Vrzi zdaj pogled tvoj bistri, potnik moj, na vso strani in priznaj mi prav odkrito: Lepših krajev pa res ni!
113.
Z gričkov cerkvice prijazne te povsod pozdravljajo, v sončnih žarkih se valovi reke Krke kopljejo.
111.
Proti jugu so pragozdi, Auersperga kneza last, kjer jeleni in medvedi in volkovi vso oblast
115.
še današnje dni vršijo, kjer je pravi lovski raj ki zastonj drugod želijo mnogi ga ljudje nazaj.
11(5.
In vinogradi bogati od povsod to vabijo, zidanico belo vinca, cvička Ti ponujajo.
117.
In vasice male, ljube se prijazno smejejo in sinove, hčere svoje v dom očetni vabijo.
118.
v Argentino, na Francosko v Severno Ameriko potom pesmice te skromne srčno jih pozdravljajo.
119.
Dalje vije se ob Krki bela cesta v novi svet.
Kam na levo pelje cesta? Moj vodnik, povej mi spet!
120.
V Ajdovec, ki ga Trojica najsvetejša varuje.
Spotoma se Boršt, gorica, kaže potniku smeje
121.
in ga vabi: daj, prijatelj, v kterem hramu vstavi se, saj smo med seboj domači, mi dolenjski smo ljudje,
122.
vina radi piti damo, žejne vse napajamo, zapojemo, zaigramo ino še zarajamo.
123.
Brat, povej mi, kje na svetu lepšo zemljo boš dobil, toliko po gričkih cerkvic in še boljših kje ljudi?
124.
Domovina moja krasna noč in dan mi vro solzč, ko v tujini mislim nate, kadar tebe spomnim sc!
125.
In domov poroma misel Kjo sto oče, mati, brat, sestre, znanci, povprašuje, zopet bi vas videl rad!
125.
Rad bi na domače trate, v nograd, njivo, na polje; vsak posamezen spominček mi razveseli srce.
127.
Lepo krajev so navade, dobri tam žive ljudje . .. Aj, spomin^ živahen bodi, daj, veseli mi srce!
128.
Daj, spomin, živahen bodi, živo vtisni mi zavest, da teh krajev, sin te zemlje, vedno ji ostanem zvest!
-BOŽIDAR ERJAVEC, LJUBLJANA
Šmihel pri Žužemberku, ena izmed župnij, ki imajo, računajoč tudi sinove izseljencev, več svojih župljanov na tujem kakor doma.
Lepa VSdla
Lepa Vida je pri morju stala.
Tam na prodi si petnice prala.
Crn zamör’c po sivem morju pride, Barko vstavi, praša lepe Vide:
Kaj da, Vida! nisi tak’ rudeča, Tak' rudeča nisi, tak cveteča, Kakor ti si prve" leta bila ”
Vida lepa je odgovorila:
“Kak' bi b’la rudeča in cveteča, Ker zadela mene je nesreča!
Oh, doma je bolno moje dete, Poslušala sem neumne svete, Omožila sem se, starca vzela Malokdaj sem, srotica, vesela.
Bo'no dete cel' dan prejokuje,
C elo dolgo noč mož prekašljuje!” črn zamör’c ji reče ino pravi:
“če doma jim dobro ni, žerjavi Se čez morje vzdignejo; ti z mano Pojdi srčno si ozdraavit rano.— Kaj ti pravim, po-te, Vida zala! Je kraljica španska me poslala, Ji dojiti mladega kraljica,
Sinka njen’ga. mlad’ga cesarica. Ga dojila boš ino zibala,
Pest’vala, mu post’ljo postiljala,
Da zaspi, mu lepe pesmi pela,
Huj'ga dela tam ne bo imela.’’
V barko lepa Vida je stopila;
Al’ ko sta od kraja' odtegnila..
Ko je barka že po morju tekla,
Sc zjokala Vida je in rekla:
“Oh, sirota vboga, kaj sem st’ril?. * Oh, komu sem jaz doma pustila Dete moje, sinka nebogljen’ga,
Moža moj’ga z leti obložen’ga!"
Ko pretekle so b’le tri nedelje,
Jo h kraljici črn’ zamork pripelje. -— Zgodaj lepa Vida je ustala,
Tam pri oknu sonce je čakala,
Potolažit’ žalost ne’zrečeno Poprašala sonce je rumeno:
“Sonce, žarki sonca! vi povejte..
Kaj moj. sinek dela, bolno dete?”
“Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev’ci so držali,
In tvoj stari mož je šel o3 hiše,
Se po morji vozi, tebe iše,
Tebe iše in se grozno joka,
Od bridkosti njemu srce poka."
Ko na večer pride luna bleda,
Lepa Vida spet pri okni gleda,
Da b’ si srčno žalost ohladila,
Bledo luno je ogovorila:
“Luna! žarki lune! vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete?" —
Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali ?
Dan’s so vbogo s’roto pokopali,
Ino oča tvoj je šel od hiše,
Se po morji vozi, tebe iše,
Tebe iše, se po Tebi joka,
Od bridkosti njemu srce poka."
Vida lepa se zajoka huje.
K nji kraljica pride, jo sprašuje:
“Kaj se tebi. Vida! je zgodilo,
Da tak’ silno jokaš in tak’ milo?"
Je kraljici rekla Vida zala:
“Kak’ b; s’rota vboga ne jokala!
Ko pri okni zlato sem posödo Pomivala, mi je padlo v vodo,
Je iz okna padla mi visoc’ga Kup’ca zlata v dno morja g'ibboc’ga.” Jo tolaži, reče ji kraljica:
“Jenjaj jokat’ in močiti lica!
Drugo kup’co zlato bom kupila,
Te pri kralji bom izgovorila:
Id’, kraljiča doji, moj’ga sina,
Da te mine tvoja bolečina.”
Res kraljica kup’co je kupila,
Res pri kralji jo je ’zgovorila:
Vida vsak dan je pri okni stala,
Se po sinku, oču, mož’ jokala.
Slovenska narodna pesem
Iz dnevnika nadškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča,
bivšega škofa ljubljanskega
29. septembra 1918.
V petek sem dobil dolgo svarilno pismo od Hussareka, ministrskega predsednika. Opisuje nevarnost jugoslovanskega vprašanja, ki se razvija v pravcu, ki je Avstriji sovražen. Očita mi moj nastop v tem oziru, očita sovražnost do Nemcev in naroča, naj se umaknem v ozadje in naj od sedaj korektno postopam .. . Danes sem mu primerno odgovoril in med drugim tako-lc zapisal: Bes, v mnogih krogih slovenskih in hrvaških se razvija in hitro širi pravec, ki Avstrije več ne poudarja, da, celo pra-vec ki od Avstrije odvrača. Toda, kdo je temu kriv? Povem odkrito, da centralne vlade na Dunaju in v Budimpešti. Kakor so te vzgoje vzgojile iredento, tako odbijajo sedaj od sebe Ju-

-
škof dr. Anton Bonaventura Jeglič
goslovane, ker se ne ozirajo na njihov klic po pravici, pa jih preganjajo, tlačijo in jim groze za prihodnost. Ni čuda, ako se odvračajo od države, ki jim je krivična . .. Sedanji nastop dunajske vlade je Avstriji škodljiv in pelje v njen pogin.
16. oktober 1918.
Strašne grozote se vrše po svetu. Nemčija pobita, njeni vojaki se hitro umikajo pred vojaki antante. Angleži so zasedli Palestino in Sirijo do Beiruta in Damaska. Bolgarija je kapitulirala. Avstrijske in nemške čete beže iz Maeedonije in Albanije, antantine se hitro dalje pomikajo, že so severno od Niša
Kaj pa Avstrija? Zdi se, da razpada. Poljaki imajo že \lado v Varšavi. Čehi nočejo ne Avstrije, ne monarhije, že'agitirajo za republiko. Nemci hočejo pravico samoodločbe, svojo državo, in sicer nekateri pod Habsburžani, drugi pa hočejo zvezo z Nemčijo, kot z zvezno državo. Madžari se pripravljajo za popolno samostojnost. V Jugoslaviji je pa takole: zagotovljena je, le to se ne ve. če jo dobimo v Avstriji, ali zunaj Avstrije. Naši slovenski politični krogi nagibajo na protiavstrijsko rešitev. Vendar parola vodilnih krogov je: nobene državnopravne izjave, čakajmo rešitve na mirovnem kongresu, kakor zahteva ena Wilsonovih točk, ki jih je avstrijska vlada sprejela. Ako bo rešitev protiavstrijska, bomo v Jugoslaviji vsi Slovani na jugu, tudi Srbijanci in Črnogorci. — Moj Bog, kaj bo? Prihodnji meseci bodo strašni, izpremenili bodo obličje naše stare Evrope.
22. oktobra 1918.
Avstrije ni več. Poljaki so prideljeni Poljski. Čehi se nič več ne prištevajo Avstriji, Madžari so te dni razglasili personalno unijo, in Jugoslovani hočejo imeti samostojno, neodvisno državo.”
V Zagrebu so zasnovali ‘‘Narodno veče”, ki pooblaščeno
od vseh narodnih strank in skupin prevzame vrhovno in izključno vodstvo narodne politike. Izdali so dno 19. oktobra ‘‘Proglas na jugoslovanski narod”: za Slovence, Hrvate in Srbe zahtevajo suvereno državo po načelih politične in ekonomske demokracije; na mirovni konferenci hočejo biti zastopani po svojih posebnih odposlancih, cesarski manifest in slične rešitve odklanjajo, drugim na istem teritoriju obetajo svoboden razvoj, zunanjim prost pristop do morja. Načelnik tega veča je dr. Korošec.
Ta proglas Avstrije ne omenja, vendar iz konteksta se razvidi, da govore o državi zunaj Avstrije, da na Avstrijo večne mislijo.
23. oktober 1918.
Ravnokar je bil pri meni deželni predsednik, grof Attems. Želel je, naj izdam duhovnikom pastirski list, v katerem naj povdarim, da sem še vedno za Avstrijo. Odgovoril sem, da sem na istem stališču s cesarjem, ki je priznal točke Wilsonove in je vso zadevo njemu izročil; pravca protiavstrijskega so pač krive centralne vlade.
27. oktober 1918.
Te dni je deželni glavar Šušteršič sklical sejo deželnega odbora. Predložil je izjavo, da deželni odbor prizna ‘‘Narodno veče”, njegovo oblast in njegov manifest; odbor naj samo posle vodi in varuje deželno premoženje, dokler ga ne izroči novi vladi; v njegovem imenu naj vodi posle dr. Triller. Z dr. Šušteršičem je vse referate odložil tudi dr. Lampe. Par dni pozneje se je z ženo odpeljal v autu na Dunaj, od koder se ne' vrne več.
29. oktober 1918.
Danes se je vršila lepa manifestacija za Jugoslavijo. Obhod se je pomikal po mestnih ulicah. Najlepši red. Orli in sokoli v uniformah. Nebroj deklet v krasnih narodnih nošah. Mnogo društev. Precej voz z navdušenim ljudstvom. Vsa šolska mladina. Velika truma socialdemokratov.
Ustavili so se pred dvorcem. Na balkonu sem- bil jaz, župan, deželni in državni poslanci, tudi nekaj drugih odličnjakov. Mene sc povabile vse tri stranke, naj pridem in nagovorim ljudstvo. Sklenili so, da spodaj izmed ljudstva ne sme nikdo govorili prepovedali so privatne konventikle in tudi nameravano veselico. Prizadevali so si, da bi onemogočili vsakršen neljub in škodljiv izgred.
Ljudstvo se je po obhodu uredilo na velikanskem trgu pred dvorcem. Ves trg od nun do filharmonije je bil natlačen. Krasen pogled posebno na skupino v narodnih nošah!
Z balkona so govorili gg.: Hribar, dr. Lovro Pogačnik, Triller, častnik Rostohar, socialdemokrat Kopač, župan Tavčar in nazadnje še jaz. Govoril sem takole:
‘‘Klišku glave, približuje se Vaše odrešenje! Da, izpolnjuje se to, kar smo dolgo časa in po pravici želeli; približuje se čas, ko bomo sami svoji v prekrasni Jugoslaviji. Ko se te osvoboditve veselimo, zahvalimo se božji Previdnosti, ki je v
Nadškof dr, Anton Bonaventura Jeglič na misijonskem zborovanju v Grobljah pri Kamniku, malo dni pred njegovo smrtjo. Na njegovi desnici minister dr. Krek, na njegovi levici in v ozadju ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in beograjski nadškof dr. Josip Ujčič.
svoji vsemogočnosti strašne dogodke nenadoma in nepričakovano zasukala tako, da se bo po navodilu papeža Benedikta XV. tudi malim narodom priznala in podelila popolna pravica. — V naših rokah je rihodnji ugodni ali neugodni razvoj Jugoslavije. Ako jo bomo zidali na trdnem temelju strahu božjega_ na trdi skali naravne pravičnosti in krščanske ljubezni, bo stala trdno, ne bodo je omajali niti najbolj besni viharji. Ako bi jo pa Zidali na človeških strasteh, na grdi sebičnosti in krivičnosti, zidali in urejali 'brez Boga, bo postavljena na pesek in sovražni viharji jo bodo porušili in podrtija bo strašna. — Toda, oh ne tako, ne! Ampak modrost možja naj razsvetli one, ki imajo odgovorno vlogo sezidati Jugoslavijo, da jo bodo utemeljili in uredili tako, da bo živela, se krepko razvijala, se lepo razcvetelo in postala dobra mati veselega, zdravega, srečnega jugoslovanskega rodu. Bog čuvaj in ohrani našo Jugoslavijo! Jugoslavija naj živi!”
Ljudstvo je vsem govornikom izkazovalo burne ovacije. Začelo se je razhajati. Bed je bil vzoren. Kakor so trume prikorakale. tako so tudi mirno odkorakale vsaka na svoj dom. Nobene nerodnosti ni bilo. Deo gratios! Na Dunaju so se bali_ da bo danes tekla kri in naši Nemci so se bali surovih napadov: toda vsa slovesnost se jo izvršila v popolneje. miru in v naj-lepšem redu.
Cesar je sprejel Wilsonove točke, tudi ono o samoodločbi
P, Kazimir
Zadnji dan meseca maja letošnjega leta je slavil Šestdestletnieo svojega življenja idejni voditelj naše desete banovine ali —- po besedah prelata dr. Slaviča — apostol slovenskega izseljenstva, pater Kazimir Zakrajšek. Naš list si šteje v prijetno dolžnost, da slavljencu ob tej priliki iskreno čestita, obenem pa poudari obilne zasluge, ki si jih je nabral v svojem življenju, največ v prid slovenskim izseljencem.
Pater Kazimir izhaja iz fare Preserje na Notranjskem, kjer je bil rojen 31. maja 1878. Pri krstu so mu dali ime Ignacij. V frančiškanski red je stopil dne 4. septembra 1897. Kot bogoslovec je obolel, a si je kmalu opomogel, tako da je bil posvečen v mašnika 14. julija 1902. Prvo njegovo službeno mesto je bilo v Kamniku, kjer je bil katehet na ljudski šoli. Že tukaj je pokazal svojo nenavadno delavnost, še bolj pa jo je razvil, ko so ga njegovi ožji rojaki zvabili v Ameriko. To je bilo i" začetku druge dobe slovenskega ameriškega izseljenstva, namreč leta 1906., če vzamemo za podlago delitev časnikarja Keržeta, ki je leta 1936. razdelil dobo slovenske ameriške emigracije v tri dele, vsakega po dvajset let. Svoje delo med izseljenci je p. Kazimir započel z organizacijo nove župnije Žalostne Matere božje v Clevelandu. Daši se je župnija lepo razvijala in je ljudstvo-rado sodelovalo, se je moralo organiziranje zaradi nepredvidenih težkoč ustaviti in mladi izseljenski duhovnik je bil postavljen 2. avgusta 1907 za župnika v Lorainu, Ohio. Tu je ostal do 3. marca sledečega leta. nakar se mu je odprlo mesto izseljenskega misijonarja na Ellis Islandu, N. Y. Meseca maja 1908. je postal hkrati še kurat slovenskih izseljencev v New Yorku z zbirališčem v nemški cerkvi sv. Nikolaja.
Na slovitem otoku solza, Ellis Islandu, je imel p. Kazimir priliko od blizu opazovati trpljenje in razočaranje novih priseljencev. Še bolj je uvidel, kako pomoči potrebni so rojaki, zlasti v verskem oziru, po raznih naselbinah, kamor je prišel misijonarit. Zato se je porodila v njem misel na ustanovitev Rafaelove dražbe in njenega glasila z imenom Ave Maria. Družba je stopila v življenje kot podružnica ljubljanske Rafaelove družbe, dne 1. decembra 1908, njenega glasila prva številka pa je izšla marca 1909. S tem je p. Kazimir započel svoj tiskovni apostolat, ki je rastel obenem z njim kot mi-
narodov. Nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kako državo hočemo. V kratkem se bo proglasila narodna vlada. Predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in ji jo dal na razpolago.
2. novembra 1918.
Dne 81. oktobra zvečer so proglasili ‘‘Narodno vlado”, ki jo je ‘‘Narodno veče odobrilo. SLS jo 7, liberalnih (JDS) fi, so-sijaldemokrat 1. Predsednik je naš, namreč vitez Pogačnjk; veseli smo dr. Brejca za notranje zadeve, Vrstovška za uk in bogočastje. Celo duhovnik je pri vladi, namreč prelat Andrej Kalan. Kar jih je iz JDS so zmerni: Tavčar, Triller, Kukovec, Ravnihar; bolj strasten je Pestotnik.
Včeraj 1. novembra so bili naši zastopniki, tudi liberalni, pri sv maši zahvalnici, ki sem jo opravil jaz. Poprej sem imel pridigo v slovenskem jeziku, ki je bila do sedaj vedno v nemškem. Govoril sem v 1. delu o nebeški domovini, v 2. delu o naši zemeljski domovini. Razložil sem, kaj je prava demokracija in v katerem obsegu ni proti veri samoodločba narodov. Nam je samoodločbo dopustil sam cesar, torej je tudi priznal, da naj bodo Jugoslovani v lastni državi, ter naj si sami določijo razmerje do Avstrije. Zato jo naš korak popolnoma postaven in tudi narodna vlada zakonita. Državne prisege se niso prelomile. Po svetem opravilu je bil ‘‘Te Deum”.
Zakrajšek
sijonarjem, dušnim pastirjem in organizatorjem. Kakor je prav poudaril “Amerikanski Slovenec” ob srebrnem mašniškem jubileju Kazimirjevem, se je zdaj začela nova doba slovenskega kulturnega življenja v Ameriki.
P. Kazimir Zakrajšek se je najprej odlikoval po svojem tiskovne m apostolatu. Prepričan je bil, da more le močan katoliški tisk rešiti slovenske izseljence pred poplavo brezverstva. Ko je obiskoval versko zapuščene slovenske delavce po gozdnih “kempah” West Virginije in raznih premogovnih okrožjih v državi Pennsylvaniji, Illinoisu in drugod, je na lastne oči videl, kako je brezversko časopisje uničevalo moralo naših ljudi. Začel je, kot vemo, z Ave Marijo 1909 v New Yorku. Leta 1913. se je že tiskala v lastni skromni tiskarni v Brooklynu in dobila bratca “Koledarček”, ki se je kmalu razvil v obširen koledar. Od tod so se vsi trije preselili med Slovence v New York na St. Marks Place. Tu se jim je pridružila politična posestnima “Sloga”, rojena v Clevelandu, O. Sledeče leto se je rodila “Mala Ave Maria” za otroke. Vse skupaj je bilo povezano v “Franciscan Press”.
Ko se je v začetku leta 1919. p. Kazimir preselil k sv. Štefanu v Chicago, je šlo čez nekaj mesecev vse to za njim, najprej listi, potem še tiskarna. A preden se je to zgodilo, je stopil na dan poskus z novo tiskovno dražbo “Edinost”, ki naj bi izdajala dnevnik “Slogo”. Razvoj je leta 1920. rodil politični list “Edinost”, ki je spočetka izhajal dvakrat na mesec. Iz njega je nastal sedanji katoliški dnevnik “Amerikanski Slovenec”. Isto leto se je pridružil nabožni mesečnik “Glasnik presvetega Srca Jezusovega”, nato pa leta 1924. še angleški mesečnik “St. Francis Magazine” in slovaški “Listy sv. Frantyška”.
Poleg tega, da je p. Kazimir pridno pisal — večkrat pozno v noč — v svoje liste in mesečnike, je od časa do časa izdajal poučne in povestne knjižice. Spisal, je n. pr. Abecednik, Katekizem, Molitvenik, potem ver-sko-obrambne brošurice Več luči, Izpod vislic (v slovenskem in hrvaškem jeziku), Tole vzemi in beri, Resnica o vodišlci Johanci, Za srečo v nesrečo, Pri znamenju, itd.
Kakor je bil p. Kazimir velik v tiskani besedi, tako ni bil nič manj velik v živi, govorjeni besedi, v svojih pridigah in misijonih. Ob svojem sre-
brnem jubileju je mogel pokazati na 249 slovenskih in slovaških misijonov. Da so ljudski misijoni poleg tiskane besede najuspešnejše sredstvo verskega preporoda, mi ne bo nihče oporekal. In zato je p. Kazimir tudi tukaj kljub svojemu napornemu dušnopastirskemu delu žel bogate sadove in razvnemal ljudstvo za lepo krščansko življenje ter ga svaril pred volkovi v ovčjih oblačilih.
P. Kazimir pa se je uspešno udejstvoval tudi v praktičnem dušnem pastirstvu. Ni bil dolgo samo izseljenski misijonar v New Torku in kurat tamkajšnjih Slovencev, ampak je kmalu dobi! v oskrbo najprej slovaško faro v Rockland Lake, N. Y., potem pa se je preselil na drugo, večjo, tudi slovaško faro v Brooklynu. Še bolj pa se je pokazala njegova dušnopastirska vnema, ko ga je leta 1938-19. kardinal Mundelein poklical v Chicago ter mu izročil slovensko faro sv. Štefana. Tekom osem let župnikovanja je sezidal krasno slovensko farno šolo ter storil za župnijo v gospodarskem in duhovnem oziru izredno veliko. V gospodarskem: Ob njegovem prihodu je bilo letnih dohodkov z bazarjem vred okrog 6 tisoč dolarjev, potem pa so se dohodki dvignili na letnih 30.000 dolarjev. V duhovnem:	Ustanovljenih je bilo več cerkvenih dru-
štev, ki so versko življenje izredno povzdignila, tako da je kmalu komaj zadostovalo pet maš, da so verniki zadostili nedeljski dolžnosti. •— Po svoji vrnitvi v domovino istotako uspešno vodi novo ljubljansko župnijo sv. Cirila in Metoda, kateri je razširil in olepšal hišo božjo, bivšo podružno cerkev sv Krištofa.
Poleg vsega tega pa je p. Kazimir deloval tudi
Ljubljanski župan dr. Adlešič
Že v zadnji številki naše revije smo omenili, kako se je bil odpeljal v Ameriko ljubljanski župan dr. Juro Adlešič, da 14. maja t. 1. otvori jugoslovanski kulturni vrt v daleko največji slovenski izseljenski naselbini, v Clevelandu. Omenili smo, kako je naša tamošnja naselbina gospoda župana kar najsveča-neje sprejela in kako ga je pozdravil med mnogimi drugimi tudi clevelandski župan Burton, obdan od celokupnega mestnega upravnega odbora. G. Burton mu je izročil tudi zlat ključ, ki naj pomeni, da je dr. Adlešič častni gost mesta Cleveland, kjer naj se smatra, da je kakor doma, kakor v svoji hiši.
Gospod župan je obiskal mnogo naše izseljenske naselbine, ki so ga kar najlepše sprejemale. Izmed mnogih njegovih govorov ob priliki teh svečanih sprejemov — naši tamošnji listi povdarjajo, da je dr. Adlešič sijajen govornik —• naj navedemo par odstavkov iz pozdravnega govora v velikem klivlendskerti narodnem domu na St. Clair Avenue, kjer so ga pozdravili naši najodličnejši izseljenci in zastopniki društev, in mu priredili za take prilike izredno primerno in nad vse uspelo Finžgar jevo igro “Naša kri”. Poročila pripovedujejo, da so mnogim poslušalcem zaiskrile solze v očeh, ko je g. župan med drugim govoril:
“Predragi rojaki Slovenci!
Ko sem odhajal v Ameriko, se je zbral k seji ljubljanski občinski svet, in mi je naročil, da Vam v imenu Bele Ljubljane poneseni in izročim kar najprisrčnejše in kar najtoplejše pozdrave. Ko sem odhajal, sem se ozrl na stari ljubljanski grad, in zdelo se mi je, da hoče reči: Tudi moje pozdrave nesi rojakom v Ameriko! Ko sem se z vlaka oziral na naše lepe slovenske gore in po njih bele cerkvice, sc mi je zdelo, da mi vse izroča pozdrave za Vas, dragi rojaki v Ameriki.” Potem je gospod župan ugotovil in povdaril: “Povsod je naga domovina, kjer se čuje slovenska beseda in naša lepa pesem!”
Veliko svečanost otvoritve kulturnega vrta je žal motilo slabo vreme, vendar so računali angleški dnevniki, da je nad 100.000 ljudi opazovalo parado mnogih tisočev zastopnikov najrazličnejših slovenskih in drugih društev, pa tudi zastopnikov oblasti. Povorko so zlasti poživile številne slovenske narodne noše, ki se niso zbale dežja, ki je pršil ves čas. Na slovesnost je prigla cela dolga vrsta naših omeriških slovenskih in jugoslo-
organizatorično. Že do sedaj omenjeno delo je zahtevalo organizatoričnih zmožnosti. Razen tega bi bil treba omeniti, da je p. Kazimir organiziral komisariat slovenskih frančiškanov v Ameriki, poleg raznih društev tudi n. pr. Zvezo katoliških Slovencev itd. Med vojno se je potegoval za ustanovitev Jugoslavije; skupaj s p. Hugonom in sobrati je ustanovil leta 1923-24. središče ameriških Slovencev na takozvanih ameriških Brezjah v Lemontu. 111., kjer se je leta 1929. vršil veličastni prvi in menda zadnji ameriški vseslovenski katoliški shod. — Kako močno je ob svojem prihodu v domovino pred desetimi leti pospešil izseljensko gibanje, je vsem znano. Njegovi neutrudljivi delavnosti se moramo zahvaliti, da se sedaj zanimajo za izseljensko vprašanje tudi odgovorni državni in kulturni krogi in da ni daleč ustanovitev dveh izseljenskih zbornic, ene v Ljubljani, druge v Zagrebu.
Ob šestdesetletnici tako delavnega moža je naša iskrena želja, da bi Gospod še nadalje kronal z uspehi njegova podvzetja. Kljub mnogim oviram je v svojem življenju dosegel take stvari, ki mu bodo še dolgo v čast in ponos. Njegove obilne zasluge je že priznala tudi državna oblast, ki ga je ob srebrnem mašniškem jubileju odlikovala z redom sv. Save 4. razreda, ob desetletnici Rafaelove družbe v Ljubljani pa z istim redom 3. vrste.
Bog živi izseljenskega apostola, patra Kazimirja Zakrajška še mnogo let! Izseljenci širom sveta se ga ob njegovi šestdesetletnici s hvaležnim srcem spominjajo.
P. Salezij Glavnik OFM.
govori slovenskim izseljencem
vanskih odličnikov, pa tudi mnnogo zastopnikov najvišjih ameriških oblasti. Naj omenimo Martina L. Daveva, guvernerja države Ohio, ki je stavila g. županu na razpolago državni avtomobil s častnim spremstvom, g. Harolda Burtona, klivlendskega mestnega župana, g. Konstantina Fotiča, jugoslovanskega poslanika v Washington«, g. Vladimirja Bybarja, poslanskega svetnika, itd. itd. Zbrane množice je g. župan Adlešič takole nagovoril, potem ko je kot zastopnik domovine otvoril jugoslovanski kulturni vrt:
Predragi rojaki! Bratje in sestre!
Globoko ginjen sem sprejel vabilo uprave Jugoslovanskega kulturnega vrta na to zgodovinsko slavnost. Z veseljem sem se podal na pot čez morje, da v imenu Jugoslavije, vsega jugoslovanskega naroda, zlasti pa v imenu slovenskega mesta Ljubljane in vseh Slovencev v stari domovini izročim najtoplejše pozdrave gostoljubnim Združenim državam ameriškim, posebej pa še državi Ohio ter mestu Clevelandu, ki so s svojim velikodušnim darilom — tem prelepim vrtom — počastili in osrečili vse Jugoslovane to in onkraj morja.
Pozdrav in zahvala domovine.
Gospodje zastopniki mogočne velevlasti Združenih držav ameriških, države Ohio in cvetočega mesta Clevelanda! Ko Vam imam čast sporočati pozdrave in najtoplejšo zahvalo svoje domovine za Jugoslovanski kulturni vrt, ki ga danes otvarjamo, Vas prosim, da ne omalovažujete srčnih izrazov male Slovenije in upoštevate, da ta deželica sredi Evrope, na križišču od nekdaj važnih cest med severom in jugom, vzhodom in zahodom, zaradi raznoterosti svojih krasot, zbranih na najmanjšem prostoru. slovi kot Prstan .Evrope, in da v tem evropskem paradižu živi jugoslovanski narod Slovencev, ki s tukajšnjimi našimi rojaki vred ne šteje niti 2 milijona duš. pa jo s svojimi hrvatskiml in srbskimi brati stoletja in stoletja branil zahodno Evropo pred navali Turkov in tako s svojimi trupli obvaroval evropsko kulturo vsemu človeštvu. Letos šele mine 20 let, odkar smo se, tudi z Vašo požrtvovalno pomočjo, ko so tudi ameriški junaki prelivali v svetovni vojni svojo kri za našo svobodo, in z modrostjo prezidenta Wilsona, osvobodili tisočletnega jarma in si z združitvijo z brati Hrvati in Srbi usta-
novili svojo državo Jugoslavijo. Vendar je ta naš narod miroljuben, kar Vam najiepše odkriva sam ta vrt. Jugoslovanski narod, ki je v neprestanih bojih za evropsko kulturo in za svojo svobodo krvavel, kakor pravi heroj, ni semkaj postavil spomenikov svojih junakov, temveč samo onih mož, ki so so z uma svetlim mečem borili za pravice zatiranega naroda in mu s pesmijo vlivali v srce upanje na svobodo ter mu blažili dušo s poezijo najvišje lepote! Narod junakov po pravici slavi svoje pesnike, ker je sam pesnik!
Slovenci in civilizacija Amerike
Gospoda!" Najbolj se pa mali kulturni narod Slovencev, ki nima več analfabetov, in na leto tiska toliko knjig, da se tako-rekoč vsak Slovenec rodi s knjigo v roki, ponaša s tem. da je s svojimi skromnimi močmi uspešno sodeloval pri civilizaciji velike Amerike in pomagal zidati tudi temelje današnjega Vašega blagostanja.
Pred nami stoji Baraga, ki je preti 100 leti v teh krajih širil luč krščanske ljubezni in tiskal prve knjige v jezikih Očipoe- in Ottawa-Indijanccv, njegov pomočnik Pirc je pa učil orati zemljo, sejati in žeti žito, zlasti pa požlahtnjevati drevesa, s plugom, semeni in Čepiči, ki mu jih je darovala Ljubljana za civilizacijo Amerike! Zato ste Američani po tem slavnem slo venskem sadjarju imenovali 4 kraje z njegovim imenom Piorz, iz hvaležnosti, ker je požlalitnjeval tako srca nemirnih Indijancev, kakor tudi divje jablanice, da še dandanes uživa Amerika bogate žlahtne plodove njegovega miroljubnega kulturno-pionirskega dela. Tudi naši možje so sejali v teh krajih seme strpnosti med narodi, ki se je razraslo tako mogočno, da so danes Združene države ameriške najmočnejši varuh miru na svetu.
Hrepenenje po domovini.
Dragi rojaki, ki niste pozabili svoie matere domovine! Vam dragi 81ovenci Hn-atie in Srbi, prinašam iz domovine plamteče hrepenenje brezkončne ljubezni, ki se je vnelo tisto uro pred sfoletii. ko ie mater domovino zapustil prvi sin im je šel čez morje v te kraje za srečo.
Tz solz se vsakokrat spet rodi hrepenenie. Kadar sc poslavlja sin domovine, ga to plemenito čustvo vedno spremlja na daljni poti, ga vodi in varuje ter vedno kliče nazaj k materi do mo'-ini. In čim več Vas ie tu. tem večie in močnejše je hrepenenje, tem glasneje A7as kliče in tem bolj vroče Vas vabi r.azai — k materi.
To hreoenenie je vedno živa vez med nami onkraj morja in med Vami tostran oceana, sai je to hrepenenje porojeno iz iste krvi in gnano od enakih utripov srca. Zato bo to naše hreo-menie nepretrgana vez. dokler bo po naših žilah tekla kri. ki ie v nenrestanih boiih za naše meie v tisoč in štiristo letih našo zemPo od Tritrlava do valov Jadrana in do Vardarja posvetila za našo domovino.
Jz tega svetega hrepenenja porojenega iz ljubezni do svo-iega rodu in domovine, je zrasel tudi ta Vaš prekrasni vrt! Kakor č"dež tega hrenenenia je ta vrt, saj se je prvič razcvetel takn pisano in buino, da v njem natrgamo cvetja in z njim ovenčamo našo mater Domovino za praznik 20 letnice, ko jo to večno hrepenenje združilo njene sinove Srbe in Hrvate ter Slovence v svobodni kraljevini Jugoslaviji.
Jugoslavija se spominja Amerike in Wilsona.
Prvi ste ameriški Srbi. Hrvatic in Slovenci, ki praznujete juhilei Jugoslavije, zato pa naša kraljevina smatra današnjo grandijozno proslavo za največio srečo in veselje, kar jih za-more doživeti ob svojem jubileiu. Ponosna je na Vas, da ste ii spet pokazali svoio udano ljubezen tudi kot zvesti državljani mogočnih Združenih držav ameriških, kakor ste dokazali svoio gorečo liubezen do svoje potrte, obupane in na smrt ranjene matere pred 20 leti. ko ste ji poslali na pomoč svoje dobrovolj-ce, kruha in zdravil, ter vsega, kar ie potrebovala v naihuiši sili.
Letošnia slavljenka Jugoslaviia se predvsem globoko zaveda odločilnih zaslug Združenih držav ameriških in nesmrtnih besed Wilsonovih za njeno ustanovitev, zato naj bo pa današnja slavno««- tudi Jugoslovanski zahvalni dan Združenim državam ameriškim Globoko se priklanjamo pred zvezdnatim praporom Unije in pred njeno srčno plemenitostjo, ki je ob 20 letnici svojih žrtev za našo domovino počastila naš narod s poklonitvijo tega veličastnega parka.
Ameriška zastava vihra v Ljubljani.
Gospodje predstavniki Združenih držav ameriških in mesta Clevelanda, predragi moji rojaki! Tudi Ljubljana, ki jo imam čast zastopati kot župan, se danes s hvaležnostjo klanja pred zvezdnatim praporom, ki ste ,ga nam prinesli žo 1. 1019. in sedaj
krasi našo mestno hiša. Vam v zahvalo danes vihra vaša zastava v Ljubljani. Veliko Vas je moralo zapustiti rodno deželo, ker Vam ni mogla dati dela in kruha, veliko Vas je pa tudi Amerika postavila na noge, toda nikdar se niste prevzeli in nikdar niste pozabili na revne svoje kraje stare domovine. S težkim delom in krvavimi žulji ste si služili kruli in neprestano ste si pritrgovali od ust ter svoje prihranke pošiljali domov svojim dragim za pomoč in svoji nikdar pozabljeni domovini v tolažbo. Srečna mati, ki ima take sinove, zato je pa tudi stara domovina vesela in ponosna na Vas!
Kadarkoli je bila v potrebi ali v siii, vodno ste ji prihiteli na pomoč, ob nesrečah, ki so zadele Vaš rodni kraj ali vso deželo, so bilo podpore iz Amerike v največjo uteho. Z Vašimi prihranki «mo ustanavljali hranilnice in posojilnice, da sto tako s svojim denarjem vzidali ogelni kamen mogočne stavbe našega zadružništva. In ko je po svetovnem klanju grozilo pomanjkanje in pretila beda vsej Sloveniji, so jo spot Vaši dolarji podprli vsaj toliko, da jo ni podrla lakota. Tudi Vi tukaj ste morali zaradi svetovne vojne spoznati pomanjkanje, ali prav ta krasotni vrt spet kaže, da je Amerika premagala težke čase. I’a tudi pri nas se časi naglo boljšajo, <la so jc pričel tajati led v blagajnah hranilnic in posojilnic. Tudi brezposelnost je ponehala že skoraj popolnoma, saj sc je v naših krajih po vojni razvila industrija, prav tako naglo smo pa napredovali na socialnem polju, da se tudi delavstvo že bliža zadovoljnim časom.
Kulturni razmah v domovini.
Navzlic težkim gospodarskim razmeram smo so mogočno razmahnili na kulturnem polju. Že prvo leto po vojni je Ljubljana dobila univerzo, ki s častjo nosi ime Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitclja - Mučenika, in dobiva na slovesu tudi izven meja našo domovine. In ko je tej naši mladi univerzi pretila nevarnost, ste tudi Vi povzdignili svoj glas in nain jo pomagali ohraniti, danes Vam pa že lahko sporočim, da smo Slovenci ustanovili tudi najvišii kulturni zavod, svojo akademijo znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Kakor Vam z radostjo naštevam naše največje uspehe v domovini, ki ste nam jih pomagali doseči z zares sinovsko ljubeznijo, tako ne morem skriti velike ginjenosti, ki je prevzela Ljubljano in vso Slovenijo, ko ste so v svojih najtežjih časih spomnili najbednejših žrtev svetovno vojne, naših ubogih slepcev in jim darovali nad 600.000 dinarjev, da smo jim kupili in uredili prav lep in udoben dom. Niste mogli pokazati lepše, kakor s tem svojim človekoljubnim darilom, da v Vaših srcih še vedno bile zlato slovensko srce.
Blagor materi s takimi otroki, blagor domovini s takimi sinovi!
“O Domovina, ti si kakor zdravje!”
V svojih žilah ste prinesli kri domovine s seboj in ta kri govori tudi iz nesmrtnih del teh mož, ki ste jim tu postavili spomenike.
Veliki knez-vladika Peter Petrovič Njegoš je s svojim veličastnim ‘‘Gorskim vencem” ovenčal vos slovanski jug, zato ga pa posnemajte, in objemite z ljubeznijo vse jugoslovanske brate. Ta junak in svečenik, modrijan in pesnik, prerok in vladar nas uči in bodri, da zvesta ljubezen do domovine za-more obvarovati svobodo še tako majhnega naroda tudi pred najmočnejšim sovražnikom, kakor si je njegova mala in revna Črna gora ohranila svobodo samo z zvestobo do domovine do zadnie kaplje krvi.
Vsi. ki ste po dolgili letih spet zagledali domače kraje, ste nevede v globini svoje duše začutili, kaj pomeni vzdih Ivana Cankaria: “O domovina, ti si kakor zdravje!” Tako bo Vam in še tisočem in tisočem, ki bodo stopili v ta domači vrt, kakor na svojo rodno zemljo, zazvenelo v srcu spet in spet: “O domovina. ti si kakor zdravje!”
Cankarjev hlapec Jernej je podoba vsega slovenskega naroda, ki je sto in stoletja delal za druge in jih bogatil, toda pred 20 leti je tudi slovenski hlapec Jernej postal na svoji zemlji gospodar, ko se je zvezal s svojima bratoma Hrvatom in Srbom.
Kadarkoli boste prihaiali v ta svoj vrt, boste z goriškim slavcem Simonom Gregorčičem zapeli tisto staro:
11 Eno devo Ie bom ljubil, eni le bom zvest ostal .. .
Moja ljuba je Slovenija, jaz pa Slave zvest sem sin!”
‘‘Bratje, v kolo se vstopimo!” Vas kličem z Gregorčičem in: ‘‘Naš čolnič otmimo! ”, da bodo še sinovi Vaših sinov in njih potomci s sladkobo v duši hrepeneli: ‘‘Nazaj nazaj v planinski raj!”
Kadar bo vaše hrepenenje po domovini najbolj goreče, se
L
zatecite v zavetje tega svojega vrta in kadar Vas bodo preganjale nesreče in Vam grozil obup, pridite k svojim varuhom, in okrepite se z živo vodo iz večnega studenca njihovih nesmrtnih del. Potožite jim svoje gorjg in, kakor iz svoje domače cerkvice tam daleč za Atlantikom, boste odšli spet potolaženi in mirni, saj Vas blagoslavlja Friderik Baraga, za pra-prebivalstvo teh krajev do mučeništva požrtvovalni, in zaradi svoje ljubezni do bližnjega nebeške krone vredni Vaš rojak. Pred sto leti je po tedaj še divjih teh krajih pričel saditi prvi kulturni park. čipevskim in otavskim Indijancem je napisal prve knjige, da so lahko v svojem jeziku častili Boga krščanske ljubezni, ki je vse narode ljubil enako. In ta prvi vrtnar je v teh
krajih tudi za Vas vsejal “Nebeške rože” in za “dušno pašo” zasadil 12 jablan krščanskih čednosti, ki naj rode tudi v tem vrtu “Zlata jabelka” za srečo Vašo, in za čast Vaše stare domovine Jugoslavije ter za blagor Vaših gostoljubnih someščanov clevelandskih in vseh držav Združenih držav ameriških.
V	imenu mesta Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, kličem v tem slovesnem trenutku:
V	tem vrtu naj vedno rasto drevesa jugoslovanske kulturo, na sredi med njimi pa na veke neusahljivo drevo ljubezni do domovine! Ta vrt naj bo sveti gaj bratstva med narodi v srečo in blagor mesta Clevelanda, ter najčastitljivejši hram prizadevanja vseh narodov Združenih držav ameriških za svetovni mir!
9. julij, argentinski narodni praznik
Leta 1815. se je splošni položaj mlade argentinske države zelo poslabšal zaradi notranjih razprtij med pro-vincijami. Manjkala je enotnost v mišljenju in delovanju. Španci, ki so bili v Peruju še močni, so komaj čakali ugodne prilike za napad in ponovno podjarmljenje severnih argentinskih provinc. V teh žalostnih okoliščinah so se vsi pravni zastopniki argentinskega ljudstva sešli v Tukumanu, da čim bolj temeljito rešijo vsa pereča vprašanja. Dne devetega julija leta 1816 je sklenil ta kongres izredno važen sklep. Zbrani zastopniki ljudstva so se namreč izrekli in zaprisegli pred Bogom in Domovino, da bodo ščitili svobodo provinc in njihovo neodvisnost od španske krone čuvali, naj velja kar hoče.
V boljše razumevanje je treba spomniti, da so Argentinci dne 25. maja 1810, dan, ki se ga spominjamo na drugi argentinski narodni praznik, pač odrekli pokorščino takratnemu zastopniku španskega kralja in upravitelju španskih kolonij ob reki Rio de la Plata, s katerim iz raznih vzrokov niso bili zadovoljni, da pa s tem še niso razdrli vseh vezi, ki so jih družile s špansko kraljevsko krono. V smislu španskega državnega prava je namreč na ljudstvo prešla vrhovna, suverena državna oblast, kadarkoli je kralj iz kakoršnegakoli vzroka ni mogel sam osebno izvrševati. In ker je bil tedanji francoski cesar Napoleon ravno premagal in ujel španskega kralja, se je argentinsko ljudstvo poslužilo te svoje ustavne pravice in obračunalo s kraljevim namestnikom, dočim bo uredilo svoje razmerje s kraljem kakor hitro bo kralj spet svoboden in prost. 25. maj je torej samo začetek revolucije, ki je bila končana s kongresom v Tucumanu dne 9. julija leta 1816.
Med 29 kongresisti, ki so podpisali akt, je bilo 13 duhovnikov. Znani so zlasti:	Antonio Saenz, Fray,
Justo de Santa Maria de Oro, Fray Cayetano Rodriguez in Castro Barros. — Moram pripomniti, da je bil poslan duhovnik dr. Jose Valetnin Gomez kot diplomat na dvore v Pariz, London in Rio de Janeiro, kjer je deloval za priznanje novorojene države od strani velesil.
Nekaj dni pozneje je kongres določil definitivno zastavo sinje-belo-sinjo, namreč isto, ki jo je ustvaril general Belgrano 1. 1812, ob reki Parana, in ki je posneta po obleki zaščitnice Argentine, luhanske Matere božje. Združile so se na ta način vse province v ne-razdružno enoto za obrambo proti starim tlačiteljem, čeprav je ostala prav za prav vsaka izmed provinc zelo samostojna in sapoupravna, tako da je Argentina prav za prav še danes zvezna republika 14 samostojnih držav. General San Martin je takoj pričel pripravljati domačine, kreolce, proti španskim realistom, ki so grozili severnim argentinskim provincam. V Peruju je bila združena nasprotnikova moč. San Martinov vojaški ge-
nij je vendar strl sovražni odpor v samem njegovem gnezdu. Posrečilo se mu je združiti Čilence in Peruance, ki so po večkratnih bitkah zadali smrten udarec španskemu kolonijalnemu gospodstvu in pokazali svetu tri mlade republike, ki so si začele same pisati svojo zgodovino v družbi narodov.
Ob priliki tega prvega argentinskega državnega praznika tudi slovenski izseljenci v tej novi domovini pozdravljamo Argentino z verzom argentinske narodne himne:
Al grau Pueblo Argentino — Salud!!
Vladimir Zmct, Cordoba.
Kje s©0 kB |Bh je tujini® w^eö®=a=
Dan za dnem prihajajo pisma.
Kje je moj mož? Deset let je, kar je odšel, pet let ne piše, doma hiramo v bedi...
Nič se ne oglasi mož. Šest otrok imam, podnevi delam, ponoči jokam in molim... lačni otroci prosijo kruha...
Kje je moj sin. Toliko sem ga prosil, naj ne hodi v svet. Sedaj sem se postaral. Grunt bi mu dal, in bi se odpočil, zakaj truden sem, pa ga ni sina, mojega ljubega sina, ki sem mislil, da mi bo palica za stara leta ...
Stara sta oba, oče in mati. Le malo še morejo. Jaz se ubijam z otroci in revščino. Nimamo, da bi dobrim starišem dali za cuker in kofe. Trije sinovi so šli v svet. Nič ne pišejo, nič ne pošljejo. Niti ljubeznivega pozdrava nimajo nehvaležni otroci, katere sta s toliko ljubeznijo gojila oče in mati. Že osem let nobenega glasu. Ali so živi ali so mrtvi. Pred leti smo imeli naslov. Sedaj ni več odgovora na nobeno pismo. Od drugih slišimo žalostne stvari... tako piše snaha.
*
Vol pozna svojega gospodarja in osel pozna jasli svojega gospoda, j. pravi božja beseda. Zato bi človek ne verjel, da je mogoče tako pozabiti na tiste, katerim smo toliko hvaležnosti dolžni in za katere je kdo tako močno navezan skrbeti.
Kaj me brigajo doma. Jaz moram skrbeti zase. Še sam za sebe komaj zaslužim. Takole se je zgovarjal oni dan eden izmed tistih, kateremu doma žena joka v podrti hiši... mož pa tukaj z vlačugami kopiči gorje na svojo glavo ... ogromno butaro, ki bo nekoč še vse drugače pritisnila kakor je oni dan pritisnila trhla streha in preperel strop, ki sta se doma porušila... Če ni posegla vmes policija in takemu nevrednemu očetu, ki ga ni sram, da je preprosto dekle z zakonsko zavezo upregel v skupen jarem in potem siroto samo pustil naj vleče to, kar morata peljati skupno oba — če še ni posegla vmes policija in mu še ni dopovedala kaj da je njegova dolžnost, naj ve, da še ni vseh dni konec, da so tudi za take bolezni zdravila, prav grenke kroglice, pa tudi če bi se res odtegnil posvetni pravici, naj nikar ne misli, da je vseeno, da je stvar že rešena, da je svoboden! Tu je treba, da se uveljavi božja beseda: “Če ni nikogar, ki bi se ozrl na reveža, pozabljenega in ponižanega, ali ga bom pozabil tudi jaz?... Na koga pa bom gledal, če ne na prezrtega in razžaloščenega!’’ In On, ki je naročil, naj vsak skrbi tudi za svojega bližnjega . .. kako si more kdo misliti, da ne bo nastopil On, ki je zaščitnik vdov in sirot, nekega dne kot tožnik brezvestnežev, ki so tako pozabili svoje domače.
Tisti sinovi in hčere, tisti možje, ki nočejo slišati joka domače hiše, ki se celo znancev iz domačega kraja ogibljejo, da bi jim ne bilo slišati kake opazke, ki bi
jih spomnila na dom in bi jih vzbudila vest, ki je že nemara utihnila, omamljena v vinu in morda še v grših nečednostih, naj nikar ne pozabijo, da bodo morali stopiti neki dan pred Njega, ki je sirotam in vdovam va-ruh, ki je očetu dal neizbežno dolžnost, da za svoje otroke skrbi, se za nje žrtvuje in sam sebi morda tudi potrebne stvari odreče, zato da svojim potrebnega daje... O, je še druga pravica kot tista, katero daje policija !
In kakšen krik in vik dvignejo taki nevšečniki, če kdo sporoči domov kar je resnica. Kaj to koga briga! Ali jim boš mar ti dala jesti, če so lačni. Kaj se vtika v tuje stvari. ..
O kako vsakdanje zgodbe tukaj med nami, žalostne, pa bridko resnične, ki bodo imele svoje zaključke šele tedaj, ko ne bo več širokega morja, ki sedaj deli nevrednega očeta od zapuščene družine, tedaj, ko sodni stol božji ne bo stal daleč, marveč, ko bo treba od blizu poslušati bridko obsodbo, izrečeno nad nevrednim služabnikom, ki ni bil zvest niti v tem, kar mu je srce narekovalo, kar so mu celo malovredni znanci in prijatelji priporočali, nezvest razmeroma lahkemu bremenu, ki si ga je sam naložil.
Kako usodno so mnogi zablodili! Vidijo gospodo, ki se gosposko vozi, udobno živi, in brez žuljev dobrega kruha v obilici ima. To jih je omotilo, in samo še v tem veselje iščejo, kar njihovemu telesu prija ... In vendar je nekatera jed sladka v ustih, a potem povzroča pekočo bolečino.. .
Ne, ne. Nima sladkega spanja in mirnega oddiha tisti, kateri je v vinu in nečistosti zapravil svoj denar, nego oni, kateri je morda s kronino večerjo legel k počitku, pa s prijetno zavestjo, da je po dolgem trudu vendarle prihranil nekaj, kar je danes poslal svojim dragim, ki bodo hlavežno mislili na ljubega očeta, ki se v tujini zanje žrtvuje in nanje misli, ali bodo z veseljem pripovedovali svojcem o dobrem sinu in hčeri, ki nikdar ne pozabita na svoje sive roditelje...
Ni samo za knjigo dan zgled Jezusov, temveč za življenje. Da ga mi posnemamo. Ni namreč zato prišel — je dejal — da bi drugi stregli njemu, temveč zato, da je on drugim stregel in se za druge žrtvoval! To je globoka modrost življenja in samo tisti je resnično vesel, in samo njegovo delo je v življenju blagoslovljeno, ki razume svoje življenje živeti po tem vzorcu in bolj skrbeti za druge, kakor za samega sebe. Ker sloni krščanstvo na veri, ki se kaže v dobrih delih, ugotavlja apostol Pavel dobesedno, da “a k o pa k d o za svoje in zlasti za domače n i m a s k r b i, j e vero z a t a j i 1, in je slabši od nevernika”. Beseda, ki je vsem dovolj jasna!
Hladnik Janez, Buenos Aires.
Kje sd9 d©m©VBini® diraga?
Saj Marica ni bila napačno dekle. Seveda je tudi hvalili ne bom preveč. Harmonike so imele čudno moč nad njo. Kadar so zapele, in če tudi ni bilo drugega kot “si-rat-ka, pa-še-kaj bolj-ga”... ki jo je zaigral nerodni Bricov Pepo (saj drugega sploh ni znal), že so Marico tako nemilo zasrbele pete ...
Mati je bila pametna, izkušena ženska, in je skušala Marici z vsemi mogočimi razlogi dopovedati, kaj je pa-
met. Toda če je Marica navsezadnje tudi utihnila s svojo nadležnostjo, pete so jo še vedno srbele. In kadar je le mogla, je s kakršno koli pretvezo šla z doma, če jc bilo tudi tri ure hoda, kakor da jo nese pero!
Pametna bodi, dekle, jo je svaril oče. Ne nori, da ne boš jokala, ko bodo solze ceneje kot groš.
Pa ni bila Marica nič kaj vesela takih očetovskih in materinskih opominov. Zdelo se ji je, da ji le zato
branijo na zabave, ker je nimajo dosti radi. Ker stari ljudje mladine ne razumejo. Ker ji razvedrila ne privoščijo ... Marica je bilo pa trdno uverjeta, da je višek sreče v tem, če se zavrti, če s peto ob tla udari, če je počaščena pred tovarišicami, ki so žalostno obsedele tam na klopeh, med tem ko so si veseli plesalci izbirali med drugimi tudi njo, in se sedaj veselo vrti, med tem ko poje harmonika:
Lisica je ena zvita zver, v grmovji iina svoj kvartir.
Pa z repom makija in s kremplji prasklja, in vpraša, če je jager doma.
Zares. Le zakaj bi ji branili to veselje, jo dvomeče razmišljala Marica. Saj ni vendar nič slabega!
Marica še ni vedela, da je v človeku kri včasih bolj močna kot pomet, posebno kadar se poželjivo pridruži tudi prevelika kapljico, ki v glavi zavre ... In zapeljiva beseda, ki mami srce ...
Tedaj je šla skozi vse vasi beseda: Amerika, Argentina. Tam se denar kar s pestjo grabi..
In Marica si je tudi zaželela Amerike. Doma so bili potrebna denarja, zakaj davki so rastli iz dneva v dan, in nikoli niso vedeli, če je račun že čist. Marica je poizkusila na to struno. V resnici jo je seveda le Amerika mikala. Tam ne bo sitne matere, ne strogega očeta. Sama bo šla, kamor jo bo srce vleklo, tako je presodila, govorila pa je seveda vse drugače...
“Ne, Marica,” je branila mati. Peljala jo je na vrt. “Glej, Marica, ji je dopovedovala, “kdo je sadil tele nageljčke? Ali ne ti sama? Glej kako lepo ti cveto! In tele popke! Kako polno cvetje bodo dali! Ali ti ne bo srce krvavelo, ko boš samevala doleč od doma, kjer ne boš umela tuje besede, a tukaj, glej, te celo sve-toči nageljčki razumejo. In tele vrtnice, tako lepe, tako polne, tako nebeške. Kako srečna si bila na praznik sv. Rešnjega Telesa, ko so rdeli cvetovi tega stebla prav ob tabernaklju, Zveličarju v čast in v zahvalo... Ali jih boš mogla pustiti same doma?” Od grede do grede jo je mati vodila in ji budila ljubezen do doma. “In tele pisane mačehice, tako ljubke, tako nežne, ponižne, skromne! Oj, dekle! Ali ti nisem dobra mati? Ali te neljubim dovolj? Ali ne skrbim dovolj lepo zate? Ali sem ti bila kedaj krivična?”
Tako je skušala dobra mamica prepričati svojo lahkomiselno hčerko, naj opusti misel na tujino, ker ji tega ni treba, dom bo pa že kako prestal tudi te čase.
In oče. Tamkaj na voglu mize, ob oknu, poleg križa je sedel. Z nagubanim čelom je ostro pogledal Marici v oči in menil: “Dekle, ne misli, da dom kaj takega od tebe tirja. Brez tvojega dela smo te odgojili iz mladih let, in ni ti treba postavljati v nevarnost svoje nedolžnosti in ne svojega zdravja, ker nam doma lahko pomagaš, da prebrodimo težke čase. Ne misli, da je v Ameriki denar kot v senožeti lešniki ob ovseni žetvi, kjer je le leskovo vejo pripogniti treba, pa jih imaš polno pest. Verjemi dekle, da boš bridke solze točila in te prosim, da raje ostani doma. Res nam je brazda trda, dan je naporen, delo utrudljivo. Ni prijetna rov-nica, hrbet te boli po pralci, ne prime se vselej rad ogenj, ko moraš zgodaj zjutraj zakuriti... Vem, dekle, da bi se rada tega ognila, ali ne misli, da bo tam brez ooojA soq oquq ‘soq tqapiA 'epp eSoqzo} za.iq ut epu j; solze točila, pa ne boš imela dobre matere ob strani, ki bi ji svojo bridkost potožila, ne boš imela mene, da bi ti pomagal in te podprl, ko boš omahovala. In ko boš dvignila pogled, tuje sonce ti bo neusmiljeno žgalo na
pot, in mrzle bodo sijale zvezde, ki ti tukaj doma tako milo migljajo. In bo prišla nedelja. Pa ne boš slišala petja zvonov, ki bi te k maši vodili in v tebi upanje na srečo v rajski domovini budili, ne boš hitela k maši s tovarišicami, ne boš zapela domače pesmi Mariji in Jezusu... Ne bo prijetne stezice in brvice čez potok, ne pota gori v klanec in ne pogleda tja čez lešče v častitljivi Triglav, tja v Črno prst, tja v Krn. Oj dekle, Oj, dekle, ne veš, kako sladkorje doma, kako lepa Je domovina, ki-nam s pesmijo in čudno lepoto sladi naporno pot skozi življenje...”
Pa je bila močnejša sila, ki je vlekla Marico v svobodo življenja, v upa polno bodočnost. Marica si je pač predstavljala, da bo v tujini nekako tako, kot je v Nadlesku ob semanjih dnevih, ki niso sicer božji praznik, pa so vendar nad vse prijetni dnevi veselja.
*
Lepo je bilo na ladji, živahno in zabavno. Vsa srečna je bila Marica, vsa v sanjah je živela. Sopotniki, večinoma mlad svet, fantje in dekleta, so bili deloma Slovenci, pa je Marica tudi-po italijansko precej znala, zato ji ni bilo kar nič dolg čas.
Lepa vožnja je končala v direndaju buenosajreš-kega velemesta. Vedno bolj se je krčil krog znanih, dokler je ni nazadnje, par dni po izkrcanju, prepustila znanka njenemu delu v tuji hiši in med tujimi ljudmi. Ko se je spremljevalka poslovila, se je delala Marica še močno in je hlinila nasmeh, ko so se pa vrata za njo zaprla, je vsa strta omahnila na naslonjač, in se zagledala skozi okno.
Tako željna je bila mestnega vrišča, ko ji je pa sedaj rezal v ušesa, ji je bilo kakor da posluša pogrebno jokanje, in je njena misel hitela v prijetno idilo de-cemberskega dneva doma, ko je jasno sonce bliščalo po stenah, od katerih so tekli bistri curki po dolgih ledenih svečah, v drvarnici je enakomerno pela žaga in rezala brezove zglavnike, v hiši pa je prijetno izžarevala topla peč, ob kateri je tolikokrat pletla nogavice, lupila krompir, robkala turščico ...
Sunkoma so se odprla vrata in po italijansko jo je nahrulila ženska, menda ama de llaves: “Kaj misliš, da boš gospo špilala, lenoba. Kar za delo se pripravi. Najprej imaš osnažiti stopnice. Tukaj imaš milo in krtačo in brisalno cunjo...”
Takole je začela Marica spoznavati, kaj je domovina in kaj je tujina. In ko je hitela s svojini delom, ko je pomivala gosposke stopnice iz belega marmorja, in brisala ograjo, ki je blestela kot zlata, je hitela misel v skromno domačo kuhinjo, kjer je zadevala težke škafe na glavo, ko je nosila svinjsko jed ... se je domislila, kako je ribala tudi doma stopnjice in gorenjo ali dolj-no hišo, a je delo spremljala z vedro pesmico in veselim smehom, ne kot suženj v hiši, temveč kot ona, kateri je sami bilo v ponos lepi red in snaga v domači hiši, lepi pujski in bogati svetli lonci in opojne grede na vrtu.,.
Hitela je in delala. Upala je, da bodo vsaj dobri z njo. Pa ne. Vsako ščene se je smelo obnjo obregniti, in še huje je bilo, ker niti razumela ni, kaj da ji pravijo. Tuji obrazi, tuje besede, mrzli pogledi. Nikogar ni bilo v celi palači, v katerem bi mogla videti le malo sočutja. Trpeli so jo 'kot nekako potrebno zlo. Kot prenaša nevšečno bradavico tisti, kateri je sprevidel, da je odpraviti ni mogoče ...
V tistih dneh je marsikaj bolj in bolj zaživelo v spominu Maričinem. Kar ji je pripovedoval oče v dneh pred slovesom. V duhu so ji zaživele materine dobre
oči. O, kako lepo je bilo doma, ko je pridno delala, kolikor je bilo treba in kolikor je mogla, in ko je bilo več, kot je zmoglo njeno telo, pa je mati z vso ljubez-njivostjo pomogla, in je oče ljubeče poprijel, in je dobila besedo pohvale in bila deležna hvaležnega pogleda in je po trudnem delu pokojno počila... In v družbi bratov in sestra se je veselo nasmejala in s tovarišicami se je razveselila, .Čudno, je umevala šele sedaj, kako se mi je moglo ono življenje zdeti dolgočasno... ? Tako sem sanjala v svet in v svobodo. Pa sem sedaj kakor ptica z. zlomljenimi krili, in zadrgnjenim grlom, ki ne more leteti in ne popevati. Da bo vsak dan praznik, sem sanjala, da bo samo veselje, da bo zabava in smeh, da se bodo fantje zame trgali, tako je sedaj jasneje spoznavala in si odkrito priznavala resnične vzroke, ki so jo vlekli v Ameriko, a sedaj niti ust ne upa odpreti, ker se boji, da se si bo kdo smejal, pa tudi ker ne ve besed.
Tako so počasi tekli dnevi in tedni, in Marica je bolj in bolj razumevala pomen besede “domovina”. Spomnila se je one pesmi:
Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj,
Ti prekrasna, ti edina, mili moj zemeljski raj.
Kolikokrat jo je pela, a doslej ni bila nikoli besede v srcu doživela. Sedaj šele umeva jedro besed. In se je domislila tudi one besede, ki ji jo je po Cankarju ponovil domači gospod kaplan, ko se je poslovila: “O, domovina, ti si kakor zdravje. Šele tedaj, ko te človek nima več, spozna, kaj je izgubil...”
Upanje na zabave in želja po plesu jo je vlekla iz doma. A sedaj: komaj vsako drugo nedeljo je imela nekaj ur prostih, in še za mašo je komaj mogla dobiti časa. Od spanja si ga je morala odtrgati, in med tem ko je gospa spala, je morala plaziti iz hiše tiho kot tat, da je dala Bogu, kar mu je dati dolžna. Tiste ure v nedeljo popoldne bi rada šla na vse strani. Na obiske, k popoldanskim molitvam, na veselico ... Toda kaj naj naredi, kaj naj opusti,.. Pa je sanjala o svobodi in zabavah... Doma je vendar bilo časa za cerkev, za prijateljice, in tudi za razvedrilo.
Vroči decemberski dnevi so kaj malo oznanjali bližino božiča, praznika, ki je bil doma tako poln lepega veselja. Na sveto božično noč si je postavila skromne jaslice v svoji mali sobici. In prav samo to, in edino to in prav nič drugega ni bilo, kar bi jo božiča spominjalo, onega zimskega belega božiča, one skrivnostne svete noči, ko so nevidni angeli plavali nad domovino, iz hiš pa je brlela ponižno svetloba, tako simbolično lepa podoba božjega' rojstva v betlehemski revščini. V dolgi vrsti so stopali po ozki gazi ljudje, in močne boki j e st) jim svetile, in iskrilä'Üe je njihova luč v trdem srenu, skozi okna obpotnih hiš pa so čarobno brlele lučice na na božičnih drevescih... Bridko je zavzdihnila Marica, ko se je zavedla, da je vse to le fantazija, da so le budne sanje, ki jih tvori domotožje. Sunkoma je odmaknila pogled od svojih skromnih jaslic in stopila k oknu. Svetlo je gorela luna sredi zapadnega neba in ji vzbudila spomin na ono pesem:
Tiha luna jasno sije; duh moj misli na svoj dom,
Srco zanjga strastno bije, Bog ve kdaj ga videl bom.
Vmes so hribi in doline in šumenje silnih rek.
Daleč, daleč go planine, daleč Soče je iztek',.. v<
Takrat je bridkost zmagala Maričino srce, Vßa zlomljena je omahnila na posteljo in bridko zaplakala, za-plaltala v sveti božični noči tako neizmerno osamljena, tako neskončno daleč od svojih dragih in v spoznanju, kako globoka da je bila resnica v besedah ljube mamice in dobrega očeta in v besedah kaplanovih.
Domuela je, da je domovina neskončno več kot samo lepa pesniška beseda, ker je v njej vtelešeno vse tisto, kar je plemenitega v človeških srcih, ki se med seboj ljubijo, ki drug drugega razumejo, ki si med seboj pomagajo v časnih stvareh, in se tudi vzajemno podpirat j o na potu v večno, rajsko domovino, katero je na sveti božični večer oznanil rojeni Odrešenik kot upanje vsem brezdomcem in nagrado njim, ki svojo zemeljsko domovino s pravim srcem ljubijo.
Hladnik Janez, Buenos Aires.
cp
' y cd-iTZsCZ rrbtz
Drage prijateljice v domovini!
Rojena sem v Buenos Airesu. Moji starši so iz zasedenega ozemlja. Imam eno sestrico, ki je še bolj majhna kakor jaz in hodi v slovenski otroški vrtec. Znava peti precej slovenskih pesmic, in mamica naju z velikim veseljem posluša. — Ker moja sestrica Sonja še ne zna pisati, zato Vam tudi v njenem imenu pošiljam najlepše oozdrave, a tudi od mene sprejmite lep košek prisrčnih voščil.	Ivanka Kalister,
učenka II. razreda slovenske šole na Paternalu.
Buenos Aires, dne 25. junija 1938.
Dragi prijatelji v domovini!
Ko sem zadnjič prebiral “Duhovno življenje’', sem se za trdno odločil, da Vam bom po zgledu svojih so-učencev tudi jaz pisal, šele 2 leti in pol je, odkar sem prišel v te kraje z veliko ladjo “Neptunijo”.
Buenos Aires je velik in ima krasne stavbe, kakršnih še v Ljubljani ni videti. Avtomobilov je toliko in takih, da si jih doma niti predstavljati ne morete.
Vendar bi rad še enkrat videl svoje rojstne kraje, zlasti planine in prijazne hribčke, katerih tu ni. V resnici jih bom najbrže težko še kdaj videl, a v duhu ostajam še vedno Vaš prijatelj ter Vas najlepše pozdravim Anton Trček,
Osorio 4998 - Buenos Aires, Republica Argentina.


Dragi moji prijatelji in sošolci iz Šmihela!
Rad bi vam napisal eno pisemce od mojega življenja v tej daljni tujini. Kako široko morje nas loči, si ne morete misliti.
Dolga tri leta so že minila, odkar sem se poslovil od Vas, pa mi je še vse v spominu, kako lepe urice smo rneli posebno pozimi, ko smo delali sneženega moža.
Mesto Buenos Aires leži ob veliki vodi, ki še imenuje Rio de la Plata. Sem vozijo velike ladje, ki jih gremo včasih gledat, kako lepo plovejo. Pa tudi bolj majhnih ladjic je veliko. Zmiraj odhajajo katere v Evropo, druge pa prihajajo sem iz vseh delov sveta. Včasih pripeljejo tudi kakšne naše rojake. Pred kratkim je pripeljala ena mojega strička, ki smo ga bili zelo veseli.
Tudi argentinske knjige rad berem. Zelo so mi všeč povesticc, ki jih je napisal gospod Vigil. Imajo veliko slik, in samo deset centavov ali približno en dinar stane vsaka knjižica. Tisto, ki piše o ptičku pečarju (el lior-nero) bom prestavil na slovensko in jo bom poslal g. Kastelicu za Duhovno življenje, da jo boste lahko še Vi brali, če bo natisnjena in čo dobivate ta list. Ta ptiček gradi velika in zelo lepa gnezda. Se nobenkrat piso videli, da bi delal v nedeljo ali na praznik, tako da jd tudi nam zelo lep vzgled. Vsi ga imajo radi in nihče mu ne stori žalega. Pravijo, da je sveta žival.
Sedaj pa Vas vsi skupaj prav lepo pozdravimo!
Alojzij Glavič,
Paz Soldan 4831, Buenos Aires. Argentina.


Zvonovi zvonijo, premilo pojo...
Tako smo peli oni dan v Lurdu, kjer še nedodelana čaka veličastna bazilika lurške Marije, in ko smo že doli bili, nn je na enkrat prišlo na misel: kaj pa če zvonov niti nimajo?. .. Takoj, ko smo prišli, sem torej pogledal gori v zvonik, pa sem so prepričal, da mu zvonikovo ime prostoja, zakaj lani mu še ni bilo šlo po pravici.
Letos pa imajo v Lurdu že dosti lepe zvonove, ki so nas prav veselo pozdravljali. In pozdravljati so imeli koga, kajti iz vseh strani je bilo v Lurdu toliko romarjev, da se je novica o tej lepi svečanosti že raznesla na vse strani. Pa naj zvedo o njej tudi tisti, kateri od,očividcev tega še niso slišali.
Bilo je lepo!
še se spominjamo, kako je bilo lani. Tudi lepo. A vsak prizna, da je bilo letos še lepše. Imeli smo preje na raznih krajih pevske vaje, in toko jo bilo vsaj kakih sto oseb že dobro pripravljenih za to priliko. Peli smo na vse grlo, pa tudi ojačevalni zvočniki so nam pridno pomagali, tako da je naš glas segal vse na okrog, in trkal na zvonove, zakaj se ne oglasijo tudi oni in zakaj ne povečajo lepote slovesnosti tako, kot tamkaj na slovenski zemlji, kjer si sploh ne moremo predstavljati slovesne procesije brez ubranega pritrkavanja naših ljubih slovenskih zvonov. Bomo videli, če ne bomo prihodnjič razmajali tudi zvonov, in potrkavali prav tako kot znajo naši fantje tamkaj doma. Saj bo tudi med nami nekaj takih, ki znajo izvabiti iz zvonov ono prelepo pesem, ki je ob velikih svečanosti objemala verno množico tamkaj doma, in tako zelo povzdignila vsako slavnost. K,ar priglasite se! Morda bo prav kmalu prilika za to, da bodo tudi zvonovi, prav lepi lurški zvonovi, res “premilo zapeli”...
Pač so imeli to pot pevci trudna grla, ker je bila pesem dolga celo uro ... Z vinskimi bratci pri litrčku je drugače, ker si lahko grlo sproti zamakajo.. . Zato so naši pevci res zaslužili vso pohvalo, ker so tako stanovitno vstrajali. Ampak drugič jim bomo zvonove pognali, če vas je kaj pravih fantov; da bodo imeli pevci kako minuto za oddih. Tako da se lahko že kar naprej veselimo lepe slavnosti.
Ponavljam, da smo imeli ge letos slovesnost mnogo lepšo in mnogo bolj prikupno kot je bila lani.
Zbrali smo se ob treh in pol. Ker so se istega dne zaklju-
čevale slovesnosti mednarodnega svetovnega euharističnega kongresa v Budimpešti, je pač primerno, da se tudi mi pridušimo oni lepi slovesnosti, ki je tamkaj združila vse narode okrog oltarja božjega, okrog Odrešenika v Najsvetejšem zakramentu, okrog Njega, ki nas hrani in nam daje moč za srečno potovanje skozi življenje v naša večna bivališča.
Tako smo torej sklenili, da ponesemo v procesiji tudi sveto Bešnje Telo, da damo tako čast in zahvalo našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
Stopili smo torej v cerkev, da začnemo pobožnost pred tabernakljem. Stopil je na prižnico g. Kastelic, ki nam je pokazal Marijo, ki nas, svoje ljubljene otroke, spremlja in varuje na poti skozi življenje, in Sveto Bešnje Telo, v katerem Marijin Sin .Jezus Kristus ohranja v nas nadnaravno življenje posvečujoče božje milosti, je hrana našim dušam in Bog med nami ki ga lahko obiščemo in ga pomoči prosimo v njegovih svetiščih.
Po končanem govoru so slovenska dekleta dvignila kip lurške Marije, in smo stopili v procesijo, ki je spremljala Marijo in Jezusa gori po arkadah in nazaj v cerkev. Pevci so najprej zapeli špansko euharistično pesem, potem smo pa peli vsi, in je bil to pač edinstven dogodek, kajti prvič smo imeli v Južni Ameriki slovensko telovsko procesijo, v kateri je stopalo skoro tisoč oseb, gotovo nad 500, nad polovico Slovencev.
Ko se je procesija vrnila v cerkev, smo zapeli še litanije Matere božje in z blagoslovom zaključili slovesnost.
Kadar se v Lurdu spet zberemo, pričakujemo da nas bo toliko, da bo cerkev premajhna in, če Bog da, se bo to še letos zgodilo.
Bujan je daleč, in draga stvar je romanje tja, veliko skrbi da, zato bi morda res bilo bolj modro, da letos romanje v Lujan opustimo, in se v Lurdu zberemo na celodnevnem shodu. Saj si z našimi slovesnostmi nočemo delati stroškov, marveč se zberemo v lepi družbi, kjer svoje misli dvignemo in se razvedrimo. In vse to prav lepo napravimo tudi Lurdu, kjer bomo imeli dvorano, da še kako primerno prireditev pripravimo. Gotovo bo vsem rojakom ta misel všeč. Kar pogovorite se in sporočite nam svoje mnenje.	Hladnik Janez, Buenos Aires.
Opazovalec
časopis in resnica
Večkrat slišimo ljudi, ki hočejo pokazati, da nekaj vedo, pa pravijo: kaj boš bral časopise, ko pa samo lažejo!
Očitek “lažejo” je sicor nekoliko pretiran, res pa je, da je danes sploh nemogoče pisati vso resnico. Kajti pisanje in priobčevanje novic in spisov je združeno z mnogimi stroški, katere morajo kriti po večini bralci, in bralci ne bodo nikomur dovolili, da bi jim metal resnico v obraz. Besnica v oči bode, jc naš star pregovor, katerega nihče bolj nc občuti kot časnikar.
Pa poslušajmo raje francosko časnikarko, ki porpisuje svoje velezanimive članke z imenom Titayna.
‘Časnikarka sem postala prav za prav iz same lenobe, ker nisem imela smisla za redno uradniško poslovanje, tudi se nisem izučila za noben določen poklic — naučila sem se treh jezikov študirala sem nekaj časa teologijo (bogoslovje), višje računstvo, pravo itd. — pa sem mislila, da bom lahko uporabila svoje zmožnosti pri časopisju, da bom lahko dala duška vsem svojim duševnih silam in domišljiji, da bom udobno potovala po svetu, opazovala ljudstva, zaslišavala mogočne osebnosti in opazovala svoje doživljaje in mnenja po časopisih. Toda kaj kmalu je prišlo razočaranje. Bila sem bolj vezana v svoji sodbi kot sploh življenje v smrtno nevarnost, navaditi sem se morala na pre-kdaj poprej; na potovanjih sem neštetokrat, izpostavljala svoje teri sem sanjala in jo le redkokdaj dosegla, ščavah ali džuglah, kar jo vse precej daleč od udobnosti, o ka-nočevanje po hlevih, ostudnih kolibah, pod milim nebom v pu-
Biti časnikar, se pravi, znati molčati, poznati seznam vseh nevarnih predmetov opisovanja, in nagonsko čutiti, kaj bi utegnilo vzbuditi ogorčena ugovarjanja. Zaokrožiti moraš ostre robove, omiliti besedo, prizanašati temu ali onemu, in raje zamolčati resnico kot pa koga žaliti.
In čemu vse to? Kdo je temu kriv? Glavni uredniki, rav-
natelji, lastniki velikih časopisov? Ne! Največja krivda nečuve-nega dejstva, da časopisi ne smejo pisati popolne resnice, leži na občinstvu, na bralcih.
Odkar hodim po svetu — in ni je skoro države ali pokrajino na zemeljski obli, katere še ne bi obiskala —• —neprestano iščem nekaj, o čemer bi lahko odkrito poročala, za kar me ne bi nihče začel sovražiti, kar bi bilo vsem ljudem prav, pa do zdaj tega še nisem našla. Niti ene države ne poznam na svetu, o kateri bi lahko brez strahu prod hudimi posledicami poročala resnico. O vsem pa vem, česa nc smem poročati, kaj moram zamolčati.
Tako so torej privezani časnikarji, ki imajo svoje bralce v vseh ljudskih plasteh, katerim sc morajo radi svoje udobnosti laskati in to laskanje je tem bolj uspešno, čim bolj ubira strune pokvarjene in po naravi k slabemu nagnjene človeške bitnosti. časopisje pa ki se trudi ljudem vcepljati v dušo resnico, ki res kaj zaleže, od katere odvisi prava človeška sreča, le prerado ostane ‘ ‘ glas vpijočega v puščavi ’ ’, ki nc doseže skoro nikogar, ir. zato tudi ne pride tako do veljave, kakor bi zaslužilo.
Poleg tega važnih svetovnih vesti ne zbirajo posamezni časopisi, marveč veliki poročevalski uradi, ki so ogromna podjetja z mnogimi milijoni dolarjev kapitala, če so privatna, in z vojsko poročevalcev in uradnikov, ki gre v 10.000 in še več osebja. Razumljivo je, da tudi ta podjetja ne morejo, deloma pa tudi nočejo poročati vsega, kar se je na svetu zgodilo in kar bi nas zanimalo. Da nič ne govorim o podkupovanju in plačevanju tudi takih listov, o katerih bi človek tega ne pričakoval. Podkupljeni listi potem resnico spretno zavijejo in previdno speljejo čitateljc na napačno sled. Kdor torej danes bere časopise, je treba, da je skrajno previden, sicer bo gotovo goljufan. Zaupaj — tako smo že enkrat zapisali, ker je življenje brez zaupanja nemogoče -r*— ampak dobro glej, komu da zaupaš!
Vsled slabega vremena je morala žal odpasti procesija svetega Rešnjega Telesa okrog glavnega buenosajreškega trga Plaza de Majo,, in so jo opravili kar v stolnici. Levo zgoraj :	Em. kardinal S. L. Copello z
asistenco. Zgoraj desno: buenos-ajroški mestni župan dr. Artur Goyencche s slavnostnim sprevodnim banderom (el guion) s katerim je otvoril procesijo. Levo:	Po-
gled na procesijo v katedrali. Desno: Množica, ki je kljub slabemu vremenu pred stolnico čakala blagoslova z Najsvetejšim, ki ji ga jc po končani procesiji podelil kardinal.
Škrbcev,i in Vovkovi iz Floride, kjer je tudi zraslo kar precej slovenskih hišic in hiš.
m
Takele slovenske higice rastejo po buenosajregkih predmestjih. Vseh skupaj računajo da bo že kakih 500. Mnogi, prav mnogi pa imajo kupljeno zemljo in čakajo, da bi si kaj več prihranili in postavili kaj čim bolj čednega. Samo to je velika škoda, da so razmetane te nage higice po vseh robovih velikega mesta, Te pričujočo nage higice se gradijo v Bernalu FOS. Dobro poglejte! Najbrže bodo mnogi spoznali kakšen obraz.
Terezija Lajngček in Jurij Dravec iz Avellanede, med veselimi
svati
Cerkveni letopis za leto 1938
V vatikanski tiskarni je izgel “Cerkveni letopis za leto 1938”, Iz knjigo je razvidno^ da jo na vsem svetu danes 14 patriarhov in. 1194 škofovskih sedežev (metropolitov, nadškofov in škofov) ter 487 vikariatov in apostolskih prefektur v misijonskih deželah. Pod vlado papeža Pija XI. je bilo usta-tonvljenih 218 novih vikarijatov in prefektur. Vsak od njih obsega ozemlje, ki odgovarja nagim škofijam z mnogimi žup-
nijami, cerkvami, kapelami, šolami, bolnišnicami in sirotnigni-eami. Medtem ko so bili v letu 1922 še izključno evropski škofje v službi misijonskih dežel, deluje danes v misijonih že 2ü glcofov domačinov. Naraščanje števila domače duhovščine je veliko in vzbuja najlepše nade. V Evropi so danes 603 me-tropolitske in škofovske stolice tes 8 apostolskih vikariatov. A' Ameriki 402 škofiji in 50 apostolskih vikariatov, v Aziji 128 škofij in 175 vikariatov, v Afriki 19 škofij in 117 vikariatov, v Oceaniji 42 škofij in 39 vikariatov. Sveti kolegij šteje 69 kardinalov. Sveto stolica je zastopana v 60 različnih državah. Njeno zastopstvo ima v 38 državah diplomatičen značaj. Pri sveti stolici je zastopanih 37 držav.
Statistika pravoslavne cerkve
Statistika pravoslavno cerkve: V Grčiji obsega grgko-pravo-slavna cerkev s 6 milijoni duš skoraj vse prebivalstvo v državi. —• Menigka republika na gori Atos vsebuje v svojih 20 glavnih 'samostanih in 900 kapelicah -—• skupaj 500 duš. — Pravoslavna cerkev na otoku Cipru šteje 250.000 duš; patrijarhat iz Antijo-hije tudi 250.000 duš. Aleksandrijski patriarhat ima 150.0d0 duš; jeruzalemski 45.000 in ekumenski v Carigradu približno 300.000 duš. V Bolgariji je od 6 milijonov prebivalcev — 4 in pol milijona pravoslavnih. — V Jugoslaviji je od 15 1|2 milijonov prebivalcev — 6 milijonov pravoslavne vere, torej manj ko‘polovica. —■ Od 1 milijona Albancev spada 180.000 duš k pravoslavni cerkvi. V Eomuniji je od 18 milijonov duš —- 12 in pol milijona pravoslavne vere. V Češkoslovaški, ki ima 17 milijonov prebivalcev, je 150.000 pravoslavnih. Na Poljskem je od 30 milijonov ljudi 3,750.000 pravoslavnih. — Dalje so ge pravoslavne manjšine: na Estanskem 210.000, v Litvi 50.000, v Ameriki 500.000 in v Avstraliji 750.000 ljudi.
Ali bo prevaran v svojem zaupanju?
Ko je papež Pij XI. pred kratkim sprejel v avdijenci zastopnice krščanskih mater, jim je spregovoril tudi tole:
Kakor med ljudmi ni večjega dokaza za prijateljstvo kot je beseda “zaupam ti”, tako tudi pri Bogu ni jasnejšega dokaza prijateljstva in ljubezni, kot je otrok, ki je dan v varstvo materi. V takih primerih Bog tako rekoč materi govori: “Zaupam ti, zato ti dajem to dušo!” Kaj prav za prav pomeni beseda “duša”, sc najbolje spozna iz tega, da je Kristus. Odrešenik, dal svoje življenje za duše ljudi.” Končno je sv. oče matere opozoril, naj docela zaupajo v Boga, ki zna svoje obete najbolje izvršiti. —* Mati, ali bo Bog prevaran v tem svojem zaupanju?
Stalinova mati
O Stalinovi materi so zadnji čas časopisi veliko pisali. Vzbujala je pozornost zaradi svoje vernosti. Živela je v Tiflisu in pogosto obiskovala cerkvico imenovano Kagvet. Po colo uro je ostajala pred oltarjem, gledala v Marijino sliko in molila. Kot mati državnega poglavarja sovjetske Rusije je stanovala v vladnem poslopju, kjer je imela na razpolago dve sobici. V svoji spalnici je razobesila po stenah več svetih podob. Razumljivo, da je bilo to njeno življenje veliko pohujšanje za brezbožne vladne mogočnike, ki so stanovali pod isto streho. Položaj je bil zato tako neprijeten, ker se nihče ni upal ustavljati materi prvega mogočnika zemlje. Končno so se odločili, da bodo podrli cerkvico, kamor je hodila starka molit. Pa je izjavila, da bo molila potem kar sredi ceste, tam nekje kjer je cerkvica stala. “Stara sem, kmalu bom umrla, pa moram prositi Boga odpuščanja za vse, kar sem hudega naredila. Morda bo odpustil tudi mojemu Sofku ... Sofko je njen sin Stalin, o katerem je znano, da je bil nekaj časa pravoslaven bogoslovec. Pred smrtjo je vroče prosila, naj ji prinesejo svete zakramente in naj jo po smrti krščansko pokopljejo. Pa ji niso uslišali nobene izmed obeh teh prošenj.
Freklinjevanje
Preklinjevanje in bogokletje zavzema tudi med nagim ljudstvom vedno širše kroge ter se razvija in razrašča v pravo narodno sramoto. Iz ust odraslih in tudi negodne mladine vro včasih cele plohe kletvic, psovk, sramotilnih in bogokletnih besed. Tako izgublja naše ljudstvo poleg greha pred Bogom, tudi sloves olikanega naroda, ki ga je prej uživalo. Vsi pristojni činitelji bi morali energično nastopiti, da se zamašijo umazana usta. A nekaterih državah so oblasti začele z odločnimi ukrepi proti bogokletju. Naj bi se tak primer posnemal tudi pri nas! I revzv. g. knezoskof dr. Ivan Tomažič je v letošnjem postnem pastirskem listu z učiteljsko, pa tudi z odločno-očetovsko besedo pozval svoje škofljane na križarsko vojno zoper preklinjanje in
bogokletje. Vedimo, da kletvina ni samo grah, ampak tudi pc-mankanje srčne kulture.
Utroševi in Oslajevi iz Avellanede ob priliki lepih birmskih
slavnosti
Stari Slovani
Stari Slovani so prebivali po mnenju večine zgodovinarjev onstran Karpatov v bivši ruski Poljski, Galiciji, Bukovini in v sosednjih deželah. Na zapadu so bili mejaši starih Slovanov razni germanski narodi, ki so imenovali Slovane Vende ali Vinde.
O državnih razmerah starih Slovanov smo le slabo poučeni. Podlago državnega življenja c najbrže tvorila zadruga, v kateri so bili združeni krvni sorodniki, potomci istega pradeda. V zadrugi je bilo torej več družin, ki so imele skupno posestvo. Skupno so ga obdelovale, skupno so uporabljale pridelke. Zasebnega imetja Slovani niso imeli. Zadrugi je načeloval navadno najstarejši mož, ki se je imenoval starešina ali starista. On je odkazoval zadružanom delo, zanje je kupoval in prodajal, a v važnih zadevah se je moral držati nasvetov zadružanov.
Več zadrug skupaj je tvorilo pleme, ki ga moramo smatrati za prvo državo Slovanov. Vsi državljani v taki državi so imeli enake pravice. Ozemlje, po katerem je pleme bivalo, so imenovali nekateri Slovani župo, njenega načelnika pa župana ali vojvodo| Kar je bil starešina v zadrugi, to je bil župan ali vojvoda v župi.
Stari Slovani so se živili s poljedelstvom in z živinorejo. Pridelovali so razne pridelke ter so poznali tudi razne domače živali, kakor govedo, ovco, kozo in prašiča. Medli so surovo maslo, izdelovali so sir, kot pijača pa jim je služila medica ali “met”, ki so jo naparvljali iz medu. Ženske so se oblačile v volnene obleke, ki so jih stkale same, moški pa v živalsko kože. Prebivali so v kočah, postavljenih večinoma na težko dostopnih krajih, n. pr. ob rekah ali močvirjih.
Naši predniki so bili odkritega značaja ter so se odlikovali zdasti po gostoljubnosti, čistost in zvestoba sta dičili njih žene, ki so šle često za možem v smrt. V vojni so se bojevali stari Slovani hrabro. Za orožje so jih služili ščiti, sulice in loki.
Iz skupnega plemena Slovanov so se v poznejši dobi n|rodili sedanji slovanski narodi kakor, Slovenci, Hrvati. Srbi, Čehi, Slovaki, Poljaki, Ukrajinci, Kusi itd.
90.000 frankov podpore
je dovolila francoska vlada tamošnji zvezi katoliških društev, da se morejo udeležiti mednarodnih prireditev, ki so jih organizirali slovenski fantovski odseki v Ljubljani, in so se začeli v nedeljo dne 26. junijo. Hkrati je tudi zveza francoskih katoliških društev povabila slovensko mladino na svoj tabor, ki se bo začel 16. julija. Slovenci so se za vabilo sahvalili, kor nimajo potrebnih sredstev. Sedaj pa je ponovil vabilo sam francoski minister Paul Boncour, kar pomeni, da bo tudi za potrebne stroške poskrbel. — V ozadju tega vabila je najbrže tudi lanska afera, ko so francoski cariniki na neprimeren način pregledovali veliko skupino obiskovalcev pariške svetovne razstave, ki jo je bila organizirala ista zveza.
Flores, Belgrano in Villa Devoto
Oba elitna buenosajreška okraja Flores in Belgrano sta
bila šele leta 1887 priključena mestu Buenos Aires. Okraj Villa Devoto, kjer se je naselilo zadnji čas toliko naših družin in si postavilo svoje lastne domove, pa je bil priključen mestu šele leta 1890. Imenuje se po italijanskem priseljencu Antonio Devoto. čigar truplo počiva v devotski župni cerkvi svetega Antona.
Malo katoliške statistike
Evropa šteje 202 milijona katolikov ali 43 o|o vsega prebivalstva. Število ostalih kristjanov (pravoslavnih, protestantov in različnih verskih ločin) znaša 234 milj. (50 odst, vsega prebivalstva). Število brezvercev in poganov (v severnih predelih ob tečajnem krogu) znaša 31 milj. ali 7 odst.
Severna Amerika s Kanado ima 32 in pol milijona katolikov (33 dst.), do 85 milijonov ostalih kristjanov, in 21 milijonov' poganov in brezvercev.
Južna in Srednja Amerika ima 93 milj. (93 odst.) katolikov, 9 milj. ostalih kristjanov (5 odst.), in poldrugi milijon malikovalcev, buddhistov in sl.
Afrika ima 5 milj. 380 tisoč katolikov (4 odst.), do 0 milj. ostalih kristjanov (7 odst.) in 125 milj. mohamedancev in malikovalcev.
Avstralija je še vedno premalo raziskana v notranjosti in iz nje ni točnih podatkov7.
Tako je razvidno, da je Južna Amerika najbolj katoliški del sveta. Evropa je na drugem mestu. Največ misijonskega dela zahtevata Azija in Afrika, vseh katoliških kristjanov računajo, da je 365 milijonov, vseh kristjanov s pravoslavnimi in protestanti vred pa bo danes okoli 700 milijonov.
Lenin in sv. Frančišek Asiški
“Busija bi bila potrebovala deset mož kot je bil Frančišek Asiški, da bi postala srečna”, je baje pred smrtjo dejal Lenin svojemu znancu in prijatelju iz študentovskih let, sedaj belgijskemu redovniku.
Kaj je storil Frančišek velikega, da je postal najbolj znan in priljubljen svetnik, v katerem gleda ve?1 svet božjega poslanca? Primerjaj št. 65 Duhovnega življenja stran 298—298.
Bil je mlad in bogat. Moral bi biti ugleden trgovec. Vesele gostije so ga veselile, kjer je bil najljubeznivejši družabnik. Pa je sklenil “služiti ubožnosti”. Pustil je domačo hišo, odložil svojo dragoceno obleko in se oblačil kot revni kmetje v okolici mesta Asisija. Revežem je oznanjal evangelij in ustanovil red, ki naj živi zgolj od miloščine.. Duhovnik ni hotel postati iz ponižnosti, ostal je laik. Ljubezen do bližnjega je bila glavna poteza njegovega življenja. Bog mu je vtisnil znamenja Kristusovih ran. Frančišek je ljubil Gospoda Jezusa nad vse, posebno v njegovi revščini v jaslicah. Zato je on zamislil in začel širiti božične jaslice.
Tudi danes jo nastopil čas, da nas moro spot rešiti le ljubezen do ubožnosti.
Ali je med nami deset Frančiškov, takih, ki bi se hoteli vsemu odpovedati in se zadovoljiti le s tem, kar je za življenje nujno potrebno? Ali bi se hoteli zadovoljiti z eno obleko za poletni, z drugo za zimski čas?
Ali bi hoteli vabiti reveže k naši mizi? Ali bi se hoteli zadovoljiti s skromno sobo in privoščiti tudi drugim suh in topel kotiček?
Ali bi sc zadovoljili s priprosto hrano, brez vina, brez jedil izbranih po našem okusu?
Ali bi hoteli vse, kar nam ostaja preko nujne hrane, obleke, stanovanja in nujnih stanovskih potrebščin, darovati ubož-nejšini kakor smo mi?
Ali bi omejili nepotrebne izlete, in potovanja, in vožnje, in pisma itd.?
Ali bi namesto v kavarno in gostilno hodili raje obiskovat reveže?
Ali bi o božiču vsaj eno revno družino, vsaj enega otroka obdarovali?
Ali bi opustili letanje od kina do kina in gledališča ter poslali ta denar za revne dijake?
Ali bi oblekli pozimi enega ali drugega berača, ki sc ves trese od mraza?
Kolikor vprašanj, tako bi bili najbrže klavrni na nje odgovori vseh velikih in poklicnih prijateljev proletarijata.
Dom in Svet
Skoro po enoletnem presledku je začela zopet izhajati znana ljubljanska leposlovna revija “Dom in svet”. Lani je to slovensko kulturno glasilo praznovalo SOletnico svojega obstoja. Iz zadnje številke je razvidno, da je dolgi presledek v izhajanju nastal zaradi nesoglasja med uredniki in založnico.
Ljubljansko in mariborsko semenišče
V	nedeljo dne 22. maja so v Mariboru slovesno blagoslovili temeljni kamen za zgradbo novega bogoslovja. Slavnosti so se udeležili poleg prevzvišenega g. škofa dr. I. Tomažiča tudi še ban dr. M. Natlačen, mariborski mestni župan Juvan, mnogo duhovnikov in tisoči ljudstva. V temeljni kamen je bila vzidana listina, ki omenja, la je bil blagoslovljen v 16. letu vladanja papeža Pija XI., 1 4. letu vladanja kralja Petra II., ob 201et-nici Jugoslavije, v 5. letu vladanja škofa Tomažiča in ob 700 letnem jubileju lavantinske škofije.
V	raznih govorih so govorniki s svetim pismom povdarjali da “drugega temelja nihče no more položiti razen tega, ki je položen, in ta je Jezus Kristus’’ (I. kor 3, 12), “Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke.’’ (Hebr. 13, 8), Znanosti o Jezusa se bodo učili v tej novi stavbi mladi bogoslovci, in prav to znanost bodo oddajali potem svojemu ijud-stvu, Apostol Pavel omenja, da je duhovnik “vzet iz ljudi in postavljen za ljudi’’, in eden izmed govornikov je posebej poudaril, da ni stanu, ki bi bil tako zelo vzet iz ljudstva, kakor duhovniški, pa tudi ne stanu, ki bi živel v tako ozkem stiku z ljudstvom in se zanj žrtvoval, na kar je mariborski gospod škof, ki ga mori skrb za stroške nove stavbe, lepo pristavil, da se bo to ljudstvo gotovo tudi zavedalo dolžnosti, ki jo ima do zgradbe novega bogoslovnega učilišča.
Znano je. da je tudi ljubljansko bogoslovje že zdavnaj pre-maihno in neprimerno, in da so že narejeni načrti za novo semenišče, ki bo stalo na bivšem pokopališču pri sv. Krištofu, poleg sedanje župne cerkve sv. Cirila in Metoda, kateri župni-kuje znani bivši izseljenski duhovnik in sedanji poslevodeči podpredsednik Rafaelove družbe p. Kazimir Zakrajšek. Imenovano bo to semenišče Baragov dom, po prvem slovenskem izseljencu v Ameriki, velikem misijonarju in škofu Baragi, za katerega se je že cačel proces, da bi bil prištet med svetnike. Katoliški slovenski izseljenci v Severni Ameriki želijo plačati stroške za to veliko in potrebno zgradbo, če ne bodo previsoki, na ta način bi se radi oddolžili velikemu Baragu, pa tudi vsej slovenski duhovščini, ki je iz ljubezni do njih zapustila domovino in šla za njimi. Po ameriškem vzorcu nameravajo zbirati darove tudi na ta način, da bi kateri bogati posamezniki, pa tudi društva in ustanove krili stroške, ki odpadejo na posamezno sobico, predavalno dvorano, knjižnico, kapelo, obednico itd. Nad vhodom v to sobico ali dvorano bi bilo potem za vse čase vklesano ime plemenitega darovalca ali ustanove, ki je poskrbela za zadevne stroške. Posamezna sobica stane okoli Din 200.000.—- ali dva tisoč pesov. Nekateri so mnenja, da bi bilo prav primerno, če bi tudi slovenski izseljenci v Argentini plačali stroške za kakšno tako sobico. Bogoslovec, ki bi živel v nji, bi se gotovo tudi v svojih molitvah spominjal plemenitih dobrotnikov, ki so mu omogočili primerno zdravo stanovanje za časa bogoslovnih študij, ki trajajo sedaj pri nas 6 let.
Protiboljševiška razstava
V Parizu je pred kratkim končala protiboljševiška razstava. Po statistiki, ki je bila razstavljena, je boljševiška oblast v Rusiji dosedaj pobila 21,402.946 ljudi. Med temi sta dva škofa, 480 duhovnikov, 7800 profesorjev, 7500 častnikov, 69.000 delavcev, 48.000 orožnikov, 360.000 ojakov, 420.000 izobražencev raznih stanov, 120.000 uradnikov in 9,000.000 kmetov. Podatki so pomanjkljivi, ker so po ugotovitvah prof. Saroka boljševiki že do leta 1922 pomorili 28 škofov in 1219 duhovnikov.
Lahkomiselni dolžniki
Praški listi poročajo, da so tamošnji krojači dali natisniti “Črne bukve’’, v katerih so objavili imena in naslove tisto gospode, ki hoče biti lepo oblečena, a svojega krojača ne plača. Tako je bilo naznanjenih javnosti 897 lahkomiselnih junakov, ki so bili vkupaj svojim krojačem dolžni nad milijon kron. Ko sv je o knjižici izvedelo, jih je bilo dosti, ki so hiteli plačati svoj dolg. Krojači so plačilo hvaležno sprejeli, ali natisnjena imena se ne dajo izbrisati.
Guverner in sveto pismo
Guverner severoameriško državo Georgia je ukazal kupiti 89Ö.COO izvodov svetega pisma in jih razdeliti šolskim otrokom. Znano je, da so scveroameriške državne šole brezverske in da se v njih ne poučuje verouk. — Kaj pa mi, ali kaj poznamo sveto pismo? To je branje za globoke ljudi!
Buenosajreška kulturna kronika.
19. junija je priredila Prosveta zabaven večer svojim prijateljem, ki se jih je zbralo lepo število, saj so bili vsi prostori polni. Občinstvo je bilo prav zadovoljno s programom. Pevske točke so bile take, kot jih moremo pričakovati od priznanega prosvetnega zbora, Glavna točka je pa bila “Ženska republika’’, burka, ki jo je Andrej Škrbec prevedel iz hrvaškega, pa jo tako dobro prilagodil slovenskemu okusu, da je kar čisto slovenska. Tudi igralci so svoje naloge dobro rešili, dali so namreč dovolj prilike za smeh.
12. junija je minilo že 2 leti, odkar imamo redno slovensko božjo službo na Avellanedi. Vedno je udeležba lepa, ta dan pa je bila seveda najlepša. Naravnost presenetili so nas pevci, ki so so postavili s krasno mašno pesmijo, in dokazali, da tvorijo že kar izvežban zbor, ki se more lotiti tudi težjih skladb.
11. junija sta priredila ob sodelovanju pevskega zbora Jadran, Tabor in Sokol predstavo, namenjeno tudi Argentincem, ki so posebno hvalili spevoigro “Srce in denar’’, ki jo je dr. Kjuder prestavil na špansko por naslovom “Corazon y dinero”.
6. junija so imeli na jugoslovanskem poslaništvu “jugoslovanski koncert’’, kateremu so prisostvovale številne diplomatič-nc osebnosti. Nastopil je violinist Špiler Ljerko, ki je žel mnogo hvale.
Raznovrsten šport, med katerim zavzema zelo važno mesto rokoborba, se je neverjetno udomačil po vsem svetu, prav posebno po velikih mestih. Buenosajreški listi posvečajo športu vsak dan dolge kolone. Za naše slovenske razmere je gotovo nerazumljivo. kako more na primer buenosajreški dnevnik posvetiti kar 4 svoje velike ameriške strani rokoborbi med zamorcem Joe Luisom in Nemcem Maksom Schmellingom, in naslednji dan objaviti tudi za tukajšnje velemestne razmere še vedno drage ogromne telefotografije. Kakor je znano, je dne 23. junija črnec Luis že čez dobri dve minuti premagal Nemca Schmellin-ga in točno v dveh minutoh in štirih sekundah “zaslužil” na ta način ogromno svoto 341.245 dolarjev in 20 centov, ali na sekundo dolarjev 2.590.70, Tudi na premaganega Schmellinga je odpadla čedna svotica 160,622.60,— dolarjev.
LADIJSKE VOZNE LISTE
za vse paroplovne družbo dobite pri
CA. CENTRAL E U R O P E A SAN MARTIN 469
po najnižji ceni KABINO z~gotovimo vsakemu potniku brezplačno
VPOKLICNE KARTE PO ZELO ZNIŽANIH CENAH
Bolnikova nehvaležnost je najsigurnejše znamenje, da gre njegovo zdravje močno na boljše.
Mlad fant je vprašal spovednika, kako bi mogel postati svetnik. “Lahko,” je odgovoril duhovnik:	“vsako leto se odpovej eni
napaki in sc navadi ene čednosti! ”
če ti je všeč dobra kapljica, če ti diši okusna klobasica, č- si kij zav-den slovenski rojak, kadar te zanese pot na Avellanedo, potem se oglasi v slovenskem baru, RESTAURANT INTERNACIONAL
KARL TERPLAN
Chacabuco 501, Avellaneda, FCS.
Eno milijardo dolarjev računajo škodo,, ki jo povzroče vsako leto vlomilci, tatovi in pc-žigalci v Ameriki.
Slabo in deževno vreme ima za mesta veliko koristi v zdravstvenem oziru, ker uniči veliko nesnage in navlake, kjer se kotijo nalezljive bolezni;
Najstarejga slovenska gostilna na Avella^
nedi' — Bobra jedača---izborna pijača
vestlja polna hiša
Pridi in prepričaj se!
ŠTEFAN CELEC MANUEL ESTEVEZ 499 Avellaneda, E.C.S.
Edina tiskana knjiga, ki jo imajo Eskimi na Labradorju, je evangelij.
Možki je povprečno 14 centimetrov večji od ženske in do 15 kg težji. 90 o|o je močnejših in 70 o|o bolj gibčnih kot povprečna ženska. Nasprotno pa ženske bolje slišijo in jezik jim je bolj gibčen.
Zima, zima bela, ..
Ali veš, kje je najboljši krojač, ki te bo
za zimo primerno oblekel?
Jaz ti ga ovadim:
MARTIN PETEK
s krojnim izpitom v Zagrebu in Bs. Airesu MEJICO 686, PInEYRO Avellaneda, E.C.S.
Svetloba kresnice ima isti vpliv na fotografsko ploščo, kot liöntgcnovi žarki.
Prezident Roosevelt prejme v enem samem letu povprečno po 22.000 brzojavk ter 1 in tričetrt milijona pisem, ali na dan eno k drugemu nad pet tisoč pisem in nad šestdeset brzojavk.
Največja ura na svetu je bojda v Londonu na stolpu westminstrskega samostana. Njeni udarci naznanjajo pravi uradni čas za vso zapadno Evropo, ker je ura v zvezi s slavno zvezdarno v Grennwichu. Krog na uri ima 7 metrov v premeru, številke so nad pol metra velike, kazalca merita nad 4 metre in tehtata 100 kg. Uteži, ki uro poganjajo, pa imajo 2 toni in pol teže. Veliki zvon, ki bije ure, tehta Ki ton, njegov kembelj tehta nad 200 kg. Angleži z dežele hodijo često v London ros samo gledat na to uro.
REVMATIZEM
Vas piuči? Ne bodite vendar nespametni in ne pustite, da bi Vas mučil naprej! Še danes pišite gospej Anici Smola, soprogi okrajnega, zdravnika, Žužemberk, Dravska banovina, Jugoslavija, naj Vam pošlje par zavitkov zdravilnega čaja, ki je dobro preizkušena mešanica naših najboljših domačih zdravilnih rož. Za popolno ozdravljenje je navadno dovolj pet zavitkov, ki veljajo s poštnino vred 10 argentinskih pesov.
j________________:_______!_i
Zvonček, ki vedno zvoni, imajo v oksford-skem muzeju v Londonu. Pokrit je s stekle nim pokrivalom in se nahaja na svojem mestu že 97 lot ter neprestano zvoni, četudi ni ne navit ali zvezan s kako električno baterijo. Sestavljen je iz nekaj tisoč bakrenih in papirnatih ploščic, zvonenje pa proizvajajo razna kemična razkrajanja, katerih skrivnost pozna le oni, ki je zvonček naredil. Duhovitega iznajditelja ne poznajo po imenu, njegov zvonček pa bo kmalu praznoval že svojo lOOlctnico.
Indijski čarodeji se zovejo jogiji in so pravcati čudodelniki. Svoje telo in svoje duševne zmožnosti imajo čisto v posesti, pri tem dodobra poznajo skrivnosti matere-nara-ve. Jogiji sc lahko dvigajo v zrak brez posebnih naprav ali se pogovarjajo na daljave brez telefonov, pred boleznijo so zavarovani
brez zdravnikov in medicin. Po 40 dni se zakopljejo v zemljo, pa jim ne škoduje. Njihovi “čudeži” so posledica dolge vaje v sa-moobviatianju, njihovi čuti so jim povsem pokorni, strasti ne poznajo nobene. Pač 'ljudje izredno močne volje.
FRANC KLAJNŠEK
V mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
MARCO SA STRE 4351 (Villa Devoto), Bs. Aires. U. T. 50—0277.
Ob kanadskem jezeru Out je stalo še ne- -davno ljubko, romantično mestece, katerega meščani so se preživljali s poštenim delom.
Pa pridejo k njim naravoslovci, začnejo preiskovati zemljo ter doženejo, da je v tleli mosta vse polno zlatih zrnc. Takoj je neka družba ponudila mestu visoko svoto, če meščani svoje hiše čimprej prenesejo drugam.
In res! Meščani so so s predlogom sprijaznili, sprejeli no denar, svoje imetje po tekom enega tedna prevozili v novo naselbino. Na starem kraju so sedaj zlatokopi, onstran jezera po se širi prijetno, moderno novo mestece.
Kadar rabite novo obleko, si v Mozetičevi krojačnici oglejte vzorce blaga in krojev, pa Vam ne bo žal. V zalogi imamo tudi v'liko izbiro srajc, klobukov in vseli drugih moških potrebščin po tako ugodnih cenah, kakor jih ne boste našli nikjer drugje.
Priporoča se Vam:
KROJAČNICA MOZETIČ OSORIO 5052 (Paternal), Bs. Aires
“No, kako se je tvoji ženi posrečilo prvo kosilo?” — “Ne vprašuj! še kuharska knjiga se ji je prismodila. ”
Prijateljsko obvestilo
Najboljši tečaj
Za denarna nakazila svojcem v domovini.
Največja varnost
za Vaše prihranke v nagi hranilnici
Brezkonkurenčne cene
pri nabavi ladijskih kart za vse paroplovne družbe
To so ugodnosti, katere Vam nudi
SLOVENSKI ODDELEK
I1ANC0 IIOLANDES UNIDO
PODRUŽNICA BUENOS AIRES
Centrala:
Bm6, Mitre 234 Vogal 25 de Mayo
Pili alka:
CORRIENTES 1900 Vogal Rio Bamba
U- T. 33—17013
TMAÄieOff/ivvzöw
•roxuucA po"


iS"
\xft*HHA


MRAAlOAlKt ^ ' \>S'ue*Ktwn'


VDARUiAP
IJARuCAcffAARAC




tOPUiAO

tOiUjHKi'
'OilABlJt
h’BAHJA UJHj»


WUÖCA tfU.ll
POIaRIYAC \



£Ka£aC oeyA't


HAMfAjtlAK



fAritpetj






ŠIBENIK;
X5&Ä

MBUMKA*

' 'OlflOJSXI \MtKA*iKA
t»0*oH Jt


KUKiuMUJA

’Li&fy-


ARDBuCYKt

\DayOviCA
, YVMAHOYO



><0iWA»



zz=±z3*	
... vV	
v		
Yugoeslavia es un pais baleänico en euanto forma partc de la peninsula baleäniea, cuyo extremo Nord-Oeste (la Eslovenia) sin embargo ya perteneee a la Europa Central. Estados limitrofes de Yugoeslavia son: Italia, Alemania (con su parte austriaca), Hungria, Rumania, Bolgaria, Turquia, Grecia y Albama. En una extensiön de man de 1.500 km linda con el Mar Adriatieo, cuyos principales puertos yugoeslavos son: Split con los cn parte perfeeta-mente conservados restos del palacio del fam oso Emperador Romano Diocleciano, que era oriundo de esos continentes, Šibenik (Sebenico), la famosa Bahia de Kotor (Cattaro), y Sušah, al laclo de Reka-Fiume, cuyo puerto ha adquirido en estos Ultimos anos una Importan-cia especial. Yugoeslavia. con sus hermosos Alpes Eslovenos y con sus playas Dälmatas es ademäs un pais de turismo por excelencia, ano tras aiio mas frecuentado por enormes olas de turistas de todos los paises, sobre todo Alemanes,- Hürigaros, Checoslovacos, Polaeos, y en estos ültimos anos tambien Ingleses y Norteamericanos. La Capital de Yugoeslavia es Belgrado, la antigua Capital serba, la Capital de Crcacia Zagreb, y la de Eslovenia Ljubljana la Bianca. Historicamente Yugoeslavia se compone de los reinos de Serbia y Montenegro de ante guerra integramente, de Bosnia v Hercegovina, y ademäs de otras grandes partes de Austria y Hungria. Su superficie total aseiende ä 248.000 km2, y su poblaeiön ä 15.500.000 de habitantes, que časi en su totalidad pertenecen a las tres razas yugoeslavas, servios, croa-tas y eslovenos, cuyos idiomas son muy parecidos, no existiendo casi ninguna difereneia lin-gulstica sobre todo entre el servio v croata.
Basados en las nuevas investigaeiones geologicas podemos afirmar que Yugoeslavia es rel pais de Europa mäs rico en minerales.
Hasta hace tres anos Yugoeslavia ha sido principahnente un pais agricola. El mercado yugoeslavo y las finanzas totalmente dependian de la cosecha de los cereales. En el aiio 1937 comenzo el desarollo industrial en gran escala.
Grandes capitalcs ingleses, fcanceses y alemanes se disputaban el gran renacimiento industrial. Yugoeslavia ocupa en la produccion de manganesio el tcrcer puesto en el mundo, en la produccion de boxita (aluminio) el cuarto en el mundo y el tercero en Europa, en la produccion de cobre el primer puesto en Europa. Especial meneion mereče la produccion del boro. La produccion del hierro tambien ha alcanzado gran desarollo, principahnente en las ciudades de Zenica y Jesenice. Lo mismo se puede decir de la produccion del plomo y del estano. En euanto a las industrias de maderas y fuerzas hidraulieas en nada cede a las de Austria de ante guerra. A pesar de estas riquezas minerales los cereales y los bovinos toda via desarollan el primer papel en el mercado yugoeslavo.
Sintcsis de un extenso artieuio que recien publieö el gran diario ingles “The Financial Times” de Londres