ANGELJČEK
otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrtcu.) Št. 9.          Ljubljana, dne i. septembra 1898.      VI. tečaj.
Prvo sv. obhajilo
11. Nevredno obhajilo.
"fajvečja nesreča, ki bi mogla zadeti prvoobha-janca, bi bilo nevredno ali božjeropno obhajilo. || Bolje bi bilo, da bi tak otrok preje umrl, predno se približa čas prvega svetega obhajila. Božjeropno prejme sv. obhajilo le oni, kdor ve, da ima smrtni greh, pa tega greha noče obžalo-vati ali pa ga vedoma in hotoma zamolči pri sveti spovedi in gre vendar k obhajilu. Da bi ti, moj otrok, ne bil tako nesrečen, zato poslušaj, kakšna hu-dobija je ta greh in kako jo Bog kaznuje.
1. Sv. Hijeronim se je nekdaj, predno je šel v cerkev, nekaj razjezil. Ko pride do cerkvenih vrat, spomni se svoje pregrehe in si ne upa stopiti v cerkev, dokler se ne spokori. Niti najmanjšega pregreška si ne upa imeti v cerkvi, kjer biva živi Bog. — Nesrečni otrok  pa,  ki  bi si upal nevredno prejeti sv. obhajilo,
9
130
pa sili prav tega živega Boga v svoje srce, ki je oskru-njeno z grehom. Tako srce je Jezusu tako ostudno, da, ko bi mogel še jedenkrat umreti, bi raje umrl, kakor šel v tako gnjusobo. Kakšno kazen mora torej pri-čakovati otrok, ki sili Zveličarja v tako srce!
2. Bi si li upal, ti otrok, vzeti v usta in zavžiti nabrušen nožiček, ki bi ti grlo prerezal ? — Gotovo si se zgrozil nad tem vprašanjem. Neizmerno večjo pre-drznost pa stori oni, ki nevredno prejme sv. obhajilo. Tak si po besedah sv. Pavla ,,je sodbo, ker ne razločuje telesa Gospodovega", to je, zavžije takorekoč smrtno obsodbo ali obsodbo v pekel. Včasih Bog takega ne-srečneža kaznuje tudi precej s smrtjo.
Misijonar iz reda minoritov, bivajočega v škofiji Verseille na Francoskem, je pripovedoval ta-le resnični dogodek: Ob koncu nekega misijona je hotel tamošnji župnik nekaj bolje poučenih učencev spustiti k prvemu sv. obhajilu. Teden dnij poprej mi je pripovedoval « trinajstletnem dečku, ki pod milim nebom ni bil prav nič vreden; ni znal ne katekizma, ne drugih po-trebnih rečij, pa tudi pripravljen ni bil za sv. obhajilo. Stariši njegovi niso bili nič boljši. Za sv. misijon se niso menili in tudi sicer niso hodili v cerkev. Prvo sveto obhajilo jim je bila običajna vnanjost, katere se mora vsakdo udeležiti, da ne dela nepotrebnih izjem. Za kaj več pa ti Ijudje niso imeli sv. obhajila. Ko je bila zadnja poskušnja, vprašal sem dečka razna vpra-šanja, pa nobenega ni znal odgovoriti. Vsied tega ga nisem smel pustiti k prvemu sv. obhajilu. Jokal je in sram ga je bilo. Ko je mati vse to zvedela, je same jeze kar divjala nad menoj, nad gospodom župnikom in nad našo vero. ,,Kaj je meni mar, če znaš ali ne znaš — šel boš vendar-le ! Obleka je pripravljena in naj gospodje dovolijo ali ne, šel boš vendar-le!" tako je govorila doma mati. — Otrok pravi: ,,Kaj pa, če mi ne bodo dali odveze?" — ,.Kaj pa je na tem?" vsklikne hudobna ženska, ,,ti pojdeš k obhajilu tudi brez spovedi. Saj je vse neumnost, in jaz ti prepovem iti k spovedi. Oblekla te bom v lepo novo obleko in ti pojdeš z dru-gimi vred k sv. obhajilu. Duhovnik tega ne bodo za-pazili." Otrok je molčal, ker se je bal matere. Vendar
131
je sklenil skrivaj poprej iti k spovedi. Cetudi je bil prav slabo vzgojen, ga je vendar grpza obšla pri misli, da bi nevredno prejel sv. obhajilo. Žal, da je mati tako pazila nanj, da tega sklepa ni mogel izvršiti. Določenega dne se napravi deček v novo obleko ter se mej službo božjo pomeša mej duge otroke. Ko je prišla vj-sta nanj, pristopil je k mizi božji in jaz sem mu dal sv. Rešnje Telo, ne da bi ga bil spoznal; potem se je zopet vrnil na svoje mesto. Komaj pa je preteklo nekaj minut, pade nezavesten na tla. Nesli so ga venkaj. Po sveti maši me pokličejo, rekoč: ,,Pater, hitro, hitro, jednega izmej obhajancev neizmerno krč vije in vsak čas bo umrl." Takoj grem v hišo, kamor so mi pokazali. Našel sem otroka v postelji in zraven mater, ki si je zastonj prizadevala polajšati bolečine. Ko me nesrečni deček zagleda, obrne se proti steni in začne kričati: ,,Proč, proč, m maram vas!" Kljub temu sem ostal in sem si prizadeval ga vsaj potolažiti. Se vedno nisem vedel, kaj se je zgodilo. Mati, vsa obupana, mi je kmalu vse razodela. Mislite si moj strah! Krč je zopet hudo prijel nesrečnega otroka. Mladi božjeropnik se dvigne na postelji, upre grozovito svoje oči v mater in s hripavim glasom zavpije: ,,Mama, ti si mi ukazala sv. obhajilo po nevrednem prejeti; jaz sem te ubogal, zato pridem pa sedaj v pekel. Ti si me pogubila!" Se jedenkrat ga je krč prijel in izdihnil je svojo dušo.
3. Strašno je Bog kaznoval tega nesrečnega otroka; jednako strašne so pa tudi druge kazni, ki zadenejo božjeropnike. Taki nesrečneži oslepe na duši, toje, nič več ne ved6, kako žalostno je njih dušno stanje, ali pa postanejo popolnoma trdovratni, kakor Judež, ki se kljub vsem opominom Jezusovim ni kesal svojega greha. Strašne kazni so to! Vzrok teh kaznij je smrtni greh. Zato, ljubi otrok, varuj se greha. Boj se greha bolj kot strupene kače.
Vem tudi, da si sklenil vsak dan prositi Jezusa, da bi ga po nevrednem ne prejel pri svetem obhajilu. Spolnuj ta sklep. Tvoj angelj varuh bo zate prosil, da boš Zveličarju pripravil v svojem srcu prijetno stano-vanje.                                                           Al. Stroj