673 Ungarettijeva pesem VEČNO Med utrganim in podarjenim cvetom neizrazljivi nič MOJ DOM Po dolgem času ga je presenetila ljubezen Mislil sem da sem raztrosil jo po svetu ŽIVO BITJE SEM Kot ta šmihelski kamen tako hladen tako trd tako ves izsušen tako uporen tako do dna brez duše Kot ta kamen je moj jok nikomur viden Smrt moraš plačati živeč Vrtača na Višini Mri, 5. avgusta 1916 ROMANJE V zasedi v tem črevesju ruševin sem ure in ure vlačil 674 Ungarettijeva pesem svoj skelet razžrt od blata kot podplat ali kot seme glogovega grma Ungaretti človek muke že najmanjša iluzija te navda s pogumom Reflektor z onkraj spelje celo morje v meglo Vrtača z osamljenim drevesom, 16. avgusta 1916 SVETI MARTIN Od vseh teh hiš NA KRASU ostal je le kak kos zidu Od vseh ki sem se družil z njimi ni ostalo niti toliko Toda v srcu križ noben ne manjka Moje srce je najbolj razmrcvarjena dežela Vrtača z osamljenim drevesom, 27. avgusta 1916 . TRENJE S svojo volčjo lakoto se spuščam k svojemu telesu ovčke 675 Ungarettijeva pesem Kakor bedna barka sem in kot pohotni ocean Lokvica, 28. septembra 1916 DALEČ Daleč daleč kakor slepca so peljali me za roko Versa, 15. februarja 1917 NEČIMRNOST Nepričakovano se visoka vzpne nad razvaline čista osuplost neizmernosti In človek sklonjen nad vodo ujeto v igro sonca prepozna se v senci Ziblje se in počasi lomi - Dol, 19. avgusta 1917 ZDOLGOČASENOST Mir, ko iz votka sanj se je izvilo Trpko telo, ki mu zdaj grem naproti. Svetla bila je v moji njena roka, Ki oddaljuje se, čimbolj se bližam. 676 Ungarettijeva pesem 2e sem se zgubil v teh brezplodnih dirkah. Ko je zavelo jutro, se je ulegla, In se smejala, mi iz oči zletela. Služabnica norosti, zdolgočasenost, Premalo sladka si bila in pijana. Kako da ni za tabo šel spomin? Je mar oblak tvoj dar? Mrmranje je in s pesmijo Pradavno krošnje naseljuje. Spomin, prikazen gibka, Posmeh otožni, Tema krvi. . . Kot plah studenec V prastari senci oljk Uspavat me prihajaš .. . Vsa še skrivnostno jutro Po svojih ustnicah hlepiš .. . Naj nikdar več jih ne spoznam! (1922) KAJN Po pravljičnih peščinah teče In lahka mu je noga Pastir volkov, Zobje so ti begotna luč, Ki naše dni prebada. - Zanos, nasilje, Hropenje host in tista roka, Ki lomi, kot da nič ni, stare hraste, Po srčni si podobi ustvarjen. 677 Ungarettijeva pesem In ko zelo teman je čas, Si ti veselo Telo sredi začaranih dreves? In ko raznaša me od poželenja, Čas spremeni se, mračen krožiš, S korakom mojim mi bežiš. O, kot studenec v senci spati! Ko jutro je skrivnost še zmerom, Sprejel bi, duša, te Spočiti val. Ne bom te, duša, nikdar znal umiriti? Ne bom nikoli videl v noč krvi? Vsiljivi otrok dolgega časa, Spomin, spomin neutrudljivi, Mar res ni vetra, ki s seboj Odnesel bi oblake tvojega prahu? V oči bi spet vrnila se nedolžnost, Večno videl bi pomlad. In, končno vendar nov, Bi bil, spomin, pošten. 1928 KJER LUČ Škrjanček valujoči Nad mladim travnikom v veselem vetru, Lahkotno čutijo te roke, pridi. Na vse tu spodaj bova pozabila, Na morje in nebo, Na mojo kri, za boje zmerom vneto, In na korake senc v spominu, Globoko sredi rdenja novih juter. ^ 678 Ungarettijeva pesem Tja, kjer svetlobe list več ne upogiba, Kjer srd in sanje so na drugem bregu, Tja, kjer večer leži, Ponesel te bom, pridi, Na zlate griče. Midva brez let, in stalni čas V vsem svojem izgubljenem siju Bo najina ponjava. 1930 DUŠIM SE, Nisi mogel spati, nisi spal... SI ZAKRIČAL Dušim se, si zakričal. . . Z obraza, ki ti zginil je v lobanjo, So se oči, ki jasne so bile Še hip pred tem, Oči so se razširile . . . Zgubile ... Od nekdaj sem bil plah, uporen, Ves moten, toda čist, svoboden, srečen Sem spet rojeval v tvojem se pogledu . . . Potem so usta, usta, Ki so nekoč se zdela, skoz vse dni, Blisk ljubkosti, veselja, Ta usta so zverižila se v nemem boju ... Otrok je umrl.. . Devet let, sklenjen krog, Devet let, ki ne dnevi ne minute Se nikdar več ne bodo jim pridružili: V njih hrani se Edini ogenj mojega upanja. Lahko te iščem, spet lahko te najdem, Lahko grem, neprestano hodim, Da spet te z enega Na drugi konec tvojih Devet let vidim rasti. Jaz neprenehoma lahko, Z vso jasnostjo lahko Občutim v svojih rokah tvoje roke, Ročice tvoje drobne, 679 Ungarettijeva pesem Ki mojih, zanje se grabeč, še ne poznajo, Vsak dan bolj občutljive tvoje roke, Ki z zmerom večjo vednostjo Prepuščajo se mojim rokam, Te tvoje roke, ki koščeno suhe In same — strašno blede —¦ Same odpočivajo se v senci. .. Cvetoč si bil še prejšnji teden... Domov ti grem iskat obleko, potlej V krsto bodo te prišli zabit Za zmerom. Ne, za zmerom Pogum si moje duše in jo osvobajaš. Zdaj bolje osvobajaš jo, Kot jo je znal tvoj živi smeh: Še preizkušaj jo, moči ji daj, Če hočeš — k tebi, dragi — da se dvignem, Kjer je življenje mir, brez smrti. Plačujem, ker te moram preživeti, To grozo let, ki ti jih kradem In tvojim letom jih dodajam, Ves blazen od očitanja vesti, Kot da bi ti, med nami še in živ, Še zmerom rasel, A rase, prazna, Le moja odvratna starost.. . Bila je noč kot zdaj In ti si dal mi roko, nežno roko... Prestrašen sem sam v sebi se poslušal: Preveč sinjine je v tem južnem nebu, Preveč zvezda ga napolnjuje, Preveč; domače pa, za nas, nobene ... (Gluho nebo, ki se brez vetra spušča In bom ves čas ga slišal k tlom tlačiti Te roke, ki mu skušajo ubežati...) SKRIVNOSTNA Zadnja ljubezen proti vzhodu gleda, HRVAŠKA: Od tam temni mi kri DUNJA S temo košutinih oči, ki mi, 680 Ungarettijeva pesem Če k lastnim ustom ona jih obrne, Samo še razboli To skrito slo, ko v žamet jih odene. Ves čas vrteče se oči košute, Osuple, da nestalnost njenih čudi S koraki zapeljivimi zalet Ji ukazuje nezadržna. ; Nov skok, v nabreklem srdu Se trgajoč, razpleta, Z miline hrbta V temačno leopardko Izvije se košuta. O, nove sanje, ali ne postajaš V svoji nedolžnosti nepremagljivi, Ovčica z nenavadno avanturo? Zadnja ljubezen bolj boli kot druge, Nedvomno hrani se Iz krutosti spomina. Tu si. Ne nudiš mi pozabe, ti, Ki zdaj se kot žrebica opotekaš, Drhteča Dolgonoga? Izza pozabe, izza Spomina bliske mi prinašaš. Muhasta Hrvatica, svetla noč, Ob tebi Sem suženj in sem kralj. Kralj? Bi bila še zmerom neukrotljiva? (12. aprila do 24. julija 1969) Prev. Ciril Zlobec (Iz zbirke Lirika, ki bo v kratkem izšla pri Mladinski knjigi)