Grlice*
Igo Gruden
Žena, ki od nje sem bil se ločil, mi pustila je dve grlici v spomin. Ko sem prvo noč brez nje prenočil in v polsnu poslušal ure s stolpnih lin, čul glasu „gru-gru" sem poln nemira, ko da v dnu noči nekdo umira.
Dnevi so nad nami kakor stope, brez nehanja nam ubijajo duha: grlici vzletavata pod stropa praznih sob in ko spustita se na tla, on se vzboči in se ves pojoč ji klanja, ona se smeji, pred njim beži kot sanja.
Mnogo ljubil sem in nič sovražil:
vse je kakor pesek šlo med prsti rok.
Sen edini, ki bi me utolažil,
kje si, dobra hčerka, zlati moj otrok?
Ko na prsih grlico pestujem,
sem pri nji, ki daleč je na tujem.
Šle želje so slave in sijaja,
iz globin srca želim si zdaj miru.
Vsi, ki me preganjate brez kraja,
o, da več ne slišim vašega glasu!
Samo grlic naj „gru-gru" mi v noči poje,
ko ugasne brez sledu življenje moje.
Drobni samček, sam z menoj na svetu
brez družice tudi ti si zdaj ostal:
ko so bile črešnje v takem cvetu,
da pred njimi vsak za hip je nem obstal,
glas samičke onemel je, utihnil,
ko da veter lučko je upihnil.
* Prva pesem tega cikla je bila natisnjena v drugi številki lanskega letnika. Ker sta ostali dve po svoji vsebini tesno povezani z njo, jo priobčujemo še enkrat. Pripona, ured.
208
Tisto noč vihar je veje lomil,
v zgodnjem solncu se mračil je moj pogled:
je li mrtva res? — sem v strahu dvomil,
v upanju še čakal na življenja sled.
Ti pri nji čepel si našopirjen,
brez moči pogledal me vznemirjen.
Kaj je tebi smrt, moj samček drobni, doumel sem, ko sem vzel te v toplo dlan: zbližal naju je tvoj glas turobni bolj od joka, ko je človek pokopan. Vseh usodo, sklonjen k tebi v gnevu, doživel sem v tvojem žalnem spevu.
Ptička, ki si umrla brez besede, ni bil našim upom tvoj brezup enak? Brez vrnitve smrt nas v noč odvede, ni vstajenja, kjer leži neskončen mrak. Duh umre, snovati snov ne jenja: v smrti kal je novega življenja.
3
Ko so črešnje spet se v cvet razpele,
v tesni kletki gledal samčkov sem nemir:
od ženice dobre, osamele
grlico v predmestju kupil sem zvečer,
v belem robcu plaho kot devičko
sem domov prinesel mu samičko.
On na prečici naprej je dremal,
dolgo v noč je vse objemal dih miru;
komaj pa je zjutraj mrak pojemal,
čul sem kakor v snu glasu prav tih „gru-gru
in vse bolj glasno in koprneče:
spomnil sem z ženo se prve sreče.
Ko mladiča jajčki sta prebila,
— hčerka je bila medtem nazaj prišla —
z roke na roko sva ju nosila,
k prsim skrivala z dlanjo pod vtrip srca:
samček plahutal je z rame k rami,
s tal samička vzletala za nami.
209
Čas je bil kot sij nad vodo ptiča,
ki prekmalu vtone nam v oblak teman;
neki dan sta ušla oba mladiča,
pri sosedih sem ju vseh iskal zaman:
mlada sta bila in šla v svobodo —
mislil sem na svoje hčerke usodo.
210